ZGODOVINA MUZEJSTVA NA LOŠKEM OZEMLJU FRANCE PLANINA i Škofja Loka si je ustvarila svoj muzej pred drugo svetovno vojno, ko so imela mu- zej samo večja mesta v Sloveniji: Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj, in podeželje še ni ime- lo kulturne potrebe za lastne muzeje. Tedaj se je zamisel o loškem muzeju zdela še marsi- komu stremuška. Celo predstavnik nekega osrednjega muzeja je izjavil: >>Razstavili bo- do nagačenega mačka, pa bodo mislili, da imajo muzej.-« Vendar je bila misel o potre- bi muzejske ustanove v Loki že kar živa. Saj je že samo mesto s svojo arhitekturo kazalo zgodovinsko lice, kakršno je ohranilo iz časov po velikem potresu v 16. in požarih v 17. sto- letju. Cerkve na loškem ozemlju budijo z arhitekturo, plastikami in freskami spomine na srednji vek, bogato okrašeni zlati oltarji pa pričajo o visoki umetnostni stopnji baro- ka. V zvezi s cerkvijo je še do 2. svetovne vojne živela cehovska tradicija. Kovači, čev- ljarji in člani bratovščine sv. Florjana so še hodili za procesijami s svojimi banderi, praz- novali god cehovskega patrona in z velikimi svečami spremljali umrle stanovske tovariše za pogrebom. Ljudska umetnost se je še iz- življala v zadnjih podobarjih, v peki malega kruhka, krasenju ženitovanjskih pogač; po hišah je bilo najti še razne izdelke ljudskih umetnikov, vezenine na kožuhih, slike na steklo, lesene in voščene kipce, po čebelnja- kih poslikane panjske končnice itd. Tudi knji- ževniki in likovni umetniki, ki jih je prav loško ozemlje dalo kar lepo število, so pustili sledove svojih del po loških krajih, lik marsi- katerega izmed njih je bil še živo pred očmi starejših občanov. V to kulturno zakladnico je do tedaj poseglo že več zbiralcev starin in umetnin, med njimi omenjam predvsem Edvarda in Karla Strahla, graščaka iz Stare Loke, ki sta grad kar prenapolnila s kosi baročnih oltarjev, raznovrstnimi slikami in kipi, skrinjami, stilnim pohištvom in množico narodopisnih predmetov, nabranih po loških krajih; dalje umetnostnega zgodovinarja An- teja Gabra, ki je vrsto značilnih starin po- sredoval Narodnemu muzeju v Ljubljani. Tu- di avstrijski oficirji so med prvo svetovno vojno odnesli marsikateri zanimiv predmet v svoje dežele. Ljudje takrat še niso imeli poj- ma o vrednosti starin in umetnin in so takšne predmete imeli za ničvredno šaro. Iz otroških let se spominjam, kako je bil »bohkov koU v kmečkih hišah povsod poln slik na steklo, danes pa je že prav redka izjema, če še kaka hiša katero premore. Razen omenjenega odnašanja starin in umetnin se je med obema vojnama začela uveljavljati težnja za prenavljanje stavb, i. s. vedno brez ozira na njihov zgodovinski po- men. Starološki župnik si je štel v veliko za- slugo, da je v drugi polovici prejšnjega sto- letja dal podreti cerkev, ki je izvirala iz do- be romanike, in na njenem prostoru sezidati novo. Grad, ki na starih fotografijah še kaže značilni stolp-donjon, so dale uršulinke že konec prejšnjega stoletja predelati za svoje namene. Stara Jugoslavija še ni imela zakona o varstvu spomenikov in je smel lastnik stavbe storiti z njo, kar se mu je zdelo. Po- sledica tega so nekatere napačno prenovljene stavbe v mestu in po vaseh, tako npr. stoji na koncu Spodnjega trga prazen prostor, kjer je lastnik tik pred drugo svetovno vojno po- drl starinsko hišo in z njo vred del mestnega obzidja, na katerega je bila naslonjena. Vse to je narekovalo potrebo po ustanovit- vi ustanove, ki bo imela pregled nad kultur- nim bogastvom loškega ozemlja, zbirala zna- ■ Kovaški ceh sprejema novega čla- i na v sejni sobi na starem rotovžu, i ok. leta 1930 (feto Fr. planina) j 17 čilne predmete, jih ohranjevala doma in be- dela nad zgodovinskimi spomeniki, ki so v nevarnosti. Pobuda za takšno ustanovo je bilo tudi precejšnje populariziranje krajevne zgodovine, ki so jo pojasnjevali spisi Antona Koblarja iz Železnikov, Franca Pokorna iz Loke, Franca Kosa, rojaka iz Selc, in njego- vega sina Milka Kosa, predvsem pa nova dognanja Pavleta Blaznika o kolonizaciji lo- škega ozemlja in o freisinškem gospostvu. Tako je misel o potrebi muzeja visela tako rekoč v zraku in mu že vnaprej določala področje in teritorialno območje. Treba je bilo le povoda, da se zamisel oživi. Ta povod je dala obrtna razstava, ki so jo priredili obrtniki z loškega ozemlja poleti 1936 v pro- storih nove šole. Želeli so, naj razstava ne bo samo sejem, temveč naj prikaže tudi koreni- ne obrti v preteklosti in ima poleg gospodar- skega tudi kulturno obeležje. V ta namen smo zbrali po hišah obrtnikov in trgovcev razne predmete in jih razstavili v eni največjih so- ban. To so bile pretežno cehovske listine, skrinjice, bandera, slike cehovskih patronov, stari obrtni izdelki, izveski obrtnih delavnic in nekatera dela domačih umetnikov z loške^ ga ozemlja. Prireditelji razstave so pridobili tudi igralce iz vrst loških diletantov, da so naštudirali stari škofjeloški p asi j on ter ga vsak teden v poletnih mesecih predvajali na šolskem dvorišču pred vedno polnoštevilnim gledalstvom. Tako je sejemska razstava do- segla višjo kulturno raven in vzbudila pre- cejšnje zanimanje ne le pri domačih, temveč daleč naokrog. Patron kovaškega ceha, tianderska slika v loškem muzeju (£oto ing. T. Mlakar) Ko smo se profesorji-rojaki z loškega ozem- lja tisto leto konec velikih počitnic zbrali na sestanek tim. profesorskega ceha, smo govorili tudi o obrtni razstavi in ugotovili, da je ško- da, če zbrane zgodovinske predmete raznese j o po zasebnih hišah, kjer lahko prej ali slej izginejo. Nekateri cehi so imeli svoje stvari spravljene pri kakem mojstru, drugi v go- stilni, kjer iso se shajali na praznik svojega patrona. Lončarski ceh, v katerem že dolgo ni bilo nobenega lončarja in se je obdržal kot bratovščina sv. Florjana, je imel seznam članstva iz leta 1522 in kroniko, v katero so vpisovali pomembne dogodke; kot zadnje so vpisali 1. 1930 izključitev člana, ki je ustrelil svojega sina. Sklenili smo, da je treba usta- noviti muzejsko društvo, ki bo zbralo te in podobne zgodovinske predmete in uredilo lo- kalni muzej. Napisali smo prošnjo na občin- sko upravo, naj ustanovi muzej za tedanji loški okraj. Prošnjo je podpisalo 20 navzočih profesorjev-rojakov. Občinska uprava je za- misel sprejela. Na sestanku z zastopniki ob- čine smo osnovali pripravljavni odbor. Ta j s naslednje leto 1937 sklical občni zbor in usta- novili smo muzejsko društvo. V tedaj stran- karsko hudo razcepljeni Loki smo dali društvu strogo nadstrankarski značaj in smo v odbor izvolili polovico odbornikov iz klerikalnega, polovico iz liberalnega tabora. Za odnose z osrednjim muzejem v Ljubljani smo posta- vili načelo, da se pri zbiranju omejujemo na krajevno pomembne predmete in se zavedar mo, da vse tisto, kar je splošno slovenskega pomena, spada v osrednji muzej. V močno oporo nam je bil ravnatelj mariborskega mu- zeja Franjo Baš, ki nam je z nasveti pomagal, da smo se izognili raznim težavam. Štirje člani prvega društvenega odbora smo prevzeli nalogo, da po hišah zbiramo pred- mete za muzej. S prav amatersko vnemo smo obiskovali stare meščanske družine, stikali po podstrešjih in sami donašali in odvažali zbra- ne stvari na stari rotovž, kjer smo dobili prostor za shrambo predmetov v celici za za- pornike na odgonu. Tudi ljudje sami so se začeli oglašati in nam nuditi svoje stvari. Da ne bi zmanjševali dobre volje zbiralcev, smo sprejeli tudi marsikak kič in ga uskladi- ščili. V dveh poletjih smo počitniške tedne porabili za zbiranje predmetov. Dne 27. av- gusta 1939 smo s skromno slovesnostjo prvič odprli muzej v izpraznjenem policajevem sta- novanju na starem rotovžu, kjer nam je ob- čina dodelila tri sobe in kuhinjo. Že leta 1940 smo se s strokovno pomočjo Narodnega mu- zeja v Ljubljani lotili izkopavanja keltskih gomil v Dobravah pri Godešču, za kar je vse stroške prevzel naš prvi ustanovni član lani umrli zdravnik dr. Jože Rant. Ko se oziramo nazaj na rojstvo loškega mu- zeja, bi rad poudaril dvoje dejstev: Prvič — 18 Cehovska zbirka v predvojnih prostorih na starem rotovžu (foto Fr. Planina) Loški muzej, čeprav skromen in tedaj nepo- memben, je bil prvi splošni, od javnosti ustanovljeni lokalni muzej v Sloveniji, kajti mariborski je bil širšega pokrajinskega zna- čaja za vso jugoslovansko Štajersko, celjski in ptujski sta imela pretežno arheološki zna- čaj, muzej v Krškem, ki so ga odprli isto leto, pa je izšel iz zasebne zbirke. Loški mu- zej je dal zgled drugim krajem in je mnogo prispeval k temu, da so se po osvoboditvi razvili muzeji tudi drugod in ima Slovenija sedaj lepo razpredeno mrežo lokalnih muze- jev. Drugo dejstvo, ki ga želim poudariti, je to, da je loški muzej izšel iz ljudstva, iz žive zavesti domačinov, ki so uvideli potrebo, da ohranijo kulturno dediščino prejšnjih rodov in jo uporabijo pri izobrazbi novega človeka. Naš muzej je skupno delo in skupna last izo- braženca, obrtnika in delavca. Zanj ni bilo treba pobud od prosvetne oblasti, tudi ne plačanih strokovnjakov, ustvarili so ga po- žrtvovalni ljubitelji domačega kraja brez poprejšnjih zasebnih zbirk in brez mecenov. Po dveh letih skromnega obstoja muzej- skih zbirk je prišla okupacija. Ko so Nemci zasedli Loko, smo še utegnili odnesti iz zbirk listine in publikacije, ki bi jih mogli okupa- torji po svoje uporabiti za dokazovanje nem- škega porekla Loke in ljudi. Sredi vojnih let so Nemci zasedli stanovanje, kjer so bile raz- stavljene zbirke, in so vse predmete prepe-. Ijali v neuporabljano kapucinsko cerkev. Tja je spravil društveni tajnik, ki je ostal v Loki, tudi oltarje, ki jih je pripeljal iz Dražgoš, preden so Nemci cerkev minirali. Po osvobo- ditvi smo našli v cerkvi tudi precejšnjo zbir- ko etnografskih predmetov, ki jih je po lo- ških krajih nabral Oto Grebene za celovški muzej in jih ni utegnil več odpeljati. Vse to smo potem znesli iz cerkve in uskladiščili v samostan, dokler ne najdemo novih prostorov. V zadoščenje nam je bila misel, da je muzej rešil cehovske predmete, ki bi jih med pre- iskavami, zaplembami in izselitvami v letih okupacije doletela kdo ve kakšna usoda, in da je rešil dragocene baročne dražgoške oltar- je, čeprav so Nemci z njih več kipov odnesli kdo ve kam. V začetku leta 1946 smo našli prostore v puštalskem gradu. Tam je predsednik okraj- nega ljudskega odbora 28. julija 1946 drugič odprl loški muzej. Preseljene predmete smo razvrstili v skupine po strokovnih področjih. Dražgoške oltarje smo postavili v grajsko ka- pelo, ki je že sama znamenita zaradi velike stenske freske, dela slikarja Quaglia iz leta 1706. Zbirke so se občutno pomnožile. Ob osvoboditvi se je nabralo toliko gradiva o okupaciji in NOB, da smo že poleti 1945 pri- redili občasno razstavo v šolski telovadnici. Več predmetov je muzeju prepustil Federalni zbirni center iz ljudske imovine, zbrane na loškem ozemlju. Nekaj so jih darovali doma-, Kipi iz poljanske cerkve na zunanjem hodniku v PuStal- skem gradu (1957) 19 čini ali jih prepustili v trajno hrambo, nekaj jih je društvo odkupilo. Lovska družina nam je preskrbela razne živali za naravoslovno zbirko, upokojeni vojaški uslužbenec Gregor Kankelj je izdelal makete gradu in zna- čilnih stavb itd. — S preselitvijo v puštalski grad se je pričelo dveletno idilično amatersko poslovanje v muzeju. Društveni predsednik in gospodar, ki je nadomeščal kustosa, sva služ- bovala zunaj Loke in prihajala samo na me- sečne seje. Vse delo je slonelo na odbornikih, ki so bivali v Loki. Razen notarja in lekar- narja so bili to obrtniki in delavci. Oprav- ljali so ne le administracijo društva in muze- ja, temveč so tudi čistili predmete, pometali prostore, nedeljo za nedeljo dežurali v muzeju in vodili obiskovalce po zbirkah. Množilo se je društveno članstvo, obisk muzeja se je v dveh letih početveril, delo je vse bolj nara- ščalo. Zato je društveni odbor zaprosil mini- strstvo za prosveto, da je jeseni 1948 name- stilo stalnega upravnika muzeja Karla Ple- stenjaka. Dve leti nato je muzej dobil še ad- ministratorko-arhivarko. Izdatke za najem- nino in za osebne dohodke je mestni ljudski odbor postavil v svoj proračun in muzej je postal občinska ustanova. Ko je bil dozidan Dom zveze borcev, smo zbirko NOB preselili v novi dom in je dobila posebnega varuha. Tako je muzej dobil razen amaterskega dru- štvenega še uradni odločujoči forum. Društ- veni odborniki so dotlej vse preveč intenzivno živeli z muzejem, da bi se popolnoma umak- nili od vodstva. Tedanje ministrstvo za pro- sveto, ki ni poznalo ustroja in dela društva, saj tega nikjer drugod ni bilo, je podpiralo uradni forum in prišlo je do nesoglasij, ker društvenemu odboru ni bilo po volji biro- kratsko in večkrat neučinkovito reševanje zadev. Medsebojne odnose društva in uprave smo razčistili na sestanku jeseni 1951, ki so se ga udeležili razen društvenega odbora in upravnika muzeja še zastopniki republiškega in okrajnega sveta za prosveto in kulturo, zavoda za spomeniško varstvo in zgodovin- skega društva. Sklenili smo, da naj bo uprava strokovni aktiv muzeja, društveni odbor pa muzejski svet, torej posvetovalni organ, ki v imenu občanov sodeluje pri upravljanju mu- zeja. Tako je loški muzej uvedel resnično ljudsko upravljanje svoje ustanove, še pre- den je ljudska oblast določila tak način uprav- ljanja (več ali manj formalno) za vse zavode. Po dogovorjenih smernicah je muzejsko delo teklo dalje, vendar z društvene strani ne več s tako vnemo kot prej. Leta 1956 je prišel za ravnatelja muzeja umetnostni zgodovinar Andrej Pavlovec in v težkih razmerah še dve leti vodil muzej v puštalskem gradu. Temeljito poživitev je muzej doživel leta 1959, ko je dobil sedanje prostore v loškem gradu. Izpraznjeni grad so želeli mnogi ob- Soba obrti v loškem muzeju (foto Ing. T. Mlakar) 20 čani za zasebna stanovanja. Na srečo je tedaj občini predsedoval domačin Sveto Kobal, ki je pravilno presodil, kakšno škodo bi grad utrpel, če bi postal stanovanjska kasarna, in kakšnega pomena bo za Loko in za Slovenijo, če dobi kulturno in turistično funkcijo. Tako smo preselili zbirke iz tesnega puštalskega gradu v prostorne sobane loškega gradu in 16. avgusta 1959 že tretjič odprli muzej. Tedanja razvrstitev zbirk drži z izjemo nekaterih pre- ureditev še danes. Loški muzej je kompleksen lokalni muzej, ki zajema ozemlje nekdanjega loškega gospostva in prikazuje Loko in loško ozemlje z geografskega, geološkega, naravo- slovnega, zgodovinskega, umetnostno zgodo- vinskega, etnografskega in gospodarsko zgo- dovinskega vidika. Odlikuje se predvsem po cehovski, obrtni in rezbarski zbirki. Slabo je zastopana arheologija, saj se arheološke raz- iskave kljub številnim indikacijam terenskih oblik in imen, kakor npr. gradišče, puštal, šance, frtica, zaradi velikih stroškov z izko- pavanji tako rekoč še začela niso, slabo tudi gospodarska zgodovina kapitalistične dobe, saj so se dosedanja zgodovinska raziskovanja nanašala le na fevdalno dobo loškega gospo- stva in na dobo NOB. — Ko boste sli skozi zbirke, boste videli, kako je tisti očitani »na- gačeni maček« napolnil ves grad in mu že zmanjkuje prostora. Obsežen grajski vrt je omogočil, da se je muzej po vzoru švedskega Skansena razširil iz stavbe v tim. muzej na prostem. Leta 1962 smo prenesli na vrt Skoparjevo hišo iz Pu- štala, nato čebelnjak, kozolec, sadno sušilnico ali pajštvo, vodnjak in senik. Vse to pred- stavlja originalno kajžarsko gospodarstvo z loškega ozemlja, kakršna na terenu vedno bolj izginevajo in jih bo mladi rod kmalu lahko spoznal samo še v muzeju. Posebni ob- jekt muzeja na prostem je majhen kmečki mlin iz Davče. Uprava muzeja je imela v na- črtu še prenos stare žage, kakršne so pred vojno delale po vseh grapah loškega ozemlja, žal pa tega ni izvršila. Žage v zadostni meri sedaj prikazuje zbirka v Železnikih. Pred loškim muzejem je samo muzej na Ravnah imel postavljenih nekaj objektov na prostem.. Muzej na prostem je deležen precejšnjega za- nimanja obiskovalcev. Domač prigrizek v Škoparjevi hiši je marsikomu lepši doživljaj kot banket v hotelu, posebno tujcem. Na pobudo in s podporo takratnega pred- sednika občine Sveta Kobala, ki je botroval tudi muzeju na prostem, je dal muzej leta 1965 prezidati nekdanjo intematsko dvorano v južnem traktu in dobil iz nje dve prostorni etaži, v spodnji je namestil galerijo, v zgor- nji zbirko NOB. S tem se je začela živahna razstavna dejavnost muzeja. Nai leto se v lo- ški galeriji zvrsti do deset razstav, pretežno likovnih, nekaj je bilo tudi študijskih, to je takih, ki pokažejo rezultate daljšega študija in zbiranja, npr. razstava lesenih znamenj 2 loškega ozemlja. Galerija, oziroma ravna- telj muzeja, ki se najbolj udejstvuje pri raz- stavah, je dal pobudo za ustanovitev velike in male Groharjeve slikarske kolonije, ki se že nekaj let ponavljata in bogatita muzejsko zbir- ko slik. Galerija daje streho tudi ekperimen- talnemu gledališču Oder-galerija, kjer domači igralci vsako leto prirede po nekaj dobro na- študiranih predstav sodobnih odrskih del. Muzejsko društvo in muzej se ne zapirata v sam grad, temveč se širita tudi v obe dolini — Selško in Poljansko. Leta 1960 je dobil muzej po prizadevanju ravnatelja Pavlovca in tedanjega soriškega župnika majhno zunanjo postojanko v Sorici, to je zbirko mladostnih Groharjevih del v župnišču. Zal pa ta zbirka zaradi nezanimanja domačinov zgublja svoj pomen. Leta 1964 je muzejsko društvo s so- delovanjem ravnatelja muzeja organiziralo v Železnikih svoj pododbor in pridobilo v last staro fužinarsko Plavčevo hišo, v kateri je delavni pododbor pod vodstvom domačega go- spodarstvenika Nika Žumra po prizadevnem študiju in zbiranju že dve leti nato odprl za- nimivo zbirko o kovinarski in lesni obrti, ki sta skozi stoletja preživljali ta zgodovinski kraj in ju zdaj zamenjujeta intenzivni kovin- ska in lesnopredelovalna industrija. Predlan- skim smo tudi v Zireh ustanovili društveni pododbor. Ta se je takoj lotU dela in ima že določen prostor v stari šoli ter zbranega do- volj gradiva o čipkarstvu in čevljarstvu, da bo mogel za tisočietnico Loke odpreti svoji muzejski zbirki o teh dveh vejah gospodar- stva, ki sta žirovske vasi gospodarsko dvignili. Osnova tem zbirkam sta strokovni študiji do- mačinke etnografinje Marije Stanonikove o žirovskem čipkarstvu in čevljarstvu, objav- ljeni v zadnjih letnikih Loških razgledov. Takšne lokalne zbirke imajo vrednost in po- men v tem, da strokovno dopolnjujejo zgodo- vino kraja, domačine ter tuje obiskovalce opo- zarjajo na bistvo kraja samega in povečuje- jo njegovo turistično zanimivost. Omeniti moram še spomeniško varstveno dejavnost društva in muzeja. Že ob ustano- vitvi si je društvo v svojih pravilih naložilo dolžnost, da varuje kulturno-zgodovinske spomenike. Društveni odbor in uprava muzeja sta z nasveti in posredovanji sodelovala pri za- ščiti in urbanističnem urejanju starih delov mesta in nekaterih vasi, pri prezidavanjih zanimivih stavb in preurejanju njihove oko- lice. Odkar je po izidu zakona o varstvu spo- menikov loška občina izročila skrb za to de- javnost ljubljanskemu regionalnemu zavodu za spomeniško varstvo, vzdržujeta stike s konservatorjema Železnikom in Barovo, ki ji- ma je poverjeno loško ozemlje, in sodelujeta z njima, kolikor pač dopušča ustroj zavoda. 21 Muzejska zbirka v Železnikih, maketa vigenjca (£oto Tomaž Planina) Še zdaj marsikdo reče za kak nepravilen na- črt, da »ga muzej ni dovolil«. Z drugim gradivom je društvo že takoj spočetka skrbno zbiralo tudi razno arhivsko gradivo. To je osnova za sedanji loški arhiv, ki ima prostore v muzeju, določena pa mu je že posebna stavba nekdanje samostanske ka- šče, ki je že delno predelana za namene arhi- va. Predsednik občine Svetko Kobal je pred leti izposloval, da je dr. Pavle Blaznik dalj časa preučeval münchenske arhive in prine- sel- okrog 3000 mikrofilmskih posnetkov, ki so zdaj pomemben sestavni del arhiva. Loški arhiv deluje v sklopu ljubljanskega mestnega arhiva, dotira pa ga loška kulturna sktiipnost. Vodja loškega arhiva Franc Štukl sodeluje tu- di z muzejem in je član društvenega odbora. Kakšni so sedaj odnosi med upravo muzeja in muzejskim društvom, ki je muzej ustva- rilo in ga več let vodilo in razvijalo? Po uved- bi samoupravljanja, ki je nadomestilo ljud- sko upravljanje, je delovni kolektiv muzeja samostojen pri odločanju o zadevah muzeja. Vendar fungira društveni odbor kot strokovni svet muzeja. Društveni odbor ima redne me- sečne seje — dosedaj jih je bilo 284 — in pre- tresa razen društvenih zadev tudi zadeve mu- zeja. Ravnatelj muzeja je po službeni dolžno- sti član odbora in poroča o delu in vprašanjih muzeja na društvenih sejah in občnih zborih. Kakor je društvo zainteresirano, da muzej napreduje, tako je tudi uprava muzeja nave- zana na sodelovanje društva, ki predstavlja široko osnovo muzejski dejavnosti. Med nji- ma vsaj za sedaj vlada najlepša sloga, ki te- melji na potrebi medsebojne podpore. Izrecno društveni kompetenci sta izdajanje Loških razgledov in prirejanje muzejskih iz- letov. Muzejsko društvo si je že ob ustano- vitvi zapisalo v pravila kot eno pomembnih nalog izdajanje publikacij. Sprva je izdalo ne- kaj ponatisov Blaznikovih razprav, leta 1954 pa je začelo po zamisli Branka Berčiča izda- jati letni zbornik Loški razgledi. Od tedaj iz- ide redno vsako leto po en letnik, prav zdaj je dotiskan že 19., ki bo hkrati slavnostni zbornik za tisočletnico Loke. Značilno je, da nobeno leto ne zmanjka gradiva, nasprotno — vsako leto ga je več in letnik je debelejši. V njem se vrstijo poljudno pisani članki in razprave z vseh področij znanosti. Lahko re- čemo, da sta po zaslugi Loških razgledov Lo- ka in loško ozemlje najbolj vsestransko in najbolje obdelani košček Slovenije. V njem imajo strokovni delavci muzeja priložnost, da objavljajo izsledke svojega raziskovalnega dela, enako možnost imajo tudi vsi strokov- njaki po Sloveniji, ki pišejo karkoli, kar je v zvezi z loškim ozemljem. Glavnim člankom dodajamo povzetke v tujih jezikih in zbornik zamenjujemo s skoraj 150 ustanovami v Jugo- slaviji in v tujini ter tako ustvarjamo muzej- sko knjižnico. Naročnina in prodaja Loških razgledov ne pokrivata niti tiskarskih stro- škov, ostalo dodajajo občinska skupščina in zadnji čas kulturna skupnost ter podjetja. 22 Po zgledu Loških razgledov so začeli tudi nekateri drugi kraji izdajati lokalne zbornike, kar je velikega pomena, saj se iz delov gradi celota, iz proučevanj posameznih krajev zna- nje o celotni Sloveniji. Muzejske izlete za člane smo prirejali spo- četka po enega na leto, v zadnjih letih pa je zanimanje zanje tolikšno, da jih imamo tudi do tri na leto. Namen teh izletov je dvojen: da člani spoznavajo dele Slovenije in da se z medsebojno družabnostjo navežejo na dru- štvo. Prekrižarili smo domala vso Slovenijo in Istro in ogledali precejšnje število muze- jev in muzejskih zbirk. Lani smo npr. obi- skali slovenske vasi na Tržaškem in kraški muzej v Repnu, nato Rož in Podjuno od Bo- rovelj do Pliberka ter osrednje in vzhodno Pohorje. Izmed okoli 600 članov se prav ti- sti, ki hodijo na društvene izlete, najbolj redno udeležujejo tudi drugih društvenih prireditev, občnih zborov, otvoritev razstav itd. Ko zdaj poznamo v glavnih potezah razvoj in delo loškega muzeja, moram poudariti to- le: Iz požrtvovalnega dela nekaterih lokalnih patriotov — mišljeno v dobrem pomenu — je v dobrih 30 letih zrasla pomembna kul- turna postojanka, po kateri je Loka najbrž bolj znana doma in na tujem kakor po svoji industriji, ki tudi uživa dokaj šen sloves. Šole imajo v muzeju odličnega pomočnika za po- uk domoznanstva. Mladina, ki spoznava pre- teklost in razvoj svojih krajev in življenje svojih pradedov, postaja domoljubna in za- sidrana v rodni zemlji. Izletniki in turisti, domači in tuji, ki obiskujejo muzej, spozna- vajo bistvo teh krajev, da jim niso več tuji. Ko bo Loka slavila tisočletnico svojega na- stanka, bodo ljudje po vsej Sloveniji to ra- zumeli in ne bodo iznenadeni, saj mnogi po- znajo naš muzej in po njem preteklost teh krajev. Ljudska oblast ceni in podpira loški muzej, saj se zaveda, da je to loški kulturni ataše in učinkovit reprezentant Loke. 23