615
Sedem sanjskih zapiskov
Tone Kuntner
SANJAL SEM     Sanjal sem ponoči o zvezdi Danici, najsvetlejši zvezdi med zvezdami.
Sestopila je z neba
in delila svojo luč
vsem stvarem v mojem vrtu.
Postajala je vse manjša in manjša... Kot kresnička.
Zbudil sem se, da bi jo ujel.
Preiskal sem cel vrt, a je nisem našel. In tudi vse druge zvezde na nebu so izginile.
Toda v vseh stvareh je bilo jutro, -svetlo kakor še nikoli.
616                                                                                                                        ToneKuntner
ODKRITOSRČNO Odkritosrčno ti moram priznati, da sem velikokrat ljubil v sanjah in da je bilo tudi sanjsko lepo.
Kot sem dajal, tako sem dobil, vsaka beseda je bila božajoča, vsak dotik je rodil odziv.
In želel sem si brez kraja noči.
Bilo je veliko takih noči. In zmeraj si bila ljubljena ti, ti, iz najinih najlepših dni.
Storil sem hudo bližnjemu, da mi je bilo potem hudo.
In čeprav sem mu hudo storil le v sanjah
in mu nisem povzročil rane in mu nisem zadal bolečine (in tudi nikoli ni zvedel za to),
sem se mu dolgo odkupoval z najglobljo ljubeznijo, ki jo premorem,
dokler se ni sčistilo srce nečisto.
KO SEM SE    Ko sem se zbudil iz sanj, ZBUDIL    je biia hiša prazna.
Nobenega gosta nikjer.
Na prazničnem slavju smo bili zbrani
STORIL SEM HUDO
617
Sedem sanjskih zapiskov
vsi bratje in sestre po svetu razgnani.
Pili smo vina naših goric, peli smo pesmi naše dežele, jedli smo naše matere kruh in zlate mošančke naše mladosti.
Slovesno smo se zaobljubili,
napiti in siti,
da se ne bomo nikoli razšli.
Vse smo popili, vse smo pojedli. Tudi slovesne besede obljub.
Ostal je v hiši le duh po mošančkah.
KRIČAL SEM     Kričal sem na vse grlo nekaj o resnici, svobodi in pravici...
Vojaki,
ki niso govorili mojega jezika,
so me prijeli,
zamašili usta,
zavezali oči
in me peljali pred puške.
Ljudje pa so stali molče in negibno kakor drevesa. -
Hvala bogu, bile so le sanje.
Toda odtlej živim drugače, bolj zase in vase in nikomur ne pripovedujem o tem.
Tone Kuntner
BEŽAL SEM    Bežal sem skoz črni les kot žival pred preganjalci
skoz temo,
sovraštvo,
trnje
in se v smrtni grozi
rešil
na neznatno sanjsko jaso,
kjer so brez moči
zveri
in človeški ubijalci.
Tu ležim,
da se spočijem
in ne upam več zaspati.
618
Tu sem že bil. To pot sem že hodil nekoč.
Po njej sem prišel do sem, kjer sem.
In skozme gre dalje ... In je ni konca.
Sanjal sem jo.
In ker sem jo sanjal,
se zdi, da je ni.
Njena blatna, lepljiva resnica se mojih utrujenih nog drži.
TU SEM ŽE BIL