292
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
Zalesje je kraj, katerega sta Bog in narava z vsemi
darovi bogato obdarovala. Lega sama na sebi je krasna,
zemlja  nenavadno  rodovitna,   vsa  okolica  izredno  lepa.
Živinoreja,  poljedelstvo in sadjarstvo je v tem prelepem
kraji bilo   pred   dvajsetimi   leti   v vsej   svoji popolnosti.
In,  kdor je takrat v imenovani kraj prišel,  ni se mogel
dosta načuditi  lepim kmetsKim  hišam,  snagi  ter  lepoti
celega sela z divje-krasno okolico vred,    Vaščani,  sicer
priprosti kmetovalci,   bili   so  do   vsakega  domačega  in
tujca jako  prijazni,  uljudni   in  prav  po  stari slovenski
navadi postrežljivi.   Krepki možje-gospodarji  vladali so
svoje družine modro, krščansko in jih navajali k pridnosti;
ljubeznjive gospodinje in skrbne matere podpirale so jih
pa pri vsem, kakor to Bog zapoveduje. Mladenči bili so
čvrsti,   zdravi   in   krepki;   vsako  leto  bili so iz Zalesja
skoraj vsi mladenči,   kolikor jih  je   ob  času vojaškega
nabora na vrsto prišlo, k vojakom potrjeni.   To bilo jim
je v pravi ponos.   Ako  pa kdo   izmed   njih  k vojakom
potrjen bil ni, kar se je le redko kedaj prigodilo,   bil je
silo žalosten, a drugi pošteni mladenči ga za tega voljo
niso nikdar zaničevali.   Presvitlemu cesarju in domovini
služiti   bila  jim  je   največja   radost.    Zaleščani   bili   so
hrabri, pogumni in uzorni vojaki; več ali manj je v tem
častnem stanu vsak napredoval in prišel na višjo stopnjo.
V vojski bili so kot levi pogumni in srčni; tudi največja
nevarnost jih   nikdar   plašila  ni.    Beg   bila je pri njih
največja sramota,   s  katero   se niti jeden  onečastil  ni.
Ob  času  miru  bili  so   krotki   kot  jagnjeta;  a   naprem
vjetih  in  ranjenih  sovražnikov pa ljubeznjivi   usmiljeni
Samaritani.   Skoraj vsak, kdor je služil vojake, prislužil
si je eno ali drugo častno odliko.
Duhovski in svetni stan štejeta še dandanes mnogo odličnih mož iz Zalesja, kateri so se do visokih služeb povzdignili.
Zaleška dekleta slovela so daleč na okrog kot uzor pravih krščanskih deklet.   Bila  so  pobožna,   nedolžna*
293
sramožljiva, delavna, poštena kot zlata vaga, ter snago-in reda-ljubna. Ošabnosti, prevzetnosti, napuha in sploh onih slabih lastnosti, katere tu in tam dekletam dandanašnji nečast delajo, niti poznale niso. Z vsako Zales-čanko prišel je v tujo hišo tudi očiten blagoslov božji. Doma po svojih skrbnih materah k vsemu dobremu in blagemu napeljevane in odgojene, ljubile so na novih domovih red, mir, snago in edinost v družinah; bile so na vse strani sploh prave, ljubeznjive in akrbne gospodinje. Poštenih krščanskih poslov ni jim bilo treba s trudom iskati, ker so se jim sami ponujali. In, kdor je enkrat v tako hišo služit prišel, ni šel kmalu več od nje. Sploh rečeno: v Zalesji in po hišah, kjer je Za-leščanka gospodinjila, bilo je pravo krščansko in bogo-ljubno življenje, prav po volji božji.
Vladal je povsod očiten blagoslov božji; pomanjkanja in bede niso poznali, ker so sosedje ob vsaki nezgodi svojemu ponesrečenemu bratu sosedu s združenimi močmi na pomoč prihiteli. Prava krščanska ljubezen, edinost, mir in sloga so v Zalesji vsem nezgodam tako nasprotovali, da jih prizadeti skoraj čutili niso.
Skrbni in uzorni stariši so svoje male otroke prec iz začetka k vsemu dobremu napeljevali. Strah božji vcepljevali so jim na vse zgodaj v nežna, mehka mlada srca; privajali so jih ob enem uljudnega vedenja napram starejšim in tujim ljudem. Veselje bilo je vsakemu tujcu, ki je v Zalesje prišel, ker ga je broj nedolžnih in uljudnih otrok, kakor tudi vsak posamezni otročiček lepo pozdravil s krščanskim pozdravom: ^Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Bili so pa ti dobri otročički tudi vsakemu in brez odloga postrežijivi. Razgrajali po vasi nikdar niso; svojim dobrim starišem bili so na vsak migljej poslušni; ljubili, ubogali in pokorni bili so jim prav tako, kot to četrta božja zapoved veleva.
V celem selu se nikdar o kakem prepiru, tožbi ali neslogi slišalo ni. Vsi prebivalci Zalesja bili so ena velika, skupna krščanska družina.
Po hišah, hlevih, na dvoriščih, travnikih, polju, se-nožetih, vrtih in sadovnjakih je povsod vladal najlepši in najuzornejši red. Vsa, tudi najtežavnejša dela so Za-leščani izvrševali s pravim veseljem sebi in svojim v korist.
Krščanski gospodarji opravljali so s svojimi družinami zjutraj in zvečer vsakega dne skupne molitve na glas. Ginilo je človeka pri srcu, kedar je šel skoz selo Zalesje na večer, ker mu je iz vsake hiše milo donela skupna družinska molitev sv. ^rožnega venca" in ,,lav-retanskih litanij".
Gospodove praznike in nedelje praznovali so Zales-čani popolno v duhu božjih in cerkvenih zapovedi ter so pogosto prejemali svete zakramente, v čemur bili so gospodarji in gospodinje družinicam svojim pravi spodbudni izgled.
Domače dušne pastirje spoštovali so nad vse in so jim bili verno udani. Deco svojo so redno in brez sile v šolo pošiljali ter so ji vsega potrebnega radovoljno preskrbljevali, Nikjer ni bilo niti najmanjše nevolje in nasprotovanja;  nikjer najmanjše spodtike in pohujšanja.
Med vso mladino sploh vladal je pravi strah božji združen s sramožljivostjo in nedolžnostjo; zato bile so pa tudi krstne bukve glede šeste zapovedi božje popolnoma na čistem; niti ene same maroge se v tem obziru v njih nahajalo ni.                                        (Dalje prih.)
300
Podučile stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Ob kratkem rečeno: Zalesje bilo je pravi uzor reda, snage, zmernosti in delavnosti ter bogoljubno-krščan-skega življenja, nad čemur vsem vladal je očiten blagoslov božji.
Pa — oče hudobije in vsega zla, vrag sam, nikjer in nikdar ne počiva. Poišče vsak, tudi najskrivnejši in najmirnejši kotiček v družbi človeški po svojih apostolih, kamor potem svoje hudobno seme zaseje, ter počasi vse dobro vniči.
Taka prežalustna osoda je zadela tudi nekdaj nad vse srečno in mirno Zalesje.
V večjih, osobito primorskih mestih, je prava me* sanica čednostnega in nečednostnega življenja. Tu nahaja se obilo resnično-bogoljubnega in poštenega ljudstva; med pravimi poštenjaki je pa tudi veliko spridene sodrge, katera je prava kuga za ostalo pošteno družbo človeško.
Pripeti se, žalibog, le prevečkrat, da si taki spri-denci, ko jim je za zlobne namene njihove v mestih na en ali drug način popolno odkljenkalo, potem med prostim, Lepokvarjenim ljudstvom na deželi stalnega in varnega zavetja poiščejo, kjer so v posledici za celi kraj prava nesreča in pogubno brezdno.
Zalesje uže samo na sebi krasno-mikaven kraj, poleg tega pa še nepokvarjeno, priprosto in premožno kmetsko prebivalstvo: kolika slast za zvitega, brezvestnega spri-denca mestnega.
Plahtaču in njegovi Beti, katera sta si bila v teku časa po krivih in nepoštenih potih v daljnem tujem mestu pomenljivo svoto denarja prisvojila, odkljenkalo je tam popolno; v mestu ni jima bilo več obstanka. A za daljne namere  in zlobnosti  svoje   izvolita si Zalesje.
Nekega lepega dne meseca maja leta 1869 pripeljeta se Plahtač in njegova Beta, sicer priprosto a bogato opravljena, v ta kraj miru in zadovoljnega življenja.
Pri prijaznih prebivalcih poizvedujeta, kje bi si mogla za nekoliko tednov dobiti začasno stanovanje. Dobri ljudje navedili so jih k Lemovcu. Lemovec imel je sredi sela svoj dom: dve lepi hiši blizu farne cerkve. V eni teh stanoval je sam s svojo družinico, a drugo imel je pa za poletne goste, kateri so slednje leto iz mesta za nekoliko časa v ta kraj na zrak dohajali, kar se mu je dobro splačevalo. Oglasita se tudi imenovana tuja gosta pri njem ter bila sta prav prijazno sprejeta. Ugodni pogoji za začasno stanovanje skoz par mesecev bili so kmalu dogovorjeni. Med tem časom opazovala sta s pravim jastrebovim očesom marljivo in pošteno prebivalstvo zaleško. Ker je bilo ljudstvo v resnici pobožno in usmiljeno do revežev, skušala sta je s hinav-ščino v tem celo prekositi. Previdela sta, da drugače namen zlobni svoj nikakor ne dosežeta. Slednji dan šla sta k sv. maši, ob nedeljah nista nikdar in nobene službe
božje opustila; sv. zakramente sta prav pogostoma prejemala. Ljudje sploh imeli so ja za pravi uzor bogoljubnega življenja. Do revežev domačih in tujih bila sta izredno radodarna in usmiljena; nobenega nista praznega in nepotolaženega od sebe pustila; vsak revež hvalil je na moč tujega gospoda in gospo pri Lemovcu med domačim in okoličnim prebivalstvom radi njihae radodar-nosti in usmiljenja.
Ko sta si tako Plahtač in njegova Beta z navidezno pobožnostjo ter radodarnostjo in usmiljenjem do revežev srca Zalesčanov skoraj brez izjeme popolno pridobila, storita drug korak v dosego svojega namena.
Hlinita se Lemovcu, kako ga imata rada, kako uzoren in popoln človek da je, kako bogoljubno družinico ima; da sta bila uže daleč po svetu in tudi po velikih mestih, a da take popolnosti pravega krščanskega življenja, kot jo med Zalesčani sploh opazujeta, še nikjer in nikdar najdla nista. Prav veselilo da bi ju, ko bi mogla med temi uzornimi ljudmi vsaj nekoliko let mirno bivati in njemu samemu (Lemovcu namreč) vredna soseda postati. Ker je poštenemu Lemovcu ta na videz tudi pošten govor kaj dopadel, spregovori Plahtač dalje: Veste oče dragi mi, želim nad vse, da mi daste hišo svojo, v kateri sedaj z mojo Beto bivava, za nekoliko let v zakup, žal to Vam uikdar ne bode. Plahtač obljubi kaj povoljno letno zakupnino ter obljubi jo v mesečnih obrokih lastniku hiše naprej plačevati. Ponudba Lemovcu dopade — uda se in veljavna zakupna pogudba sklene za čas 10. let; v tem času namreč upal je Plahtač svoj namen popolno doseči, Zalesje pa v svojo oblast dobiti.                                                        (Dalje prih.)
309
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Ker so Zalesčani do sedaj vse one reči, kojih doma ne pridelujejo in so jim za življenje neobhodno potrebne, v bližnjem mestu pri poštenih trgovcih kupovali ter da bi Plahtač in Beta njegova tudi brezposelno v Zalesji ne bivala, obrne se ta s posebno prošnjo do županstva v Zalesji. V tej prošnji poudarja, da je Bog človeka na svetu za to ustvaril, da koristno dela; da najdražje blago, zlati čas, prav obrača. Glede koristnega dela, da so Zalesčani resnično pravi uzor; glede časa pa, da bi se dalo še marsikako uro in marsikak dan koristno pridobiti. Iz ljubezni do dela in uneme Zalesčanom na dragem času, naj bode uže za koristno delo ali pa za blagodejni počitek, kaj prihraniti, hoče se on prostovoljno žrtvovati; le prilika za to naj se mu dobrotno dovoli.
V dosego tega, prosi dalje, naj se mu dovoli, v zakupni hiši malo trgovino in gostilno za točenje raznih alkoholnih pijač in prodaja jestvin ustanoviti.
Prošnja ta bila je brez daljnega premislika pri županstvu uslišana,  c. kr.   okrajnemu glavarstvu v rešitev
oddana, in konečno ugodno rešena. — In s tem zadobil je Plahtač vse, kar je v dosego svojega namena potreboval.
Nad vratimi dal je napraviti zapeljivi napis: „Po-štenim Zalesčanom v prid in korist"; z dovoljenjem Le-movčevim pa hišo od znotraj po domačih zidarjih in domačem mizarju za svoje nakane primerno predelati; se ve, da na svoje lastne stroške.
Ob tem času imel je Plahtač v svojem hramu uže par sodčekov poštenega, naravnega vina ter po par bokalov brinjevca, shvovica, tropinovca, borovničevica in pa nekoliko steklenic raznih vrst narejenega „sladkega".
Delavcem, zidarjem in mizarju obljubil je kaj dobro mikavno dnino ter po vrhu vsak dan še kaj posebnega za priboljšek, kar jim bode vtrujene moči okrepčevalo.
Delavci so pogojno delo pod nadzorstvom Plah-tačevim v teku treh tednov popolno dognali. S zaslužkom in posebnim vsakdanjim ;;priboljškom" bili so pa več nego popolno zadovoljni. In kaj bil je ta posebni »priboljšek" ?
Nič druzega ne, nego oni bokali z ravnokar omenjeno vsebino poštenega domačega žganja. »Sladki" bil je pa v druge namene odločen.
Vsak dan je prvi teden Plahtač dopoludne in po-poludne vsakemu delavcu po en mali glažek, v drugem tednu po dva in v tretjem tednu pa po tri glažke enega ali drugega žganja za „priboljšek" dajal. Prve dni so delavci vsak svojo merico „priboljška" le bolj pokušaje pod svojo streho spravljali; bili so v tem še popolno nedolžni novinci. Ker je pa ta, na videz le mali za-užitek, pri nevajencih na čutnice izdatno vplival, vsakega nekoliko pogrel, jim živce malo razdražil, da so bili nekako veseli in za težavno delo bolj krepki se čutili, pričelo jim je žganje veduo bolj dišati; vzbujala se je v njih čem dalje, večja slast po žganji. Plahtač je vse to le predobro znal; za to je pa tudi svoj navidezni „priboljšek" po zgoraj navedenem sporedu za vsakega delavca posebej pomnoževal. — Ob vsaki taki priliki jim je kaj zvito in hinavsko prigovarjal, da delavec brez malo žganja ostati ne more, da ga to pred marsikako boleznijo obvaruje, da mu po zaužitem žganji hrana bolj tekne, da mu nepotrebne skrbi in težave odžene itd. itd. Delavci, priprosti seljaki, verjeli so mu — vse.
Ko so bili delavci s svojim delom gotovi, jih je Plahtač za „likof" uže pošteno s žganjem upijanil, da so reveži prvikrat zvunaj (pri Plahtarji) prespali. — V jutro potem sramovali so se svojega dejanja in so z raznimi izgovori vsak na svoj dom dohajali. Prvikrat so se ta dan tudi svojim ljudem doma — lagali.
In s tem bilo je v Zalesji prvo seme „šnopsariji" vsejano, katero je temu kraju bivšega miru in blagoslova božjega v posledici vsestranski propad obrodilo.
Plahtač in njegova Beta imata sedaj vse pripomočke na razpolaganje, da spleteta mrežo, v katero bodeta polagoma, zvito skušala v svojo oblast dobiti prebivalstvo Zalesja. Hiša, popolno po njihnem okusu za zlobne nakane predelana in po veljavni pogodbi za 10 let v zakupu, poleg tega pa tudi dovolitev štacune in gostilne —
310
uže v rokah;   kaj   sta  hotela še več?   Prav satanskega veselja poskakovalo jima je sprideno srce!
Kakor do sedaj, bilo je tudi naprej njihino vedenje, postopanje in ravnanje hinavsko-hlinjeno in zlobno-zvito.
Zadnjo nedeljo meseca julija 1869. leta daj Plahtač z dovoljenjem županstva pod lipo sledeči razglas po občinskem slugi javno oklicati:
„Mili prebivalci Zalesja in okolice! Skoraj uže tri mesece med vami bivam. Opazoval sem vas med tem časom bistrim očesom; vaša poštenost, bogoljubnost in ljubezen, ki med vami vlada ter neumorna delavnost napotile so me, da sem sklenil med vami vsaj 10 let bivati, ker med takimi poštenjaki, kakor ste vi, da se mirno in bogoljubno živeti. Ker vas od prvega do zadnjega ljubim in spoštujem, sklenil sem tudi, vam položaj vaš v marsičem polajšati. Do sedaj morali ste vse potrebne reči. haterih doma ne pridelujete, si v mestu za drage denarje kupovati, kar vas je leto in dan pomenljivega truda in zamude časa stalo. Da vam pa na tem prihranim, odprem jutri v zakupni hiši sredi stla štacuno raznih drobnosti in gostilno, v kateri bodete v prihodnje na vse strani dobro in ceno postreženi.
Naklonjenost do vas me je do lega pripravila; upam, da se tudi vi meni — le v korist svojo — naklonjene skažete.
Zalesje dne 30. julija 1869.               Plahtač 1. r.u
Prec drugi dan zjutraj visela je pri Plahtaču nad vratimi uhoda velika tabla s sledečim zlatim napisom: »Gostilna in štacuna pri Jagnjetu". „Zalesčanom v prid in korist."
Uže ta napis sam na sebi bil je nepokvarjenemu in dobremu prebivalstvu Zalesja prava omamica in skušnjava.
Ravnokar omenjeni razglas in misavni napis nad vratmi privabila sta nekoliko posameznikov uže med prvim tednom k Plahtaču; bili so radoved ni, kaj bode iz tega. Niso se pa mogli zadosti načuditi ljubeznji-vosti in uljudnosti, s katero sta Plahtač in njegova Beta vsakega posebej sprejela in ga postregla. Prve postrežbe tudi nobenemu nič računila nista, nad čemur se je vsakdo še bolj čudil ter se za Plahtačevo napravo nekako ogrel in pridobil. Prihodnjo nedeljo po popoludanski službi božji je pa Plahtač imel uže veliko število gostov v svoji gostilni; več njih gnala je k njemu radovednost, a veliko pridobili so jih za-nj tudi medtedenski posamezni gosti njegovi. Je uže tako, da beseda besedo da; taka godila se je tudi tukaj. Prvenci hvalili so drugim sosedom svojim novega in prvega gostilničarja-štacunarja zaleškega nad vse. — Tudi to nedeljo pogostil je Plahtač one goste, ki so se ta dan prvikrat pri njem oglasili — zastonj — brezplačno; drugim računil je pa kaj zmerno vse, kar so pri njem použili.
(Dalje prihodnjič.)
316
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Dobro vino, če tudi le zmerno zaužito, storilo je pri nevajencih svoje; zbraui postali so veseli in gostejših besedi. Piahtač vidi, da mu je prilika za uakaue svoje zopet mila. Stopi v sredo gostilniške sobe ter da namazanemu jezičku svojemu polni oddušek. „Kaj ne, dragi mi sosedje", reče jim, „da ste danes veseli in dobre volje, da morda v svojem življenji še nikdar tako bili niste. Prav imate! Pošten delavec in trpin naj se tudi veseli; še Bog sam za kisle obraze ne mara. Ko bi bil Bog mislil, da vam nikdar in nikoli ob kapljici vina veselim treba biti ni, ne bil bi vas v tem lepem, rajskem in rodovitnem kraji, ki je prava obljubljena dežela, ustvaril ter vas s splošnim blagostanjem obdaril. Denar in premoženje imate zato, da se ob njem med letom vsaj na teden po enkrat tudi pošteno razveselite; priliko v to preskrbel sem vam jaz, ker vas resnično ljubim. Da vam bode ta prilika ugajala, prepričali bo-dete se s časom sami. Vina Bog ni samo za mestno in drugo gospodo ustvaril, nego v prvi vrsti za onega, ki ga prideljuje: za poštenega in trpečega kmetovalca namreč, ki s svojimi žulji preživlja vse druge stanove. In ta naj bi vse najboljše in okrepčevalnejše pridelke svojega truda le drugim prepuščal, sam sebe pa in svoje ljudi le z najslabšimi — netečnimi ostanki hranil in preživljal? Ne, temu ni tako! Tudi delavni in trpeči kmet mora imeti po težavnem delu svoje razvedrilo. Kozarec dobrga vina in tudi druge močne pijače, pokrepča ga in mu poživi opešane moči, prežene mu skrbi, ki ga po eni ali drugi strani obdajajo. Vsaj brez njih na tem svetu nihče ni. Da — to stori človeka še le po-poluo zadovoljnega v poklicu svojem. Mislim, da kaj tako pametnega in vam dobrohotnega niste še kmalu naravnost slišali, kot sem vam jaz, vaš sosed in pravi prijatelj ravnokar povedal."
Te za neskušene prebivalce Zalesja kaj laskave besede napravile so na navzoče za Plahtača najboljše priporočilo. Vse je za-se popolno pridobil. Nobeden ne bi bil verjel, da je to za-nje prvi korak —¦ brezdno, ki ga bodo imeli enkrat britko objokovati.
V gostilni pri Plahtaču vršilo se je prvi dve leti njenega obstanka   vse še tako-le nekako precej pošteno.
(Dalje prihodnjič.)
325
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Čas božje službe ob nedeljah io zapovedanih praznikih, kakor tudi drugi prepovedani časi, bili so mu navidezno sveti. Očitno ob takih trenutkih iz njegove šta-cune in gostilne nikdo ničesa prejel ni. Kadar je zvon ljudi k molitvi opominjal, molil je Plahtač navadno „An-geljevo češčenje" sam gostom svojim glasno. Ob policijski uri zvečer imel je navadno zakupno hišo uže zaprto. In tako mu skoraj še nobeden kaj posebnega očitati ni mogel.
Za pogostovanje ljudi imel je v zakupni hiši dve sobi; prva večja, bolj priprosto opravljena, bila je namenjena kmetskim ljudem, druga zakotna in gosposko urejena, pa mestnim lahkoživcem, kateri so Plahtača, osobito pa njegovo Beto vedno pogosteje obiskovali. — Točil je tudi vsakim tem različno vino, kmetom in navadnim delavcem slabše, a gosposkim ljudem pa boljše vrste    Prvi je to zasledil Žvanov Simen,  po poslu svo-
jem krojač, kateri bil je tudi kaj prefrigan človek. To se je pa tako-le zgodilo: Neko nedeljo proti večeru obrije se ter po gosposko opravi in natakne si naočnike. Tak poda se pri Plahtaču naravnost v gosposko sobo med druge mestne goste; tako nepoznan dobi tudi on vina iz soda, iz katerega se je gospodi točilo. Ta bil je prvi, ki je Plahtača pričel slediti in ga v njegovih nakanah nekako opazovati in spoznavati. Tu in tam je med Zalesčani uže Kako črhnil o tem, da Plahtač in njegova Beta nista tako blaga človeka, kot se na videz kažeta, da jim nista tako naklonjena, kot se jim hlinita in za kakoršine ja smatrajo.
Opazoval je ta večer še posebno Beto, kako se onim mestnim lahkomišljencem liže, pri kojih kaj več okroglega čuti. Tudi to mu ni bilo po volji. Sklepal je prec v svoji prebrisani glavici, da to nekam kaže, in motil se ni, kakor bodemo pozneje iz činov razvideli. — Taka in enaka opazovanja nakanil je krojač Šimen potem še večkrat. Enako, kot iz početka in dalje gospodom, lizala se je Beta tudi bolj premožnim kmetskim možem, osobito pa še fantom. — Kjer je kaj čutila, tam bila je vsa medena.
Plahtač preskrbel se je med časom tudi prav dobro z naravnim žganjem, še bolje pa s špiritom. Oni delavci, kateri so mu zakupno hišo bili po njegovem načrtu in okusu predelali, dobili so ob istem času uže pravo slast po žganji pri njem. Obiskovali so ga skrivaj, navadno zvečer, ali pa od časa do časa tudi ob nedeljah med službo božjo, ter so lep del svojega medtedenskega
zaslužka pri njem na žganji zapili.
(Dalje prihodnjič.)
332
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Žene njihove so jih večkrat milo prosile, da naj Plahtača in DJegovo žganje pri miru puste; včasi je taka prošnja pri posameznikih tudi nekoliko izdala, a le za nekoliko dni. Ko se pa stara skušnjava v enem ali drugem na novo izbudi, napoti se zopet v „šnopsa-rijo", kjer se ga dobro nažuli, da pijan na dom pricinca. Se ve, da je morala uboga žena ob takih prilikah molčati, ako je hotela, da ni pričelo po nji padati. — V družinah teh delavcev pričelo se je najpreje pomanjkanje in nered kazati. Otroci bili so zanemarjeni, žene radi svojih mož vse zbegane, večkrat je pa vsem skupaj potrebnega živeža in obleke primanjkovalo, za kar vse se pa med Zalesčani skoraj nikdo dosta zmenil ni.
Tudi glede vina je šlo pri Plahtaču vedno na slabše; poleg pravega naravnega vina nahajalo se je v Plahta-čevem hramu tudi ponarejeno „Sternovo" vino, katero je kot nšnops" zdravju škodljivo in človeku preje, nego prava naravna kapljica um, pamet in blage čute zmeša.
Oglejmo sedaj še malo Plahtačevo štacuno.
V tej imel je precej veliko zalogo raznih potrebnih in nepotrebnih drobnarij. Zaleške gospodinje bile so zelo vesele, da bodo imele vsega potrebnega tako rekoč kar pred nosom na razpolaganje.
Prva, ki je bila v štacuno h Plahtaču kupovati prišla, bila je Podlipnjekova mati; žena kaj blagega značaja in zelo skrbna gospodinja. Ko si je žena za ta pot, kar je nameravala, uže nakupila in plačala, ter hotela oditi, pridrži jo Plahtač s sladkimi besedami še nekoliko časa, češ, da se kaj pomenita. Ubogala ga je. Med Kaj priliznjenim govoričenjem skazoval ji je vse one predmete, katere ima Zalesčanom sploh v prid in korist v štacuni svoji na razpolaganje. Vidite, mati draga mi, tole in to-le bilo bi še za vas; pred vsem hvalil in priporočal je pa svojo kavo in sladkor. Podlipnjica se lepim besedam in sladkemu obnašanju Plahtača napram nje ni mogla zadosta načuditi. Prikupila je k prejšnjim rečem na to še funt kave in par funtov sladkora — za od časni do časni priboljšeK sebi in možu svojemu. — Ko se ji je uže domov po opravkih mudilo in je Plahtač dalje več nadlegovati upal ni, da ji v zavitek še malo sladidh „bobkov" za otroke domu, nji pa natoči precej velik kozarček sladkega ;;kimljevca". Pokusi ga, dopade ji in ga použije — brez skrbi. Posledica temu bila je, da je „sladki" nevajeno mater Podlipnjekovo tudi dobro pogrel, iz početka oveselil, a pozneje pa tudi malo omamil.
Vsi otroci njeni pa bili so tudi „bobkov" zelo veseli; vedno so mater potem nadlegovali, da naj gre v štacuno jih zopet kupiti.
Kar je Podlipnjica prvikrat pri Plahtaču v štacuni videla in slišala in kar se je ž njo tamkaj godilo ter kako jo je gospod še slednjič z „bobki" za male in pa s »sladkim" postregel, pripovedovala je z neko radostjo vse svojim sosedinjam. Poslušale so jo kaj pazljivo ter bile zelo zadovoljne, da bodo sedaj vseh potrebnih reči si mogle v domačem selu nakupovati. Radovedne o vsem tem, kar jim je bila Podlipnjica ravnokar povedala , niso se mogle dosta več zdrževati; prepričati se je hotela vsaka posebej, kako je z novo štacuno in z njenim lastnikom. Več iz radovednosti nego iz potrebe hodile so druga za drugo prec prvi dan k Plahtaču ena to, druga drugo reč si kupit. Z enakim sladkanjem in dobrikanjem kot Podlipnjakovo mater, skušal je Plahtač vsako zaleško gospodinjo za-se pridobiti. „Sladki" zdel se je pa vsaki kaj prijetnega okusa, kolikor njih ga je bilo prve dni pri novem štacunarji pokusiti dobilo. To svojo robo, katero je pod raznimi imeni imel v svoji štacuni na razpolaganje, hvalil in priporočal je nepokvarjenim in neskušenim Zalesčankam kot pravo zdravilo za to in ono bolezen; nekatere so mu prec verjele in so si koj po par flašk ali kimljevca, janeževca, va-niljca ali pa višnjevca itd. kupile; to pa brez vednosti svojih mož. Mislila si je vsaka taka: če mož sme v gostilni si z vinom svoje ude krepčati, zakaj bi tudi jaz brez njegove vednosti ne smela malo „sladkega" tako-le zjutraj ali kadar si bodi, použiti. In tako je prišlo počasi, da je iz euoiste hiše mož v gostilni vino (pozneje „šnops") pil, žena pa doma »sladkega" cukala. S tem pa ni rečeno, da so bile vse zaleške gospodinje enako lahkoverne in so se dale Plahtaču na limanice vjeti, bile so med njimi tudi kaj častne izjeme.
(Dalje prihodnjič.)
341
Podučne stvari.
Nasledki ,,šnopsa".
(Dalje.)
Smerekarica, Leskovka in Hribarica bile so med šaleškimi gospodinjami one posebno častne izjeme, katerim se radovednost, ki je osobito ženskemu spolu prirojena, ni mogla ravno preveč očitati. Bile so razumne in modre žene, katere niso z lepo kaj storile, ne da bi poprej ne bile vsega dobro prevdarile in pretehtale. Tudi te tri vrle gospodinje cule so pogostoma na lastna ušesa čast in slavo Plahtaču in njegovi napravi v Za-lesji popevati; da, čudile se niso malo, kako da ga morejo nekatere žene tako zelo hvaliti in v zvezde kovati, ker, kar je preveč, je preveč. — Pri vsakem gospodinjstvu pripeti se preje ali pozneje, da je treba to in ono potrebno reč v štacuni za hišo kupiti. Tako doletela je tudi zgoraj omenjene tri matere zaleške.
Ko nekega sopraznika od sv. maše skupaj domov gredo, pogovarjajo se to in ono o družinsko gospodinjskih razmerah svojih. Med drugim pridejo v svojem pogovoru tudi na Plahtača in njegovo štacuno. Smerekarica pravi svojima sosedinjama, da v novi zaleški štacuni ni bila še nobenkrat, a da bode tega dne vendar-le morala si v domači štacuni nekoliko drobnarij za gospodinjstvo nakupiti. A tudi Leskovka in Hribarica do tega dne nista imele s Plahtačem še prav nič opraviti. Dogovore se toraj vse tri, da idejo, ko domov pridejo, skupaj v novo štacuno si vsaka po svojih razmerah potrebnih reči nakupiti.    Kakor dogovorjeno, tako storjeno.
Ko Plahtač kar tri gospodinje h krati, katerih do tega dne v svoji štacuni še nobenkrat videl ni, pred saboj zagleda, bil bi kmalu od veselja zaukal. Mislil si je, ha! še teh treh mi je manjkalo, to so izmed vseh Zaleščank zadnje k meni došle; še te tri moram si pridobiti, pa imam vse Zalesje na svoji strani in v svojih mrežah. Žetev obeta dobra io bogata biti; vse mi gre prav po mojem načrtu kaj ugodno izpod rok.
Ko je vsaka izmed omenjenih treh gospodinj pri Plahtaču zahtevane potrebne reči prejela in plačala, prične on tudi pri njih svoje znane ceremonije in prisiljeno sladkanje. Poslušajo in opazujejo ga nekoliko tre-notkov mirno in strogo; osobito Smerekarica ni preslišala nobene besede njegove, a tudi prezrla ne najmanjšega kretanja njegovega. Ker je se žnablji vedno mrdal, z  očmi  pa  neprestano  pomižekaval,   upre   Smerekarica
svoje bistre oči precej ostro vanj ter mu naravnost reče: „Gospod, vi ste pa malo preveč sitni! — V mestu sem kupovala potrebnih reči uže pri raznih trgovcih, a ko sem zahtevano blago prejela in plačala, bila sem vseh drugih sitnosti in besedovanja prosta; odšla sem vselej slobodno in brez nadlegovanja." Temu dostavita še Leskovka in Hribarica: „Kar zahtevamo za gotovi denar, to naj se nam da; čas je drag in ni zato, da bi ga s praznimi marnjami tratiti in zapravljati morale."
Kaj takega se Plahtaču, odkar je bil v Zalesji, še nikdar pripetilo ni; iz oči v oči še v tem kraji nobene naravnost slišal ni. — Kar osupneJ je, kakor bil bi hudo zadet. Pa, zvitež ve si tudi prec pomagati. Prične se izgovarjati, da on s tem nič slabega nameraval ni, da mu je velikoveč in vse le na tem ležeče, dobrim ljudem na vse strani pošteno postreči ter blage gospodinje za-leške na to in ono, kar bi jim utegnilo pri gospodinjstvu prav priti, prijazno spomniti in se jim tako za zaupanje hvaležnega skazati.
Potem se vse tri sosedinje na kratko „z Bogom" pri Plahtaču poslove ter odidejo; „sladkega" pa nobena njih pokusila ni, a tudi „bobKov" za otroke n6 vzela.
Ko pridejo, vračaje se vsaka na svoj dom, še vse skupaj preko Podlipajikove hiše, scala je Podlipnjica ravno na vežinem pragu; ta želi jim „dobro jutro", za kar dobi prijazni odgovor: »Bog daj!" Podlipujica jih vpraša: „Od kod pa, sosede?*' „Od Plahtača*4, bil je kratek odgovor. „No, kako pa vam ta gospod, ki je prava sreča za naš kraj, kaj s svojo prijaznostjo in postrežbo dopade?" praša Podlipnjica dalje. Smerekarica ji odgovori: „Veš kaj, Mina, prav nič posebno ne." ^Zakaj pa ne?" praša jo Podlipnjica nekako osupnjena. „Zato, ker je preveč sladak, preveč priliznjen, in, kakor se mi dozdeva, mora biti ta človeK tudi pravi hinavec", odgovorila je Smerekarica z nekakim prepričanjem. „Ni mogoče", ugovarja ji Podlipnjica, „on je le tako postrež-ljiv in mil ter dela vse iz najboljšega namena nam Za-lesčanom v prid in korist"; saj se tako tudi na tabli nad vratiini njegove zakupne hiše bere". „Mogoče", ugovarja SmereKarica, „da se to tebi, Mina, tako dozdeva, a ti tega človeka še gotovo nikoli bolj natanko in bistro opazovala nisi. Vidila si do sedaj na njem le njegovo zunanjo hlinjeuo dobrohotnost in prisiljeno prilizovanje; da bi ga oila pa ti malo bolj strogo ia natančneje opazovala, zapaziti bila bi prav lahko utegnila tudi to, Kako čudno z ustnicami mrda, a še bolj čudno pomi-žekuje takrat, ko je eni ali drugi gospodinji zaleški nasproti v štacuni svoji najbolj meden in sladak. Videla boš in videlo bode vse prebivalstvo Zalesja z okolico vred, da iz te moke ne bode za naš kraj poštenega kruha. Da bi se pač motila, dobro bilo bi nam in našim družinam! Zdi se mi pa, da se ne varam." Na to poslove se sosede ter gre vsaka na svoj dom.
Opazke, katere je Smerekarica ravnokar o Plahtaču bila izpovedala, napravile so na Podlipnjikovo mater nek posebni vtis poln bojazni, skrbi in strahu. Nič več ni bila tako mirna in vesela, kot popreje. Resneje, ko vso stvar premišljuje, bolj se ji dozdeva, da je tudi ona
342
sama, ne vede kako, jo na neko stransko napačno pot zavozila, odkar je Plahtača, njegovo štacuno in »sladkega" pri njem spoznala. — Dozdevalo se ji je, da, večkrat ko Plahtača v štacuni obišče, večje potrebe se iz-nova v njenem gospodinjstvu na dan prikazujejo. Pred Plahtačevo dobo bilo je v njenem gospodinjstvu vse tako lepo v redu; z malim bilo je moč vsem potrebam popolno zadostiti, a sedaj je uže vse drugače. Preje prihranila si je med letom pri gospodinjstvu lepih novcev, katere je prejemala za eno in drugo reč; sedaj dobiva pa primeroma še več denarja za prodane reči; mesto da bi se kaj prihranilo, pa se vsak teden več ali manj primanjkuje. Kava, sladkor, ,;bobki" za otroke, „sladki" raznih imen naredilo ji je uže hudo in veliko luknjo v njenem gospodinjskem žepu, na kar pa še do danes mislila ni.                                                  (Dalje prih.)
349
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Kakor pri Podlipnjici, delala se je tudi še pri marsikateri drugi zaleški gospodinji vedno večja luknja v žepu domačega gospodinjstva od tistega časa sem, ko se je s Plahtačem seznanila in ga pogosteje v štacuni njegovi obiskovati pričela. Malim starim potrebam sledile so vedno večje nove potrebe; a — kolikor več bilo je teh, toliko bolj so se tudi novi izredni stroški pri gospodinjstvu množili. Kar je pa še huje, dobila je tudi prejšnja uzorna domača odgoja otrok, s Plahtačem hud udarec. Po Plahtačevih sladkih „bobkih* postali so večinoma vsi zaleški otroci pravi „sladkosnedeži";  matere
35O
pred njimi kar več miru imele niso; vedno so jih otroci soldov za „bobke" napletali. Materina ljubezen do otrok ima pa kaj rada to slabo in slepo navado, da otrokom le prerada vsega dovoljuje, česar koli požele, če bi zanje tudi še tako slabo biti utegnilo. Marsikedaj bila bi bre-zovka na pravem mestu, s katero bi se mogla pri otrocih ena ali druga slaba razvada in vzbujajoča se strast prec v klici popolno zadušiti. „Šiba poje novo mašo" je zlati rek naših prednikov, na katerega se pa današnji rod le premalo ozira.
Pa tudi precejšnje število poprej dobrih in skrbnih mater zaleških je Plahtačev ,,sladki" uže tako prevzel, da so bile same prave sladkosnednice postale. In take matere so v posledici tudi svojim otrokom vsega dovoljevale, za kar koli so pri njih moledovali. Bolj večji otroci zaloški so, dokler še sladkih „bobkov" poznali niso, vsak krajcar, ki so ga od kogar koli v last prejeli, ali sami skrbno shranjevali, ali ga pa stari-šem svojim spraviti dajali; ko so se pa s sladkimi „bobki" in drugimi takimi nepotrebnostirai seznanili, nosili so vsak soldek sproti, mesto v „šparovček" pa h Plahtaču za „bobke" in druge take drobnarije. Ni se ravno malo in redkokrat primerilo, da je ta ali ta za-leški otrok, ako po poštenih potih soldov za „bobke" dobiti mogel ni, svojim starišem posamezne krajcarje krasti pričel, kedar je do njih prišel. Laž in tatvina sta si pa dve neločljivi hudobni sestri; kjer je ena, se tudi druga nikdar ne pogreša. Kdor se v otročjih letih varčnosti ne privadi, privadil se je potem ne bode več. Ako otrok pri krajcarjih zapravljati prične, zapravljal bode, ako doraste, pri velikem, in zapravil bode slednjič vse —• tudi še tako veliko premoženje. Taka godila se je tudi s zaleško mladino, čemur povod in podlaga bil je Plahtač s svojimi napravami. Mali otroci izdali so vse sproti za sladke „bobke"; ko so pa enkrat odrasli, šlo je pa po škodljivi razvadi zopet vse sproti za nepotrebni lišp, za „8ladkega" ter za vino in „šnops". Tem načinom nastajal je polagoma splošni gmotni propad med zaleškim prebivalstvom. Možje, žene, mladeniči, dekleta in otroci, res da ne vsi od prvega do zadnjega, imeli so vsak svoje nove potrebe, katerim so pri Plahtaču z dragim denarjem zadostovali.
Vsaka slaba razvada in privajena strast ima pa uže to peklensko lastnost, da, čembolj se ji zadostuje, streže in kuri, temvečja postaja, tembolj se množi in redi ter vedno več od svoje žrtve zahteva. In v takih žalostnih okoliščinah nahajalo se je uže ob tem času veliko število zaleškega prebivalstva.
Doipača p. n. gospoda duhovnika uvidila sta le predobro brezdno, v katerega veliuo število Zaleščanov kar tako brez vsega premisleka dere. Pri vsaki se nudeči priliki opominjala, svarila in prosila sta take nesrečneže kaj očetovsko in ljubeznjivo, da naj pot pogube? katero so nastopili, zopet skoraj zapuste ter naj se na bivšo staro pot prave treznosti, varčinosti in koristne delavnosti nazaj povrnejo. Taka opominjevanja so pri začetnikih,   katerih   strast v svoje  kremplje še popolno
dobila ni, tudi precej dobro izdala, a pri ukoženih raz-vajencih bila so pa le ,,bob v steno." Prišel je čas, ko so tudi taki spregledali, a bilo je uže prepozno; za-nje ni bilo nobene pomoči več; kar bilo je zgubljenega, zgubljeno bilo je za vselej, ni se dalo več nazaj dobiti.
Da je tudi šola v Zalesji ob takih neprilikah velika in občutno trpela, umeje se uže samo ob sebi. Pred Plahtačevo dobo obiskovali so zaleški otroci šolo redno iu točno; se samoučili bili so vselej in brez presledkov popolno in dobro preskrbljeni. Učili so se uzorno in brez posebnega priganjanja; ljubili so se med seboj prav pa bratovsko ter drug drugemu pri učenji radi pomagali. Od kar so pa zgoraj omenjeue razvade od doma v šola uže s saboj donašali, bilo je vse drugače. Denarje, katere so od svojih starišev za razne šolske potrebščina od časa do časa dobivali, so navadno deloma ali pa tudi popolno vse pri Plahtaču na raznih sladkarijah zajedli, a v šoli se, pa lagali, da jim oče in mati za potrebne šolske reči krajcarjev dati nočeta. Zvitost, hinavščina, nevošljivost, raztresenost, lenoba, lažnjivost in druge enake slabe lastnosti, prikazovale so se med zaleškimi učenci in učenkami čem dalje, tem v večji meri. Res hudi nasprotniki pravi pošteni, krščauki odgoji! — Pa pustimo to za enkrat. — Oglejmo sedaj Plahtača ia njegovo  Beto  malo   natančneje,   da   bodemo vsaj vedeli,.
kedo in kaj sta bila.
(Dalje prihodnjič.)
356
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Plahtač.
Marsikateri čitatelj »Novic" je morda uže radovedea kedo in kaj bil je prav za prav ta Plahtač. — Evo vam ga! Po rodu bil je sin priprostih selških starišev iz vasi „ Predgorja".  Imel je  še dva brateca (med njima bil je on srednji po starosti) in pa tri sestrice. Pri krstu imenovali  so  ga za Friceta.   Stariši njegovi niso bili ravno imoviti, a tudi posebnega pomanjkanja jim trpeti ni bilo; bili   so   pa  dobri in pošteni   kristjani.   Ker je bil Frice nadarjen in je domačo šolo dobro  dovršil,   sklenil ga je očetov brat Anton, precej imoviti trgovec v  mestu Z . .. k  sebi  vzeti  in  ga  dalje šolati.   Deček  se je tega zelo veselil   in  tudi   oče  njegov   bil je s tem   popolno zadovoljen  tem bolj.   ker bil je brat   njegov,   trgovec Anton, uže  precej v letih in brez   lastnih otrok.   Zadnji  razred ljudske šole  dovršil je Frice v mestu Z ... s prav dobrim vspehom. Stric dal mu je potem popolno na prosto voljo,   da   prestopi   v   gimnazijo   ali pa v realko;   Frice izvoli si poslednjo, kar bilo je tudi  stricu prav po volji. Mislil  si je, saj   bode fante   tako  enkrat moj naslednik, naj se uči teh ali onih predmetov, je pač vse jedno ; le na tem je ležeče, da se za trgovski  stan  kaj prida koristnega priuči.   Iz   početka  se je Frice  tudi  v  srednji šoli (realki) dobro učil, a kolikor bolj je v višje razrede prehajal, tembolj je pojemala njegova pridnost pri učenji; v  petem  razredu je  pa konec  šolskega leta uže kljuko dobil. In — realko je s tem tadi na kol obesil.   Na realki je   po   upljivu nekega   brezbožnega   realističnega  profesorja   prišel   Frice   tudi   ob   vse   versko   prepričanje   in strah božji, kar je pa   pred  svojim   dobrim   stricem   Antonom znal vedno kaj dobro prikrivati. Zato, ker je stric mislil, kakor ga je Frice vedno slepil, da je realka pre-težavna zaaj, dal ga je še par let v trgovsko šolo, kar mu ni  bilo  ravno  težavno,   ker  se je ta šola   tudi v mestu Z . . . nahajala. Se  srednjim   vspehom je tudi to dognal. In s tem so Friceta Plahtača šole pri kraji. Ko je Frice šolo, v šolskih klopeh, površno dognal, sprejel ga je stric Anton   v   svojo   štacuno.   da   bi se tli  v  trgovstvu  tudi praktično   izvežbal.   Frice  pa je  ravno  tega-le trenutka uže kaj težko pričakoval. Mislil si je,  no, sedaj bom pa
tudi jaz počasi gospod postal; pripomoček zato se mi je uže ponudil. — Frice, kateremu je bil brezverski profesor na realki versko čut in vso ve*t zadušil, prelevi' se je bil v pravega hinavci in-svetohlinca. Od začetka vedil in obnašal se je, osobito ob navzočnosti stričevi, kaj natančno in točno pri vsem, česar koli se je lotil delati. Skupljeni denar za blago je slednji dan stricu od prvega do zadnjega krajcerja odrajtoval, a ljudem pa dobro ter pošteno mero in vago dajal, kakor bil mu je to dobri stric pokazal in naročil. Tem načinom si je Frice prav kmalu pridobil popolno zaupanje strica svojega in ljudi, ki so v štacuno kupovat hodili. Ni se bilo čuditi, da mu je dobri stric Anton čemdalje, tem pro-stejo roko puščal, ker mislil je, da je in bode njegov stričnik Frica tudi ob njegovi odsotnosti ravno tako vesten, pošten, a varal se je hudo. Večkrat je šel stric po svojih opravkih z doma; ob takih prilikah ni se ravno redkokrat pripetilo, da je po celi teden in tudi še več izGstal. Ob takih trenutkih bil je Frice pravi neomejeni gospodar v stričevi štacuni; delal je, kar je ravno sam hotel. Ljudem je kaj pridno blago prodajal, pri tem pa strica in kupovalce na tak način sleparil, da mu ni bilo lahko na sled priti. Ljudem dajal je bolj pičlo mero in vago, kar vse so pa po v štacuni navadnem in določenem kupu pošteno plačevali; kar je pri tem pridobil sprevljal je sproti sam za-se na stran. Pa pri tem ni ostalo. Pričel jo tudi od stričevega denarja polagoma skrivaj jemati in krasti, se ve, da tako in v takej meri, da mu stric ni mogel čin očitati, tem manj, ker je mislil da Frice pošten in vesten človek, kakoršnega se mu vedno na oko kaže.
Kot študent, bil je pri stricu z vsem dobro preskrbljen in zatega voljo tudi z denarom nič opraviti imel ni, ter mu tudi prilike bilo ni, v kako posebno družbo zahajati, kjer bi bil denar potreboval.
Omeniti mi je še, da je stric Anton Fricetu na mesec tudi uže po nekoliko plačila v gotovem denarju dajal, da bode bolj priden. Ko je tako nekoliko prislu-ženega, a še več pa uže prisleparjenega denarja v lastnem žepu čutil, uzbujalo se mu je vedno večje hrepenenje in želja, kmalu si veliko denarja pridobiti. Kolikor bolj se je pa v njem ta iškarijotova strast zbuje-vala, v toliko večji meri je tudi pred njim stričeva gotovina na skrivnem trpela. Stric je uže tako-le sam precej dobro zapazil, da mu štacuna nikakor več onega dobička ne donaša, nego ga mu je še pred par leti, kar je tudi Fricetu večkrat omenjal. Pa Frice si iz tega prav čisto Lič storil ni; zvita buča je vedel vselej strica svojega z namazanim jezikom popolno preslepiti in za nos voditi.
Konec tretjega leta, kar je bil Fric pri stricu kot praktičen trgovski učenec v štacuni, zbrala se je v okolici mesta Z......   precej   močna  banda  tatov-roparjev.
Ti vragi pokradli  so uže  tu  in   tam pomenljive svote v denarju in blagu marljivim ljudem.
Stric Anton imel je za prejeto blago celih 1000 gld. po pošti odposlati.    Nekega dne ta denar pripravi, a ga
357
zvečer v štacuni v navadni denarni tružici pozabi. Frice to vidi in kmalu je sklep gotov, da bode ta tisočak njegov. Ključe imel je vedno v rokah, toraj mu te hudobije ni bilo ravno težavno izvesti. Po polunoči, ko je v hiši vse trdno spalo, splazi se Frice po mačje tiho v štacuno, tisočak vkrade, miznico razbije, pri vratih ključavnico in zapahe, kar vse skupaj res, da kaj sigurnega bilo ni, odrobka, vrata nekoliko opraska in poškoduje po štacuni, več reči v nered razmeče, kako reč tudi raz-trese in pobije ter slednjič zunanja vrata le prislonjeno pripre, a vrata, vodeča iz veže v štacuno, pa po navadi zopet pravilno zaklene; tisočak skrije in se tako zopet, ne da bi bil kedo kaj opazil, v svojo posteljo spat spravi. Zjutraj vstane ob navadnem času, kot bi se med nočjo čisto nič nenavadnega zgodilo ne bilo. Kaj takega zmore pa edino le popolni spridenec. In tak bil je Frice uže v polnem pomenu besede.
Ko je bilo čas štacuno odpreti, veli stric Fricetu, da naj gre. Pa — komaj bila so dobro štacunska vrata iz veže odprta, zakriči Frice kolikor more: „Kaj je to? Bog pomagaj! — Okradeni smo! V tem hipu bili so stric in druga hišna družina na licu prostora. Posebno britko se je grdi nehvaležnež Frice vedel; strica je po-miloval, se nad tatovi rotil in hudoval ter bil, kazaje na videz iskreno sočutje do strica, kar ves iz sebe. — In kako je še le tarnal, ko so enkrat vso škodo in tatvino do dobrega pregledali ia preračunih!  —   Kazal se
je in hlinil, da mu kar za obstati več ni.
(Dalje prihodnjič.)
372
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
Plahtač.
(Dalje.)
Ubogi stric in drugi domači,  se ve,  da so mu tudi vse  verjeli;  ves  sum   izvršene   tatvine   padil je  na v tem obziru — nedolžne tatove.
Po nepoštenem potu prisleparjeni in ukradeni denar je Friceta vedno bolj mikal. Pri stricu ni smel in ni mogel ž njim na dan. Zaprosil je strica, opomnivši mu, da je, kakor se kaže, ž njim vred v štacuuo njegovo tudi nesreča prišla, dasiravno se je ves čas z vsemi močmi prizadeva, stricu le koristiti, da bi mu napravil spričevalo o popolni izurjenosti trgovskim pomočnikom. Rad bi šel malo po svetu si sreče poiskati in pri kakem drugem trgovcu v službo stopiti. Stric, kojega bil je Frice se svojo jezičnostjo popolno preslepil in zase pridobil, udal se je; napravil je svojemu stričniku dobro spričevalo o sposobnosti trgovskega pomočnika. Povrhu tega obdaroval ga je tudi za pot v tuj svet precej dobro še z denarjem ter mu priporočal, da, ako mu Bog kako dobro službo nakloni, naj bode svojemu gospodarju po-korno-udan, poslušen, zvest in pošten, kakor se to pravemu kristjanu spodobi. Frice mu je vse za žive in mrtve obetal, a se mu za te lepe nauke tudi kaj pre-srčno zahvalil. Delal se je tako same hvaležnosti gin-ljivega, da je imel vse solzne oči.
Kar je hudobni Frice nameraval, dosegel je vse. Sedaj bila je temu hudobnemu nehvaležnežu, sleparju in tatu prva skrb, na skrivnem prisleparjene in ukradene denarje lepo na dno svoje popotne torbe med drugo
373
ropotijo pospraviti in zakleniti; ključek imel je pa vedno pri sebi na motozu okolu vratu — mesto svetiujice pod obleko obešen. Čez par dni potem poslovil se je Frice pri svojem stricu kaj ginljivo, se ve, da farizejsko.
Frice jo je popihal iz mesta Z.....naravnost proti
Kranjski. Pred vsem bilo mu je na tem, da je prigo-Ijufane in ukradene denarje pod izmišljenim imenom v hranilnici obrestovno naložil. Bogat hotel je na vsak način postati. — V mestu ga pa ni veselilo ostati; šel je toraj na deželo, da tam svoje delo zlobnosti poskusi nadaljevati. Tri cele dni je hodil vedno dalje, a za-nj nikjer ni bilo nič povoljnega. Četrtega dne zvečer pa prenoči v prijetnem selu Podpečinami. V tem selu bilo je trgovstvo in obrtoija ob istem času v najboljšem raZ-cvitu. Poizvedel je tudi prec ta večer po vseh okoliščinah tega kraja. Kar je zvedel, dopadalo mu je vse, toraj ni čudo bilo, da je želel si v tem kraji službe dobiti, kar se mu je tudi pri trgovcu „z raznim blagom: Rebrniku" posrečilo. Friceta Plahtača sprejme ta vrli in blagi mož, kot trgovskega pomočnika za mesec dni v svojo štacuno na poskušnjo. S svojo zvito spretnostjo je malopridnež pri novem gospodarju si kmalu popolno zaupanje pridobil. Večkrat je Plahtač novega gospodarja na to in ono reč opozoril, kako bi se dalo pri trgovini bolje urediti, da bi več dobička donašalo. In — navadno je vsakikrat pravo pogodil. Rebrnik bil ga je kar vesel; zaupal mu je slednjič vse — celo štacuno in njeno vodstvo; postal je po preteku nekoliko mesecev sam knjigovodja in ob enem tudi kasir. Med tem je Rebrnik po nekem bogatem sorodniku podedoval celih 35.000 gold. Uže preje na dobrih gmotnih nogah, mislil si je, da mu sedaj več zmanjkati ne more. V štacuni ima spretnega nadomestnika. zatoraj peča se sam vedno manj za trgovino svojo. Prikupi si toraj nekoliko zemljišča, da bode mogel tako-le včasi malo za kratek čas tudi pokmeto-vati. Rebrnik je, dasiravno do tega časa prav varčen in trezen, pričel vedno pogosteje gostilne v kraju obiskovati; udal se je pa tudi raznim igram, katerih do sedaj še poznal ni. In tako sta Plahtač Fric in podedovani tisočaki kmalu gospodarja Rebrnika na napačno pot spravila. Vse to bilo je pa spridenemu Plahtaču prava deroča voda na njegov mlin. Gospodar se je le tu in tam včasih po nekoliko trenotkov v svoji štacuni pomudil, ter svojo blagajnico vselej takrat radovoljno odprl, ko je bilo treba primaujkljej za novo naročeno in za štacuno prejeto  blago poplačati.
Plahtač pa, ko je videl, da mii je prilika za novo sleparstvo kaj ugodna, zamudil ni prav nobenega trenutka, da se na škodo svojega gospodarja sam okoristi. Manje in večje svote je skoraj slednji dan izneverjal in to tem bolj, kolikor bol) se je gospodar njegov nesrečuim igram vdajal. Gmotni položaj Rebruikov je Vedno bolj propadal; čudo temu pa ni bilo nobeno, ker sta ga dva huda glodalca, vsak po svoje, spodjedala. Se ve, da v očeh vseh sosedov bil je Frice pravi uzor poštenosti, vsega druzega pa le gospodar sam kriv.
Preje, nego se je mislilo, moral je Rebrnik svojo trgovino opustiti;   štacuno  so  mu  upniki zaprli ter vse
na javni dražbi prodal^ da so si tako svojo upnino pokrili. Rebrniku pri tem drugega ostalo ni, nego edina hiša z golimi stenami v stanovanje njemu samemu in njegovi precej številni družinici.
Ker pri takih britkih okoliščinah Rebrnik Plahtača in drugih trgovskih pomočnikov več potreboval ni, odpustil je vse. Ob slovesu pohvalil je Rebrnik Friceta za njegovo pridnost prav zelo, ter mu voščil zopet kmalu kako dobro službo kje dobiti. Revež, se ve, da tega vedel ni, da ga je Plahtač poleg dobrega pogojenega plačila, koje mu je redno izplačeval, tudi skoraj ob polovico njegovega nekdanjega premoženja pripravil. Kot nekdaj strica Antona, zapustijo Plahtač tudi sedaj svojega lahkomišljenega in preveč zaupnega gospodarja s solzami v očeh.
Iz Podpečin krene jo Piahtačev Frice naravnost v mesto T ... — Tudi tu spravi svoj prisleparjeni denar na varno mesto v hranilnico — pod raznimi izmišljenimi imeni. Sklene pa tudi, svoja sleparstva še na kak nov način poskusiti.    Oglasi se pri vodstvu zavarovalne
banke „S.....—u   za   praktikanta.    Kmalu   pridobil si
je tudi v tem obziru toliko praktične izurjenosti, da je postal pravi uradnik z precej dobro plačo na leto. Ker je imel pa med vsemi skoraj najbolj gladek in namazan jeziček, odločilo ga je vodstvo zavarovalnice za popoto-valnega agenta. To je bil zopet pravi žleb na njegov sleparski mlin.                                             (Dalje prih.)
388
Podučne stvari.
Nasledki ,,šnopsa".
Plahtač.
(Dalje.)
Vesel, da mu vsaj za en čas ne bode treba vedno med ozkimi stenami čepeti, bil je Plahtač zopet popolno v svojem elementu. Kot popotpvalni agent napomnjene zavarovalnice izvrševal je svoj posel po večih skupnih vaseh, trgih in tudi mestih z neko posebno ročnostjo kaj uspešno, točno in natančno; tu bilo je, kar je na-činil, vse v najlepšem redu popolno po zavarovaličnih pravilih. Glavno vodstvo zavarovalično bilo je Plahtača kar veselo ter mu je letno plačo samo ob sebi izdatno z bolj saj o.
Vse drugače je pa zviti Plahtač postopal ob novih slušajih vsakovrstnega zavarovanja po samotnih, oddaljenih krajih; na posestnike „Rovtarje" imel je posebno slast. Ti zdeli so se mu za sleparske nakane njegove kot nalašč ustvarjeni. Ker se taki ljudje za javne naprave in občevanja navadno nič ne brigajo, nego le bolj za-se in svoj posel žive, ni bila nobena posebna umetnost, jih Plahtaču v svoje mreže loviti. Ob takih prilikah sklepal je zvitež zavarovanja kar na svojo pest. Pogoje za zavarovanja tudi tri- in še večkratne vrednosti sklepal je pod kaj ugodnimi zavarovalnimi premijami, katere moral mu je pa vsak tak zavarovanec prec izplačati. Taka zavarovanja izvrševal je potepuh se strankami na 10, 15 in tudi 20 let, Kakor je ravno videl, da je žrtva njegova — pri novcih. Premije zahteval je Plahtač od vsake take stranke še od tako visoke zavarovane vrednosti po 1 do 2 gld. na leto, kar mu je tudi vsaka žrtva z veseljem izplačala; če kdo denarja za to ravno doma imel ni, izposodil si ga je pri bližnjem sosedu svojem. Vsak tak zavarovanec prejel je prec fal-zifikovano „polico" od Plahtača, katero mu je po prejetem denarju (premiji) kar brez odloga napravil.
Tem načinom si je zviti Plahtač v ravno ne pomenljivem času zopet več stotakov sleparsko potjo pridobil. Ko je pa sleparstvo njegovo po požaru enega takega zavarovanca pri dotičnem zavodu v posledici na dan priti imelo, zginil je Plahtač kot — kafra. Dobiti ga pa zavod tudi mogel ni, ker se je bil Plahtač pod napačnim imenom in s ponarejenimi dokumenti pri njem v službo vtihotapil.
In kaj je Plahtač dalje počel? Iztuhtal je nov način, po katerem upal je, da bode ljudi po deželi zopet peha riti zamogel. Obnesla se mu je tudi ta zlodejska nakana. Sedaj prelevil se je Plahtač v inženirja ali mer-jevca; preskrbel si je nekoliko najpotrebnejših starih merjevskih aparatov, najel nekega malopridnega poha-jača, s katerim bila sta še iz šolskih let dobro znana — spridenca. Temu, imenujemo ga Robkarja, kupi Plahtač ceno, a dostojno obleko. Tako z vsem potrebnim preskrbljen, poda se Plahtač s trabantom svojim v naj-skrajni hribovski del P.......e dežele, kodar namera-
vala se je ob istem času železnica speljati, „železno cesto" meriti. — Plahtač in Robkar sta v tem kraji nekoliko dni kot preoblečena „vandrovca" „fehtala" ter se natančno o premoženji in drugih okoliščinah prebivalstva dobro podučila. Lmdstvo sploh, osobito pa posestniki, govorilo je skoraj edino-le o „ajzenponu". In — tako sta kaj lahko vse zaželjeno poizvedela. Ko sta bila o vsem gotova, zapustila sta za teden dni ta kraj. Kot „vandrovca" hodila sta po imenovanem kraji revno oblečena, umetno prebarvanimi obrazi ter razkuštranimi lasmi in razmršenima bradama, da ja pozneje ljudem spoznati mogoče bilo ni.
(Dalje prihodnjič.)
396
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
Plahtač.
(Dalje.)
Črez teden dni pa pride Plahtač zopet v ta kraj lepo po inženirsko oblečen; se sabo ima tudi bolj pri-prosto, a čedno opravljenega slugo, Robkarja. Poznal ju sedaj ni nihče ni, ker sta bila po obrazih omita in naravne barve, las pa lepo pooljenih in po gosposko razprečenih ter pravilno razčesanih brad in zavihanih brk.
Sluga je gospoda svojega jako častil ter se kazal, da ima pred njim velik »rešpekt'* in da ga zelo spoštuje.
Frice Plahtač in njegov trabant Robkar pričneta svoje novo sleparsko delo brez vseh zaprek. Plahtač je preko zemljišč premožnjših posestnikov pričel  vsakikrat
tako ,,svoju železnico" meriti, da bi bila temu najboljše njive, onemu najlepši travnik, tretjemu zopet sadni vrt rezala; eden bil bi moral svojo lepo in trdno zidano hišo, drugi zopet drugo gospodarsko poslopje i. t. d. zapustiti, katera bi se vsled Plahtačeve mere ob grad-jenji železnice morala podreti. Plahtač delal se je nasproti prošnjam prizadetih posestnikov, da naj mero železnice kako drugače vkrene, sicer precej trdega in trmastega, a dal se je slednjič vendar le tudi kaj pregovoriti. Obnašal se je pa pri vsem tem tako, kot da dela in meri vse le na strogo povelje višjih gosposk, da bode pa vendar le iz same dobrote skušal reč tako speljati, da bode po moči tudi ljudem, osobito prizadetim posestnikom tega kraja ustreženo. Tega pa, da brez dobre odškodnine od strani dotičnih posestnikov nikakor storiti ne more, ker ima pri tem veliko stroškov in bode moral iznova primerne črte za železnico po ne-priličnem svetu poiskati, ter da mora po vrhu tega tudi mera sama hitro dognana biti, sicer zapade sam 2000 gl. vložene kavcije ali poroštva, kar se je, kakor se je neveščim ljudem lagal, ob prevzetju „tega merstva" od njega na višjem mestu zahtevalo.
Priprosti in nevedni posestniki, se ve, da so mu vse vrjeli; so pa tudi svoje njive, travnike, sadovnjake, hiše in druga poslopja Plahtaču drago odkupovali. Vsak prizadet opeharjenec se je raje brvegal po 50, 70 in tudi do 100 gl., nego da bi mu bil po železnici najboljši svet ali pa še celo dom njegov — vničen Prizadeti reveži so Plahtaču navedena odkupila tem raje plačevali, ker jih je z vso navidezno resnobo zagotavljal, da bode se svojo merodajno besedo na to delal, da se jim potem slabejši svet ob času gradjenja železnice za toliko bolje odšisoduje, ter da tako njemu sedaj izplačani deiar v kratkem gotovo dvakrat povrnjen nazaj dobe.
Plahtač bil bi svoje sleparstvo v tem kraji še dalje vganjal, a začelo mu je za petami nekako neprijetno šumeti. Neka noč vzela je njega iu trabanta njegovega Robkarja, brez vsake sledi. Le svojo geometrijsko ropotijo popustil je opeharjenim posestnikom v neprijeten spomin.
Pe stranskih potih brisala sta jo Plahtač in RobKar od »svoje železnice" proti mestu G . . . Robkar je Plah-tača neprestano za mu obljubljeno plačilo nadlegoval; tolažil ga je ta, da mu v selu T ... m, kjer bodeta prenočila, vse pošteno plača. Kmalu po „Ave Mariji" bila sta v T ... o dospela. V krčmi ki je bila v T ... o dospela. V krčmi ki je bila v T ... m edina, prenočila sta. Plahtač naroči, kolikor je po takih samotnih krajih mogoče, dobro večerjo za oba. Ta večer Plahtač tudi za pijačo štedil ni; sam pil je kaj zmerno, silil je tembolj Robkarja s pijačo. Pošten „vipavec* pričel je pri Robkarji kmalu za Plahtača povoljno vpljivati.
(Dalje prihodnjič.)
405
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
Plahtač.
(Dalje.)
Ko je bil Robkar liže skoraj ob zavest, veli mu prinesti še stari „maselc" tropioovca (Robkar bii je hud šnopsar), katerega, ko ga Robkar pokusi, tudi v dušku spije in se pod mizo zdrsoe. Se ve, da z Robkarjem sedaj druzega početi bilo ni, nego ga na ob peči po tleh razgrnjen otep slame lepo spat spraviti. Plahtač plača večerjo za oba in prosi, da mu v isti sobi, kjer uže Robkar smrči, primerno posteljejo, kar se je tudi zgodilo. Ko so se vsi domači spat spravili, prižge Plahtač lampo na mizi, vzame košček papirja, na-nj zapiše Robkarju: „Nikoli več se ne vidiva, in s tem si plačaa. Plahtač 1. r." — Na to jo Plahtač sam dalje pobriše, a ne v mesto G .... o. kamor sta se bila z Robkarjem namenila, nego ravno v nasprotno stran. Ko se Robkarju malo alkohol iz prejšnjega večera razkadi, zbudil se je kmalu po polunoči. Čudno se mu zdi, da luč gori; vstane, kliče Plahtača, a ne glasu, ne sledi ni o njem več. Ko na mizi zapazi kos papirja, pregleda ga in za-kolne na vso pretego. Hitro se napravi in jo pobriše še ves motovilast proti mesiu G .... i ter upa kje Plahtača dohiteti. A pot s hriba doli proti dolini bila je zelo slaba, lega sama na sebi pa kaj strma in skalovita. Uže na drugem ovinku zmanjua Robkarju tal pod nogami, prekucne se in vali doli v več sežnjev globoki propad, kjer mrtev obleži. Vaški pastirji našli so še tisti teden truplo ubitega Robkarja, katero bilo je po komi-siji ogledano in na pokopališči fare v Sm . .. u pokopano.
In tako bil je Plahtač nadležnega Robkarja za vselej rešen; ni se ga mu bilo več bati.
Frice Plahtač sklenil je za enkrat sleparstva Bvoja med ljudstvom na deželi prenehati in popustiti. Podal se je naravnost v mesto Gradec na zgorenjem Štirskem. Tu pričel je zopet na lastno roko trgovino z raznim blagom.    V teku šestih  let  napovedal je dvakrat konkurs,
ali kakor pravimo: „faliral" je. Ob vsaki taki priliki je pa razne upnike svoje v skupnem znesku za nekoliko tisočakov na njihnem premoženji — olahčal.
V tem mestu bilo je s tem Plahtaču za daljno trgovsko obrt za vselej odkljenkalo; tudi mu ni bilo več bivati dovoljeno. Na videz revnega in ubogega iztiralo je oblastvo Plahtača po odgonu v rojstni kraj njegov. Le-sem dospevši, zginil je zopet prec potem, da nihče vedel ni, kam in kako.
Do tega časa prisleparil bil je pa Plahtač po raznih krivih potih uže pomenljivo svoto do blizu 40 tisoč goldinarjev, med katerimi je bilo pa le malo onih, koje je bil v svojih dosedanjih uže omenjenih službah na pošten način — prejel. Ves ta pomenljivi kapital vedel in znal je zviti Frice kaj spretno prikrivati; imel ga je večinoma po raznih zanesljivih hranilnicah pod raznimi izmišljenimi imeni obrestonosno naloženega.
Prav po gosposko preoblečen in tudi fiziogoomično uže ves predrugačen podal se je potem zopet v glavno primorsko mesto T . . t, kjer je bil o svojem času pod izmišljenim imenom kot zavarovalični agent. Tusaj se je seznanil tudi z Beto ojegovo. Kako se je to zgodilo, povem pozneje. O Plahtaču naj pa za enkrat ravno povedano zadostuje; uže samo iz tega se vidi, da je bil Frice Plahtač pravi vrag v človeški podobi.
(Dalje prihodnjič.)
412
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Beta.
Beta bila je hči revnih in ubožnih gostaških sta-rišev; v trgu Predkotji zagledala je beli dan; bratov in sestric ni imela nobenih. Prec v nježuih otročjih letih njenih vzbujala se je v njej strast nečimurnosti in napuha. Starišev svojih ni kaj prida ubogala; bila je uže ob tem času prava trmasta nepokornica. K molitvi morala sta jo skrbni oče in dobra mati vselej siliti. S talentom bila sta jo pa Bog in narava precej dobro obdarovala. Obiskovala je dobro redno domačo večrazredno šolo skoz ves postavno predpisani čas; napredovala je v vseh drugih predmetih prav povoljno, le do veronauka ni imela nikoli kakega posebnega veselja; učila se ga je le, ker je bila k temu ravno primorana.
Dovršivša domačo šolo, znala in umela je dobro brati, račuuiti in spisovati, a tudi v ženskih ročnih delih je bila med svojimi sovrstnicami ena boljših.
Ker je oče in mati doma potrebovala nista, osobito pa, ker jima je bila vedno nepokorna, sklenila sta, jo K tujim ljudem v službo dati, da se tako privadi malo pokorščine ter sama poskusi, kako se potrebni krnhek služi in je. Dekle, takrat staro 13 let, bilo je tega zelo veselo. Ne dolgo potem in prilika je tu, da oče Beto sam v mesto T . . t popelje ji slnžbe poiskati. Ker je bilo dekle prav čedne in krepke postave, bistrih oči ter v najpotrebnejših vedah tudi precej dobro podkovano, posrečilo se je očetu brez posebne težave ji pri pošteni družini službo pestrnje vdobiti. Dekle bilo je živo in urno kot frtavka;  čudo  toraj   ni  bilo  nobeno,  da sija
413
kmalu pridobilo vae zaupanje novega gospodarja in hišne gospodinje. Prislužilo si je prec prvo leto poleg hrane in nekoliko najpotrebnejše obleke, tudi še po 4 gold. v gotovem denarji na mesec. Beta doma z denarom, razun, če so jo stariši to ali ono reč v štacuno kupiti poslali, nikdar nič opraviti imela ni. Dopadal in mikal jo je pa ta okrogli mamon kaj zelo. Kolika radost za-njo pa sedaj, ko je imela uže nekoliko prisluženega denarja v svoji oblasti! Kolikor več si je prislužila, toliko več je imeti želela. Pohlep lakomnosti nastajal in vzbujal se je v njej vedno večji. Beta je ostala pri prvem gospodarji pet let; prvi dve leti služila je kot pestunja, zadnja tri pa kot hišinja. Ker je le za mamona živela, delala in ubogala je prav pridno. Gospodar ji je tudi vsako leto pogojeno plačilo za nekoliko goldinarjev sproti zboljševal. Tujega blaga se v prvi službi nikoli dotikala ni. Gospodar in gospodinja bila sta ž njo sploh v vsem popolno zadovoljna; le to jima na njej nikdar dopadalo ni, ker se je skupni družinski molitvi, če je le mogla, umaK-nila; če ji pa to po nobenem načinu mogoče bilo ni, je pa med molitvijo vedno kinkala in dremala. Krščanski gospodar in pobožna hišna mati sta jo zavoljo tega večkrat opominjala in prav ljubeznjivo svarila, a vselej — brez zaželjenega vspeha. Povedala sta ji večkrat, da molitev utrjuje dušo, delo pa telo; kar je v ohranitev telesa in zdravja primerno delo z tečno hrano vred, to je za dušni blagor pobožna molitev. Beta je take poduke in svarila sicer navidezno voljno poslušala, a za hrbtom se pa dobremu gospodarju in skrbni gospodinji zlovoljno posmehovala.    S tem je pa le sama sebi škodovala.
Prilika nanesla je, da se je Beta soznanila z neko malovredno in popolno sprideno natakarico, Klaro po imenu. Le prehitro postali ste si topli in zaupni prijateljici. Beta razodene Klari vse okoliščine svoje pri sedanjem dobrem svojem gospodarji po vsem odkritosrčno. Klara pa, sama hudobna in razuzdana spridenka, želi prav po satansko, da ji tudi Beta popolno enaka postane ter ne miruje prej, da se ji vražja nakana ta — popolno posreči. Vrag, oče vsega hudega, oče laži in zapeljevanja, ima kaj meden in sladak jezik, kadar mu za to gre, nedolžno žrtvo v svoje kremplje dobiti. Klara bila mu je glede Bete vredna nadomestnica. Enakim načinom, kot bodemo to ravnokar pri Beti videli, pridobila in zapeljala je ta vražja sotrudnica satanova uže preje več nedolžnih deklet, katere so, iz kmetov doma, poštene bile in v mestu T . . . u tudi pri poštenih krščanskih gospodarjih služile.                      (Dalje prih.)
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Ko se nekega dne zopet sestanete, ogleda se Klara okolo sebe; ker pa nikogar ne opazi, ki bi jo utegnil motiti, oglasi se in zapeljivo reče: „Glej Beta, kako neumna in bedasta si še! Sreča te išče, le iz njenih bogatih rek zajemati — se nikar ne vstavljaj. Misliš, da tukaj v T ... u ni boljšega in prijetnejšega kruha, nego ga do sedaj pri svojem tercijalskem gospodarji tako skromno in pičlo uživaš. Je ga je in pa še koliko! Le pravega kraja za to moraš si preskrbeti; pa tudi tebi sami tega treba ni; bodem uže jaz sama vse tako vrav-nala, da bode za-te prav. Kar postavo, moč in lepoto sploh zadeva, le poglej me dobro, kaka reva sem proti tebi; vendar si pa na mesec več kot petkrat toliko prislužim, nego si prislužiš ti pri svojem dosedanjem pustem gospodarji, a poleg tega pa tudi dobro jem in sladko vince cukam, ravno kolikor se mi ga poljubi. Tudi m€ ženske smo za to ustvarjene, da si veselega življenja privoščimo ter si pri tem, kolikor moč, veliko zaslužimo. Pusti tisto tvojo sedanjo sveto hišo in dolgočasno službo, v kateri mora mlado dekle, kakoršna si ravno ti, same puščobe poginiti; udinjaj se raje pri kakem veselem krčmar ji za natakarico; videla boš, kako ti bode vedno bolj vse po tvoji volji šlo. Iz početka se ti bode malo čudno zdelo, a ko se enkrat vsega privadiš, povem ti, da potem take službe, za kaKoršino si kot nalašč vstvarjena, nikdar več ne popustiš." In res, Beti zapeljivi mamon (denar)   vedno  bolj   po  glavi roji.
5
-    6
Hrepenenje, v kratkem in lahko veliko denarja pridobiti si, jo zapelje in preslepi.
Par dni potem uže predstavi hudobna Klara Beto lastniku gostilne „pri Zamorcu". Na kakem glasu bila je ta gostilna, ne bodem pripovedoval; le toliko rečem, da gospodar sam nič vreden bil ni. — Prec na prvi pogled bila mu je Beta popolno všeč. Ko pa je od Klare še izve, da je Beta dobra računarica, ter da za Boga in molitev dosta ne porajta, obljubi ji koj precej boljšo plačo na mesec, nego jo ima pri dosedanjem gospodarji svojem. Ko Beta domov pride, odpove prec službo staremu gospodarju, in — po preteku novih šestih tednov vidimo jo uže „pri Zamorcu" kot nafrfcauo natakarico v službi.
Iz početka ;;pri Zamorcu" Beti prav pogostoma ru-dečica sramožljivosti obraz zaliva. Ker pa za Boga in za molitev nikdar dosti marala ni, pozabila ga je tu v prav kratkem času — popolno. Kdor pa Boga iz srca svojega spodi, napravi si v njem satan svoj tron ; taka bila je od sedaj naprej tudi z Beto. Vraga: „lakomnost" in „nesr am nost1' sta jo popolno v svoje kremplje dobila, iz katere ji ni bilo nikdar več rešitve.
Preden je Beta „pri Zamorcu" službo natakarice nastopila, imela je tam vsakovrstna sodrga mestnih spri-dencev in pohajačev uže svoje pravo zavetje in shajališče; ti bili so pale iz najnižjih vrst. A, od kar bila je pa ona tam, začeli so tja dan za dnevom v vedno večjem številu zahajati tudi spridenci iz bolj premožnih stanov. Se ve, da ti so bili sami za-se v posebnih prostorih. — Na te bolj premožne gosposke spridene lahkoživce je Beta vedno svoj posebni pozor obračala; s svojo mede-nostjo omotala je kmalu vsakega tako, da se je skoraj več rešiti mogel ni. Pri komur je le kaj okroglega čutila, vedela in znala ga je toliko časa pridrževati ter ga tako obdelovati, da ga je ob vse spravila.
(Dalje prihodnjič.)
Podučite stvari«
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Marsikateri zapeljani sin je svojim dobrim starišem doma skrivaj deaar kradel iu ga potem pri „Zamorcu^ potrati! ; to vse je pa večinoma bilo le za Betini žep.
Vsakega takega zaslepljenca, kedar se je le prilika ponudila, okradla je Beta vse gotovine, kolikor je je ravno pri sebi imel; kradla je pa tudi svojemu gospodarju na skrivnem, to pa le v taki meri. da ji ni bilo lahko na sled priti.
In tako je Beta „pri Zamorcu" imela res pravo denarno žetev, kakor ji je bila preje spridena Klara jo zagotavljala. S tatvinami in drugimi grdimi dejanji nabrala si je v teku osmih let uže veliko denarja; „žep lakomnka pa nima dna", veli stara prislovica; tudi Betin ga ni imel.
Plahtač in Beta se spoznata.
Kakor vemo, bil je Plahtač zopet v T . . . u. Prve dneve svojega drugega dohoda le-sem igral je — gospoda — brez posebnega posla. Pogledal je do malega v vsako gostilnico; slednjič zaneslo ga je tudi k „Zamorcu". Kakor vsakega novinca, skušala ga je Beta v svoje mreže vloviti, ker je čutila, da ima „peneze"; a sedaj vjela se je enkrat tudi sama.
Plahtač je prec previdel, da mora Beta prava tica biti, ki ume „mamona" na vse načine si pridobivati. „Naj velja kar hoče", misli si sam pri sebi, „ta-le mora jo pa potegniti z mano."   Zato si pa še tistega dne na
13
jame za nekoliko dni stanovanje „pri Zamorcu". Sedaj bila mu je prilika, Beto po vsem natančno spoznati. Obnašal se je njej nasproti ves čas nekako bolj resnobno in pošteno; s tem jo je kmalu za-se popolno pridobil, — postala sta eden do druzega vedno bolj zaupna. Beta sama razodene mu, da se je drugim služiti uže naveličala, ter da bi bila enkrat in skoraj rada samostalna gospodinja, najraje pa pri možu, ki je tak, kot je ravno Plahtač sam. Kar je pa ta nameraval, spolnilo se mu je s tem; a vdal se pa ni kar tako tja v en dan. Zvitež pregovoril je Beto, da je pripisala k njegovemu premoženju tudi svojo lastnino, katera je ob tem času uže nekoliko tisočakov štela.
(Dalje prihodnjič.)
14
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Pri belježniku napravita veljavno vzajemno pogodbo o skupnem premoženji, oziroma gotovem denarju, kar sta ga imela; po tej pogodbi bila je Beta v prihodnje popolno od Plahtača odvisna. Od sedaj naprej mu je povsod udauo sledila; bi) ji je v vsafcein oziru več nego popolno všeč; zvita in spridena bila sta oba, toraj : „gliha vkup štriha". Vsak je za-se v drugemu zaželje-nega tovariša našel.
Po dogovoru zapustita T . . in se po morji podata v mesto P . . o. Tu napravita blizo pristanišča uovo go-stilnico na svojo roko; ta gostilnica bila je oni „pri Zamorcu" v vsem popolno enaka; primerne prostore za-njo sta pod ugodnimi pogoji dobila tudi brez težave. Krstila sta jo na ime „Pri Strelcu". Pomorščaki, častniki in prostaki, kakor tudi domači meščani vsakovrstnih svetnih stanov so to novo gostiluico čemdalje, tem mnogobroj-neje obiskovali. Vsakdo je v njej dobil vsega — česar koli je le poželel. — Zvita Plahtač in Beta njegova sta tu goste in obiskovalce svoje za denar kar drla; nobeno sredstvo jima v ta namen ni bilo preumazano in prehu-dobno; da sta le svrho svojo dosegla, za drugo brigala se nista popolno nič, pa je bilo vse dobro. Marsikak dalnji in nepoznan tujec je v to gostiluico prišel brez vsake skrbi zdrav, vesel in premožen, a iz nje ni se nikdar več povrnil, osobito, če je osamljen tam prenočil. Takim osamelim nesrečnikom bil je odločen v prenočišče poseben, skriven in lepo opravljeni kraj. Marsika-kega takega   nesrečneža pogoltnilo je morje,   potem,   ko
20
bil je. izvzomši le nepomenljivih malih zneskov, vse druge gotovine oropan in umetuo zadušen. Ako se je pozneje takega utonjenca najdlo, ni bilo pri njem prav nobenih listin, po katerih bilo bi moč spoznati in soditi, od kod, kedo in kaj da je. Več takih nesrečnikov zginilo je pa pri „Strelcu" tudi na drug skrivnosten način, o čemur čujemo pozneje.
Taka zlodejstva sta pa Plahtač in Beta njegova vsakikrat sama ua skrivnem izvrševala; a s silo pa nista nikdar nobenega umorila.
Pa, „svaka sila do uremena". Tudi Plahtaču in njegovi Beti pričela so se v mestu P . . i tla nekako tresti pod petami, kar sta, ker sta bila oprezna, prec zapazila. Nista se obotavljala; priropau in prisleparjen denar skupaj pospravita, a druge reči pa kar poprodasta, ter skleneta življenju v mestih za vselej dati slovo.
Preden sta se pa na deželo med proste kmetovalce podala, preskrbela sta si še ponarejenih ženitovanjskih pisem, da se moreta tako, kot poštena zakonska mož in žena — izkazati. Da bi se bila pa kedaj v resnici cerkveno poročila, jima pri brezbožnosti njihni še na misel prišlo ni.
Kakor priča in dokazuje kratek opis dosedanjega življenja Plahtačevega in njegove Bate, bila sta za kaj poštenega in krščanskega več popolno nesposobna. Mo-ralično popolno sprideni človek sposobea je pa tudi iz najsvetejših resnic in skrivnosti naše svete vere norčevati se ter njene vzvišene naprave po hinavsko drugim v slepilo, sebi samemu pa v — navidezno korist — zlorabiti.
Vsega tega posluževala sta se kaj pridno tudi Plahtač in njegova Beta ob svojem dohodu v Zalesje, kjer sta, kakor nam je uže znano, bila si pod bliščem navidezne popolnosti srca nespridenega, prebivalstva zaloškega in okolice hitro pridobila.
Nov občan zaleški.
Plahtač in Beta njegova bivala sta do sedaj med Zaleščani uže celih pet in pol leta. Prec, ko je bil Plahtač Lemovčevo hišo za 10 let v zakup vzel, šla sta oba v farovž k domačemu gospodu župniku se s ponarejenimi ženitovanJ8kimi spričevali predstavit ter se, kot bila bi prava mož in žena, ukazat. Se ve, da so ja za taka tudi brez obotavljanja koj sprejeli in začasno med svoje dobre farne ovčice vpisali; bili so še zelo veseli, da bodo med svojimi poštenimi faraui imeli v prihodnje dva taka „uzora" krščanske popolnosti. Saj pa tudi drugače skoraj biti mogoče ni bilo, ker sta se kazala očitno na videz taka poštenjaka, do revežev po zgolj usmiljenje in dobrota.
Koga in kaj sta Plahtač in Beta njegova do sedaj v Zale8ji za svoj namen uže pridobiia, znano nam ie. Pijančevanje pognalo bilo je med tem časom v zaleško prebivalstvo uže globoko korenine — tako pri moških, kot tudi pri ženskah; mladina bila je razvajena, trmasta, sladkosneda in zapravljiva. Sreča in blagoslov božji sta iz Zalesja vedno bolj ginila; nasprotno se pa šiba pravice božje — oglašati   pričela.    Vsaka  nezgoda,   ki je
Zalesje zadela, bila je le Plahtaču prav in po volji; kolikor več bilo je teh, toliko večjo oblast si je v Zalesji pridobival.
Lemove je med tem časom bil omožil tri svoje hčere; vsaki dal in odštel je svojemu premoženju neprimerno veliko doto, kar je še dandanes po kmetih zelo slaba navada in tisti spodjedež, kateri brezštevilnih, po-preje sicer premožnih in trdnih kmetij, v posledici na — boben spravi, Imel je izvrstnega in odličnega dijaka na visokih šolah, kateri ga je tudi uže stal do blizu štiri tisočake z vsem sisupaj.
(Dalje prihodnjič.)
21
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Ker je bil uzoru mladeneč in milega značaja, rad je plačeval za-uj; zanašal se je, da mu bode kedaj v dobri službi prava podpora ua stare dni. Neizprosljiva smrt mu je pa ves ta račun za vselej prečrtala. Visoko-šolec Anton je, kot jurist, v zaduji polovici četrtega leta za legarjem obolel in — umrl. Konec novembra petega leta, odkar bil je Plahtač v Zalesji, pogorelo je Le-movcu neko noč vse; le svoje in svojih življenje je s težavo si otel. Goreti pričelo je v hlevu; hlev in hiša bila sta tikoma drug druzega in s slamo krita. Ogenj se ni precej opazil, razširil se pa s tako naglostjo, da so bila Lemovčeva poslopja uže v polnem plamenu, ko so bližnji sosedje Lemovca in njegovo družino iz spanja prebudili. Rešiti ni bilo moč prav ničesar. Drugo jutro stala so pri Lemovcu le gola zidovja, izmed katerih se je še kadilo in se pošvigaval tu in tam pojemajoči plamen. Lemovc bil je sicer za nepomenljivo svoto zavarovan, katera se pa s škodo, ki jo je požar napravil, niti primerjati mogla ni. Vsa živina, vse seno, žito, pohištvo, kmetijsko orodje, ves živež in vsa obleka s precejšnjo denarno svoto vred je ogenj Lemovču vničil. Kar je imel kedaj v hranilnici, izdal bil je uže preje svojim trem hčeram za dote. Bil je sedaj, razun razpadajočega „merišča" in praznega zemljišča ob — vse.
Zaleščani pa ob tem času tudi niso imeli več tiste ljubezni med seboj, kakoršna je pred Plahtačevo dobo med njimi vladala, za kar sta Plahtač in njegova Beta le predobro vedela. Zakupno hišo sta pa ta dva izvr-žeka človeštva na vsak način hotela dobiti v svojo last. Sklep bil je storjen. Plahtač ga je ono osodepolno, sicer mirno noč sam izvršil s tem, da je Lemovčevi hlev skrivaj zapalil ter tako svojega dobrega soseda ob vso imovino pripravil.
Plahtač in njegova Beta bila sta tudi kmalu med prvima na mesto pogorišča prisopihala; delala sta se, kot bila bi sama hudo prizadeta ter sta hliniia vse sočutje do Lemovca in njegove družine. Ko sta obupanega soseda dobila, obsula sta ga kar s celo ploho pomilovalnih in sočutnih besedi; tolažila sta ga na vse pretega obetaje mu, da bodeta vsak od svoje strani zanj in za njegovo družino vse storila, kar se bode le storiti dalo, da mu tako hud in neznosen udarec po moči olajšata.
-----45    ___
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Prec drugi dan pride Lemovec ves objokan in obupan z nekakim zaupanjem k Plahtaču — tožeč mu svojo neznosno nesrečo. Hudobni in zviti Plahtač posluša ga kaj sočutno, pomiluje ga, oko mu je solz rosno: vse to skupaj bilo je pa sama hinavska navideznost. Kar se udari z desnico po čelu svojem in ginjeno reče: „Nesreča je nesreča; v nesreči je pa hitra pomoč, dvakratna pomoč." Veste, oče Lemovec, ravno mi je na misel prišlo, kako bi se vam hitro in dobro pomagati dalo. Poslušajte me, nasvet moj vam bode gotovo všeč: v sili je vsaka rešilna bilka dobra. Res, da mi niste do sedaj dali kaj prida zaslužiti, pomagam vam pa iz srca rad. Prodajte vi meni to-le hišo, v kateri uže šesto leto bivam, v last; plačam vam jo, kolikor je vredna, prec; ako bi pa utegnilo vam po vrhu tega, da si svoj dom popravite, še kaj primanjkovati, posodim vam potrebni denar prav rad. Prepričali se bodete, da sem za vas prava sreča v Zalesji.
Lemovcu ni druzega kazalo, nego Plahtačevemu nasvetu udati se. Še tisti teden bila je veljavna prodajno-kupna pogodba med Lemovcem in Plahtačem izgotov-ljena. Lemove dobil je za prodano hišo 2500 gold.; po vrhu teh mu je pa Plahtač še 500 gold. proti dolžnemu pismu z dovolitvijo uknjižbe posodil. Plahtač je brez odloga kupljeno hišo raz ime bivšega lastnika odpisati in na svoje ime prepisati dal. Posojenih 500 gld. je pa tudi Koj na Lemovčevo posestvo uknjižil. Ker je tako Plahtač postal v Zalesji samostalni hišni posestnik-trgovec, napravi pravilno prošnjo do županstva, da ga domovinsko sprejme med Zaleščane kot občana. V prošnji obljubil je tudi dvakrat tako veliko sprejemno takso občinski blagajnici izplačati, kot bila je tačas v Zalesji navadna.
Prošnja ta se mu je brez ugovorov v prvi sledeči seji občinskega odbora ugodno rešila. In Plahtač bil je s tem na podlagi vseh dotičnih §§. pravi Zaleščan po domovstvu in posestvu.
Proti koncu šestega leta, kar je Plahtač s svojo Beto v Zalesji bival, vršile so se tam v drugič občinske volitve. Do tega časa razcepili bili so se volilci skupne zaleške občine uže v dve stranki; to needinost prouzročil je Plahtač sam s svojimi spletkami in s svojo zvitostjo. Stranka, katera je štela precejšujo večino,  imenovala se
53
je Plahtačeva, oziroma liberalna. Oni posestniki-volilci pa, kateri so Plahtača bolj hladnokrvno opazovali in se mu niso v njegove mreže vjeti dali ter so ga spoznali, da s svojimi spletkami namerava Zalesju pogubo in materijalni propad, zbrali so se v posebno stranko; imenovali so se konservativce. Ta stranka bila je v manjšini. Plahtač imel je v rokah tudi vsa sredstva, s katerimi je večino Zaleščanov na-se priklenil. Denar, vino in šnops igrali so pri tem poglavitno ulogo. Ti umazani pripomočki pa še dandanašnji tu in tam ob enakih prilikah mnogo neznačajnikov na napačno pot pogube iz-vodijo. Res prava sramota za devetnajsto stoletje, ki so uže h svojemu koncu nagiba ter se zove čas napredka in svobode! — Prava poštena volitev, naj bode uže ka-koršnega Koli imena, mora biti prosta in brez pritiska na volilce. Vsak tak, ki more in sme po postavi in svojem prepričanji prosto voliti ne oziraje se niti na desno, niti na levo, a se po umazanem pritisku od prave poti zapeljati da, ni več mož, ampak prava metla, ki ne zasluži več, da moške hlače in moški klobuk nosi. Vsak tak neznačajnik je pravi izdajalec resnice, postave in pravice ter domovine svoje, — je pravi Iškarijotovi brat. Sramota in zaničevanje vsakemu takemu!
(Dalje prihodnjič.)
54
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
V dan volitve so Plahtačevi privrženci s svojimi kandidati v tretjem in drugem volilnem razredu zmagali; v prvem razredu bili so pa pravi značajni poštenjaki izvoljeni. Večina bila je pa vendar-le Plahtačeva. Volitev sama vršila se je pod nadzorstvom c. kr. okrajnega komisarja; bili so toraj proti njej tudi vsi ugovori brez vspeha.
Ob dnevu volitve občinskega starešinstva hoteli so liberalci Plahtača samega za župana izvoliti; a ta jim je odločna odrekel. Častno mesto prvega občinskega svetovalca prevzel je pa brez ugovorov; v posledici postal je tudi občinski blagajničar in tajnik ob enem. Plahtač zlezel bil je tako na konja, po katerem je uže skoraj celih šest let hrepenel; jahal ga je pa tudi do — skrajne utrujenosti.
Plahtač bil je v novem občinskem starešinstvu, oziroma odboru zaloškem, med vsemi najbolj zviti, najbolj namazanega jezika; v računstvu in spisovanji pa tudi najbolj izurjen. S temi sredstvi pridobil je v kratkem tudi skoraj vso manjšino odborovo popolno za-se, katera mu je ob volitvah bila še iz prepričanja trdovratno nasprotna.
Kot prvi občinski svetovalec vedel in znal je pri sejah vso stvar tako zasukati, da se je za-nj prav izšla; kot tajnik napravil je zopet v gotovih slučajih le tak zapisnik, da je njemu ugajal; kot občinski blagajničar umel je stvar tudi vselej tako izvesti, da so občinski dohodki se — hote ali ne hote — slednjič stekali v njegov lastni žep.
-    60
V Zalesji bila je uže stara navada, da se je občinskemu slugi, poljskim in gozdnim čuvajem, cerkveniku in organistu pogojeno letno plačilo, ter občinskim možem pa za — v občinskih zadevah storjena pota in zamudo časa izplačevala določena odškodaina iz splošne občinske blagajnice. Kedar je kdo izmed ravnokar imenovanih imel prejeti svoje plačilo, oziroma odškodnino iz občinske blagajnice proti veljavni pobotnici, znal ga je Plahtač, kot nov občinski blagajničar, vselej tako „pretentati", da mu ni bilo treba gotovih novcev šteti. Odpravil ga je navadno le z raznimi drobnarijami, kakoršne je ravno v svoji štacuni imel na razpolaganje. Te drobnarije pa nobenkrat še dveh tretjin prave pobotnične vrednosti dosegale niso. Gotov znesek vsake take pobotnice preselil se je pa vsakikrat takoj iz občinske blagajnice v lastni žep Plahtačev. Posebno strogo izvrševal je enake manipulacije Plahtač nad onimi, ki so mu bili ob takem trenutku slučajno kake groše dolžni; taki so po navadi od njega „suhi" odhajali.
Prec ko je bil Plahtač občinski tajnik v Zalesji postal, premestil je občinsko pisarno v svojo hišo; tu vršile so se v prihodnje tudi seje občinskega odbora.
Vsaka taka seja, ako se je predpoludne vršila, pričenjala se je navadno s „šnopsom"; če je bila pa popo-ludne, pa se „Sternovo brlozgo" in „šnopsom" ob enem. Ob neki taki priliki primerilo se je celo, da so se občinski odborniki uže pred nameravano sejo tako „opud-Ijali", da niso več vedeli, kje da se jih glava drži; seja morala se je toraj odložiti na — trezni čas. Uže pri Plahtaču segali so si po nekoliko v lase; ko so bili pa enkrat na prostem, zgrabita se župan in nek odbornik kar za res, oklofutata drug druzega in se malo po blatni poti za nameček še povaljata. V posledici zatožita drug druzega pri sodniji zaradi prejetih bunk. Soduik zasliši priče ter oba „tožnika" in „zatoženca". — Pravičen in moder sodnik pa, ko sprevidi, kako se vsa reč vjema, prisodi vsakemu po 48 ur kazni zapora.
(Dalje prihodnjič.)
61
___    68    -----
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
To modro iu pametno razsodbo sta pozneje prizadeta tudi sama hvalila in odobravala.
Ob pretepih, naj izvirajo iz pijanosti ali katforšnih koli si bodi drugih razlogov, bi take modre razsodbe še dandanašnji bile popolno na svojem mestu; škodovale bi nikjer nič ne, koristile pa izredno veliko.
Plahtač je Zaleščane dalje bil tudi v tem obziru za-se obdelal in pridobil, da se je od sedaj naprej pri-četek vsake svatbe, ki je bila v Zalesji, pri njem obhajal. Prec po poroki podajali so se svatje v polnem številu h Plahtaču na kosilo, ali kakor so rekali: „šli so v oštarijo." S tem je bila v Zalesje vpeljana nova do tega časa še nepoznana potratna razvada, katera je Plahtaču žep dobro polnila, Kar bilo je le njemu samemu „v korist" ne pa Zaleščanom.
Plesa sploh temmanj pa javnega, Zaleščani do sedaj tudi še skoraj po imenu poznali niso. Tudi to točko imel je Plahtač v svojem namenu, ki je bila pa do tega časa še neizvršena. Pa dognati jo, ni se mudil. Sredstva v dosego tega imel je sam popolno v svojih rokah. Bil je zvit in prefrigan, da ga mu ni bilo kmalu para; bil je po domovstvu in posestvu pravi zaleški doma-činec; bil je po vrhu vsega tega tudi še prvi občinski svetovalec in tajnik ob enem, in — njegova beseda imela je sploh, osobito pa še pri županstvu vso veljavo.
Prec v drugi seji novega občinskega odbora za-leškega spravil se je pri točki: posamezni samostalni nasveti na noge rekoč:
Slavni zbor! Danes mi je vas, zastopniki občine na nekaj važnega opomniti. Vsakega občinca sveta dolžnost je za to po svojih močeh skrbeti, da se občinsko premoženje pomnožuje in si občina novih dohodkov pridobiva. Ta dolžnost veže pa še posebno nas, občinske zastopnike, pred vsem pa občinsko starešinstvo. Udje tega morali so ob svojem nastopu tudi še posebno obljubo storiti, katera jih kot prisega veže, da bodo za splošni blagostan občine vestno skrbeli. Možje! Povem vam naravnost, da imamo mi v svoji sredi gotov pripomoček kater bi občini sporedno novih dohodkov donašal. Ta pripomoček pa, kakor sem prepričan vam bil je do sedaj še popolno neznan. Pripomoček ali sredstvo to bi občini ne le gotovih dohodkov  donašalo, nego ž njim bi se   mogel tudi vsak
____   69  ____
napredni in liberalni Zaleščan, naj bode uže mošk ali ženska kaj dobro razveseljevati in se Kratkočasiti. Vem, da uže teško čakate zvedeti, kaj bi to prav za prav utegnilo biti. Mojo pošteno gostilnico prebivalstvo Zalesja in okolice od dne do dne v vedno večjem številu obiskuje, ker se mu je moja vsakovrstna pijača in druga postrežba v okrepčanje duha in po delu utrujenih udov kaj zelo priljubila. Da se pa človeku telo še bolj vtrdi in močneje postaja, treba je telovadbe tudi takrat, ko je uže sicer vesel. Tako telovadbo pa gospoda po mestih in tudi priprosto ljudstvo po drugih naprednih krajih uže zdavna pozna; le pri nas si še tal pridobila ni. To razvedrilo za pametnega človeka, katero ravno mislim, je „ples". Da se pa javno plesati sme, treba je posebnega dovoljenja taistemu imeti, ki ples in godbo omisliti hoče. Take dovolitve izdaja županstvo v svoji občini; za vsakokratno dovoljenje treba je zopet prosilcu izplačevati določene zneske ki se „takse" imenujejo. Te takse pridejo pa edino in le domači občini v prid in korist.
Nasvetujem toraj, da se v Zalesji poskusijo javni plesi vpeljati: Ta nasvet je odbor skoraj soglasno sprejel.
92
Podučne stvari.
Nasledki „šno psa".
(Dalje.)
Nov zaleški občinec in domovinec imel je od sedaj naprej Zalesje popolno v svojih mrežah, kar nam bode moč iz posameznih nastopnih izgledov in slučajev spoznati, ob katerih igral je „šnops" poglavitno  vlogo.
Plahtačevi predlog je obveljal; s tem zvršena bila je tudi zadnja točka njegovega programa, po Katerem je nameraval zaleško prebivalstvo, osobito pa še mladino obojnega spola bolj premožnih, posestnikov tudi v moralnem obziru popolno spriditi. A preje dobrim in nepokvarjenim Zaleščanom bil je ples tudi še ob tem času nova in skoraj popolno nepoznana reč. Kaj toraj storiti, da se sklep o javnih plesih v Zalesji tudi dejansko izvršiti more? Plahtač in njegova spridena Beta si kmalu iz zadrege pomagata. V svoji hiši osnujeta mesec dni trajajočo „plesno šolo". Da ni bilo ravno brez muzike, najel je Plahtač za ta čas godca Nadu-harja, kateri bil je moralno zelo sprideo človek, a znal je svoj meh (harmoniko-naduho) dobro goniti. Ker je bil zimski in to še celo predpustni čas, pridobiti ni bilo Plahtačema ravno težavno plesnih učencev in učenk. Čas poduka v plesanji odločen bil je vsak dan na večer in je trajal v pozno noč; in „noč ima pa svojo moč", kakor veli stari slovenski rek. Plahtač in Beta njegova bila sta v raznih takrat po večjih mestih navadnih dovoljenih in tudi prepovedanih plesih sama izredno izurjena; vrtiti znala sta se tako, kot bil bi je sam vrag okolu drvil.   Da se s plesnim  podukom   prične,   povabil
je Plahtač prec prvo nedeljo po sv. treh Kraljih na večer nekoliko bolj petičnih mladenčev in deklet za-leških v svojo gostilno.
Pred vsem pogostil jih je se „Sternovo brlozgo", katerej je primešal polovico „špintovega šnopsa", dobro oslajenega se sladkorom. Ta nekoliko pogreti strup je kmalu začel na čutnice neskušenih mladenčev in deklet razvnetljivo vpljivati. Ko Plahtač vidi, da je pravi trenutek, veli Naduharju „hitro polko" in prec na to še par drugih plesov zaškripati. Ob prvej godbi zasnkala sta se Plahtač in Beta njegova sama tako, da se je kar kadilo ter doplešeta tugi sama razne prve plese.
___    100    -----
Podučne stvari.
Nasledki "šnopsa"
(Dalje.)
Povabljena in po zavžitej omenjeni pijači razvnela mladina se kar načuditi ne more urnemu vrtenji, kre-tanji in zvijanji Plahtačev; vname in zbudi se želja v njej za tako „umetno gibčnost^. Zvitim in prekanjenim očesom opazila sta oba utis, kojega sta s prvim po-' skusnim plesom navzoče napravila. Začetek bil je toraj storjen novej strasti v Zalesji in nadaljevanju ni bilo nobene težave več — ker pod petami je vsakega na-zočih nekaj zasrbelo. Prvi v plesno vajo podati se pa še nobeden izmed zaleških mladeničev in deklet upal ni. Temu zopet Plahtač in spridena Beta njegova hitro sama odduška najdeta. Prvi pograbi lepo Podlipnjikovo Mino, druga pa najkrepkejšega in čvrstega Prilesnikovega Štefana. Naduhar prične priprosti valjček  počasno škri-
pati, a novinca se pa se spretnima plesalcema nevkretno okolo vrteti. Slo je iz pačetka vse le nekako neredno, a novinca sta uže pri prvej vaji nekoliko takta si pod pete vbrala. Pri drugi in tretji poskušnji šlo je pa uže vse nekako srednje dobro. Po tem sporedu prihajali so v posledici tudi drugi mladeniči in dekleta zaleška glede plesa na vrsto — Plahtačema v kremplje, kar se je v teku prvega tedna, ^plesne šole" v Zalesji izvršilo. Prvenci bili so tako za strast plesa uže pridobljeni. Ti so polagoma tudi druge za ;,novo telovadbo" pridobivali pripovedovaje jim kako jim ples dobro de in kako prijetno se je po taktu Naduharjeve godbe v kolobaru vrteti. Ni še celi mesec dni preteklo, in uže je bilo Zalesji do 40 parov v „valjčeku^, „polki", ^mazurki" in „8edem-stopu" izurjenih plesalcev in plesalk. Izvzemši le petek in saboto zvečer vsakega tedna, vršila sa je vsak drugi dan skoz celi mesec pri Plahtaču ob večerih: plesna šola. Vse je pa zviti Plahtač tako si vedel in znal vrav-nati, da mu od tega celomesečnega plesa ni bilo treba za občinsko blagajnico niti solda na „taksah" od godbe in plesa plačati. Sam imel je pa pri tem prav mastne dohodke; precejšnjo posodo ;,Sternovca" se „šuopsom" pomešanega so mu njegovi plesni učenci in učenke med tem časom spraznili, katere so se tako privaaili, da jim je prav potreben postal in so ga tudi pozneje ob raznih prilikah kaj pridno in požrešno cukali.
___    107__
Podučne stvari.
Nasledki ,,šnopsa"
(Dalje.)
Pravemu vinu so slovo dali, malo da ne, popolnoma. To pa ni bilo še vse; ne le, da so si z plesom in imenovano strupenino pričeli Zale&čani, med njimi tudi nekateri bolj lahkomišljeni  možje in žene, poleg  gmot-
-----    108    -----
nega premoženja tudi zlati čas in ljubo zdravje še bolj zapravljati, kot se je to tu do sedaj godilo, nego polnili so tudi Naduharjev žep prav pridno; kar bilo je pa pri tem najbritkeje, pričeli so tudi v moralnem oziru očitno hirati in propadati. Zares žalostno, britko in tužno! Uže med plesnimi vajami sta vražja Plahtač in Beta njegova marsikateremu preje sramežljivemu mladeniču in marsikaterej čisti deklini, ogenj nesrečne po-željivosti v srcu zasvetila, kateri razplamteval se je potem od dne do dne vedno bolj toliko časa, da je enemu ali drugemu slednjič belo obleko krstne nedolžnosti popolno popalil. Marsikatera preje cvetoča in krasna cvetka za-leška, bila je v trušu in hrušu plesnem za vselej pomendrana in vničena; marsikateri mladenič, preje ponosen na svojo (^.ast, dobro ime in poštenje, je v posledici padel od padCd do padca, dokler se ni — dušno in telesno vničen — za vselej — zgrudil. . . .
Z javnimi plesi se v Zalesji dotičnega predpusta še ni bilo pričelo; stopili so pa prec po velikej noči ž njimi tem silueje na dan.
(DaJje prihodnjič.)
123   _
Podučne stvari.
„Nasledki šnopsa".
(Dalje.)
Štiridesetdanski post, pred Plahtačevo dobo Zale-ščanom čas svetega miru in bogoljubnega premišljevanja je to leto, osobito zaleski mladini (oni iz Plahtačve plesne
šole namreč), kaj počasi ginil in se svojemu koncu približeval. A slednjič prišla je za-nje vendarle velika noč. Tudi nekateri drugi zaleški stari in mladi, moški in ženski lahkomišljenci, so trenutka javnega plesa težavno pričakovali. Radovednost je navadno zelo nestrpna reč, katera človeka neprijetno in hudo muči. Dolgo čakati ni prijetno.
Skoz celi velikonočni teden imela sta Plahtač in Beta njegova polne roke sebi dobičkonosnega, Zalesčanom pa pogubljivega posla. Okolo Plahtačevega poda je kar mrgolelo zaleških radovednežev; vsak bil bi rad videl, kaj da se godi, a Plahtača delala sta na podu z par plesnimi učenci svojimi — vse na skrivnem, kar je radovednost ljudstva le še bolj množilo in nestrpnost pod-kurilo. Delale so se namreč priprave za prvi javni ples v Zalesji, v kateri namen je bil malopridni Plahtač svoj pod odločil. Gostilniške sobe zdele so se mu za kaj takega premajhne in pretesne; zadostovale bi v ta namen tudi v resnici ne bile. In tu  — je enkrat prav imel.
Bela nedelja prišla je; ta dan imel je v Zalesji tudi še drug pomen, ker se je istega leta ravno na belo nedeljo obhajal farne cerkve zaleške patron, ali kakor navadno rekamo: „Zaleščani imeli so bob" — tako imenovano „šagro". To prilko odbral in določil si je hudobni Plahtač za prvi — javni ples. V soboto pred belo nedeljo oglasi se Plahtač tudi prvikrat pri županstvu zaleškem za dovoljitev godbe in plesa.
Ker je bil sam občinski tajnik in blagajničar, povabi v dosego svojega namena občinskega predstojnika k sebi. Župan mu ni prav nič ugovarjal, da, še zelo vesel bil je, ko je videl iz pod Plahtačevega palca nekaj okroglega, prijetno se leskečega v občinsko blagajnico zdrsniti se pod imenom „takse" za dovolitev godbe in plesa. Dovolitev ta glasila se je na sedem godcev (Na-duharja in še šest drugih) ter za čas preko policijske ure. Dovolitev v žepu, godci uže zaarani. — Kaj je hotel Plahtač še več? Plesalci mu uže tako sivih las delali niso, bili so preveč nanj privezani. — In drugi radovedneži? — To pot bil je Plahtač vendar še toliko pošten, da z javnim plesom ni precej ob dokončani božji službi dopoludanski pričel. Najeti klarinetar, trompetista, lliegelhornist, bombardist in bobnar z Naduharjem vred bili so se uže dopoludne pri Plahtaču točno zbrali. Kratek poskusni ples izvršil bil se je tudi od strani učencev in učenk Plahtačeve predpustne „plesne šole" v gostilniških prostorih uže pred popoludansko službo božjo. Ko je pa popoludanska služba božja bila tega dne v Zalesji dokončana, čakali so vsi sedmeri godci zvunaj cerkvene ograje pod košato lipo lepo tiho za-leškega prebivalstva. Večina ljudstva bila je uže iz cerkve in nekateri so se uže napotili proti domu. Kakor bi iz jasnega treščilo, udarijo najeti godci „Radeckovo popotnico". Ljudstvo, še kaj takega ne slišati, kar obstane; odhajajoči se zopet vrnejo, poslušajo in strme — Plahtač se pa na led speljanim v pest smeja.
(Dalje prihodnjič.)
124
148
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Ubrana godba očarala je Zaleščane tako, da, izu-zemši malo in nepomenljivo število častnih izjem, skoraj vsi pot pod noge proti Plahtaču vbero. Ne le odraščeni mladi in stari, nego tudi nežna mladina — dečki in deklice — hoteli so videti „gaudium" pri Plahtaču. To procesijo je Plahtač, kot vničevalec vsega dobrega v Zalesji, — sam vodil; korakal je kaj mogočno in samo-ve8tno pred godci sam naprej. Okrene jo naravnost proti podu ali skednju, in ga, ker je bil skozi celi teden zaklenjeu, odklene in odpre z besedami: „Ljubi Zale-ščani moji! Sedaj odpiram Vam novi svet, kakoršnega do sedaj Se v svojem življenji nikoli videli niste/ Skedenj bil je res z maji, banderci in drugo ropotijo lepo okrašen; godcem bil je poseben vzvišeni prostor ob steni pripravljen, na Kojega se po prirejenih stopnicah brez odloga podajo.
Prične se javni ples; učenci in učenke „plesne šole predpustne" Plahtaču niso prav nobene sramote delali. Vrteli in sukali so se, da se je kar gledalcem pred očmi tema delala in se jim je vse na okrog vrtilo. Marsikatera zaslepljena oče in mati bila sta na svoje odraščene otroke, vrteče se v trušu in hrušu, kar ponosna in očarana, želeča si, da bi tudi ona dva tako „telovadbo" umela.
Gledalcem, kateri so v skednju ob kotih nadrenjani stali, kakor tudi oni, ki so skoz široka, na stežaj odprta vrata radovednost svojo pasli in zijale prodajali, kurilo je kar pod petami. Pri tem se je pa nekaj prav poštenega pripetilo. Podlipnjikova mati, da si uže precej stara, videča svojo Mino v prvih vrstah spretno vrteti se, zakadi se pri prvem nastopnem novem plesu med vrsto plesalcev in plesalk, a nevkretna, spodtakne se in pade ravno v sredi kolobara na pod tako, da si razbije prav pošteno svoj nos, kateri ji ni ravno malo in malo časa močno krvavih Rekla je sicer, da je prav pošteno (še bolj, nego modri kmetic pod hrastom) po nosu dobila, a to je ni vstrašilo. Mina morala jo je pozneje sama doma kar „na sapo" v plesu podučevati. Izurila se je tudi toliko, da je pozneje ob javnih plesih se prav po medvedje-okorno po nekolikokrat zavrtila.
Prvi javni ples trajal je v Zalesji skoz celo noč in še v ponedeljek potem do preko poludne. Vsemu temu kuril in pihal je Plahtač z raznimi jedili ob presleduih in pa se znano „brlozgo" napravljeno iz Sternovca in špiritovca se sladkorom prijetno oslajeno. Vsa vsebina precej obširne posode je plesalcem, gledalcem, zijalcem in godcem nekam doli po grlih stekla in zginila. Ponedeljek po beli nedelji bil je istega leta v Zalesji za vsako koristno delo toliko, kot popolno zgubljen. Večji stra8tneži so še v torek za svoje ob javnem plesu glede pijančevanja storjene grehe britko pokoro prenašati imeli; glave jim je kar raznesti hotelo. Seveda so Plahtačevo „kapljico" hvalili, ker je tako močna, da ji ga ni para.
(Dalje prihodnjič.)
200
Nasledki „snop s a".
(Dalje.)
To priliko prvega javnega plesa v Zalesji hotel si je tudi Žvanov Šimen nekoliko od bližeo gledati. Ko nekoliko časa vse pazljivim okom od strani ogleduje, zmaje z glavo in reče: „Ljudje božji, to-le se pa ne bode dobro končalo, ima po nečem hudi duh." — Malo pogodrnja in odide svojo pot domov. Da se ne bode dobro končalo, se mož ni motil, kar bodemo iz posledic spoznali.
Taki javni plesi vršili so se potem vsak mesec najmanj po enkrat. Da pa ti plesi samo ua podu ostali niso ter da jih je mogel vsakdo videti, oskrbel je malopridni Plahtač sam za potrebne naprave. Dal si je na svoje stroške narediti tri velike okrogle pode, kateri so se mogli skupaj sestaviti, a kadar se pa rabili niso, tudi narazen vzeti. Te pode, „brijarje" imenovane, nastavljal je Plahtač navadno vsako drugo nedeljo pod veliko lipo ob svoji hiši, ako mu tega vreme zabranjevalo ni. Za škripače dal je pa posebni oder med lipovimi vrhovi napraviti, do katerega vodile so zložne stopnice. S tem pridobil si je v Zalesji ples popolna tla; vsakdo, ki je ob času „bala* mimo tega očitnega prostora javnega pohujšanja prišel, naj bode uže, od kodar koli, mogel se je, če je za „vižo" nekoliko grošev plačal, vrtiti, dokler se mu je ljubilo. „Viži" določena bila je posebna tarifa za one tujce, kateri so ravno ob takih prilikah mimo prišli in so se hoteli malo zavrtiti. To tarifo po-beral je Plahtač sam; ker je imel godce za vsako priliko sproti pogojene, neslo je zopet to le njegovemu lastnemu žepu dobiček. Malopridni Naduhar je pa od tega časa kar stalno pri Plahtaču bival, svoje burke vganjal in lahkoživce v zanjke Plahtačeve loviti pomagal.
In tako je bilo v Zalesji polagoma do tega prišlo, o čemur bil je mili vladika blagega spomina A. M. Slomšek o svojem času v „Drobtinicah" napisal. Kratek zapo-padek temu glasil bi se nekako takole:
„Vrag naveličal se je svojega peklenskega stanovanja; na zemlji hotel si je poiskati ugodnega bivanja. V ta namen preštefnjal je vse kote družbe človeške; med vsak stan, v vsako hišo in v vsako družino vtaknil je svoj nos; zgrešil ni niti najzadnje bajtice, — da še celo v cerkev jo je bil pokukal. Skoraj v vsakem kraji dobil je več tacega, kar mu je bilo kaj po volji; pa tudi nikjer ni bilo popolno brez vsega tega, s čemur se on nikoli sprijaznil ne bode.
Povsod naletel je na več ali manj krščanskega duha, na to ali ono pobožno šego. Med prostim kmetskim ljudstvom mu je pobožna molitev sv. rožnega venca najhuje napletala; v bolj gosposkih   družinah  mu to ni
2© I
uže tako hude preglavice delalo. A na stenah visela je tu in tam kaka sveta podoba, „britka martra"; pri hiši bil je morda celo kak blagoslovljeni rožni venec, čeravno se ga za skupno molitev morda nikoli rabilo ni, pred jedjo in po jedi se je morda eden ali drug kar tako tja v en dan na pol prekrižal, a ob večeru pred počitkom pa kaj malega na Boga pomislil. Vsega tega vragovi želodec ni mogel prenašati. Ugodnega kraja, kjer bi si novo bivanje na zemlji ustanovil, ni mogel tako hitro najti in uže je začel obupovati. Ves potrt in klavern napotil se je po drugi poti proti svoji domovini nazaj. Kaz se mz zazdi, da ga je nekaj prav prijetno v ušesih zazgačkalo; ustavi še, nateza svoja kosmata ušesa in res iznova se z vso gotovostjo prepriča, da mora na zemlji zanj vendar-le kaj poseqntga pripravljenega biti, kajti nanja vdarjali so mu prijetni gla ovi godbe, med katerimi se je pa čul tudi še drug ropot, vrisK, smeh klafanje itd. „Aha! To-le moram pa vendar še pogledati" misli si, „prej ko pusto zemljo zapustim".
(Dalje naslednjič.)
___208    -
Nasledki ,,šnopsa''.
(Dalje.)
Bilo je uže proti večeru. Kmalu dospe na kraj od kodar so prihajali glasovi godbe, pomešani hrušem in trušem. Bila je to zloglasna gostilna v katerej se je navadno vsako nedeljo plesalo! Ker je bilo uže mračno vrag s svojimi peklenskim očmi ni mogel prav natančno razločevati skozi okno, ob katerem se je ravno naslonil kaj se vse v dotični sobi godi. Ob „Ave Mariji" razsvetli se plesišče kar v trenotku. O j, radost in veselje za vraga! Kako v paradiž se mu je odprl! Pred sabo ima polno sobo mladine obojnega spola ; poleg te pa tudi še mnogo raznih drugih oseb samskega in zakon*
skega stanu. V srcih vseh goreli so celi kresovi ognja poželjivosti, samopašja in nečistosti. Ob Marijinem zvonenji se niti jeden p )križal ni; v vsej sobani ni bilo niti jedne svete podobe, — pač pa so visele po stenah na okolu velike podobe, katere so ena bolj nego druga — v srcih opazovalcev vzbujale vse one grehe, kateri so v šesti božji zapovedi prepovedani.
Godci zopet iznova zaškripljejo, mlado in staro se pred vragovimi očmi polno pohlevnosti zavrti in hudobec se same radosti več zdržati ne more; pobriše jo kar skozi okno med plesalce — še prikrit — vsede se na peč. Od tam ponavdihne svoje ljudi še nekoliko bolj glede prestopkov šeste zapovedi božje; strah božji jim pa v srcih popolno zatare, ter jih napolni še bolj z krasmo vseh naglavnih grehov.
(Dalje naslednjič.)
___    209   ----
Nasledki „snop s a".
(Dalje.)
Ko po malem presledku godci zopet zaškripljejo, se mlado in staro, veliko in malo, kar bilo je uazočega zopet v plesnem kolobaru zavrti; poželjivi pogledi švigajo sem ter tja brez presledkov; usta vsem pa so polua pohujšljivih in grdih besed. Vrag na peči kar strpeti več ne more ; zakadi se raz peči med plesalce in se sam med njimi in žnjimi vred prav po vražje okolu vrti. „Dobil sem, kar sem iskal*4, zahrohotal se je na vse grlo.
Ni mu bilo več mar nečistemu vragu se nazaj v pekel podati; ostal je na svetu in še dandanašnji hodi po vseli nespodobnih, pohujšljivih in razbrzdanih plesih, katerim pokrovitelj je sam; nove pohujšljive, prepovedane in celo iznajduje svete cerkvene obrede zaničujoče plese, ter tako mlade in stare ljudi po mestih in deželi v mreže svoje lovi in za svoje peklensko kraljestvo pripravlja.
Ta nesramni vrag naselil se je s „Plahtačevo plesno šolo", in prvim javnim plesom v polnem pomenu besede tudi v Zalesje, rekel bi, da stalno. S tem pripomočkom je od tedaj naprej nedolžnost, čistost, pravo moralično in bogoljubno življenje zaleške mladine in drugih odraščenih zakonskih, kakor tudi splošni blago-stan zaleškega prebivalstva z pomočjo „prokletega šnopsa* neizrečeno vničeval, tako,  da je bila groza in strah.
Pisalca teh vrstic bilo je popotovanje njegovo o svojem času tudi v lepo Zalesje zaneslo. Bil je tam ravno takrat tak javni ples.
Na svoje lastne oči videl je, kaso se je skupna molitev nekega Bogu posvečenega reda v ostudnem plesu zaničevala, kar so navadno le nekateri plesalci izvajali, a drugi jih pa gledali in se jim porogljivo z raznimi zaničujočimi opazkami na vse grlo odobravali. To bogokletno počenjanje se je pa toliko časa vrstilo, da so slednjič vsi nazoči plesalci in plesalke na vrsto prišli. Ko se je ta bogokletna burka do konca izvršila pohvalila  sta  Plahtač in njegova  Beta   vsak  od  svoje
224
225
strani zapeljane in zaslepljene reve, koliKor sta jih le mogla, kar jih je za pregrešno razvado in malopridno hudobno početje le še bolj razvnelo.
Vsem hudobijam, pregrešnim razvadam na zlu, katerim se je bilo z malo izjemo skoraj vse Zaleško prebivalstvo do grla vdalo, bila sta hudobna Plahtača pravi oče in mati. Klicala sta nad-se in nad Zalesje vedno bolj predrzno šibo pravičnega Boga, katera v posledici tudi izostala ni. Bog je sicer dolgo časa prizanašal, a poslednjih vdaril  je hudo in občutno.
(Dalje prihodnjič.)
------    232    ___
Podučne svari.
Nasledki ''šnopsa''.
(Dalje.)
Oče in mati sta svojo lastno hčerko ^zašnopsala''.
Podlipnjikova hiša bila je v Zalesji pred Plahta-čevo dobo ena izmed najpremožnejših v vsakem obziru. Kakor pa  uže  vemo,   bila je  Podlipnjekova  mati   ena
izmed bolj lahkovernih in lahkoživih ter takole nekako poliznjenih žensk. Plahtačevega ^^sladkega"" bila se je kmalu popolno privadila, a pozneje pa tudi istotako „špiritovca^. Ž njo vred privadil se je polagoma tudi te strupene pijače njeni mož popolno. Slednji dan pošiljala sta po „kratkega" k Plahtaču, ter sta ga doiiler je bilo kaj okroglega pri hiši, bolj na skrivnem doma za gotove novce cukala. Ko je pa penez pošel, pričela sta hoditi h Plahtaču na „kredo" šnopsat. Piahtačevi kredit bil je vedno veči po eni, a Podlipnjekovi dolg pa tudi po drugi strani. Kmalu zapelo je na bobnu za „šnops" polovico Podlipnjekovega premoženja.
Pa šnops je uže vrag; ukuženi šnopsar misli, da mu je brez njega poginiti. Mesto da bi se bila tej peklenski pijači od sedaj naprej popolno odpovedala, vdajala sta se jej še le vedno bolj in v večji meri. Šlo jima je uže za drugo polovico premoženja, posestva namreč. Tožiti pričela sta to Plahtaču in se mu militi, tega trenotka je pa ta hudoba v človeški podobi uže komaj pričakoval. Prec jih je zvito, milovaje ja, potolažil. Rekel je, da ni še vse zgubljeno, ter da jima hoče on pogojno pomagati, samo nekaj mu moreta obljubiti, pa jima ostane še druga polovica premoženja, a pri njem moreta pa „šnopca", kolikor ga bodeta mogla popiti, več nego na pol zastonj prejemati, po vrhu tega pa tudi vsega drugega, karkoli bodeta potrebovala, pri njem dobivati. Ono pa, kar je hudobni Plahtač pri teh v mislih imel, bila lepa, krepka Podlipnjekova Mina. Razodel je grdi Plahtač, ko sta bila Podlipnjeka uže dobro po šnopsu omamljena, jima svojo ostudno misel in zahtevo kar naravnost. Opojena in po šnopsu uže vsa prevzeta Podlipnjekova se temu kar nič vstavljala nesta; še oko se jima je nekako radostno zablesketalo, ker jima v prihodnje več skrb za šnops priglavice delala ne bode. Segli so si v roke, in vražja pogodba bila je sklenjena. Drugo vse preskrbel je zviti Plahtač sam, da je preje krepko in lepo Mino v svoje zanjke in mreže ujel. Njena brezdušna oče in mati ji pa o vseh teh nakanah nikoli nič v misel vzela nista; držali in ohranili bili so to peklensko kupčijo s Plah-tačem vsi trije tajno.
Dolgo časa se je lepa Mina nekako varovala in izogibala Plahtaču; a ker je imel za-njo vedno in pri vsaki priliki polna usta sladkih, medenih besedi, po drugi strani pa kako prijetno sladčico, kak lep svilnat robec, zlati prstan, leskeči se tolar itd., jo je s tem slednjič popolno v svoje mreže vjel in za svoje namene pridobil. Iz početka ostalo je vse drugemu zaleškemu prebivalstvu neka tajna zastavica; a nazadnje prišlo je v posledici grešnih dejanj vse na dan; bilo je vso očitno!
(Dalje naslednjič.)
Nasledki „snopsa".
(Dalje.)
Ko o vsem tem p. d. domača dušna pastirja zvesta, zjokala sta se bridko.   Svarila sta pri vsaki priliKi za-
slepljena očeta in mater; prosila ju za pet krvavih ran Kristusovih ter ju rotila pri zveličanji njihnih duš, da naj to pregrešno povodenj zajezita in se svojo hčerko vred na pot pokore podasta; a vse bilo je zaman, vse ostalo je brez vspeha; greh kopičil se je na greh. K večjemu se je po šnopsu za vse dobro popolno vničena mati na vsako tako opominjevanje zaničljivo odrezala: „E, kaj to koga briga! Potem morali bi pa vsi trije poginiti; kako bi pa brez tega več dalje živeti mogli?" Vse prav po trdovratui šnopsarski navadi. Ostala sta nepoboljšana in trdovratna toliko časa, da je slednjič pravična roka božja v mes posegla.
Ubcga, popreje kaj živahna in vesela Podliimjekova Mina, ko se je bila v Plahtačeve spletke za vselej ujela, postala je klaverna in otožna; nobena reč je več veselila ni, vest jo je noč in dan hudo pekla in preganjala. Vsakemu poštenemu človeku se je izogibala; vsaka druga družba, izuzemši Plahtačeva, bila jej je zoprna in neljuba. Kadar bila je sama, zatopila se je v britke misli na svoj žalostni položaj, ter se tužno razjokala. Delala je pogostoma sklepe, grešne zveze razdreti, a ko je bila zopet s Plahtačem, pozabila je zopet na vse svoje dobre sRlepe in bila je iznova stara nepoboljšljiva reva. Ko je vč si na polji kaj delala in je z kako sosedinjo svojo v dotiko prišla, pričela jej je po navadi vsa obupana tožiti: „Jaz sem zgubljena, pogubljena bodem. Ta prokleti Plahtač mi je vkradel mir in pokoj srca mojega za vselej; za-me ni rešenja več!1" Preje kaj pridna delavka, se zapeljana skoraj za nobeno delo več s pridoma brigala ni.
Tavala je okolu vsa zbegana in obupana toliko časa, da je slednjič po duhu in truplu popolno opešana, nevarna in za smrt zbolela Bolezen nastopila je nekega večera po „Ave Mariji". Oče in mati njena bila sta ravno ob tem času od šnopsa vsa trda in neobčutna. Reva jih je klicala na pomoč, slišala sta jo sicer, a govoriti in kreniti se, bilo jima ni mogoče, ker bil jima je prekleti „šnops" dar govora popolno zaprl, a gibnice jima pa tako skupaj skrčil in stisnil, da sta, kot dva čoka, ležala nepremično vsak na svojem mestu, kot priklenjena in zvezana.
(Dalje prihodnjič.)
_    241    -
Nasledki „snop s a".
(Dalje.)
Uboga Mina je klicala, dokler se je zavedala, Marijo in vse svetnike na pomoč, da naj ji pošljejo kakega usmiljenega človeka, kateri bi ji šel po duhovna, da bi mogla še z Bogom pred smrtjo za življenje svoj račun nekoliko v red spraviti; a tega ni bila uslišana. Ob pozni nočni uri prišla je vsled vnetja možgan ob popolno zavest; v svoji blodnji proklinjala je brezvestnega Plah-tača in svoje malovredne stariše, kateri so se bili ravno nekoliko po prestanem spanji zopet zavedali. To-da, bilo je prepozno. Po g. duhovnika so sicer poslali, a spo-vedana in previđena več biti mogla ni; le sveto poslednje olje se ji je še podelilo, med čemur je umrla. Upno ji je milost božja prizanesljiva, ker je bila reva tako rekoč zavratno z dovoljenjem brezvestnih starišev svojih postala žrtva hudobnemu in vražjemu Plahtaču.
Pred stolom sodnika božjega pa gotovo Plahtač ter oče in mati Podlipnjekova brez zadostilne pokore in posebne milosti kar tako-le gladko obstali niso. Stariši slovenski! Glejte, kako skrbite za svoj najdražji, od Boga Vam zaupani zaklad, za otroke svoje!
Ko so Podlipnjekovo bivšo čvrsto in lepo, pozneje pa za šnops prodano in po stariših zapito Vlino pokopali, bilo je tudi nebo kaj tužno in žalostno! popred jasno obzorje kot ribje oko, se je kar h krati zatemnilo in med pogrebnimi obrodi lilo je neprestano med bliskom in treskanjem, kar gotovo niti za stariše, niti za hudobnega Plahtača in tudi niti za druge roditelje, kateri na kakoršni koli način v nravnem obziru za svoje otroke premalo skrbe, ali jih celo grešnemu življenju brezvestno izročajo, brez pomena bilo ni.
(Dalje prihodnjič.)
24?
204
Nasledki „snopsa".
(Dalje.)
Lužarjevi Janez in njegova dota — šla je.
Za prvim padcem sledili so drug drugemu vedno pogosteje. Janez postal je popolnoma pravcati šnopsar, deloma da za trenutek v njem svojo peKočo vest utopi, deloma pa za-to, da omamljen nove prestopke in grehe zoper božjo zapoved doprinaša.
Za vsako tako započetje zahtevala je hudobnica tudi denara. Privatna imovina je Janezu kmalu popolno pošla; spridenka kurila mu je vedno : „Privošči si veselja, bogat si, kedaj pa hočeš živeti, ako ne sedaj ko si krepak dečko! Zapeljan Janez poslušal je to hudobo bolj, nego svoje dobre stariše in lastno vest. Lotil se je hranilnične knjižice, katero je stotak za stotakom vedno bolj praznil tako, da slednjič v hranilnici niti krajcerja več imel ni. Kar Janez Plahtački prostovoljno izdajal ni, to mu je, ko je bil ves pijan, sama skrivaj pokradla. Ko je slednjega dne zopet sam k sebi prišel, začel je svoje žepo večkrat preiskovati; a ker so bili suhi, je godrnjal in tarnal, kje so denarji. Vselej ga je pa Plah-tačka z raznimi izgovori preslepiti vedela. Enkrat je kaj zgubil, kar se je podvrženo tudi kaj malega res v kakem kotu najdlo; drugikrat ga je kak tujec, ki je ravno pri PlahtaČu prenočil, okradel itd. brez konca in kraja, čemur je zbegani Janez Betini ljubeznjivosti tudi vselej slepo vrjel. Pravi in edini tat bila je pa Beta vselej le sama.
Janezova   dota  je  po takih   potih   kmalu   popolno zažvižgala. Le malo časa imel je Janez potem pri Plah-
tačevih še kak mali kreriitec. Zmanjkalo je pa tudi tega.
Nekega večera, (Plahtačka ubrala bila si je ravno novi plen), ko pride Janez, da bi se malo našaopsal in povrhu še kaj druzega dobil, razsrdi se baba nad njim, polije ga z polnim škafom umazanih pomij, vrže ga na cesto pred vrati in zapre duri za njim z opombo: „Slepar, nikdar več se mi pred oči ne prikaži".
Janez se je nad Plahtačko s tem maščeval, da ji je nekega večera vsa okna z kamenjem potrl; a bil je zato sodnijsko tožen in pol leta zaprt. Janez sicer še sedaj živi, klati se brez vsakega namena, uničen po duhu in telesu okolu po svetu sam sebi in nemili osodi prepuščen. A ob vero prišel je pa vso. Kar vojska in slabi zgledi sotovarišev vojakov pri Janezu zmogli niso, to učinila sta pri njem prekleti šnops ia vražja-spri-dena baba.
Pripotokar in njegova žena Urša.
Ako se sploh more katera družina v resnici srečna imenovati, bila je to o svojem času gotovo Pripotokarjeva v zaleš&i okolici. Oče Pripotokar bil je daleč na okblo zelo čislan in spoštovan mož, a Urša bila mu je mila soproga, trem otročičem pa in družini hišni sploh prava ljubeznjiva mati. Očitni blagoslov božji vladal je nad Pripotokarjevo hišo.
Pripotokarica bila je pa izza mladih let tesna prijateljica Podlipnjice. Res da nista mogli med letom prevečkrat skupaj prihajati, a kadar sta se snideli imeli ste po stari ženski navadi si to in ono brez konca in kraja pripovedovati.
Podlipnjica kot uže prava šnopsarica, za kar pa Pripotokarica takrat še vedela ni, spravi ob neki taki priliki svojo prijateljico Uršo h Plahtaču, kateri jima „s sladkimi" postreže. Pripotokarici je kaj dobro ugajal ; zdel se ji je taku prijetnega okusa, da ga par „botiljk" kar kupi in še saboj domov nese.
Možu pa o vsem tem niti besedice ziniti upala ni ; bilo jo  je nekako   sram.   Ćudnj   se mu je pa zdelo, ka da jo vedno pogosteje v Zalesje vleče; a še večja zagonetka bilo mu je pa to, da večkrat po nečem tako čudno diši,   zmedeno   govori   in   se   tako-le  nekako nevkretno sem in tja zapleta. Povedati mu ni hotela, a sam ji doma tudi ni mogel tako hitro priti na pravi sled. Ker pa pod solncem nobena reč vedno skrita ne ostane temveč slednjič vsa na dan pride, prišel je tudi Pripotokar uzrokom čudnemu vedenju svoje žene Urše na sled.
Skrbui in dobri mož prizadeval si je vse, svojo ženo od šnopsa zopet odvrniti, a ni šlo, — bila je uže — zgubljena. Vse prošnje, opominini in tudi ostre besede dobrega moža ostale so brez vspeha. Zmisli si še en pripomoček. No če uže drugače ni, da žena njegova mora nekaj piti, naj pije vsaj pošteno pijačo doma in kupi polovnjak dobrega poštenega Dolenjca. Ta pijača zdela se je pa Urši nekako prekisla. Nekega dne pa, bilo je uže proti večeru, popila bila je ves šnops, kar ga je ravno doma imela; ker je mislila, da še dosti nima,   zleze  opotekajo  se   po  stopnicah  doli  v  klet  k
inskemu *odu, odbije čep in si vina kar v lonček na-Vtoči; popije ga a ob enem se pa tudi tako neokretno prekucne pijana, da čep iz soda preko nje po kleti popolno izteče. Škoda !
Ubogi mož videč, da je njegova  Urša nepoboljšljiva
in popolno   kot  ukožeaa pijanka-zgubljena, prične pola.
goma, kakor sploh   pravimo   od same žalosti bolehati in
šel je v   poldrugem   letu   za  sušico v boljši   svet.   2eni
postane sedaj   popoln:)   prosta pot ; nobeden več ni nad
njo   godrnjal,   nobeden   več   je   ne   opominjal, povsod je
sama svoj neumenjeni gospodar. Od sedaj naprej ni več
po boteljkah   šnopsa od Plahtača nosila, nego kupila ga
je kar celo vedro.   Privadi na šnops tudi svojo večjo —
17  let staro hčerko Franciko. V kratkem času postane
Bripotokarjeva  hiša   pravo  zavetišča   vseh malo pridnih
prehodnjih  pohajačev.  Dobilo  se je tam vsega, kar koli
sprideno srce poželi. Večkrat dobila se je pa tudi pijana
Pripotokarca v takem položaji kje tam na borjači, daje
bilo kar groza in strah. — Zgodilo se je, da jo je vaški
župan ob nexi taki priliki dal v prazni svinjak prenesti
in zapreti,   kjer je   spala   celih   24 ur spanje pijanosti.
Večkrat ga je kar h krati po celi bokal  ob enem potro-
bila. Ni čudno bilo, da je imela navadno vso bobito glavo.
Nekega večera meseca oktobra leta 1879. rogovilila je vsa pijana v podstrešji z golo prižgano svečo kjer se je sušilo turšično perje; goreča sveča jej pade iz rok med perje, to sicer še nekoliko volhko, prična polagoma tleti in se okolo polunoči z vso silo vžge. Pripotokarica prilezla je v temi nekako do stopnic, po katerih se, kolikor je bila dolga in široka, zavali; prikobaca se do spalnice svoje, kjer brez   vse skrbi trdno zaspi. —
(Dalje prihodnjič.)
265
281
Nasledki „šnop s a".
(Dalje.)
Na drugem koncu hiše imela je tudi oženjenega gostača z malo družinico v stanovanji.
Ko bi Žvanov Šimen ravno ob tem časi ne bil šel od svojih opravkov na dom mimo Pripotokarjevih, bili \>i Pripotokarica, njeni trije otroci in tudi cela gostaška družina storili strašno smrt v ognji, a Šimen jih je, ko je bilo celo podstrešje uže v ognji, še o pravem času zbudil in tako gotove smrti otel. Zgorelo jim je vse, le življenje in kar so ravno na životu imeli odnesli so.
Pripotokarica je na to popolno zblaznela in v norišnici umrla. Starejša hči sklatila se je nekam po svetu, kjer se z grešnim življenjem preživlja; mlajša dva otroka je Bog k sebi vzel, a Pripotokovše bilo je po javni dražbi na drobne kose prodano; skupilo se pa še za-nj toliko ni, da bi bili upniki pokriti. Vse to zakrivil je „snop s".
Par volov za en večer.
Cestarjev dom nahaja se v Zalesji pod prijetnim hribeem. Temu domu bil je pred nekoliko leti Anton Pristopnik uzoren in izgleden gospodar. Lepo pozidana poslopja  trdne strehe,  red in snaga po dvorišči, dobro
obdelano njive, pošteno oskrbovani travniki, snažna in lepo rejena živina, katere je bil prostorni hlev polen, kazalo je očitno vse, da gospodari pri Cestarji mož, ki je v vsakem obziru popolno na svojem mestu. Da, prava sreča, mirno bogoljubno krščansko življenje in očiten blagoslov božji bili so pri cestarju tako rekoč doma. Srečna hiša bila je to! Pa, bodi Bogu potoženo ; tudi Anton Pristopnik bil je eden izmed onih bolj lahkomiš-ljenih mož v Zalesji, kateri se je dal Plahtaču in njegovi Beti polagoma vzeti v mreže, iz katerih se nikoli več oprostil ni. Privadil se je čemdalje, tem bolj in huje peklenskemu „šnopsu"; zahajal je vedno pogosteje h Plataču na „frakeljček". Nasrkal se ga je večkrat tako, da je bil ob njem kar ves trd. Tudi v drugem pomenu bila je Beta Pristopnika popolno na svojo stran pridobila. Izneveril se je Tonče svojemu domačemu družin* skemu življenju do čistega. Vsaka pot vodila ga je v šnop8arijo k grdi baburi. Tu je kaj marljivo zapravljal premoženje, čas in dobro ime svoje. Večkrat je pri Plahtački po cele dneve brez presledka prešnopsal. Preje veren in vesten mož ter dober in skrben gopodar, zapravil je slednjič pri Plahtaču in s Plahtačko vse te lepe čednosti pravega poštenega slovenskega kmetovalca popolno. Pogreznil se je v propad grdih in ostudnih stra8tij.
Takim ravnanjem postal je preje uzoroi Pristopnik pravi izvržek poštene družbe človeške in grda maroga domačemu kraju. Šnopsa navzet je ob prilikah, ko ni bilo v žepu več okroglega, navadno nad domačimi divjaško razsajal, jih proklinjal, vragu izdajal in neusmiljeno pretepal. Solze, jok, prošnje in zdihovanje dobre žene njegove pri njem ni več izdalo ni; bilo je vse zaman.
Kot strasten „šnopsar" zanemarjal je svoje gospodarstvo čem dalje, tem bolj; prodal je sedaj to, sedaj zopet ono potrebno reč od svojega gospodarstva. Slednjič lotil se je živine, tega živega kapitala, bres katerega se pošteno kmetsko gospodarstvo niti misliti ne more. Rep za repom zgiueval je polagoma za slepo ceno iz hleva; da se je le za prokleti „šnops" in vražjo Plahtačko kaj okroglega dobilo, pa je bilo dobro; vsega drugega Pri-stopniku tako več mar bilo ni.
Nekega dne, ko je bil v bližnjem mestu somenj za živino, ter je Pristopnika davkarija za zavstale davke uže hudo privijala, spravi se Pristopnik še na par velikih, krepkih volov; odveze ju in žene na sejm, kjer jih za okroglih 400 gl. proda. Dobra žena ga je na vso moč prosila in ga rotila, da naj vsaj volom prizanese ter potrebni denar za davke po kairi drngi poti dobi, ker brez volov ne bode več moč težavnih vožnjih in drugih kmetskih del opravljati; v plačilo za tako dobrohotno opominjevanje bila je reva od zgubljenega moža svojega prav občutno našeškana.
Pristopnik vračaje se iz sejma na dom, zavije jo s pritrženim stotaki naravnost h Plahtaču. Tu se pohvali svoje dobre kupčije; razmeče denar pred Plahtačko po mizi in  reče   „Za   en  čas bodeva uže zopet imela". V
tej (babi) zbudi se stari hudič „lakomnost" zopet v vseh svojih živcih do nepremagljive strasti
Snops, sladke besede iD Platačka sama bilo je tega večera Cestarju v vseh slučajih na stežaj v razpolaganje. Ošemil se je ob tej priliki pri Plahtačevih do popolne nezavesti, zdrsnil se je slednjič pod mizo, kjer je kot čok ves trd obležal. Plahtača ga spravita v stransko samotno sobico, kjer ga samega zaklenenega pustita. Ko se ob pozni uri gostilna drugih ljudi sprazni, zapreta in zakleneta Plahtača vsa vezna in druga vrata. Plahtač sam prevzame službo stražarja ter pazi, ko bi kedo ne prišel trkat na vrata, katera so se po navadi ob slednjem času vsakemu kaj rada odpirala; Plahtačka sama spravi se pa na svoje delo. Gre v sobico, kjer bil je zgubljeni Cestar šnopsa še ves trd; ruka in preobrača ga na vse strani. A drugega glasu ni bilo od njega, uego zamolklo hroščenje in smrčanje. Brez vsake nevarnosti in skrbi poišče pri njem listnico z denarji in jo vzame, bolje rečeno zavratno ukrade ter jo izprazni vse vsebine njene.
(Dalje prihodnjič.)
_    282
------    287     —
Nasledki ,,šnopsa''
(Dalje.)
Ko potem oba Plahtača denar pri luči pregledata in preštejeta, deneta par bolj umazanih bankovcev na 8tran, drugo vsoto spravita pa pod lastni ključ. Okra-deni cestar se pa to noč ni več streznil, a drugo jutro tudi ne pri Plahtačevih prebudil se. Precej po polunoči naložita ga Plahtača; odneseta ga ravno na nasprotno stran od hiše svoje po kolovozu med njive, kjer tu in tam ob krajih žito po nekoliko pomandrata, čes mislilo se bode, da je to Cestar sam padaje v pijanosti napravil. Tikoma ob poti pustita potem vsega razmršenega ležati.
EokavD)k (rekeljc) in klobuk vrgla sta nekoliko v str n; isto tako tudi prazno listnico Cestarjevo. Tudi onih par umazanih bankovcev, katere bila sta Plahtača na stran dejala, našlo se je v pomendramen žitu. Prej kot sta Plahtača Cestarja ob poti med njivami zapustila, sta ga po rokah in obrazu še dobro opraskala, poleg njega pa precej grčavi krepeteljc ležati pustila. Vse to napravila sta Plahtača v namen tako, češ: mislilo bode se, da je bil Cestar po kakem hudobnežu vzunaj na prostem roparsko napaden in okraden.
Cestar zbudil se je iz svojega šuopsarskega dima še le drugo jutro zunaj na prostem potem, ko ga je bilo solnce dobro ogrelo. Tresii se je na vsem životu. Ko se je slednjič dobro ogledal, v kakem stanu je ter opazil, pa je ob ves denar, bilo mu je kar za obupati, ne sicer za-to, ker ne bode mogel davkov plačati, marveč za to ker mu nič več za šnops in za Plahtačiio ostalo ni.
Cestarjevemu razdevajočemu gospodarstu prišla je sodnija na sled; preklicala ga je kot zapravljica ter mu postavila varuha. Ker pa uže tako več s čem gospoda-dariti bile ni, izročilo se je Cestarjevo zanemarjeno posestvo novemu pridnemu gospodarju; ta poplačal je dolgove, popravil poslopja in hlev zopet se živino napolnil. Bivši Pristopuik imel je se ženo svojo pri novem gospodarju le še kot najpotrebnejšo obleko in navadno, hrano do smrti svoje izgovorjeno. Za koristno delo pa Pristopoik ni bil več sposoben; kadar je in tam z kakim malim opravilom si prislužil soldek, zapil ga je brez odloga pri Plahtaču na šnopsu. Za cerkev ni več dosti maral. Kadar je bilo ob nedeljah lepo vreme, polegal je navedno na tratini ob cesti vodeči v farno cerkev med tem, ko so drugi ljudje hodili po svojo krščansko dolžnost. Prav pogostoma je ob takih prilikah vse, kar je božjega in poštenega, preklinjal. Slednjič vzel je konec v neki mlaki,  kamor   bil se je šnopsa pijan prekopičnil.
Nad njim seje popolno vresničil slovenki pregovor: „Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo, zvrne." Nesrečni šnops!
(Dalje prihodnjič.)
-----     288    -----
295    -
Nasledki „snops a".
(Dalje.)
Zgorela je v — pijanosti.
Demšarjev Peter, pravi koreojak zaleški, postal je gospodar. Druzega mu ni kazalo, kakor da si poišče za tovaršico dobro in skrbno gospodinjo. Ker je bil pameten in trezen mladenič, niso ga mogli njegovi po Plahtačih zapeljani sovrstniki zaleški ne videti in ne trpeti. Pošteni Peter si pa zavoljo tega nikakor ni belil glave, še le prav po volji mu je bilo, da je imel pred zaslepljenimi reveži mir in pokoj.
Peter je imel za vse kaj bistro in čuječe oko; pre-videl ni ravno teško, ker bil je zelo oprezen, da pri takratnih razmerah ni bilo med vsemi domačimi odra-ščenimi dekleti nobene, katera bi mu bila mogla postati vredna tovaršica. Vsaka bila je kaki posebni, ena večji, ena manjši napaki podvržena. Iz malega raste veliko, a iz velikega še večje. Petru toraj druzega ni kazalo, nego se v tej važni, za celo življenje odločilni zadevi obrniti drugam izvan svojega rojstnega kraja. Poišče si toraj za ženo pošteno dekle v bolj oddaljeni hribovski fari, kjer so bila dekleta, kakor v svojem času Zaleščanke, na posebno dobrem glasu. Zaročil in potem poročil se je z Polonico, brdko in lepo hčerjo premožnega kmetskega posestnika Rebrnika v Zavrhu.
Tri leta in pol po poroki sta preživela kaj srečno, mirno in zadovoljno. Bog jima je dal med tem časom dvoje prav čvrstih otročičev: dečka in deklico. Srčno sta se nad tem darom božjim radovala. Plahtača imela sta nad tem zadovoljnim parom zakonskim vedno hudo piko.
Peter, kot vojak v reservi, bil je poklican na vojno v Bosno-Hercogoviuo. Pol leta je bil izostal. To priliko porabi vražja Beta. Nekega dne dobi dobro pošteno Polono v svojo pest. Kot zvita kača nekdaj Evo v raju, obdelovala je ta grda baba neskušeno Polono z vso svojo prefriganostjo toliko časa in tako, da jo vjame v mreže svoje ter jo „šnopsu" privadi. Uboga Polona niti slutiti ni mogla, kako žalostne posledice bodo iz tega za njo nastale.
Ko dobri Peter zopet domov pride, najde ženo svojo nekako vso spremenjeno; čudno in nezaupljivo obnaša se proti  njemu;   prejšnja  prava   ljubezen  njena
do Petra zginila je nekako čudno. Peter bil je kar osupnjen; sam svojim očem ni vrjel, ali je to resnica, ali se mu le dozdeva, da je tako. Žal, da je bila britua resnica! Polona mu je čem dalje, tem večje križe in nadloge prizadevala. Nažulila se je vražjega šnopsa večkrat tako, da cele dneve ni bila za nobeno rabo. Vse prošnje Petrove in spomini na prejšnje srečno življenje bile so brezvspešne. Polona postaja vedno strast-nejša šnopsarica. Slednjič zadel jo je po desni strani mrtvoud; ležala je več tednov, a sledrrjtč zopet nekako ozdravela in vsa spremenjena vstala iz postelje. Desna roka ji ni nikoli več služila, noga pa le toliko, da je prav težavno sem in tja švedrala. Za nekoliko tednov upusti potem vražji „šnops" popolnu. Pijansiia strast ima pa to čudno lastnost, da, če nekoliko časa miruje, potem svojo žrtev še huje zgrabi in toliko časa več ne pusti, da jo slednjič ugonobi.
Polona se potem vda iz nova še huje šnopsu. Kadar Petra ni bilo doma, ga ji je Plahtačka kar sama dona-šala. Druge lakomne in obožane sosede imele so pa ob enakih prilikah pri Poloni pravi pravcati sejm. Polona je prilizovalkam vse vrjela; njihno hinavsko hvalisanje jej je pa kaj prijetno ugajalo. Vse, do česar je Polona le priti mogla, naj si bode preja, platno, obleka, kruh, moka, sočivja in drugo, delila je ob takih trenutkih ravno omenjenim požrešnicam.
Ko Peter vse to zapazi, pozaklene vse shrambe in skrinje ter skrije ključe. Polona si pa pri domačem ključavničarji, katerega žena je bila tudi prava poliznica, da ključe ponarediti. In prejšnje razbrskavanje domačega premoženja se je zopet ponavljalo.
Plahtačka se je Demšarjevega Petra začela bati in Poloni ni več „šnopsa" v malih posodah (flaškah) na dom donašala. Prinese ji pa zato enkrat skrivaj celi velik flaškon samega špirita; pokaže Poloni, kako naj ga z vodo meša, da iz njega „šnops" napravi. Špirit pa pred Petrom dobro skrijete. Polona se je tega „tekočega hudiča" kaj pridno posluževala; vedno bila je ob njem motovilasta. Nekega dne, vsa uatreskaua, vzame mala deklico v svoje levo naročje in kolovriti ž njo h kotlu, v katerem se je pujsem kuhalo; spodtakne se in dekletce jej iz naročja v vrelo oblodvo v kotel pade. Polona se prestraši in toliko strežne, da začne pa pomoč klicati; sama ni mogla otroka iz Kotla potegniti. Na Krik Polomu priteče dekla, katera je ravno v hlevu opraviti imela, in potegne otroka iz kotla — mrtvega in na pol kuhanega. To je Polono tako prevzelo, da je prišla ob zavest; ni bila nikoli več pri pravi pameti — bledla je. V šnopsu iskala je svoje rešitve. Ubogi Peter!
Ne dolgo potem, ko se je pri Demšarji ravno ju-žina na pritličnem ognjišči kuhala in ni bilo slučajo ravno nobenega v kuhinji pride Polona z flaško špirita k ognju in jo začne na plamenom pogrevati (blodilo se jej je namreč), flaška se razpoči, špirit užge in deloma p d obleki razlije; v par trenotkih bila je vsa v ognji in nezavestna pade na tla, kjer vsa obleka ca njej do zadnje
nitke zgori. Ko gospodar slučajno ravno prvi pride in vidi svojo ženo vso črno, osmojeno in v brezštevilnih mehurjih brezzavestno na tleh v kuhinji ležati, britko se razjoče, ter zdihne: „Bog pomagaj! še tole sem moral dočakati.u Dobri Peter uda se popolno v voljo božjo. Osmojeno Polono spravili so potem v posteljo, jo po moči očedili in brez odloga po domačega gospoda župnika poslali. Blagi gospod se nad tem strašnim prizorom ki ga je prokleti šnops prouzročil, britko in milo raz-jočejo. Mazilijo jo potem v tolažbo za zadnjo uro se sv. poslednjim oljem. Reva mučila se je potem v strašnih bolečinah še skoz celih 48 ur. Pre^uoljivo je stokala in ječala; govoriti pa mogla ni. Nekoliko trenotkov pred smrtjo pride toliko k zavesti, da se je malo po okolu stoječih ozrla in jim v pretrganih zlogih z vso težavo zaklicala: „Mo-oje-ga o-tro-ka i-iu mene je šuo-ops u-mo-ril. Varujte se Plah-Plahtač-ča! Molite za-a-me! Bog se-se me usmi-smili! In bilo je po njej.
Strašno svarilo vsem šnopsarjem in šnopsaricam, kaj-ne?
Dobri Demšarjevi Peter bil je hudega križa rešen! pokojnica bila mu je veliko zapravila. Oženil se potem ni več. Molil je in moli še vsakdan ob vsakej priliki za svojo pokojno ženo Polono. Na grob dal ji je čeden spominek napraviti, znak prave krščanske ljubezni njegove do nje. Edinega sina svojega odgojil je popolno v smislu naše svete vere. Prav čil in pošten mladenič ja uže sedaj; upno bode očetu svojemu na stare dni prava in krepka podpora.
Dobremu Petru naklonil je Bog poštenih vestnih in zvestih poslov s katerimi je popolno zadovoljen in so drugim sosednim poslom v uzoren izgled.
(Dalje prihodnjič.)
-    296
303    -
Podučne stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Svojo ženo je — ustrelil.
Oče Lunar bil je v Zalesji posestnik lepega zemljišča, imel je tudi mlin in žago. Marjeta, žena njegova, bila mu je kaj mila in ljubeznjiva zakonska tovaršica. Pred Plahtačevo dobo vladal je v tej družinici prav nebeški mir in zadovoljnost, združen z strahom božjim in prava, sveta krščanka ljubezen. Premoženje se je množilo vsled božjega blagoslova na vse strani.
Če tudi bil je oče Lunar o svojem času v vsem dobrem in poštenem stanoviten, pričel se je vendar-le kmalu potem, ko je nastala pri Plabtaču šnopsarija polagoma nekako čudno spreminjati. Zahajal je vedno bolj pogostoma v to beznico; in — tekoči „hudič šnops" zlezel mu je, sam skoraj ni vedel kedaj in kako, popolno v kri in meso. Lunar prelevil se je v strastnega šnopsarja. Slednji dan nalezel se ga je do popolne onemoglosti. Dolžnosti svoje, kot družinski oče in hišni gospodar popuščal je čisto v nemar. Marjeta, žena njegova ostala je v svojil lastnostih pri vsem tem vedno nespremenjena in pobožna. Milo ga je prosila, da naj zapusti pot pogube, na katero je tako hudo zabredel. Vse zaman! Vsakikrat, kadar se je domov pijan pri-guncal, rogovilil je prav po zverinsko, — da kar divjal je. Besnil je in domačim pretil, da bode vse vragu poslal, ako mu le kedo še kedaj kako besedico zine. Slednjič napade ga popolno prava pijanska norost. Ob tem njegovem duševnem položaju ni bil nobeden domačih več pred njim varen. Vse vrage, kolikor jih pekel premore, klical je vedno črez svojo hišo in družino, osobito pa črez svojo dobro, blago in milo ženo Marjeto. Karkoli je v roke dobil, s tem se je proti vsakemu zakadil kedor koli mu je pred oči prišel.
Da ni kaj hujšega napravil, so ga zvezali in v varno zavetje spravili; večji hlapec ga je povrhu tega z leskovko prav dobro nabrisal. To za nekoliko dni po-popolno pomaga; pred hlapcem imel je strah. Lunar bil je pa tudi hudoben in spriden; delati pričel se je petem prav krotkega in pohlevnega, putuhnil se je. Blaga žena Marjeta se je uže veselila, da bode njeni mož zopet trezen, dober in mil postal. Hudo se je reva varala. — Od kar so ga bili zvezali in ga je bil hlapec našeškal, imel je svojo ženo posebno na sumu, da se je bilo vse to zgodilo zavoljo nje in na njeno povelje. Storil je strašni sklep, ženo svojo zavratno umoriti. Le prehitro se mn je prilika ponudila, da je izvršil ta v nebo upijoči greh.
Ko nekega dne proti večeru Marjeta v stranski sobi reči svoje v red spravlja, vzame Lunar uže preje pripravljeno ostro nabito puško iz skrivališča, zaklene skrivaj in na tihoma vrata prve sobe, vsede se za mizo, kjer je na klopi nabita pušča ležala, prijazno pokliče ženo iz druge sobe, reče ji, da je lačen, in da naj mu kaj večerje prinese. Dobra žena, katera nič hudega slutila ni, pripravljena bila je prec moževi želji zadostiti. Ko gre Marjeta proti zaklenjenim durim prve sobe in je z hrbtom proti možu obrnjena, zgrabi ta nabito puško in z divjim glasom zakriči: „Prokleta baba! za vselej se te iznebim." Puška poči, dobra in mila žena Marjete se pa v svoji krvi z vso rastreljeno glavo na tla zgrudi ter v par minutah svojo blago dušo izdihne.
Morilec pa, ko vidi, da je žena njegova mrtva zbeži kakor nekdaj Kanj in se nekoliko dni klati po bližnjih gozdih, kjer ga slednjič orožniki vjamejo in pravici izroče.
Pravica obsodila ga je na večletno kazen zapora. Pa tudi v zaporu mu ni bilo obstanka. Po nekoliko tednih bivanja v zaporu, razbije šipo v oknu in si z črepinjami glavno žilo odvodnico na vratu preskrba ter umerje nespokorjen.
Lunarjeva imela sta edinega otroka Anieo. Dekle bilo je v otročjih letih po materi doma, pozneje pa v samostanu pri nunah uršulinkah popolno v krščanskem duhu izrejeno in odgojeno. Ona je toraj po svojih sta-riših edini dedič še ostalega premoženja. Od kar je bila njena dobra in mila mati zavratno v lastnem domu umorjena, Anica ni mogla več tega nesrečnega kraja trpeti. Tudi Bog se je maščeval po izvršenem hudodelstvu nad tem domom. Treščilo je, in pogorelo je vse, kar bilo je gorljivega. Živina v hlevu je do malega za raznimi neozdravljivimi boleznimi počepala; voda je jezove, ob mlinu in žagi pa kolesje razdrla in odnesla. Res, pravo razdejanje!
Anica podala se je v samostan, kjer so jo nune uršuliuke radostno sprejele. Pripravljala se je za nunski stan. Pa, po smrti materini tugovala je neprestano in prenašala neznosne notranje bolečine in britkosti. Hirala je vedno bolj;  v teku enega leta življenja v samostanu
umHa. ter se preselila v boljšo domovino k svoji mili materi.
Lunarjevo merišče kupil je na javni dražbi zelo spoštovan in bogaboječi mož. Skupljeni denar porabil se je v poplačilo dolgov, kolikor je ravno v ta namen izdal. Za vse dolgove poplačati ga pa dosta bilo ni.
„Tekoči hudič šnops" bil povod in uzrok, da je v teku kratkega časa cela popreje srečna in spoštovana družina iz pogorišča za vselej na prežalostni način izginila. Tužna istina!
(Dalje prihodnjič.)
304
311
Podučne stvari.
Nasledki „šnops a".
(Dalje.)
Vpepelil je samega sebe in polovico vasi Zalesja.
Četrta obletnica   prvega javnega plesa v Zalesji bila je za Zaleščane britka, žalostna in osodepolna. V saboto, ob večeru pred žegnanjein v Zalesji, bil je pri Plahtaču   uže  pravi sejm; staro in mlado   šnopsalo in popivalo je pri njem   tega  večera  vse preko  do  črez polunoč.   Potem  razgrajalo, vpilo, vriskalo in rjulo se je po selu vse navskriž skoraj do belega dnć nastopne nedelje.   Pijanci zaleški so to nedeljo zjutraj, mesto v cerkev iti k božji službi in dati Bogu, kar je njegovega, — pobrisali  jo  spat.   Prespali  so  pijane  grdobe  do preko poludne nedeljskega. Potem napravili so se zopet, ne k poludanski službi božji v farno cerkev, ampak za javni ples na „brijarjih'' pri — Plahtaču. — Zbralo in nalezlo  se je na  tem kraji očitnega   pohujšanja  uže pred in med popoludausko službo božjo celi broj mladih (in med   njimi   tudi   starih)   ljudi obojnega spola. Niso se še   ljudje   iz   cerkve   od   popoludanske   službe božje vrečali,   ko   se je pri Plahtaču   uže vse vrtelo, vriskalo in drugi   raznovrstni   ropot   vganjalo; a znani   škripači so jo pa   na vse   pretrge rezali: škripali, cvilili, in trobili.   Bolj   ko   se je večer bljižal,   večji drenj bil je na plesišči.   In šnops   delal je na vse  strani   svoje zlobne učinke.   Število   pravih opojenih   norcev bilo je   vedno večje, — skušali so za stavo,   kedo ga več spravi   pod streho svojo v dušku, s tem rastla je pa tudi predrznost na vse strani. Kletev, pridušanje, zaničevanje krščanskih bredov in ostudno klafanje množilo se je vsak trenotek do skrajnosti svoje.
Robarjev Tone bil je tega večera pri Plahtaču posebno ohol in drzovit. Kar očitno se je tam neka po 10 uri v noči začel norca delati nedeljo in zasramovati. Bil je res šnopsa dobro natrkan, a še bolj pa hudoben in predrzen. Trdil je, da se niti Boga niti hudiča ne boji. Rekel je vsem nazočim: Večina nas je tukaj, da danes niti v cerkvi bili nismo; ker pa nismo bili tam, tudi pridige nismo mogli slišati. Da pa brez te nebodemo, popridigoval Vam bodem jaz malo za kratek čas. Oddahne in odkašlja se, ter tako-le nadaljuje: No, kaj nam se je danes še slabega zgodilo, če tudi cerkve od znotraj videli nismo. Prav veseli in zidane volje smo tudi brez   Boga.   Duhovniki vedno  vpijejo nad nami, da bo-
dimo drugačni, namreč taki, kot bili smo pred nekoliko leti, po mojih mislih zopet pravi tepci in nadzadnjaški glupci. Kaj smo pa takrat dobroga imeli in užili? Nič druzega, nego pravo muko in trpljenje, veselja pa prav nobenega. Lepše in krasnejše je dandanašnje življenje naše, če tudi včasi koga malo glava poboli, se ta in oni kam tja v kak jarek prekucne in malo pobije. Vse to nič ne de, in človek poleg drugih sladnosti, ki jih vživamo, na take malenkostne neprilike prav lahko in rad pozabi Nedelja je edino in le za-to, da človek ob tem dnevu malo poraja in svojim počutkom tudi po drugi strani kaj privošči. So li oni kaj na boljšem, ki so bili v cerKvi in se tam dolgočasili, nego smo mi, ki smo se po noči okolo ponašali ter pokazali, da se nikogar nič ne bojimo, danes dopoludne se pa dobro naspali in smo sedaj, če tudi v cerkvi bili nismo, vendar le tukaj na tem mestu v — pravem paradižu? In tako življenje nam dobro de ; tako življenje hočemo si tudi naprej za prihodnje čase špogati!
Temu norčevanju, ki je bilo prav po Plahtačevi glavi vkrojeno, pritrdili so nazoči z: „prav dobro!" Plahtačka pa Robarjevega Toneta za to oholo predrznost kaj laskovo še posebej pohvali. — To-da, reva zmotil se je hudo in britko. Vsaka predrzna hudobija je tudi uže prav blizu svojemu koncu. — Robarjev Tone ni mislil, da je tega dne zadnji večer njegovemu brez-božremu življenju. —
Prec, ko je bil svojo pohvalo Tonče zaslišal, poklical je za-se pol litra „špiritovega". V dušku stekel mu je po grlu doli v želodec. Prižge si Uoj potem še smodko in se odpravi tja; kamor vsakdo peš hodi. A razpuhtevajoči alkohol zanesel ga je vse kam drugam. Zalezel je na svisli, katere so se na drugem koncu Plahtačevega gospodarskega poslopja nahajale in so bile odprte. Tu bilo je še veliko suhega sena in druge živinske krme nakopičene. Tonče se blizu senenega kupa ob neko reč spodtakne in padaje mu — goreča smodka v seneni kup odleti, sam se pa poleg tega na tla zavali, kjer nezavesten obleži.
Mirni   in   trezni   Zaleščani,   kolikor   jih je še bilo, bili so uže v svojem nočnem   počitku; Plahtačevi šnop-sarski   bratci   in  sestrice   njihove spravili bili so se pa ravno dobro k nekaki večerji v gostilniške prostore   njegove hiše. Preko polunoči dregne jih nekaj  neirijetnega v nos  in   oči;   bila sta to  gosti dim in njegov neprijetni duh,   katerima   vhod   bil  je   ob   vetrnem  pritisku skozi odprta   vrata in okna gostilniških   sob.   Plahtačevo  gospodarsko (z opeko krito) poslopje je v vsem podstrešji uže v strašnem plamenu bilo.   Kar naenkrat, kot bi za-gromelo, bruhne in vsa strešna opeka je na tleh razdrobljena; plamen izbukne in debele iskre z ogorki vred razsujejo se preko spodnjega dela vasi po suhih slamnatih strehah, katere se ob precejšnjem vetru ki je ob požaru momtano nastal, kar v trenotku vžgo. Grozoviti prizor, a še stra-šnejši položaj za prizadete! Stari in drugi pametni ljudje z malimi otroci vred v najboljšem nočnem  počitku, nad katerih  glavami   razvnel  se grozoviti ogenj; Plahtačev
plesalci in plesalke pa po šnopsu in strahu, ki jih je kar v trenotku zalatil, vsi zbegani! Zares obupno stanje! Da spečih nihče v ognji konec vzel ni, bila je zopet prva zasluga Žvanoveinu Šimnu, ki je prvi bil na prizorišču in je ljudi iz spanja z pomočjo zvonov farne cerkve buditi pričel in tako prouzročil splošnji klic na pomoč.
Vpepeljenih bilo je tega večera v Zalesji do 60 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji vred. Marsikeio se je hudo opekel; rešilo se d«uzega ni, nego živina in to, kar je ravno na njem bilo in pa v skrajnem koncu vasi tudi nekoliko živinskih repov. Škode napravil je ta požar v Zalesji nad 100.000 goldinarjev. Se zavarovalnino bilo je pogorelcem le prav malo pomaganega, ker nekateri bili niso prav nič zavarovani, drugi, pa kateri so se zavarovali bili, so le za nepomenljive zneske; izmed teh bilo je tudi več takih, kateri zavarovalnine o pravem času obnovili niso in jim dotična zavarovalnica v posledici tudi ni bila dolžna nikakoršne odškodnine izplačati. Toraj malomarnost, kot vredna posledica šnopsu na vse strani. —
Ker drugega dne Robarjevega Toneta nikjer več bilo ni, mislilo se je sploh, da je on iz hudobije zažgal in jo iz Zalesja pobrisal. Samo rotenje in preKljinjanje bilo je o njem. Pa o groza in strah! Kmalu popoludne ko so pri Plahtaču merišče razkopavali, dobili so med pepelom in še tlečemi ogorki na prostoru podebivšimi svislimi nekaj njegovih telesnih ostankov in to: ves osmojeni in skrčeni drob, opaljene debeljše kosti glave, rok in nog njegovih ter vso razdejano žepno uro njegovo z verižico in prstanom vred.
Ostanke njegove pometali so z vilami v leseno trugo in jih brez vseh cerkvenih obredov tam v zadnjem kotu pokopališča — zagrebli. Duša njegova je pa v vzduhu šnopsa se preselila nepripravljena pred sodnikovi prestol. —
(Dalje prihodnjič.)
-    312
_    319
Podučne stvari.
Nasledki „šnop s a".
(Dalje.)
Od šnopsa — pod kola.
Mesarjevi imeli so v Zalesji malo, pa čedno in dobro posestvice. Pred malo leti je na tem đomovji gospodaril še dobro znani Andrejec se svojo marljivo ženko Jerico. Ta zakon obdaroval je Bog se šestirimi otroci: dvema sinoma in štirimi hčerami. Vsi otroci bili so brdki, čvrsti, in dobri krščanski. Rastli so na duhu in telesu, da je bilo kar veselje. Domačega dela vadili so se z največjim veseljem; v teku let nadome-stovali so sami vse tuje delavce. Andrejec obdeloval je svoje posestvice z lastnimi domačimi. Res srečni gospodar in družinski Oče! Starejši sin Larko nadomesto-val ga je pri gospodarstvu prav dobro; drugi brat Jože in sestre njegove pomagali so mu pri tem kaj vrlo; ubogali so ga brez godrnanja. Mati Jerica skrbela je pa za red v hiši in pri gospodinjstvu. Vse jim je šlo srečno iz pod rok. Dobri Bog je pa vseh skupaj delo tudi očitno blagoslavljal.
Ker je oče Andrejec videl, da se ga pri gospodarstvu več neobhodne ne potrebuje, kapi si dva čila konjiča in postane voznik. Rekel je svoji pridni in marljivi družini večkrat: Le vrlo naprej! Vi drugi lahko zmagujete dela pri gospodarstvu: kjer bode treba nasveta, dal Vam ga bodem; radi ie ravnate po tem, kar Vam svetujem. In to ravno mi je v največje veselje. Le tako in taki tudi v prihodnje ostanite; Bog bode se svojo pomočjo vedno z vami. Jaz bodem pa, upam trdno, ako mi ljubi Bog zdravje ohrani, tudi z mojima konjičema na cesti nekoliko zaslužil; okoliščine so poštenemu vozniku ob tem času v Zalesji zelo ugodne in mile!
Vsa Andrejčeva družina bila je tako z koristnim poslom preskrbljena; mati Jerica, sinova in hčerke oskrbovali so domače posestvo, oče zaslužil je pa tudi z vožarenjem lepih novcev, katerih pa ni po stari grdi vozniški razvadi brez potrebe razsipal. Sam živel je poleg svojega posla bolj skromno, a pri vsem tem privoščil si je pa vendar potrebne hrane in od časa do časa tudi maseljček dobreba naravnega vina. Kar mu je na prisluženih denarjih čistega ostalo, nalagal je sporedno mesec za mesecem v zanesljivo mestno hranilnico za „dneve potrebe in pomanjkanja". V teku let štel je njegovi čisti prislužek uže nekoliko stotakov obrestonosno naloženih.
Konjiča njegova bila sta vedno lepo rejena, čila in krotka; ravnal je pa tudi ž njima kaj lepo; potrebne tečne krme, dobre čiste z irave vode in tudi počitka v pravem času jima je v polnej meri privoščil. Preoblagal jih ni nikdar; ravno tako tudi ne prekljinal in pretepal nikoli Zadosta bila jima je njegova prijazna beseda. Bil je v pravem pomenu besede ffpošten slovenski voznik". Ločil se je v vsem od navadnih voznikov druzih krajev tistega časa, kateri so navadno še današnji vdani grdim razvadam; sami si vsega privoščijo, živina njihova mora pa dostikrat glad, žejo in vročino prenašati, po zimi pa na prostem vsa izstradana zmrzovati. Po vrhu tega se pa še preobklada, proklinja, vragu izdaja iu neusmiljeno korobači, tako da je bolj suhemu okostju, nego pravi živini podobna.
Do tu moremo voznika Andrejca vsem slovenskim voznikom še vedno za uzor in v posnemo staviti in priporočati.
Kakor vsak pošten človek, imel je tudi Andrejec med sovrstniki svojimi zavidljivce. Večkrat ga je eden ali drugi od strani uščipnil, da je grd skopuh. Za take zbadljivke se pa ni menil; k večjemu je rekel: „Kar delam; ugaja mi dobro, vas pa to nič ne briga; vsak za-8e, Bog za vse. Pometajmo dobro in pošteno pred lastnimi pragi, in čedno bode povsod!"
Kdor pa stoji naj gleda, da ne pade. Andrejec bil je Plahtaču bližnji sosed. Večkrat mu je to in ono reč iz mesta za štacuno dopeljal. Prigodi se, da mu enkrat tudi polovnjak špirita pripelje. Ker ravno hlapcev doma bilo ni, poprosi Plahtač Andrejca, da mu pomaga težak sod raz voza na svoje mesto spraviti. Delo sta dokončala, a se pri tem oba dobro upehala in spotila. Plahtač
izplača Andrejcu vožnjino in ta jo hoče kar domov, kot po navadi, oditi. Plahtač ga pa priliznjeno ustavi; reče mu da je nevarno taho razgretemu in potanemu prec na prosto hoditi. „Imam izvrsten pripomoček, kateri odvrne vse nasledke prehlada", reče mu in ob enem natoči kozarček „sladkega" z opombo: „Andrejec popijte; dobro Vam bode storilo". Andrejec pokusi; ugajalo mu je. Na to nalije Plahtač prec še dva kozarčeka pravega naravnega slivovica, enega sebi, drugega pa Andrejcu rekoč: „Bog vas živi, vrli zalešRi vozniki" Popijeta ga. Od tega časa zahajal je Andrejec ob vsaki priliki, kadar bil je razgret, k Plahtaču na kozarček žganja, pozneje pa šnopsa, ker bil mu je prvi pokus res dobro storil. Postal je polagoma pravcati šnopsar-voznik. Postal je vredni sodrug po šnopsu in drugih razvadah svojim malovrednim sovrstnikom, navadnim voznikom. Zaslužek mu kmalu za lastne razvade ne zadostuje, konja njegova, preje lepo rejena in čila, shujšala sta do pravcatih kljus.
Lotil se je slednjič Andrejec hranilnične knjižice ter jo uže za nekoliko stotakov oskubil; udal se je bil namreč tudi igri na kvarte. Tu in tam dobival je včasi kak krajcer, zapravil je pa večkrat po cele desetake. Denar mu je zopet pošel. Da pa v mesto ponj ravno prazen ne bi šel, naložil je pri žagi v Zalesji težak voz žagane, da jih popelje na postajo. Kljuseti vpreže, sam ga pa pri Plahtaču dobro rukne. Zleze vrh žaganic, požene po cesti; šnops pa kmalu prične nad Andrejcem svoje posledice. Pravo guganje se prične. Ko prispe tako vrh malega klanca, zaroti nekako in požene; težko naloženi in ne zavrti voz, zapodi kljuseti po klancu doli, Andrejec omahne in pade za konjiča pred voz, a voz pa preko njegovega trupla hitro zdrsne in Andreje ves razmesarjen, na cesti mrtev obleži.
Žalost in britkost domačih bila je nepopisljiva tužna, zavoljo te nesreče, katero je vražji šnops nad njihovim očetom, oziroma možem in gospodarjem, zakrivil. Ta udarec bil jim je v svarilo, da se šnopsu nobeden vdal ni ter v spodbudo, da so tudi za naprej dobri, pametni in trezni ostali; za kar jim do današnjega dne še nikdar žal bilo ni.
320
328
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Šnops ga je umoril.
Jermanov Jaka bil je gostaški otrok. Kmalu postal je sirotej brez očeta in matere. Dobri ljudje vzeli so ga za svojega. Izrejen bil je pri njih v pravem krščanskem duhu. Ko je nekoliko odrastel, pomrli so mu tudi njegovi krušni stariši. Ti razun male bajtice niso imeli nobenega druzega premoženja, pač pa troje lastnih otrok, za katere vse skupaj skrbeli so s pridnim delom in pri-služkom svojih rok. Jaku toraj ni drugače kazalo, nego da se kje za posla udinja. Službo je lahko dobil, ker je bil dober deček. Premožni posestnik vzame ga za pastirja; iz pastirja postane Jaka kmalu mali hlapec. Kot tak obnašal se je vestno, vrlo in pošteno in gospodar mu je kmalu zaupal nadhlapčevsko službo. Bil je je pa Jaka tudi popolno vreden. S prisluženim deuarom ravnal je Jaka kaj varično ; nikdar ni izdal soUa za nepotrebne in brezkoristne reči. Gospodar in vsa druga hišna družina imeli so Jaka zelo radi; užival je pri njih popolno zaupanje.
Gospodarju spodrasli so domači otroci in tujih poslov več potreboval ni. Kot posel prislužil si je bil Jaka precej veliko gotovega denarja. V svoji službi privadil se je vseh kmetskih del tako, da se v tem obziru prav nobenega ni vstrašil.
Bivši Jakov gospodar imel je poleg svojega domovanja tudi še posebno bajto za gostače. H tej bajti spadalo je tudi par njiv, en travnik, kar je dotični gostač obveloval in vžival. Bajta bila je ravno prazna in Jaka ponudi se svojemu bivšemu gospodarju za gostača. Gospodar bil je te ponudbe vesel tem bolj, ker je tako pridni Jaka tudi v prihodnje tako rekoč pri njem ostal. Zemljišče, kar ga je v zakupu imel, obdeloval je Jaka kaj skrbno in pridno; ko je bil se svojim delom gotov, dninaril je drugim. Ker je bil vesten, priden in točen delavec, ga je vsakdo rad jemal na delo. Jaka bil je posebno vesele narave; strastij ni poznal nobenih; bil je vedno trezen, zato pa tudi čvrst in zdrav, da malo kdo tako; pošteno delo mu je bilo v največjo zabavo. Bil je prav priljubljen pri vseh zaleških prebivalcih. Poštenega dela,  dobrega zaslužka in zadostne hrane mu
nikoli manjkalo ni. Med poletjem je dninaril pri posestnikih, ob zimi preživel je pa v svoji gostiji.
Vsako jesen kupil je po par kravic, katere je med zimo sam lepo gleštal; dajali sta mu potrebnega gnoja za njive in drugega užitka. Na pomlad jih pa lepo re-jene s prirejo vred zopet prodaja, kar mu je redno dajalo vsakiurat lepega dobička. Vse mu je tako dobro šlo izpod rok, da je večkrat rekel: „Pod solncem ga ni srečnejšega človeka, nego sem jaz". In, govoril je resnico.
Marsikatero dobro in pošteno zaleško dekle želelo si je na tihem Jakota za dosmrtnega družeta dobiti. On sam bil je pa v tej zadevi zelo strog; o kaki že-nitvi niti slišati ni hotel. Ker ga je sploh vse rado imelo, ni mu upal o tem nikdo kaj v misel jemati.
Krepka mladeniska leta ginila so Jaku vedno bolj in hitreje; nastopila je zanj moška doba.
Naravnaa posledica je, da čas vsakemu svoje se saboj prinese; temu preje, onema pozneje.
Tudi Jaka prične misliti nekoliko na starost, čemu jo Bog doživeti da. Prišel je do sklepa, da bi mu na stare dni vendar-le ne bilo dobro samemu biti.
Pri Boštjanu v Zalesji bila je dobra, nezadolžena kajža; po vrhu tega pa tudi še nekoliko nad vsakdanje potrebe gotovega cvenka. Boštjanova imela sta edino, brdko, dobro odgojeno hčerko Marijano; ta je bila zelo delavna, previdna in pametna deklina. Oče in mati njena sta se bolj in bolj starala. Poskrbeti jima je bilo treba za vrednega naslednika, novega gospodarja. Dogovorita se in skleneta, se v ta namen enkrat malo z dobrim Jakatom pomeniti. Ob ugodnem trenutku povabita ga k sebi in mu naravnost razodeneta svoj namen.
Jaka je pri tem sicer nekoliko zarudel, a ugovarjal ni; nasprotno se je te nepričakovane prilike še v svojem srcu veselil. Še ta dan bilo je vse dogovorjeno in v teku meseca dni bilo je vse v redu in dognano. Jaka in Marijana obhajala sta svojo poroko v pravem strahu božjem. Pošteni Zaleščani voščili so jima k novemu težavnemu stauu srečno prihodnjost in blagoslova božjega.
Prva leta so jima pretekle v popolni zadovoijuosti in pravi sreči. Obdajalo jih je uže troje ljubeznivih in čvrstih otročičev; pravo radost imela sta nad njimi. Nežica in Janezek hodila sta uže v domačo šolo; uzorno sta se obnašala in učila se vedno prednostno. Mali Pavlek igral se je pa še brezskrbno doma z muciko in pe-8ičkom. Do tukaj bilo je pri Boštjanovih vedno še vse dobro.
Pa — kakor uže marsikatero popred pošteno in blago bitje Zaleško, zapadel je Jaka sam ni vedel kedaj in kako v žrtvo Plahtačevemu tekočemu vragu „šaopsu". Privadil se je te žgeče pijače tako, da mu brez nje obstati ni bilo. Domača dela in blago družinico zanemarjal je slednjič popolno. Preje krotak, postal je po šnopsu pravi divjak. Dobra žena Marijana in njegovi trije otro-čiči čutili   so pogostoma   težko   pest   njegovo;   večkrat
padala je pa tudi trda palica po njih, kamor je ravno zadela. Uboga žena zdihovala je prav pogostoma se svojimi otročiči k Boga, da bi jim očeta zopet na pravo pot spreobrnil Večkrat je zgubljeni Jaka nad njo zarezal: „Tercijalka, le stoči! ne ti in ne Bog me od šnopsa več ne spravite." — Bog je pa vendar prošnjo uslišal, to da za Jaka žalostno. Jaka spravi se zopet k Plahtaču, kjer za stavo skoz cela dva dni nepretrgano srka kratkega. Žena si ni upala ponj poslati, še manj pa sama iti.
Bila je ravno za par ur po gotovih opravkih z doma. Jaka pri Plahtaču ni imel več s čim plačevati; vrgli so ga pod kap. Skobaca se na noge in svedra godrnjajo domov. Doma razsaja nekoliko časa po sobi, ker nikogar ne najde (otroci b li so se namreč poskrili), preobrne in razmeče po izbi vse navskriž. in v sredi sobe zvrne se od mrtvuda zadet — mrtev na tla. Ko je vsled tega ropot po izbi vtihnil, upali so se otroci še le na dan. Se strahom odpre Janezek sobna vrata. Ko vidi, da oče sredi sobe na tleh leži, misli si: „Pijani so". Gre po soseda, da bi jih spravil na posteljo. Med tem prišla bila je tudi Marijana domov. Jaka bil je sicer po truplu še gorak, a življenja ni bilo več v njem. Okolu ust njegovih bilo je polno s krvijo namešanih pen — zadnji znak boja se smrtjo.
Preje tako uzorni Jaka, dober gospodar in skrbni družinski oče, postal je na tako britki in žalostni način strašna žrtva ostudnomu „šnopsu". Gotovo zadosta žalostno zanj, za njegovo ženo in za vboge njegove otročke!
(Dalje prihodnjič).
-    329
-    343
Podučnc stvari.
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Petelinčeka je zaklala.
Srečna je družina, katero vladata pošteni gospodar in dobra gospodinja ; srečnejša je občina, katera ima na krmilu nepristransko, skrbno in vestno poglavarstvo; najsrčnejši, da, presrečni so pa oni otroci, katerim je mili Bog dobrege krščanskega očeta ter skrbno, pobožno mater dal.
Presrečna zares taka hiša, v kateri poleg modrega, previdnega in krščanskega gospodarja sovladuje tudi blaga, mila, krotka in pobožna gospodinja in družinska mati.
Pokojni vladika blagega spomina, A. Martin Slomšek pisal je, če se ne motim, leta 1862. v svojih „Drobtinicah" o pravi pošteni in dobri krščanski gospodinji družinski materi tako-le:
„In v hiši obrača Se žena domača; Vsa skrbna zna mati Vse dobro ravnati: Učiti fantiče, Svariti deklice; Od zore do mraka Ma dost poslovanja: Skoz njo še le 'zda — Dobiček moža." V resnici kaj laskave besede, kakoršnih je pa tudi dobra krščanska  gospodinja in mila družinska mati po-
polno vredna. Da bi pač ljubi Bog uaklonil vsaki slovenski družini tako blago gospodinjo, malim otročičem pa ob enem skrbno in ljubeznjivo mater! V nekak raj bi se potem slovenske pokrajine spremenile.
Taka blaga gospodinja in mila družinska mati bila je o svojem času pri Birtovih v Zalesji. Kedo ni poznal vrle ženke Helenice, prave kršćauske soproge skrbnega gospodarja Gregorja na Birtovem posestvu? Bila je do poslov krotka in ljubeznjiva, od jutra do večera je bila ob koristnem delovanji neugnaua; red in snaga bila sta v tej hiši povsod na svojem mestu. Vsa družina in drugi težaki dobivali so vedno zadostno tečne, dobro kuhane hrane; delo odmerjeno bilo je pa tudi vsakemu posabej po njegovih močeh; preobkladalo in z preobilnem delom se nikdar nobenega ugonobovalo ni. Ako je kedaj kdo iz med družine domače kaj obolel, bila mu je Helena prava usmiljena sestra; postregla in zanj skrbela je tako lepo in ljubeznjivo, kot bil bi njeni lastni otrok.
Prav posebni pozor obračala je pa ta blaga žena na pravo krščansko izrejo in odgojo lastnih otročičev svojih. Bili so njeni otročiči uže po zunanjem od druzih vaških otrok ločeni. Nikdar niso bili umazani, razkuštrani ali raztrgani. Vsako malo hibo je skrbna Helena na obleki prec sama popravila in zakrpala. Kakor hitro je kak njen mali otročiček kramljati pričel, pripovedovala mu je uže dobra mamica prav po otročje priprosto o ljubem Bogu in ga kmala privadila moliti in ročice k Bogu sklepati. Z dobrim možem živela je prva leta vedno v najlepši slogi, miru, edinosti in ljubezni. Bila mu je pri vsem prava desna roka; on jo je pa tudi, kot zenico lastnega očesa, varoval in ljubil. Zares presrečni zakon prav po volji božji bil je to! Ni je bilo skoraj srečnejše hiše in družine, kot bila je o svojem času Birtova v Zalesji.
Žal, da pri Birtovih ni vselej tako ostalo! Satan, ta peklenska pošast in oče vsega zlega ne more trpeti nikjer nič dobrega in poštenega. Prav dobro ve ta ostudna nesnaga, da osobito ženska, katera bila je po-preja uzorna in dobra, ako jo enkrat v svoje ureze vlovi, postane trdovratna nepoboljšljiva.
Res je pa tudi, da moški, naj se še tako v dobrem prizadeva popolnim biti, ne bode dosegel tiste stopinje, do katere dospe žensko bitje; nasprotno je pa tudi resnično, da, če jo ženska enkrat na napačno pot za-vozi, potem dere z vso silo v brezdno pogube: nobena reč več je ostaviti ne more. Moški, naj bode še tako spriden in hudoben, vendar ga ženska spridenka tudi v tem obziru navadno daleč nadkriljuje.
Plahtač, o kalerem smo uže veliko slišali bil je pravi izvržek človeštva, a nadkrilovala ga je silno v vsem spridena Beta.
S pravo peklensko in satansko zvijačo pohujšala in svojemu dobremu možu Gregorju izneverila je preje tako uzorno in izgledno  gospodinjo in družinsko  mater
Heleno.  Ta grda baba.   privedli   je dobro Heleno polagoma vražjemu pijančevanju „šnopsariji*.
Zapeljana reva se te strasti nikoli več odvadila ni. Hišni, preje tako uzorni red, je pri Birtovih kmalu potem popolno prestal in zginil; družina in otroci bili so pa vsi zanemarjeni. Preje tako krotki, sražni in redni, spoutikali so se nad slabimi in grdimi izgledi svoje matere in so, osobito manjši, nekako zdivjali. Med tem je Bog dal še enega malega in zadnjega otročička Gregorju in Heleni. Helena je tudi ob tej priliki neprestano in skrivaj šnopsala ; da je to zamogla, posk bela jej je grda Plahtačeva Beta sama. Ta zapeljana mati pričela je za pijanostjo noreti. V svojej norosti bila bi večkrat svojega otroka kmalu same ljubezni udušila, tako se ga je oklepala in ga k sebi pritiskala. Večkrat se pa tudi zanj po cele dneve zmenila ni. Ob takih prilikah je otroče samega gladu in nesnage  se kar drlo.
V svoji pijanski norosti videla je uboga Helena večkrat vsakovrstne živali in živalice okolo sebe plesati in skakati: tu so bile miši in pcdgaue, tam mačke in pesi, drugje zopet kače, gadje, kuretnina, petelinčki itd. Večkrat je ob takih trenotkih vzela v roke metlo, palic j, nož ali kako drugo orodje, s čemur je neusmiljeno mahala po dozdevnih živalskih prikaznih.
Prigodilo se je, ko je tako z nožem besnela in je bila slučajno ravno sama v sobi, da je pričel mali otrok tam v kotu v zibelki joKati. Zaupije : „Kikirisi petelinček! Sedaj te pa imam; sva uže skupaj; ne boš mi več krikal"* in zakolje lastnega otroka. Še ga je mesarila in z vsem krvavim nožem obdelovala, ko je ubogi Gregor od svojih del dospel na dom. Z divjim hrohotom se nesrečna reva nad njim zareži : „Malega petelinčeka sem uže, sedaj bodem pa še tebe," ter se zakadi vsa besna z nesrečuim orodjem proti njemu. Prestregel jo je sicer, a tako nesrečno, da je dobil hudo zarezo-raLO ni levo roko.
Zgubljeno revo Heleno odvedli so v norišnico; strezn la se ni več in je kmalu potem umrla. Ubogi Gregor imel je pa zavoljo te nesrečne nezgode še se sodnijo opraviti; preiskava trajala je precej časa; bila je stroga in ostra. Pokazala je pa in sodniki so spoznali da je ubogi in nesrečni Gregor pri vsem popolno nekriv; spustili so ga.
Tako je zopet peklenski strup šnops v Zalesji ugonobil uzorno gospodinjo in družinsko mater ter jo naredil morilko lastnemu otroku- Gotovo britko in strašno! Razdejal je izgledni hišni red, razdeval preje trdno premoženje in slednjič nakopal blagemu gospodarju Gregorju še sodnijsko preiskavo, Katera bi bila zanj kmalu postala osodepolua. Gorje toraj vsem šnop-sarjem, še veči gorje pa onim, kateri tekoči strup drugim v pogubo zalagajo.
(Dalje prihodnjič.)
344
----    353    ----
Nasledki „šnopsa".
(Dalje.)
Pustni bal v Zalesji in njegov konec.
Je uža taka, da se „pust" ta praznik vseh norcev povsod na kak posebni način obhaja. Po priprostih kmetskih vaseh in krajih oddaljenih od velikih cest in večjih mest se ob tem času privošči družiDi bolj pošteno kosilo; na peči je v veliki skledi pokrita špehovka, do katere je vsakemu prosta pot, a zvečer napravi se prava gostija, pri kateri je dosti dobre juhe, sveže in suho kuhano meso, kos boljšega Kruha in par vrst klobas ter za nameček še kaj drugega. Gospo iar tega večera privošči svoji družini tudi po nekoliko kozarcev vina. Pred večerjo odmoli se navadno skupno še zadnjikrat veseli del sv. rožnega venca. Večerja prične se potem okolo osme ure zvečer in traja do 11 ure v noč. Vsakdo izmed družine si pripravi kako pošteno zabavljico za kratek čas. Ta pove eno, oni zopet drugo, da se malo posmejajo. Veselje in zabava je prav lepa in nedolžna. Ko pa ura 11 cdbije je tudi večerja končana; molitev po tej se opravi in ženske z hišno gospodinjo vred ku-henjsko in namizno posodo, katera se je tega večera rabila, dobro očedijo vse maščobe in jo pomijejo. Potem hišni oče zopet v roke vzame molek in se skupno odmoli žalostni del sv. rožnega venca. Vsa družina poda se v božjem strahu k počitku, da drugo jutro za časa vstane in gre k pepeljenji v svojo farno cerkev, po takih krajih se navadno še dandanašnji cerkvena postna zapoved pri vseh svojih olajšavah strogo in natančno drži; od 11. ure pustnega večera pa do velikonočue nedelje, ko se od GospodovogB ustajenja pride, ne pokusi se več mesa, ali kake druge jedi z maščobo zabeljene, In velika noč je vsaki taki krščanski družini zopet prava radost, pravo nekaljeno veselje. Cerkveni zapovedi glede velikonočne spovedi zadostila je uže vsa družina; z mirno vestjo in v strahu božjem použije se velikonočno jagnje", katero vsakemu izmed družine prav dobro tekne.
Na ravno tak način obhajali so pred Plahtačevo dobo tudi v Zalesji po vseh hišah pustni dan, spokorni postni čas in sveto velikonoč.
Nesrečni Plahtač je pa z drugimi grdimi navadami tudi poštene pustne veselice Zaleške vse prekopicnil in odpravil. Mesto teh vpeljal je v Zalesji grde pustne navade, kakoršine so se ob taistem času le v spridenih primorskih mestih pustne dni godile. Vpeljal je maš-karado, korzo in pohujšljive pustne plese; dalje grdo uezmerno8t v jedi, še bolj pa pravo požresnost v pijači; grdi „šnops" ob takih prilikah se je kar ulival po grlih doli. Bolj ko je bil kedo ostunno našemljen in več ko je pil in žrl, za večjega korenjaka je veljal. Kolika sprememba na slabo memo poprejšnjih časov! Rogoviliti in zreti pričenjaio se je uže na pustno nedeljo, nehalo pa navadno še le na pepelnico, da dostokratov pa tudi še le v četrtek zvečer  potem.   Večkrat navstali so med
mljenci pijanimi tudi pretepi, tu radi ljubosumnosti,
tam tudi iz sovraštva; pri tem odnesel je marsikedo potolčeno butico domov, katero je potem dolgo časa moral pestovati in zdraviti ter ostati brez dela in vsega koristnega posla.
Tako divjanje ob pustnih dnevih je v Zalesji od leta do leta vedno bolj rastlo in se množilo. Posledica bila je pa tudi kaj britka in konečno v nebo upijoča.
Bil je leta 1876. v Zalesji zopet pust, ali kakor ga je bil Plahtač prekrstil: „Karneval". Z navadnimi burkam', pričeli so Zaleščani tega leta uše na pustno nedelj > prec popoludne obhajanje »Karnevala" pri Plah-taču. Rekli so: „Letos moramo ga pa tako pokopati, da ga do sedaj še oobenkrat tako nismo. Predrznenci namenili so se „pusta" še le v četrtek po pepelnici pokopali. Kar je bilo še dobrega prebivalstva v Zalesji, obžalovala je britko spridenost Plahtačeve druhali, toda brez   uspeha.
Predrznim grešnim naklepom pa pravični Bog večkrat konec stori, prej kot so se zvršili. Koliko kratov se primeri, da Bog samo ob takih prilikah trde-vratnim spridencem svojo mogočno roko kaj gorko in trdo občutiti da.
Oi pustne nedelje noter do poludne pustnega dne pili, plesali, rjuli, rogovilili in po vasi okolu razsajali so uže Plahtačevi našemljeni pustovi čestilci. Popolu* dne nameravali so pa napraviti velikanski korzo; zato preskrbeli bili so si grdih naličnikov ali „larf", katere predstavljale so vsakovrstne živalske glave; ena med njimi, najgrša namreč, vpodobovala je pa vraga samega. Ko so bile seme uže vse tako opravljene, pričel se je zopet pravi peklenski ples teh pošasti; plesna dvorana bila je več peklu nego sobi podobna: „Alo, na korzo!" zaupil je oni z vražjo naličinko. Drugi se oglasi e „Šnopsa sem, da bode potem več glasu". Tretji zarenči z medvejem glasom: „Dobro!" Poteklo se je nekoliko litrov te peklenske' tekočine po grlih doli. „Sedaj se pa malo za korajžo še porukajmo", reče vražje opravljena šema. Iz početka šlo je nekako le bolj za „špas". A šnopsarski duh razvnel jim je čutnice kmalu tako, da je iz „špasa" resnica postala. Peti pričele so pesti, stoli zginili so iz svojih mest, kresalo se je tako, da je vse uprek letelo. Pri tem potolkli so Plahtaču vso namizno posodo, kar je je ravno v sobi bilo in razbili vsa okua. Jozeljnov Štefan, bil je prav pošteno natrkan, dobil je prav gorko preko hrbta se stolom. V svoji razburjenosti skoči v kuhinjo, pograbi tam na mizi ležeči veliki kuhonjski nož, zakadi se nazaj med pre-tepalce ž njim, mahne trikrat okolu sebe ter enemu trebuh prepara, drugega zabode ž njim v prsi in tretjemu pa vrat prereže, na kar zbeži. Ko so razgrajalci to videli, vdero jo naprosto in za njim. Dva ranjenca sta kar na mestu obležala, tretji pa, z preparanim trebuhom, vbral jo je tudi na prosto; do 300 korakov je še tekel za Jozeljnovim Štefanom, potem se pa onemogel na tla zgrudil. Vsi trije ranjenci bili so v naglici maziljeni se sv. poslednjim oljem ; spovedal se nobeden več ni. Umrli se pa še tisti večer. Mesto „Kar-
____    354    ------
nevala", pokopani bili so potem v cetertek popoludne v Zalesji trije prosilne smrti ugonobljeni zaleški fantje kot žrtva nesrečnemu „šnopsu" in grdih Plahtačevih razvad.
Jozeljnovi Štefan, ker je videl, kaj je naredil zginil je in jo preko meje nekam tja doli v Italijo popihal, od kodar se še do danes ni več nazaj vrnil.
Imena umorjenih pa tukaj zavoljo tega ne navedem ker njihovi domači še žive in jim je spomin na pustni dan leta 1876. še vedno skeleča rana, katera se jim nikdar do konca življenja njihovega več zacelila ne bode.
Na tako pietužno-britki način so Zaleščani navedenega leta bili „pustau pokopali. Gotovo britko svarilo za vse predrzne čestilce „kurentaCi in šnopsarske bratce! —
Nad to v nebo upijočo hudobijo žalovalo je tudi nebo. Ob 3 uri popoludne pričelo je grometi, treskati in liti tako, ko bile bi se vse nebeške zatvornice na stežaj odprle; ploha trajala je neprestano tega pustnega dne v Zalesji do 9. ure zvečer. Bog je pravičen
(Dalje prihodnjič.)
369
,,Nasledki šnopsa''
(Dalje.)
Pujsem sta ga pokladli.
Lepa je zarija ob vzhajajajočem soloci ; krasao se leakeče jutraaje soloce v srebrnih rosnih kapljicah; veličastna je barva brezbrojnim cvetlicam ob času cvetja; prekrasni je beli limbar, to znamenje krstne nedolžnosti, opravljen v svoji veličastni obleki; lepša krasnejša in veličastnejša kot vse te minljive stvari, dražja kot vsi i)i8eri in dragi kameni cele zemlje je pa nedolžna, čista in neomadeževana duša človekova. Vsak, tudi največji spridenec nosi do takega nedolžnega in čistega človeka, neko gotovo spoštovanje v svojem srci; dozdeva se mu tak človek nekaj svetega, nekaj nedotakljivega.
Resnično je, da, dokler si človek prizadeva ohraniti mirno vest, veseli ga vsaka stvar, ljubko in veselo prepeva, z veseljem dela, je z vsem, kar mu Bog pošlje, zadovoljen, je vedno udan v voljo božjo, nobenega truda se ne boji, a po storjenem delu pa sladko in mirno počiva. Nedolžni človek je navadno tudi krotak in pohleven ter usmiljen in dobrotljiv; ie le more rad
drugim   dobro   stori,   ne   želi   nikomur   nič   slabi g <.   a vsakemu pa vse najboljše.
Ko bi se nedolžnost, ta nebeška hčerka, med vsemi stanovi tako čislala, čuvala in varovala, kot to zasluži, oj, kako bilo bi potem lepo, veselo in prijetno v vsej družbi človeški! Vsa hinivščina, potuhnjenost in zvijača bi zginila, na teh mestu pa prava poštena odkritosrčnost kraljevala.
Nedolžnost pa enkrat zgubljena, zgubljena je za vselej; ne da se na vse večne čase več nazaj pridobiti, tudi s krvavimi solzami ne. Zapravljena nedolžnost in zgubljena čistost tira pa obupanega človeka dostikrat v najstrašnejše druge pregrehe io hudobije; kolikokrat nista temu v nebo upijoči umor in samomor kot posledica? Nekaj tako si-.rašueoja dogodilo se je pred malo leti za čas Plahtača v Zalesji.
Pri Zaplotniku  bilo  je sicer malo,  a čedno in dobro   posestvice.   Oče  in mati   imela   sta   edino   hčerko Nežico, bila je krasno dekle, brdke postave. Do 20. leta svoje starosti bila je Nežica pravi uzor deviške čistosti in nedolžnosti; delala je z veseljem, molila rada in pobožno ter je svoje  stariše  ljubila,  a spoštovala pa tudi vse aruge domače posle, kakor to Bog zapoveduje. Vražja Plahtačka sta  pa polagoma   tudi v tej bogoljubni   dru-žinici  s  pomočjo   tekočega   hudiča   napravila   popolni razdor in pogin.   Očetu in materi   je uže   precej   dobro dišal;   Nežica   se  pa ni dala do njega.   Kaj   se  zgodi? Ko enkrat gre sama h Plahtaču   nekaj za dom nakupit, pretanta in prevari  jo   ta,   da se ga   do   nezavesti   pri njem naleze;   nevajeni treba ga ni bilo ravuo dosti.  In Plahtač ta ostudna   vreča   vseh  pregreh in hudobij porabi   to  priliko in dosedaj še nedolžno in dobro Nežico oropa   njene  krstne  čistosti   in   nedolžnosti.   Britki na= sledki   temu niso izostali.   Ko mati to vidi,  bila je \sa obupana.   Očetu   molčali  sta  obe  o vsem;   ravno   tako tudi pred   svetom vse zakrivali.   H Plahtaču se ni dala spraviti nobena več. Tudi očeta sta polagoma pregovorili, da je ta peklenski   brlog   zapustil.    Cas   hiti   naprej z vsemi svojimi silami,   ustaviti se ni dal. Nežica je obolela; k njej ni smel, razun njene matere, nobeden drugi. Ko 80 dobra   vaška   dekleta,   katerim   bila  je   popreje Nežica  kaj ljuba in prijetna   tovarišica,   mater  njeno o njej   povpraševala,   tajila jim  je   ta   na   razne   načine pravi položaj svoje hčere ter jim rekla,   da  je sicer za vročnico hudo bolna, a da kmalu zopet popolnoma ozdravi, zatrjevala je, da je zdravnik popolno prepovedal vsaka-teremu Nežico med njeno boleznijo   obiskovati,   ker potrebuje  nemotenega   pokoja in miru.   V resnici pa mati ob tem   času   prav z nobenim   človekom,   tem  manj pa še se zdravnikom   zaradi   bolezni   svoje   hčere  govorila ni. Slednjič čas svoje se seboj prinese;   ustvarjeno bilo je malo bitje moškega spola. S tem dospela je materina in hčerina   zadrega do svojega   vrhunca.   Sami si niste vedeli  kaj  in kako   pomagati.   Da bi ta sramota   preje tako uzorne Nežice med ljudi in na dan prišla,   bilo je za obe kaj strašnega,   neznosno,   obupno.   Sam vrag se ob takih   prilikah  človeka z vsemi   svojimi silami   rad
polasti, ga v novo še večje zlodejstvo zapelje in v brezdno pogube pahne. Tudi te dve revi je na vse zvite načine mučil in tental ter jih do strašnega zločina zapeljal; sklep bil je storjen in izvršen.
Toliko usmiljenja imeli sta zbegani revi, da sta nežno bitje v sili z vodo oblili^ več pa ne.
Tam v zadnjem kotu kuhinje bil je vzidan velik kotel, v katerem se je pujsem kuhalo. Navadno se je ta z razno ropotijo uže zvečer naložil, kar se jo potem med nočjo pujsem za drugi dan polagoma skuhalo.
Pri Zaplotniku bilo je vse mirno in tiho; pozna noč je; oče in druga družinica so vsi v trdem spanji, spanje jih je popolno v svoje dobrodejn) naročje sprejelo. Le ti?m v stranski sobi bijeti mati in Nežica hud boj, ali bi, ali ne bi zvršili strašni naklep. Zapeljivec premaga ; mali reče: ;,Nažgi luč in posveti mi, niudi se.^ Rečeno, storjeno. Kmalu sta pri velikem kotlu tam v kotu kuhinje; Nečica sveti; mati privzdigne z eno roko pokrov, z drugo pa zagati detice med kuhano in napol vrelo oblodvo. Drugega dne ob navadnem času spravi se dekla nad kotel in pujse nakrmi. Prec, ko kotel odkrije, izaenadil jo je nek nenavadni duh; to pove tudi pri kosilu (zajutriku) drugi družini. Mati prebledi in pade v omedlevico; ko zopet pride k zave;*ti in jo oče praša, kaj da jej je, odgovori: „Nič posebnega, le po noči nisem nič spala; Nežici bilo je do smrti hudo."
Ko je pa dekla potem kotel o poludne do čištegi spraznila in ga nameravala z novo prekuho za pujse napolniti, ni se malo prestrašila, ko je na dnu dobila še več malih mehkih koščic, in družih sledov hude-delstva.
Vse to postalo je še istega večera kot čudna novica, o feateri je cela vas govorila.
Nesrečna mati je svojemu možu vsa obstala, kar se je zgodilo. Mesto edine sramote, katere bi bil sicer prokleti Plahtač se svojim šnopsom nad to družino nakopal, sledilo.je še več drugih prav bridkih nasledkov. Komisijonalna preiskava izvršila se je in je dokazala pravo dejanje. Obe: mati in Nežica zapadli sta daljnemu sodnijskemu postopanju. Mati je v kratkem po polno zbledla za'vselej; sodnijska preiskava na pram nje je morala prestati ali prenehati. Nežica obsojena bila je pa v šestletno ostro ječo. Dostala je sicer svojo kazen; britki spomini, tuga ia žalost, nakopali so ji pa jetiko, voljno je prenašala vse bolečine in trpljenje, ter je kmalu spokorjena se zaupanjem V milost Božjo zaspala v^ Gospodu.
Mati njena živela je potem v svoji blaznosti še nekoliko Jet; preklinjala je pa neprestano Plahtača in njegov šnpps, kateri je preje tako pošteno Zaplotarjevo družino tako strašno razdejal. Slednjič so to revno in razdejano mater našli zmrzlb neko noč na pragii pred hišo.
Posebno svarilen izgled vsem ženskam!
___    370-----
385
„Nasledki š no psa".
(Dalje.)
Britka fakta.
Do sedaj opisali smo več posameznih zgledov obširneje, kot strašnih nasledkov šnopsa. Gorje res vsakemu kraju, kjer se je ta kuga nastanila; pred njo ginejo duševne in telesne moči, kot bi jih žgal; zamre pa tudi vse nravno življenje in zgine strah božji. Taka godila se je za časa Plahtača in njegovega šnopsa v Zale8ji. Da ne bodemo predolgi se svojim opisovanjem posameznih strašnih zgledov, kakoršne je ta vražja tekočina med ubogimi Zaleščani prouzročila, hočemo danes še nekatere prav na kratko in brez imen navesti, to je: greh povemo, grešnika ne.
Bilo je dekle jako čislanega zaleškega posestnika; to dekle bilo je pobožno, krotko in pohlevno; svete zakramente prejemalo je prav pogostoma. Večkrat prihajali so snubači to pošteno deklino snubit; tudi oče in mati nista imela proti pošteni zaroki kaj ugovarjati. A hčerka rekla je pa roditeljema vsakikrat: „Pustite me pri miru; jaz hočem do smrti devica ostati, ker tako bode najbolj prav zame in za vas na stare dni".
Tudi dobro, mislita si stara; vsaki snubači bili so v prihodnje z lepo odpravljeni. Dekle to stavilo se je na očitnih krajih po upljivih osebah drugim dekletom za uzor. Pa kaj se zgodi? Kot Zaplotnikova, padlo je tudi to dekle na ravno isti način.
Obolela je; roditelja nista nič vedela, kaj da je; po zdravnika ni hotela nikakor poslati, pač pa je trdila, da jo bode vodenica zadušila; vrjelo se ji je.
Ko reč do vrhunca dospe, zahtevalo je dekle, da se pošlje po duhovnika, Kar se tudi brez odloga zgodi. Spove se in prejme presveti zakrament, se ve, da glavno zadevo pri spovedi zamolči. Kar je nezaslišano, zgodilo se je, da je to nesrečno dekle ravno med prejemanjem sv. zakramentov za umirajoče izvršilo ob enem tudi umor. Ta zločin izvršen je bil ravno na sv. Martina večer pred malo leti. Ko je bil umor dovršen, reklo je dekle, da je vse dobro, od kar se je z Bogom spravila; naj gredo le vsi brez skrbi spat, da bode mogla bolje in nemotena se s svojim Izveličarjem pogovarjati. Zgodilo se je. Ko so vsi spali, spravi sama umorjeno bitje v šupo, kjer je v listje zagrebe in tako do gotovega časa prikriti namerava, Prec drugi dan dobili so domači to stvar in nasledki nastopili so.
Ravno istega dne, toda še po dnevu šlo je drugo enako   zapeljano   dekle  zaleško v mlin   po meh   moke.
386
Pot do mlina v bližnji okolici peljala je preko hribca skoz grmovje. Ob tej poti tekel je na drugi strani hribca precej velik potok. Med potjo napadejo dekleta slabosti, zakrene jo malo v stran na bolj skriti in samotni kraj med grme, in nasledek bil je izvršen. Zapeljanega dekleta je groza, obup se je polasti; sklep je gotov in ob enem tudi izvršen. Malo bitje sama zadavi, ustica pa z listjem zamaši in tako mrtvo truplice v globoki tolmun potoka vrže. Tudi to je prišlo brez odloga na dan.
Obe te dve zapeljani revi bili sta h krati sodniji izročeni; britko bilo jih je gledati, kako sta tarnali in roke vili, ko sta jih orožnika odganjala v preiskovalni zapor. Vsaka zapadla je bila šestletnej ojstri ječi. Vse to zakrivil je bil nad njima prokleti Plahtač se svojim šnopsom.
Bila je v Zalesji zopet druga hiša, v kateri vdali bili so se vsi odraščeni šnopsu; oče, mati, sinova in 191etna hčer pili so ga vsi kot vodo. In kaj seje slednjič ob taki splošni pijanosti zgodilo? Groza meje povedati.
Prišel se je pošten fant iz okolice v Zalesje ženit ker pa ni deklet poznal, povpraša merodajno osebo za svet. Ta sicer pravi, da se bode v Zalesji teško kaj prida in poštenega dobilo; a vender se domisli neke dekline, hčere trdnega Zaleščana, ter mu jo oasvetuje in gre še z njim pomagat snubiti. Okoličan bil je lep, čvrst mladenič in v vsem svojem vedenji, govoru in obnašanji videti še popolno nedolžen in nespriden. Za-leščanom je dopadel; zaroka bila je brez ugovorov dognana in priprave za svatbo se prično, oklici minejo in poroka se izvrši. Prav mirno življenje bilo je v tej hiši z novo gospodinjo skoz dva meseca in tri tedne. Kar neutegoma zboli in nasledek te bolezni bil je čvrsti deček. Kako se je mladi mož temu čudil, svoje žene do dneva snubitve nikoli videl ni, a sedaj mu pa v tako kratkem času take kolače prinese! Kako bilo je v tej hiši v posledici, misli si vsakdo sam lahko, gotovo pa britko in žalostno vsaj za moža, čeravno bil je dober in krotak, da malo tacih. Revež!
------    407     -----
,,Nasledki šnopsa''
(Dalje.)
Vse pride  na dan.   Konec  Plahtača in njegove
Bete.
Vse, karkoli kedo stori, preje ali sleje na dan pride; tudi Plahtačeve hudobije, koje je po svetu in v Zalesji doprinašal, postale so očite, — izpovedal se jih je sam. Prišlo je pa tako-le: V obupnosti zavoljo zgubljenega premoženja se nekega popoludne „kratkega'' prav dobro navleče. Ves razvnet namerava potem si živce malo vzunaj na prostem ohladiti; krene jo, opo-tekaje se, doli pod hišo na vrt, kjer prav kmalu, kakor bil je dolg in širok, pod staro hruško na goli zemlji obleži in trdno zaspi. Domači mislili so, da je šel kam po kakih opravkih; niso ga iskali. Ko se Plahtač prebudi, bila je uže pozna noč. Ves rosan je; glavo ima teško, boli ga hudo, po udih mu vse mrgoli, mraz ga trese; zvezde lesketajo mu nasproti z lučicami vsakovrstnih barv, le z ono ne, ki jim je lastna. Vrhu hruške oglaša se pa čuk kaj dolgočasno in tužno. Plahtač spravi se na noge in toliko zavednosti, da ve kje je; z veliko težavo leze ves omotičen domov. Beta ga spravi v posteljo. Na zahtevo skuha mu potem vina in močne črne kave; s tem je upal se zopet ogreti in se nasledkom prehlada izogniti. Pa zgodilo se je ravno nasprotno; napade ga huda vročinska bolezen, kateri je bil s kuhanim vinom in močno črno kavo kaj močno podkuril. Še to noč je prišel ob zavest in se je zmešal. Poslalo se je po duhovna in po zdravnika; opraviti pa tu ni imel nobeden nič, bilo je prepozno. Se svetim poslednjim oljem bili bi ga mazilili, a kolikor krat so se gosp. župnik njegovi postelji pribljižali, tolikokrat pričel je, kot bil bi obseden, besniti, tuliti, rotiti in z vsemi štirimi na vse strani mahati in udrihati. Solze britke žalosti so jih polile, ko so zapuščali nesrečnega Plahtača. —
Zdravnik tudi previdi, da so za Plahtača vsaka zdravila odveč ter da se mora bolnika osodi prepustiti. Vse, kar je skušeni zdravnik nasvetoval; bilo je, da je zaukazal glede bolnika nekak gotovi red. Podučil je ljudi, osobito Beto, tako-le: Bolniku ne smete prav ni-kakoršne hrane toliko časa siliti, da jo bode zopet sam želel; skrbite pa za to, da bode vedno postelja in perilo na njem snažno, snažna mora biti tudi soba, osobito njena tla; soba naj se prezrači vsaki dan po parkrat dobro, da tako dobi bolnik svežega zdravega zraka; pogrnjen naj bode bolj na lahko, ne pa tako, da bi se pod gromado odeje sam v svoji vročini kuhal; v sobi naj  ne bode preko 13^ R. toplote; soba naj se
tako prezračuje, da prepih zraka bolnika ne doseže. Sveže čiste studenčne vode, katera mora pa popreje v čisti snažni posodi uže nekoliko ur stati in svojo prvotno mrzloto precej zelo zgubiti, mu dajte piti; kolikor jo hoče. Kadar bode začel popolno noreti, čuvajte ga, dobro, da vam ne uide na prosto in se tako iz nova ne prehladi — nov prehlad bil bi zanj tudi gotova neizogibna smert. To edino je, kar vam ob tem slučaju priporočati morem. Ako bodete tako ravnali, bode bolnik še ozdravel, ker ima pljuča popolno krepka, trdna in zdrava; a bolezen njegova pa utegne trajati najmanj šest do osem tednov. Vse, kakor je zdravnik povedal, se je do pičice zgodilo.
Plahtač je prve dni svoje bolezni strašno divjal, pri tem spovedal se je vseh svojih v nebo vpijočih pregreh in krivic, kolikor jih je v vsem dosedanjem življenji svojim storil. Krivice in sleparstva, umore in pohujšanja, požig Lemovčev itd. našteval je isporedno, kot bil bi se o tem započetji še le z Beto svojo dogovarjal, kako bi se dognati dalo; ko je bil čin dovršen, pripovedoval je zopet, kako se jima je hudobno dejanje proti vsemu pričakovanju po sreči izšlo. Tako govorjenje trajalo je skoz celi teden. Ko je Plahtač krizo prestal, umiril se je nekoliko; moči so mu bile močno opešale,  ni se mogel sam skoraj več ganiti ne.
Vsi pa, kateri so prve dni hodili Plahtača med boleznijo obiskovat in ga čuvat, da ni na prosto ušel, strmeli so nad rečmi, o katerih je v svoji blodnji govoričil in pripovedoval; večkrat bilo jih je kar groza in strah tega, kar so slišali. Ob takih trenutkih je bila Beta večkrat vsa sama iz sebe, zarudela je pogosto, ne gramožljivosti, nego strahu, da bode obeh grešno življenje popolno na dan prišlo, in sama ni vedela, kam bi se bila dejala. Tarnjal je Plahtač tudi o svoji gmotni zgubi, ter pri tem proklinjal Boga, svet in sploh vse od kraja.
Iz prve zadrege si je Beta s tem nekako pomagati skušala, da je ljudem pripovedovala, kako je bil njeni mož, skoz in skoz poštenjak, v svojih mlajših letih večkrat po krivici preganjan, da je moral veliko prestati itd., da je pa med vsemi ljudmi na zemlji najboljši človek in da mu tako govorjenje ne vest, ampak njegova huda bolezen na jezik poklada. Neve-deni in neskušeni ljudje so ji, kolikor toliko tudi vrjeli in oba pomilovali. — Le Žvanov Šimen je bil vsemu temu neverni Tomaž. Kar naravnost je trdil, da je Plahtač se svojo Beto vse hudobije, katere je tako sporedno v svoji blodnji našteval, tudi resnično dejansko bil dognal. Priverjal je Zaleščane, da človek o tem, kar mu vest teži, v pijanosti ali pa ob času boleznij, ki mu in pamet zmešajo, najraje govori. Prav Aeliko Zaleščanov je to Šimnu tudi vrjelo. Plahtačevi kredit bil je pa s tem v Zalesji tudi toliko kot vničen.
Ker se je za Plahtača med boleznijo njegovo po zdravnikovem nasvetu skrbelo, okreval je v teku osmih tednov toliko, da je pričel po malem vstajati in mu je
začela jed zopet dišati. Olupil se je pa, osobito po rokah in nogah (podplatih) ves, zgubil je vse lase; v pravem pomenu besede, prelevil se je na svojem životu, a vest mu je pa še vedno popolno kosmata   ostala. —
Nasledki te boiezni bili so, di? so se pričeli Za-leščani Plahtača vedno bolj izogibati. Ko je bil zopet uže precej krepak, prašal je enkrat Beto, kaj to pomeni, da ga shoraj nihče več ne obišče? Povedala mu je natanko o vsem, kar se je med njegovo boleznijo godilo. Na to je obupno zaupil: V Zalesji sva popolno zgubljena; prekleta bolezen, prekleta pa tudi midva oba! Prekleta najina preteklost, sedajnost, prihodnost in večnost! Vragu sva popolno v krempljih; ni je rešitve za naju! — Izdal sem se v moji blodnji sam!
Med tem pripetilo se je pa še nekaj drugega, kar je spridenemu Plahtaču hudo podkurilo. V mestu P . . . kupil bil je pošten premožni Slovenec ono hišo, v kateri je imel Plahtač se svojo sprideno Beto pred za-lesko dobo gostilno, imenovano „pri strelcu''.
To hišo, v kateri je potem napravil veliko in sloveče trgovino svojo, dal je vso predelati in jo proti zahodnji strani za nekoliko metrov podaljšati. Predelale, poglobile, in razširili so se pri tem tudi vsi podzemeljski prostori: hrami in kleti te hiše. Ob teh prvotnih delih naletili so delavei na grozne in strašne reči; najdeli so pravo podzemeljsko pokopališče. — Tam proti zahodnjemu koncu hiše, kjer se je mislilo da je zadnji skrajni podzemeljski zid v hramu, so, ko ko so tega prodrli, kar ostrmeli. Iz zad tega zida puhtel jim je neznosno-smrdeči in kužni zrak nasproti. Za tem zidom najdli so drugi obokani prostor brez oken in brez vsakega odduška. No, to samo na sebi ni bilo še nič posebnega. A strah in groza sta pa kopače in druge delavce navdajala, ko so ob pogloblje-valnera kopanji na tem mestu in odstranjevanji zemlje naletili na človeške kosti; kolikor dalje so kopali, toliko več človeških kosti je prišlo na dan. Vsega skupaj izkopali bili so na tem prostori okostja 13 stih odraščenih ljudi. Prec ob prvi najdbi naznanili so to stvar tudi gosposki. Ta poslala je brez odloga na lice mesta svojega zastopnika, kateri je vsem daljnim posledicam strogo in paznim očesom sledil. Ta strašna najdba postala je v trenutku grozna novica celega mesta; staro in mlada govorilo je o tem in ugibalo, od kod ta strahota. O tem bilo je pa vse edino, da so se morali v tej hiši v svojem času ljudje zavratno moriti; le kdo je bil ona zverinska pošast v človeški podobi, ki je take zločine doprinašal, bilo je še tajna zagonetka. Al nič ni tako skrito, da bi kedaj ne bilo oči to. Pravični Bog in osoda preganjala sta tega zlo-dejca do skrajnosti. Vse je prišlo na dan.
(Dalje   nasl.)
----    408    -----
-    410    -
„Nasledki šnopsa".
(Dalje.)
Ko sta se bila Beta in Plahtač spoznala, dala sta drug drugemu nekak spominski dar. Beta kupila bila je lep zlat prstan; na ploščico dala bila je vrezati polno ime: „Frice Plahtač", znotraj o obodku pa svoje ime z dotično letnico vred. Tudi oni zidar, katerega bil je svoječasni oštir „pri Streljcu" poklical, da mu je vratica v mali hram zazidal in potem vse stene velikega hrama z enakim belilom pobelil, bil je še živi in slučajno med temi delavci zidarji. Poglobljevanje bilo je dovršeno; le zadnji zemeljski drobiž se je iz tega mesta, oziroma podzemeljskega pokopališča še odstranjeval. Kar se delavcu nekaj svitlega pred očmi za-leskeče, pobere in bil je lep prstan, pokaže ga drugim, ogleda ga tudi oni zidar. Frice Plahtač! reče on, če se ne motim, bilo je tudi tistemu tako ime, ki me je poklical pred toliko in toliko leti, da sem mu bil vratica v mali hramec zazidal. Prstan izroči se gosposki, kronika oštirjev mesta P ... se pregleda, dozna se, da je bil o svojem času res v tej hiši Frice Plahtač kot oštir „pri Streljcu". Znanstvena komisija je pa tudi potrdila, da so one izkopane kosti morale prilično ravno toliko let na tem mestu pokopane biti. Vse to opisovalo in opisalo se je tudi po časnikih natanj&no. Sodnija pričela je pa tudi svoje delo Plahtača zasledovati.
Plahtač bil je sam na par časniku v naročen. Ko o čudni najdbi v mestu P . . . in o svojem prstanu čita, prebledi kot zid. Beta ga upraša, kaj da mu je? Kratek odgovor: „Hudič naji bode uzel", ter jej potisne časnik v roke, da sama čita. „Iz Zalesja proč!" reida je. „Kam?" vpraša Plahtač; „pravica už povsod za nama stiče. Tukaj sva skoraj še najbc'J" ua; premoženje je pošlo, rešitve ni, naj bode k^r hoče, vragu tako ne odideva."
Od sedaj naprej bil je Plahtaču „šaops" edino zavetišče, v katerem je britke spomine utapljal in s katerim si je pekočo vest zaradi osode ki ga preganja gasil. „Narejeni" mu je pošel; nažge svečo, vzame „flaškon" in gre v hram po špirit; natoči ga prilično do polovice. Bil je uže dobro natrkan; radoveden je, koliko ima v sodu še špirita; spravi se nad veho; ko je odbita, postavi poleg nje gorečo svečo, vzame precej močno, zadosta dolgo palico in prične špirit v sodu meriti. Zdelo se mu ga je zelo malo ; sam sebi ne verjame, pomeri še enkrat in mokri konec palice tikoma do goreče sveče priaese, da bolje vidi — užge se mu. No, ravno prav, bom pa malo posvetil, koliko je še robe v sodu, misli si. Obvehje bilo je se špiritom namočeno, vname se in plamteča palica zdrsne Plahtaču iz rok skozi veho doli v sod, kjer se špirit užge. Hudo zašumi pri vehi vun iu sod se v trenutku se strašnim pokom razleti. Deli razletelega soda zabrisali so Plahtača s tako silo v nasprotno stran ravno na štore velikega soda, da je ta grehota kar na mestu mrtev ostal. Glava njegova bila je preko srede preklana; na dnesu soda ostalo je nekoliko možjan njegovih, druge bile so pa po tleh okolu raztresene. Obleka bila se je od gorečega in razpršečega se špirita na njem uuela in popolno zgorela. Drugi goreči šp rit stekal se je v znižani kraj, kjer je imel Plahtač zbiralno napravo v zemlji prirejeno, v katero se mu je vlovila tekočina, ako bi bila po kakoršnem koli uzroku iz kakega soda iztekla. Taka bila je mrtvaška sveča Plahtačeva ob njegovej strašni smrti. To bil je njegov britki konec. Njegove v življenji doprina-šane hudobije in zla dela maščevala so se strašno nad njim; nepripravljen in nespokorjen, brez vsake tolažbe sv. vere stopil je pred pravičnega sodnika božjega. „Ka-koršno življenje, taka smrt" se je nad njim popolno vresničilo
Sedmega dne potem je solnce nad Zalesjem, kakor bilo bi krvavo, izhajalo; med dnevom je večkrat skoz temno-sive oblake s pravo bledo mrtvaško lučjo pokukalo; ozračje bilo je zagatno, soparno in dušilno; ljudi je nekaka groza obdajala, zdelo se jim je, da ima kaj hudega, kaj strašnega slediti. Proti večeru prično se oblaki nenavadno gosto kopičiti in temniti; iz daljave zasliši se poredko bobnenje groma; krvavi bliski švigajo vedno pogosteje preko neba, huda ura bliža se vedno bolj in bolj Zalesju. Pesi po vasi tužno cvilijo, kot bi se jokali; živina po hlevih je nemirna. Ljudje po hišah se boje najhujšega, molijo in prosijo Boga za odvrnenje nesreče. Nevihta se unese in potihne. Ljudje spravijo se k počitku. Kar ob 11 uri po noči zopet nevihta prične divjati, strahovito se zabliska in trešči tako, da se vse Zalesje hudo potrese. Plat zvona bije; ljudje vsi zbegani ustanejo; Plahtačeva poslopja so vsa v ognji, strela je tje udarila; Plahtač&e ni nikjer. ; rešiti se nič dalo ni. Ko je ogenj vse uničil, kar je dosegel, je šele ponehal. Ob razkopavanji merišča in gasitvi še tlečih   predmetov  prikaže  se  strašni  prizor.   Na onem
417
mestu, kjer je marsikateri bil oropan gmotnega premoženja in dušnega miru po Beti, dobili so jo vso sežgano in sključeno mrtvo. Tako jo je tam, kjer je grde hudobije na skrivnem doprinašala, zadela ostra pravica božja in očitna kazen za njene ostudne pregrehe. Glasna pridiga za vse, kateri po grešnih potih trdovratno hodijo in se za Boga ter njegove zapovedi v življenji ne zmenijo.
Tako koočala sta sprideni Plahtač in njegova Beta. Britki konec, nasledek šnopsa!
(Konec   prih.)
3
Podučne stvari.
»Nasledki šnopsa".
(Konec.)
Sklep.
Zalesje bilo je pred Plahtačevo dobo pravi uzor stare poštene slovenske vasi. Mir, edinost, prava krščanska ljubezen, treznost, delavnost, varičnost, usmiljenost do revežev in krščanska radodarnost, sploh vse lepe čednosti domovale so med Zaleščani, vse to obdajal je pa tudi trdno gmotno blagostanje. Kakor zapeljivec v paradiži k našim prvim starišem, tako priplazil se je hudobni Plahtač se svojo Beto med Zaleščane kjer sta na sleparski način s pomočjo šnopsa, kakor huda ura razdevala nravno življenje in gmotni blagostan zaloškega prebivalstva. Vsak, kdor se jima je v nastavljene mreže vloviti dal, bil je zgubljen. To videli smo iz splošnih slučajev in posameznih britkih izgledov naše povesti. Skoz celih 12 let begala in uuičevala sta znana iz-vržka družbe človeške preje uzorno nravno življenje in trdni gmotni blagostan Zaleščanov. Vse pridige, vsi spomini in svarjenje skrbnih dušnih pastirjev pri zapeljanih revah niso skoz ves ta čas skoraj nič izdale. Da nekateri spridenci so se temu še celo posmehovali in se iz vsega norčevali.
Blaga in vrla gospoda duhovnika sta nad takim grdim življenjem zapeljanih in nekako trdovratnih rev pogostoma britke solzce pretakala; kazalo se je o svojem času kot bilo bi vse to — zaman. A nista obupala. Prav goreče prosila sta Boga in uboge zapeljance pogostoma priporočala v skupni molitvi Najvišjemu in Mariji prečisti Devici da se jih usmili in pogube reši. Molitev skrbnih dušnih pastirjev ni bila brez sadu. Bog
4
jo  je   slednjič   uslišal.   Stanovitna,   skupna  in resnična pobožna molitev oblake prodere.
Tudi bili so posamezni skrbni očetje in matere pri vseh pohujšljivih in zapeljivih dejanjih grdih Plah-tačev vedno v dobrem stanovitni ostali, čeravno se je njih mladina skoraj brez izjeme se vsa spridila in več, ali manj po potih pregrehe hodila. Zares britko je bilo tako življenje za v dobrem zvesto ostale Zaleščane; marsikaj neprijetnega in britkega imeli so od Plahtačev in njihnih zapeljanih privržencev požirati. Dobro je, da pod solncem vsaka reč o svojem času konec vzame.
Ko se je Bogz zadosta zdelo, posegel je sam se svojo pravično roko v mes in konec storil daljnemu uničevanju Zaleščanov po Plahtačih. To pokazal je očitno ob zadnjih dnevih hudobnih dveh spridencev med opeharjenimi Zaleščani.
Huda bolezen Plahtačeva, med katero je sam vse hudobije celega življenja svojega izpovedal, njegova in njegove Bete strašna smrt je zapeljane reve hudo pre-sresla in oplašila. Kes je prišel, a prepozno, zgubljenega premoženja in zapravljenega miru in pokoja vesti ni bilo več moč pridobiti ter v tisti blaženi položaj dovesti, v katerem so bili, ko še Plahtača poznali niso. Vodnjak kopati še le potem, ko je hiša uže pogorela je prepozno. Take bile so rane, katere je ostudni šnops Zaleščanora zadal in katerih nasledki ne bodo več tako kmalu zginili. Krepko svarilo vsakemu da se tega strupa skrbno varuje.
Hudobni Plahtač bil je Lemovcu iz lakomnosti poslopja požgal, da je mogel potem od njega ono hišo kupiti, katero je imel do tega časa v zakupu. Vsled te zavratne hudobije bil je pošteni Lemovec primorau, pri Plahtaču še 500 gld. na posodo vzeti; za ta znesek se je grdoba prec na Lemovčevo posestvo uknjižil, ter je poštenjaka z oderuškimi obresti nameraval popolno vni-čiti. Lemovc je to nakano kmalu spoznal, rešiti se iz nje pomagali se mu zetje njegovi, in od tega časa ni se več s tem krvoločnikom pečal. Ostal je Lemovec vedno pošten slovenski korenjak; gospodaril je skrbno in uzorno; Bog mu je delo in trud blagoslovil; pridobil si je s pridnostjo in varičnem življeujem zopet premoženja. Trdo skušnjo prenašal je ves čas s popolno uda-nostjo v voljo božjo. Britko bilo mu je pa, ko je zvedil, kedo ga je bil iz samu peklenske hudobije v toliko nesrečo pahnil; ni se hudoval, še manj pa zlodejca pro-klinjal. Kratko je rekel: „Bog me je hotel poskusiti; naj mu bode vse v čast in slavo, z božjo pomočjo prenesel   sem   vse/
Kmalu po strašni smrti obeh Plahtačev bila je o njihni zapuščini sodnijska obravnava. Dokazalo se je pa, da je bil greh sam uže vse drugo popolno požrl in zničil, le posestvo, katero je bil Lemovec po znanem zločinu prodati primoran z meriščem vred, bilo je še ostalo. To prodalo se je za nepomenljivo svoto na javni dražbi; kupcev ni bilo in Lemovec jo je za po sodniji nastavljeno cenitev zopet nazaj v last kupil. Skupljeni denar,
kolikor ga je po poravnavi stroškov ostalo, razdelil se je med zaleške reveže; tako nasvetoval bil je pošteni Lemovec in zgodilo se je.
Staro merišče se je vse razkopalo; na tem mestu pozidal je Lemovec novo lepo hišo in trdno ter prostorno gospodarsko poslopje
Čas je tako nanesel, da je bila poštena gostilna in dobra štacuna v Zalesji prava potreba nastala. Tako bilo je mogoče prebivalcem Zalesja in okolice si potrebnih reči za obstoj svoj v bližnji kupovati ter na dragem času veliko prihraniti. Lemovec se je prošnjam prebivalcev udal Ur na starem mestu uzorno gostilno in dobro pošteno štacuno ustanovil. Gostilna ta in stacuna sta še dandanes vsem enakim napravam po deželi za pravi uzor in posneme vredni izgled. V njej se toči zdravo naravno vino, v štacuni pa prodaja trdno in dobro blago proti malemu dobičku. Časi molitve, posta in policijske ure se od prvega začetka sem vedno pri Lemovcu vestno spoštujejo. Za vsakega gosta ima Lemovec v svoji gostilni odločeno gotovo mero, le to in ne več dobi vsakdo pri njem. Grdega govorjenja, kletvic in prepirov on nikoli v svoji hiši ne trpi, isto tako tudi   ne godcev in plesa.
Očitni blagoslov božji vlada nad to hišo in Lemovec pridobil si je se svojim krotkim, krščanskim vedenjem napram drugih, z dobro, pošteno in zdravo postrežbo, hrano in pijačo, ter se snago, ki se posebno odlikuje pri njem, popolno zaupanje vsakega, kdor ga le enkrat obišče. Tako je dobri Bog v svoji previdnosti to, kar je bil ob početku zviti Plahtač Zaleščanom obetal, v resnici še le v poštenemu Lemovcu naklonil. Bog je usmiljen a tudi neskončno pravičen.           H. B.
Venceljnov.