Kaj prodajanaškmetvtujino? Kdo je izobražen?, To vprašanje je vredno odgovora. Najbolj priprosto mnenje je tako-le: lzobražen človek se nosi boli ali manj po gosposko, govori kakor se piše po bukvah. ima nekaj šolskih spričeval med, svojimi papirji, ima vsak dan meso na mizi in bel kruh in se šteje za nekaj veS, nego delavno ljudstvo z zdelano obleko, domačo hrano, in zaguljenimi rokami. Ta predstava zdaj, hvala Bogu, vedno bolj Izginja. Obleka ne dela človeka in tudi ne to, s čimur B8 pomaže krožnik ali skleda, ki je iž nje. Od izobraženca so zahteva več; hoče se znanja od njega, ki si ga je pridobil iz knjig in iz izkušenj. Cloveka, ki mnogo bere, se že rado imenuje izobraženega, cetudi ni trgal mnogo hlač po Šolah. Branje samo pa še ne pomaga; treba je tudi razsodnega premišljevanja in lastnih sodeb o tem, kar kdo bere. Iz•Obrazba pa mora tudi koristiti. Ko govorimo o ljudski izobrazbi, si inislimo le tako, izobrazbo, ki vsled Dje ljudstvo svoje moči in moči svoje domovine vedno jvspešnejše porablja, da si zna vedno vefi pridobiti in ¦si povečati svoje blagosstanje. Seveda je treba k temu tudi vernega, krščanskega in nasproti vsem poStenega srca, toda ne da se izbrisati resnica, da živimo na zemlji in da duh ne more napredovati, 6e telo bira. Zato je pa dolžnost naše politike, da pred vsem tSkrbi za gospodarsko izobrazbo svojega, ljudstva. Odpreti se mu morajo duševne oči, da spozna svoje razmere, pa tudi vidi vzroke, zakaj se mu tako godi, in potem išče potov do boljših časov. Zlasti eno refi, ki se vleče skozi vse naše gospodarske razprave, naj tii posebno poudarimo. Ta reč je vzajemnost vseh delavskih stanov. Nasprotja med tovarniškim delavstvom in kmetom so samo naividezna; v resnici imata oba en cilj: dobiti dostojen zaslužek za pošteno delo in enega sovražnika: oderuštvo, ki se redi od njihovih žuljev. Veliki obrt je navezan na kmeta in tem bolj uspeva, čim boljše se kmetu godi; kmetu pa mora biti tudi mnogo na tem, da ima v stalnem, zadoslno plačanem delavstvu zanesljivega kupca za svoje pridelke. Tudi glede na *arino se bo moralo razjasniti, da ne bo tistega vednega očitanja, da kmet draži živež. NaŠe kmetijstvo ¦Jbi bilo propadlo v neizmerno škodo vsem stanovom, najbolj pa delavskeinu, ko bi se bila svoj Čas udala tlržava angleškim agilatorjem, naj se na inejali ne pobira nobena carina, Žita bi sploh. ne mogli pridelovati in vsled tega bt se bilo samo po sebi zelo podražilo, čeprav bi bilo prva leta nekoliko cenejše. Saj se vidi, da se je že zdaj mnogokje opustilo pridelovanje žita.. Svoj čas smo prodali veliko svojega žita v tuje države: od leta 1866. do 1870. 6,900.000 meterskih stotov več, nego smo ga kupili drugod. Zdaj prodamo samo še ječmena ve6, nego ga kupimo. Ob srednfih letinab moramo v ogromnih množinah že uvažati rž, oves,..zlasti pa koruzo., Leta 1905. smo kupili ve6, nego smo prodali, n. pr. rži za 4,800.000 K, ovsa za 8 milijonov 300.000 K in koruze za 60,300.000 K. ¦ Leta 1909.J ko je bila pač slaba letina, smo celo pšenice, ki smo jo zadnja leta povprek po 800.000 meterskih stotov ve6 prodali, nego kupili, uvozili iz tujine za 7^300.000 meterskih stotov ve6, nego izvozili. LetoŠnje leto smo potrebovali tudi v obilni meri tujega žita. Z moko tudi ni nič boljše, NaŠ izvoz nazaduje leto za letom. Leta 1883. je znašal še prebitek našega izvoza na moki 1,800.000 meterskih stotov, leta 1905. že samo 700.000; zadnji dve leli je vsled slabih letin padla ta gtevilka takorekoč na nič. Pri živini je nekoliko boljše. Izvoz naše goveje živine napreduje od leta do leta. Povprek je znašal prebitek na izvozu govedi 1. 1866-1870 7.620 glav. 1. 1901-1905. ....... 151.885 „ 1. 1906-1909 131.647 „ Samo leta 1908* smo dobili iz tujine za klavno in yozno govejo Živino'122 milijonov kron. . Pri prašičih je druga; teh Še ne zredimo dovolj za domačo vporabo. Kupili smo jih več nego prodali 1. 1866-1870. ....... 264.484 glav 1. 1901-1905 138.426 „ 1. 1906-1909 '. . i. <21j889 „ Zadnja leta je ta številka zato tako padla, ker je za prašiče na jugovzhodu meja zaprta. Zato se je pa pjašičereja doma zelo povzdignila, in tudi za naše kraje je neobhodno potrebno, da se ta važna panoga kmetijskega gospodarstva Še mnogo bolj goji, nego se je doslej. Na vsak nacin moramo priti prav, kmalu do tega, da bomo prašičev, kolikor se jili potrebuje za domačo državo, sami izredili in jih Še prodajali v druge države. Poglejmo Se druge glavne kmetijske pridelke, ki jih prodajamo v tuje države. Leta 1905. smo prodali lesa za 252,500.000 kron; leta 1886. se ga je pro- dalo samo za 100 milijonov kron; poudariti pa moramo, da domača lesna in papirna obrt leto za letom sama porabi vedno več lesa. Samo Rusija (za 350 milijonov) in Zvezne države (za 280 milijonov) presegajo naši letni lesni izvoz. Zdi se nam pa, da ta ogromna številka ne pomeni samo dobrih reči. Kjer se lesa preveč izseka, zafino gospodovati vetrovi in ž niimi viharji in povodnji, ki odplavljajo rodovitno prst in na golieavab odkrijejo skalna rebra, ki se nikoli več ne pokrijejo. Jajc se je izvozilo imenovanega leta za 97,100.000 kron, kož za 60,000.000 kron, konj za 60 milijonov 400.000 kron, volne za 34,000.000 kron in peres za 23,000.000 in pol kron. Že iz teb številk se vidi, da naše kmetijstvo ne hrani samo države, temveč da s svojimi prebitki pridobiva tudi lepe svote iz tujine.