GLEDALIŠKI LIST
OPERA
Schubert — Bertč:
Pri treh mladenkah
Spevoigra v treh dejanjih, ki sta jo spisala dr. A. M. Willner in
Heinz Reichert
Dirigenc: Demetrij 2ebre	Režiser:	Drago Zupan
Franc Schubert.............................V. Janko
Baron Schober, pesnik......................B. Sancin
Moric, pl. Schwind, slikar.................A. Sladoljev
Kupelwieser, risar.........................M. Dolničar
J. M. Vogl, pevec..........................F. Lupša
Kristjan Tscholl, dvorni	steklar .... D. Zupan
Gospa Tschollova...........................N. Španova
Haiderl J	(.......E.	Barbičeva
Hederl J	tri	mladenke	{.......M.	Polajnarjeva
Hannerl J	{.......K.	Vidalijeva
Demoiselle	Lucia	Grisi, pevka .... Št.	Poličeva
Grof Scharntorff, danski poslanik ... I. Anžlovar
Nowotny, špicelj........................M.	Sancin
Ferdinand Binder,	poštar.................E.	Frelih
Andrej Bruneder,	sedlar.................M.	Kristančič
Gospa Braumetzbergerjeva, hišnica ...	A.	Rakarjeva
Gospa Webrova...........................H.	Mauserjeva
Mici, služkinja pri Tschollovih .... M. Rusova
Roza, Grisina sobarica.....................P. Rupnikova
Žane, pikolo...............................A. Kovač
Prvi .1	f.......................J.	Štular
drugi . j pevec	\.......................Š.	Cesnik
Otroci, dame, gospodje i. t. d.
I. dejanje se godi na dvorišču Schubertovega stanovanja II. dejanje v salonu pri Tschollovih III. dejanje na malem trgu v Hietzingu Dunaj, leta 1826.
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1940/41	OPERA	ŠTEV.	18
Schubert — Berte:
PRI TREH MLADENKAH
PREMIERA 12. JULIJA i94i-XIX.
Spevoigra iz Schubertovega življenja
Schubert-Bertejeva spevoigra iz življenja starega Dunaja »Pri treh mladenkah« je ljubko odrsko delce, ki je šlo že preko vseh operetnih odrov, in ki smo ga tudi pri nas že ponovno uprizorili. Svojo premiero so »Tri mladenke« imele pred dobrega četrt stoletja na Dunaju in od tedaj še danes povsod z uspehom tekmujejo s poznejšo in moderno produkcijo. Sicer pa je med glasbenimi poročevalci in esteti zaradi »Mladenk« že prvi čas veljalo dvojno mnenje. Ker se je občinstvo brez izjeme navduševalo za to idilo iz življenja popularnega skladatelja Franca Schuberta in njegovih prijateljev, so nekateri smatrali, da more taka oblika spevoigre veliko prispevati k še večji popularizaciji Schubertove glasbe med množico preprostih poslušalcev, drugi pa so oporekali in trdili, da je tak način predelave glasbenih umetnin pregrešen, nedopusten in nasproten spoštovanju, ki ga zasluži neusahljivi vrelec Schubertove muze. Vse to modrovanje pa ni odvzelo in zmanjšalo delu niti trohice uspeha, zakaj popularnost in priljubljenost »Treh mladenk" sta brez tega zajeli ves svet. Za razliko od drugih sorodnih del jim daje poseben čar dejstvo, da je v njih obsežen košček resničnega življenja slavnega skladatelja, ki je tako glavni junak spevoigre in obenem avtor njene glasbe.
189
Vsebino dejanja »Treh mladenk« sta prikrojila po dr. R. H. Bartschevem romanu »Schwammerl« libretista dr. A. M. Willner in Heinz Reichert, glasbo pa je sestavil iz raznih originalnih Schubertovih skladb Heinrich Berte. Iz velikega Schubertovega glasbenega zaklada je izbral Berte večinoma take stvari, ki so bile že splošno priljubljene in znane tudi širšemu krogu glasbenih ljubiteljev. Glasbeno snov je prikrojil odrskim zahtevam in potrebam na ta način, da je iz odlomkov različnih Schubertovih skladb sestavil glasbene točke v obliki potpurijev, ali pa je citiral krajšo skladbo v celoti in jo primerno instrumentiral. Tako najdemo v spevoigri »Pri treh mladenkah« znane Schubertove pesmi, odlomke njegovih klavirskih skladb, uvertur, koračnic, impromptujev in celo delce njegovih simfonij 1. t. d. Marsikdo je spoznal Schuberta in njegovo glasbo šele po spevoigri »Pri treh mladenkah« in temu gotovo tudi takšen način poznanstva ni bil v škodo.
Franc Schubert
Franc Schubert se je rodil 31. januarja 1797 v Lichtenthalu pri Dunaju. Ker je že v rani mladosti kazal izredno glasbeno nadarjenost, je bil sprejet v deški dvorni zbor, kjer je pod vodstvom Rucziczka in Salierija dobil temeljito glasbeno vzgojo. S službami ni imel sreče ter je bil vse življenje navezan le na honorarje za svoje skladbe. Življenje mu je potekalo v pomanjkanju in v skrbeh za vsakdanji kruh. Njegov prijatelj, pesnik Franc Schober 17. V. 1798 v Malmo, 13. IX. 1883 v Dresdenu), ki nastopa tudi v >Trch mladenkah«, mu je pomagal, da se je lahko posvetil izključno skladanju. Stanovala sta skupaj in Schober je Schuberta tudi denarno podpiral. Seznanil ga je z znamenitim pevcem Mihaelom Voglom, ki je postal najboljši interpret Schubertovih pesmi. Bil je med prvimi, ki je spoznal pomen in umetniško vrednost Schubertovega dela.
Schubcrt je bil zelo plodovit skladatelj, ki je v svojem kratkem življenju zložil veliko pesmi, klavirskih skladb, komorne glasbe, simfonij, uvertur, maš, oper i. t. d. Njegov glasbeno zgodovinski pomen pa je predvsem v pesmih, ki jim je osvobodil obliko in
190
harmonijo tedanjih ozkih spon. V dramatski glasbi ni uspel, ker je bil pač rojen lirik in ker ni dobi! učinkovitih opernih tekstov, Umrl je v 32 letu starosti na Dunaju 19. novembra 1828,
Vekoslav Janko
k' poje »Pri treh mladenkah« partijo Schuberta, spada v vrsto naših prvih pevcev in je poustvaril na našem odru že nešteto odličnih opernih kreacij. Naj na tem mestu izmed njegovih zadnjih nastopov opozorimo samo na ponovni izredni uspeh, ki ga je dosegel z naslovno partijo Rossinijevega »Seviljskega brivca«.
191
Heinrich Berte
Heinrich Berte je bil plodovit operetni skladatelj, ki je zložil veliko operet in baletov, toda trajnejši uspeh je dosegel šele z glasbo, ki ni bila njegova. Rodil se je 8. maja 1857 v Galgoczu na Madžarskem. Na Dunaju, kjer je živel, so uprizorili večino njegovih baletov: »Zlati pravljični svet« (1893), »Amor na potovanju« (1900), »Čar avtomata« (1901) in nekatere izmed njegovih številnih operet: »Novi župan« (1905), »Srečni norec« (1909) i. t. d.
V	drugih nemških mestih pa je imel premiere operet: »Mali kavalir« (Dresden 1907), »Kreolska kri« (Hamburg 1911), »Lepi gardist« (Breslau 1907), »Pravljični princ« (Hannover 1914) i. t. d.
Leta 1916 je sestavil iz Schubertovih melodij spevoigro »Pri treh mladenkah«, s katero je imel mnogo več uspeha kakor z lastnimi deli.
Heinrich Berte je umrl 25. avgusta 1934 v Perchtoldsdorfu.
Dve Schubertovi |
Moja pesem tiho plava . . .
Moja pesem tiho plava k tebi skozi noč.
Pridi k meni v gaj, predraga,
v blaženstva naroč
2 listjem drobnim vetrič lahni
v vejah se igra,
mesec pa se v luči žlahtni
7. neba lesketa.
Tam v grmovju slavec poje svoj presladki spev.
Čuješ v njem li vzdihe moje in srca odmev?
Tiha prošnja v njem trepeče, plaha bol srca
daj, o daj mi košček sreče, daj mi kos neba.
Naj i tebe v njem predrami
lepših sanj sijaj,
skleni se z menoj v omami,
sreče daj mi raj,
ah, daj mi raj!
N a ji e psi je dunajski pesmi glas . . .
Najlepši je dunajske pesmi glas, ki srca nam dviga, vedri obraz, bogatim in revnim radost deli in mladim in starim nam vžiga kri: kipeči, zveneči, po svetu sloveči in srečo budeči pesmi glas!
C. Debevec
Umetnost Beniamina Giglija
Nekdo me je vprašal, kaj mislim o Gigliu: če nisem bil morda nekoliko razočaran in ali se mi ne zdi, da je njegov glas v tonfilmu mnogo lepši in pa močnejši? Sploh: ali ne mislim da je prLvsem tem tudi precej reklame?
Takih znancev in takih poznavalcev gledališke umetnosti s takimi in podobnimi vprašanji je v Ljubljani še precej. Poznam to vrste naših »strokovnjakov« in zato se nič ne čudim. Pri nas, kjer je dobil celo Baklanov javno negativno oceno, kjer je bil ton-film »Don Kihot« s Šaljapinom pri drugi in tretji ponovitvi skoro prazen; pri nas, kjer so odnesle orve, vnebopovzdigujoče hvale popolnoma povprečne pevske in igralske osebe — pri nas je res mogoče marsikaj in ni potrebno, da bi bil človek zavoljo tega morda presenečen. Ljubljanska publika je v splošnem dobra, duševno jasna in preprosta, za pravo umetniško vrednoto in lepoto otroško
193
sprejemljiva. Kar je drugačne, smo zakrivili deloma mi sami, ki smo po okusu izbire in izvedbe še premalo strogi, deloma naša kritika, ki marsikaj zavija in zavaja tam, kjer bi morala stvarno izbirati in jasniti, predvsem pa tisti naši znani vseznalci in nergači, ki s svojim tonom in vsem nastopom odločno ugotavljajo ceno ali neceno vseh v gledališču izvajanih vrednot, čeprav se izkaže pri prvem rahlejšem prijemu, da jim Bog ni dal niti toliko neskvarjene razsodnosti, kot ga imata zdrava ljudska pamet in zdravi ljudski okus.
Rad bi povedal tole: Čistih stvari se ne dotikajmo z nečisto roko; svečanostnih tišin ne motimo s pocestnim hrupom; oltarju se ne bližajmo z umazanimi čevlji. Z drugo besedo: velikih stvari ne merimo z navadnimi, vsakdanjimi merili; duhovnih veličin ne tehtajmo s trgovsko in ročno prijemi ji vo vago. Kdor dela in ravna tako, je storil umetniku krivico, sam sebe pa je ogoljufal. Ogoljufal za vse, kar je na tem življenju edino vredno več kot zgolj prebavljanje in golo, snovno uravnano uživanje.
Umetnost se začne v posebnem svetu. Umetnost ima čisto svoje, zelo različne, posebne in zlasti skvarjencem pogosto skrite po stave in zakone. Umetnost je značilna in pomembna: za enega umetnika v tem, prav njegovem svojstvu, za drugega spet v drugem, in pravtako njegovem svojstvu. Ta umetnik izžareva svojo umetnost v tej določeni, edinstveni in brezprimerno dragoceni plasti, drugi umetnik spet v drugi, a prav tako edinstveni in brezprimerno dragoceni. Umetniška pomembnost je lahko in je pri vsakem umetniki: drugačna. Zato je treba za vsakega resničnega umetnika novih, posebej zanj pripravljenih meril.
Za umetniško osebnost, kakršno predstavlja Gigli v današnjem gledališkem svetu, so za oceno njegove fizične in tehnične sposobnosti že davno postranskega pomena. Giglijeva umetnost ni morda v probojnosti in udarnosti glasu in ni morda v kakšni nad-zemski barvi zvoka, niti je ni iskati v znamenitih, tipično tenorskih »visokih tonih« itd. itd. — ne, vsega tega že znanega pri Gigliju ni treba ponovno iskati in ocenjevati. Pri Gigliju je važno in pomembno samo to, kar je samo zanj bistveno in samo zanj značilno in edinstveno: to je njegovo zlato, človeško-plemenito,
194
otrosko-dobro in veliko srce, srce, ki ga je čutiti v vsakem njegovem tonu, ki veje iz vsake njegove, na videz skoro nerodne igralske kretnje, ki jo je brati v vsakem njegovem ljubeznivem, začudenem ali plašno-nebogl jenem pogledu in ki ga slišimo iz vsega njegovega, tako milo in blago božajočega petja.
Ksenija Vidalijeva poje v Schubert-Bertejevi spevoigri »Pri treh mladenkah« partijo
Hannerl.
Kakor pri vseh velikih umetnikih, tudi pri Gigliju ne gre iskati njegove dragocenosti le v eni njegovi posamezni lastnosti, temveč v vsej tej njegovi osebnosti hkrati in v celoti. Pri Gigliiu ni važen samo njegov glas ali samo njegova kretnja ali samo višina itd. ne — važno je pri njem vse istočasno: važen je čar njegovega celot
19?
nega bistva, važna je jasna lepota, sveta resnoba, skrajna predanost in čista vzvišenost njegovega doživetja, važna je edinstvena, naravnost neskončna nežnost njegovega izraza, važna je odprta skrivnost njegovega umetniškega življenja. Odprta, ker je preprosta in zaupljiva kakor otroška duša, skrivnost, ker je razumsko nerazložljiva in fizično neposnemljiva. Gigli jeva umetnost je čudež in razodetje, kakor so čudež vse umetniške ustvaritve. Čudež srca in razodetje nadčloveškega dobrotnega duha.
Zelo je možno, da smo pri nas le še preveč podvrženi predvsem dvema gledališkima učinkoma: nagonski strastnosti (ali pretkanosti) in pa telesni, odnosno glasovni udarnosti. Obedve ti lastnosti sta v gledališkem svetu zelo mikavni, sta tudi običajno jako visoko plačani (posebno pri gledaliških špekulantih), sta pa vendar v bistvu ceneni in v umetnostnem svetu minljivi.	____
V našem, gledališkem svetu so lahko vsa sredstva potrebna, toda za dosego umetniškega ustvarjanja je treba znati vsa ta sredstva presnoviti in spremeniti v znamenje in v duha. Šele tedaj, ko preide gledališko oblikovanje v znamenje ali simbol, šele tedaj, ko se mimo vseh fizičnih spon in učinkov dvigne in popolnoma preobrazi v duha — šele.tedaj se začenja trenotek in vrednost pravega umetniškega snovanja.
Gigli je preobrazil v svojem igralskem in pevskem podajanju v to veliko Znamenje svoje žlahtno, toplo, neizmerno nežno in v slavi preizkušeno srce. Njegovo petje je kot bolečina otroka, ki je bil hudo po nepotrebnem ranjen, ki pa vse sproti pozablja in odpušča. V tem je njegova edinstvenost, v tem je njegova umetnost, njegova dragocenost in njegova vseobča zgodovinska vrednost.
V tem Znamenju pa bodi Gigli prav od srca pozdravljen — in zlasti še v teh časih — ne samo med ženami, temveč — in to morda še bolj — tudi med nami trdimi možmi: pozdravljen in prav lepo zahvaljen!
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Smiljan Samec. Za upravo: Ivan Jerman. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
196
da zaseda svoja mesta
pravočasno
pred predstavo. Točnost začetka je odvisna od točnosti občinstva