318 Književna poročila.
Književna poročila.
Kari Tagdnyi: Lebende Rechtsge\vohnheiten und ihre Sammlung in Ungarn. Berlin und Leipzig 1922, Vereinigung wissenschaftlicher Verleger Walter de Gruyter S Comp. Strani 128.
Na berUnski univerzi deluje pod vodstvom profesorja drja Roberta Graggerja »ogrski znanstveni zavod« [Ungarisches Institut], ki kaže lepe uspehe. Izdaja znanstveno revijo Ungarische Jahrbiicher s članki, ki zanimajo neposredno tupatam tudi Jugoslovane n. pr. o poskusih ustanovitve Jugoslavije 1848/49 (Josef von Thirn), o hrvatski publicistiki med svetovno vojno (Jožef von Bajza). Pod naslovom Ungarische Bibliothek pa je izdal »ogrski znanstveni zavod« doslej troje knjig.   Prvi dve (Die
Književna poročila. 319
Herkunft der Ungarn, ihre Sprache und Urkultur; Deutsche Handschriften in ungarischen Bibliotheken) nas juristov ne zanimata neposredno; pač pa tretja, katere naslov je naveden v zaglavju tega naznanila.
Precej naj izrečem, da se mi zdi naslov na eni strani preširok, po drugi strani pa veliko preozek. Preširok je gotovo, ker se vsebina knjige nanaša zgolj na rodbinsko in dedno pravo, kar pove pisatelj v uvodu sam; preozek pa, ker pristavek »... in Ungarn« ni točen. Zakaj knjiga navaja in razpravlja o pravnih običajih takorekoč vseh dežela celega sveta. Osobito pa je mnogo gradiva — in to opravičuje pač poročilo o knjigi v Slovenskem Pravniku — iz slovanskih dežela. Res pa je, da odgovarja utesnitev naslova »... in Ungarn« pisateljevemu smotru, ki hoče napotiti ogrske nabi-ravce pravnih običajev, kako naj se oprimejo zbiranja teh, da se bo moglo tudi znanstvo okoristiti s pridom zbirk. Jasno pa je, da je knjiga ravno v tem pravcu tudi za nas važna, ker se pokazuje kakor prinos k smernicam za znanstveno zbiranje pravnih običajev sploh. Tista vprašanja, katera zastavlja Taganyi ogrskim raziskovalcem, veljajo tudi za naše zbiravce.
Knjiga je pa tudi sicer velezanimiva, ker obdeluje vse panoge rodbinskega življenja in dednega prava in nam razkriva na podlagi znanstveno predelanih virov od najstarejše dobe do današnjih dni narodovo pojmovanje o dotičnih institutih. Naj navedem vsaj nekaj poglavij iz pestre množice gradiva! Iz rodbinskega prava zanima prav posebno n. pr. exogamija in endogamija, zaroke mladoletnikov, rop žena, kup žena, botrinstvo, krvno pobratimstvo, matriarhat, adopcija, kult domačega ognjišča, iz dednega prava: pogrebne pojedine, čaščenje umrlih, kult dedov in pradedov, raz-delba zapuščine, prednost pri dedovanju za prvorojence itd.
Pisatelj se je posluževal virov vseh kulturnih jezikov, razen slovenskih pač vseh slovanskih. Žal, da uporablja Taganyi kakor znanstvene vire tudi dela F. S. Kraussa (Sitte und Brauch der Siidslaven 1885, Slavische Volksforschungen, Abhandlungen iiber Glauben, Gewohnheitsrechte, Sitten und Brauche und die Guslarenlieder der Siidslaven 1908), dasi je dr. Janko Babnikv Ljublj. Zvonu, 1. VI dokazal, da je Krauss dve tretjini prvonavedenega dela prosto prepisal iz B o g i Š i č a, in dasi je dr. M a t i j a Murko v Hessische Blatter fur Volkskunde B. VIII. H. 1. na to nemšk
znanstvene kroge opozoril in Krausa neusmiljeno razkrinkal kot laži-znan-stvenika, čigar dela mrgole netočnosti, ki pa ima vendarle drzno čelo slepiti prave znanstvenike s tujimi raziskavanji, kakor bi bila njegova. Drugo, kar bi T a g a n y i j u glede Jugoslovanov prigovarjal, je čudno dejstvo, daVuka Karadžiča pač mimogrede na enem mestu citira, ko etimologizira v besedi »had« — vojska = družina, da pa sicer premalo upošteva njegov besednjak z bogato vsebino zapisanih pravnih običajev. Slednjič nas zelo moti, da Taganyi — namenoma? — transskribira jugoslovanski pravopis v neko spakedrano ortografljo, ki n? noben način ne sodi v knjigo, namenjeno znanstvenikom.
Navzlic vsem tem pomislekom sem mnenja, da bo knjiga vsakomur, ki se zanima za pravne običaje in za njihov zgodovinski razvoj, zelo dobro došla. Vsekakor podaje predvsem solidno osnovo za zbiranje narodnih
1
320 Književna poročila.
pravnih običajev po naših starejših knjigah in v živem narodu. Spomnim le na opise pravnih običajev Valvazorjeve, nadalje na Brechenfeldova in Hoffova dela. Prav zanimivo bi bilo Taganyijeve posledke primerjati z opisi naših avtorjev, takisto pa tudi z našimi narodnimi pesmimi.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Ivo Politeo: Politički deUkt. Komisionalnom nakladom »Narodne Knjižnice«. Zagreb 1921. Str. 37, cena 5 Din.
Delo je prigodno, ipak dosti globoko zasnovano. Pisatelj je bil zagovornik Alije Alijagiča, ki je bil dne 27. oktobra 1921 radi umora ministra Draškoviča obsojen na smrt. Zagovor izza sodne razprave je nekoliko skrajšan, inače pa dobesedno tiskan za konec brošure. Vsekakor je prvi, daljši del knjižice plod resnih študij, ki jih noben kriminalist pri nas ne bi smel prezreti. V okvirju tega poročila se omejim le na prikaz ogrodja pravcate razprave o političnih deliktih.
Pisatelj izhaja iz vsebine Vidovdanske ustave, pa se obrne takoj k tiskovnemu zakonu za Hrvatsko in Slavonijo z dne 14. maja 1907 in k zakonu o državni vozi in zaporu (custodia honesta) z dne 18. junija 1918, povsod ugotavljajoč dotično označenje političnega delikta. Peča se na to z mednarodnimi dogovori glede izročevanja zločincev, nadalje z določili ustav Švice, Belgije, Francoske, Avstroogrske, Grške, Luksenburške, Ar-gentinije, razpravlja o postanku in pomenu belgijske atentatske klavzule z dne 22. septembra 1856, — povsodi kazaje na opredelbo pojma političnega delikta. Študij literature mu daje priliko ugotoviti, kako podeljena so mnenja strokovnjakov v shvačanju politične narave deliktov. Ena skupina pisateljev polaga važnost na motive (L a b a n d), druga na svrho čina (L a m m a s c h), tretja pa na objekt in karakter ali politično važnost napadene pravne dobrine (Liszt). Politeo bi dal — ne da bi hotel definirati — opis političnega delikta tako-le: Politični delikt je zločinsko delo, ki ima brez ozira na predmet zločinskega napada politični motiv in svrho. Trdi, da so vsa zločinska dela iste vrste enaka med seboj, ako se motre ona sama glede predmeta in uspeha. Razlika se dobi šele izven dela, v — nagibu in svrhi. Po pisateljevem nazoru more biti vsak delikt politične narave. Na drugi strani pa mora konsekventno odklanjati razlikovanje čistih in mešanih političnih deliktov ali absolutnih in relativnih. Potem razlaga pisatelj, da v čl. 9. Vidovd. ustave mišljena prepoved smrtne kazni za »čiste politične krivice« ne more biti nič drugega nego obči delikt, ki ima motiv in svrho v politiki. Tretji odstavek tega člena, ki govori o primerih, pri katerih je poleg čisto političnih deliktov učinjeno še kako kaznivo delo, se nanaša samo na — procesualno subjektivno koneksiteto. To sklepa iz tega, ker je ta Člen prepisan iz stare srbske ustave, ta pa iz belgijskega zakona, kjer je le tako umeti delits politiques on faits connexes a un delit politigue. Simpatičen je apel pisateljev: »Trebalo bi uvesti i porotu, da čujemo glas današnje generacije o političkome deliktu«. Ne mogli bi pa akceptirati v splošnosti pisateljeve utemeljitvenc teze: »Na politički delikt politiČka kazna« .. . z izvajanji: Protiv političkili zločina u onome smislu^ kao ih gore razložih, ne može da bude uopče kazna prevencije. Nju treba
Književna poročila. 321
tiažiti izvan kaznenog zakona, a najbolji putokaz kod tog traženja jesu prilike, koje su motivirale djelo političkog zločinca, jest stanje, koje je pro-'tivno svrhi, što ju je on htio postiči svojim djelom. Politički se delikt pre-venira dobrom politikom, koja u poslednjem redu smije nositi oznaku kri-1 minalne, a kad je i kriminalna, i onda mora biti dobra«. Tako daleč sega-
I joče »privilegiranje« političnih dejanj zgolj iz vidika motiva in svrhe bi
utegnilo kmalu vesti do nezaželjenih terorističnih pokretov.
Pripomnil bi še, da rabi pisatelj dosledno termin »kriminalistika« za pojem »kriminalne vede« v nasprotju z občo znanstveno terminologijo in pa, da se ni vsaj ozrl na sklepe instituta za mednarodno pravo v Ženevi, in mednarodne konference v Oxfordu in Rimu, ki vsekakor dajejo bazo
i
zato, da se s takimi delikti, ki gredo zoper splošne temelje vsakega pravnega reda, ne sme postopati v pogledu izročevanja tako kakor s političnimi delikti, — kar bi bilo po teoriji, katero zagovarja pisatelj, vsekakor mogoče. Dr. Metod Dolenc. A. Kuder: Menično pravo, II. izdaja, 1921. Strani 212. Knjiga ima ¦ v meničnem pravu običajno razporeditev. Odlikuje se po lahkem, razumljivem, neprisiljenem slogu. Slovenjeni termini zvene po domaČe, ker pisatelj ne prevaja vseh terminov poprek, držeč se pregovora, da naglica ni dobra. Menično pravo ima eminentno mednarodni značaj. Termini italijanskega izvora so po stoletja udomačeni v vseh jezikih; zakaj bi ne mogli ostati i v slovenščini? Začetkoma je v kratkem očrtana zgodovina menice, njen gospodarski pomen in funkcije deviz so tu posebno temeljito razložene. Preprost konkretni slučaj pojasnjuje bolje kot listi učenih stavkov. V pravniško razglabljanje se pisatelj ne spušča, kar je pri namenu knjige odveč in nemogoče, če naj bo knjiga kratka. Menično pravo je vsled kombiniranega mehanizma že itak za začetnika težko. Predno poznam detajlni pohod meničnih poslov, teorija študij le še bolj tcžkoči. Kaj mi pomaga, če še tako dobro poznam dele stroja, če pa ne razumem njegovega teka? To pisatelj upošteva. Posrečilo se mu je podati tek mehanizma v večji meri kot je
r
navadno v manjših knjigah. Vendar sodim, da k popolnemu razumevanju nedostaje aplikacije menice na konkretno gospodarsko življenje, da bi knjiga tudi samouku nudila to, kar mora storiti sicer šola. Gospodarski vzroki, zakaj je menica postala, kako je nastal menični dolg, gospodarsko ozadje udeležbe tretjih oseb, njih odnošaji, menim da se zrcalijo ravno v onih delih menice, ki ne spadajo k njenim bistvenim delom. Pisatelj si je svest tega, kajti na straneh 22 in 23 posveča temu namenu več kot podobne
H
knjige za praktičen uvod v menični labirint. Vendar pa omenja veČino teh nebistvenih označb na menici le s kratko pripombo, kar bo marsikomu delalo težave. Vrlina knjige je, da že v tekstu navaja mnogo praktičnega, sama svetla okenca v temni gošči terminov. Za praktično uporabo kakor tudi za pravnike začetnike je Kudrova knjiga nad vse dobrodošla.
Aleš Peršin.
Arhiv (Beograd) prinaša v 1. in 2. številki 5. knjige: D. Subotič: Ideja odmazde u kaznenom pravu; D. M. Nedeljkovič: Odnos celine prema delo-vima u društvenim naukama; D. B. Namislovski: Načrt razvoja sudstva u
21
322 Razne vesti.
srednjevekovnoj Srbiji; D. Dj. Tasič: Odgovornost države po principu iednakosti tereta XII, XIII; D. A. Verona: Nekoliko razmatranja de lege lata i de lege ferenda prilikom prvoga rešenja stola sedmerice u pomorsko-pravnim poslovima; D. B. Kučič: Povodom načrta agrarnog zakona za Dalmaciju.
Mjesečn^k (Zagreb) ima v številkah 9., 10, in 10.: 2. M. Peric: Glavne karakterne črte ustava kraljevine Srba Hrvata i Slovenaca od 28. jun. 1921; Dr. Fr. Milobar: Poslije neuspjeha proletarskih revolucija; D. A. Verona: Iz pravosudja stola sedmorice u pomorskim poslovima: D. F. Šilovič: Nužna obrana za zaštitu spolnog poštenja; I. Z. Galič: Konkordat izmedju rimske stolice i kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca; dr. M. Kasumovič: Jedna pogrešnja praksa; Dr. I. Stern: Nekoliko riječi o zaštitivanju i kažnjavanju mladeži; Dr. M. Vranic: Tužbovni zahtjev u stranoj valuti; Dr. I. Politeo: Obranički sudovi; Dr. F. Mogan: Comite maritime International association Jugoslave; Dr. S. Zuglia: Nekoliko primjedbi za primijenu uredbe br. 23.029 do 23,172 od 25. lipnja 1922 o privremenoj izmjeni pravila gradjanskoga par-ničkoga postupka za Vojvodinu.
Pravni Vestnik (Trst), 9. in 10. št.: Dr. H. Tuma: Kolektivna pogodba; Dr. F. Goršič: Verižnik in slična imena; Dr. M. Dolenc: Ivan Kavčnik f.
Pravnik (Praga), IX.—XL snopič: Du statut des fonctionnaires en France; D. A. Glos: Pravni značaj okrajnih prosvetnih odborov; D. B. Klimberger: Nekatere razlike civilnopravdnih redov, veljavnih pri nas in na Slovaškem; D. V. Hora: Pripravljalno delo za zenačenje civilnopravd-nega reda; Peti mednarodni kongres za letalsko pravo v Pragi; I. U. D. Leopold He5Tovsky.