214
Miča Vipotnik
Deset pesmi
VETROVI ODPIHNEJO
boleče občutke dneva zabrišejo brazde vtisa Razburkano nebo pije razum telo hodi po zemlji in obupuje
Poiščem si zavetje
med belimi in rdečimi oleandri
na mehki travi
Pokrajina misli
je neznosna
USODA MARJETICE
Kljubuje vetru
z obrazom proti nebu
z obliko sonca belih žarkov
v travah z roso
z zelenjem poletja
čaka da jo poteptajo
Deset pesmi
SKOZI DESETLETJE SO SE SPREHAJALI
veter jim je vzbujal večno grozo
gorate misli
podile dolgčas
Otroštvo je pozabljeno tavalo
za njimi
že dolgo niso več čutili ljubezni
svet je odhajal mimo
neopazen in mračen
Še vedno se sprehajajo
le oči so jim še globje in blatne
pogled utrujen
korak težak
dotrajali so
Starci so smehljaje pozdravljali onostranstvo
ZANIMIVI OBČUTKI vsakodnevnega bivanja odmevajo v trenutkih Polnim se oblakom v prid kolesje časa topota enakomerno izginjajo in se pojavljajo ljudje
TO BOLESTNO OBZORJE PRED MENOJ
izžareva zlobne žarke
zenice so prepolne
da bi ugledale pomladno lastovko
Brezmejne trave me ne izpuste
iz svojih poti
LEP DAN JE IN MORJE JE CISTO
zvezde že začenjajo utripati
noč je vpila svetlobo
drevesa so potemnela
le ladje se belijo na vodi
zarezane so v morju
vse se je umirilo
in misli so mirne in čiste
115
216
Miča Vipotnik
spomini blagi in zamegljeni razkoraki med dnevi so polni Narava je blizu in molči
Prijatelj podarja še eno življenje
dober je in molči
oglušujoča tišina razkraja zvoke
Valovite sanje se vzpenjajo proti nebu kot svetleče kresnice zrak objema bilke
Trenutek počakaj ne uidi mi
ISKALA SEM V OTOPELIH SMEREH
brezizrazno stopajoč po drevoredih oglušujočega krika notranjost je željno žuborela
uničila sem občutek
z bežnim dotikom razuma
kakor vsakokrat
črni oblaki
beli dnevi
kaj le iščem v svetu brez barv
DOGODILO SE JE VELIKO STVARI
otežile so brezmejnost
meglice so omeglile ozračje
zbrzele proti morju
Pot je bila dolga blago ovinkasta
drevesa so divje mirila
veje so prepletale sončni sij
imela sem rada
Presenečenja se zlivajo v tegobo
pritemnela je ptica razširjenih kril
molče krožila
Verjetnost da bo preživela
je bila majhna
217
Deset pesmi
Izvezla je bajko in
z njo pokrila otroka
vsi otroci so prekriti z bajkami
Zdrami se zaspanka
prebujenost je vrlina
PREBRODITI TO VESELJAŠTVO
dotikajoč se mehkobnega obzorja napojiti zemljo s solzami da bo trava bujnejša in bolj zelena njena igrivost da bo popolnejša loviti žarke po vsem svetu in splesti najlepšo mavrico pozdravljati ljudi in rože sočustvovati z nepremičnimi drevesi in preplavljen z življenjem umreti
MISLILA SEM DA BO JUTRO
a bil je že davno dan Danes se čudno smehlja kot bi pihal veter s pašnika Škoda da se okamenela žalost ne zdrobi v prah Misel se je utrnila v pozabo
Obupanci hočejo srečo pozabi na smrekov gozd in tiho dolino betonski pekel te čaka
Zagledam samoto in postane mi samotno
dober dan me pozdravi in pravi
da je veličastna
Odpljusknila si je zlobo z obraza
kot kapljico rose
Deževno bo