BESEDE IN OBLIKE
V jeziku veljajo poleg nekih splošnih kriterijev, in .pravil, iki se jih skuša vsakdo držati pri pisanju, tudi določeni osebni pogledi, ki jih ima posameznik glede na izbiro izrazov, konstrukcij, stila itd. Ti pogledi se včasih dajo spraviti v sklad s splošno veljavnim, včasih pa tudi ne. Najbrž pa ni mnogo jezikov, kjer bi bilo kljub 400-letni literarni tradiciji v knjižnem jeziku toliko neenotnosti kakor v slovenščini, ne samo v tistem, kar je značilnost posameznika, ampak celo v tistem, kar naj bi bilo splošno veljavno. Pri nas so velike načelne razlike v pogledih na knjižni jezik, nihče pa se še ni našel, ki bi jih pretehtal in izrekel prepričljivo sodbo. Ob izidu Slovenskega pravopisa 1950 se je diskusija sicer že začela in bo se nekatere stvari pojasnile, na marsikateri problem pa je samo opozorila, ne da bi ga tudi rešila. Precej vprašanj je še vedno odprtih in tako je tisti, ki piše, nenehno v sporu z nekimi .predpisi. Zato bi težko našli tekst, h kateremu nihče ne bi imel ničesar pripomniti. Jezikovne ocene del so spričo tega bolj križanje dveh mnenj kakor pa avtoritativno presojanje, kaj je prav in lepo in kaj ne. Tudi sledeče vrstice nočejo in ne morejo biti nič drugega.
Ne bi se želel s prevajalcem* prepirati o vsaki vejici, ker to ni šolska naloga. Rad ipa bi se ustavil ob nekaterih besedah in oblikah, ki se v tekstu često ponavljajo, tako da ga značilno barvajo, in so bržčas tudi izraz določene prevajalčeve težnje.
Zdi se, da hoče Grün pisani jezik približati govorjenemu, ali točneje, knjižni jezik pogovornemu. K temu ga je morda napotilo razmišljanje o odrskem jeziku, kajti jezikovna sredstva knjižne slovenščine in seveda vsakega jezika lahko zvenijo iz ust igralca sila papirnato in mrtvo. Zmotno bi bilo kajpada misliti, da je dialekt tisti, ki dela jezik domač in neprisiljen. O tem smo se lahko poučili pri nekaterih naših filmih, kjer smo dialekt občutili kot vulgariziranje jezika. Dialekt le težko prenašamo v literaturi, na odru in v filmu, zato je treba imeiti občutek za mero in ga ie izjemoma uporabljati za karakterizacijo oseb. Tako je prišlo n. pr. že v navado, da govori belogardist v dialektu, ker se s tem poudari njegova neotesanost. V knjigi se uporabljajo posamezne značilne dialektične oblike ali besede, kadar ima avtor za potrebno, da nakaže, od kod je doma njegova oseba. Vendar na splošno velja, da mora biti jezik, ki je namenjen javnosti, kultiviran, izrazna sredstva pa se prilagajajo vsebini.
Kar se pogovornega jezika tiče, pa to ni samo ktijižni jezik s primesmi domače govorice, ampak ima tudi sicer vse značilnosti pogovora, razgovarjanja. Kadar pišemo, imamo dovolj časa, da misel oblikujemo, trudimo se, da bi jo povedali jasno, zato hočemo biti v izrazu ekonomični in precizni, prizadevamo pa si tudi, da bi bil naš jezik lep in bogat. Razen tega ima knjižni jezik svojo slovnično zgradbo, pravopis in izreko. je torej precej točno opredeljen. Govorjeni knjižni jezik se od pisanega ne razlikuje bistveno, zlasti če je govor pripravljen. V razgovoru pa na jezik manj pazimo, zato narečnih elementov ne izključimo popolnoma in tudi raba izrazov, fraz, figur in konstrukcij ter stavkov je drugačna, bolj običajna, bolj vsakdanja in preprosta, ker se manj trudimo in imamo manj časa za premislek. Vse to pa dela pogovorni jezik živ, neposreden in pristen. To je jezik neprisiljene kultivirane govorice. Tega jezika še zdaleč ni mogoče opredeliti s tolikšno natančnostjo kakor knjižni jezik ali dialekt, ker za razliko od teh dveh nima izdelane norme in je najbrž tudi še ne bo imel tako kmalu (prim. Bajčev članek O pogovornem jeziku, JiS I, št. 6—7). Toda 6310 je gotovo: funkcija knjižnega jezika je drugačna od funkcije pogovornega jezika, zato ne gre mešaiti ali nadomeščati enega z drugim. To pa je ravno tisto, kar — menda — v neki meri poskuša H. Grün.
V pogovornem jeziku se namesto veznika in pogosto rabi po. V knjigi je taka raba nenavadna, če nima posebne funkcije. Takio beremo v našem iprevodu: »nad stanovanjskimi hišami pobočij ipa rogljatimi nebotičniki« (11), »in s hudimi mukami delil številke miz pa stolov« (12), »da ima usta polna peska pa sipe« (38) »z bri-Ijantino na laseh pa bradi« (51), »med dvajsetim pa tridesetim letom« (150) itd. Zlasti neprijetno je, če se pa ponavlja v istem stavku: »in oddrobila preko mlak pa spolzkega tlaka pa mokrih desk pa gnilih odpadkov trga« (90), »In zdaj, sredi uničenja pa zloma, so se ti otroci pa vnuki... spomnui« (191); ali pa, kadar ga rabi prevajalec v ustaljeni zvezi, kjer smo vajeni govoriti in: »Sodomo pa Gomoro« (190), »z vseh koncev pa krajev« (190). Podobnih primerov s pa je toliko, da v prevodu občutno motijo. — Veznik ali je pogostoma zamenjan s pogovornim a, n. pr.: Zdaj bomo pa videli, a pojdejo na izlet« (71), »a veš, kaj je najhujše« (253); kadar gre za ločni veznik ali — ali, je prvi člen dosledno zamenjan z a, n. pr.: »in morebiti imajo punce važnejše skrbi kot to, a so ali niso ženske« (17), »Ana bi bUa prav rada vedela, a so vse matere na svetu takšne pošasti ali je samo njena izjema« (71), »je prepričan, da mu je vsa kariera odvisna od tega, a bo dobil Cesarico zase ali ne« (111), »ni bilo važno, a lahko nastopa na koncertu ali ne« (246) itd. Takšna raba v slovenskem jeziku ni samo neobičajna, ampak je tudi neprikladna, ker bralec lahko prvi hip misli, da a pomeni toda. Dvoumnostim pa se v jeziku izogibamo, če je le mogoče. — Prevajalec včasih piše bojo, vejo, n. pr. »kakšno premoženje mi bojo spet zaračunali« (39), »Mogoče nam bojo zdaj le i>opravili tlak« (170), »stojijo in bojo stale« (176), »morebiti gospoda ne vejo« (94). Take oblike pri atematskih glagolih občutimo kot narečne, z izjemo dajo, ki je tudi v knjižnem jeziku danes običajna, ker je blagoglas-nejša od dado z dvakratnim d. Zato oblik bojo, vejo rajši ne pišemo, razen morda v ljudski povesti, če hočemo ponazoriti govor preprostega človeka. Z isto pravico kot bojo, vejo bi smeli pisati tudi böte, date, grejo itd. In kje bi se potem sploh ustavili? Cemiu izirivati oblike, ki so v knjižnem in tudi v pogovornem jeziku vse-
1 Vicki Baum: Pazite se srn. Založba Obzorja. Maribor 1959. Prevedel Herbert Grün.
245
splošno v rabi? Z neuptravičenim spreminjanjem jezikovne prakse samo ogrožamo težnjo po uistaljenosti, ki je lastna vsakemu knjižnemu jeziku. — Enaki pomisleki; se zbujajo pri skrčenih oblikah čem, češ, če; »če češ to dolgo prenašati« (104), j »če ee čem pomeniti z njim« (197). Kako pa bi bilo v množini? Cemo, čete ali črno, čte? Govorijo se vse te oblike, edninske in množinske, vendar bi edninske težko i zapisali drugje kakor v ljudski povesti, množinskih pa niti tam ne. '      ¦
Za predpretekli čas trdi slovnica (Slovenska slovnica 1956, 214), da je oblikovno : malo v rabi. Ce bi sodili ipo našem prevodu, tega ne bi mogli reči. Tako ga imamo i n. pr. samo na str. 8 štirikrat v štirinajstih vrsticah. Kako neprijetno zveni stavek, kjer 1 si sledita dve talci obliki: »Dvojčka sta bila začela kričati ia nekateri izmed vojakov ¦ so si bili iprižgali cigarete« (12), ali: »Pravkar je bil preživel ločitev zakona in je bil ; še zelo občutljiv« (16)! Ali bi se smisel stavka kaj spremenu, če bi prevajalec napisal: i »Dvojčka sta začela kričati in nekateri i23med vojakov so si prižgali cigarete«, in ; »Pravkar je preživel ločitev zakona in je bH še zelo občutljiv«? Ne bi se spremenil, pač pa bi bila formulacija preglednejša in jedrnatejša. Podobno kot v drugih slovanskih jezikih je predpretekli čas v slovenščini zgubU svojo prvotno funkcijo, tj. izražanje preddobnosti. Nihče ga v tej zvezi ne rabi spontano, kakor rabimo \ spontano ijMretekli čas, če govorimo o pureteklosti, ampak samo — in še to le v knjigi — . če se na to spomnimo. V govoru ga slišimo največkrat namesto običajnega preteidega i časa, kar ravno dokazuje, da nima več prave fimkcije. Taka raba, ki tudi v našem ' prevodu ni osamljena, a ni upravičena, priča, da smo v stadiju, ko je oblika .bolj živa ] od njene vsebine. To pa je lahko le prehodno stanje. Ali dobi oblika novo vsebino , ali i>a piride iz rabe. V našem primeru je druga možnost verjetnejša. Ali ni tedaj ; nesmiselno forsirati nekaj, kar odmira? Tendencam v jeziku je treba dati prosto ' pot ali pa se ga bo prijela starinska patina. Jezik se spreminja kakor vse, kar je ' živo. Nekaj odmira, drugo nastaja in se razvija. ;
Za konec pa še nekaj primerov nerodnega izražanja: »Nikoli mi ni mogla odpu- ; stiti, da sem ji moral po poklicni dolžnosti vtikati nos v zasebne zadeve« (18, bolje: da i sem morai... vtikati nos v njene zasebne zadeve), »O veliki noči prideš z mano na \ posestvo« (69, bolje: pojdeš), »Vzpela je obraz proti njemu« (125, bolje: vzdignila, ¦ obrnila je obraz k njemu), »in z globokimi potezami goltala zrak« (184, bolje: j globoko vdihavala, hlastno) in tako dalje. — Predlog zastran rabi prevajalec v \ nenavadnih zvezah, na primer: »Pravzaprav ga je imela celo rada zastran (= zaradi) i tega« (70), »ta je bila očividno zelo zadovoljna zastran tega« (= s tem, 193), j »se bahajo zastran doživetij ( = z doživetji) s francoskimi damicami« (251), in še \ precej primerov bi lahko navedli. PleteršnUc prevaja zastran z in Betreff, hinsichtlich, -' was mich anbelangt. Za te izraze ima Cigale glede, zastran, kar se tiče, in isti : smisel je tudi pri Tomšiču. SP 1950 razlaga zastran z zaradi, kar pa ne more biti j povsem res. Nekaj primerov: zastran tega bodi brez skrbi; zastran prevoza je vse ; urejeno. Tu zaradi ne bi bil na mestu. Toda v nekaterih primerih, kot n. pr. pogo- ¦ vorili so se zastran dediščine, lahko zastran nadomestimo z glede, pa tudi z zaradi, i in tako se je začel zastran tuiatam mešati z zaradi, n. pr. »Mnogo pravd je bilo i zastran te zemlje« (Kranjec, Pesem ceste, 7), »se je Aleksej prepiral z meščani zastran ] pokopališča« (Artamonovi, Levst, 67) itd. Tanko uho se bo že znalo odločiti, kdaj • namesto zaradi lahko rabimo zastran. — Najbrž le malokateri bralec ve, kaj pomeni ¦ »rode lesene klopi« (104), »roda srajca« (168), »iz rodega, vnetega grla« (180), »se je ; oklepala... rodega pepela« (332). SP 1950 nas sicer .pouči, da je to pust, oster, : raskav, toda rajši ne silimo ljudi, da bi brali slovenske knjige s slovarjem v roki. ;
Boris Urbančič ¦