360
Starozgodovinske čertice.
O pomenu imena rimsko-slovenske postaje
„Sabatinca".
Spisal Davorin Terstenjak.
V Antoninovem potopisu se nahaja postaja S abati ne a. Muhar jo stavi v okrožje duešuje občine Kraubath *) blizo Leobena v gornjem Štirskem. Ta občina se veli v listinah srednjega veka: Chrowata villa, Chrawat ec-cies S. Georg., Chrouvat 2). Ime Sabatinca je za slovenskega mitologa in jezikoslovca neskončno važno, ker opominja na Sobo tke.
Bili pa so 80 bo tki, kakor Rakowiecki 3) razlaga, praznik solnca v njegovi naj višji staji. Ta praznik še dnešnji den obhajajo Polaei 4), in se ujema z našim Kresom. Kakor naši Pohorci rajajo okoli Kresa, in čez Kres skakajo, tako Polaei okoli Sobotke. Ta ples o prazniku solnčnih božanstev so tudi stari Gerki imeli in učeni Welker 5) ima prav, ako piše: „Rajev, ki so s čast-jem A p o 1 o n a in A r t e m i d e v tako ozki zavezi, ne bo nihče, kteremu so znane razmere pervotnih Gerkov, iz ple-soljubja tega naroda razlagal, ampak rekel bo, da so oni izperva s temi raji praznovali  krogotok solnca in   luneu.
Že v začetku 18. stoletja so Slezaci častili Sobota kakor se letopisec Hanka 6) potožuje. Tudi pri Dietmaru 7) se omenuje bog Sobot... Obhajali pa so ta praznik posebno na visokih gorah.
Na Štirskem gori od Mute blizo Koroškega še se dnešnji deu farna cerkev stoječa na visoki gori veli sv. Jakob na Soboti, in dalje proti izhodu je visok breg, na kterem je cerkev sv. Katarine na Kopli, primeri solnčni praznik Rusov: Kopalo, Kupalo. V sredini med tema planinama pa je visoka gora Radol, iz ktere Radolca teče in spet opominja na častje solnčnega božanstva Rado la Rad 0-gosta8) = (^riRama.   Ta praznik so stari Prusi ime-
') Muhar „Gesch. der Steiermark" I. 87.
2)  Muhar ravno tu II. 65.
3)  Rakovviecki „Prawda Rusk." I. 48.
4)   Go<febiowski „Gry i Zabawytt str. 294.
5)  Wefker „Trilogie" str. 129.
6)  Hanka „De Silesiorum nominibus Antiquitates" Leipzig 1702. str. 20.
7)  Dietmar VII. str. 101 edit Steinheimii 1580.
8)  Radogost pomenuje: radostni gost zz mladoletno solnce. ktero so stari Slovenci ko veselega gosta pozdravljali. Slovenski gost je iz korenike ghas „essenu$ Benfev pa pravi: „der zum Essen gibt, ist aber Herr", in na drugem mestu: „Wir sehen hiermit aus dem Begriffe des Gastwirths, den wir als Gastfreund nehmen diirfen, die Bezeichnung Herr entstehen; wie naturlich, bedarf keiner Bemerkung" LBenfey „Griech. Wurzellex. II. 210). Toraj so stari Slovani in Nemci besedo gost — gast tudi rabili v pomenu gospod, in tako imajo besede Lu ti g ost, der schlimme Herr, nemški: Lint-gast, der Leuteherr, slov. Doma h ost. der Hausherr, Vito-host, der Siegesherr itd, svoj razumni pomen. Ravno to pomenuje Qri Rama od korenike eri „venerari, colere", vendar že v drugotnem pomenu, pervotni je bil „tueri",   ker se najde
361
no vali Kekvris, Rusi pa Kokurj *), ktero poznaml jeva nje je nastalo po primku Kršna — Kresnikovem, Kecin, Kecava = Apollo c rini tu s (Keshin, Keshava) „der Gelockte", slov. Kekin, Kekavec, Cehin, Ce-kavec 2).
Korenika imena Sabo t, Sobot je sansk. bha, bhas, cubh, cubha, perzijanski kubh „splendere, lucere", Sa-bot, Sobot jeizSabant in to iz sa bhas, kakor Pott 3) razlaga 4): ,,zusanimen Glanz habend". Ker so zapopadki svetiti in govoriti, kar je Schlegel 5) do drobnega dokazal, iz enake korenike, je tedaj tudi iz bhas slov. basen, Sage, fabula (od for — fari — fatus). Iz te korenike je sansk. Sabhva priime boga A g ni — Ognja. S Sabhya-tom se ujema nordiške božiče ime Sif, žene Thorove, boga bliska in ognja; in gerški "HgaMJtog, He-phaistos bi se glasil v sanskritu Sabheštha, in pomeni toraj: splendens, lucens, fulgens 6).
Sabatinca — Sabatinka je brez dvombe Rimljan si za svoje usta pripravil iz Sabatnica, vendar je tudi Sabatinka slovenska oblika, primeri: Marinka, pa-sterinka itd.
v
Razun imena Sobot na Stirskem še se tudi najde Soboti ca ime vesi v Medžimurji, dalje so rodbine Sobot, Sabat, Sabati v gomilski fari. Tudi v mozirski (Pras-berg) fari so rodbine z imenom Sabo ti n.
crita „geschiitzt", parana „Schutz, Hilfe", tudi grajana, 9raj a5 primeri gerško: xqsi,cqv, xqscov „Herrscher", in analo-gišno sansk. pa „tueri", pati „aominus". slov. pan. Pott („Etym. Forsch." I. 188) pa piše, da: „Ernahrung, Besitz, Schutz und Herrschaft auf einer gemeinsamen Grundlage ruhen", odtod pa izvirno zz paseere, litevski pč-tus, Mittag-mahl, in iz p a so lat. pabulum, panis itd. V besedah gost in pan toraj tičijo zapopadki „Ernahrer, Besitzer, Schutzer, Herr".    Svojo nekdanjo izpeljavo iz ga,  „ire" tukaj opozovem.
M Hanuš 348.
*} Jaz mislim, da bi bolje bilo k slov. sobot pristaviti: irsko samh, cimr. haf, hefyn, kornsk. hav ~ solnce, in sansk. sava, sabha, lux.
V                                      '
*) Na Stirskem v križevski fari je ves Kokoriči, poleg nje pa Budiševci. Kokur, Kekir je iz Kepa, „Locke, Mahne", zato kecavin, „der Lowe", po pravem: „der Gemahnte", slov. keka, „langes Haar", kekast, kekavec, „ein buschich-tes Haar habend". Po omehčanem glasniku k v c — ček, če-kast, čekav. - Staročeščina pa je glasnik k rada spremenjala v h, na primer: hurva (Mater Verbor s. v.) za kurva, odtod «eh, ceh o vat. Izvirni pomen besede keca, keka, ceh je: „Gebiisch, Gestrupp", in to poznamljevanje je obiknilo za izraz množine lasi; primeri nemško „Busch. Gebiisch, Gestrupp in busehiges, struppichtes Haar". Ker so pa v starem svetu bregovi bili obraščeni z drevjem, tako je tudi kek — Berg-gipfel. Cehi utegne toraj nasprotno poznamljevanje biti imena Polak, in izrazovati: „Bergbewohner, Hugelbewohner" itd. Na Stirskem pri Marburgu je občina po bregovatem svetu, ktera se veli Počehova. Iz kek, kok je tudi kokel. kocel, der Zottige.
4)  Pott „Etymol. Forsch. I. 194.
5)  Schlegel »Indische Biblioth." II. 284—288.
s) Kuhn v svojem časopisu V. zv. str. 214.                            Pis.