ANTONIJA GERMKOVA:
' Nuškina punčka.
^->^  ^^         -— uška je dobila v dar lepo, veliko punčko.   Če vam
\     >!t^I       / /     pravim, da je bila lepa, potem si lahko mislite, da
\ fvvfni   / /       ^e PreSibala ude, zapirala oči in imela prave prav-
\ \ vvvl / /     cate lase- In kdo ie bil srečneiši od Nuške? Ves
1 I   Vvll /         dan Je imela dovolj posla z njo; celo v sanjah jo   ( I I   Smt\.    I         ^e z'bala,   slačila in oblačila.   Ko so prišle časih
I I   ^Hf  i 1         njene sestrične ali prijateljice k njej, to je bilo ve-
/ / W$mi!i \ \              »Kdo bo mama?« so^ se vpraševale.
/ / JmTKk \\       '      »Nuška naj bo, ker je punčka njena!« / IBL     iik\ \           ^0'  ^u^^a Je ^a Pridna,   zato je čez nekaj
LJ ^p      M^\_3     časa dovolila drugi deklici, naj bo »mama«.
Pa so skuhale tudi pojedino. In kakšno!
Nadrobile so kruha, ga posule s sladkorjem ter ga razdelile na krož-ničke. In tudi teh je imela Nuška dovolj! A najsrečnejša je bila ona, ki je pestovala lepo punčko! A tudi ta sreča ni trajala dolgo, ker je morala vsaka malo pestovati, in zato je šla punčka iz naročja v naročje.
»Pazite, da vam ne pade na tla,« je Nuškina mama večkrat priporo-čala deklicam.
In res, bolj tesno so jo privijale k sebi.
»Mamica, nimamo več kruha, da bi kuhale!« je prosila Nuška mamo.
»Na, tu irnaš še jabolko! Razreži ga, a pazi, da se sama ne vrežeš.«
In zopet so imele pojedino!
Tako je bilo pri Nuški, odkar je imela punčko, pravo zbirališče takih ¦deklic, ki so komaj vstopile v šolo ali pa še ne.
Ko jo je časih oblekla, obula in ji položila na glavo ličen klobuček ter šla z njo na izprehod, so rnislili vsi, ki so jo videli, da je to pravi, živ otrok, le nekoliko pretrdo se je držal...
In kako dobro je delo Nuški, da so gledatli in občudovali njeno punčko!
»Maina, glej, kako lepo punčko ima ona-le deklica,« se je oglasilo malo raztrgano otroče na cesti, kažoč Nuško svoji mami.
»E, lepa, lepa!« je vzdihnila žena nevoljno.
Nuskini marni ni bilo baš prijetno v teni hipu. in rada bi ji povedala, da ni ona kupila punčke in bi take tudi nikoli.
V hudih škripcih
—*«   221    <^—
Tako so minevali dnevi Nuški in njeni punčki.
A kakor je na svetu vse minljivo, taiko je bila tudi Nuškina punčka minljiva.
V Nuškini hiši so imeli mačka. Čisto navaden bel in črn maček je bil, a pridno je lovil miši. Ni je bilo videti nobene v hiši, odkar je maček v njej. Često je posedal po stolih, tudi na posteljo je ra)d skočil. a če so ga zasa-čili, je pela šiba!
Neki večer je bila večerja kuhana. Pospraviti je bilo treba z mize, a Nuška se ni še naigrala. Kar jo mama opozori, naj pospravi. Punčka je ležala na mizi. Da bi ne delala napotja, jo Nuška vzame in varno položi na stol, da pospravi poprej drugo. Mucek zadiši večerjo in skoči na stol, kjer je ležala punčka, in ga prevrne! To je bil splošen krik! Nuška si za-grebe glavo med kolena in glasno joče. Mama pobere punčko, ali — oh, nesreča! — punčka ima glavo razbito na sto koscev!
Mucek gre k vratom in plašno gleda. Najbrž je vedel, da ni prav, kar je storil.                                                                  ....                    '
Nuška je jokala, mama jo je tolažila.
»Kdo je kriv tega, Nuška, ti ali muc?« se je jezila mama.
Seveda, obsojali so vsi mucai, in če ne bi bežal, bi se mu huda godila. In konec temu je bil, da od onfega večera ni nobeden več videl starega pridnega muca. Izginil je strahu ali pa zato, ker se mu je zdelai njegova kazen neopravičena.