Huni so bili mongolski narod, ki je pred 1500 leti prihrumel iz Azije v Evropo. Pod poveljstvom kralja Atile so hunske tolpe divjale od pokrajine do pokrajine, od mesta do mesta, od vasi do vasi. Njihov pojav je povsod pomenjal pokolj, pustoš, razdejanje, smrt. Zagorele so hiše, ki so stale ob cestah, po katerih je hrumela hunska druhal. Cerkve so postale plen ropa in požiga. Cela mesta so se spreobrnila v kup pepela, kamenja in razvalin. Človeška kultura (prosveta) ni dotlej poznala tako zakletega sovražnika, kot so bili Huni. V našem narodu se je spomin na tega divjaškega razdejalca ohranil v znanem pregovoru: »Kamor stopi kopito hunskega konja, tam ne raste več trava.« Zgodovina človeštva poroča o posnetnovalcih hunskega razdiranja, rušenja in pustošenja. Ocenjuje jih po njihovih zlodejstvih ter jih uvršča v razne vrste. Kdor je le količkaj pogledal v zgodovino človeštva, dobro ve, koliko gorja so tekom stoletij prizadeli ljudem in celim narodom taki hunski razdejalci. Ni pa ga bilo — in zgodovina ga ne pozna — močnejšega, zagrizenejšega in nevarnejšega zastopnika hunizma, kot je sodobni boljševiški komunizem. Ni ga dala Azija — skotil se je v Evropi. Zasnoval ga je po nauku brezbožne nemške filozofije (modroslovja) nemški židovski pisatelj Karl Marks. Ruski revolucionar Lenin ga je oživotvoril v Rusiji ter ga tako vrnil Aziji, ki je domovina hunizma. Ta označba za boljševizem ni pretirana. Rusija je dokaz za to. Rusko ljudstvo je mnogo pretrpelo tekom svoje zgodovine od raznih mongolskih plenilcev ter razdejalcev. Nobenemu pa se ni posrečilo, da bi bil oplenil in osiromašil vse ljudstvo, kakor je to storil boljševizem. Mnogo cerkva so požgali divjaški napadalci. Toda v vsej dobi, odkar je ruski narod stopil v zgodovino, do boljševiške revolucije, ni bilo v Rusiji opustošenih, razdejanih ali pa svojemu bogoslužnemu namenu odtegnjenih toliko cerkva, kot v času boljševiškega vladstva. Hunizem je bil morilec tujih Ijudi. Boljševizem pa tnori otroke lastnega naroda: sama boljševiška revolucija je pomorila 2 milijona ljudi, raorda več kot šteje Ijudi naš narod. In boljševizem mori naprej, mori celo svoje lastne duševne očete, kot se to dogaja v Rusiji z opozicionelnimi voditeIji proti vsemogočniku Stalinu. Kamor stopi v Evropi boljševiško kopito, ovene in pogine kultura, prosveta, civilizaci.ia. To kopito je spremenilo Me- hiko v deželo krvi, razdejanja in nesreče. Dokler ne bo ta narod vrgel raz sebe to kopito, ne bo vzcvetela med ljudstvom prosveta, omika in sreča. Kaj more to moderno hunsko kopito napraviti iz države in naroda, osvetljuje sedaj svetu z bengalično lučjo nesrečna španija. Komunisti so španskemu ljudstvu obljubljali osvoboditev, demokracijo, srečo in napredek. Prinesli pa so mu to, kar je nosilo po Evropi hunsko kopito: požig cerkva, samostanov, šol, bolnišnic in sirotišnic, ropanje, plenitev in moritev. Evropski narodi so se pred 1500 leti dvignili zoper Hune ter jih končno premagali. Med prvimi, ki se je postavil v bran proti njim, je bil rimski papež. Kakor poroča svetovna zgodovina, je papež Leon Veliki pogumno stopil pred hunskega kralja Atilo ter mu zaustavil pot, da ni dalje pustošil Italije. Tudi sedanji papež se je postavil na čelo gibanja zoper sodobni hunizem. Narode kliče na odpor proti boljševiško-ikomunistični brezbožnosti, ki spreminja ljudi v moreče zverine, katerim ni nič svetega, Hunizem je bil plod poganstva, boljševizem pa je plod modernega brezverstva in brezboštva. Rešitev je ne toliko v fizični sili, ki z njo razpolaga oblast in moč, marveč v duhovnem prerojenju v Kristusu in. njegovem evangeliju. Le pravo in resnično krščanstvo, uveljavljeno v življenju posameznikov, narodov in držav, morQ ustaviti pot hunsko-boljševiškemu kopitm