š sodelovanjem več duhovnov
urejuje
ALOJZIJ STROJ.
XIX. LETNIK. — 1. ZVEZEK.
Praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto. —* 1. Voščilo za novo leto.
(J. Slavec.)............................... .................
2. Roj vere z nevero. (V. B. T. — I. P. V.)	.........
Nedelja po novem letu. — 1. Homilija. (J. Gnidovec.)................
8. Jezus živi. (S. Gaberc.)..................................... .
Praznik razglašonja Gospodovega. — 1. Pot sv. treh kraljev proti Betlehemu. (f Fr. Zakrajšek.)., ......................................... .
Kaj nam današnji praznik kliče v spomin? (V. B. T. I. P. Vt; .	. .
Prva nedelja po razglašenju Gospodovem. — 1. Homilija. (P. J.)	...
2. Vesela slika izgubljenega Jezusa in žalostna slika današnje izgubljeno mladine. (V. B. T. I. P. V.) . ..........................
Druga nedelja po razglašenju Gospodovem. (Praznik imena Jezusovega.) —
1.	II milija nedeljskega evangelija. (P. J.)..................
2.	Svetost in pomen presv. Imena Jezusovoga. (—k.)
Prva prcdpepolnlčna nodelja. — I. ».Veliko je pokBcannih ali malo izvoljenih.*4 (J. Miks.)..............................................
Jezus — tapovednik. (9. Gaberc.)
Priložnostni govori. - (Nagovor pri poroki.) Kaj pomeni podaja rok?
(J. llotner.) . ............i . . . . * . .	.
Pogled na slovstvo..................................................
Zbirka.........................................................613
V Ljubljani 1902
Založba ..Katoliške Bukvarne“. — Tisk „Katoliške pekarne
+*>****»


C^“
led«ž na priročnost ncdosegla, naj-P « manjši izdaja hor in brevijarja, s prav lepim, očem primernim tiskom, na tankem, a tinem in zelo trpežnem (takozvanem indijskem) papirju:
Breviarium Romanum
(jVIichliniae)
— z rudečim in črnim tiskom. —-----
4 zvezki, v obliki 48°, 1901.
Velikost vezanega zvezka . .12x7 cm Debelost	„	„ . . .	16 mm
Teža	„	150 gr
Cena štirih zvezkov, vezanih v šagrin, z vpog-Ijivimi platnicami in zlato obrezo
Kron 28'j2.
iinihinmirmoiiHmoiniin n> 11 tmilnniinro »Yinrorinni7nT»7iiiiuinunin »mi nam 1
Horae diurnae etc.
v 48", 1901 (Michliniac) z rudečim in črnim tiskom.
Velikost vezanega izvoda Debelost	„	„
Teža
. 11x6 cm 16 mm
„	. .	110 gr
Cena knjigi v šagrin-nsnju, z vpog-Ijivimi platnicami, zlato obrezo in brez proprija ...... K 4-92
Z ljubljanskim pr oprijem . .	.	.	„5-40
tfatolišfa Jju^varna
v Ljubljani.
DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XIX. Letnik. V Ljubljani, januvarija 1902.	I. zvezek.
Praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto.
1. Voščilo za novo leto.
Nemirno je srce človeško, dokler ne počiva v tebi, o Bog!
Sv. Avguštin.
Srečno in veselo novo leto! Ta glas gre danes posebno od ust do ust; ustmeno in pismeno izražajo se razna voščila za novo leto. Bogatin in siromak, imenitni gospod in preprosti človek — vsak si želi srečno in veselo novo leto. — Lepa je ta navada in pravična, da si ljudje ob začetku leta medsebojno dobro žele; saj to nas uči tudi Jezus Kristus, ki je rekel: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jas vas ljubil; saj je zato prišel na svet, da bi vse ljudi med seboj sprijaznil in pobratil kot otroke enega Očeta, in zato so tudi angeli peli v tihi noči pri Betlehemu: Mir ljudem na zemlji! Ta voščila za novo leto so torej ali vsaj bi morala biti izraz tiste krščanske ljubezni do bližnjega, katero je nam zapovedal Jezus Kristus rekoč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, in ko je v pojasnilo'te zapovedi rekel: Kar hočeš, da drugi storč tebi, tudi ti drugim stori; česar pa nečeš, da bi drugi storili tebi, tudi ti drugim ne smeš storiti. — Seve da je novoletno voščilo res pravi izraz krščanske ljubezni, ni dovolj, da je z golo besedo izrečemo, treba je marveč, da kar jezik govori, tudi srce čuti; krščanska ljubezen ima namreč svoj sedež v dobrem srcu.
Ker smo torej po neskončni dobrotljivosti previdnosti božje srečno doživeli prvi dan novega leta 1902, vam tudi jaz kot vaš
duhovni pastir izrazim voščilo za novo leto I. za časno, — II. za večno življenje.
V imenu Jezusa in Marije!
I. Voščilo za novo leto, to je lahko reči; toda kaj naj vam, predragi v Gospodu, želim, da ugodim vašim željam? Vse dobro na duši in na telesu za to življenje in za večnost, to je res v malo besedah vse, kar je mogoče dobrega želeti človeku; pa kaj je vse to dobro?
1. Vsako dobro na duši za čas življenja na tem svetu. Duša naša ima dvojno življenje, naravno in nadnaravno; zato pa ima tudi od Stvarnika dvojne darove, naravne in nadnaravne.
a) Naravnim darovom duše je prištevati v prvi vrsti pamet. Ali naj vam torej želim pameti za novo leto ? Saj to ima vsak navadni človek od Boga, torej ni treba, da bi vam jaz še-le pri-želel, da vam jo Bog dd. Pa nekaj druzega je, česar žal pogrešamo pri mnogih, posebno pri mladih ljudeh, namreč, da bi svojo pamet prav rabili. Take vestne uporabe zdrave pameti želim pred vsem vam, preljubi mladenči in dekleta! Pregovor pravi: mladost je norost. S tem sicer nečem reči, da vsa mladina nori, ampak želim samo, da jej Bog ohrani zdravo pamet, zato da ne gleda samo tega, kar je sedaj pred nami, ampak da gleda in skrbi tudi za prihodnje čase, da si v mladih letih že nabira zakladov za starost in za večnost; mladosti zlata leta morajo biti še posebno Bogu posvečena, zato pa je potrebno, da mladina prav uporabi svojo pamet. Pravo uporabo zdrave pameti želim pa tudi vsem gospodarjem in gospodinjam, očetom in materam krščanskim. Onim, da bi po načelih zdravega razuma vravnali svoje imetje, z varčnostjo in pridnostjo skrbeli, da ohranijo, kar imajo, da si pridobč potrebno, česar še nimajo, ter delali po izreku: Pomagaj si sam, in pomagal ti bo Bog! Posebno je potrebno želeti mnogim gospodarjem, da se posvetujejo z zdravo pametjo, prej nego potrošijo morda zadnji novčič za reči, ki so docela nepotrebne ali pa celo zdravju in imetju škodljive, kakor je n. pr. uživanje preobilne in škodljive pijače, mnogokrat brezpotrebni prepir med sosedi in iz tega izvirajoče tožbe, ki uničijo mnogokrat najlepše premoženje. O da bi se posvetovali z zdravo pametjo in po
njenem nasvetu ravnali, kolikim prepirom in tožbam bi se izognili, koliko težko prisluženega denarja in zlatega časa bi se prihranilo! — Tudi vam, krščanske gospodinje, je treba zdravega razuma v gospodinjstvu, zakaj tudi tukaj velja, da pametna žena podpira tri vogle pri hiši; bodite varčne, pridne, previdne gospodinje, posebno pa potrpežljive s svojimi gospodarji; kolikokrat je neprevidno besedičenje in nepotrpežljivost gospodinje zakrivila, da gospodar, ki ni našel zaželjenega miru v domači hiši, ga je šel iskat med vesele tovariše v krčmo ter je polagoma postal zapravljivec! Ve gospodinje imate posebno paziti na posle v hiši ter s pomočjo gospodarjev skrbeti, da ne delajo posli hiši škode ali celo sramote.
Vi, krščanski stariši, rabite zdravo pamet pri vzgoji svojih otrok; zdrava pamet vam pravi, da je vaša dolžnost tako vzgo-jevati otroke, da bodo kot dobri in pobožni kristjanje Bogu služili, da bodo kot poslušni in hvaležni Otroci vam v čast in v starosti v podporo, da bodo kot pošteni in pravični ljudje koristni človeški družbi na svetu. Zato pa vam želim, da jih vzgajate po zdravi pameti s primernim poukom v besedi in svojim zgledom v življenju; sami tako živite, da morete reči svojim otrokom, kar je rekel Jezus Kristus apostolom: Učite se od mene! Tudi vam, krščanski posli, privoščim pravo uporabo zdrave pameti, da spoznate pravi namen svojega stanu, namreč vestno izpolnjevati svojih dolžnosti, četudi so težke, ne le zavoljo časnega plačila, ampak iz ljubezni do Boga, ki je vas poklical v ta stan in zavoljo večnega plačila, ki jeje Bog pripravil tistim, ki njega ljubijo.
Tudi vam, preljubi otročiči, privoščim danes obilno mero pameti, da bi vam jo sv. Duh razsvetlil, da spoznate, kako potrebno in koristno je vam spoštovati in lepo ubogati stariše in učitelje, zakaj le tako je mogoče, da vas ima Bog rad, ako ste doma dobri, v šoli pridni, v cerkvi pobožni.
Drugi naravni dar naše duše je prosta volja, to ima vsak človek, pa žal, da ima ta prosta volja naša, dokler živimo na tem svetu, neko slabo stran, namreč to, da si lahko izbere tudi, kar ni dobro, četudi se nam dozdeva dobro. Zato pa želim vsakemu, da se poslužuje svoje proste volje le v to, da ž njo dobro dela Bogu v čast, sebi in drugim v korist; da se pa to doseže, treba je, da vsak človek podvrže svojo voljo božji volji; zakaj to, kar Bog hoče, je gotovo dobro. Volja božja pa je izražena v zapovedih božjih in cerkvenih, pa tudi v posvetnih, v
1°
kolikor se vjemajo z voljo božjo. Torej prava uporaba proste volje je ta, da vestno izpolnujemo vse pravične zapovedi, in posebno svoje stanovske dolžnosti; da so otroci podložni starišem, posli gospodarjem, žene možem, podložniki predstojnikom, telo duši, duša pa Bogu, ki je naš najvišji in neomejeni gospodar, in kateremu smo dolžni vsi po vesti služiti.
b) Pa duša krščanska potrebuje poleg teh naravnih še nadnaravnih, boljših in imenitnejših darov od Boga, da more njemu zvesto služiti; vsi ti darovi, ki presegajo naravo duše naše, se lahko izrečejo z enim imenom: milost božja. Da, predragi v Gospodu, milost božjo, posvečujočo in dejansko, vam danes še posebno od srca privoščim kot vaš duhovni pastir, zakaj o njej veljajo besede: Po njej so mi došle vse dobrote. Kdor ima posvečujočo milost božjo, je prost smrtnega greha, ima mirno vest, ima veselo srce, uživa notranji mir, ki presega ves um, živi v svetem miru in*bratovski ljubezni z drugimi ljudmi; kjer je milost božja, tam je medsebojna pomoč, tam je tudi prijateljsvo božje, tam je res prava sreča doma. In če tudi prihrumi nesreča nad takega kristjana, sprejme jo radovoljno iz roke božje po vzgledu potrpežljivega Joba ter tudi v nesreči ohrani Bogu prosto srce; saj mu je čista vest in milost božja zagotovilo, da ga po kratkem trpljenju tukaj čaka večno veselje tam. Zato pa želim, da bi vsi oni, ki imajo ta dragoceni dar božji, skrbno ga čuvali in ohranili do smrti, oni pa, ki ga nimajo, da bi si ga po resnični pokori dobili in potem vestno varovali, da ga več ne izgubč. Zato pa želim vsem, da bi radi in pobožno molili doma in v cerkvi, ker molitev je ključ nebeških vrat; pogostoma in vredno prejemali sv. zakramente, zakaj po njih se pridobiva in ohranjuje milost božja; ogibali se slabih tovarišij in raztrgali pregrešne vezi ter brzdali svoje strasti, zakaj le tako je mogoče braniti se grehu; da nikomur ne dajete pohujšanja, marveč z lepim zgledom krščanskega življenja drug drugega spodbujate k dobremu, in si tako z dobrimi deli zagotovite svoje zveličanje.
2. Poleg duševnih darov potrebuje človek za to življenje tudi telesnih dobrot. Ali naj vam, predragi v Gospodu, tudi teh dobrot želim ? Da, tudi telesnih dobrot vam od srca privoščim, saj so nam potrebne, in Bog nam jih deli, da bi jih prav porabili njemu v čast, sebi in drugim v korist. Želim vam vsem dolgo življenje, pa le zato, da bi si tako več zaslug pridobili za nebesa, ne pa da bi tem dalje odlašali pokoro in
tako si pripravljali tem hujše kazni v večnem pogubljenju; zakaj če bi imel kdo po dolgem življenju vekomaj se pogubiti, je boljše zanj, da ga vzame bleda smrt v cvetju mladosti, da se le reši njegova duša. Tudi trdnega zdravja vam želim, da bi si je po pameti skrbno varovali oni, ki je imajo, kdor je pa nima, da bi mu je Bog zopet podaril, če je tako boljše zanj. Tudi prave sreče t. j. blagoslova božjega želim vam pri vseh delih in opravilih, v kmetijstvu, pri živini in v družini. Blagoslov božji je nam za vse in vedno potreben, saj brez njega je brezuspešen ves naš trud po besedah sv. pisma: Ako Gospod ne zida hiše, zastonj dela, kdor jo zida. Zato pa naj obilni blagoslov rosi iz nebes na vas in vse vaše imetje! — Ali naj vam želim tudi obilno časnega imetja, denarja? Denar je sveta vladar, veli pregovor, tudi denar je potreben in koristen, zato vam tudi jaz želim, da bi ga imeli, pa ne ravno obilno, ampak kolikor zadostuje za življenje. Pri tem pa ne smem pozabiti izraziti vam tudi želje, da bi namreč vsakdo svoj denar vedno prav porabil, tako, da bode mogel enkrat dajati Bogu tudi o tem daru natančen račun. Torej rabite denar po pameti in po vesti, ne za greh in v svojo časno in večno škodo, marveč v božjo čast, sebi v korist, bližnjemu v podporo, torej tako, da si ž njim nebesa kupite!
Česa potrebujete še za časno življenje? Ako imate dovolj za življenje: par zdravih rok za delo, blagoslov božji pri gospodarstvu, denarja, kolikor zadostuje za vsakdanje potrebe, to je vse, česar je nam potreba za telo, da zadovoljno živimo do smrti. Pa ne zabite nikdar, da tukaj živimo v solzni dolini, torej popolne sreče tu najti ni! To bomo našli še-le v večnosti po smrti.
II. Sedaj torej pride nekaj druzega, po smrti namreč, to je večno življenje. Toda to je dvojno, v nebesih ali v peklu; vekomaj srečno tam, vekomaj nesrečno tukaj. Katero teh dveh naj vam danes	privoščim?	Čudno	vprašanje! Kdo	pa si želi
pekla ali kdo si ne	želi nebes?	Torej	večno življenje	v nebesih
je tudi moje voščilo	vam vsem;	saj si	boljšega noben	človek ne
more želeti in tudi	misliti ne,	kakor	je to življenje	v nebesih!
Saj zato je prišel na svet sam Sin božji, zato je nam prižgal luč sv. vere, da nam sveti na potu v nebesa, zato je trpel in umrl na križu, da nam zasluži nebesa, zato je ustanovil sv. katoliško cerkev in v njej daritev sv. maše in sv. zakramente, da bi mogli v nebesa priti, zato je nam dal zapovedi, da bi izpolnjujoč jih dosegli večno življenje v nebesih, zato nam deli odpuščanje grehov
v zakramentu sv. pokore, zato daje tečno hrano našej duši v sv. obhajilu, da bi ž njo okrepčani ne opešali na potu do nebes; zato nas on še vedno uči po svojih namestnikih, zato nas vleče k sebi po dobrotah, zato nas opominja po kaznih, da bi nam mogel dati plačilo na sodnji dan — večno življenje v nebesih, č e si je bomo zaslužili; zakaj plačilo se da zasluženju. Zato pa ni dovolj, da vam privoščim samo nebesa, ampak želeti vam moram še posebno to, da bi si z resnično krščanskim, pobožnim življenjem nebesa zaslužili po besedah Kristusovih: Ne on, ki kliče: Gospod, Gospod! ampak kdor spolnuje voljo mojega Očeta, on pojde v nebeško kraljestvo! Torej ni dovolj, da vam privoščim nebesa, ampak privoščim vam vse, kar je potrebno, da nebesa res dosežete; to vse je pa milost božja; kdor v milosti božji tukaj živi in umrje, ta bo zveličan, drug nobeden. Zato ponavljam : ohrani si milost božjo, kdor jo ima; pridobi si jo, kdor je nima; vsi pa delajmo pokoro za grehe, zakaj pot v nebesa je težavna, trnjeva pot, kjer treba sam sebe zatajevati. Pa nekaj je potrebno, da vstrajamo zvesti do konca: Kdor bo do konca vstrajal, bo zveličan, pravi Kristus; zato pa vstrajajte, predragi v Gospodu, vstrajajte do smrti! Bodi zvest do smrti, in dal ti bom krono življenja — pravi Jezus Kristus.
To, predragi, je vam novoletno voščilo vašega duhovnega pastirja. Dal neskončno dobrotljivi Oče nebeški, da se izpolnijo te moje želje danes, ko stojimo na pragu drugega novega leta novega 20. stoletja! Kdo izmed nas bo doživel konec tega stoletja? Bržkone nihče! Crez 100 let torej nikogar izmed nas ne bo več mej živimi na svetu. A kje bomo tedaj ? Telesa naša v črni zemlji črvom hrana, duše naše pa v večnosti — pa v kakšni? srečni ali nesrečni? Ne vemo! Zato pa delajmo, da dosežemo srečno večnost; delajmo, dokler sije dan, zakaj pride noč, ko ne bo več moč delati. Začeli smo življenje s Kristusom, dokončajmo je s Kristusom! Amen.	J. Slavec.
2. Boj vere z nevero.
Primite božje orožje, da se morete braniti o hudem dnevu. Efež. 6, 13.
Vojake gredoče v boj spremlja šumeča godba. Ta navada ima važen vzrok. Godba razvnema kri, ki šine v glavo, in ko potem zagrme topovi, pozabijo vojaki na vse: na dom, na svoje stariše, na brate in sestre; oni pozabijo v teh trenutkih celo, da se morda nikdar več ne vrnejo domov. A kolika hrabrost jim razvname srce šele tedaj, ko objezdi vojvoda vojne vrste in jih spodbuja z oduševljenim nagovorom: Deca moja, hrabro v boj za domovino! Sedaj je čas, da dokažete, da ste zvesti svojim zastavam, da ste vrli sinovi svojega naroda. Sedaj potrdite z novo zmago staro slavo našega orožja, staro junaštvo našega polka!
Znanih je mnogo zgledov iz zgodovine, ko je bodrilna beseda poveljnikova ojunačila vojake, ki so hiteli potem od zmage do zmage, in priborili svojim zastavam najsijajnejše uspehe.
Zakaj vam jemljem v misel to danes o.začetku novega leta? Vzrok vam takoj navedem. O začetku vsakega leta tudi mi kristi-jani odhajamo v boj, ki je seveda nekoliko drugačen, kakor vojna, kjer grmč topovi in pokajo puške in se bliskečejo meči. To je boj, ki zlasti dandanašnji divja z nenavadno silo in zahteva brez števila žrtev. Tojebojvereznevero.	,
V ta boj gremo danes gledajoč 1. na našega vojvodo 2. na izvrstno orožje, 3. na bojno zastavo in 4. na končni v s p e h.
1.	Kdo je naš vojvoda? To je zmagalec nevere Jezus Kristus. Razveselilo se je božje srce Jezusovo, kadarkoli je našel vero. Kako se je radoval že v jaslicah ležeč ob živi veri pastircev in treh modrih in pozneje kako je vzplamenelo njegovo božje oko, kadarkoli je zagledalo v srcih poslušalcev lučico vere. Vneto je pozdravljal vero poganskega stotnika, iščočega pri njem pomoči; blagroval ga je očitno, češ, tolike vere nisem našel v Izraelu. Kolikokrat je po čudovitem ozdravljenju zadonela iz njegovih ust beseda: Tvoja vera ti je pomagala. Vera je bila pogoj Jezusove pomoči.
S čim se je bojeval naš vojvoda? Bojeval se je z nevero. Vse njegovo življenje je bil neprestani boj z nevero. Zakaj se je tolikrat in s tako rezkimi besedami oglašal zoper pismarje in
farizeje? Zato, ker ga je zbadala v srce njihova nevera. Videli so znamenja in čudeže, katere je delal, a niso hoteli verovati vanj; oni niso hoteli vkloniti oholih glav pred večno resnico. Celo svoje učence je karal zaradi nevere. Ker si me videl, si veroval — je dejal Tomažu — blagor njim, ki niso videli in so verovali. Zbranim učencem je še pred vnebohodom očital nevero in srčno trdobo, ker niso hoteli verovati njim, ki so ga videli, da je vstal.
Glejte, tak je naš vojvoda: gorečnik za vero in zatiralec nevere. Če hočemo biti v njegovem krdelu, če si hočemo pridobiti njegovo ljubezen, če hočemo biti gotovi njegove pomoči, čuvajmo vero kot svoj najdražji zaklad. Po Jezusovem zgledu se bojujmo tudi mi zoper ono pošast, ki dandanašnji ugonablja toliko neumrljivih duš. Bojujmo se zoper sovražnika, ki se tudi nam bliža in nam hoče uničiti časno in večno srečo. Bojujmo se zoper to nevero.
2.	S kakšnim orožjem? S tistim orožjem, s katerim je naš vojvoda premagal svet. Sinovi, po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem tudi jaz vas ljubil. Ko bi bili s sveta, bi svet ljubil, kar je njegovega ; toda ker niste s sveta, ampak ker sem vas jaz (s sveta) izvolil, zato vas svet sovraži. Spomnite se moje besede, katero sem vam govoril. S temi besedami, zajetimi iz evangelija svetega Janeza (pogl. 13. in 15.), nam naznanja naš vojvoda Jezus Kristus orožje, s katerim bomo premagali nevero; to je ljubezen. Ali si moremo misliti plemenitejše orožje? Z deli nesebične krščanske ljubezni pokažimo v novem letu, da smo učenci Kristusovi.
„Ljubite se z isto ljubeznijo, ki napolnuje moje božje srce. Ljubite se z ljubeznijo, ki ste se je naučili od mene. Ljubite tudi svoje sovražnike, ki vas preganjajo zaradi vaše vere in vas sovražijo do smrti," tako nas opominja naš vzvišeni vojvoda.
3 On nas vabi v novem letu pod svojo zastavo, okrvavljeno z najdražjo krvjo. Vrh nje se blesti napis: Jezus Nazareški, kralj judovski. Kdo izmed nas bi se branil stopiti pod to častito zastavo ? Kdo izmed nas kristijanov ne bi bil ponosen na to zmagovito zastavo krščanske cerkve, ki plapola nad vesoljnim svetom malodane devetnajst stoletij? Kdo izmed nas kristjanov ne bi bil voljan poveličevati v novem letu slavo te zastave z deli krščanskega
junaštva, ljubezni in miru? — Pod zastavo Jezusa Kristusa — pod njegovim svetim križem — najdemo najvarnejše zavetje v novem letu.
4. In končni uspeh? Zmaga nam je zagotovljena pod Kristusovim križem. Kakšne dokaze imamo zato? Imamo jih v sv. pismu. Psalmist nam zagotavlja zmago: 5 svojimi rameni te obsenči in pod njegovimi perutmi boš spal. Kakor s ščitom te oklene njegova resnica; ne bo se ti bati nočnega strahu. Pade jih na tvoji strani tisoč in desettisoč na tvoji desnici, k tebi pa se ne približajo, ker ti, Gospod, si upanje moje! — Klical me bode in uslišim ga, na strani mu bom v stiski, otel ga bom in počastil. Z dolgostjo dni ga napolnim in mu pokažem svoje zveličanje.
Kristijani, tako Bog govori; to so božje obljube. Hočete li še drugih zagotovil, da boste zmagali v boju z nevero in dosegli svoj namen? Povem vam, da nimam nobenih drugih zagotovil. Meni zadostuje zagotovilo božje in menim, da je ž njim zadovoljen tudi sleherni verni kristijan.
V te, o Gospod, sem zaupal, vekomaj ne bom osramoten. Te besede kraljevega pevca naj tudi nas podpirajo v boju.
Morda je mnogemu izmed nas težko legla na srce današnja novoletna slavnost. Marsikaterega teži skrb, ko se v tem slovesnem trenutku ozira v prihodnjost, in stiska ga kakor težeča mora mučna misel: Kaj mi pač prinese novo leto? Ali naj ti prerokujem, kaj te čaka v novem letu? Boj te čaka — boj z nevero. Bodi junak in ne straši se boja, saj ti obeta tvoj vojvoda zmago. Toda skrbi oblak noče zginiti s tvojega čela. Bojiš se za tiste, ki so zbrani krog tebe in ti kličejo s sladkim imenom: oče, mati; bojiš se za svoje otroke, da bi v novem letu ne izgubili dragocenega zaklada sv. vere, da bi ne podlegli v bo^u z nevero. Kaj ti je storiti, da ne omahnejo? Podpiraj jih neprestano v boju, vodi jih k zmagovitemu vojvodu Jezusu Kristusu, čuvaj jih pretečih nevarnosti in moli zanje, da bi s teboj vred dosegli venec zmage.
Kaj naj vam še rečem stoječ na pragu temne bodočnosti? Nič drugega ne, kakor tisti vsklik, s katerim smo sklenili včerajšnjo zahvalno slavnost: „Divinum auxilium maneat semper nobiscum.“ Božja pomoč ostani vselej pri nas. Amen. V. B. T. — /. P. V.
Nedelja po novem letu.
1. Homilija.
Angel Gospodov seje prikazal Jožefa v spanju, rekoč: Vstani in vzemi Dete in njegovo Mater in pojdi na izraelsko zemljo.	Mat. 1, 19.
V veliki revščini je prišlo božje dete na svet. Vže v začetku svojega zemeljskega življenja zelo trpi. Razentega ima pa tudi hudega sovražnika kralja Heroda, ki mu streže po življenju. Toda (Mat. 2, 13) angel Gospodov se prikaže Jožefu v spanju, rekoč: Vstani, vsemi Dete in njegovo Mater in besi v Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem: sakaj Herod bo Deteta iskal, da bi ga končal. Kaj stori sv. Jožef? Se mar obotavlja ali misli na težave popotovanja v neznano daljno deželo? Sveto pismo pravi: In je vstal, in v sel Dete in njegovo Mater po noči, in se je umaknil v Egipt. Torej kar precej brez obotavljanja je poslušal povelje božje, katero mu je angel oznanil. Kaj smo pa slišali v današnjem sv. evangeliju? Kadar je bil pa Herod umrl, glej! se je angel Gospodov Jošefu v spanju prikasal v Egiptu, rekoč: Vstani in vsemi Dete in njegovo Mater in pojdi na israelsko semljo, sakaj pomrli so, kateri so Detetu po šivljenju stregli. Kakor preje, tako je tudi sedaj sv. Jožef zgled natančne pokorščine; sv. evangelist pravi namreč: In je vstal, in vsel Dete in njegovo Mater, in je pričel na israelsko semljo. Pa tudi moder in previden je bil sv. Jožef; sv. pismo nam nadalje pripoveduje: Ko je pa slišal, da Arhelaj kraljuje v Judeji namestu Heroda, svojega očeta, se je bal tje iti; in v spanju opomnjen se je uganil na Galilejsko. In je prišel in prebival v mestu, kateremu je ime Nasaret, da se je dopolnilo, kar je govorjeno po prerokih, da bode Na-sarejec imenovan. Premišljujmo besede današnjega svetega evangelija. Sv. Jožef, prijatelj preš v. Srca, prosi za nas;
Kadar je bil pa Herod umrl, glej! seje angel Gospodov Jošefu v spanju prikasal v Egiptu. Srečni Jožef, ki stojiš pod varstvom skrbnega angela. Pa tudi mi smo srečni, vsaj ima vsakdo izmed nas svojega angela variha. Srečni smo, samo žalostno je, da se tako malo menimo za to srečo, da tako redko-kedaj mislimo na angela variha. O, ko bi mi mogli spoznati,
koliko truda ima za nas angel varih, kako skrbi za nas v časnih in dušnih potrebah in nadlogah, potem bi pač večkrat z veselim srcem se spomnili na angela variha, zlasti ob taki priliki, kadar mislimo, da smo sami, da nas nihče ne vidi, ali da nam nihče ne more pomagati v nadlogi.
Vstani in vsemi Dete in njegovo Mater in pojdi na izraelsko zemljo. Vesele besede za sv. Jožefa, ki je tako ljubil svoje domačo deželo, ki je pa tudi tako želel, da bi vsaj mogel nekoliko bolj postreči božjemu Detetu in njegovi Materi. Tako je bila poplačana pokorščina sv. Jožefa že na tem svetu; on je brez ugovora in brez odlašanja ubogal povelje angela in je tako vreden postal prejeti veselo oznanilo, povelje k vrnitvi. Poslušajmo, dragi v Kristusu, gla9 angela variha, ko nas svari pred hudim, pred grehom, ko nas opominja, naj bežimo pred nevarnostjo. Bog bode poplačal našo pokorščino in z veselim srcem bomo Boga hvalili za rešitev.
Zakaj pomrli so, kateri so Detetu po življenju stregli. Glejte, dragi kristjani, to je osoda hudobnežev. — Pomrli so, rj jih več med živimi, proč je ž njih hudobijo, zastonj so bile vse njih zvijače. Pomrli so, kateri so Detetu po življenju stregli-Smrt je kazen za hudobijo, smrt je kazen za greh; pa ne le telesna smrt, ampak tudi večna smrt, večno pogubljenje v večnem ognju. Opozarjam posebno na grozovito hudobijo pohujšanja; vsaj tisti, kdor pohujša drugega, tudi nekako po življenju streže, da, še celo vzame mu življenje na duši. O tej grozoviti hudobiji gledč pohujšanja pravi Jezus Kristus, večni Bog, ki ne more ne goljufati, ne goljufan biti: Kdor pohujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. (Mat. 18, 6.) Gorje svetu zavoljo pohujšanja! (2, 7.) Kaj pa še-le takim starišem, ki pohujšujejo lastne otroke bodisi z besedo, ali s slabim zgledom! Pomrli so, kateri so Detetu po življenju stregli.
In je vstal in vzel Dete in njegovo Mater in je prišel na izraelsko zemljo. Krščanski stariši, krščanski očetje, sveti Jožef vam je zgled prave pokorščine. Poslušajte tudi vi glas angela, ki vas opominja, da skrbite za neumrjočo dušo svojih otrok; storite, kar spoznate, da je dobro in koristno, poslušajte nauke, ki vam jih daje v cerkvi in ravnajte se po njih; to bo v zveličanje vaših otrok, to bo pa tudi vam v zveličanje. Če boste
poslušali glas angela variha in storili, kar vam veleva, boste tudi vi z vašimi otroci vred prišli v srečno obljubljeno deželo; vsaj na tem svetu smo le nekaj časa in nikdo ne vč, ali bo še učakal, da se bo pisalo 1. 1903.
Ko je pa slišal, da Arhelaj kraljuje v Judeji namestil Heroda, svojega očeta, se je bal tje iti. Tako je skrbel sveti Jožef za nebeški zaklad, ki mu je bil izročen od nebeškega Očeta. Kaj pa preblažena Devica Marija? Je-li morda ugovarjala svetemu Jožefu, češ, saj ni nikake nevarnosti. Ne, ampak popolno zadovoljna z ravnanjem sv. Jožefa je skrbela edino za to, da bi obvarovala svoje božje Dete. O krščanski stariši! Kaj pa vi? O le prerado in prepogostokrat se zgodi, da si mislite, ali tudi izrečete besede: vsaj ni nobene nevarnosti. Tako pomagate moriti — dovolite, da rabim to besedo, res huda je, pa resnična — pomagate moriti neumrjočo dušo svojih lastnih otrok, namestu da bi pazili na vsako nevarnost in zabranili vse, kar spoznate, da ni prav. Dejal sem preje, da si mislite, češ vsaj ni nobene nevarnosti, toda s tem goljufate sami sebe in jaz vam naravnost povem, da vam ne verjamem, da v resnici tako mislite, in pravim, da vam gotovo vest pravi: „To pa ni prav", |toda vi hočete se vtolažiti z mislijo: vsaj ni nobene nevarnosti. Kličem torej še enkrat: pazite na svoje otroke vže od mladih let, pazite na svoje sinove in hčere in ne goljufajte sami sebe.
Nikakor pa ne morem in ne smem prezreti tudi vas, krščanski otroci, in vas, krščanski mladeniči in dekleta. Če imajo vaši stariši tako strogo dolžnost, paziti na vas, če bodo morali enkrat in morda prav kmalu račun dati zavoljo vas pred ojstrim Sodnikom, vprašam vas, ali je še mogoče, da boste še za naprej tako malo poslušni za opomine svojih starišev? Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji. Kdor pa ne spoštuje svojih starišev, ne bo nikdar imel prave sreče, tudi ko bi imel milijone v svojem premoženju ali cele gore zlata. Bog sam zapoveduje, da ubogaj stariše, dokler jih imaš; drugače ti bo morda čez nekaj let bridka zavest grenila življenje, da so tvoji stariši toliko bridkih ur imeli zavoljo tebe — pa morebiti da ti ne bo več mogoče poravnati.
In v spanju opomnjen se je uganil na Galilejsko. Sveti Jožef je zvesto poslušal povelje božje in se je popolnoma udal v sv. voljo božjo; to je tudi poglavitna reč pri vseh naših dejanjih. Če nam pride kaka težava, morda mislimo, da bi
bilo bolje, ko bi se bilo drugače zgodilo, toda Bog je neskončno moder, on vodi vse k najboljšemu namenu. Njemu se torej udajmo v vseh okoliščinah, da se le zgodi volja božja, zadosti je — in boljšega si ne moremo misliti: „Zgodi se tvoja volja?
In je -prišel in prebival v mestu, kateremu je ime Nazaret, da se je dopolnilo, kar je bilo govorjeno po prerokih, da bode Nazarejec imenovan. Premislimo, dragi v Kristusu, Nazaret je bilo skrito mestece, zaničevano, brez posebne imenitnosti — in vendar sam Sin božji si ga je izbral, da je v njem prebival večji del svojega zemeljskega življenja. Kaj pa naj rečem k temu? Pravim le to-le: Kdor stori, kar Bog hoče, tisti je izbral pravo delo, pravo službo, pravi stan. Ako pa zoper voljo božjo — in gotovo, kadar je greh zraven, takrat je gotovo zoper voljo božjo — pravim torej, ako zoper voljo božjo hočeš doseči kako službo ali stan, in ravno to velja o stariših, ki molče k temu, ali pa koga še silijo, da dela zoper božjo voljo, je zastonj ves trud, je zastonj vsa sreča, katera se ti po zunanje kaže, ker brez božjega blagoslova ni prave sreče in je ne more nikdar biti. Nasprotno pa pravim: če je tvoj stan še tako nizek, tvoja služba še tako slaba, pa hočeš v njej zvesto spolnovati svoje dolžnosti, z zaupanjem pričakuj božjega blagoslova.
Videli smo, dragi v Kristusu, kako pokoren je bil sv. Jožef povelju angelovemu; kako skrbna blažena Devica Marija za svoje božje Dete; Jezus je pa ubogal svojega rednika sv. Jožefa in svojo Mater blaženo Devico Marijo. Sv. Družina je najlepši zgled krščanske družine. Prava sreča v družini bo le tam mogoča, kjer skušajo stariši in otroci posnemati sv. Družino v tako lepih čednostih, ki nas jih učijo sv. Jožef, preblažena Devica Marija in Odrešenik, mili Jezus. Posnemajmo sv. Družino, udajmo se v sv. voljo božjo, če prav nas zadevajo nadloge in bridkosti; darujmo težave svojega stanu vernim dušam v vicah, poslušajmo glas angela variha in prosimo preblaženo Devico Marijo za to milost, da bi mogli vedno bolj posnemati sv. Družino. Amen.
J. Gnidovec.
2. Jezus živi.
Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in vekomaj. Hebr. 13, 8.
A.	1. Imenitnega mrliča imamo danes pred seboj — kralja Heroda. On, ki je pozabil, da je človek; on, ki je Sina božjega preganjal, iskal in lovil, da bi ga umoril — on leži na smrtni postelji, ker tako nam poroča sveti evangelij:
Kadar je bil pa Herod umrl, glej, se je angel Gospodov Jožefu prikazal v spanju v Egiptu, rekoč: Vstani, in vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na izraelsko zemljo, ker pomrli so, kateri so iskali dušo deteta. (Mat. 2, 19—20).
2.	Čudovito je to! Tisti, ki so se zarotili zoper Dete božje, so pomrli; on, ki je hotel umoriti Sina božjega — vsi so pomrli, le Jezus še živi. Zato pa sveti apostol Pavel judom piše, rekoč: Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in vekomaj, (Hebr. 13, 8.)
3.	Na to resnico: Jezus živi — tudi mi mnogokrat pozabimo; in zato ga ne častimo, temuč velikokrat razžalimo z različnimi grehi. Mnogoteri herodeži si brusijo nože in meče, da bi umorili božje Dete, ga pikajo z obrekovalnim jezikom, ga zbadajo z zastrupljenim peresom, naj bi zadušili sveto vero, pobili duhovnike, umorili Jezusa Kristusa. Da bi pa mi nikdar s takimi ne potegnili, premišljujmo danes veselo resnico: Jezus — živi.
B.	Jezus je pravi Bog — ima tiste lastnosti, ko Bog Oče: Jezus je vseveden, on je vsemogočen, neskončno dobrotljiv in usmiljen — je pa tudi večen, in vekomaj živi, kakor to uči sveti apostol Pavel, ki judom piše: Jezus Kristus je ravno tisti včeraj, danes, in vekomaj. Tedaj Jezus — živi:
1. Včeraj: s to besedo sveti apostol Pavel stopi tistim judom nasproti, ki so v svoji neumnosti Jezusovo rojstvo hoteli pred ljudmi utajiti, kakor da bi Sin božji ne bil na zemljo došel v človeškem telesu. In jim spričuje, da je Jezus Kristus resnično bil na svetu; da se je v Betlehemu narodil; da je po sveti deželi hodil in učil; da je za vse ljudi oboje zaveze na lesu svetega Križa trpel in umrl. Tudi temu izrazu: „Včeraj“ se ne 'smemo čuditi, ker sveti Pavel, apostol, je živel kratko za Jezusom, in je bil za
čuvaja obleke morivcev svetega Stefana. In če mi pogledamo iz svoje starosti nazaj na svoja šolska leta, se tudi nam to kratko zdi, kakor bi bili včeraj izstopili iz šole. Če celi čas noter do svetega Pavla, ali celih 1900 let — nazaj pogledamo — je res kakor kratko včeraj; vse hitro mine, Jezus pa živi. Zato že sveti Duh v stari zavezi pravi in nas uči: Tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan, ki je minil; in kakor straža ponoči. (Ps, 89, 4.) Včerajšnji smo — brzo nam preteče naše življenje; Jezus Kristus pa je ravno tisti pred 1901 leti, kakor je tudi še:
2.	Danes. — Jezus živi še današnji dan po svoji veri. Razposlal je namreč gospod Jezus svoje apostole po vsem svetu, naj nesejo njegove nauke med vse narode zemlje. Domači duhovniki in misijonarji širijo sveto vero po vesoljnem svetu, da tako Jezus živi med nami do konca sveta. Po svetih zakramentih nam iz božjega srca tečejo vse tiste milosti, katere je Sin božji seboj na zemljo prinesel. Ljubi Jezus zaliva v naših srcih nebeške rožice božjih in krščanskih čednosti. Jezus živi pa posebno v cerkvi v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, kjer je resnično, živo in telesno pričujoč v podobi posvečene hostije. — „Živa vera nam spričuje, kar ne vidijo oči, da v altarskem zakramentu — Jezus-Bog živi.“ Tukaj on vse vidi naše obnašanje, čuje naše molitve, posluša naše petje, in dela čudeže danes še tako kakor jih je delal, ko je sam po sveti deželi hodil in učil. Jezus živi še danes.
Pred nekaterimi leti je bila v Parizu velika slovesnost v neki cerkvi. Mnogo ljudstva je bilo zbranega, in vsi altarji razsvetljeni, na velikem altarju pa je v molitev bilo razpostavljeno presveto Rešnje Telo. — Vse moli, vse poje. Naenkrat pa se vname kinč velikega altarja in nastane grozen požar. Zdaj se vzdigne monštranca s presvetim Rešnjim Telesom, ter vpričo vsega začudenega ljudstva plava na drugi altar, da se reši požara. Kakor nekdaj pred Herodom in pred sabljami krvoločnikov, tako je mili Jezus bežal pred ognjem: Jezus živi — danes.
Le idi v sveti Lurd, ali beri novine tega Marijinega svetišča, in spoznal boš, koliko čudežev se letoma vrši med obhodom s presvetim Rešnjim Telesom. Jezus živi — danes in bo:
3.	Vekomaj živel — tudi po svojem človeškem telesu, po človeški naravi bo Jezus živel vekomaj. Vsi sveti apostoli, vsi Jeruzalemčani, in sovražniki Jezusa Kristusa nam spričujejo, da se je Gospod štirideseti dan po svojem vstajenju iz Oljske gore vzdignil v nebeške višave; tam sedi na desnici Boga očeta, neumrjoč Zveličar naš, pa smrt ga nikoli več ne bo zadela. Pre-
krasno zato piše sveti apostol Pavel Rimljanom, govoreč: Vemo, da Kristus, ko je vstal od mrtvih, več ne umrje; smrt ne ho več črez njega gospodovala. Kajti da je umrl grehu, je enkrat umrl; da pa šivi, šivi Bogu. (Rim. 6, 9—10.) Jezus živi vekomaj pri Bogu, in tam za nas prosi ter nas zagovarja, po nauku svetega Pavla apostola, ki piše: Jezus pa, ker ostane vekomaj, ima večno duhovstvo. Torej jih more tudi vekomaj zveličati, kateri pridejo po njem k Bogu, ker vedno šivi, da za nas prosi. (Hebr. 7, 24—25.) Ta Jezus, ki živi na desnici Boga Očeta, bode prišel na sodnji dan sodit vse ljudi, žive in mrtve — pogubljene in zveličane. Svoje zveste služabnike bo vzel ljubi Jezus seboj v večno veselje, da se bodo poleg njega vekomaj veselili. Kateri pa Jezusu po življenju strežejo, ga preganjajo, zaničujejo, morijo s smrtnimi grehi, tisti bodo pa zavrženi v brezdno večnega pogubljenja! Med katerimi pa ti, ljubi poslušavec, hočeš biti?
C.	Jezus živi. Imejmo to resnico vedno pred očmi: Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in vekomaj. Ker tedaj Jezus vedno živi in nas pri Bogu zagovarja, zato ga pa moramo ljubiti iz celega srca; ga moramo vselej častiti: Hvaljen bodi Jezus Kristus! in mu moramo zvesto služiti. Neusmiljeni Herod — nehvaležni grešnik ti, nesrečna grešnica! ne preganjaj več božjega Deteta, umoriti ga ne moreš, ker Jezus živi vekomaj, marveč le sam sebi nakoplješ nesrečo in pogubo. Vzemimo dete Jezusa na svoje roke, položimo si ga v naše revno srce: Ljubimo Jezusa in mu zvesto služimo, potem bomo tudi vsi pri ljubem Jezusu v nebesih živeli vekomaj.
Jezus naj živi!
O presrečno to življenje,
Sladko z Jezusom združenje,
Druga mi želeti ni,
Kakor: Jezus naj živi. Amen.	S. Gaberc.
Praznik razglašenja Gospodovega.
1. Pot sv. treli kraljev proti Betlehemu in naša pot proti nebesom.
Videli smo njegovo zvezdo na Ju-trovem in smo ga prišli molit.
Mat. 2, 2.
Kako srečni so bili trije modri! Izmed milijonov ljudi so bili izbrani, da spoznajo in molijo svojega Zveličarja. Bližnji sosedje, jeruzalemski pismarji in farizeji niti vedeli niso, kaj se godi v njih bližini, od solnčnega vzhoda so prišli trije modri in vžili neizrečeno veselje, da so videli njega, po katerem je hrepenelo človeštvo toliko stoletij, da so njemu, kralju nebes in zemlje, prinesli svoje darove. Predragi! Mislimo si, da bi imeli tudi mi to srečo, da bi mogli videti to nebeško Dete, da bi ga mogli sprejeti v svoje naročje in pritisniti ga na svoje srce. Kdko nebeško veselje občutili bi pri tem! Tudi mi bi pokleknili in molili to nebeško dete! Pa saj imamo to srečo; v zakramentu sv. Rešnjega Telesa vidimo svojega Zveličarja v podobah kruha in vina, tukaj ga zamoremo ljubiti, častiti, moliti, da, še celo sprejeti ga moremo v svoje srce. In kar je še neskončno večje vrednosti, najlepše upanje imamo videti Sinu človekovega v njegovem veličastvu, tam gori na desnici božji, kjer bomo uživali pri njem neskončno svojo srečo. Zdaj smo še na potu, ali enkrat gotovo dosežemo to svojo srečo. Truditi se moramo na tem potu; vedno bolj se bomo bližali svojemu cilju, in enkrat bomo gotovo dosegli svoj namen. Človeško življenje je popotovanje! Kristjan, raduj in veseli se, življenje tvoje je potovanje proti nebesom. Današnji sveti evangelij spominja one za vsacega;kristjana prevažne resnice: Življenje kristijanovo je pot k Jezusu. Kako dolgo pot. so morali prehoditi trije modri, preden so našli v Betlehem k Jezusu, po katerem je hrepenelo njihovo srce. In ravno tako je življenje kristjanovo dolga pot proti nebesom, kjer najde Onega, ki ga bo oveselil in osrečil za večne čase. Zato sem se namenil danes primerjati pot treh kraljev proti Betlehemu in pot kristjanovo proti n e b e s'o m. Naš cilj, naš namen in naše hrepenenje je priti k Jezusu Kristusu v nebeško kraljestvo. Prašajmo tri modre, po kateri poti naj hodimo, da tudi mi enkrat pridemo v kraj, po katerem hre-penč naša srca. Po njihovem potu hodimo, in gotovo bomo dosegli svoj namen! Bog nam daj v to svojo pomoč!
Trije modri so bili učeni možje plemenitega rodu. Zvezdo-slovje je bilo takrat močno razširjeno na Jutrovem in tudi ti trije modri so se pečali z zvezdoslovjem. In to je bil prvi vzrok, da so se podali na daljni pot iskat novorojenega kralja Judovskega. In tu vidimo v podobi, kaj se zahteva kot prvo, da bomo mogli doseči enkrat svoje zveličanje. Misliti moramo namreč na nebesa. Kdor je zatopljen vedno v zemeljske reči, kdor vedno le išče in hrepeni po zemeljski svoji sreči, on ne pozna pota proti nebesom, on ne išče pravega svojega cilja. Mnogi ljudje nimajo onega čuta, s katerim spoznamo ono, kar je zgoraj, mnogi ljudje nikdar ne mislijo na nebeško svojo pravo domovino, nikdar ne hrepene po njej. Taki ljudje ne delujejo v dosego svojega namena; kakor onemogli starčki so na tistem mestu, kjer so bili kakor čvrsti mladeniči, vedno se pečajo z nizkimi zemskimi stvarmi, kakor da ne bi bili stvarjeni za kaj višjega. „Sursum corda!“ Kvišku povzdignimo svoja srca. Ne pečajmo se preveč z minljivimi, svetnimi stvarmi. Ne navezujmo svojega srca na bogastvo in na časno srečo, ne navezujmo ga na svetno veselje, vedno imejmo pred očmi besede Zveličarjeve: Le eno je potrebno. Da, v resnici le eno je potrebno: oprostiti duha svojega vseh posvetnih skrbi in misliti le na to, kako bomo dosegli svojo večno srečo. Večkrat in resno premišljujmo minljivost človeškega življenja, večkrat obrnimo svoje misli proti nebesom, za katera smo stvarjeni, z veseljem poslušajmo vsaki glas, ki pride od zgoraj in to bode prvi naš korak proti nebesom.
Ko so sveti trije kralji po svoji navadi opazovali zvezde, so ugledali zvezdo nenavadne podobe in velikosti. Bolj ko so opazovali to zvezdo, bolj jim je prihajalo na misel, da mora ta zvezda pomeneti nekaj čudovitega. Zdaj pa jih je začela razsvetljevati posebna milost božja. Splošna misel je bila takrat, da čudovita zvezda pomenja prihod velikega vladarja; morda se je bila tudi v njihovi deželi razširila prerokba: Vzšla bo zvezda iz rodu Jakobovega. Ko ne bi bili trije modri ugledali te zvezde, ko bi jih ne bil Bog razsvetlil s svojo milostjo, nikdar bi se ne bili podali na pot v Betlehem,- nikdar ne bi bili našli svojega Zveličarja. Tudi z nami je ravno tako! Tudi nas vodi Bog po vnanjih dogodbah k zveličanju. Dokler je človek v sreči in pri zdravju, dokler se mu godi vse po volji, pač lahko presliši glas vesti in vere, lahko pozabi Boga in večnosti, sreča in zdravje ga naredita še bolj predrznega, da kakor oslepljen hiti
v svojo pogubo. Kaj hoče usmiljeni Oče zdaj storiti, da bi iz spanja vzbudil nespokornega svojega otroka? Gospod se posluži grenkega zdravila, da bi ozdravil hudo bolezen. Bog napuhnenca poniža, igralca pusti v revščini, lakomnega udari z nesrečo, trdovratneža tepe z mnogimi nadlogami, vse le za to, da bi spoznali, kako bridko in grenko je, da so zapustili Gospoda svojega Boga. In res, take žalostne prigodbe grešnika živo učč spoznati nestanovitnost in nečimernost vsega svetnega, ga budč iz mlačnosti in slabih navad, ga silijo oči povzdigniti proti nebesom, od koder zamore priti pomoč, kjer je naš pravi namen. Ti zunanji dogodki so nam zvezda, ki nas, kakor zvezda tri modre v Betlehem, vodijo proti cilju našega popotovanja, proti nebeški naši domovini. In vrhu tega nam deli Bog svojo milost. Brez milosti božje bi hodili po temi. Pa zahvalimo Boga: poslal nam je to luč, ki nam razsvetljuje pot proti nebeški naši pravi domovini. Že prvi dan, ko smo prišli na svet, nam je poslal Bog žarek svoje milosti, in od tistega dne je svetila luč vsacemu človeku po temnih potih njegovega življenja. Tako dober je Bog! Olajšati nam hoče pot proti nebeški naši pravi domovini, po zunanjih dogodkih, po luči svoje milosti nas vodi na potu v nebeško pravo našo domovino.
Ni se zastonj prikazala zvezda trem modrim. Trije kralji so sklenili vzdigniti se in iti, kamor jih bo vodila zvezda. Komaj so to sklenili, že so se napravili na pot, in hodili so za zvezdo, ki jim je bila vodnica. Zapustili so svojo domovino in podali se na pot v tujo deželo, ne vedč, kam jih bo privedla ta zvezda. Zopet nova podoba za nas na potu proti nebesom. Kaj bi bilo pomagalo modrim, ko bi bili zagledali zvezdo in ne bi bili poslušali glasu Božjega, ki jih je vabil iti, kamor jim bo zvezda kazala. Kaj nam pomaga, ako nam Bog ponuja svoje milosti in mi jih nočemo porabiti? Ako nam pomaga Bog, da živimo čisto, zmerno, ponižno, v miru, da se vadimo v čednostih, ki nam prinesti nebesa, kaj nam pomaga to, ako mi nočemo zapustiti greha in slediti milosti božji? Tako gotovo ne bomo prišli v domovino, ako nočemo hoditi po potu, katero nam kaže zvezda milosti božje. Kristjan mora sodelovati z milostjobožjo, kakor so sledili trije modri zvezdi, katera se jim je prikazala na nebu.
Pa kaj se je zgodilo? Ko se približajo ti trije možje Jeruzalemu, naenkrat zgine čudovita zvezda, ki jim je doslej kazala pot. Bili so v velikem strahu. Morda smo se pa zmotili, morda je imela prikazen ves drug namen; kam se torej hočemo obrniti,
2fc
da se nam izpolni goreča naša želja? Te in enake misli so jih' začele mučiti. Bili so v veliki zadregi, zelo velika je bila skušnjava,, da se vrnejo v svojo domovino. Tako se godi tudi nam na potu proti nebeški naši domovini. Kolikokrat se nam dozdeva, da nam je izginila zvezda milosti božje. Tako mlačni postanemo v dobrem, slabotni smo kakor trst, nemogoče nam je zapustiti greh. Skušnjave postajajo tako mučne, da se nam dozdeva nemogoče jih premagati. Skušnjava, zapustiti pot čednosti in podati se na pot pregrehe, postane taka, da se začne že naše oko ozirati na pot pogube. Boj za nebesa postane nam tako težak, da bi se kmalu sprijaznili z mislijo, raje odpovedati se nebesom, kakor zapustiti kak greh, ki se nam je priljubil. Tako stanje je za nas silno nevarno. V takih trenotkih stojimo med nebom in peklom, korak naprej ali nazaj je odločilen ali za naše zveličanje ali za naše pogubljenje. V takih trenotkih posnemajmo zgled treh modrih, prigovarjajmo si: Bodi stanoviten, ne pusti se zapeljati! Neustrašen bodi na potu do svojega cilja. Tako so storili tudi trije modri. Zginila jim je sicer zvezda, a vendar niso izgubili poguma, vendar se niso vrnili; bili so v Jeruzalemu, povsod so povpraševali po novorojenem kralju Judovskem; stopili so še celo pred kralja Heroda. Zdaj so izvedeli, kje imajo iskati novorojenega kralja Judovskega; čeravno jim je izginila zvezda vodnica, vendar so zvedeli, kje bodo našli Onega, katerega so prišli iskat iz daljne svoje domovine. Tudi tebi naj ne upade v skušnjavah srčnost. Povprašuj kakor trije sveti kralji svojo vest, povprašuj svojega spovednika ali dobrega svojega prijatelja! Sredstev, premagati skušnjavo, imaš dovolj; le poišči si pravo sredstvo, dobro ga rabi in zmagal boš. Se enkrat poglejmo za tremi modrimi. Ali jih je morda goljufala nada, najti svojega Zveličarja ? Potolaženi so zapustili Jeruzalem in se podali na pot v Betlehem. In mislite si njihovo veselje! Komaj so zapustili mesto; zopet se jim je prikazala zvezda, katero so videli na Jutrovem. Kakor poprej, jim je kazala pot, veliko lepša, veliko svetlejša se jim je dozdevala svetloba njena, ker so se vedno bolj bližali svojemu cilju. Zakaj bi torej obupali, zakaj naj bi izgubili srčnost v skušnjavah ? Prepričani bodimo, ako nam včasi preti milost božja ugasniti, vendar nas ne zapusti, od sebe bi jo morali pehati, potem bi jo Bog nam odtegnil popolnoma. Kolikokrat se nam dozdeva, da solnca ni na nebu, pa solnce je na nebu, le oblaki ga prikrivajo in branijo žarkom razsvetljevati zemljo. Tako
je tudi z milostjo božjo. Naše strasti, slabe naše navade otemnč njeno luč, in je ne pustč svetiti v naših dušah. Kadar pa izginejo oblaki, takrat se nam pokaže solnce v vsi svoji svitlobi. Krepko premagajmo skušnjavo in toliko bolj delavna je potem milost božja.
Kmalu so dospeli trije modri tja, kamor je hrepenelo njihovo srce. Pridejo v Betlehem; pridejo h koči, kjer stanujeta Marija in Jožef, zvezda se ustavi, stopijo v kočo, zagledajo božje Dete, predenj pokleknejo, molijo ga, prinesejo mu svoje darove, znamenja svojega spoštovanja, svoje ljubezni in imajo v njegovi bližini najlepše ure svojega življenja. Videli so njega, po katerem so tako hrepeneli, s tem je bila poplačana njihova gorečnost, kronana njihova stanovitnost. Ta čas tudi nam morda ni več daleč. Ta čas bo prišel, ko bode obolelo naše telo, ko bode počasneje začelo biti naše srce, ko bomo zatisnili svoje oči, ko bomo z zadnjim vzdihljenjem izdahnili svojo dušo. Prestane so težave, sovražnik je premagan za vedno. Končana je pot, zadnji korak iz tega življenja je prvi korak v večnost, s tem korakom prestopimo prag večnosti. Tu zagledamo, kar nikdar ni videlo telesno naše oko, tu slišimo, kar nikdar poprej ni slišalo naše uho, občutimo veselje, katerega še nikdar ni občutilo naše srce. Videli bomo nebeškega svojega Očeta, zagledali bomo Jezusa Kristusa, gledali bomo poveličane brate svoje, svetnike v nebesih. Z Bogom Očetom in z Jezusom Kristusom bomo uživali veselje in radost, katera prisega ves človeški razum, in uživali bomo to veselje celo večnost. Amen.	f Fr. Zakrajšek
2. Kaj nam današnji praznik kliče v spomin?
Narodi bodo hodili v tvoji luči.
Izaija 60, 3.
Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in tvojo lastno dušo bo meč presunil, da se razodenejo misli mnogih src, to prerokovanje starčka Simeona se je jelo brzo izpolnovati. Predno se je nadejala, se je oster meč zasadil najboljši materi globoko v srce. Ko so prišli trije kralji iz daljnih jutrovih pokrajin, sta žarela z Marijinega obličja veselje in začudenje hkrati; toda izginila sta ž njega še tisto noč, ko se je napravljal Jožef na pot v prognanstvo; izginila je radost
z Marijinega obličja, ko je zaslišala angelovo naznanilo, da išče Herod Jezusa in da hoče umoriti njeno ljubljeno dete. Trepetaje je čula uboga mati grozni klic: Proč s Kristusom! Ali se čuje ta žalostni klic tudi dandanašnji?
Sedanji čas je jako podoben onemu, o katerem nam poroča sv. evangelij. Pogani so se prišli poklonit Jezusu, molit ga in častit. V daljne dežele, do skrajnih pokrajin Arabije je zašumela novica, da se je rodil Jezus Kristus, oni izvoljenec, ki so ga pričakovali vsi narodi. Daljna tujina pošilja k njemu kronane poslance — in domovina ? Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli. Komaj se je bil rodil, se je že razlegnil krik: Proč s Kristusom! Jezus mora iz svoje domovine bežati pred zakletimi sovražniki. In kako se mu godi dandanašnji? Dandanašnji pode Jezusa Kristusa iz njegove lastnine mogočniki; dandanašnji izganjajo Jezusa Kristusa iz svojih dežel oni, ki so bili nekdaj krščeni v njegovem imenu. Kam naj se zateče preganjani, zaničevani Kristus? Kje naj si najde zavetja?
Kristijani, njegovi lastni otroci zapirajo pred njim svoja srca, zapirajo duri svojih stanišč, da bi ne videli svita njegove zvezde; zakrivajo si pred njim svoje obraze bedasto meneč, da jih tudi on ne vidi.
Kaj bi rekli o takem sinu, ki bi še globlje potisnil zapah pri durih, ko bi oče trkal na nje in ga prosil, naj ga pusti no‘ter, on pa bi ostal trd kakor kamen in bi se ne dal omečiti najiskrenejšim prošnjam? Kaj bi rekli o prijatelju, ki bi vam javno zagotavljal zvestobo in bi v znamenje zvestobe polagal roko na srce in vam v znamenje ljubezni pritiskal poljube na ustnice, pa bi zdajci zamenjal prejšnje smehljajoče se obličje z obrazom, s katerega prši neukrotljiva zavist in ostudno sovraštvo? A kaj naj rečem o kristijanih, ki Jezusa Kristusa zatajujejo ne samo z besedo, ampak v dejanju — njega, ki je plemenitejši, kakor najboljši oče, njega, čegar prijateljstvo neizmerno prekaša vso posvetno ljubezen.
Egiptovski Jožef, prodan od svojih bratov, je našel pri poganih priznanje in slavo. On je podoba našega Zveličarja. Jezus Kristus, tolikokrat prodan od kristijanov in zapoden, se zateka iz teh palač, kjer posvetni blesk in ničemurnost dušč poslednjo iskro vere vanj — ali veste kam ? Ko bi mogli preleteti širno morje in za njim še daljne pokrajine in se potem vstaviti nad deželami, kamor stopa Evropejec samo takrat, kadar hoče odkriti
čudečim se črncem čudo včlovečenja in odrešenja, oj tedaj bi videli, tedaj bi se na svoje oči prepričali, kako sprejemajo divji pogani Jezusa Kristusa, pregnanca iz krščanskih dežel; tedaj bi se prepričali, kako jih prestvarja Kristus v krotka jagnjeta. Pogani, ki začenjajo biti šele ljudje, ko jim zasvita sv. vera, pogani, ki so bili včeraj še groznejši nego ljuta zver, pogani, ki so si še nedavno napijali pri gostijah iz lobanj umorjenih sovražnikov, pogani, ki so si pred malo časom delali še godala iz človeških kosti in se radovali ob njihovih zvokih pri svojih gostijah, ti pogani klečč sedaj pred možem, oblečenim v črno, dolgo obleko in držečim v roki sv. križ. Gotovo ste že brali v časnikih in v „Koledarju družbe sv. Mohora", kako so pokristjanjeni divjaki zvesto vdani sv. krščanski veri in kako vneto izpolnujejo svoje verske dolžnosti. Glejte, k njim se je zatekel preganjeni Kristus. Pri njih je našel zavetje.
In pri nas? Proč s Kristusom! kričč po mnogih evropskih deželah. Po nekod ga preganjajo javno, po drugod ga stiskajo v k6t tako, da se ne more ganiti. Ali naj vas opozorim na nekatere prigodbe, ki nam jasno pričajo, da mnogi ne marajo več za Kristusa? Krvavi izgredi pri nekaterih procesijah na Španskem so nam očitni svedoki sovraštva do Kristusa. Minulo jesen je moralo ostaviti na tisoče redovnikov in redovnic francosko domovino — zakaj? Zaradi Kristusa; zato, ker so v njegovem imenu molili poučevali mladino, stregli bolnikom, skrbeli za siromake. Proč od Rima! kličejo krivi preroki našim nemškim sosedom; žal, da mnogi slušajo njihovo pogubno vabilo in odpadajo od Kristusa. Da, nekateri so celo tako zaslepljeni, da tiščč nazaj v staro poganstvo. Na tisoče otrok se nahaja v glavnem mestu nemškega cesarstva, v Berolinu, ki niso več krščeni.
Ali je vera Kristusova, objavljena pred malone dvetisoč leti, res že oslabela, ali se je res že preživela?
Takoj vam očividno dokažem, koliko je vredna krščanska vera. Turki so neverniki, kakor vam je znano; oni so pogani Mnogi izmed njih si prisvajajo v novejšem času po raznih za-padnih vseučiliščih evropsko svetno omiko. A kaj pravi neki izvrsten pisatelj pišoč o pokrajinah ječečih pod vlado polumesca? On trdi, da naj preprostejši Bolgar ali Srb, ki ne ume niti pisati niti brati, zna pa iz dna duše moliti „Očenaš“, „Češčenosimarijo“, „Vero“, pred njegovimi očmi nezmerno prekaša najomikanejšega Turka, ki se je šolal v mladosti v Londonu ali v Parizu. Tako
je sodil mož, ki je bil pravičen Slovanom in ki je hkrati znal prav ceniti krščanstvo. Prav je govoril. Nobena veda, nobena umetnost, nobena omika ne deluje tako blagodejno na človeško srce, kakor vera, ki jo je oznanoval Jezus Kristus.
Današnji govor sklepam z opominom: Ne gonimo Kristusa iz svojih stanovališč, iz svojih domov, iz svojih sel in pokrajin; ne bodimo podobni nesrečnim sinovom judovske dežele, pred katerimi je moral bežati Kristus. Ozirajmo se na zvezdo, ki je vedla tri kralje od vzhoda k bornemu betlehemskemu hlevu. Tudi nam sveti zvezda; jasno nam sveti kristalno čista zvezda sv. vere, ki nas vodi in spremlja ob slehrnem našem koraku. A mnogi se ozirajo na drugo zvezdo. Ta pa se večkrat zatemnuje; le redkokdaj se zablesti, a potem se skrije za oblake. To je zvezda po-zemeljske sreče. Njen svit je nestalen in premnogokrat goljufiv. Ce ti zajde ta zvezda, če se ti skrije morda za vse življenje, ne tarnaj, ne toguj, ne žalosti se; saj ti obseva obteženo glavo s sijajnim bleskom še neka druga zvezda, ki ti s svojimi žarki otira žalost z obličja. To je zvezda naše sv. krščanske vere, ki je človeku najzanesljivejša tovarišica celo tedaj, ko ga je ostavilo vse.
Zatorej prosimo danes ponižno s sv. tremi kralji vred klanjajoč se Jezusu Kristusu, da bi nam bila zvezda sv. vere zvezda večernica, kadar se nagne naše življenje v zaton, da bi nam bila tedaj oznanovalka srečne večnosti. Amen. V. B. T. — I. P. V.
Prva nedelja po razglašenju Gospodovem.
1. Homilija.
Vsako leto nam sv. katoliška cerkev podaja v premišljevanje in pouk Gospodovo življenje od njegovega rojstva do častitljivega vnebohoda. Nekaj skrivnostnih dogodkov smo že praznovali: stali smo ob jaslicah novorojenega Kralja nebes in zemlje in ga s pastirci molili; v duhu smo bili pričujoči, ko je Jezus v prvič prelival svojo kri pri obrezovanju, z Marijo in sv. Jožefom smo častili Boga, ki je dal svojemu Sinu ime, ki je čez vsa imena. S tremi kralji smo Jezusu poklonili in darovali zlata vere, kadila upanja in mire ljubezni. Spremili smo ga v
duhu na begu v Egipt in bili priče njegove ponižnosti ter potrpežljivosti do svojih preganjavcev; danes pa gremo ž njim v Jeruzalem k velikonočnim praznikom, kjer ga vidimo prvič nastopati samostojno, kjer v prvič na njem zapazimo vidna znamenja njegovega božanstva in mesijanske časti.
Premišljevati hočemo danes ta dogodek na podlagi današnjega evangelija in sicer najprvo, kaj beremo v njem I. o Mariji injožefu; potem pa tudi II. o dvanajst-letnem Jezusu.
I.	Evangelij nam pripoveduje o Mariji in Jožefu, da, ko je bil Jezus dvanajst let star, so šli njegovi starši v Jeruzalem po navadi praznika. Po Mojzesovi postavi (2 Moj. 23, 14—17) so morali vsi Izraelci moškega spola od dvanajstega leta naprej ob treh glavnih judovskih praznikih, namreč o veliki noči, o binkoštih in o prazniku šotorov t j. meseca oktobra, priti pred Gospoda v njegov sv. šotor, dokler ni bilo še templa, pozneje pa v tempel k daritvam. Izraelk postava ni vezala: smele pa so priti in kar jih je bilo gorečnejših, so tudi prihajale.
Tako je šla tudi Marija z Jožefom na daljno pot iz Nazareta v Jeruzalem, kakih 30 ur hoda. Glejte lepi zgled gorečnosti teh dveh svetih oseb! Res, da beremo le o velikonočnem popotovanju Marije v Jeruzalem, vendar smemo misliti, da se je Marija pridružila Jožefu tudi druga dva praznika in šla ž njim v sv. mesto. Troje praznikov po 30 ur hoda znaša koliko? 90 ur, ali ne? Sedaj pa vzemite one kristijane, ki o nedeljah in praznikih opuščajo božjo službo, dasiravno imajo le samo in morda največ pol ure do farne cerkve. Kolika nemarnost! Res, da nas kristijane veže cerkvena zapoved, okoli 70 krat na leto biti pri sv. maši, ali to še od daleč ni tako težavno, kakor je bilo za Jožefa in Marijo njihovo potovanje; dalje traja pri nas služba božja le dobro uro; pri Judih pa je trajala sedem dni: koliko je takih kristijanov, ki jim je sv. maša kmalu predolga, če je le količkaj dalji kakor pol ure, o pridigi še ne govorim ne. In vendar bi kristijan moral vedeti, da mi pri samo eni sv. maši več milosti zadobimo, kakor Judje vseh sedem dni, če le hočemo in smo v stanu milosti božje. Sicer pa se dober kristijan sv. maše ne vdeležuje samo ob nedeljah in praznikih, ampak tudi delavne dni, kadar more, kar je tudi med vami zelo v navadi in v spodbudo drugim. Bog daj, da bi tako ostalo in da bi se ta gorečnost še bolj pomnožila!
Marija in Jožef sta vzela dvanajsletnega dečka Jezusa seboj na daljno pot v Jeruzalem. Stariši! delate tudi vi tako? Jemljete svoje otroke s seboj v cerkev? To bi bilo dobro, če tudi ne ravno vselej potrebno; marsikatere lahkomišljenosti, marsi-kakega greha, ki ga otroci na poti v cerkev store, bi ne bilo. Dobe pa se tudi stariši, ki svojih otrok celo ne pošiljajo v cerkev, dasiravno so to storiti dolžni, kakor hitro spolni otrok sedmo leto. Seveda bolezen in posebno slabo vreme tudi tukaj izgovarjata. Nikakor pa ne izgovarja greha starišev to, ako svojih otrok zaradi slabe obleke ne pustč v cerkev, ko se sami oblačijo preveč preširno, ali bolj odraščenim otrokom pripravljajo predrago obleko, in vsled tega manjšim ne morejo preskrbeti primerne. Kaj naj rečem še-le o tistih stariših, ki zapravljajo, ki imajo za žganje in tobak vedno denar, otroku pa za obleko in obutev nikoli! Se nekaj. Otroci z dežele se izgovarjajo, da ne morejo v cerkev, ker morajo živino pasti med službo božjo. Koliko na slabšem bi bila živina, ko bi med sv. mašo ostala v hlevu, o tem ne bom govoril; ali omeniti moram, da je otrok na slabšem, ker se'v mladosti navadi v taki in enaki malenkosti najti izgovorov, da izostane iz službe božje. Gospodar, gospodinja! naj ti ne bo živina več ko otrok, in če že mora živina med sv. mašo na pašo, ženi jo ali sam, ali kedo izmed odraščenih tvojih domačih, ki je bil že pri maši ali pa bo šel lahko pozneje, da ne boš otroka navadil v mladosti zanikarnosti v obiskovanju službe božje.
In ko so dnevi pretekli in so nazaj Sli, je ostal mladenič Jezus v Jeruzalemu in njegovi stariši tega niso vedeli. Menili so pa, da je pri družini in so šli dan hoda, in so ga iskali med sorodniki in znanci. In ko niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in so ga iskali.
Navadno so Judje ločeni po spolu potovali v Jeruzalem in nazaj, možje zase, žene zase, otroci pa so se držali ali očeta ali pa matere. Tako se je zgodilo, da sta Marija in Jožef še-le zvečer prvega dne odhoda zapazila, da ni Jezusa. Bržkone je Jožef mislil, da je Jezus pri Mariji, Marija pa nasprotno, da je pri Jožefu v v družbi mož. Tedaj ne Jožefa in ne Marije ne zadeva nikaka krivda, da sta zgrešila Jezusa. Lahko si mislimo njih strah sedaj. Po pravici štejemo dneve iskanja k sedmerim žalostim Marije. Saj je sama rekla, potem ko je našla Jezusa: „Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala." Da, res, kolika žalost! Seveda bati se jima ni bilo treba, da se je izgubil, da ga tedaj iz tega vzroka
ni pri njiju: saj je bil vsegavedni Bog. Pa povejte mi, ni bilo za nju že to v veliko žalost, da sta morala ločena biti le nekaj časa od bitja, ki sta je čez vse ljubila, ne-vedč, kje naj ga iščeta ? Dalje ju je vznemirjalo tudi to-le: vajena sta bila, da jima je bil Jezus v vsem pokoren: vedela sta pri tem, da se Gospod ni slučajno ločil od njiju, ampak namenoma. Kak namen pa je imel pri tem, tega nista vedela, in to ju je vznemirjalo. Morda se hoče že zdaj za vselej ločiti od njiju, morda že hoče sedaj nastopiti javno kot Mesija? Vedela pa sta, da bo začetek Jezusovega javnega življenja in delovanja ob enem konec njegovega bivanja v domači hiši, v domači družini. Kolika žalost za stariše ločiti se od ljubljenca? Ljubezen do Jezusa je bila tedaj vzrok žalosti nad njegovo izgubo.
O predragi! ko bi tudi mi tako ljubili jezusa! Ko bi tudi nam prizadejalo žalost to, biti bre? njega! O ko bi vendar vsi, ki so Jezusa izgubili, z Marijino in Jožefovo žalostjo ga iskali! Pa koliko jih je, ki ne čutijo nobene žalosti nad to izgubo! O neumneži! Kdor Jezusa tukaj ne išče, ko ga je izgubil v smrtnem grehu, zanj je Jezus tamkaj izgubljen za večno. O kristijan, kako se ti bo godilo v večnosti, ako tukaj živiš brez Jezusa in bi vtegnil tudi umreti brez njega?
In prigodilo se je, da so ga tretji dan v templju našli sedečega v sredi učenikov, ki jih je poslušal in popraše-
val......in njegova mati mu je rekla: Sin, zakaj si nama
tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.
Marija in Jožef nista našla Jezusa med sorodniki in znanci, tudi ne na ulicah ali trgih Jeruzalema, ampak v templju med učeniki postave. Glejte, kristjani, tako tudi mi ne najdemo Jezusa v lahkoživih družbah, pri preposvetnih veselicah, v šumenju in vrvenju sveta, ampak v templju, v cerkvi, pri božji besedi, pri sv. skrivnostih, v templju svojega srca. Pa da rabim golo besedo brez podobe: v občevanju s posvetnjaki, pri vživanju nepotrebnega in prevelikega razveseljevanja človek gotovo ne postane boljši, pač pa slabši, in ne redkokdaj si omadežuje srce z grehom in izgubi Jezusa; nasprotno pa: ako hodi v cerkev, moli pobožno, rad posluša božjo besedo, pogosto prejema sv. zakramente, se drži bolj doma in si privošči veselja in zabave po pameti in vesti, postane gotovo boljši in najde ter ohrani Jezusa.
Marijinih besed: Sin, zakaj si nama to storil, ne smemo imeti za kako očitanje, ampak le za izraz, za dokaz Marijine
ljubezni do Jezusa in njene žalosti nad izgubo, za katero Marija ne ve pravega vzroka. Glejte lep opomin za nas, da ni greh v križih in težavah potožiti Bogu svoje nadloge; pač pa pri tem posnemajmo Marijo v pokorščini do Boga, ki vse modro vreja, tudi to, kar se nam slabo dozdeva. Učimo se od nje tudi ponižnosti. Sv. Avguštin nas opozarja na to, da Marija pravi: Tvoj oče in jaz, ne pa: jaz in tvoj oče sva te žalostno iskala. Po pravici bi bila smela Marija tako reči; saj je le ona rodila Jezusa, sv. Jožef je bil le njegov krušni oče: le njej je rekel angelj: „Glej, spočela boš in rodila sinu... in ta bo Sin Najvišjega imenovan." Pa Marija je bila ponižna: zato se ni poviševala nad Jožefa v lep zgled zakonskim ženam, ki naj spoštujejo in ubogajo v vseh dovoljenih rečeh svoje može in naj jih ne jezč s pregovarjanjem in prepiranjem ter drugačnim ravnanjem, kakor zahteva hišni gospodar.
II.	Poglejmo sedaj, kaj ham današnji evangelij pripoveduje o Jezusu. Pravi nam, da je mladenič Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi stariši vedeli zato. In ko mu je mati Marija rekla: „Sin, zakaj si nama to storil?" ji je odgovoril: Kaj je, da sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta ? To so prve besede Jezusa, o katerih nam poroča sv. evangelij, pa tudi zadnje do njegovega tridesetega leta, ko je začel javno učiti. Sicer pa teh besed ne smemo tako umeti, kakor da bi bil Jezus nevoljen nad motenjem, kakor da bi ž njimi nekako grajal svojo mater. Nikakor ne; ne samo, da si moramo misliti, da jih je Gospod izgovoril z ljubeznivim glasom, tudi besede same niso podobne graji, ampak le prijazni opozoritvi. Jezus je namreč hotel reči: Saj vesta, kdo da sem in da se mi zoper mojo voljo ničesar ne more hudega zgoditi; čemu se tedaj žalostita; sicer pa, ker vesta, kdo da sem, bi morala tudi vedeti, da ne storim ničesar brez namena, vsled katerega sem na svet prišel: zapustil sem vaju tedaj tudi le zato, ker moram biti v tem, kar je mojega Očeta. Kaj pa je to, kar imenuje Jezus delo svojega Očeta ?
Glejte, to je delo odrešenja človeškega rodu: Bog je od vekomaj sklenil rešiti človeški rod in sicer po svojem Sinu: Jezus pa je bil v tem, kar je njegovega Očeta, ko se je vsedel med pismoučene v templju ter jih s svojimi vprašanji in odgovori opozoril nase, opozoril tudi na dejstvo, da je Mesija že rojen. Misliti si namreč moramo, da s pismarji ni govoril n. pr. o vremenu, o dobri ali slabi letini, ali pa o trgovskih
ali podobnih rečeh, ampak o času odrešenja, o obljubljenem Mesiji, o prerokbah, ki se imajo izpolniti o Mesijevem rojstvu ter jih je s svojimi vprašanji in odgovori hotel napotiti, da bi začeli iskati Mesija, ki so ga trije modri že pred 12 leti iskali na kraljevem dvoru. Iz tega lahko spoznamo, da se pismarji niso nič potrudili pozvedeti, je-li je bil novorojeni kralj Judov umorjen v Betlehemu z nedolžnimi otročiči, ali se je rešil.
Nekaj čudnega nam nadalje poroča sv. evangelij: Marija in Jožef nista umela besede, katero jima je govoril. Nista namreč umela, kako je Jezus, sedeč v templju med pismarji, v tem, kar je njegovega Očeta. Nista umela, kako da je že, dasi-ravno še otrok, v spolnovanju svojega poklica, slišala namreč nista, kaj je govoril s pismarji, zato tudi nista mogla vedeti, da jih je s svojimi besedami opozoril na Mesijo, ki mora po prerokbah in izjavi treh kraljev že davno biti rojen.
In je ž njima Sel in prišel v Nazaret in jima je bu pokoren. Premislimo pri tem: kdo je bil pokoren? Stvarnik stvarem, Gospod svojim služabnikom, Bog človeku. V resnici, čudapolna pokorščina! In v čem je bil pokoren? V vseh, tudi najmanjših rečeh Jožefu v delavnici, v hišnih opravilih. Pokoren je bil ves čas do svojega tridesetega leta. Otroci, veliki in majhni, vzemite si ga v zgled! Učite se od njega ljubiti, spoštovati in ubogati svoje stariše! In Jezus je rastel v modrosti in starosti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Modrosti in milosti je bil Gospod poln že ob svojem rojstvu; tedaj teh besed ne moremo tako umeti, kakor pri navadnem človeku: vzeti jih moramo v tem smislu da je Gospod dan za dnevom, bolj ko je rastel po starosti tudi bolje in večje dokaze dajal svoje božje modrosti in milosti in svetosti, da se je na zunanje bolj in bolj razodeval kot božji Sin. Podoben je bil v tem solncu. ki se samo v svoji svitlobi in gorkoti ne spreminja, ampak le z dnevom čedalje bolj širi svojo svitlobo in gorkoto.
Kristijani, kako pa je z nami? Moremo li reči, da z leti rastemo, napredujemo tudi v modrosti in milosti, v čednosti in svetosti? Svoje znanje smo si morda v teku let pomnožili, svoje gmotno stanje poboljšali; v modrosti čednosti pa morda še nismo prestopili prve stopinje: ravno nasprotno, šli smo morda nazaj v dobrem, zašli v napake in grešne navade. Da, marsikateri lahko reče: pred 5, 10 leti sem bil boljši, kakor danes, pred tolikimi leti še nisem poznal grehov, ki so sedaj pri meni pogostni.
O kristijani, vzemimo si zadnje besede evangelija k srcu in prizadevajmo si za popolnenje svojih čednosti. Mislimo si vsak dan, da za nebesa še nismo nič storili, in da se moramo resno poprijeti dela zveličanja. Poprimimo se ga pa s tem, da precej danes začnemo odpravljati svoje napake, zatirati slaba nagnenja in vaditi se v nasprotnih čednostih: poslužujmo se pri tem prid-niše zveličavnih pripomočkov, posebno sv. zakramentov. Jezus, Marija in sv.Jožef pa naj bodo nam vzgled gorečnosti v dobrem. Amen.	P. J.
2. Vesela slika izgubljenega Jezusa in žalostna slika današnje izgubljene mladine.
In mladenič Jezus je ostal v Jeruzalemu in njegovi stariši niso vedeli tega.	Luk. 2.
Pobožno izročilo pripoveduje, da je bil sv. evangelist Lukež slikar. Naslikal je več Jezusovih in Marijinih podob. Posebno imenitna je tista Lukeževa Marijina podoba, ki jo častč v cerkvi „Marije večje“ v Rimu. Ko je vladal papež Gregor Veliki, je pomorila kuga mnogo Rimljanov. Da bi jo zatrl, je ukazal papež slovesno procesijo, pri kateri so nosili omenjeno podobo po ulicah rimskega mesta. Na Marijino priprošnjo je nehala kuga. Od tedaj je ta podoba Rimljanom jako draga.
A sv. Lukež ni samo slikal s čopičem, slikal je tudi s peresom. Njegov sv. evangelij in dejanje apostolov sta polna najlepših slik iz življenja Jezusovega. Nedosežno krasno sliko razgrinja sv.Lukež v današnjem sv. evangeliju pred nami: 1. veselo sliko izgubljenega Jezusa, kateri hočem dodati 2. žalostno sliko današnje izgubljene mladine.
1.	Sv. evangelist nas uvaja danes v veličastni jeruzalemski tempel, ki ga je zgradil in z vsakovrstnim okrasjem ozaljšal Herod Idumejec, da bi se prikupil Judom. V tem svetiškem okviru se nahaja podoba, ki vam jo predočim točno po slikarskih potezah sv. Lukeža.
Sredi med judovskimi učenjaki, ki so natančno poznali vsako črtico v sv. pismu starega zakona, sredi med pismarji, ki so se nasrkali učenosti v visokih šolah aleksandrijskih in antijohijskih in izvrstno poznali nauke starogrških modrijanov, sredi med temi veljaki stoji dvanajstleten deček.
Poglejte tega dečka v obraz. Njegovo čisto oko se leskeče in nenavadno žari; obličje mu zardeva od nepopisnega navdušenja; iz njegovih ust pa prodirajo besede angelsko mile. Ta otrok, ta deček spravlja s svojimi vprašanji in odgovori v zadrego stare, izkušene, premetene učenjake. Česar oni nikdar v svojem življenju niso premišljevali, na to jih opozarja. Kjer nehava obzorje njihovega mišljenja, tja seza z ostroumnimi vprašanji dvanajstletni deček. Judovski učenjaki si vbijajo glave in jih povešajo pod težo misli, toda odgovoriti ne morejo.
Vi poznate tega dečka z jasnim očesom, s čistim, belim čelom, z obličjem rožno cvetočim, čegar sleherna poteza nam še dandanašnji kliče: Poglejte mi v dno duše in učite se od mene! Vi poznate tega dečka, saj vam je njegovo ime zapisano globoko v krščanska srca. Kako pa je zašel med te pretkane judovske učenjake ?
Prišel je s svojo materjo in z rednikom v Jeruzalem k velikonočnemu prazniku. Ko so prazniki minuli, sta šla Marija in Jožef proti domu. Ker so hodili možje skupaj in žene skupaj, otroci pa z očetom ali materjo, se je lahko zgodilo, da je Jezus zaostal v Jeruzalemu. Zaostal je nalašč in prostovoljno ter je šel v tempel. To nam razodeva vprašanje, s katerim je sprejel svojo mater in Jožefa rekoč: Ali niste vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?
2.	Kajneda se neradi ločimo od podobe, katero smo ravnokar zamaknjeni gledali, neradi se obračamo drugam; vekomaj bi se radi ozirali v ta nedolžni rožnati obraz, toda žalostna sedanjost nam kaže drugačne podobe — podobe, ob katerih pogledu se nam od bridkosti stiska srce, solza nam stopa v oči in strah nas spreletuje, kakšen rod pač vzraste iz sedanje izgubljene mladine.
Ali si moremo misliti kaj lepšega in vzvišenejšega, kakor je čista, nedolžna, nepokvarjena otroška duša? V tej duši kakor v zeleni travici tiči na tisoče nežnih popkov, ki naj se v poznejši dobi vsi razcvetč v krasne krščanske čednosti. Nedolžna, nepokvarjena otroška duša, komu naj te primerjam? Podobna si vrtcu polnemu cvetja, na sredi vrtca pa se dviga veličastni tempel svetega Duha. Odrveni najrajši jezik, ki bi zanesel v tako dušo po-hujšljivo besedo! Toda žal, hudobni jezik tako rad uničuje ta krasni vrtec; zlobno ga tepta in podira v njem svetišče sv. Duha. Obleko nedolžnosti oskrunja ena sama pohujšljiva beseda; ena sama zla beseda požge kakor slana divno duhteče cvetke, ki se
zovejo: pobožnost, gorečnost za službo božjo, pokorščina, čistost. Glejte žalostno sliko, ki sem vam jo obetal v uvodu. Toda duša, ki je pohujšana že v nežni otroški dobi, se mi zdi podobna pokrajini, kjer je divjal grozan vihar. Namesto krasnega vrta se širi odurna puščava. Morda pretiravam, morda slikam prečrno?
Rad zahajam med vaše otroke. Učim jih spoznavati Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Veselim se, kadar stopam v šolo; veselim se, kadar se mi dvigajo nasproti otroške ročice in gledam od radosti žareče oči in čujem odgovore gladko tekoče iz mladih ust. Mislim si: Saj še ni tako hudo; ti otroci so mi porok veselejših dni. — Ali tam je otrok, ki mi hoče nekaj povedati, a ga je sram. Obličje mu zardeva. Oči poveša. Kristijani, tudi vam bi se povesile glave, marsikateremu izmed vas bi zardel obraz in oči se zalile s solzami, ko bi slišali, kaj že ve marsikateri deset ali enajstletni otrok. Gorje otroku, kateremu se začenjajo odpirati oči kakor Adamu in Evi, ko sta spoznala, da nimata obleke.
Morda mi kdo poreče: Saj otrok tega še ne razume; toda odgovorim mu na to: Dosti je, če mu taka beseda obtiči v spominu. Otrok bo mozgal in premišljeval, kaj to pomenja, in verjemite mi, da prav kmalu raztrga zaveso, ki mu zakriva to, kar bi moralo skrito ostati nedolžnim očem. A potem iščite sramežljivost na njegovem obličju; potem iščite svetišče božje v njegovi duši; potem zahtevajte, da bi vas otrok poslušal; potem opominjajte, varujte, svarite, karajte! Vse zastonj!
Jezus Kristus odgovarja svoji od dolgega iskanja utrujeni Materi in redniku: „Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta ?“ Kaj vam pa odgovori dete, kadar ga najdete, kjer bi se ne bili nadejali? „Kaj vam mar, oče, kje sem? Kaj vam mar, mati, kod hodim ?“ Take odgovore morajo čuti stariši dostikrat. Kam hiti mati iskat svojo izgubljeno hčer? Mar v cerkev? Ne bom vam odgovarjal na to vprašanje; saj sami veste, kje tako rada vene nedolžnost; saj so vam znani kraji porošeni s solzami nesrečnih mater.
Dvignimo se znova z dušo in s srcem k dvanajstletnemu Jezusu. Obljubite mu zlasti vi, krščanski stariši, da si boste prizadevali na vso moč ohraniti duše svojih otrok čiste in nedolžne, vsestranski podobne Njemu, ki je rastel v starosti in modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. Podobo dvanajstletnega Jezusa imejte kakor dragoceno zrcalo v svojih stanovanjih; ozirajte se nanj vsak dan; primerjajte ž njim svoje otročiče. Ako bi zapazili kdaj

na njih kako hudobijo, zatrite jo nemudoma. V vaših rokah je njihova sreča; a tudi sami se osrečite, ako jih ohranite nepokvarjene. Najubožnejšemu očetu, najbornejši materi so največja radost in tolažba dobro vzgojeni otroci.
Ne oropajte se te tolažbe, krščanski stariši. Vtegnejo priti trenutki, ko boste zapuščeni od vseh, a ne bo vas zapustil vaš blagi sin, vaša dobra hči; otrla bosta žalost z vašega čela in vam pomagala, če ne v dejanju, pa vsaj z gorečo molitvijo. Ne oropajte se z zanikamo vzgojo te nade. Ne vgašajte nikdar v srcih svojih otročičev plamena sv. vere. Ne izpodkopavajte v njihovih nedolžnih dušah nikdar spoštovanja pred oznanovalci Kristusovih naukov. Vzgojite jih sebi na radost, čast in ponos in Bogu na slavo. Amen.	V. B. T. — 1. P. V.
Druga nedelja po razglašenju Gospodovem.
(Praznik imena Jezusovega.)
1. Homilija nedeljskega evangelija.
Z današnjo nedeljo nam sv. cerkev v evangelijih začenja podajati v premislek Gospodovo javno življenje. — Ko je bil Jezus star 30 let, je zapustil svoje domače mesto Nazaret in šel k reki Jordanu ter se dal tam krstiti; nato pa je šel v puščavo, kjer je 40 dni prebil v postu in molitvi. Prvo njegovo opravilo potem je bilo, da si je izbral učencev, s katerimi je šel v Kano, mesto v Galileji, blizo dve ure hoda od Nazareta. Po božjem naklepu je našel tukaj svojo mater pri neki ženitnini, ki se je je povabljen tudi sam vdeležil s svojimi učenci.
Ta evangeljski dogodek je v marsičem imeniten in pod-učljiv; zato se hočemo pri njem pomuditi in premisliti ga na podlagi besedi evangelistovih.
I.	Skoraj bi se človeku čudno zdelo, ko bere, da je bil Jezus na ženitnini. Se je li to spodobilo zanj? Gotovo, sicer ne bi bil tja šel. Seveda, ko bi to ženitovanje bilo tako, kakeršno je mej nami zelo v navadi, namreč prelahkoživo, lahko rečem razposajeno, in žalibog dostikrat tudi pregrešno, o, k takemu ženitovanju
3
bi Jezusa gotovo ne bilo. To veselje je moralo biti že častno, pošteno, bogaboječe. Ženin in nevesta, pa tudi svatje so morali biti pobožni, dobri ljudje: lahkomišljenega plesa, nespodobnega govorjenja, nezmernega zavživanja jedi in pijače, prepirov in pretepa gotovo ni bilo. Ker je bilo ženitovanje pošteno, prišla sta Jezus in Marija zraven.
Lahko pa si mislimo, da Jezus ni zaradi razveseljevanja, ali tudi le iz uljudnosti sprejel povabila: njega je vodil drugi namen: kateri ?
1.	S svojim prihodom k ženitnini nas je hotel podučiti, da je zakonski stan od Boga določen, torej svet stan in ne, kakor so nekateri krivoverci učili, stan greha. Da, res, svet stan je zveza med možem in ženo že od nekedaj od svoje vsta-novitve v raju. Žalibog, da se je tudi ta zveza v teku časa oskrunila, ker so ljudlje začeli delati zveze zoper prvotno božjo na-redbo, namreč, naj ima en mož le eno ženo, in narobe: v stari zavezi beremo, da je mož imel po več žena, kar je sicer Bog dovolil judom zavoljo njihove spačenosti, ali prvotno ni bilo tako.
Jezus je pozneje tudi preklical prejšnje božje dovoljenje in danes pri ženitnini zvezo mej možem in ženo posvetil vnovič in povzdignil k časti zakramenta.
2.	Hotel je ženina in nevesto poplačati s svojo navzočnostjo za njihovo bogaboječnost in pobožnost: pobožna sta morala res biti oba, sicer Jezusa in Marije ne bi bila vabila. Reči smemo tudi, da Jezusa ne bi bilo blizu, ko bi ta dva pred zakonom ne bila živela čisto, pošteno, česar ne redkokedaj pogrešamo dandanes mej zaročenimi.
O,	ko bi vsi tisti, ki imajo namen skleniti mej seboj zvezo za celo življenje, posnemali novoporočenca v Kani in povabili Jezusa na svojo ženitnino! Pa kako? O katerih zaročencih smemo reči, da sta povabila Jezusa na ženitnino ? O tistih, ki sta živela pred zakonom pobožno in neomadeževano, potem o tistih, pri katerih glavni vzrok zveze ni bil denar, premoženje, lepa zunanjost, ampak pred vsem drugim poštenje in čednostno življenje.
Zakonov je veliko nesrečnih, veste zakaj? Večinoma zato, ker pri ženitnini ni bilo Jezusa zraven: kako je to umeti, povedal sem vam ravnokar.
II. Evangelij nam poroča, da je priženitnini vina zmanjkalo; kaj, mislite, je bil pač vzrok temu? Najbrž revščina poročencev: zakaj bogatim bi se gotovo ne bilo kaj takega primerilo v kraju>
kakor je bila sv. dežela, polna rodovitnih vinogradov. Lahko si mislimo, v kaki zadregi sta bila ženin in nevesta, ko jima služabniki povedč, da je vino pošlo, da tedaj nimajo s čim postreči ma novo povabljenim.
Marija, mati Jezusova, opazi zadrego ženina in neveste; in kaj stori? Zaupljivo stopi k svojemu božjemu Sinu in mu reče: Vina nimajo, češ, pomagaj jim, saj imaš moč in oblast za to.
Glejte, kristijani, Marijo, našo dobro mater! V evangeliju ne beremo, da bi jo bil trdo prosil, naj posreduje pri Jezusu: ne na-prošena jim hoče pomagati. Koliko rajši še-le se potegne za nas, ako se ji goreče, zaupljivo priporočimo. Imejmo tedaj, predragi, vselej zaupanje v njeno pomoč; zakaj še nikoli ni bilo slišati, pravi sv. Bernard, da bi bil kedo zapuščen, kateri je pod njeno varstvo pribežal, in se njeni pomoči priporočal. Jezus je svoji Materi na njeno prošnjo odgovoril: Žena, kaj je tebi in meni mari, moja ura še ni prišla. Navidezno so te besede trde videti, zdč se nam, kakor da bi bil Jezus nekam nevoljen nad Marijino prošnjo in vender ni tako. Zakaj, morete si li misliti, da bi bil isti Jezus, ki je dosedaj bil pokoren in ljubezniv Sin svoje Matere, prve dni svojega javnega življenja pozabil nanjo, ali celo nevoljen bil nad njo, ker ga je iz ljubezni do bližnjega prosila pomoči ne zase, ampak za druge? Sicer pa ali ni že to dokaz, da Jezus Marije ne graja, ker je uslišal njeno prošnjo?
Besede: kaj je tebi in meni mari, se nam sicer trde zdč, v jeziku pa, ki sta ga Jezus in Marija govorila, nimajo te besede nič trdega na sebi, ampak imajo pomen, kakor da bi bil Jezus rekel: »Prezgodaj si, ljuba moja mati, prišla s svojo prošnjo, moja ura namreč še ni prišla, da bi že čudeže začel delati. “ Najbrž je hotel Jezus počakati, da bi vsi svatje opazili pomanjkanje vina, in s toliko večjim začudenjem videli božjo moč Gospoda Jezusa.
Iz tega Gospodovega odgovora pa se učimo, ne izgubiti srčnosti, kader vidimo, da Bog ne usliši precej naših prošnja. Bog ima pri tem svoje namene; vaditi nas hoče v potrpežljivosti: bodimo tedaj stanovitni v molitvi: zakaj kader je sila, je Božja roka premila!
Da Marija Jezusovih besed ni umela kot nekake graje, ampak je dobro vedela, da bo uslišana, nam priča to, kar je rekla služabnikom: Karkoli vam poreče, storite.
III.	Bilo pa je tam šest kamnitih vrčev postavljenih po šegi judovskega očiščevanja, kateri so drsali po dve ali tri
mere. Judje so si namreč vedno roke umili, predno so kaj zaužili, zato so po judovskih hišah vedno bili pripravljeni vrči z vodo v prostoru, kjer so jedli. Najbrž so bili služabniki vodo, v kateri so si gostje pred ženitovanjem umili roke, že proč zlili in zato so bili vrči prazni. Jezus ukaže vrče napolniti z vodo. Vrči so držali 2 do 3 mere, t. j. po naše 300—400 litrov. Služabniki storč, kakor jim je bilo rečeno. In Jezus jim nadalje reče: Zaj-mite in nesite starešini. Ko pa je starešina v vino spremenjeno vodo pokusil in ni vedel, odkod je, (služabniki pa, ki so vodo zajemali, so vedeli), pokliče starešina ženina in mu reče: Vsak človek da dobro vino naj prvo in kadar se napijejo, tedaj slabšega; ti pa si dobro vino do sedaj prihranil.
Pri judih tedaj je bila prav pametna navada: najprvo so dali na mizo najboljše vino, da je vsak pil za potrebo, ne zanašaje se, češ, počakajmo, pride še kaj boljšega; in ko je imel po pameti zadosti, je šel na svoj dom, sitneže pa so odpravili s tem, da so jim prinesli slabše pijače: slaba pijača pa po dobri se človeku kmalu vpre. Sicer pa so bili jutrovci in so še dan danes zelo zmerni ljudje; vsled tega tudi besede v evangeliju: »kadar se napijejo11, ne smemo tako vzeti, kakor bi se reklo: „kadar pa so že pijani11; zakaj kdo si more misliti Jezusa mej pijanci, Marijo mej pijanimi razgrajači? Besede: »kedar se pa napijejo11, pomenijo toliko, kakor da so zavžili vina po pameti zadosti. V prvih Mojzesovih bukvah beremo iste besede o bratih egiptovskega Jožefa, ki so bili povabljeni k kraljevi mizi; kdo pa bi jih hotel tako umeti, kakor da so bili Jožefovi bratje v pričo podkralja pijani?
Iz tega pa se mi nekaj prav imenitnega učimo. Glejte, judovska navada z vinom je podoba navade sveta. Svet ponuja svojim prijateljem dobrega vina, od začetka namreč veselja in zabave vsake vrste; nazadnje pa jim vliva v čašo življenja le slabega, grenkega vina ali revščine, ali sramote, ali bolezni, posebno pa pekoče vesti, in morda celo nesrečne smrti.
Drugače pa ravna Jezus s svojimi izvoljenci. Od začetka jim nataka le grenkega vina zatajevanja, poniževanja samega sebe: zadnjič pa jim postreže z najboljšim vinom tolažbe in miru z Bogom ter ljudmi na smrtni postelji, onkraj groba pa s pijačo nebeškega veselja.
O kdo bi še hotel stegniti roko po kupi, ki mu jo ponuja svet, ko bi resno premislil, s čim mu bo enkrat postregel njegov nebeški ženin Jezus Kristus sam!
Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani Galilejski in je razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so vanj verovali. Evangelij hoče reči: Ta čudež je bil prvi, ki ga je Jezus storil, in s tem pokazal svojo moč.
Zadnji njegov čudež v življenju pa je bil oni, ki ga je storil, predno je šel na oljsko goro v trpljenje, ko je kruh spremenil v svoje Telo in vino v svojo božjo Kri.
Njegovi učenci so sicer že prej vanj verovali, drugače ne bi bili šli ž njim skoraj 30 ur hoda iz Judeje v Galilejo: danes pa se je njihova vera še bolj vtrdila, ko so videli v prvič Jezusovo božjo moč. Z vsakim novim čudežem pa je rastla njihova vera, dokler ni v njegovem čudežnem vstajenju dosegla vrhunca.
Kristijani, bodi tudi nam premišljevanje današnjega čudeža in vseh drugih, kar jih je Jezus storil, v podporo naši veri, pa tudi ljubezni do Jezusa, ki je svoj prvi in svoj zadnji čudež storil nam v zveličanje. Amen.	P. J.
2. Svetost in pomen presv. Imena Jezusovega.
Tisti čas, ko je bilo osem dni dopolnjenih, da je bil otrok obrezan, mu je bilo dano ime Jezus. Luk. 2, 21.
Sv. cerkev obhaja svoje praznike z vnanjo slovesnostjo in notranjim slavjem. Zunanje jih obhaja s slovesnim zvonenjem, z olepšavo cerkva, s slovesno sv. mašo; nekako znotranje pa jih obhaja v svojih mašnih molitvah in brevirju. Čudovite lepe so nekatere molitve in pesmi, katere je sv. cerkev zložila posameznim praznikom na čast in katere beremo dotični praznik v sv. maši in brevirju. Iz teh molitev in pesmi puhti živa vera, upanje in ljubezen do Boga: te molitve povzdigujejo naša srca k Bogu. Zato ni čudo, ako duhovniki z veseljem opravljamo brevir. Pri njem se takorekoč oddahnemo od vsakdajnega dela in truda; v molitvi brevirja se odpočijemo v Bogu ter okrepčamo na duši za novo delo.
Predragi! Danes obhajamo god presv. imena Jezusovega. Pri sv. maši in brevirju imamo polno lepih izrekov, ki proslavljajo to sv. imč. Tako beremo neštevilnokrat: „Ime Gospodovo bodi češčeno, aleluja — od zdaj za naprej in na vekomaj, aleluja!" Ali
na drugem kraju: »Poveličujte z menoj vred Gospoda in častite njegovo ime!“ Krasne so posebno cerkvene pesmi, zložene Jezusovemu imenu na čast. V njih se večkrat poje: „Nič ni slajšega,, prijetnejšega in ljubšega, kakor božji Sin in njegovo presv. ime!“
i.	t. d. Res, sam Duh božji je mogel tako lepe in veličastne, tako vzvišene in sladke besede navdihniti, kakoršne se ravno danes nahajajo v brevirju in pri sv. maši.
Zakaj neki sv. cerkev tako časti sv. ime — Jezus? Odgovorim kratko: zato, ker je to sv. ime najsvetejše in bolj pomenljivo kot vsa druga imena; razložil vam bom pa tudi, kako ga moramo častiti v duhu sv. cerkve.
1.	1. Ime Jezus je najsvetejše izmej vseh imen — zakaj ? Zato, ker je prišlo iz nebes! Ali odkod je to ime? Ali je je morebiti izumil kak učen, moder mož? O ne! Tega imena ni iznašel noben človek, temveč Bog vsegamočni sam ga je izbral in eden njegovih prvih angelov, namreč nadangel Gabriel ga je na svet prinesel ter ljudem razodel in oznanil. To nam spričuje sv. pismo na več krajih. Pri sv. Lukežu (1, 31) beremo: Angel pravi Mariji: Glej, rodila boš Sina in imenuj njegovo ime Jezus! Pa ne samo Mariji, tudi svetemu Jožefu je Gabriel to ime naznanil rekoč: Marija bo rodila Sina in imenuj njegovo ime Jezus! (Mat. 1, 21.) Torej niti Marija niti sv. Jožef nista iznašla tega imena, ampak Bog sam ga je ljndem oznanil po svojem angelu.. Iz nebes je to ime, zato je gotovo sveto.
Zakaj je še sveto ? Zato, ker je ime Jezus — ime Boga samega! Že tu na zemlji imamo veliko spoštovanje do imena kakega slavnega moža: pisatelja, pesnika, kralja, vojskovodje. Slavno je ime sv. Avguština, Ambroža, slavno je ime Valvazor, ki je popisal kraje, gradove in mesta kranjske dežele, i. t. d., torej čim imenit-nejši, zaslužnejši je bil mož, tem slavnejše je tudi ime njegovo... Ime Jezus je pa ime pravega Boga, Stvarnika nebes in zemlje; onega, katerega truma angelov neprenehoma časti; onega Boga, ki bo enkrat celega sveta Sodnik. Mogočen je ta Bog; veličasten je ta Bog; svet je ta Bog, zato mora biti gotovo sveto tudi Njegovo ime.
2.	Ime Jezus je nadalje tudi zelo pomenljivo ime. Kaj pa se pravi Jezus? To se pravi toliko, kot: Odrešenik, Zveličar! Imenuj njegovo ime Jezus; on bo namreč odrešil svoje ljudstvo od njih grehov, (Mat. 1, 21.) tako je rekel angel
Gabriel Jožefu. Sin božji ima torej to ime zato, ker je v resnici odrešil ljudi od greha in pekla; ker je s svojo smrtjo odprl nebesa ter nam zaslužil zveličanje. Da nas je pa mogel odrešiti, je moral strašno trpeti in sramotno umreti. In na vse to nas spominja ime Jezus: na strašno pravico božjo, katera je zavoljo enega samega greha Adama in Evo spodila iz raja in vse človeštvo odločila za pekel; ime Jezus nas spominja in nam kaže, kako strašen mora biti greh v očeh božjih, ako je moral zavoljo njega sam Sin božji na svet priti; to ime nam živo pred oči stavi vse Zve-ličarjevo življenje od rojstva do smrti. To ime nam kaže življenje polno poniževanja, zatajevanja in trpljenja, kakršno je bilo ravno Zveličarjevo. Ni ga torej bolj svetega in pomenljivega imena, kot je presv. ime Jezus. To ime je po besedah apostola Pavla nad vsa imena.
II. Če je pa Ime Jezus tako sveto in pomenljivo, kaj pa potem sledi iz tega ? Kaka dolžnost nastane radi tega za nas? — Dolžnost, da častimo to sv. ime, varujemo se pa one-češčenja. Kar je svetega, to moramo imeti v časti. Cerkev nam je sveta, zato jo imamo v časti in to kažemo z vsem svojim vedenjem in obnašanjem v cerkvi. S spoštovanjem se bližamo v cerkev, v njej tudi molimo. Cerkvene podobe so nam svete, zato imamo nekak svet strah pred njimi. Kakor so cerkev in cerkvene posode svete, tako je tudi ime Jezus sveto; in ker je sveto, zato ga moramo častiti. Kako pa?
a) Najprvo, da tega imena ne onečeščujemo s tem, da bi ga brez potrebe izgovarjali v jezi, v norčijah, v začudenji i. t. d. Tolikokrat se sliši, da kdo za vsako malo reč ime Jezus in Marija izgovori in še popačeno. Kakor bi cerkev in cerkvene posode onečastili, če bi jih rabili v posvetne namene, tako onečeščujemo tudi Jezusovo ime, ako ga izgovarjamo za vsako reč brez potrebe. Hudobni duh se trese pred tem imenom pred njim naj se pripogujejo kolena vseh, ki so na zemlji, v nebesih in pod zemljo — pravi sv. Pavel (Fil. 2, 10.) — in nekateri kristijani ga tako lahkomišljeno izgovarjajo. Če imaš torej, predragi, ti to slabo navado, potrudi se, da jo odpraviš. Ko zjutraj moliš „Posvečeno bodi Tvoje ime!“ — tedaj skleni, da ga čez dan ne boš onečeščeval z brezpotrebnim izgovarjanjem, če bi ga pa le, si pa za to naloži kako malo pokoro, recimo, da se na prsi trkaš rekoč: Odpusti mi, o Jezus — ali pa izmoli vselej en očenaš, pa se boš počasi odvadil.
b) To ime je sveto, zato ga moramo častiti. Kako pa? S tem, če ga v potrebi in z največjim spoštovanjem izgovarjamo. Častimo ga torej, če ga brez potrebe ne izgovarjamo; častimo ga tudi, če ga z vsem spoštovanjem izgovarjamo. Sv. Frančišek Asiški je imel tako spoštovanje do tega imena, da se mu je vselej glas tresel, in obraz zažarel, kedar ga je izgovoril. Ukazal je svojim učencem, da naj vselej oni papirček, na katerem je bilo Jezusovo ime zapisano, vzdignejo, poberč ter na dostojen kraj polože, da bi to sv. ime pač ne bilo onečeščeno. Tako spoštovanje je imel pred njim. Verni kristijani pri izgovarjanju tega imena glavo priklo nijo; drugi ga počastč s tem, da z vsem spoštovanjem reko: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!* Kdor tako stori, hoče reči: mi hočemo Gospoda v resnici hvaliti, častiti in moliti. Kdor odgovori: »Na vekomaj, amen!“ — hoče reče: res, tako naj se zgodi! Gospoda svojega moramo hvaliti, poveličevati in moliti, zdaj v življenju in potem celo večnost.
To ime častimo tudi s tem, da vsako delo, vsak dan začnemo v Jezusovem imenu. Tako storiti nas opominja apostol Pavel rekoč: Vse karkoli storite: v besedi ali dejanju — vse storite v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa! Začnimo torej dan v Jezusovem imenu, vsako delo — potem bo to dober tek imelo. Ali kakor pregovor pravi: „Začni z Bogom vsako delo, da bo dober tek imelo!“
Sveto je to ime. Sv. apostol Pavel je pisal več pisem ali listov na posamezne krščanske občine. V teh listih se nahaja zapisano ime Jezus nič manj kot 219 krat. Kolikokrat ga je pa še-le ustmeno izgovoril in ne zapisal! Ustno izročilo nam pripoveduje, da je še trikrat izgovoril presveto ime Jezus tisti trenotek, predno mu je meč odsekal glavo. To je lep dokaz, kako je to sv. ime ljubil, spoštoval in čislal!
Sv. Ignacij, mučenik v prvih časih krščanstva, je to sveto ime tako rekoč vedno nosil v svojem srcu. Tisoč — in tisočkrat v življenju je gotovo rekel: „0 Jezus, moja ljubezen.* Tirali so ga pred divje zveri ter zahtevali, da naj zataji to sv. ime. On pa jim je odgovoril: „Ne morem, da bi ga nikdar več ne izgovoril!* Ko so mu žugali, da ga bodo ob glavo djali, jim je zopet odgovoril: „četudi mi to ime odpravite iz ust, z jezika — ne morete ga pa izbrisati iz srca!*
Ime Jezus nas spominja na vse, kar je Gospod iz ljubezni do nas storil, zato se ne smemo čuditi, zakaj so nekateri tako otroško zaupljivo častili to sv. ime.
Sv. Efrem je sklenil prijateljstvo s pridnim mladeničem Juli-janom. Nekega dne zapazi, da ima njegov mlad prijatelj knjigo svojo vso zamazano in nekatere besede v njej celo izbrisane. Posebno pa je bilo na mnogih krajih zamazano in izbrisano ime Jezus. Zdaj ga vpraša sv. Efrem, kaj hoče to pomeniti? Julijan, mladenič mu odgovori: „Ne smem in ne morem ti nič več prikrivati. Za-me ni na svetu nobenega slajšega in prijetnejšega imena, kot je ime Jezus. To ime je ime mojega Odrešenika, ki nas vse tolikanj ljubi. Kadar mislim na to Njegovo ljubezen, tedaj moram točiti solze ljubezni in hvaležnosti; ako pa mislim na svoje grehe, tedaj se spomnim one grešnice — spokornice, ki se je bližala Gospodu Zveličarju in njegove noge močila s svojimi solzami in jih brisala s svojimi lasmi — in tudi jaz se solz ne morem zdržati. Kedar torej berem to presv. ime, vselej točim solze in sicer ali solze hvaležnosti ali solze kesanja; zato vidiš, da je to ime v tej knjigi tako zamazano in celo izbrisano." Sv. Efrem se mu nasmehlja rekoč: „Ljubeznivi Zveličar naj bi pač tvojo ljubezen in prijaznost poplačal — in tvoje solze spremenil v morje nebeškega veselja!"
Naš trden sklep po vsem tem je torej storjen — in ta je: Gospodovo ime je sveto, zato ga nočemo nikdar onečeščevati z brezpotrebnim izgovarjanjem; Gospodovo ime je sveto, zato ga hočemo vselej z vsem spoštovanjem izgovarjati. Če ga sv. cerkev časti s posebnim praznikom, zakaj bi ga potem ne spoštovali mi? Gospodovo ime nas spominja na vse, kar je Jezus iz ljubezni do nas storil, zato ga hočemo izgovarjati v duhu hvaležnosti in ljubezni do Boga. Zlasti se pa hočemo s tem presladkim Imenom na jeziku ločiti iz tega sveta — in uresničile se bodo nad nami besede: Vsi bodo rešeni, ki kličejo Gospodovo ime. Amen.
-k.
Prva predpepelnična nedelja.
1. „ Veliko je poklicanih ali malo iz volj enih. “
Veliko je poklicanih ali malo izvoljenih.
Mat. 29, 16.
Veliko je poklicanih, ali malo izvoljenih — to so za nas prav hude besede, gotovo tem huje, ker jih je govoril Jezus Kristus sam. Kaj pa si bolj želimo kakor to, da pridemo v nebesa? In če jih le malo pride tjekaj, kakor naš Odrešenik zagotavlja, vprašamo takoj sebe: kaj bo z nami, ali bomo med tistimi
izvoljenimi? Jezus pravi, da bo malo izvoljenih. Nam mehkužnežem se zdi trdo, skoro neverjetno, da bi se jih tako malo zveličalo. Pa če s svojo revno pametjo stvar bolj natanko premišljujemo, se nam ne bo zdelo čudno.
V današnji pridigi želimo pokazati, da smo v resnici vsi poklicani v nebesa; to bo prvi del.
Drugi del pa nam bo pokazal, da je čisto verjetno, d a j i h bo le malo zveličanih.
Naj naše besede premorejo nekoliko k temu, da se resno potrudimo za svoje dušno zveličanje.
I. Bili so pred nekaterimi stoletji krivoverci, ki so trdili, da je nekaj ljudi namenjenih za nebesa, nekaj pa kar naravnost odločenih zapekel, najživč potem kakor hočejo. Sv. katoliška cerkev je ta nauk kakor krivoverski in nespameten zavrgla. Ker naravnost stoji zapisano, in sicer večkrat, v sv. pismu, da so vsi ljudje brez izjeme za nebesa vstvarjeni in za nebesa poklicani.
1.	Ljubiš namreč vse — tako se bere v knjigi Modr. — kar je, in nič tega ne sovražiš, kar si ustvaril, ker nisi nič is sovraštva ustvaril ali napravil. — In nadalje: Ti pa vsem prizanašaš, (namreč v tem življenju)•, zakaj vse reči so tvoje, o Gospod, ki ljubiš duše. (Modr. 11, 25. 27). In pri preroku Ecehielu govori Gospod: Jaz nočem smrti grešnikove, marveč da se spreobmie in živi (Eceh. 33, 11). In to tudi zagotavlja sv. Peter: Gospod ima potrpljenje z vami, ker noče, da bi bili nekateri pogubljeni, temuČ, da bi se vsi k pokori obrnili. (II. Pet. 3, 9.) Naš Zveličar sam pa je govoril, da je prišel iskat, kar je bilo zgubljenega. Sam je za vse ljudi umrl, sam je sv. katoliško cerkev za ves sv$t ustanovil, sam je rekel apostolom, naj gredč učit vse ljudi. Ni torej dvoma, da so vsi ljudje poklicani, in besede, da jih je „v e 1 i k o poklicanih" so vzete v pomenu, da so vsi poklicani brez izjeme.
2.	Tudi cerkveni očetje starih čaaov in cerkveni zbori so se o tem jasno izrekli. Sv. Hilarij piše: Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo, ne samo tisti, ki bodo pravi svetniki, marveč vsi, da nobeden ne bo izvzet. Sv. tridentinski cerkveni zbor je pa izobčil one, ki bi učili, da so nekateri kar obsojeni za pogubljenje.
3.	Sama pamet nam pravi, da to ne more biti. Kar pregrešno bi bilo, od nebeškega Očeta kaj tacega misliti. Če bi to res bilo, potem bi moralo prenehati vsako krščansko življenje. Vsakdo bi si lahko mislil: meni je namenjeno ali za nebesa ali pa za pekel, če mi je namenjeno za nebesa, prišel bom v nebesa, če še tako hudo in grdo živim — če pa mi je namenjeno za pekel, mi pa zopet pekel ne odide, če bi še tako sveto živel: tedaj ni treba sveto živeti.
Duns Skotus je enkrat srečal kmeta, ki je silno grdo preklinjal, ker mu voli niso hoteli prav peljati. Skotus ga posvari, ker tako preklinja. „Ej kaj“, se odreže, „če mi je pekel odločen, pridem v pekel, če kolnem ali ne, — če pa nebesa, pa spet gotovo pridem v nebesa.“ Skotus na ta odgovor ostane miren in reče: „Oče! vi pravite, da greste orat. Zakaj greste orat ?“ — •i E j zato, da bi kaj pridelal!“ — „Kako ste nespametni; če je Bog sklenil, da bo na vaši njivi dobro rastlo, potem je nepotrebno vaše delo; če je pa Bog sklenil, da ne bo nič rastlo, se pa vi zastonj trudite. — Pa glejte, stvar je drugačna! Bog je sklenil, da bo na njivi rastlo, če boste primerno delali. In z vašo dušo je ravno tako. Ge spolnujete zapovedi božje, pridete v nebesa, če pa živite brezbožno, pridete v pekel.“
Po teh besedah zamoremo tudi mi jasno spoznati, da smo vsi poklicani za nebesa, in kdor se bo primerno trudil in delal, bo tudi prišel v nebesa; kdor pa po božjih zapovedih ne živi, pride v pekel. Pa vsak pogubljeni bo sam kriv svojega pogubljenja. In Gospod sam — kar je sicer grozno in strašno — je izgovoril besede — da bo teh pogubljenih veliko. Če bi bil od sto kristijanov le eden pogubljen, morali bi se bati, ali ne bom izmed sto tistih eden ravno jaz? Gospod pa ne pravi: eden — marveč več bo pogubljenih, kakor izvoljenih. Glejte, kako potrebno je, da to imenitno reč natančneje prevdarimo, da skušamo spoznati, zakaj jih bo le malo izvoljenih. O tem v drugem delu.
II Ne jemljemo tu v poštev nevernikov, ki še krsta niso prejeli. V mislih imamo le krščene vernike, od katerih mnogi tako živijo, da ne morejo upati, da bi bili izvoljeni.
1. Mnogo je tacih, ki so sicer v krstnih bukvah zapisani, pa vendar nič ne verujejo. Zgubili so tistega krščanskega duha, ki bi jim dajal potrebne ponižnosti, da bi se v pokorščini oklenili sv. cerkve in Jezusa Kristusa. Ne zmenijo se ne za poste, ne za sv. zakramente, ne za sv. mašo. Celo norčujejo se iz takih reči. Vere apostolske ne znajo moliti, ali če jo znajo,
kaj pomaga ta „ verujem" v njih ustih, ker njih življenje in mišljenje ni po veri vrejeno. Ali bodo ti izvoljeni ? Kdor na veruje, bo pogubljen — govoril je Kristus sam. Koliko naših sedanjih „gosposkih in napol gosposkih" kristijanov je s to besedo obsojenih. Popustili so molitev in pridige, zato so tako oslepeli. Se zakrament sv. poslednjega olja se takim vernikom, za katere nimamo druzega pripomočka kakor tiho molitev, večkrat ne more podeliti, ker ne kličejo duhovna. In če v naglici kličejo duhovna, ko je duša že na tem, da se loči, kakošna večnost potem ?
2.	Mnogo drugih pa je, ki imajo sicer vero, ali žive vere, trdne vere ne. Oni ne spolnujejo božjih zapovedi. Gospod pa je sam rekel: Serva mandate — spolnuj zapovedi! V veri živijo — alivmilosti božji ne živijo.
d) Če se le splošno nekoliko ozremo po svetu, ali ne vidimo, koliko greha je na svetu? Ljudje strežejo strastem celo življenje, Bog jim je deveta briga. Ljudje se preganjajo mej sabo, krivice delajo, nečisto in nezmerno živijo, kakor nekdaj v grešnem mestu Ninive ali Sodomi in Gomori. Kje so tisti, ki se Boga bojč, nanj mislijo in Boga res ljubijo? Če bi ta predpustni čas vzeli palico v roke, in šli na potovanje, izvedeli bi mnogo žalostnih reči, ki kažejo očitno, da je res silno greha na svetu.
b) In če presojamo posamezne stanove, ali najdemo tukaj tako življenje, ki zasluži nebesa? Glejte premožne! Komaj imajo nekaj tisočakov, pa menijo, da jim Boga ni več potreba. In veliki bogataši po mestih, kaj vprašajo za Boga in za cerkev: večkrat imajo boginjo svojo v nečistosti in v pijači. — Glejte kmečke ljudi! Bolj pošteni so res, ti imajo verno srce; pa koliko jih najdemo, ki bi res pobožno živeli? Tudi med njimi manjka poštenja, manjka zvestobe, manjka miroljubnosti, manjka čistosti. — Glejte zakonske! Ni jih mnogo, ki bi res v strahu božjem skupaj živeli in svoje otroke za Boga odgojevali; celo narobe — marsikaj pripustijo, kar je zoper voljo božjo. — Glejte otroke! Kako oni spolnujejo božje zapovedi! Oče v jezi preklinja neubogljivega sina, in mati joka nad trmasto hčerjo. — Glejte posle! Radi delajo samo na oko in gospodarjem svojim niso zvesti. — In predstojniki, svetni in duhovski, kako hitro in lahko jih posveten tok in hudo nagnenje zapelje, da mlačno, slabo, ali celo popolnoma narobe svoj posel opravljajo in svoje dolžnosti zanemarjajo . .. Brez dvoma je res, da je mnogo vernikov, ki v e-
likokrat ne živijo v milosti božji, ker zdaj pa zdaj prestopajo božje zapovedi ali pa jih morda skozi več let, celo življenje ne spolnujejo. Zato je umevno, da je gospod govoril: Široka so vrata, in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje — in veliko jih je, kateri po nji hodijo. (Mat. 7, 13.) Na drugi strani pa pravi: Ozka so vrata, in tesna ie pot, katera pelje v življenje.
Cerkveni očetje so o tem mnogo premišljevali. Zato so primerjali izvoljene s tistimi osmerimi ljudmi, ki so bili oteti v Noetovi barki. Le malo je bilo otetih — pravijo — tisoči in tisoči mrličev pa so ležali po zemlji v kazen grešnega življenja.
Sv. Krizoston je enkrat pridigal v Antijohiji, v velikem mestu. Govoril je ravno o tej reči, kakor mi danes. In on vpraša: „Kaj menite, koliko se jih bo od mnogoštevilnih prebivalcev tega mesta zveličalo? Jaz menim, da komaj sto!“ — Huda je ta beseda: komaj s to! Ne bi je omenili, če bi je ne bil govoril svet in učen mož, dasiravno seveda tudi sv. Krizostom v tem oziru ni bil nezmotljiv.
Res je tudi, da cerkev teh besed svetnikovih ni potrdila, vendar nam je ta in drugi taki izreki svetnikov v zgled, kako so o tej reči mislili svetniki, ki imajo gotovo boljše oči, kakor mi drugi v posvetnost zaljubljeni.
Nekateri bodo rekli: če tudi v našem življenju ni vse v redu, pa delamo pokoro, gremo k spovedi. Veliko jih spoved reši,, ali veliko jih je, ki delajo le navidezno pokoro. Površne so njih spovedi, celo grehe prikrivajo, svojih okoliščin ne razodenejo — manjšo reč povedo, večjo puste, grešne priložnosti ne zapustijo, trdnega sklepa in resničnega kesanja manjka; storjenih krivic ne poravnajo. To je slaba pokora. Resna pokora ni lahka reč.
3.	Pa bo na zadnjo uro drugače! Ne zanašajmo se na zadnjo uro, ker mnogo jih je, ki ne u m r j e j o v milosti božji. In kaj se to pravi: ne umrjejo v milosti božji? pogubljeni so!
Eni umrjejo tako hitro, da še prevideni biti ne morejo; eni o sv. zakramentih nič slišati nočejo; eni se spovedč, kesajo — pa vendar prava pokora to ni. Grozovitež kralj Antijoh je na smrtni postelji tudi lepe obljube delal, pa sv. pismo pravi, da njegova pokora Bogu ni bila všeč, zato, ker se je le smrti bal, ni pa imel kesanja. Mnogo, večina ljudi umrje previdenih, pa vendar
gotovo je, da vsi ne umrjejo srečno. Sv. Vincencij Pavljanski pripoveduje, kako sta mu enkrat — ne v spovednici — dva kmeta razodela, da sta celo v hudi bolezni grehe zamolčala. Primeri se lahko, da ima kdo smrtno sovraštvo s sosedi, da ima kdo krivično ali najdeno blago pod streho, pa se ni poravnalo; da je kdo s krivo prisego oškodoval bližnjega; ali pa, da je bil kdo vdan kaki strasti recimo pijančevanju, nečistosti, igri, hudemu preklinjevanju. Ali je tak človek s svojo spovedjo na zadnjo uro vse poravnal? Mogoče je, ali silno malo verjetno je. Sv. Avguštin pravi: On je bolan — človek namreč — pa pokora njegova je tudi bolna. Kdor hoče dobro umreti, mora dobro živeti. Kdor na zadnjo uro popravlja, sam malo popravi, zakaj ne zapusti on greha, marveč greh zapusti njega.
Predragi kristijani! po vsem tem spoznate, da jih je veliko, ki ne živč v milosti božji, in ne umrjejo v milosti božji. Poklicani so vsi, a malo izvoljenih.
Premišljevanje današnje je bilo zelo resno. Marsikdo bi rekel: kaj pa bo z nami, če bo tako malo izvoljenih ? Naj nas ta resnica preveč ne prestraši! Ne obupajmo! Zaupajmo na Kristusov križ in na daritev sv. maše. Ali predrzno ne smemo zaupati v usmiljenje božje. Ljudje bi radi imeli tacega Boga, kakoršen bi se prilegal njihovi sprijeni natori. Besedica „malo“ nam pravi, da naše dušno izveličanje ni igrača, da je treba delati in se truditi. Sveti apostol Pavel nas opominja: S strahom in trepetom delajte za dušno zveličanje. Z dobro spovedjo, zlasti z dobro skesano dolgo spovedjo se popravi vse, kar je bilo slabega v prejšnjem življenju. Popolno kesanje na zadnjo uro izbriše vse pregreške. Tako kesanje pa more obuditi le oni, kdor ga je v življenju večkrat obujal. Vas je precej v cerkvi. Če bi stopil med vas prerok z nebes, pa bi rekel: enega izmed vas bo še danes strela zadela. Ali bi se vi ne vstrašili, in rekli: oh, kdo bo, ali bom jaz.... Večno pogubljenje je pa še hujše kakor strela.... Ne bodimo torej lehkomišljeni. . . bojmo se greha.. . Nebeško kraljestvo silo trpi — je Gospod sam govoril — in le silni je bodo posedli. Amen.	J. MM.
2. Jezus — zapovednik.
Pojdite tudi vi v moj vinograd; in kar bo prav, vam bom dal.
Mat. 20, 4.
A.	1. Zime smo se že naveličali; kmet bi že rad delal, in bo moral zopet marljivo delati na travniku, njivi, posebno pa v vinogradu. Zato nam ljubi Jezus danes vinogradnika in kopače za zgled in v posnemo stavi pred oči, in daje nauk, kako moramo delati, da si oskrbimo vsakdanji kruh, pa tudi zaslužimo nebeško plačilo. (Mat. 20, 1—16.)
2.	Vsaka beseda ima zlat nauk v sebi. Gospodar je Jezus Kristus; vinograd pa sveta katoliška cerkev; kopači smo mi, plačilo pa je nebeška krona. Ljubi Bog in Jezus Kristus kliče vsako uro ljudi v svoj vinograd; v jutro zgodaj je poklical vas, ljubljeni otroci, v sv. krstu; ob šesti uri kliče vas, krščanska mladina, ki ste mu morda nezvesti bili postali; ob deveti uri kliče vse zastarane grešnike, naj bi se povrnili nazaj v sveto cerkev, iz katere so morda izstopili, ali pa jo z grešnim življenjem tiho zapustili; ob enajsti uri kliče mili Jezus vse umirajoče, ki so pokoro in pobožno življenje odlagali do svoje smrtne ure. Ljubi Jezus kliče nas in vse ljudi celega sveta v svoj vinograd, sveto katoliško cerkev, naj bi si vsi ljudje zaslužili nebeško plačilo, govoreč: Pojdite tudi vi v moj vinograd; in kar bo prav, vam bom dal. (Mat. 20, 4.)
3.	In ravno v teh besedah se kaže in sveti vsa miloba in ljubeznivost Jezusovega srca. Kristus, vsemogočni gospodar vinograda, ki kraljuje črez nebo in zemljo, bi lahko rabil ostre in osorne besede in strogo zapovedoval, pa se poslužuje le rahlih besed in milega vabila: Pojdite tudi vi v moj vinograd in kar bo prav, vam bom dal. — In to mi daje priliko, da vam govorim danes o Jezusu — zapovedniku, ali vam naznanim, kako milo in ljubeznivo nam Jezus zapoveduje — tedaj pravim: Jezus je naš mili zapovednik.
B.	Mogočneži in velikaši so navadno osorni in trdega, sirovega obnašanja do bližnjikov ali njihovih podložnikov. Ali pred Atilo ni vse trepetalo, in pred Napoleonom vse bežalo ? Zapovedi takih vladarjev in kraljev so le grom, blisk in ogenj. Taki kralji
ali cesarji so trinogi. In do svojih razžalnikov se še le grozovito obnašajo — brez vsega usmiljenja. Pri kralju Jezusu pa ni tako: — Jezus kralj je zapovednik:
1. Milega obnašanja. — Videl je nekega dne ribiče pri jezeru mreže spirati; gre k njim in jim reče: Pojdite za menoj. Govoril je že tako milo, da se niso mogli ustavljati več; popustili so mreže, čolnič in nalovljene ribe ter so šli za Jezusom. Ali do grešnice Magdalene, kako milo se je ljubi Jezus obnašal! Nobene ostre besedice ni izrekel, nobenega zaničevanja; ni je po-kregal ne posvaril, temuč milo ji reče najtolažljivejše besede: Odpuščeni so ti grehi.... idi v miru. (Luk. 7, 48; 50.)
Včeraj pa je bil god spreobrnitve sv. apostola Pavla. V tej zgodbi in kakor sploh v vsem ravnanju tega misijonarja se Jezus kaže premil in ljubezniv zapovednik. Savel je sovražil Jezusa in njegove nauke; je škripal z zobmi in se penil, če je videl kristi-jana, ali slišal ime Jezus — črez vso mero je preganjal cerkev Kristusovo. Ravno je jahal proti Damasku velikemu mestu, kjer je že bilo mnogo kristijanov; kar zasliši z neba glas: Savel, Savel! zakaj me preganjaš? Tedaj pade raz konja, in na zemlji ležeč vpraša oslepljen: Kdo pa si, ki te preganjam! Jaz sem Kristus, ki me preganjaš! Gospod! kaj mi veliš storiti? In nato mu kralj Jezus Kristus kaj milo in prijazno zapove: Idi v mesto, tam se ti bo naznanilo, kaj imaš storiti. Šel je Savel, ubogal je, in postal najgorečnejši delavec v vinogradu Jezusa Kristusu, pa tudi dobil najlepšo krono nebeško, ker je dneva ali življenja težo in vročino veselo prenašal.
Jezus je še celo do svojega izdajavca Judeža Iškarjota kazal najljubeznivejše obnašanje, ter mu krotko rekel: Prijatelj! po kaj si prišel? — Ta nebeška krotkost in čudovita milota Jezusovega obnašanja pa je ljudi tako ganila in presunila, da so kar trumoma za Kristusom hiteli, ga cele dneve poslušali, in njegove nauke radi sprejemali ter povelja in zapovedi veselo spolnjevali. Samo rekel je: Vzemite moj jarem nase, in učite se od mene, ker jas sem krotek in ponižen is srca, in bote pokoj našli svojim dušam. Moj jarem namreč je sladek in moje breme je lahko; (Mat. 11, 29—30) in takoj se jih je našlo na stotine in tisoče mladeničev in deklic, mož in žen, ki so na to milo povelje brž nase vzeli jarem evangelijske postave, vere in ljubezni — ter ga nesli skoz bodeče trnje življenja in skoz krvavo smrt tja do hladnega groba zvesto za Jezusom, ki jim je potem dal, kar je
bilo prav, dostojno in primerno, ker on sam jih je poklical, govoreč: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal. Ne samo v svojem obnašanju temuč ljubeznjiv je Jezus:
2.	V svojih zapovedih. — Vsak vladar daje zapovedi in ukaze za podložnike svoje dežele ali kraljestva. V takih ukaznikih je mnogo postav, in pri vsaki je dodana kazen za prestopnike — kazen zapora ali pa globe. Tudi Bog Oče v starem testamentu je svoje postave, zapovedi dal mej bliskom in gromom, ker je hotel pokazati, da se bo hudo godilo prelomnikom in zaničevalcem božjih zapovedi. Jezus — zapovednik pa je vso milobo in ljubeznivost porabil pri oznanitvi svojih zapovedi. Bog Oče pravi: Veruj v samo enega Boga; posvečuj praznik; spoštuj očeta in mater; ne ubijaj; ne prešestuj; ne kradi; ne laži. Jezus pa svoje osmere zapovedi, ki so enake božjim, v drugi obliki milo izraža, ter zveličanje in blagor obeta vsem zvestim spolnovalcem, ko pravi: „BIagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor ali zveličani so krotki; zveličani so ali blagor žalostnim; blagor pravičnim, usmiljenim, čistim, mirnim, potrpežljivim; zveličani so! Te zveličanosti ali osmeri blagri so zapovedi Jezusa Kristusa v novi zavezi, in celo podobne, enake božjim zapovedim starega testamenta, samo da imajo bolj milo obliko, ki nas uči, kako ljubeznjivo Jezus Kristus zapoveduje svojim podložnikom, ter jim obeta in deli nebeško večno plačilo, če ga ubogajo na njegov klic: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal. Sicer te zapovedi veljajo vsem kristijanom, pa Jezus je še posebej:
3.	Nam zapovedi dal v svoji sveti cerkvi, ki se zato imenujejo cerkvene zapovedi: Posvečuj zapovedane praznike Gospodove, Marijine in drugih svetnikov. Bodi ob nedeljah in praznikih pobožno pri sveti maši. Posti se zapovedane postne dni. Spovej se svojih grehov in prejmi sveto Rešnje Telo. Ne obhajaj ženitve v adventu in štiridesetdanskem postu. In ako tega nebeškega zapovednika ubogamo, ter spolnujemo zapovedi cerkve in svetega evangelija, tako da skrbno delamo v vinogradu Gospodarja Jezusa Kristusa, potem pa blagor nam, ker dobili bomo obljubljeno plačilo od ljubega Jezusa, ki je nas v svoj vinograd na delo poklical, rekoč: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal. — Tega plačila se je veselil sveti apostol Pavel. On je od svoje spreobrnitve do svoje obglavitve Jezusa ljubil, za Jezusa delal, trpel in umrl, rekoč: Ali živim ali
umrjem — Jezusov sem! Kratko pred svojo smrtjo pa za slovo piše svojemu tovarišu in prijatelju Timoteju, govoreč: Jas namreč sem še darovan, in čas moje rasvese nastaja. Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je pripravljena krona pravičnosti, katero mi bo dal Gospod, pravični sodnik, tisti dan ; pa ne samo meni, temuč tudi tistim, kateri ljubijo njegov prihod. (2. Tim. 4, 6 — 8.)
C.	Jezus je zapovednik, nam milo zapoveduje: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal. (Mat. 20, 4.) Milega obnašanja je do grešnikov, ki niso hoteli v njegovem vinogradu delati, ako svojo hudobijo obžalujejo. Ljubeznjive so njegove postave svetega evangelija — sama nebeška blaženost jih je. Zveličavne so njegove zapovedi svete katoliške cerkve; le radi jih spolnujmo! Delajmo veselo v vinogradu Gospoda; prenašajmo trud in trpljenje voljno za Jezusa, saj je blizu večer našega življenja, in draga in lepa je nebeška krona, katero bo Jezus naš kralj in zapovednik podelil vsem svojim zvestim služabnikom in marljivim delavcem! Amen.	S. Gaberc.
Priložnostni govori.
Nagovor pri poroki.
Kaj pomeni podaja rok?
Predragi v Kristusu Gospodu! Prišli ste danes le-sem v hišo božjo iz prav imenitnega ter bogoljubnega namena. Pripeljali ste pred me mladega ženina in mladostno nevesto, da ju blagoslovit^ ter kot namestnik sv. cerkve potrdim njuno v zarokah dano obljubo, ki naj ju nerazločno veže do smrti.
Draga zaročenca! Ko vaju v tem slovesnem trenutku pogledam, pridejo mi nehote na misel besede sv. apostola Pavla, ki obču-dovaje nezapopadljivo modrost božjo tako le vsklikne: O globočina bogastva, modrosti in znanja božjega! Kako nerazumljive so njegove sodbe in neizvedljiva njegova pota! (Rimlj. 11, 33.) Pred več leti sta bila v tej-le župnijski cerkvi v sv. krstu duhovno prerojena, — daleč narazen so od tistega časa
peljali poti vajinega življenja, sama nista mislila, da vaju bodo pred smrtjo kedaj skupaj pripeljali — in danes stojita tukaj v ravno isti cerkvi pripravljena, priseči dosmrtno obljubo.
Kako imenitno za vaju je torej današnje sv. opravilo! Kako obilne so pa tudi milosti, ki jih med tem sv. dejanjem moreta prejeti. Toda komur se mnogo da, od njega se tudi mnogo terja. Tudi vama se z zakramentom sv. zakona ne delijo le obilne milosti, temveč novi stan, ki ga danes nastopita, vama nalaga tudi mnogo prav težkih dolžnosti. Slišala sta sicer razlagati te svoje dolžnosti prav temeljito v pouku, v katerem sta se pripravljala za zakonski stan, tudi se bodo te resnice vama ponavljale mnogokrat v poznejšem življenju v pridigah, v krščanskih in spovedniških naukih, vendar pa čutim v sebi sv. dolžnost, da vaju zlasti v tej uri še enkrat prijazno opomnim, kaj da imata v novem stanu storiti, česar se ogibati in to iz treh uzrokov. Prvič zato, ker človek ravno naukov o svojih stanovskih dolžnostih nikoli pre-pogostokrat ne sliši; drugič, ker je ravno v tej uri vajino srce za dobro besedo najbolj pripravno, in tretjič, ker vaju sv. obredi, med katerimi se deli zakrament sv. zakona, sami toliko živo spominjajo dolžnosti, koje prevzemata.
Izmed mnogih poučljivih obredov sv. zakona naj vaju pa danes sosebno na enega opomnim ter v poučenje vseh navzočih razložim, kaj pomeni podaja rok med sklenitvijo svetega zakona.
Med sv. opravilom si bodeta ženin in nevesta podala svoje roke. Ta navada ni le lepa in pomenljiva, temveč tudi stara in vsled tega častitljiva, poznana še v davnih časih stare zaveze. Tako beremo v VII. poglavju Tobijevih bukev, da je oče Raguel, ko je sklenil svojo hčer dati za žemo mlademu Tobiju, prijel svoje hčere desno roko in jo je djal v desno Tobijevo rekoč: Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakopov bodi z vama, on naj vaju zveže in dopolni nad vama svoj blagoslov. (Tob. 7, 15.)
Podaja rok pa ima že tudi v navadnem življenju mnogovrsten pomen. Roke si podasta dobra prijatelja, ko se snideta, ko se ločita, želeča vedno ohraniti medsebojno prijateljsko ljubezen. Tudi vidva sta se danes v tej hiši božji sešla namenjena skleniti med seboj zvezo, ki vsako še tako iskreno prijateljstvo in sorodno' vez daleč presega. Zatq bo zapustil človek očeta in
4*
mater in se bo drsal svoje šene in bota dva v enem mesu, (Efež. 5, 31.) veli sv. Duh. Kakor se potok, ki se v reko staka, popolnoma z njo združi, tako da ga v nadaljnem teku ni mogoče več razločiti od nje, tako naj tudi v teku vajinega zakonskega življenja vlada le enojni duh v vsem vajinem mišljenju in govorjenju, poželjenju in djanju; naj se današnja prijaznost med vama nikoli ne skali, da si kedaj ob uri ločitve moreta s tako odkritim srcem podati svoji desnici, kakor danes.
Roke si podajamo v znak sklenjene pogodbe. Podaja rok tukaj pred oltarjem pa je več, nego navadna pogodba; je slovesna prisega vpričo živega Boga in njegovega namestnika; vpričo nebeških angelov in izvoljenih patronov, ki vama, predragi ženin in nevesta! sedaj nevidno starešinijo; pa vpričo vseh poštenih svatov, ki so vaju danes k slovesni poroki spremili. In če je kazni ter zaničevanja vreden oni človek, ki prelomi kako navadno obljubo, katero je s podajo svoje desnice zvesto spolniti zagotovil, koliko večjo sramoto in večno kazen si nakoplje še le on ki prelomi toli sveto obljubo, dano v tako slovesnem trenutku.
Roke si podajo sovražniki po odpuščenem razžaljenju v znamenje, da je zopet vse pozabljeno, kar jih je poprej razdvojilo, ter da se med nje povrne spet staro prijateljsko razmerje. Mladi zaročenci navadno pred zakonom drug na drugem vidijo le lepe lastnosti, slabosti si radi spregledujejo ali pa jih — od ljubezni slepi — sploh ne zapazijo. Pa kakor se v najčistejši studenčnici najdejo drobne smeti, kojih s sprostim očesom ne vidimo, tako tudi najbolj nedolžno srce človeško brez hudega nagnenja ni in zakonski mir se kaj lahko skali, ako ne posreduje ljuba potrpežljivost. Da torej, predraga zaročenca! med vama vedno kraljuje ljubi zakonski mir, ki je podlaga in pospešitelj blagoslova božjega, spomnita se rada pri najmanjši zameri današnje podaje rok, da si jih po Zveličarjevem nauku spet ltmalo podasta, preden vama zajde solnce za strmi hrib zakonske sreče.
Podaja rok naj vaju pa tudi uči modre varčnosti, skrbne delavnosti, zlatega poštenja in dandanes vse premalo cenjene stanovske sramežljivosti. Dvoje zdravih rok sta kot najboljšo doto prejela od svojih dobrih starišev, da bi z njimi pridno delala, sebi in svojim potrebnega kruha služila, revežem usmiljena miloščino delila, ter jih kedaj o delopustu svojega življenja spet nedolžne izročila v roke svojega Stvarnika. Bog pa varuj, da bi
kedaj svoje roke obračala v greh, se tujega blaga krivično polastila, ž njimi kaj nespodobnega storila, sebi ali bližnjemu na zdravju ali življenju škodovala, ter si tako svoje zakonske roke obtežila z božjim prekletstvom, ker bolje bi vama bilo hromima iti v življenje, kakor dve roki imeti, pa iti v neugasljivi ogenj peklenski. (Mark. 9, 42.)
Podala si bodeta sedaj svoji desnici. Tudi to ni brez važnega pomena. Z desnico se križamo, z desnico se po znamenju sv. križa reči blagoslavljajo. Bodi vama torej podaja desnic resen opomin, da vse v imenu križanega Jezusa delata, v tem najsvetejšem Imenu vsak dan začneta in končata, ter se zlasti v nadlogah in težavah na križ Jezusov ozirata; da se sama rada v senci svetega križa mudita, pa tudi vse svoje pridno pošiljata v šolo križa, da ostanejo vedno vajino geslo prelepe besede sv. apostola Pavla: Mene pa Bog varuj, da bi se z drugim hvalil, kakor z križem Gospoda našega Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet križan in jaz svetu. (Gal. 6, 14.) Varujta pa se, da iz svoje hiše blagoslova božjega nam po sv. križu podeljenega ne odganjata, ne s kletvijo ali z nespodobnim govorjenjem, ne z opuščanjem molitve ali z oskrunjenjem Gospodovih dni, ne s pre-lomljenjem sv. postov ali s prestopki katere koli druge zapovedi, da vama duhovnikov križ na smrtni postelji z odvezo grehov podeli večni mir in da duhovska roka vaše mrtvo telo blagoslovi k poveličanemu vstajenju sodnjega dneva.
To je ob kratkem tako znamenit pomen podaje rok, s katero si bota sedaj potrdila in ponovila v zarokah dano obljubo. Brez pomišljenja smelo rečem, da je to najveličastnejši obred zakramenta sv. zakona. Kajti podaja rok je, rekel bi, nekako dejansko potrjenje medsebojne obljube, je očitno poroštvo storjene prisege.
Zato pa v Gospodu ljuba ženin in nevesta! položita še enkrat na svoje srce oni desnici, koji sta si v tem le trenutku k toliko slovesni obljubi namenila podati, in resno preudarita, bota li zamogla prisego med podajo rok sklenjeno do smrti enega ali drugega zvesto izpolnjevati?
Ker sta pa vse to že davno storila, pa tudi trdno sklenila, naj se v trenutku ne trese več vajina desnica! Srčno in krepko si jo podajta, naj jo ovijem z blagoslovljeno štolo, v znamenje podeljene milosti tega sv. zakramenta, ki vama je prepotrebna, da z Bogom začneta, nadaljujeta in kedaj srečno končata sedaj
pričeti zakon; pa naj še položim svojo očetovsko desnico na nju, želeč iz srca, da vaju danes podeljeni blagoslov božji vidno spremlja po vseh potih, vse dni, na vseh krajih, dokler ne najde truplo počitka v blagoslovljeni zemlji, dokler duša ne uživa več-
1.	Didonov Jezus Kristus. Iz francoskega prevet P. Bohinjec. Izdal dr. A n t o n J e g 1 i č, knez in škof ljubljanski. II. zvezek. Str. 373 -820. V Ljubljani, 1901. Katoliška tiskarna. Cena brošir. izvodu K 1-50, eleg. v platno vezanemu izvodu K 2 50. — Slavni francoski dominikan Didon je v svojem delu Jezus Kristus” predočil Jezusa — rekel bi ,— živega, kakoršen je bil in kakor je deloval, ne samo kot zgodovinsko osebo, ampak kot središče in jedro vse zgodovine, vir življenja, sreče, napredka. Prvi zvezek tega pomenljivega dela, ki ga je nam Slovencem naklonila požrtvovalnost ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, smo že naznanili (Duhovni Pastir L 1900., str. 808). Dobili smo II. zvezek, ki obsega tretjo in četrto knjigo. Tretja knjiga popisuje Jezusovo apostolsko delovanje v Galileji in označuje božje kraljestvo. Četrta knjiga nam kaže Zveličarja, ki potuje iz Galileje v Jeruzalem na praznik šotorov, opisuje njegove čudeže, njegovo dvakratno pot na onstran Jordana, čudež nad umrlim Lazarom in njegovo poslednjo pot v Jeruzalem — Prepričani smo, da bode Didonovo slavno delo tudi v slovenskem prevodu marsikaterega omikanca temeljito poučilo, kaj je bil naš Gospod, in da ga bode tudi prepričalo, zakaj Ga moramo ljubiti. Potrudimo se, da pride prav mnogo izvodov v omikane kroge.
2.	Molitvenik za gojenke zavoda šolskih sester iz tretjega reda sve-
tega Frančiška v Mariboru. 1900. — V zalogi zavoda. Tiskala tiskarna svetega Cirila. Str. 210. — Dobiva se v tiskarni sv. Cirila in stane mehko vezan K 1*20, v platno z rdečo obrezo K l-60, v usnje z zlato obrezo K 2, po pošti 10 h več. — Naznanjeni molitvenik je v prvi vrsti urejen za gojenke zavoda šolskih sester v Mariboru. Prvo mesto zavzemajo molitve in pobožnosti za vsakdanjo rabo: mašne in obhajilne molitve so tiskane z naznačenimi odmori, da se morejo rabiti pri skupni molitvi. Potem slede v knjižici pobožnosti v čast presvetemu Srcu Jezusovemu (s kratkimi pravili bratovščine presvetega Srca Jezusovega), v čast sv. Duhu, v čast božji previdnosti, v čast Devici Mariji, v čast angelom in svetnikom i. t. d Pri molitvah v čast sv. Alojziju so dodana kratka premišljevanja za šestnedeljsko pobožnost. Zaradi bogate vsebine in skrbno izbranih prisrčnih molitev bo molitvenik prav dobro služil dekletom sploh in bo postal prav priljubljen molitvenik ženske mladine. V drugi izdaji naj bi se oziral še bolj na cerkveno leto in cerkvene obrede. Primerne molitve za adventni in postni čas, oziroma za božič in veliki teden bi še pomnožile vrednost sicer vse hvale vrednega molitvenika.	—j.
nega miru v sv. nebesih. Amen.
J. Rotner.
Pogled na slovstvo.
A.
3.	Kaj pa bodeš ? Nekatere misli o volitvi stanu. Spisal Jakob V e r -ho v ec D. J. Ponatis iz „Voditelja“. Založilo uredništvo ^Voditelja" v Mariboru. Cena K 0-20, s pošto K 0'25. — Ponižen je knjige naslov in malo strani obsega razprava (36 strani), odtehta pa po vrednosti in bogatiji izbranih misli debele knjige. V lepem jeziku pisatelj nudi k razmišljanju one resnice, ki človeku svetijo na potu do pravega poklica in ž njim do prave sreče. Naši časi izkvarjajo mladino, da poželjivo sega po zanimivih lahkih knjigah: zato resna knjiga ne more dospeti povsod tja, kjer bi bila še najbolj koristna in živo potrebna. Ako bi se bil hotel pisatelj ozirati na lahkomiselne ljudi, bi bil knjigo pač olajšal, a ljubša nam je v tej obliki. Saj je volitev stanu najvažnejše opravilo za vsakogar, zlasti še za mladeniče, ki se pripravljajo, da bodo nastopili kdaj kot voditelji naroda; o najvažnejši stvari pa ni pisati za kratek čas. Odrasli in duševno dozoreli ljudje, ki mislijo, bodo razpravo o volitvi stanu z veseljem brali in pogosto jemali v roke. Pisatelj je imel najbolj v mislih dijake srednjih šol, a istotako koristen je spis za druge izobražene ljudi obojega spola. Če bo našla knjiga dovolj razumnih bravcev, bo veliko koristila; kdor jo more razširjati med resnejšo mladino, vredno je, da se zato potrudi. Duhovni pastirji se iz te knjige učč o poklicu misliti in govoriti resno, ne na podlagi subjektivnega mnenja, temveč na temelju besede božje.	Dr. Gr. P.
B.
1.	Roman Sebastian Zangerle, Fiirstbischof von Seckau und Administrator der Leobener Diocese 1771—1848. Zumeist nach Archivalien dar-gestellt von Dr. P. Bonifacius S en t z er, Benedictiner des Stiftes Seckau, Mitglied der Beuroner Congregation. Graz. Styria 1901. Str. VlII-j-406 v 4". Cena K 9 00. — Pisatelj je po virih, katere je nabral ne le po škofijskih in samostanskih, ampak tudi po vladnih arhivih, načrtal sliko pokojnega sekov-skcga nadškofa tako jasno, da se zdi čitatelju, da ima pred seboj pobožnega meniha, učenega profesorja, neustrašnega škofa. A ne le to. Držal se je tudi pravila, da treba vsakogar životopis nasloniti na njegovo dobo. Zato je natančno popisal jožefinsko dobo, v kateri je bil poklican Zangerle do vlade, iz katere pa se je polagoma korak za korakom izvijal. Krasno nam je načrtal pisatelj posamnc dele neumornega škofovega delovanja: njegovo višepastirsko delovanje v šoli, na cerkvenih vizitacijah, po društvih itd. Nato nam pokaže, kako je Zangerle klical redovnike in redovnice v deželo, kako je prenovil samostanski duh mej njimi, kako je ustanovil deško semenišče, skrbel za vzgojo svojih bogoslovcev in zagovarjal cerkvene pravice. S kratka, pisatelj nam ga je narisal kot apostolskega škofa, ki poln skrbi in gorečnosti za svoj višepastirski poklic opazuje potrebe svojih ovčic do skrajne koče daleč gori v planinah, ki z neustrašeno resnobo razganja meglo jožetinske dobe in gradi pot boljšim časom verske svobode. V tem pogledu je knjiga vredna, da jo prebereš: ne boš le cenil in spoštoval in posnemal škofove gorečnosti, ampak marsikaka nejasnost iz polpretekle dobe, katere doslej še nisi mogel prav umeti in presoditi, bode izginila iz tvojega razuma, dobil bodeš jasno sliko onih časov, ko je cerkev v Avstriji tičala globoko v naročju jožetinske birokracije. — Omenjena knjiga se sme po vsej pravici privrstiti izvrstnim životopisom avstrijskih škofov: Rudigiera, Brennerja, Zwergerja itd. Kdor jo prebere, si bode zadovoljil duha in srce.	Dr. A. K.
2.	Der Priester in seiner Vorbereitung und in seinem Amte. Eine
Sammlung von Bibelstellen Jugendarbeit des Fiirstbischofs dr. Joh. B. Zrverger von Seckau. Herausgegeben von Franz Freiherrn von Oer, Domherrn in Graz. 1901. M. Moser. 16°, str. 159. Cena K 1-20. — Slavni sekovski nadškof Zvverger se je na svoj duhovski poklic pripravljal kot malokdo. V četrtem letu bogoslovja je sestavil po svetem pismu raznih citatov, ki se ozirajo na pripravo, a tudi na duhovsko delovanje. Tako je nastala knjižica, katero je visoki pokojnik sam imenoval »register11. Kdor bi jo dandanes, bodisi bogoslovec, bodisi duhovnik, prečital s svetim pismom v roki, sme pričakovati od nje bogate koristi za svoje dušnopastirsko delovanje, a tudi za lastno vzpopolnjenje. Za pridige o novi maši, o inštalaciji itd. najdeš v njej bogatih zakladov. Daši je preteklo mnogo let, odkar je spisana, smemo reči, da bode vsakemu duhovniku, ki jo resnobno premisli, oživila poklic ter ga utrdila za nadaljnje delovanje, kateremu je obljubljeno večno nebeško plačilo.	Dr. A. K.
3.	Bas bittere Leiden unseres Herrn Jesu Christi. In vier Cyclei
Kanzelvortriigen bearbeitet und gehalten von Johann von Gott Hie-derer, Dompfarrexpositus am Stadtamhof. Pustet in Regensburg 1901. 8°. Strani 208+192. Cena: 3 K 84 v. — Knjiga, ki nosi ta naslov, je vredna priporočila. Daši imajo Nemci nebroj postnih pridig, in ne slabih, je pisatelj vendar prav storil, da jih je objavil. Vidi se mu, da ima veselje in srce za homiletiko: toliko časa se uglablja v sicer znano tvarino, da jo naposled pokaže poslušalcem od najbolj mikavne strani. A tudi na srce zna kaj ginljivo vplivati. V štirih oddelkih je obdelal vso zgodovino trpljenja Kristusovega. Najprej razlaga žalostni rožni venec, potem nam predstavlja osebe, ki se pojavljajo v trpljenju Zveličarjevem. V tretjem oddelku obravnava sedem besedi umirajočega Odrešenika in naposled nam pokaže šest podob iz križevega pota. Tako se čitatelju pojasni zgodovina trpljenja Kristusovega od vseh strani. Pisatelj navaja tudi vire, katere je rabil pri sestavi teh govorov. Vseskozi stoji na stališču novejših eksegetov. Vso knjigo preveva neka prijetna toplota in živahnost: z nekim notranjim ognjem se je vtopil pisatelj v premišljevanje tako resnobne tvarine, zato je brez dvojbc dosegel pri svojih poslušalcih lepih uspehov. A kdor se nasloni na njegovo knjigo, sme biti uverjen, da je ne bo rabil brez koristi. Kajpada velja zlasti v cerkvenem govorništvu izrek: Ni vse za vsakega in: Vsak po svoje. Poudariti smo hoteli le to, da daje knjiga mnogo lepo obdelanih kamenov. Sestavi jih, vzporedi, razvrsti jih in dvignila se bo krasna stavba — postnih govorov.	Dr. A. K.
4.	Regensburger Marien-Kalender fiir das Jahr 1902. Siebenund-drcissigster Jahrgang. Ausgabe fiir Oestcrrcich-Ungarn. 4°. Cena K 0'60. Založil Fr. Pustet v Reznu. — Ta koledar je dobro znan; odlikuje se pred drugimi nemškimi koledarji z zanimivimi povestmi in umetniškimi slikami.
5.	Sammlung seitgemdsser Broschiiren. St. IX. Der neu Don Quixote und dessen Knappe Sancho Pansa oder Pastor Braunlich und Peter Rosegger auf dem Kampfplatz der „Los von Rom“-Bewegung. Von P. A. Hamerle. C. Ss. R. — Št. X. Cblibat und Beicht. Von dr. A. Mi c h elit sch. — Št. XI. Dic Jesuilenriecherei der „I,os von Rom“-Sturmcr. Von M. Heyret. — Priporočila vredne knjižice je izdala knjigarna „Styria“ v Gradcu; cena je prvima dvema ii 20 h, tretji 10 h.
Založba »Katoliške Bukvarne11.	Tisk »Katoliške Tiskarne.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.
if.t-
Duhovni Pastir
je bil pričetkom letošnjega leta (1903) priporočen od mnogih škofijskih listov in drugih časnikov.
Škofijski list krške škofije (Acta Curiae episcopalis Ve-glensis, V. 1.) piše: Commendantur valde vener. Clero „Duhovni Pastir*, ephemeris 'kontih, quae hoc artrio XIX. annurn ingressa est; per quod ex se iam commendatur. ... Ceterum iam pluribus dioceseos sacerdotibus ex interno suo et prac-tico argumento perbene nota est. ■ .
Škofijski list poreško-puljske škofije (Folium Dioece-seos Parentino - Polensis, IX. mens jan.) pravi: Etiam hoc anno operae pretium ducimus Ven. Clero commendare egre-gias ephemerides, quae titulo ..Duhovni Pastir“ Labaci evul-gantur. Mnneri enim pastorali, quod praecipue verbi Dei annuntiatione continetur. admodum utiles sunt, cum ser-mones sacros in singulas Dominicas festosque dies concinne elaboratos exhibcant, quibusperopportune utantur animarum curatores tot aliis negotiis districti, quibus vix tempus sup-petat ad orati Onem aliqua cum cura conficiendam....
Škofijski list tržaške škofije (Curia episcopalis XXXI. mens. jan) priporoča ..Duh. Pastirja“ čč. duhovščini kot list, ,.quod in adimplendis officiis valde utile esse potest.“
Glasnik hisknpije Bosanske in Sriemske (teč. XXIX. br. /./ pravi v svojem priporočilu mej drugim: ..Propo-vjedi se ovc odlikuju osobito lijepom sadrčinom, pa bi ove vrlo dobro došlc osobito mladjem svečenstvu našem, koje nebi našlo potcškoča u slovenskom jeziku
Voditelj,(L V. sv. 1) piše: ..Sedaj ob novem letu priporočamo ..Duh. Past." v vsestransko podporo. Veliko je na tem ležeče, da povzdignemo slovensko cerkveno govorništvo tako glede na obliko kakor na vsebino. Govorniških talentov med Slovenci nc manjka, paS pa se večkrat ravno pri takih talentih pogreša potrebna teoretična izobrazba in skrbna vaja, glede na vsebino sc pa pogostoma opaža prepovršna priprava in vsled tega malo jedra. — Na Slovenskem se še vedno dobijo duhovniki, ki žrtvujejo za razne nemške pridigarje leto za letom veliko denarja, „Duh. Pastpa ni najti v njih hiši, pač pa so jako radodarni s neugodno kritiko. Na ta način ne pridemo nikamor. Če ti je Bog dal govorniškega daru in le količkaj pisateljske moči, zalagaj „Duhovnega Pastirja“ s svojimi proizvodi, na vsak način si ga pa naroči."
Katoliški list v Zagrebu (teč53, br. 4) piše v svojem priporočilu: ,,Našenhi svečbtsidti itobrb%}e poznat slovenski »Duh. Pqsfi?j, lijepj.valjan homiletični mjesečnik/Wx \w V\ Cvetje s vertov sz>.\ firapčiškasrfJČLZ. teč, J zv.} pravi O pridigah * Jezusovo trpljenje m sedanji Jčasu; ponatisnjenih is rDuh.;Pastirja? „Jako mikavne m času primerne postne pridige slasti za nekolik^,izobraženo mestno prebioavstvo Priporočamo jip tndi kot duhovno branje: i P d.
to ouv. osmim 4,'i zu&tooVrjtmz v.osimoVk	w»i
„Duhovni Pastir1 stane yS prilogo »Zbirka lepih zgle-dov5zn:ed,8,J$, -~.\^elomm, je vstreseno: če se čč.gg. naročniki oglase prav kmalu,, da vemo prirediti število izvodov za leto 19Qd, Jjosedemie prUoge.se dajejo brezplačno le ob nakupu oni k letnikov, katerim SO bile pridejane kot priloge. Tržna cena jmi.je^pObratnbni govori-j 80 h; ..Zakonsko pravo1- ,2Kr, ^Zbirka lepili zgledovj /. zvezek (5 snopičev> O J£,\ JI. zvezka /, Z in j. snopič, po 120 K, Naročniki pa, dobe vse te priloge za polovično ceno. Jlruge priloge soras-prodane. j.jOvojno piiealot prvih deset letnikov „I?uAovnegd Pastirja11 stane J K, F zalogi so tuji še prejšnji letniki, nekateri le v,prav malo izvodih in <se. prodajajo-po.8 K.
,Duhovni Pastir* se prične razpošiljati- 20. dan prejšnjega za prihodnji mesec. Naročnino sprejema „Katoliška Bttkvarnaf, spise pa uredništvo <Kongresni trg, št. 17.)
UpravniMvo in nrcdriištvo.
u\u<Yj\\\ ■'•VvVjvai	vso '>'t, vVjVs'?
^ rw
rrrr


Umetnij s ki zavod
7*’’ a! za slikanje na steklo
#B. ŽKARDA , Brnu.
JUdeluje zUusti: ,
cerkvena okna
različne izvršitve,
Ceniki la strokovni svit brezplačno.
Osemkrat odlikovan s prvimi darili



.