GRIŠA:
Krtača.
zmed vseh stvari. kar jih je bilo v hiši, je imel Toma* žek najrajši veliko krtačo s črnimi ščetinami, ki je ležala na polici. Po ves teden je bila tam, le ob nedeljah in praznikih so jo vzeli zjutraj s police in si izkrtačili praznično obleko, preden so šli v cerkev. Najprej 30 je rabil očka, potem po vrsti otroci od najstarejšega do najmlajšega, kakor je velevala ne* zapisana hišna postava. Šele nazadnje jo je smel pre« vzeti Tomažek, ki še ni hodil v cerkev, temveč je ostajal s kužetom Renčetom doma, kjer sta čuvala hišo.
Kako se je razlilo veselje po Tomažkovem obrazu, ko je njegov prednik Petrček, dve leti starejši od njega, z glasnim ropotom odložil ščet na mizo!
»Pazi, da ne razbiješ okna in ne drgni s krtačo po zaprašenih ¦ tleh,« je dejal očka pred odhodom. Ali Tomažek je vedel, kako je treba ravnati z Ijubko, mehko stvarco. Božal jo je z nežnimi ročicami po kosmatem trebuščku, ki se mu je zdel prijetnejši nego Renčetov kodrasti hrbet, pritiskal si jo je na okrogli obrazek, da ga je ščemelo bolj kakor tedaj, ko ga je objel zajetni stric Groga in ga poščegetal s svojim kocinastim podbradkom po licu, da je zabrcal z vsemi štirimi in se izpulil neokusnemu stricu iz naročja. Po večkrat si je prekrtačil kratke hlače in se nekoč lotil celo svojih novih čeveljčkov, ki so se po dveh, treh potezah zabliskali, da bi se muhi izpoddrsnilo na njih svetli, gladki površini. Ko je nekoč to vpričo bratcev ponovil, so mu ti razložili, da s tisto krtačo ne sme čistiti čevljev, nakar je to opustil.
I 15
Zagrešil pa je s krtačo nekaj hujšega, za kar ga je očka pošteno »izprašil«.
Nekega dne je mamica pekla kruh in po hiši je prijetno dišalo po kvasu in moki. Obsežna miza je bila obložena z lončki in vreči« cami, ki jih je rabila pri peki. Na mizi je ležalo poleg drugih stvari tudi veliko omelo, ki je z njim ometala moko z namiznega prta.
Tomažek je mamici seveda marljivo pomagal z rokami in nasveti, saj ga je čakal v zapečku krasen kolaček, namazan z medom in po< tresen z rozinami. Mali pek se je učil delati testo, mesiti, gnesti, valjati, potresati in brisati z oraelom moko z mize.
Ko pa je izginila mamica v kuhinjo, da bi zdevala kruh v peč, je bil Tomažek s svojo pekarsko umetnostjo pri kraju.
Odložil je omelo, ki ga je baš imel v roki, in se v zadregi ozrl po sobi.
»Kaj ko bi poskusil omesti mizo s krtačo,« se je domislil in nemudoma prislonil stolček pod polico, ker je bil prenizek, da bi jo dosegel z roko. »Krtača je nedvomno mnogo prikladnejša nego tisto oskubeno omelo, ki sem moral z njim petkrat zaman seči preko mize.«
Pograbil je krtačo in ko bi trenil je bila miza prazna in čista kakor ob nedeljah popoldne. Mladi pek je zadovoljen skočil na stolček in položil zaprašeno krtačo na prejšnje mesto.
Mastni kolaček je bil komaj zadostna nagrada za »nadobudnegar pekovskega učenca«, kakor je nazvala mamica svojega Tomažka, ko je zagledala lepo ometeno mizo.
Ali naslednjo nedeljo zjutraj!
V belih hlačah kakor vaški mlinar je skakal Tomažkov očka po hiši in rohnel, da so ga slišali v sosednjo hišo:
»Jaz te bom že »skrtačil«, ti nepridiprav pekovski, ti omelo ribniško, ti — ti — ti —«
Ne bom vam pripovedoval, kaj se je potem zgodilo z ubogim Tomažkom, ki mu vest ni ničesar očitala in ga je mamica celo pohva* lila za njegovo marljivost. Preveč bi se vam dečko smilil!
Očka je pa predolgo spal in v veliki naglici potegnil z zaprašeno krtačo po svojih prazničnih hlačah.
Svetujem vam: kadar vzamete v roko krtačo, poglejte dobro, če ni morda zaprašena od moke.
Ne posnemajte vihravega Tomažkovega očka!