,frrrn.n^yir
*	'3MSM8&



...............i
»M
.OaPt^sl
■
	m m	Mi m si^ii			
1IV	1 mm Vil	|U	W1	1 IM M s	mm



Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
K«
6WVW
:AE.»tora
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
Ljubljana, 1. marca 1991
številka 9, letnik 50, cena 17 dinarjev
Ali bo vendarle konec sprenevedanja v parlamentu
Trinajsta seja slovenskega parlamenta bo lahko zgodovinska, če se bo na njej zgodilo tisto, kar veliko volilcev upravičeno pričakuje. Večina poslancev je bila izvoljena na listah strank (ne zaradi osebnih kvalitet) in je za svoje ravnanje v parlamentu upoštevala le navodila strankarskih vodij, ki jih je iz ozadja komandiral vsemogočni Demos. Tako so ravnali tudi »starci«, ki kot direktorji potapljajo družbena podjetja. Čas je, da se poslanci začno vesti tudi skladno z razmerami in zahtevami iz svojih okolij in pozabijo na svojo podrejenost strankarskim prvakom.
Projekt »našega podjetja«, kot govori ministrski predsednik Lojze Peterle, bo prihodnji teden na prvi resni preizkušnji.
Do zdaj so politiki in poslanci govorili o namerah in ciljih. Zdaj bodo morali reči »da« za cilje, ki so še vedno skriti v oblakih in tudi odobriti ali zavrniti ceno za projekt »našega novega podjetja«.	(Več o tem na 2. strani)
Iz vsebine:
Minister za pravosodje Rajko Pirnat

skei
sindikat kovinske in elektroindustrije
Starih krivic se ne da popravljati z novimi Nova stanovanjska zakonodaja	stran 2
Prepih pod slovenskimi strehami Proračun in ceste	stran 3
Vlada je zapravila zaupanje delavcev 0 urejanju stikov v Jugoslaviji	stran 4
Iskrica upanja v medrepubliškem dogovoru stran 5 Albert Vodovnik, predsednik SKEI	
Nikar delavcev na cesto Pogovor z ministrom za industrijo Izidorjem Rejcem	stran 7
Denar je na cesti, samo pobrati ga je treba Gospodarski in socialni položaj v metalurški, kovinski in elektroindustriji	stran 8
Boj za preživetje Leopold Očko, predsednik sindikata STT	stran 9
Hudič Trbovlje trese... Šola odpuščanja Litostroja	stran 1 0
Špekulirajmo vsi Delavci Železarne Štore delajo, plač pa ni	stran 1 0
Čakajoč na državno odločitev Predsednik območnega sindikata Pomurja Danilo Šipoš	stran 1 2
Pazite se volilcev
stran
Vprašaj železarja, kovinarja ali delavca v elektroindustriji, kako živi, kdo mu piše usodo - vsem tem očitno samo zvezde. Dogodki v letošnjem letu, ko se kovinska in elektroindustrija Slovenije zvijata v krčih prilagajanja novim tržnim razmeram, potrjujejo - tako pa tudi naš intervju z ministrom Rejcem in sindikalnimi predstavniki - strah, da bodo številni delavci ostali brez dela - dobesedno na cesti, socialna varnost njihovih družin pa je ogrožena. Z boni plačujejo delavce, s strahom pred izgubo delovnega mesta jih prisiljujejo v potrjevanje direktorskih odločitev, ki iščejo rezerve samo v zmanjšanju zaposlenih. Vlada in parlament z neverjetno lahkostjo vladanja opazujeta dogajanje v slovenskem gospodarstvu, kot da bi si kdo dejansko želel popoln zlom. Ta je tu in zdaj. O vsem tem vsak po svoje govorijo prispevki naših novinarjev v prilogi Delavske enotnosti DE za SKEI.
Marjan Horvat
I Sindikalni poročevalec št 3
! OSNUTEK STATUTA IZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJI
	
_E5
mmmmmam
Ce
vprašate
mene
Kaj vse sem slišal v dneh pred Dnevi in v dneh po njih v spolitiziranih pripravah na kasnejše popolno povsakdanjenje prazničnih dni slovenskega filma v Celju. Kakšen kunšten stavek za uvod v preprosto misel, ki bi jo rad povedal.
Festivala v Celju namreč ni bilo. Pa so vsi naredili vse, da bi bil. Organizatorji so pripravili vse potrebno za udobje filmov in njihovih ustvarjalcev, minister je napisal govor, filmarji so na ministru ravnali svojo hrbtenico, mediji so to telovadbo škandalizirali, da še nikoli ne o Tednu in ne o Dnevih ni bilo doslej toliko sočnega pisanja. In nagrade so bile pripravljene.
Potem pa, če vprašate mene, festivala ni bilo.
Kajti, festival, Dnevi, srečanje, revija, kakor koli že temu pravimo, so javna prireditev. Njena temeljnicaje torej 1 občinstvo. Prireditev pa je bila brez svoje temeljnice, j, torej je ni bilo. Namesto nje je bila interna produkcija slovenske filmske ustvarjalnosti, interesna razdelitev nagrad in intimno slovo udeležencev. Občinstvo pa, kakor je bilo slišati po Dneh, je čisto navadna nekultivirana horda Celjanov in okoličanov, ki se sploh ne zaveda, kakšno imenitno priložnost je zamudilo.
Za dokazovanje pluralnosti mnenj so se drugi postavili temu občinstvu v bran z oceno, da ljudstvo že ve, kaj daje dobro in vredno ogleda in kaj prezira in zanikovanja. Potem sem čakal še na tretje, tiste, ki bi rekli kaj o organizatorjih: drugi o njih, ne oni o sebi. Po drobcih je bilo mogoče zbrati, da so se izkazali, da so storili vse, za vse poskrbeli. Kdor je kaj takšnega počel, že ve, kaj vse in koliko tega je treba.
In ko je čisto vse pripravljeno, ni občinstva. Skratka, ponavljanje zgodbe v nedogled, vse je v najlepšem redu, sistem je dober, le ljudstvo je treba zamenjati.
In znova in znova ponavljanje, česar le odgovorni nočejo slišati: za neuspeh so vselej krivi organizatorji, menežerji, predhodniki, vodniki, predsedniki - po zelo preprosti logiki, zato, ker so tudi za uspeh vedno najbolj zaslužni.
Celjski Dnevi so ostali brez občinstva in utegne se zgoditi, da bo slovenska vlada ostala brez volilcev in svobodni sindikati brez članov, kajti temeljnica politike so mnenja volilcev in temeljnica sindikatov pravice delavcev.
Sicer pa festivala tako ni bilo.
Doro Hvalica
Ali bo vendarle konec sprenevedanja v parlamentu
Devet mesecev je minilo od takrat, ko sta po volilni zmagi Demosa začela delo parlament, ki mu predseduje France Bučar, in vlada, ki jo vodi Lojze Peterle.
Parlament se bo prihodnji teden zbral na 13. seji, ki bo predvidoma trajala tri dni. Napovedan dnevni red za zdaj ne kaže, da bi poslanci znova sprejemali »zgodovinske« odločitve o osamosvajanju Slovenije kot države in o njenem razdruževanju z Jugoslavijo. Že nekaj dni namreč vemo, da še niso dozorele razmere za osamosvojitev Narodne banke in za uvedbo lastnega denarja. Tudi boni, ki jih je pred
dvema mesecema natisnil celjski Cetis, bodo kmalu končali v Vevčah, kamor iz Ljubljane vozimo star papir.
Le naborniki iz Slovenije bodo prihodnji teden težko čakali na odločitev skupščine, da jim ne bo treba nositi puške v kasarnah zunaj R Slovenije.
Prve tri točke dnevnega reda, kot jih predlagajo predsedniki vseh treh zborov, pa bodo vseeno lahko zgodovinske, saj marsikaj kaže, da bo od ravnanja in odločitve delegatov odvisen naš nadaljnji razvoj.
Na dnevnem redu skupščine so točke: gospodarska politika
Slovenije v letu 1991, socialni program in proračun R Slovenije za leto 1991. V javnosti se lomijo kopja zlasti o proračunu, in do njega se je izoblikovalo večinsko odklonilno stališče. Proračun, ki ga napadajo z vseh strani, je »usklajen« vsaj z načrtom gospodarske politike in z osnovami socialnega programa. Usklajenost smo zapisali v narekovaj, zato ker imajo republiška vlada in posamezna ministrstva možnost ne samo samostojno delati in preusmerjati sredstva, temveč tudi pravico predpisati dodatne vire in kanale za dotok sredstev v proračun.
Neumno se je zdaj sprenevedati, da vsebina vseh treh omenjenih listin, ki jih bo obravnaval parlament, ni logična posledica dosedanjega dela oblasti. Ves ta čas se je naprezala za formiranje lastne države in do zdaj je utrdila svojo administracijo in okrepila policijo, ki kljub pomanjkanju sodobne opreme deluje na evropski ravni.
Ob tem ko smo Slovenci še vedno tudi pripadniki JLA, pa je oborožila teritorialno obrambo, ki je zametek nove slovenske vojske. Parlament pa je pred temi listinami sprejel tudi novo delovno zakonodajo, in s tem delavcem vzel
vse soupravljalske pravice. Ti zakoni so bistveno znižali raven socialne varnosti, ki temelji na pravici do dela in dostojnega življenja na njegovi podlagi.
Zdaj tudi vemo, da je pred listinami, ki bodo na dnevnem redu prihodnji teden, parlament moral sprejeti tudi novo davčno zakonodajo, ki bistveno povečuje obremenjenost gospodarstva. Slovenci smo že lani plačevali svojo in zvezno državo in ob tem opuščali socialistično gospodarstvo in socialno politiko v družbenih dejavnostih, oboje pa je omogočalo polno zaposlenost vsega prbivalstva. Od vsega tega nam bo kmalu ostala le ena država, ki potrebuje dodatna zagonska sredstva. Ker v tujini nihče ne more in ne želi posoditi denarja, ga lahko vzame le gospodarstvu in prebivalcem. Nova država Slovenija pa bo stala na trhlih nogah, če ne bo spodbudila novega gospodarskega razvoja in če bodo deli njenega prebivalstva pahnjeni v socialno bedo.
Trinajsta seja slovenskega parlamenta bo lahko zgodovinska, če se bo na njej zgodilo tisto, kar veliko volilcev upravičeno pričakuje. Večina poslancev je bila izvoljena na listah strank (ne zaradi osebnih kvalitet) in je za svoje ravnanje v parlamentu upoštevala le navodila strankarskih vodij, ki jih je iz ozadja komandiral vsemogočni Demos. Tako so ravnali tudi »starci«, ki kot direktorji potapljajo družbena podjetja. Čas je, da se poslanci začno vesti tudi skladno z razmerami in zahtevami iz svojih okolij in pozabijo na svojo podrejenost strankarskim prvakom.
Projekt »našega podjetja«, kot govori ministrski predsednik Lojze Peterle, bo prihodnji teden na prvi resni preizkušnji.
Do zdaj so politiki in poslanci govorili o namerah in ciljih. Zdaj bodo morali reči »da« za cilje, ki so še vedno skriti v oblakih in tudi odobriti ali zavrniti ceno za projekt »našega novega podjetja«.
Franček Kavčič
Proračunski »rashomon«
Ko bodo v slovenski skupščini razpravljali o letošnjem republiškem proračunu, bo razprava zagotovo najbolj burna od vseh, kar smo jih doslej imeli priložnost poslušati: nekatere med njimi pa so bile prav vroče. Vlada je namreč pripravila osnutek proračuna 1991, ki ni zadovoljil prav nikogar, ne tistih, ki bodo morali vanj prispevati, ne tistih, ki bodo smeli iz njega zajemati. Izvršni svet priznava, da je osnutek trenutni kompromis med posameznimi vladnimi resorji, tako da bo v kratkem potreben rebalans, poleg tega pa se bo vlada morala še zadolžiti (za tak dolg pa se ve, kdo ga na koncu poravna).
Zdaj so nasprotja med vlado in davkoplačevalci tako velika, da se lahko zgodi, da bo vlada v skupščinskem glasovanju o proračunu dobila tiho nezaupnico. Gospodarstvo, na
primer, očita vladi, da ni znižala javne porabe, da so prihranki, ki naj bi jih Slovenija pridobili s prevzemom funkcij federacije, prenizki in da so obdavčitve previsoke, da bi pritegnili tuji kapital (ki ga zanima samo profitna stopnja vložka). Skratka, proračun upošteva predvsem fiskalne cilje (polnjenje centralne vreče), deloma socialne, ekonomskih pa nikakor ne. Vsako gospodarstvo pa ima mejo, do katere je mogoče brez škode za njegov razvoj naviti davke, čeznjo pa ne. To pa se dogaja v Sloveniji s tem proračunskim osnutkom. Gospodarstvo pravi, da bi bilo bolje najprej pomagati gospodarstvu (z nizkimi davki, nižjimi obrestmi, sistemsko pomočjo začetnikom v poslovanju in malim podjetjem in še s čim), da bi se skobacalo na noge, in potem zasledovati »višje« cilje, ne pa da navijemo davke čez vsako razumno mejo zato, da bi neke
cilje (na primer svojo vojsko) čimprej dosegli. Zato, ker je vrednotenje narodnih ciljev postavljeno na glavo, gospodarstvo ocenjuje, da bo vrednost družbenega proizvoda zelo padla, posledica pa bodo veliki socialni in tudi politični nemiri.
Vlada na takšna mnenja ne da kaj prida, prav tako pa tudi ne na zgroženost zdravstva, ki je ugotovilo, da mu vlada odvzema in preliva drugam približno 1,2 milijarde dinarjev, ki jih zdravstvo zbere s prispevkom za to dejavnost. Protesti so za zdaj brez učinka, celo nasprotno. Minister za finance dr. Marko Kranjec je na zadnjem zasedanju Upravnega odbora gospodarske zbornice Slovenije dejal, da bi bilo mogoče v zdravstvu še veliko prihraniti. Med prevelike porabnike proračunskih sredstev pa je prištel še pokojninsko zavarovanje in gospodar-
Minister za pravosodje dr. Rajko Pirnat razgrnil zakon o denacionalizaciji
Starih krivic se ne da popravljati z novimi
Minister za pravosodje dr. Rajko Pirnat je te dni na novinarski konferenci predstavil »svoj« zakon o denacionalizaciji. Povedal je, da sodišča pričakujejo kakih 200.000 zahtevkov za vračanje odvzetega premoženja, za kar bo potrebnih približno 60.000 upravnih postopkov. Kaj pomenijo te številke? Najprej to, da je posel ljudem pravne stroke za nekaj prihodnjih let zagotovljen, kar pa je zgolj površna opazka. Na dlani je namreč, da se s tem zakonom in zakonom o privatizaciji začenjajo procesi, ki bodo močno spremenili socialno podobo slovenskega prebivalstva. S tem se začenja temeljito spreminjati tudi gospodarska in politična strukturiranost Slovenije. Takšna so pač dejstva, pred katerimi ne bi kazalo zatiskati oči, kajpak pa je nekaj povsem drugega, kako kdo gleda na vse te stvari s svojega nazorskega in političnega zornega kota, kar bomo lahko opazovali verjetno že pri sprejemanju zakona.
Minister Pirnat je svoj uvodni del na novinarski kon-
ferenci začel z vzroki za snovanje in sprejemanje zakona o denacionalizaciji in poudaril, da vidi poglavitni razlog zanj v popravljanju krivic - domala ropanja in neodplačanega podržavljanja. Seveda so še mnogi drugi vzroki. Politični in gospodarski. Dr. Pirnat je dejal, da vidi še večji pomen od pravnih, moralnih in naravnih razlogov za vračanje v nujnosti učinkovite privatizacije, katere prva točka je prav denacionalizacija.
Če napišemo nekaj več o gospodarski plati zakona o denacionalizaciji, potem pač lahko zgolj ugotovimo, da zakonu na načelni ravni ne moremo ravno kaj očitati. Potem ko je enkrat že padla odločitev: denacionalizacija da, kar je bila tudi ena temeljnih Demosovih predvolilnih točk, in gledamo zakon zgolj kot tak, mu nihče ne more metati v brk njegovih utemeljenih hotenj po ustrezni gospodarski strukturi. Tembolj, ker je hkrati z njim v skupščinski proceduri tudi zakon o privatizaciji podjetij, ki denaciona-
lizacije v nobenem primeru ne bo mogel zaobiti. Sicer pa: ko že iščemo lastnike podjetij, kaj je bolj naravnega kot to, da se najprej prizna lastništvo odvzetega dela premoženja? Prav zato velja gledati na igre okoli tega, kateri zakon naj bi sprejeli prej, popolnoma brezpredmeten. Se najbolj normalna je v tem pogledu Pirnatova želja, da bi pač skupščina oba zakona sprejela na isti seji, pri čemer pa, kot je dejal, ne vztraja za vsako ceno. Vsekakor je namreč res, da se zakona ne bosta mogla uveljavljati drug brez drugega. Vprašanje torej zgolj opozarja na nič kaj prijetno resnico, da poskušajo posamezni lobiji pač tudi v tej časovni tehniki še zadnji trenutek nekaj izcimiti zase. Kajpak na škodo drugega, kar pa nima nič skupnega s Pirnatovo izjavo, da moramo pri popravljanju enih krivic paziti, da ne bi delali novih.
Tu pa smo že na novi točki. Če naj res ne bi delali novih krivic, bodo poslanci tudi z amandmaji morali poskrbeti za to, da z denacionalizacijo
ne bi delali škode v narodnogospodarskem pogledu, da ne bi ogrožali socialne varnosti zaposlenih tam, kjer za to ni upravičenih ekonomskih razlogov, kot na primer pri zloglasnem moratoriju na sečnjo v družbenih gozdovih itd. O tem zelo zgovorno pričajo protesti delavcev lenarškega kombinata Agro, kjer so poskusili z eno izmed treh pilotskih denacionalizacij. Poudariti je namreč treba, da se prav na tem področju kaj lahko razvnamejo politične strasti, ki bi čez noč lahko ogrozile že tako krhko politično ravnovesje. Hočem reči, da bi politika v tem primeru spet lahko zbezljala iz parlamenta na teren (bog ne daj, da bi se to dogajalo tudi v razlaščenih hostah), ki bi lahko na mah ogrozila vse tiste demokratične prvine, ki smo jih Slovenci gradili v zadnjih letih. Opozorilo, da bi strah pred nekdanjimi lastniki lahko sprožil strah pred lastniki nasploh, je v tem pogledu še kako utemeljen.
Dr. Pirnat opozarja, da je zakon pravno izvedljiv, čeprav je že vnaprej jasno, da enostavnih rešitev preprosto ne bo. Toda reči je treba, da se bodo tudi največji zapleti tehnično gotovo dali razvozlati, če bo v skupščini seveda zagotovljen politični konsenz, kar se nanaša seveda spet na že omenjeni narodnogospodarski vidik denacionalizacije in kar bo treba zagotoviti že pred sprejemom tega zakona. Na to pa bi morali misliti prav vsi, tudi ekstremisti znotraj in zu-
naj Demosa. Le tako lahko razumemo tudi Pirnatovo izjavo, da je zakonsko gradivo jemati kot razumen kompromis med željami in interesi nekdanjih lastnikov ter objektivnimi možnostmi.
Te, objektivne možnosti namreč, pa naj bi še zlasti določale način vračanja. Zakon naj bi omogočal kar največ vračanja premoženja v naravi, po načelu pač - povsod, kjer je to mogoče. Kjer to ne bo mogoče, zakon predvideva vračanje v obliki lastninskih deležev (na primer: v podjetjih), končno pa bodo lahko uporabili tudi obveznice Republike Slovenije in pa denarno odškodnino. Slednjo pa le v primeru, če bo upravičenec socialno ogrožan.
Pri načinih vračanja gre za to, da se veliki stroški denacionalizacije (po nekaterih ocenah naj bi samo neposredni stroški znašali 600 milijonov dinarjev) ne bi prenesli na ramena davkoplačevalcev, ki so že tako preobremenjeni. Prav to pa je bil verjetno poglavitni razlog, ki je Pirnata vodil v kategorično vztrajanje, da ne bodo vračali izgubljenega dobička, čeprav je bil na drugi strani tudi dosti piker. To še zlasti velja za njegove (lahko tudi točne) trditve, da dobička ni moč vračati tudi zaradi tega, ker ga spričo neučinkovitosti socialističnega gospodarstva ni. Prav v tem pa hkrati vidi tudi poglavitni (ekonomski) razlog za ropanje zasebne lastnine, kar je počela nekdanja komunistična država.	Ivo Kuljaj
sko infrastrukturo (zlasti ceste). Med pretiranimi porabniki obrambnega ministrstva ni bilo, čeprav gospodarstvo debelo gleda, kako je mogoče za šolanje slovenske vojske nameniti kar 2,6 milijarde dinarjev. Obrambni minister Janez Janša je to vsoto lakonično pojasnil: »Če poslanci ne bodo sprejeli te postavke proračuna, bo novo določil - Beograd.« - Dovolj jasno, kajne? Ali pa ne!
Ker zdravstvo kriči, kje je omenjene 1,2 milijarde din, vlada pa odgovarja, da je zdravstvo že tako dobilo previsoko postavko v proračunu, ker šolstvo opozarja, da z namenjenimi sredstvi ne bo moglo shajati, ker obramba trdi, da je omenjena postavka za slovensko vojsko najnižja možna in ker gospodarstvo opozarja, da je preveč obremenjeno, se obeta v skupščinskih klopeh eksplozivno ozračje, ko bodo razpravljali o proračunu.
Eksplozivno bo tudi zato, ker se je gospodarstvo v Sloveniji odločilo, da če vlada ne bo upoštevala njegovih predlogov in spremenila osnutka proračuna tako, da bo zmanjšala bremena gospodarstvu oziroma izboljšala splošne razmere za gospodarjenje (ravnotežni tečaj dinarja, nižji davki itd.) in če ne bo sposobna pritisniti uporabnikov proračunskih sredstev in z argumentom omejene sposobnosti gospodarstva prenesti bremena družbenega razvoja, bo obrambno ukrepalo samo. Mitja Košir, predsednik zbornice, je napovedal, da če vlada ne zna ali noče zmanjšati javne porabe, bo zbornica predlagala podjetjem, naj izplačujejo za petino nižje prispevke.
»Vsak porabnik pa naj se potem znajde, kakor ve in zna!« je pribil Košir.
Na proračun gleda torej vsak po svoje in vsak ima svoje argumente (ne navajamo, s kakšnimi je finančni minister dr. Kranjec »pobijal« pripombe gospodarstva). Prava zmeda argumentov in protiargumentov, kaj se bo na koncu iz tega izcimilo, pa ve samo...
Boris Rugelj
Svobodni
Sindikati Slovenije

i
Nova zakonodaja, ki naj bi jo v slovenskem parlamentu sprejeli po hitrem postopku, vnaša na to zelo občutljivo področje številne spremembe, ki se bodo dotaknile malone vsakogar izmed nas. Dosedanja razprava se je osredotočila predvsem na temeljna sistemska vprašanja, to je na pogoje za lastninjenja, na nadomeščanje stanovanjske pravice z najemnim razmerjem, na celovito varstvo najemnikov, oblikovanje najemnin. Vse to so pač vprašanja, ki najbolj žulijo ljudi.
Najemna pogodba za nedoločen čas
Pomembnejše spremembe v besedilu osnutka zakona, ki ga bodo dobili na skupščinske klopi republiški poslanci, se v primerjavi s tezami, o katerih je Delavska enotnost že podrobno poročala, nanašajo predvsem na področje najemnih razmerij in na pogoje za lastninjenje.
V	tezah stanovanjskega zakona je bila najbolj sporna odprava stanovanjske pravice, ki je zapisana v veljavni republiški ustavi. Zaradi številnih pripomb je predlagatelj novega zakona, ki je za zdaj še v osnutku, to kategorijo nadomestil z najemno pogodbo za nedoločen čas. Omilil je tudi pogoje za prodajo družbenih stanovanj.
Teh stanovanj je v Sloveniji približno 230.000. Osnutek zakona izrecno govori o tem, da morajo lastniki prodati stanovanje imetniku stanovanjske pravice, seveda v primeru, če se bo ta za nakup odločil. V nasprotnem primeru pa bo moral plačevati najemnino, ki bo krepko zasoljena. Imetniki stanovanjske pravice bodo imeli pri nakupu pravico do popusta v višini 30 odstotkov od vrednosti stanovanja. Od te vrednosti mu bodo odšteli tudi njegov lastninski delež, saj je bilo treba od srede sedemdesetih let za pridobitev družbenega stanovanja praviloma prispevati 20-odstotno udeležbo.
V	predlaganem osnutku zakona so prvi obrok znižali s prvotnih 20 odstotkov na 15 odstotkov vrednosti stanovanja, samo odplačevanje pa podaljšali na 20 let. Tako naj bi bil obrok po vsej verjetnosti nekoliko višji od ekonomske stanarine za določeno stanovanje. Pri tem je dobro vedeti, da gre za tako imenovano obročno odplačevanje, ki bo ohranjalo realno vrednost obrokov.
Popust velja za vse
Namen predlagatelja tega zakona, to je republiškega sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, je ta, da pridejo stanovanja v roke zasebnikov, zato omogoča popust vsem, ne glede na to, koliko delovne dobe ima kdo za sabo. Vse te ugodnosti pa je mogoče uveljaviti le v prvih dveh letih po tistem, ko začne zakon veljati. To pomeni, da je takšna prodaja stanovanj možna le pri sedaj obstoječih družbenih stanovanjih.
Na dlani pa je, da sedanji zakonski osnutek ni prav nič naklonjen borcem. Odvzel jim je namreč pravico do nakupa borčevskega stanovanja, v katerem živijo. Vsa ta stanovanja naj bi namreč poslej sestavljala sklad skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato tudi ne bodo mogla biti prodana. Prej tega v zakonskih tezah ni bilo, v osnutek zakona pa so to vnesli na zahtevo protestnega zbora upokojencev v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Najbolj boleča točka v novi stanovanjski zakonodaji bo vsekakor lastninjenje, še posebej vračanje stanovanj razlaščenim nekdanjim lastnikom. V Sloveniji je danes skupno kakih 28.000 nacionaliziranih stanovanj. Vprašanje
Nova stanovanjska zakonodaja
Prepih pod slovenskimi
strehami
Novi stanovanjski zakon, o katerem naj bi te dni razpravljali tudi v republiškem parlamentu, že nekaj mesecev buri duhove v najširši slovenski javnosti. V zadnjem času je padlo veliko kritik na rovaš tega zakona na regijskih posvetih. Zakonu namreč očitajo, da ni dober, da je premalo dorečen, da ne upošteva socialnih vidikov in podobno. V vsakem primeru bi lahko rekli, da je pod
slovenskimi strehami zavel prepih, od katerega bo mnoge bolela glava.
pa je, ali bodo nekdanji lastniki lahko dobili nazaj vsa ta stanovanja in se morda v nekatera med njimi tudi vselili.
Na republiškem sekretariatu za stanovanjsko politiko in varstvo okolja sicer zagotavljajo, da so enako zavarovani vsi zdajšnji imetniki stanovanjske pravice - torej ne le tisti, ki živijo v družbenih stanovanjih, ampak tudi tisti, ki živijo v stanovanjih, nacionaliziranih po vojni, in so ob vselitvi dobili v roke stanovanjsko odločbo. Žal iz sedanjega osnutka zakona to ni razvidno.
Pravica do vselitve
Kot opozarja Vika Šauta, gre na tem področju dejansko za dve pravici, ki se med seboj izključujeta - pravico do svoje lastnine, ki je bila odvzeta, in pravico sedanjega stanovalca, da ostane v stanovanju. V osnutku zakona je namreč zapisano, da ima takšen nekdaj razlaščeni lastnik zdaj pra-
vico do vselitve in do razpolaganja s svojim stanovanjem in sicer brez sleherne obveznosti, da nadomesti sedanjemu stanovalcu to stanovanje z drugim primernim.
Za to je predviden rok enega leta, kar pomeni, da se po preteku tega časa nekdanji lastnik lahko vseli v svoje stanovanje. Drugo primemo stanovanje pa mora v tem primeru zagotoviti tisti, ki je sploh omogočil takšno pravico do uporabljanja stanovanja, to pa je po pravilu občina.
V ljubljanskih občinah denimo sploh še ne razmišljajo o zahtevkih lastnikov ali o tem, koliko stanovanj bi bilo treba nadomestiti. Po nekaterih ocenah pa bi samo v slovenskem glavnem mestu potrebovali kar tisoč takšnih nadomestnih stanovanj. To bi se lahko hitro sprevrglo v šikaniranje sedanjih stanovalcev. Zato bi bilo treba predložiti tudi program, kako naj bi te stvari urejali, ne pa kar na
vrat na nos sprejemati nedorečeno zakonodajo. Ni se namreč mogoče igrati z usodo vseh tistih, ki zdaj živijo v nekdaj nacionaliziranih in zdaj znova vrnjenih stanovanjih.
Mogoče pa je tudi, da bo lastnik stanovanje prodal. V takšnem primem bo lahko zahteval nadomestilo za prej omenjenih 30 odstotkov popusta (prav tolikšnega, kot bo veljal za nakup družbenega stanovanja). Utegne pa se zgoditi, da nekdanji razlaščenec svojega nazaj pridobljenega stanovanja ne bo hotel prodati. V takšnem primem bo imel imetnik stanovanjske pravice možnost, da dobi enako nadomestilo, če bo kupil kakšno drugo stanovanje. Seveda pa bo lahko takšen lastnik dajal stanovanje tudi v najem.
Vrtoglave najemnine
Čeprav najemniki nasploh ne bodo prisiljeni v nakup in
navkljub negotovosti, ki jih čakajo kot lastnike nepremičnin, pa se bodo mnogi po vsej verjetnosti odločili za ta korak. Najemnine bodo namreč ekonomske. To pa pomeni, naj bi bila začetna višina stanarine 3,4 odstotka od revalorizirane vrednosti stanovanja. K temu pa bo lastnik dodatno zahteval še do 50 odstotkov take najemnine. Kar bo višje, ocenjuje zakonski osnutek kot oderuško najemnino in tu bo ukrepalo sodišče. Prvi dve leti bo najemnino določala republika.
Za najemnike bo zakonodaja strožja kot dozdaj. Zakonski osnutek natanko določa podrobnosti o sklepanju najemnih pogodb. Zdajšnji imetniki stanovanjske pravice bodo v treh mesecih po sprejetju zakona sklepali z lastniki najemno pogodbo za nedoločen čas.
Lastnik stanovanja bo oddal stanovanje ali del stanovanja v najem s sklenitvijo najemne pogodbe. Zakon pa bo
Stališča predsedstva sveta ZSSS do osnutka stanovanjskega zakona
Ocenjujemo, da osnutek zakona ne rešuje zadovoljivo privatizacije stanovanj, enakopravnosti občanov pri vključevanju v nove razmere glede na stanovanjske zakonodaje (glede na njihov dosedanji delovni in stanovanjski prispevek) vključno z odsotnostjo morebitnih posledic za njihov položaj po sprejemu zakona ter področju socialne in družbene vloge republike in občin pri zagotavljanju skrbi za gradnjo neprofitnih stanovanj, stanovanj za socialno ogrožene in stanovanj za mlade družine, zato je naša prva in temeljna pripomba, da zakona ni mogoče sprejeti v skrajšanem postopku, ampak v trifaznem zakonodajnem postopku.
Gotovo najpomembnejše, hkrati pa najobčutljivejše področje privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš povsem zanemarja, da so denar za velik del stanovanjskega družbenega sklada prispevali zaposleni delavci. Zato ostaja vprašanje, solastninske pravice delavcev na tem stanovanjskem skladu in je razrešitev tega vprašanja tesno povezana z lastninjenjem v podjetjih in lastninjenjem nasploh. To ne more potekati brez ugotovitve solastninske pravice delavcev na sedanjem družbenem stanovanjskem skladu.
Postavitev tržnih odnosov na stanovanjskem področju terja, da se za določeno prehodno obdobje predvidi ustrezne posege države na trg stanovanj. Tudi kasneje tega tržišča ni mogoče povsem prepustiti delovanju tržnih zakonitosti, potrebna je določena usmerjevalna vloga države. Področje neprofitnih stanovanj, stanovanj za socialno ogroženo prebivalstvo, stanovanj oziroma posojil za mlade družine je v osnutku zakona zgolj deklarativno opredeljeno. Ni razvojnega vidika, razvojno - usmerjevalne vloge države na področje stanovanjskega gospodarstva, zlasti v razmerah, ki terjajo po eni strani nujnost reševanja problemov socialno ogroženih, mladih družin, brezposelnih itd., po drugi strani pa oživitev ponudbe na stanovanjskem trgu.
Skrb države za zidavo neprofitnih stanovanj, stanovanj za socialno ogrožene in stanovanj za mlade družine je pomemben del nacionalnega stanovanjskega programa. Brez trdno opredeljenih virov za izpeljavo le-tega ni jamstev, da bo uresničen. Predlagamo, da se za ta del namensko uporabijo sredstva iz davka na premoženje in sredstva iz davka na promet nepremičnin.
tudi dopuščal, da najemnik stanovanja, ki sam uporablja stanovanje, odda v podnajem posamezni del stanovanja s sklenitvijo posebne podna-jemne pisne pogodbe, s katero pa se mora strinjati tudi lastnik stanovanja. Pogodbe bodo sklenjene za nedoločen čas, a zakon dopušča tudi nekaj izjem, ko se je mogoče s pogodbo dogovoriti tudi za natančno določen čas bivanja v nekem stanovanju.
Najemna pogodba naj bi vsebovala opis stanovanja, njegovo opremljenost, način uporabe skupnih prostorov in podobno, poleg tega pa še podatke o osebah, ki bodo skupaj z najemnikom živele v tem stanovanju. Navedeni bodo razlogi za odpoved pa vrsta najema, način plačevanja najemnine in kateri stroški bremenijo stanovalca poleg najemnine, določila o tekočem vzdrževanju stanovanja in pa o tem, kako bo lastnik stanovanja to lahko preverjal. Pri tem bo lastnik stanovanja moral vzdrževati skupne prostore, dele, objekte in naprave v stanovanjski hiši v takem stanovanju, da bo možna normalna uporaba stanovanja. Lastnik bo poslej lahko tudi sam pobiral najemnino, čeprav bo najbrž to počela kakšna specializirana organizacija, kot je bilo dozdaj.
Lastnik bo lahko nadziral
Osnutek novega zakona govori tudi o tem, da mora najemnik dovoliti lastniku ali njegovemu pooblaščencu vstop v stanovanje, da bi tako lahko preveril pravilnost uporabe stanovanja in njegovega vzdrževanja oziroma ugotovil, ali plačuje tiste stroške v stanovanju, ki so posledica njegove normalne rabe. Stanovanje pa bo lahko odpovedal v primeru, če poleg najemnika uporablja stanovanje kdo drug, ki v pogodbi ni zapisan, ali pa če bi najemnik oddal stanovanje v podnajem brez vednosti lastnika.
Osnutek zakona govori zelo skopo o tako imenovanih socialnih oziroma neprofitnih stanovanjih, čeprav utegne biti to vprašanje v prihodnje čedalje bolj v ospredju. Pri tem kaže opozoriti na to, da so pogoji za pridobitev pravice do socialnega stanovanja oziroma do pomoči za uporabo socialnega stanovanja zelo strogi. Tako kot so v zakonu zapisani zdaj in glede na višino zajamčenega osebnega dohodka bi ta merila pomenila, da bo tričlanska družina z nizko plačo dajala za stanovanje z dodatnimi stroški tudi do 40 odstotkov vseh svojih prihodkov, ne da bi bila pri tem upravičena do kakršne koli pomoči.
V zakonu niso izdelana merila za pridobitev neprofitnega stanovanja, saj sama pomoč najbolj ogroženim ne bo mogla rešiti vseh vprašanj, ki se bodo pojavila z uveljavljanjem ekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva. Sploh je socialni del eden izmed najbolj pomanjkljivih v nastajajoči zakonodaji. Občina bi morala skrbeti za primeren sklad neprofitnih stanovanj za vse tiste, ki ne morejo plačevati polne ekonomske stanarine ali si kupiti stanovanja.
Žal pa niso predvidena sredstva, s katerimi naj bi občina ali država razpolagali v te namene. Sicer pa je največja hiba zakona ta, da ne opredeljuje nobenih posledic, ki bodo nastale, in ukrepov, ki bi blažili socialne . težave. Standard prebivalstva pa bo po vseh napovedih padel kar za tretjino, zato lahko predvidevamo, da bo marsikatera družina težko odkupila stanovanje ali plačevala zanj astronomske najemnine. Se nam torej obeta še ena socialna katastrofa po tisti na področju zaposlenosti?
Marija Frančeškin
Proračun za ceste: samo tako nesposobna vlada si lahko privošči takšno goljufijo
Vlada je zapravila zaupanje delavcev
Osnutek letošnjega proračuna je v celoti razgalil vlado države Slovenije: sesula bo še tisto malo: kar je ostalo. Za zapravljenim zaupanjem delavstva je zdaj že slišati glasno negodovanje občinstva, ki jo je v enem delu še podpiralo. Bencinski dinar ni udaril ministra Kranjca, temveč je kot bumerang priletel nazaj v vlado, ki je s prerazporeditvijo tega denarja postavila ministra na laž.
Varnost v cestnem
prometu:
Bencinski dinar
Veljavni 38. člen Zakona o cestah (UL RS 2/ 88) govori, da so zbrana sredstva iz virov, ki jih določa ta člen, strogo namenska za graditev, rekonstrukcijo, obnavljanje in redno vzdrževanje ter varstvo cest, kot vire pa navaja bencinski dinar, takse pri registraciji, tuja posojila... Zakon o povračilu za ceste ob ceni naftnih derivatov (UL SRS 23/89 in 38/89) prav tako določa strogo namensko porabo sredstev, saj v 1. členu pravi, da se povračilo za ceste uporablja za rekonstrukcijo, gradnjo, obnavljanje, redno vzdrževanje in varstvo cest. Na podlagi navedenega in Zakona o financiranju javne porabe (UL RS 48/90) je sicer res, da so sredstva zbrana iz virov za ceste proračunska, vendar pa predlagatelji proračuna ne smejo zanemariti 12. člena tega zakona, ki izrecno določa, da se sredstva proračuna republike oziroma občine uporabljajo za namene, ki so določeni s posebnimi zakoni oziroma odloki občinske skupščine.
Vse od leta 1947 se pri gradnji cest pojavljajo velika nihanja zaradi nenehnega spreminjanja odstotka od cene naftnih derivatov, ki so namenjeni za ceste (bencinski dinar) in ki so se spreminjali od 5,7 do lanskih 34 %, s čimer smo se prvič približali ravni Zahodnih držav. Ob sprejetju novega, povečanega odstotka od cene bencina in s tem tudi podražitve bencina ni bilo nobenih protestov. Vozniki, tudi volilci različnih strank (vse so imele v svojih programih med prvimi točkami izgradnjo cestnega križa v Sloveniji) so sprejeli povečano ceno bencina z upanjem, da se bodo vozili po boljših cestah. Če bo obveljal predlagani zmanjšani proračun, namenjen cestam, ne bo mogoče nadaljevati začete izgradnje, kaj šele, da bi uresničili načrt, po katerem naj bi do leta 2000 zgradili okoli 300 kilometrov magistralnih in avto cest. To namreč pomeni 30 kilometrov cest letno, za kar bi potrebovali od 180 do 200 milijonov dolarjev. To prav tako pomeni, da bi morali imeti vsako leto odprtih 6 gradbišč v dolžini 60 kilometrov, s čimer bi bila slovenska gradbena operativa optimalno dimenzionirana, gradnja pa bi se pocenila zaradi sistematičnega zaporedja del. Uporaba cestnega denarja (namensko zbranega) je zato protipravno dejanje, pomeni nespoštovanje veljavne zakonodaje in popolno negacijo pravne države.
Ustavitev začetih projektov
Zmanjšanje namensko zbranega zneska 6,7 milijarde dinarjev na 4,5 milijarde oziroma izguba v proračunu za neznane namene konkretno pomeni:
-	da bo letos mogoče dokončati le predor Karavanke in mejni prehod Šentilj, kjer pa so dela v zaključni fazi in je za dokončanje potrebna le še slaba desetina predračunske cene;
-	ustaviti bo potrebno gradnjo AC Hrušica--Vrba, Malence-Šmar j e Sap, Selo-Vrtojba. Za vse odseke so že podpisane pogodbe z izvajalci, dela tečejo, ustavitev pa pomeni tudi velike stroške s konzerviranjem gradbišč, izvajalčevo pogodbeno škodo ter stroške zamudnih obresti zaradi nepravočasno plačanih računov. Za
prva odseka ne bo mogoče črpati predvidenih tujih posojil, ker ne bo denarja za lastno udeležbo;
-	nedokončana bo ostala začeta gradnja ceste Ankaran-Koper in Šempeter-Vrtojba;
-	ne bo mogoče začeti gradnje novih odsekov AC Višnja gora-Bič, Sentilj-Pesnica, To-mačevo-Malence, Arja vas-Vransko in cest Ja-godje-Lucija, Razdrto-Podnanos, Čebulovica--Sežana. Za prva dva odseka ne bo moč črpati odobrenih posojil IBRD (tretje sektorsko posojilo), ker ne bo lastne udeležbe;
-	ne bo mogoče začeti rekonstrukcij na trasah: tretji pas čez Trojane, Počehova-Lendava (odobreno posojilo IBRD, ki ga ne bo mogoče črpati), Nadanje selo, Tremerje, Domžale-Čr-nuče, Roška cesta Ljubljana, Vrbanski plato...;
-	ne bo moč asfaltirati makadamskih cest Sovodnje-Cerkno, Preserje-Rakitna...;
-	ne bo moč rekonstruirati nakaterih križišč na magistralnih in regionalnih cestah kakor tudi ne odpraviti nekaterih črnih točk, kar bi bilo nujno za izboljšanje prometne varnosti in prepustnosti;
-	ne bo mogoče sofinancirati izgradnje nobene obvoznice na regionalnih cestah Slovenije;
-	zmanjkalo bo denarja za vlaganje v horizontalno in vertikalno signalizacijo, kar je neposreden udarec za prometno varnost;
-	nadaljevalo se bo propadanje slovenske cestne mreže, za kar je sicer že odobreno posojilo IBRD, ki ga ne bo mogoče uporabljati;
-	prizadetih cest in mostov zaradi novembrskih poplav ne bo mogoče obnoviti;
-	zaradi zime bo letos močno poškodovanih okoli 400 do 500 kilometrov slovenskih cest, obnova pa ne bo mogoča.
Strokovnjaki so izračunali, da v Sloveniji z izgradnjo sodobnih cest zaostajamo za razvito Evropo zdaj že za več kot dve desetletji. Pri tem je za nas najbolj zanimivo to, da nas tudi v tem že hudo prehiteva Hrvaška.
V Avstriji imajo na primer 1,64 kilometra avto cest na kvadratni kilometer površine, v ZR Nemčiji 3,38 kilometra, v naši republiki pa le 0,75 kilometra avto cest na kvadratni kilometer površine.
Države Evropske skupnosti so že pred dvajsetimi leti podpisale memorandum, da davkov in cestnih taks ne moremo uporabljati za proračunske namene, ampak izključno za gradnjo prometne infrastrukture.
V	minulem srednjeročnem obdobju smo v Sloveniji v ceste investirali 1,2 milijarde dolarjev, na leto povprečno 249 milijonov ameriških dolarjev.
V	tem srednjeročnem obdobju je predvideno 1,5 milijarde ali 306 milijonov dolarcjv povprečno na leto. S tem denarjem naj bi zgradili 344 kilometrov novih cest.
Kljub številnim ekološkim zadržkom proti gradnji novih cest ostaja nesporno dejstvo, da so avto ceste zaradi prepustnosti in enakomernega poteka prometa okolju manj škodljive kot neurejene ceste skozi naselja, kjer nastajajo zastoji, hrup, izlivi naftnih derivatov in podobno. Poleg tega so avto ceste na osnovi številnih analiz daleč najbolj varne. V Sloveniji je smrtnost ljudi v prometnih nesrečah 28,8 na 100.000 prebivalcev, s čimer smo v vrhu prometne nevarnosti v Evropi in svetu. Glede na obete v cestni gradnji je težko verjeti, da bi lahko delež smrtnih žrtev kakorkoli zmanjšali, prej nasprotno.
Tuja vlaganja:
Že odobrenih posojil (tretje sektorsko posojilo IBRD, italijanska posojila za izgradnjo Ozimskih cest in Pentagonalne povezave) ne bo mogoče uporabljati, ker ne bo denarja za obvezno lastno udeležbo. Tujci, predvsem Avstrijci in Nemci (ki jih zanimata prometna povezava čez Slovenijo proti Jadranu in tranzitni promet proti Bližnjemu Vzhodu) ter Italijani, ki so zainteresirani za povezavo Italije (v okviru Pentagonale) z Budimpešto in Prago, so pripravljeni sofinancirati omenejene cestne povezave, seveda ob naši lastni udeležbi.
Medtem ko so druge jugoslovanske republike že začele z zbiranjem ponudb, licitacije in oddajo posameznih odsekov v izvedbo (npr. BiH za tri odseke skupne dolžine prek 30 kilometrov cest, Srbija dva odseka z več kot 100 kilometri), Slovenija še ni niti razpisala natečaja za zbiranje ponudb za nove gradnje, čeprav so namenska posojila IBRD odobrena.
Hrvaška pa si sploh prizadeva za razvoj narodnega gospodarstva prek javnih gradbenih del (vključitev gradbeništva v razvoj narodnega gospodarstva je znan iz zgodovine, npr. ameriški New Deal...). Načrtujejo letno od 4-do 6-kratno povečanje obsega izgradnje cest, pri čemer so že razpisali zbiranje ponudb (ne licitacije) zgolj hrvaških gradbenih podjetij za prednostne odseke Reka-Karlovac, Karlo-vac-Split, Zagreb—madžarska meja. Tudi druge predvidene smeri nameravajo zgraditi brez odlaganja. V okviru pentagonalne cestne povezave vse kaže na to, da bodo italijanski investitorji sofinancirali tretjo varianto te trase čez Hrvaško, čeprav je slovenska različica krajša, tako da se bo ta povezava povsem izognila slovenskemu ozemlju.
Slovenija se je odločila, da bo za vsako izvedbo gradbenih del uveljavila načelo tržnega gospodarstva in s tem mednarodnih licitacij, kar Hrvaška zaradi varovanja svojega gospodarstva odklanja. Vendar pa pogoji naših in tujih izvajalcev ne morejo biti izenačeni, saj naša gradbena operativa ne more konkurirati tujcem. Obremenjena je namreč z 31 prispevki in davki v višini 17 odstotkov na realizacijo, ta obremenitev pa se je zaradi nove davčne zakonodaje še povečala. Pri tem tudi niso zajete uvozne dajatve v višini okoli 35% nabavne vrednosti. Tuje firme pa po sedaj veljavni zakonodaji plačajo le 3,5% davka od čistega dobička.
Za gradbeno operativo je bistvenega pomena kontinuiranost gradnje cest. Ne po naključju so v Sloveniji za gradnjo cest v vsej njeni kompleksnosti in zahtevnosti specializirana le tri gradbena podjetja (Primorje, SCT, Gradis) z dolgoletno tradicijo. S prenehanjem del bomo kratkoročno ostali brez strokovnjakov za gradnjo cest (primer Poljske in DDR), pa tudi dolgoročno ne moremo pričakovati dovolj mladih gradbenikov. Zaradi neperspektivnosti poklica se osip na FAGG že čuti. Slovenska gradbena operativa bo izgubila ugled na tujih trgih, kjer brez domačih referenc ni računati na pridobitev izvajalskih del (dosedanji izvoz v preteklih desetih letih je povprečno 253 milijonov dolarjev na leto).
Vpliv na slovensko gradbeno operativo in druge segmente______________________
Upor slovenske javnosti
Ob vesti, da je slovenska vlada stegnila prst tudi po bencinskem dinarju, na katerega smo Slovenci tiho pristali, se je znova in tokrat glasno dvignil val ogorčenja od Lendave do Kopra.
Na Štajerskem ni župana ali gospodarstvenika, ki mu kraj ali rodna gruda kaj pomeni, da se ne bi javno odzval na to nesprejemljivo odločitev vlade.
Ne gre samo za to, da vlada ni pojasnila, kam bo ta denar vložila (če bi tudi s tako prenapetim
proračunom uspela priti skozi skupščinsko sito) ampak za to, da ni sposobna v tem trenutku rešiti najosnovnejših problemov porajajoče države.
Takšna proračunska poraba ob tolikšnem številu že nezaposlenih in z desetimi tisočev delavcev, ki doma »čakajo« na delo, s tako obubožano industrijo in tako požrešno »nadgradnjo«, je lahko samo utvara teoretikov, ki se s stvarnostjo ne srečajo niti ko prestopijo prag svojega laboratorija.
Ceste so gibalo gospodarskega razvoja, na razvoj prometnih tokov je vezana mobilnost ljudi, blaga in idej, s tem pa tudi kulturno gospodarski razvoj Slovenije, ki ne sme ostati izoliran otok v prometnih tokovih Evrope. Gradbeništvo kot samostojna panoga je za trgovino druga največja gospodarska dejavnost, ki ustvarja od 9,2 do 12% družbenega proizvoda gospodarstva Slovenije ter zaposluje danes 10,75 % vseh zaposlenih gospodarstva v Sloveniji.
Če bi sprejeli proračun, bo zaradi bistvenega zmanjšanja del takoj ostalo brez zaposlitve okoli 8000 delavcev (brez dohodka pa tudi njihove družine), kar bo obremenilo proračun iz drugega naslova - brezposelnosti. Posredno pa bo prizadetih še dobrih 20.000 zaposlenih v gradbeništvu in drugih spremljevalnih dejavnostih. Gradbena operativa je namreč (razen. v večini že nabavljenih strojev in goriva iz
tujine,) vezana na domače tržišče. Prizadeti bodo tako zaposleni v devetih cestnih podjetjih, cementarnah, železarnah in kamnolomih, v Petrolu kot proizvajalcu bitumna, splošno stavko so že napovedali prevozniki, prizadete bodo zavarovalnice (zaradi izgube premij za zavarovanje objektov in večjih zahtevkov zaradi poškodb vozil). Brez dela bodo gradbena projektiva in inštituti ter zavodi, kot so denimo ZRMK, Geološki zavod, vodarji. Posredno bodo močno prizadeti številni obrtniki - kooperanti večjih gradbeniških sistemov, tudi turizem ne more cveteti ob nemogočih cestnih povezavah.
Zaradi zastoja bo ostala vsa gradbena mehanizacija neizkoriščena, potrebni bodo visoki stroški vzdrževanja, posoditi pa je ne bodo mogoče nikomur.
Sašo Novak in Janez Sever
O urejanju stikov v Jugoslaviji
Iskrica upanja
v medrepubliškem dogovom
Čeprav-o politični in gospodarski krizi v Jugoslaviji govorimo že več let, je treba vendarle priznati, da smo jo nekako do leta 1988 bolj ali manj uspešno obvladovali.
V zadnjih treh letih pa so se politična nasprotja med republikami tako razplamtela, da je obstoj federativne Jugoslavije resno ogrožen, še več, po razlagah nekaterih politikov že lep čas ni enotne države.
K temu so pripomogli različni vdori, od srbskega v ustavni sistem z odpravo avtonomije pokrajin, v denarnega, do hrvaškega vdora v varnostni sistem države, vojske v sistem političnega odločanja, Slovenije v ustavni sistem z nepriznavanjem posameznih sistemskih in drugih zveznih zakonov. Tako predstavniki posameznih republik, razen Srbije in Črne gore, govorijo predvsem o nujni suverenosti republik in o morebitni drugačni ureditvi nove, drugačne države.
Dosedanji medrepubliški pogovori o nadaljnjem skupnem življenju so pokazali, da so možnosti za minimalni sporazum zelo majhne. Srbija in Črna gora namreč še vedno vztrajata pri federativni ureditvi države in s tem pri obstoječem družbenoekonomskem in političnem sistemu, pri socializmu in dogovorni ekonomiji. Slovenija in Hrvaška sta odločno proti federaciji in ponujata konfedera-tivni model medsebojnih odnosov, Makedonija ter Bosna in Hercegovina pa iščeta nekakšno vmesno pot, za katero pa verjetno še sami ne vesta, kakšna naj bi bila. Tudi na zadnji seji predsedstva SFRJ v Sarajevu je bilo razmerje sil za ali proti federaciji takšno, kot se je izoblikovalo že prej in pričakovati je, da tudi na naslednji seji ne bo drugače. Morda bo novo le mučno spoznanje, da je jugoslovansko gospodarstvo v katastrofalnem položaju, da je januarja in februarja tudi srbsko gospodar-
stvo zajel proces verižnih stečajev in da je mogoče izplačevati plače praktično le še s tiskanjem denarja brez kritja.
Ker je črpanje posojil Mednarodnega denarnega sklada zamrznjeno in ker obstaja nevarnost, da jugoslovanski vladi ne bo uspelo skleniti novega stand-by aranžmaja z MDS in da nam v tem primeru tudi Svetovna banka, Evropska gospodarska skupnost in tuje komercialne banke ne bodo hotele nuditi nujne finančne pomoči, smo začeli biti plat zvona. Morda celo prepozno, saj nam grozi gospodarski kolaps.
Najbrž je tudi državni vrh spoznal, da »vrag jemlje šalo« in da znajo nove socialne napetosti v posameznih republikah dobesedno pomesti s sedanjimi oblastmi. Gospodarske razmere so posebej nevarne za Slobodana Miloševiča in srbsko vladajočo socialistično	(komunistično)
stranko, ki je ljudem obljub-
ljala gospodarski preporod, tega pa ni in ni. Lahko se zgodi, da se bodo politiki vendarle bolj jasno zavedli, da so republike med seboj gospodarsko usodno povezane in odvisne druga od druge, da nas Evropa ne čaka z razširjenimi rokami, da imata tudi potrpežljivost in razumevanje izvedencev Mednarodnega denarnega sklada svoje meje in da časa za daljše prehodno obdobje iz sedanje Jugoslavije v drugačne medsebojne odnose enostavno ni več na pretek.
Dalj kot bomo odlašali z neizogibnim medrepubliškim dogovorom o takšni ali drugačni ureditvi medsebojnih odnosov, večjo ceno bomo vsi skupaj plačali. Tudi metanje polen pod noge, zakulisne igre, poskusi prelaganja bremena nakopičenih razvojnih napak drug na drugega in podobno pravzaprav nikomur ne bodo kaj prida pomagali, kajti na koncu bo vse večji račun za nedelo treba plačati in to tako v notranjem kot v zunanjem finančnem svetu.
Brez promocije
le potrebščina
Te dni je bil v portoroškem Avditoriju posvet o našem zavoženem turističnem gospodarstvu, ki je, kaj drugega kot zvest odsev vsega, čemur smo priče v razpadajoči Jugoslaviji. Delovni naslov posveta je bil »Nove zahteve turistov in razvojne možnosti ter sodobno poslovanje turističnih podjetij«, udeležili pa so se ga ljudje, ki naj bi, kot pravimo, kljub katastrofalnim razmeram obdržali barko na površju.
Če smo pred leti negodovali, češ da bi nam turizem lahko nosil zlata jajca, pa nam le drobtinice, danes ugotavljamo, da tudi drobtinic ni več. Gostje, tuji in domači, so nam obrnili hrbet, zato so gostinski in turistični delavci ostali brez dela in seveda brez slehernega dohodka.
Čeprav ima vsaka medalja dve plati, sta v našem primeru obe dokaj temni. Se najbolj zaskrbljujoča je tista, ki pravi, da je od nekdaj velikega povpraševanja po počitnicah ob našem morju ostalo bore malo. Celo tisti gbstje iz tujine, ki so desetletja polnili naše zmogljivosti in reševali čast našega turističnega gospodarstva, saj očitno niso bili pretirano zahtevni in zamerljivi, se danes zanimajo za letovanje v drugih državah. Jugoslavija, kjer zavzeto razpihujemo žerjavico in grozimo z državljansko vojno, kjer na veliko politiziramo in se nenehno prepiramo, namesto da bi zagrabili tam, kjer je treba, razumljivo, nikomur ni pri srcu. Zato na veliko izgubljamo tudi svoje najbolj zveste goste iz bližnjih evropskih dežel, Ici so nam doslej zaupali in bili z našimi storitvami vsaj za silo zavodoljni. Brez pretiravanja, sodeč po sedanjih napovedih in povpraševanju po turističnih zmogljivostih v naši državi, se nam obeta najslabša sezona doslej. Po-
letje brez turistov, sezona brez dela in brez - dohodka.
Zato ni naključje, da so naši turistični veljaki, zbrani v nekoč za naše pojme mondenem Portorožu, želeli odgovoriti na vprašanje, kaj lahko še rešimo, če je sploh še mogoče kaj storiti, preden naše turistično gospodarstvo doživi popoln polom. Vsi so se strinjali s tem, da je najbolj nujno hitro in učinkovito speljati primerno predstavitev naše turistične ponudbe, ki kljub mnogim hibam ni zanemarjiva in vsebuje nekatere primerjalne prednosti. Istra s slovenskim Primorjem je namreč za goste iz srednje Evrope na moč mikaven turistični cilj, saj se sem lahko pripeljejo z avtobusi ali s svojimi avtomobili. S potjo torej ni tveganja. Pa še nekaj imamo pri nas, kar drugi skorajda ne premorejo več. Razmeroma čisto, neokrnjeno naravo, kar ekološko vse bolj ozaveščenim turistom veliko pomeni. Smo torej blizu in smo zanimivi. To pomeni, da nismo brez možnosti, da nikakor ne gre vreči puške v koruzo.
Vendar, kako do denarja za nujno potrebno promocijo, za predstavitev tega, kar imamo in lahko vnovčimo? V Portorožu so poudarili, da bi morali dobiti samo iz zveznih sredstev za propagando 2,7 milijona mark. Pa, vsaj za zdaj, presneto slabo kaže. No, v vsakem primeru bodo morali odgovorni zvrtati potreben denar, če si ravno ne želimo pogrebščine. Sicer pa v tem primeru ne gre kaj dosti modrovati. Iz svojih, predvsem pa izkušenj drugih, prav dobro vemo, da se naložbe v turistično propagando običajno lepo obrestujejo, mar ne?
Andrej Ulaga
Ne bi me presenetilo, če bi republiški predstavniki že te dni navidezno našli skupni jezik in svetu (Mednarodnemu denarnemu skladu) sporočili, da smo dosegli »trdno« politično soglasje o nadaljnjem uresničevanju stabilizacijske politike in gospodarske reforme, da pa za to pač potrebujemo posojila. Žal je zelo težko verjeti, da smo za kaj takega še sposobni in da bi obljubljeno resnično izpolnili.
Kakor koli že, tudi če bi se sporazumeli o novi interesni skupnosti republik, bodo slednje skupno in vsaka zase morale ugrizniti v kislo jabolko nujnega prehoda v tržno gospodarstvo, pa če se ga v Srbiji in drugod še tako otepajo. Knjigovodsko frizira-nje bilanc v podjetjih in bankah namreč nima več nobenega smisla, ker prelivanje dohodka od »dobrih« k »slabim« enostavno ni več mogoče, ker dejanskega dohodka oziroma dobička ni več. Miku-ličeva formula, samo da nam ne bi šlo slabše, kot nam gre, bi nam potemtakem sedaj še kako prav prišla, vendar ji sprotni gospodarski tokovi ne odpirajo perspektive. Glavno krivdo za drsenje v brezno gospodarske krize pa nosijo politika in najvišji republiški vodje. Oči širokih ljudskih množic, ki so vse bolj nemirne, so uprte v izvoljene voditelje in ljudje upravičeno zahtevajo takojšnje politične rešitve.
Emil Lah
Polnokrvnost
tradicije
Luč sveta je zagledal skupščinski poročevalec in v njem razgrnjene smeri razvoja kulture v letu 1991. Ostaja sicer še vedno vrsta neznank, ker največja vsota sredstev, namenjena kulturi, to so dotacije izvajalskim organizacijam, ostaja neznanka. Ko bo proračun Republike Slovenije sprejet, bo tudi sekretariat za kulturo razgrnil te podatke. Na hitro povedano: vse bolj jasno je, da ob kriterijih, ki niso ne jasni ne javni niti dani v predhodno obravnavo, delitev na j več j ega dela kulturniške denarne pogače postaja ali ostaja diskrecijska pravica organa. Tako naj bi bilo, ker je sekretariat podedoval kulturo v »razsulu«. Javnost dela organa, ki je odgovoren za razmere na področju kulture, pa pristojni minister opravi z besedami, da si »dovolijo gledati pod prste«. Ja, demokracija je samopostrežnica, kjer si kar naprej gledamo pod prste, in ne zakristija z intimo sakralnega. Tako nekako po kmečko bi opredelil trdost demokracije in vlogo javnih služb in organov.
»Na kulturnem področju bomo spodbujali in omogočali razvoj ustvarjalne in kritične misli in tistih kulturnih vrednot, ki zagotavljajo kvalitetno rast vseh Slovencev doma in po svetu. Pri tem bomo izhajali iz dosežkov slovenske kulture v preteklosti in poskušali biti pozorni tudi na vse tiste ustvarjalce in ustvarjalne dosežke, ki v preteklosti iz teh ali onih razlogov niso bili priznani, tako bomo ohranjali slovensko tradicijo in jo polnokrvno vključevali v svet.... Nacionalni obraz slovenske kulture naj se ne bije z internacionalnimi trendi, prav tako naj ne pomeni njihovega slepega posnemanja, pač pa organsko dopolnitev in obogatitev... Slovenska kultura naj ne bo zaščiten rezervat, pač pa bodi odprta zdravemu merjenju sil in promocij ustvarjalnih dosežkov ob enakih možnostih za vse.«
Nov slog veje iz besed, zapisanih v poročevalcu. Daje slutiti neko smer, poglede in bolečine preteklosti, vnesene v današnjost. Pri tem imam v mislih zlasti ustvarjalce in dosežke, ki iz teh ali onih razlogov niso bili priznani, in možnosti ob uveljavljanju diskrecijske pravice ohranjati slovensko tradicijo, ko novi posamezniki in skupine »iz teh ali onih razlogov ne bodo priznani«. To pot smo že začeli hoditi.
Vsi poznavalci družbenih dejavnosti šepetajo o aprilu, mesecu, ko naj bi katastrofalni položaj gospodarstva pokazal svojo realno sliko ter ljudi in družbene strukture uklenil v bedo. Nočem zvoniti pred točo ali klicati hudiča. Napravil pa bom primerjavo. Slovenska proizvodnja je bila v preteklem letu nekje na ravni leta 1979. To leto, ki je z vidika kulture in njenega deleža v družbenem proizvodu še vedno bijančno vzeto zlato leto. Vse tja do leta 1985 smo hoteli doseči stanje iz leta 1979, pa ga nismo in tudi v drugih petih letih desetletja, ki je minilo, ga, merjeno s kazalcem družbenega proizvoda, namenjenega kulturi, nismo ponovili. Z 0,6 ali 0,7 % družbenega proizvoda, namenjenega kulturi, smo na polovici normativov Unesca. V jugoslovanskih merilih, če to sploh še kaj velja, pa je bila vsa leta slovenska kultura najbolj odvisna od družbenih oziroma državnih dotacij, čeprav, kot rad zapišem, kultura kot kultura v vsej svoji celovitosti ustvari več kot 2/3 sredstev v tržnih odnosih, kakšne naš trg pač pozna.
Prav zato mi ni vseeno najprej dopustiti davčne nelagodnosti in naslednji mesec v usmeritev zapisati »iz začetnega linearnega pristopa uveljaviti bolj diferenciran in spodbujevalen odnos do kulture«. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, pravi lep slovenski rek. Sam lahko dodam, bomo videli, je rekel s... V teh razmerah se opirati veliko na občine je tudi svojevrstna iluzija. Redka so okolja, kjer je kultura ustvarjalna bit občinskega življenja in ne proračunska rezerva. Po tej poti niti knjižnicam občine niso uspevale zagotavljati knjižnih novosti. Ne verjamem, da bo sedaj naenkrat drugače. Prej verjamem, da se bo kultura znova razbila v stotero vrtičkov, ki bodo počasi veli in zalivale jih bodo marsikje zgolj solze. Bojim se, da se bo zlasti tako kazala slovenska tradicija v kulturi. Bogastvo slovenske kulture se v predloženem proračunu Republike Slovenije meri z 1,87 % ali predvidenimi 1.379.899.400,00 dinarji. Nič še ni dokončnega, kaj bistveno drugače pa verjetno ne bo. Kulturo lahko doleti le še spoznanje, da je tudi RTV naročnina taksa in sodi naravnost v proračun in ne RTV hiši. To možnost so dacarji za zdaj še prezrli, ponuja pa ravnanje kot pri zdravstvu in cestah. Manj ga gre za te namene kot se zanje zbere!
V suhih letih, ki so tu, ni mogoče obljubljati debelih krav in tu ima ministrstvo prav, ko opozarja na skupne tegobe. Mora pa kulturo pripraviti na preživetje in predvsem spoznati, kar je za Delo zapisal Braco Rotar: »Administracija naj se odpove vsebinskim vrednostnim sodbam in upošteva zgolj zunanje formalne kriterije.«
Milan Bratec
Rogove*, sindikata gradbenikov in Socialistične stranke
Socialni program podcenjuje agonijo gospodarstva
Ocena socialnega programa, ki ga je po dolgem pričakovanju le predstavila vlada, je bila osnovna točka dnevnega reda razširjene seje izvršnega odbora sindikata gradbenih delavcev, na katerem so sodelovali tudi predstavniki Socialistične stranke Slovenije, in ki je bila 27. februarja v prostorih stranke.
Skupne ugotovitve tako sindikata kot socialistov so bile, da proračun ni po sindikalni meri, saj ne krepi gospodarsko usmerjene države, ampak le določene neproizvodne sektorje, kot so ljudska obramba, policija, itd. Premalo je tudi predvidenih intervencij za prestrukturiranje gospodarstva, za vzgojo in izobraževanje, socialno in zdravstveno varstvo. Socialni program je krivičen v ocenah za nazaj in preveč opisuje razmere, ne nakazuje pa perspektive družbe. Poleg proračuna so kritično ocenili tudi druge ukrepe vlade. Tako so za davčni sistem menili, da sicer bremeni gospodarstvo in posameznika po
evropskih merilih, ne daje pa možnosti, da bi imeli temu primerne zaslužke. Težave bodo nastale tudi pri zaposlovanju mladih, saj ga program skoraj nič ne omenja. V zvezi z mladimi je bil omenjen tudi stanovanjski zakon, ki ne predvideva načina, kako naj mlada družina pride do stanovanja. Sindikat se sicer zavzema za to, da je zakon tržno usmerjen, vendar je nelogično, da se reševanje težav, ki bodo nastale pri tern, prepusti občini, ki že tako ali tako nima denarja.
Sindikati so zato sklenili, da bodo še naprej zbirali podpise za peticijo (doslej so zbrali že 14.000 podpisov) in prek poslanskih klubov poskušali prodreti s svojimi zahtevami v skupščino. Kljub teinu pa že sedaj sprašujejo, kakšna demokracija je to, če o vsem odloča država, porabnik pa nima nobene besede.
Robert Peklaj
V Revirjih območna	ROS kmetijstva ne bo
organizacija ZSSS	popustil
V sredo, 27. 2. 1991, so imeli v Revirjih ustanovno skupščino območne organizacije svobodnih sindikatov. V regiji, v kateri je več kot 80 odstotkov vseh zaposlenih vključenih v Svobodne sindikate, se ta čas ubadajo s hudimi gospodarskimi in socialnimi pretresi, saj je vse več podjetij pred bankrotom, vse več ljudi nezaposlenih in vse bolj so omejene gospodarske, in kulturne možnosti za normalno življenje. Predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev območne organizacije Svobodnih sindikatov in izvoljeni sekretar sveta območne organizacije za Zasavje Ciril Urek je ob analizi gospodarskih in socialnih razmer izrazil bojazen, da se bodo Revirji spremenili v geto, v katerem bodo ljudje brez dela, šolani ljudje se bodo preseljevali ali čakali na zavodih za zaposlovanje, in če se gospodarski to-
kovi ne bodo preusmerili, lahko pride do zelo nevarne socialne eksplozije.
Novi svet Zveze svobodnih sindikatov za Zasavje je oblikovalo 16 panožnih območnih sindikalnih odborov. Njihovi predstavniki so ob orisu nekaterih težav v posameznih panogah največ skrbi namenili urejanju odnosov znotraj Svobodnih sindikatov ter zahtevali, naj se sprejeti dogovori o organiziranosti in financiranju v Svobodnih sindikatih tudi izpolnjujejo. Za predsednika območnega sveta so izvolili Romana Oberča, ki bo to dolžnost opravljal neprofesionalno, Ciril Urek pa je sekretar. Na ustanovni seji sta sodelovala tudi predsednik sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Miha Ravnik in član predsedstva Milan Utroša.
Za socialno in pravično državo
Mitja Oven za varovanje svojega vida potrebuje posebna očala, ki jih lahko dobi v tujini in pri nas. Vendar pa se vse zatakne pri denarju. Mitja je namreč že od marca lani brezposeln in denarja za ta nakup nima. Zdravstvena skupnost mu bo povrnila samo približno 700 dinarjev od 3.700, kolikor bi stala očala pri nas. Preostalo bodo primaknili bežigrajski sindikati in Rdeči križ, saj je Mitja tudi redni krvodjalec. Poleg tega naj bi dobil tudi enkratno denarno pomoč od Centra za socialno delo, in sicer 2.644 dinarjev za vse leto. Seveda bo Mitja ta denar videl šele takrat, ko ga bo imel Center dovolj. Pri tem mu bo pet odstotkov vzela PTT za stroške dostave denarja na dom. Pohvaliti velja Zavod za zaposlovanje, ki mu bo omogočil obiskovanje tečaja nemščine in
odobril plačilo nekakšne podpore v višini četrtine zajamčenega osebnega dohodka (700 din). Kasneje Mitja namreč namerava poiskati zaposlitev v tujini, saj se boji, da bo položaj pri nas še slabši.
In v čem je bistvo te zgodbe? Razmere, kakršne so, in napovedi, da bo še slabše, govorijo o tem, da bo takih primerov čedalje več. Ali bo država, ki bo svoj denar namenila za vojsko, namesto da bi poskrbela za obubožano gospodarstvo, pustila, da bodo njeni državljani začeli umirati, ker ne bodo imeli denarja za kruh in svoje zdravje? Bo edina rešitev, da opozoriš nase, gladovna stavka, kakor je to nameraval tudi Mitja Oven, pa se je še pravočasno premislil? Upamo, da bodo tisti, ki imajo usodo Slovenije v svojih rokah, razmislili o tem!
R. P.
Na podlagi sklepa predsedstva sveta ZSSS objavljamo
javno dražbo
za prodajo nepremičnine, ki bo v ponedeljek, 18. marca 1991, ob 10. uri v Domu sindikatov Slovenije, Dalmatinova 4, Ljubljana.
Na javni dražbi je:
počitniško-montažna hišica Marles, tip V-37, v turističnem naselju Čatež, na delu pare. št. 541/33, 541/34, 541/35, 541/ 36, 541/87, 541/38, 541/39, 541/40, 541/41, 541/42, 541/43, 541/44.
Počitniška hiša tip V-37 ima tloris 6,54x5,803m, je opremljena.
Izklicna cena je 525.922,60 din.
Sodelujejo lahko pravne in fizične osebe, ki morajo najkasneje , do začetka dražbe vplačati kavcijo v višini 20% izklicne cene nepremičnine na žiro račun št. 50101-678-47511, Svetu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Dalmatinova 4, Ljubljana.
Predstavniki družbeno-pravnih oseb morajo predložiti pooblastilo.
Sodelovanje na javni dražbi je mogoče le z dokazilom o plačilu kavcije.
Vsem udeležencem, ki ne bodo uspeli na javni dražbi, bomo kavcijo vrnili v 8 dneh po dražbi.
S kupcem, ki bo uspel na javni dražbi, bomo sklenili pogodbo, po kateri mora kupec plačati kupnino v 15 dneh po sklenitvi pogodbe.
Davčne obveznosti poravna kupec.
Ogled je mogoč po dogovoru. Informacije dobite po telefonu (061) 316-153.
V. d. vodje strokovnih služb: Branko Pintar
Na zadnji seji izvršnega odbora republiškega odbora sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije, ki je bila minulo sredo, so največ časa namenili obravnavi osnutka zakona o denacionalizaciji, še posebej tistemu delu, ki govori o vračanju kmetijskih zemljišč.
Po nekaterih podatkih gre za 11 odstotkov vseh slovenskih obdelovalnih površin in 13.000 zaposlenih.
Člani izvršnega odbora so imeli na osnutek številne pripombe, čeprav bi bil zakon, če bi bil sprejet, kot je, je v osnutku za delavce v kmetijstvu sorazmerno ugoden. Ker pričakujejo, da bo drugačen, so menili da bo ogroženih vseh 130.000 delavcev in po njiho-
vem mnenju tudi proizvodnja. To pa pomeni zmanjšanje samooskrbe Slovenije.
Osnovna pripomba je bila, da jih sestavljale! zakona niso povabili k sodelovanju, saj bi tako že pri nastajanju lahko rešili marsikatero problematiko, ki bo po sprejetju zakona imela lahko težke posledice tako za delavce kot za vlado. Sindikat delavcev kmetijstva v nekaterih stvareh ne misli popuščati in se bo za svoje pravice bojeval do konca.
Dokončnih sklepov na seji niso sprejeli, dogovorili so se le, da bodo še ta teden skupaj sekcijo gospodarske zbornice za agroživilstvo in zadružno zvezo skupaj izoblikovali stališča in zahteve ter jih posredovali zakonodajalcu in parlamentu.
nadstrankarski
M. H.
Zavod	^aposlovahJE ###
Ustanovna skupščina območnega sindikata za Velenje in Mozirje; prva predsednica Mira Videčnik
Delavci ne bodo več lajali pred vrati
Včeraj je bila v veliki dvorani skupščine občine v Velenju ustanovna skupščina sindikata za območje nekdanjih občinskih svetov Velenje in Mozirje. O združevanju s Šentjurjem, ki se jim želi pridružiti, tokrat niso razpravljali. Ivanu Kramerju so izročili darilo za uspešno sodelovanje. Peticija oblasti za varstvo gradbincev.
Za prvega predsednika novoustanovljenega območnega sindikata, ki bo imel v Mozirju svojo podružnico, je bila enoglasno izvoljena Mira Videčnik, dosedanja predsednica občinskega sindikalnega sveta v Velenju. V nagovoru je poudarila, da bodo območni odbori ZSSS v Velenju delovali po smernicah in vsebini ter nalogah, ki so opredeljene s kongresom.
Po njenem mnenju je osnovna naloga območnega sindikata varstvo delavcev, pomoč pri zaposlovanju in sodelovanje z drugimi sindikati. Najprej jih čakajo ugotavljanje dejanskega socialnega stanja svojega članstva ,.in priprave za potrebno ukrepanje.
Rajko Lesjak, sekretar republiškega sveta ZSSS, ki se je med drugimi visokimi aktivisti sindikata udeležil skupščine, je v svojem pozdravnem govoru med drugim poudaril, da moramo volontarizem v sindikalnih vrstah zamenjati z znanjem in stroko. Ponovil je zamero sindikatov vladi in državi Slovenije, da je dovolila takšne gospodarske razmere, ki delavce ne postavljajo več v mezdni položaj, temveč v delavca, ki ne dobi niti plače. Izigravajo dogovore
in uprizarjajo stečaje, da bi čimveč delavcev spravili na cesto. V novo zakonodajo vcepljajo tuje zakone, kot na primer zakon o stavkah, čeprav gre pri nas za pomembno razliko, da namreč v tujini delavci stavkajo zato, da bi si še izboljšali že izborjene pravice in položaj, pri nas pa zato, da bi dobili vsaj plačo.
V razpravi je eden izmed delegatov povedal, da se oblast in vodilni še vedno vedejo tako, kot da ne gre tudi za njihovo kožo, da strokovnjaki po tovarnah še vedno »spijo«; drugi udeleženec pa, da je sindikat še vedno preveč potrpežljiv in da mora namesto peticij trše postavljati svoje zahteve. Zdaj, v demokraciji pa gre delavcem slabše kot v trdem komunističnem režimu, zato mora sindikat priti v skupščino in ne kot se je izrazil neki oblastnik, samo lajati pred skupščinskimi vrati. Lahko govori o težavah človek, ki vodi parlamentarno večino in dobiva pokojnino v DEM, vendar ne more vedeti, kaj občutimo delavci z minimalnimi dohodki, ali oni, ki še čakajo na delo doma, in drugi, ki jih je še več, ki so že ostali na cesti brez prebite pare.
Janez Sever
SPOROČILO SINDIKATA ZDRAVSTVA IN SOCIALNEGA SKRBSTVA SLOVENIJE DRŽAVLJANOM REPUBLIKE SLOVENIJE
Izvršni odbor republiškega odbora Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije ob obravnavi uresničevanja stavkovnih zahtev ugotavlja, da osnutek proračuna Republike Slovenije za leto 1991 močno zmanjšuje obseg sredstev za zdravstvo, kar ogroža tako zagotavljanje zdravstvenega varstva prebivalstva kot tudi gmotni položaj zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu. V zvezi s tem ugotavljamo naslednje:
1.	Osnutek proračuna predvideva, da se bo s prispevki za zdravstvo v letu 1991 zbralo 11.886 mio din, za zdravstvo pa naj bi se namenilo 10.679 mio din. Prihaja torej do negativne razlike v višini 1.207 mio din v škodo zdravstvenega varstva. Kljub višjemu znesku zbranih sredstev, kot naj bi bila dodeljena za te namene ob zagotavljanju neokrnjenih pravic uporabnikov, vlada pripravlja ukrepe za pokrivanje te razlike.
2.	Iz sredstev javnega obveščanja smo izvedeli, da bo med temi ukrepi tudi povečevanje participacije, čeprav ta ne pomeni dejanskega vira finansiranja zdravstva, ampak gredo tudi tako zbrana sredstva v proračun. Prebivalce Republike Slovenije opozarjamo, čeprav so za to odgovorni drugi - predvsem Republiški sekretariat za zdravstveno in socialno varstvo in njegovi predstavniki, posredno pa tudi republiška skupščina - da višja participacija uporabnikov zdravstvenega varstva pomeni omejevanje dostopnosti zdravstvenih storitev. To bo imelo dolgoročne kvarne posledice za zdravstveno stanje prebivalstva, kar se bo odražalo v naraščajoči obolevnosti in invalidnosti.
3.	Dejstvo je, da spada zdravstvo med najpomembnejše družbene dejavnike in so zato davkoplačevalci pripravljeni prispevati več za to področje. Sprašujemo, ali ni bila ta pripravljenost davkoplačaevalcev, s tem da bo šel del zbranih sredstev namenjenih za zdravstvo, za druge proračunske namene, zlorabljena?
4.	Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva zahteva, da odbor za zravstvo pri skupščini Republike Slovenije še pred zasedanjem skupščine ponovno vsebinsko prouči program zdravstvenega varstva in način finansiranja za leto 1991 in o tem obvesti javnost. Vztrajamo, da se namensko zbrana sredstva tudi v celoti namenijo za zdravstveno varstvo. Če pa skupščina sprejme v osnutku proračuna predlagano porabo sredstev, naj temu ustrezno zmanjša prispevno stopnjo in tako razbremeni gospodarstvo.
Predsednik RO: prim. dr. Jože Arzenšek
DAVKI PO NOVEM
Iz vsebine:
- Pregled dosedanjih in predvidenih davkov s komentarjem
- Novi neposredni davki:
-	dohodnina
-	socialni prispevki
-	davek na izplačane osebne dohodke
-	davek na dobiček
-	komunalne takse
Pn vsakem davku so za ponazoritev: preglednica dajatev, primerjava z dosedanjim sistemom ter komentar, razlaga zakona in navodila za izpolnjevanje davčne napovedi ter konkretni primeri za delavca, upokojenca, kmeta, zasebnika.
- Novi posredni davki:
-	davek na promet nepremičnin
-	prometni davek
-	sistem javnih financ v samostojni Republiki Sloveniji
Cena 150,00 din. Brošura je izšla pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, kamor lahko pošljete naročilnico, naročite pa jo lahko tudi po telefonu št. (061) 321-255 in 310-033, int. 362.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam (o) . izvodov knjige DAVKI PO NOVEM (a 150
din). Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:.
Ime in priimek podpisnika:.
Naročeno, dne:.
Račun bom (o) plačal(i) v zakonitem roku.
Žig za DO Podpis naročnika
Bei tska enotnost
Se-
sindikat kovinske in elektroindustrije
Albert Vodovnik, predsednik sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije:
Nikar delavcev na cesto
»Seveda ne. Že leta 1988 smo v sindikatu sprejeli odločitev, da se morajo nekateri odnosi v družbi spremeniti in da mora temu slediti tudi sindikat. Že v pripravah na kongres smo v našem sindikatu sklenili, da bo naše delovanje prilagojeno večstrankarskemu sistemu in tržnemu gospodarstvu. Zato od kongresa naprej delujemo kot samostojen sindiakt, ker edino tako lahko v vsakem trenutku zavarujemo našega člana.«
-	Kljub temu pa ste še vedno del Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, čeprav se je že ugibalo, ali boste tudi vi šli po stopinjah nekaterih drugih sindikatov ter popolnoma pretrgali odnose z Zvezo?
»V Zvezi smo ostali predvsem zato, ker lahko edino tako uveljavimo nekatere skupne interese, prav tako pa lahko le enotni in združeni nastopamo v tem političnem sistemu ter zastopamo tista skupna stališča, ki se oblikujejo v Zvezi. Seveda pa nismo povezani le v Zvezo svobodnih sindikatov, temveč sodelujemo tudi z drugimi sindikati, če je seveda pripravljenost za tako sodelovanje.
Tudi načeloma nismo proti sindikalnemu pluralizmu, če se le-ta ne enači s strankarsko pripadnostjo, saj to vodi edinole v razbijanje delavske enotnosti. Odločno smo proti temu in za naš sindikat lahko zatrdim, da ni pod nobenim strankarskim pritiskom.«
-	Toda sindikalni pluralizem je sedaj stvarnost in ravno v vaši dejavnosti so v nekaterih podjetjih celo po trije sindikati. Kaj to pomeni za vas?
»Res je, da poleg našega delujejo še Konfederacija sindikatov Neodvisnost in Neodvisni sindikati oziroma Konfederacija 90, vendar je še vedno velika večina zaposlenih (prek 80 odstotkov) včlanjenih v naš sindikat. Moje stališče je, da ni dobro imeti v podjetju več sindikatov, saj to le slabi moč delavcev. Poleg tega je že znotraj enega sindikata, vsaj pri našem je tako, veliko pluralizma. Sicer pa ima pravi sindikat edino nalogo zavarovati delavca in njegove interese, tako da bo že verjetno prav kmalu vidno, kateri sindikat si resnično želi postati zastopnik delavstva.«
-	Je to eden izmed vaših ciljev?
»Vsekakor. Pa ne samo to. Osnovno, kar si mi
želimo, je, da dobi delo pravo vrednost. To vrednost pa naj bi določili s kolektivno pogodbo, ki je povsod po svetu povsem normalna stvar, le pri nas zaradi nepripravljenosti vlade in tudi gospodarske zbornice odlašajo z njihovo uveljavitvijo. In če smem še pripomniti, smo nekoč kolektivne pogodbe tudi že imeli pri nas.«
-	Kako daleč pa ste s podpisom panožne kolektivne pogodbe? Menda ni več daleč dan, ko naj bi tudi vi končali dolgotrajna in mučna pogajanja. Ali je to res?
»Tako je. Če bo šlo vse po sreči, naj bi ob izidu te številke Delavske enotnosti tudi že podpisali kolektivno pogodbo, saj je to dejanje dogovorjeno za petek, 1. marca ob 12. uri. Vendar pa so bila pogajanja izredno težka, kar niti ni čudno glede na nejasen in zmeden položaj v vsej družbi, kjer prevladujejo politični interesi nad gospodarskimi. Država se namreč meša neposredno v gospodarstvo in namesto da bi ustvarjala ugodne razmere za gospodarjenje, povzroča še večjo zmedo in negotovost. Zato ne preseneča absurdni položaj, ko poslovodstva zahtevajo od sindikata, naj izbori ugodnejše pogoje za gospodarjenje, ker bodo tako laže uveljavljali določila' kolektivne pogodbe. Skratka, narobe svet.«
-	In kaj bodo delavci v vaši panogi s to kolektivno pogodbo pridobili?
»Glede na trenutne razmere smo dosegli tisto, kar smo želeli. To pa je 40-urni delavnik, najmanj 20 dni dopusta, stavka v primeru grobe kršitve kolektivne pogodbe je plačana, itd. Pri tarifnem delu pa je strokovni kader po naši pogodbi v veliko boljšem položaju, kot to določa splošna kolektivna pogodba.«
-	Ste pri nastajanju te pogodbe sodelovali tudi z drugimi sindikati?
»Pobuda za sodelovanje je prišla z naše strani, da ne bi kasneje očitali, kot pri podpisu splošne kolektivne pogodbe, da niso imeli možnost sodelovati pri njenem nastanku. Tako je do sodelovanja le prišlo, vendar so včasih predstavniki drugih sindikatov delovali bolj na strani poslovodstva kot pa na strani delavcev. Druga težava, ki je nastala, pa je bila v tem, da se niti eden izmed obeh sindikatov ni tudi uradno legitimiral s številom članstva, svojim žigom oziroma izpiskom iz registracijskega sodišča. To je pomembno zaradi reprezentančnosti, saj ni vseeno, kdo pripravi in kdo podpiše kolektivno pogodbo. Pripravili smo jo, to lahko mirno rečem, mi in Gospodarska zbornica in mi jo bomo tudi sami podpisali, če ne bo prišlo do sporazuma med sindikati. Sicer pa smo, kot sem
- Tako kot sta kovinska in elektroindustrija hrbtenica slovenskega gospodarstva, je sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije eden izmed najpomembnejših delov sindikalnega gibanja pri nas. To lahko sklepamo tako po številu članov kot po njihovi dejavnosti ter vplivu. Več kot 180.000 zaposlenih v tej dejavnosti in prek 140.000 članov panožnega sindikata zasluži, da se sliši tudi njihova beseda in upoštevajo njihove želje. Verjetno pa sindikat do tega ni prišel čez noč?
že omenil, tako ali tako večinski sindikat v tej panogi.«
-	Drugo vprašanje, ki je sedaj zelo boleče za zaposlene v vaši dejavnosti, so presežki delovne sile. Za vašo dejavnost se lahko trdi, da je prezaposlena. Kako bo sindikat uspel čim manj boleče odvozlati ta vozel?
»To vprašanje je v teh razmerah zelo občutljivo, zato je razreševanje najtežje. Poleg vseh drugih objektivnih in subjektivnih ovir je morda še najtežje to, da vlada in parlament nimata strategije razvoja Slovenije, kaj šele kratkoročnih programov, ki jih zahtevamo (razvojno-socialni program, itd.).«
-	To je res, vendar ostaja dejstvo, da kovinska in elektroindustrija ne moreta ostati takšna, kot sta zdaj.
»Seveda ne. Tudi sindikat računa na to, da se bodo morali odnosi v panogi spremeniti. Vendar pa bi se moralo to reševati z notranjo prekvalifikacijo, prezaposlitvijo, ne pa spravljati ljudi na cesto. Dejal sem že, da obstaja bojazen, da ta vlada ni zmožna pripraviti koncepta za izhod iz gospodarske krize. Če so naše bojazni upravičene, potem nas čakajo še hudi socialni nemiri.«
-	Na to opozarjate že od lanske jeseni, ko ste prvič tudi napovedali splošno stavko, pa ste jo kasneje prestavili. Ali so zdaj razmere že godne za izvedbo takrat napovedane stavke?
»Razmere so se od takrat, ko smo prvič napovedali stavko, še poslabšale. Takrat je bilo več razlogov, da nismo izpeljali stavke, najpomembnejši pa je bil ta, da so v takratnem povolilnem obdobju vse stavke ocenili za politično dejanje, ki poskuša zrušiti demokratično izvoljeno oblast. Zdaj smo se odločili za drugačno taktiko in sicer naj bi v volilnih
okoljih volilci zahtevali odgovornost svojih poslancev v skupščini za sprejetje takih zakonov, sindikat pa bo poskušal vsem strankam predstaviti tragedijo, ki se ji bližamo. Predvsem bi želeli opozoriti na tiste poslance, ki igrajo v bistvu tri vloge: so poslanci, direktorji podjetij v stečaju, in ni jih malo, ki bodo z družbenimi sredstvi prišli do svojega podjetja.«
-	Kljub temu pa nekateri sindikatu le očitajo, da v svojih prizadevanjih ni bil uspešen.
»V odgovor tem očitkarjem naj povem, da je za morebitne neuspehe bolj kriv strokovno neusposobljen partner na drugi strani kot pa sindikat. Tudi v parlamentu je očitno, da se poslanci raje ukvarjajo z medsebojnimi političnimi zdrahami, saj je gospodarstvo zanje kot kaže, prevelik zalogaj. Ne vedo pa, da si s tem sami sebi kopljejo jamo. Ravno zato, ker nimamo več zaupanja vanjo, bomo sprožili pobudo za glasovanje o zaupnici vladi, o tem pa bomo tudi obvestili predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana.«
-	Kakšen pa je vaš odnos do drugih politikov oziroma ministrov?
»Občutki so pri tem zelo mešani. V vseh pogovorih so tako minister za industrijo in gradbeništvo Izidor Rejc, ministrica za delo Jožica Puhar, podpredsednik izvršnega sveta Jože Mencinger in
drugi podprli naše zahteve, kljub temu pa se nič ne premakne na bolje. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so bila to načelna strinjanja, saj vlada tako želenega programa nima. In če upoštevamo izjavo Jožeta Mencingerja, da politika potaplja gospodarstvo, je sedaj potrebno vprašati poslance v skupščini, kako si predstavljajo našo prihodnost. Morda
se ne zavedajo, da je demokracijo mogoče ohraniti le, če imamo uspešno gospodarstvo.«
-	Torej direktorji niso nič krivi za slab položaj delavca?
»Tega nisem rekel. Sicer ni dobro metati vseh direktorjev v isti koš, vendar pa je tudi njim težko uveljavljati dobro poslovno politiko, če niso znane osnovne smernice razvoja slovenske družbe. Podobno je s Gospodarsko zbornico. Ko bo država doumela, da bo potrebno za nemoten razvoj skleniti dogovor med sindikatom, zbornico in vlado, bo tudi zbornica dobila svojo pravo vlogo. Če pa tega ne bi zmogla, predlagamo, da se preoblikuje v dva dela: na kapitalski in delavski, kot je urejeno v Avstriji. Seveda pa mora biti za to znan lastnik proizvajalnih sredstev.«
-	Ravno ta postopek lastninjenja ponekod buri duhove. Verjetno je tudi v vaši panogi prihajalo do nedovoljene privatizacije osnovnih sredstev?
»Očitno je, da gre tukaj za hajduški prijem. Tudi koncept naše vlade, in sicer podržavljanje in kasnejša prodaja, ni najboljši, saj to pomeni odprta vrata za tiste, ki sedaj zakonito kradejo družbeno imovino. Nekaj takih primerov smo imeli tudi v naši panogi, zato smo zahtevali revizije stečajev. Čeprav se bojim, da ne bomo veliko dosegli, pa bi radi s tem le opozorili na ta pojav, ko se z namernim stečajem omogoči privatizacija podjetja. Davek na to pa plačujejo delavci.«
-	Za nekatere dele panoge pa bi bilo podržavljanje skoraj edina rešitev, saj tako delajo tudi drugod po svetu, npr. British Steel Com-pany v Veliki Britaniji. Ali kaj podobnega razmišljajo tudi pri nas?
»Predvideno je, da bi predvsem železarstvo prišlo v državne roke. Sindikat bo to podprl, če bo to pripeljalo do rešitve. Tudi delavci bodo za to, saj se že sedaj govori, da je kar 5000 delavcev preveč. Iluzorno pa je pričakovati, da bodo ta nova podjetja poskrbela za vse te delavce. Tu pa bi morala vskočiti država, ki pa, spet se moram vrniti nazaj, programa sanacije nima. Zato je najlažje vso krivdo za stečaje in delavce na cesti preložiti na sindikat, ki pa s tem nima nobene zveze. Kot kaže, si je vlada postavila načrt, da v čim krajšem času postavi določeno število delavcev na cesto. In to ji dosedaj kar dobro uspeva.«
-	Kako uspešen pa je sindikat? Vse to je novo tudi zanj in najpogostejši očitki so, da se še ni prilagodil novim razmeram in da kadrovsko še ni dorasel pogajalski funkciji.
»Res je, da se sindikat ne more pohvaliti z velikimi uspehi, vendar tako nebogljen pa spet ni bil. Podpisane so bile splošna kolektivna pogodba in nekaj panožnih, položaj delavcev pa bi bil še veliko slabši, če ne bi pri nekaterih stvareh, kot so sprejem novih zakonov, procesi privatizacije v posameznih podjetjih, itd., posredoval sindikat. Sicer pa sindikat, žal, ostaja edini, ki bo lahko branil delavca, saj so njegove pravice zmanjšane na minimum.
V sindikatu se bomo morali vsi še veliko naučiti, vendar to velja tudi za vlado, saj kdo pa pravi, da je sedanja vlada dovolj usposobljena za ta odgovoren položaj. Rezultatov namreč ni. Sindikat se je krepil v pripravah na stavko in med pogajanji, kar bo verjetno kmalu prišlo prav, saj ni izključena tudi splošna stavka. Le da bi tokrat dobili podporo tudi drugih sindikatov, saj je stiska privedla na rob obupa tudi njihove člane.«
-	To pomeni 200.000 delavcev na cesti, če pa se vam pridružijo še preostali, bo ta številka še večja. Ali si lahko predstavljate posledice takšne stavke?
»Mi si stavke ne želimo, radi pa bi opozorili nase, na svojo bedo.
Naša želja je, da bi čimveč delavcev imelo delo in za to prejemalo dobro plačilo. To je vse, ne pa čakati, da prekipi 200.000-glavi množici, ki bi zahtevala svoj kos kruha. Zato še enkrat pozivamo vladajoče in poslance, naj prisluhnejo našim tožbam in zahtevam. Če ne drugega, vprašajte ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in ministra Izidorja Rejca, kakšne posledice bi imel množičen štrajk, saj so kaj takega verjetno tudi že ocenjevali.«
-	Na koncu bi želeli še kratek komentar o novosprejeti delavski zakonodaji.
»O njej je bilo že dosti rečenega. Ponovil bi rad samo to, da pri nastajanju te zakonodaje ni bil upoštevan noben izmed predlogov sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije in je zato popolnoma protidelavska. Lahko samo povem, da smo pred sprejetjem sprememb zakona o delovnih razmerjih zahtevali sprejetje razvojno-socialnega programa Slovenije.«
Pogovor pripravila: Franček Kavčič in Robert Peklaj
Z ministrom za industrijo in gradbeništvo Izidorjem Rejcem smo se pogovarjali o kolapsu slovenskega gospodarstva
Denar je na cesti, samo pobrati ga je treba
Slovensko gospodarstvo doživlja zlom, kakršnega ne pomnimo. Kamor se človek ozre, tam so težave večje. Vprašanje, ki skrbi vedno več ljudi, je: ali bo šlo zares vse k hudiču? In kaj bo potem? Kako bomo živeli? To je del vsega tistega, kar se nam je motalo po glavi, ko smo v sekretariatu za industrijo in gradbeništvo čakali na pogovor z ministrom Izidorjem Rejcem. Spričo tega ni imelo smisla ovinkariti. Že prvo vprašanje je bilo neposredno in grobo.
-	Gospod Rejc, se strinjate z oceno, da slovenska kovinska in elektroindustrija še nikoli nista bili v takšni gospodarski, razvojni in socialni krizi, kot jo preživljata pod vašim mandatom?
»To je res. Take krize še ni bilo. Moram reči, da je prišla za marsikoga dosti nepričakovano...«
-	Kje vidite razloge zanjo?
»Poglejte, leta 1989 smo imeli domala 2900 odstotno inflacijo. Naslednje leto, se pravi lani, pa je bil nenadoma tečaj zamrznjen na ravni DEM: 7 dinarjev. Si zamišljate, v kakšne skrajnosti je padlo to slovensko gospodarstvo, ki premore dobra podjetja, toda nasploh gledano je to gospodarstvo, ki je bilo pretežno vendarle struktuirano na netržnih načelih. Če k temu dodamo še lanskih 114 odstotkov (stroškovne) vhodne inflacije ob nerealno priznanih izvoznih rezultatih, potem je na dlani, da je bil kolaps neizbežen. Ko pa govorimo že o vzrokih, ne bi kazalo pozabljati še čedalje bolj nesolventnih arabskih trgov (Irak, Kuvajt) in pa Sovjetske zveze, ki se je v razmeroma kratkem času prelevila iz razmeroma dobrega v slabega trgovinskega in poslovnega partnerja.«
-	Kaj pa JLA?
»Jasno, veliko izpada dohodka je bilo tudi zaradi političnih razmer doma, v kar moramo šteti še srbsko blokado. Svoje posledice kaže tudi začeto razdruževanje, posledica česar je spet splošna nesposobnost plačevanja itd. Skratka, vse to, kar se ta trenutek dogaja s slovensko kovinskopredelovalno in elektroinudstrijo ali kar z vsem gospodarstvom ni prišlo kar tako in ne čez noč. Zagata pa je v tem, da se je v razmeroma kratkem času vse to združilo v kopico izredno negativnih okoliščin.«
-	Že, že, toda po tej logiki bi moralo biti v takšnem položaju vse gospodarstvo na tem svetu...
»Pa ni, ali ne? Ni pa zato, ker se stabilna gospodarstva v preteklosti niso tako brezskrbno vezala na posle, ki so svoje čase pomenili velike kose pogače, a jih je čas zdaj postavil v povsem drugo luč.«
-	Toda erozija je pošastna. Včasih smo govorili, da je v Sloveniji glede na družbeni proizvod kakih 150.000 preveč zaposlenih, zdaj se o tej številki nihče več ne upa govoriti, kar lahko pomeni samo nekaj: nihče ne ve, kje se bo ustavil plaz iz dneva v dan večjega števila nezaposlenih, tistih, ki čakajo na delo doma, skratka presežnih delavcev. Bi si vi upali oceniti, na kateri točki se bo ta plaz ustavil?
»Takšne ocene v teh okoliščinah ne more dati nihče. Jaz lahko govorim le o izrednem prizadevanju ljudi (tudi v oblastnih strukturah), ki se trudijo, da bi vsaj omilili, če ne docela preprečili to erozijo. Toda zagata je v tem, da v položaju, ko ugotav-
ljamo veliko število presežnih delavcev, v isti sapi nimamo primernih kadrov, ki bi tehnološko, poslovno in komunikacijsko dihali z Zahodom, ki bi odpirali perspektive. Isto lahko rečem za finančne kadre, se pravi za ljudi, ki bi znali gospodariti z denarjem in ki nam jih kronično primanjkuje. Prav od njih pa je, kot veste, precej odvisna (neuspešnost nekega gospodarstva. Takšnega, kot je slovensko, še posebej. Z vso odgovornostjo lahko rečem, da zakona o podjetjih, ki je star že dve leti, niti po naključju nismo izkoristili tako, kot bi bilo treba. S tem mislim še posebej na lastninske in organizacijske transformacije. Res je, da se veliko podjetij trka po prsih z označbami tipa d.d. (delniške družbe) ali d.o.o. (družbe z omejeno odgovornostjo), vendar me zelo zanima, koliko bi jih uspešno prestalo mednarodno verifikacijo...«
-	Zakaj pa ravno mednarodno?
»Predvsem zato, ker je spričo naše majhnosti in
siceršnje gospodarske omejenosti njihov življenjski prostor prav na svetovnih trgih. Še več, na dlani je, da bo v prihodnje prav trg in to zunanji določal dimenzijo naših podjetij.«
-	To se lepo sliši, toda ko človek tehta in ocenjuje konkretne ukrepe slovenske vlade, ki naj bi pripravljali teren za takšno preoblikovanje slovenskih podjetij, vidi, da niso namenjene k temu cilju. Poglejte na primer samo vse te razprave o (pre)obremenjenosti gospodarstva, o nujnosti njenega zmanjšanja itd., ali pa konkretne postavke v davčni politiki. Seveda se lahko strinjamo, da je ta davčna zakonodaja delana po zahodnoevropskem zgledu, toda zdi se, da so tisti, ki so jo oblikovali, pozabili da okoliščine, v katerih tiči to gospodarstvo, niso nič kaj evropske...
»To ste mi pa ravno z jezika vzeli. Zdaj smo v nekem položaju, ko se z načelnimi rešitvami nekako vsi hitro strinjamo, kar pa ne velja tudi za praktične rešitve...«
-	Bodimo konkretni, je vlada enotna, kar zadeva razbremenitve gospodarstva?
»Seveda se o tem na veliko pogovarjamo, toda vedeti morate, da ima vsak minister najprej pred očmi možnosti in potrebe svojega sektorja. Mislim pa, da bo na koncu le morala prevladati ugotovitev, da pa je vse le odvisno od uspešnosti proizvodnje, od njenega izplena, ki edino lahko določa okvir obremenitev oziroma tako imenovane porabe.«
-	Takšna razhajanja so seveda vsakdanji pojav takrat, kadar neka vlada ne ve, kaj hoče oziroma ve, kaj hoče, pa spet ne ve, kako to doseči. Ali ima slovenska vlada jasno izdelan program izhoda iz krize oziroma ima vsaj jasno vizijo o tem?
»Mislim, da smo v fazi izdelave takega celovitega programa. Prav zdaj skupaj z Gospodarsko zbornico pripravljamo razvojno tržne programe za posamezne dejavnosti, v katerih se bo lahko našlo sleherno podjetje. Takšni programi se že pripravljajo za gradbeništvo, tekstilno, lesno-predelo-valno in kovinsko industrijo, pri njih pa sodelujejo vidni domači in tuji strokovnjaki.«
-	Na kaj lahko računajo podjetja: samo na projekte ali tudi na denar?
»Mislim, da na oboje, toda nekaj mora biti vsem jasno. V teh programih se bodo našla le tista podjetja, ki bodo imela svoj (zunanji) trg, ki bodo svoj razvoj temeljile na uravnoteženi zunanjetrgovinski bilanci itd.«
-	Kaj to pomeni za zaposlenost?
»Tisto, kar sem v nekem smislu že povedal. Tržna dimenzija podjetja bo določala zaposlenost.«
-	To je nekaj, vendar mora, vsaj tako mislim, vlada na drugi strani - ustvarjati tudi ugodno makroekonomsko ozračje za razvoj in rast takšnih podjetij. Zdaj kaj takšnega ni ravno opaziti...
»Tega se zavedamo in tako gledamo tudi na zakon o intervencijah v gospodarstvu, v okviru katerega so predvidena pomembna sredstva. V kontekst pomoči oziroma spodbujanja (dobrega) gospodarstva pa moramo uvrstiti tudi prosto oblikovanje vrednosti deviz na trgu, kjer naj bi prišli na svoj račun predvsem vsi neto izvozniki. Priznajte, to je le malo drugače od lanskega leta, ko so bili ravno ti najbolj tepeni.«
-	Kaj misli vlada ukreniti z železarstvom? Ga bo podržavila in sanirala?
»To je nujno storiti, to pa zato, da bomo sploh vedeli, pri čem smo. Jasno je, da je slovensko železarstvo za svetovne razmere tako majhno, da ne moremo sanirati vsakega posebej, ne da bi videli pred seboj celote. Šele ko bomo to videli, bomo lahko rekli, kaj in koliko bomo sanirali in kolikor bo kdo za sanacijo dobil. V vsakem primeru pa ne moremo več dopustiti, da bi se te sanacije lotevali tako neorganizirano, kot smo to počeli doslej. Da boste bolje razumeli: mene so nenehno
oblegali predstavniki Jesenic in Štor, Ravenčanov pa dolgo ni bilo blizu. Tako dolgo, dokler jim voda ni začela teči v grlo. Potem so prišli tudi oni. Saj razumem, v ljudeh je nek ponos, ljudje stiskajo zobe do zadnjega in to po svoje tudi cenim, gotovo pa je, da tako neorganizirani in vsak zase ne bomo daleč prišli...«
-	Kako pa gledate na zahteve sindikata? Se ne bojite, da bi se velike socialne stiske in konflikti sprevrgli v politični spopad neobvladljivih razsežnosti?
»S sindikati sodelujemo. Mi mislimo, da veliko, oni pa, da premalo. Glede posameznih konfliktov smo se celo dogovorili o skupnem nastopanju...«
-	Ali se vam ne zdi, da bi bil potreben za izhod iz gospodarske krize tako imenovani nacionalni konsenz, kar pomeni, da bi morala vlada priti na dan s konkretnim programom izhoda iz krize ter najbolj ogroženim delavcem ponuditi vsaj minimalno socialno varstvo, sindikati pa bi za določen čas pristali na moratorij na stavke?
»Kaj takšnega bi bilo v tem položaju gotovo pozitivno.«
-	Nekateri, tudi v sindikatih, so vam hudo zamerili nekatere posege v podjetjih, na primer v Litostroju, Metalni itd...
»Pri teh rečeh je šlo za ekonomske in kadrovske posege, ki so bili nujni. Če gre za tržno čiščenje programov, za racionalizacijo poslovanja itd., potem ne razumem, kjer so našli razloge za zamero. Seveda pa je povsem druga stvar, če kdo na vse te reči gleda skozi politično prizmo. V tem primeru stvari že razumem...«
-	Samo še eno vprašanje: ste torej kljub vsem težavam, ki nas spremljajo v tem hudem letu 1991 optimist?
»Sem, drugače tega, kar počnem, ne bi počel. Vendar nisem osamljen. Poglejte na primer, tega, ki me je zdaj klical, no, kako se že piše, ja, Ščap iz novomeškega Tenela, ta človek se bori kot lev. Bi vse to počel, če ne bi imel upanja. Optimist pa sem tudi zato, ker pač vem, da je poslovanje kombinatorika najboljših različic, ker vem, da je denar na cesti in ker gre pri vsem tem le za vprašanje, kdo ga bo prvi pobral. Pobere pa ga tisti, ki ga hoče in zna pobrati. Slovenci ga hočemo in tudi pridnosti nam ne more nihče odrekati. Torej so le razlogi za optimizem. Čaka pa nas še marsikaj hudega. Tudi to je res.«
Ivo Kuljaj
Večja skrb za brezposelne
Na seji izvršnega odbora republiškega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije, ki je bila 26. februarja v Domu sindikatov v Ljubljani, so sprejeli nekaj zelo pomembnih odločitev. Tako je bilo največ besed namenjenih tako začasno kot trajno brezposelnim, ki jih je v njihovi dejavnosti čedalje več. Da ne bi njihovo članstvo ostalo kar naenkrat brez vseh pravic, ki jih kot zaposleni imajo, so sklenili, da kljub brezposelnosti še vedno ostani j člani sindikata. To pa zato, ker se delavec včlani v sindikat, da ga bo ta branil, ko bo zašel v težave. Brezposelnost pa je vsekakor največja težava, ki lahko doleti delavca. Seveda pa tudi pomoč sindikata ne bo dovolj, če vlada ne bo imela sanacijskega programa gospodarstva, ki bi odpravil vzroke za težave. O zavarovanju sindikalnega aktivista so bila mnenja sicer različna, zedinili pa so se, da mora odnose med sindikatom in vodstvom podjetja urejati pogodba. Verjetno bi bila še najboljša takšna rešitev, ki jo imajo ponekod v Evropi, in sicer da podjetje zagotovi plačilo osebnega dohodka sindikalista, ki pa ga zaposli sindikat in ne podjetje.
Na seji so se seznanili tudi s Opravami na razširjeno sejo republiškega odbora sindikata, ki bo 6. in 7. marca v Radovljici. Na njej bodo razpravljali tudi o'novi delovnopravni zakonodaji ter o panožni kolektivni pogodbi, ki naj bi jo podpirali 1. marca.
Predsedniki območnih odborov SKEI		
območje	ime	naslov
Pomurje Podravje Zasavje Posavje Celje Dolenjska Bela Krajina Ljubljana-okolica Severna Primorska Obala-Kras	Danilo Šipoš Branko Medik Leopold Očko Izidor Gomilšek Milan Ramšak Branko Štanc Anton Strmec Andrej Cimerman Bogdan Likar Iztok Sabadin	Mlajtinci 47, 69211 Martjanci Livarna Maribor, tel. :062/212-961 STT Trbovlje, tel.: 0601/22-922 Kovinarska Krško, tel.: 0608/31-055 Emo Celje, tel.: 063/32-112 Iskra Tenel, tel.: 068/24-541 Belt Črnomelj, tel.: 068/52-145 OS ZSS Lj.-Šiška, tel.: 061/555-933 Vozila Gorica, Šempeter, tel.: 065/31-411 Cimos Koper, tel.: 066/31-131
Gospodarski in socialni položaj v metalurgiji, kovinski in elektroindustriji Slovenije
Boj za preživetje
Grozeča »dokončna« rešitev
Silva Brguljan, sekretarka črne in barvaste metalurgije industrije in livarn Slovenije, nam je na
prošnjo, naj komentira socialne razmere v tej dejavnosti, zlasti pa probleme, ki nastajajo ob presežkih delavcev, odgovorila takole:
»Problem presežnih delavcev je videti večji, kot je v resnici. V naših dejavnostih se povsod trudijo, da bi poiskali vse druge rešitve, preden bi delavce odpuščali. Ljudje se upokojujejo, podjetja dokupujejo manjkajoča leta delovne dobe, iščejo nove možnosti za zaposlitev. Precej delavcev vzame odpravnine in jih vloži v kako obrt. Delavci čakajo začasno na delo doma. Šele potem, ko so vse možnosti izčrpane, v podjetjih pretehtajo, koga lahko pogrešajo. V takem položaju so zdaj slovenske železarne, zlasti jeseniška in štorska, kjer je okoli 2000 delavcev odveč. Na Ravnah je v železarni vprašljivih 800 delavcev. V tem podjetju računajo, da bi se nekako v treh letih sanirali, tačas pa bi z upokojitvami in odpravninami pro-
blem odvečnih delavcev zmanjšali na znosno in razrešljivo mero.
V Tovarni dušika v Rušah se govori tudi o 800 kandidatih za odpust, vendar še ni nič dokončno odločenega. V podjetju iščejo možnosti, da bi čimveč delavcev zaposlili na drugih programih, »zrele« za upokojitev bi upokojili, nekaterim, ki so blizu tega, dokupili leta, nekateri bi vzeli odpravnine in šli na svoje...
Toda velik problem tako za odpravnine kot za dokup let je pomanjkanje denarja. Podobno je tudi v drugih podjetjih ter dejavnosti, v nekaterih huje, v drugih malo bolje. Toda: če bodo obremenitve gospodarstva tako rasle, mislim predvsem na nov, 20-odstotni »dodatek« k ceni elektrike, potem v nekaterih tovarnah, denimo v Rušah ali v Kidričevem, ne bo presežkov delavcev, ampak likvidacija podjetij!«
Ko smo iskali podatke za ta članek pri neposrednih virih, pri direktorjih podjetij, so se nas v veliki večini izognili kot »kuge«. Glede na to, da je splošna ocena stanja v slovenskem gospodarstvu za prva dva meseca letošnjega leta izražena s temle stavkom: »Še slabše je, kot je bilo konec minulega leta« in glede na to, da s tako zaželenimi večjimi razbremenitvami najverjetneje ne bo nič, razumemo direktorje, da nimajo volje, še enkrat več brez haska razlagati položaj gospodarstva. Zato smo pobrskali po gradivih Gospodarske zbornice. Sekretarji strokovnih odborov kovinske industrije, črne, barvaste metalurgije in livarn ter elektroindustrije so decembra lani sestavili skupno sliko gospodarskega položaja teh dejavnosti. Informacija je sicer ena izmed številnih, ki so jih konec lanskega leta sestavljali uradni in neuradni avtorji in ki so jih uporabili za sestavo celovite ocene stanja v gospodarstvu ter predloge za sprejem potrebnih ukrepov.
Razvitost »kovinskega kompleksa« je kazalec razvitosti gospodarstva in njegov nahod povzroči močno kihanje vse družbe. V teh dejavnostih se ustvari skoraj polovica družbenega proizvoda industrije ali četrtina vsega gospodarstva, v njih pa je zaposlenih okoli 160.000 delavcev.
Zmogljivosti v teh dejavnostih, piše v skupnem poročilu, so bile grajene vsaj za jugoslovanski trg, v mnogih primerih pa zavoljo ekonomije obsega za svetovnega. Ker je zaradi znanih jugoslovanskih gospodarskih in političnih zadreg jugoslovanski trg vse bolj vprašljiv (trga investicijske opreme v Jugoslaviji praktično ni več) je obstoj podjetij iz teh dejavnosti mogoč (da o razvoju posebej ne govorimo!) le z usmeritvijo na tuje trge.'Omenjene dejavnosti, ki jim skrajšano pravijo kar kovinski kompleks, so močan neto izvoznik. Toda dejstvo, da je kovinska industrija v prvih desetih mesecih lani (bolj svežih podatkov za zdaj še nimamo)
zaslužila skoraj petsto milijonov dolarjev več, kakor jih je porabila za uvoz, poslovnežev teh dejavnosti ni nič razveselilo. Ob tečaju, kakršen je bil, ter obrestih, so izgube že po devetih mesecih poslovanja zrasle na dobre štiri milijarde dinarjev in kar osemnajstkrat presegle ustvarjeno akumula-cio (223 milijonov din).
Izdelava je vseskozi pešala, najsi je Ante Markovič še tako ukrepal ali obljubljal nov gospodarski polet v drugi polovici lanskega leta. Štatistika pove, da so v vsej industriji lani naredili za 10,5 odstotka manj kakor v letu 1989, čeprav je bila dobro založena z reprodukcijskim materialom, tudi uvoženim (kar pa se je proti koncu leta slabšalo).
Veliko čiščenje programov
Francka Gabron, sekretarka Strokovnega združenja kovinske industrije Slovenije pri gospodarski zbornici: »Težko rečem, koliko je delavcev ta trenutek odveč v naših treh dejavnostih, proizvodnji kovinskih izdelkov, strojegradnji in industriji prometnih sredstev, ali koliko je bilo odpuščenih. Lahko rečem, da je zaposlenih še okoli osemdeset tisoč delavcev, kar je približno 10.000 manj kakor lani in da čaka na delo doma kakih 6000 delavcev. Vzroki za to so zmanjšanje obsega proizvodnje zaradi močnega zmanjšanja povpraševanja in drugih gospodarskih težav, zaradi precejšnjega števila stečajev v teh dejavnostih in zaradi organizacijskih sprememb. Nekatere dejavnosti, kot so storitvene, so se priključile drugim panogam (matična podjetja kovinske industrije so jih izločila), da so pocenila svoje stroške. Obrati družbene prehrane in »odredi« snažilk prehajajo v roke zasebnikom. Osamosvajajo se razni projektivni biroji, vzdrževalne službe. Zato je težko reči, koliko delavcev je moralo na cesto oziroma koliko je še presežnih.«
Edini izhod: podržavljenje železarn
Dušan Burnik, predsednik strokovnega odbora črne in barvne metalurgije ter livarn, član PO Slovenskih železarn:
»Naši panogi se ne piše dobro, soočena je s problemom trga, zlasti jugoslovanskega. Proizvajalci jekla občutijo hude težave na domačem trgu, za katerega potrebe so bili v preteklosti »projektirani« in so pred razpotjem, ali prodajati kupcem, ki ne plačujejo, ali ne. Proizvodnja jekla se je zato v slovenski metalurgiji zmanjšala lani za polovico, približno prav toliko pa tudi proizvodnja ferolegur v ruški Tovarni dušika. Podobne težave kot na jugoslovanskem trgu imajo jeklarji tudi na vzhodnoevropskem.
V zadnjem času opažamo precejšnjo rast vhodnih stroškov. Zlasti velik utegne biti problem podražitev električne energije pri petih slovenskih velikih porabnikih elektrike, zlasti, ko bo uveljavljen novi, 20-odstotni prometni davek na električno energijo. Vlada sicer obljublja, da bo približno pol tega stroška velikim porabnikom subvencionirala. Toda električna energija je pri velikih porabnikih tako velik strošek, da vsako povečanje tarife ogroža obstoj. Tako se zelo bojimo, da bi prvega aprila, ko naj bi začela veljati poletna tarifa, vlada preprosto podaljšala veljavnost zimske tarife, kot se je v zadnjem času dogajalo.
Podjetja v naši dejavnosti si sicer prizadevajo čimbolj racionalizirala svoje izdatke: reorganizirajo se, odpuščajo delavce, hočejo izdelovati samo visoko-vredne izdelke, ki bodo prenesli visoke vhodne stroške. Z vlado so se dogovorila, da do konca marca izpeljejo podržavljenje slovenskih železarn. Republika Slovenija bi prevzela upravljanje železarn in začasno postala lastnik le-teh. Kasneje bi poiskala solastnike med največjimi upniki železarn: bankami, elektrogospodarstvom in drugimi, ki bi svoje terjatve spremenili v kapitalske deleže. Brez te operacije slovenska metalurgija ne more preživeti, je pa ta pot prav taka, kakršno so ubrali pred petnajstimi leti denimo v Veliki Britaniji ali ZRN, ko so reševali metalurgijo in globoke krize. Ta hip je metalurgija pri nas praktično vsa v izgubi, tako železarne kot tovarna dušika in tovarna glinice in aluminija. Zelo močan in uspešen izvoznik, kot so livarne, pa so na robu obstoja zaradi neustreznega tečaja. O reorganizaciji podjetij razmišljajo tudi drugje, v Unialu in drugih podjetjih, le da so v primerjavi z železarji bolj na začetku. Vsekakor pa velja na koncu povedati, da naše dejavnosti ne bodo izvojevale bitke za preživetje, če v Jugoslaviji ne bodo kmalu našli programov za oživitev proizvodnje.«
INDUSTRIJSKA PROIZVODNJA 1989 IN 1990
Impulzni trend po EIPF
mesečna rast na pretekli mesec v X
JFUAUJJASONDJFUAMJJASOND
SLOVENIJA	—— JUGOSLAVIJA
GIBANJE ŠTEVILA ZAPOSLENIH 1989 IN 1990 stopnje rasti na pretekli mesec v X
J F M A M J JASONDJFMAMJ J A S O N
H3 Stopnja rasti v X
Motni lesk izvoza
Roža Kocjan, svetovalka v strokovnem odboru elektroindustrije Slovenije: »Tudi tej dejavnosti, kot mnogim drugim, se ne piše dobro, čeprav so se prestrukturiranja in reorganizacije (Iskra) začele prej kot drugod. Lani se je število zaposlenih zmanjšalo za desetino, v glavnem zaradi stečajev in ugotovljenih presežkov delavcev. Lanske težave se nadaljujejo tudi v letošnjem letu. Resda je bilo januarja »samo« 46 delovnih organizacij v blokadi (žiro računa), decembra pa 55, toda to še zmerom pomeni, da je polovica zaposlenih na tem da jih SDK prijavi sodišču za začetek stečajnega postopka. O izgubah ta trenutek - pred zaključnimi računi, težko govorim - toda ker je bilo po devetih mesecih lani v izgubi polovica podjetij z enajstkrat večjo izgubo, kot je bilo ustvarjene akumulacije in ker se razmere slabšajo, ne bo predaleč od resnice domneva, da tudi po ZR ne bo bolje. To pa seveda še ni vse, kar je mogoče slabega napisati o položaju elektroindustrije v lanskem letu: konec leta je bilo v delu 38 investicijskih objektov (dve naložbi v proizvodnjo in le pet, ki so jih začeli lani. To je, tudi glede na skupno vrednost naložb, 3 milijone dolarjev, toliko kot nič.
Izvoz kaže na prvi pogled, dokler ga ne ovrednotimo glede na tečaj, ugodno sliko in tudi razmerje med uvozom in izvozom je močno v prid izvoza. Enako velja za delež izvoza elektroindustrije Slovenije v celotnem izvozu (15,5 odstotni delež) ter uvoza (10,7 odstotni delež). Toda lesk uspešnega prodora na tuje trge, predvsem konvertibilne, zbledi ob podatku, da so izgubarji v elektroindustriji večinoma tudi veliki izvozniki.
V povprečju je lani obseg izdelave močno upadel, za 14 odstotkov, pri čemer pa je razpon segel od povečanja za 2,5 odstotka pri proizvodnji gospodinjskih strojev do skoraj četrtinskega padca pri električnih.«
Podjetja v kovinskem kompleksu so kaj različno uspevala proizvajati. Nekatera, denimo izdelovalci kmetijske mehanizacije, so zmanjšala proizvodnjo za 30 odstotkov, strojegradnja za 17,3 odstotka. Zato pa so železarji kljub hudi krizi zaostali za predlansko proizvodnjo »samo« za 12,5 odstotka (proizvajalci barvnih kovin za več kakor četrtino), v livarnah za 10,3 odstotka, predelovalci barvnih kovin pa so naredili za 4,4 odstotka več izdelkov.
»Šaljiv« pa je podatek, da je bila decembra v kovinski industriji proizvodnja dveh tretjin izdelkov nižja kakor leto prej, ob tem pa so bile zaloge izdelkov višje pri 40 odstotkih statistično obdelovanih izdelkov.
Temu primerna je likvidnost: decembra je bilo blokiranih 150 podjetij kovinskega kompleksa za skupno 1,2 milijarde dinarjev in z 92.000 zaposlenimi. Število se veča iz tedna v teden. V strokovnem združenju kovinske industrije so januarja opravili telefonsko anketo in ugotovili, da nelikvidnost med podjetji te dejavnosti zavzema katastrofalen obseg, zaradi katerega grozi popoln zastoj proizvodnje z vsemi posledicami izgube dosedanjih tržišč in izgube sposobnih kadrov. Dodatna težava je, ker so prizadeti tudi kooperanti, pretežno majhna in zasebna podjetja, ki se ne morejo nadejati družbene pomoči ob težavah, kakor se je lahko velika podjetja. Delež podjetij kovinske industrije, ki jih mora SDK prijaviti sodišču za stečajni postopek zaradi predloge blokade žiro računa med takimi podjetji v industriji se vztrajno veča in je decembra lani skoraj dosegel 25% (oktobra ga je celo že presegel). V kovinski industriji je decembra kar 60 odstotkov zaposlenih delalo v podjetjih, ki so imela likvidnostne težave, ki so posebej izrazite pri proizvajalcih strojne opreme. Za januar pa pol podjetij ni imelo kje vzeti sredstev, da bi izplačalo osebne dohodke. Nelikvidnost se bliskovito širi in zajema tudi podjetja, ki imajo ustrezne proizvodne programe in trg.
Kovinska industrija je v taki stiski, da so strokovni odbori teh dejavnosti naslovili na skupščino in vlado apel, naj hitro ukrepa in pomaga pri najhujših primerih pomanjkanja kapitala. Odziv je bil bolj splošen, vlada da denarja nima in tudi da na tak način ne more pomagati. Pomagala da bo s sistemskimi ukrepi (vendar gre to le počasi). Vlade ni omehčala niti grožnja sindikata teh dejavnosti, da bo organiziral splošno stavko. Agonija podjetij in stiska ljudi pa se nadaljujeta.
Boris Rugelj
Ljubljana, 1. marca 1991
Ljubljana, 1. marca 1991
Leopold Očko, predsednik svobodnega sindikata v STT:
nato pa pojasni, da je šel »na cesto« bolj zaradi svojevrstnega ugovora vesti. »S prijateljem delava na istem delovnem mestu. In ker dela ni, sva sklenila kompromis: en mesec bom jaz ,čakal', on pa ,delal', potem se bova pa zamenjala...«
Na zadnji seji delavskega sveta pa so »sopovci« doživeli nov šok: »da ne bi požrli samega sebe«, jim je direktor predlagal - stečaj! »Dejansko smo vsi samo zazijali, saj česa takšnega nihče ni pričakoval,« odkrito prizna Potočnik. Direktor jih je namreč še zadnjič skušal prepričati, da se takšne firme, kot je njihova, ne da voditi, če nima delniškega pedigreja. Če bi ga pa imela, bi lahko seveda takoj ustanovili novo z novim imenom, ki bi lahko v poldrugem letu sprejela nazaj do 200 delavcev ali do 50 odstotkov vseh doslej zaposlenih. »Kaj drugega naj pomeni to, kot da delo - je!« je ogorčen »čakajoči« predsednik.
»Takoj ko sem zvedel za takšna razmišljanja, sem sklical sestanek članstva, ki so se ga v polnem številu udeležili tudi čakajoči delavci. Na njem so me pooblastili, naj si v izvršnem odboru sindikata .izmislimo' čim bolj človeško možnost za prehod v drugačno podobo naše firme. Skratka - da bi kar najmanj bolelo,« je Potočniku posivel še en šop las. »Seveda se bomo potrudili, da bomo tistim, ki se bodo znašli na spiskih odpuščenih, po najboljših močeh olajšali pot na zavod za zaposlovanje. A za to bi potrebovali nekaj več časa kot le teden dni. Toliko ga pa imamo na voljo...«
»Sopovcem« je gotovo še težje pri srcu, ker ideje njihovega menežmenta menda podpira tudi izvršni svet skupščine občine Krško. »Njegovi člani pa bi se morali zavedati, da ljudje sicer lahko izgubljajo službe, volilne pravice pa ne,« je pogovor zaokrožil »čakajoči« predsednik sindikata SOP Krško Silvo Potočnik. »Zato kličem: naj čimprej zaživi delavska stranka Slovenije...!«
D. K.
V izolskem Mehanu dela le še tretjina zaposlenih
Kam plujejo
Če bi Janeza Piženta, člana predsedstva sindikata podjetja izolskega Mehana in nekdanjega člana izvršnega odbora ROS delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije, zdajle povprašali, kaj se ta hip dogaja v »njegovi« tovarni, bi samo skomignil z rameni: »Če vam po pravici povem - ne vem.« Nato bi se nagnil čez balkon svojega stanovanja in se Čez ulico ozrl navzdol proti tovarniškemu parkirišču. »Po številu avtomobilov sodeč, se nekaj vendar - le...«
Janez Pižent je eden izmed 850 delavcev izolskega Mehana, ki so v četrtek (14. februarja) tik pred iztekom prve izmene dobili v roke sklep o tem, da so s 15. II. uvrščeni na listo tistih, ki bodo odslej čakali na delo doma. Od 1.400 zaposlenih jih je tako ostala v delovni organizaciji le še dobra tretjina, ki ima delo. V tovarni namreč teče le še del proizvodnje, ki jo v Mehanu morajo nadaljevati, če hočejo dokončati že naročena dela in ohraniti že tako omajani ugled. Kot smo razbrali iz odločb, naj bi čakanje na domu trajalo največ šest mesecev, delavci pa bi ta čas prejemali 70-odstotne osebne dohodke.
Mehano ima od novega leta sem nenehno blokiran žiro račun, zato še po dobrem mesecu ne vedo, ali bodo delavcem sploh lahko izplačali januarske plače; povprečna se vrsti okoli 5.000 dinarjev, večina delavk pa dobi le 2.830 dinarjev kolikor znaša zajamčeni OD. Če bi se lista čakajočih še povečala in bi bili delavci še nekaj mesecev brez dela, bi to pomenilo pravo katastrofo za že tako obubožano izolsko občino. Povsem jasno je namreč, da je s tako mizernimi plačami skorajda nemogoče preživeti iz meseca v mesec, povsem nemogoče pa je zdržati več mesecev. Ne gre pa še pozabiti, da je med zaposlenimi v Mehanu večina prebivalcev izolske občine; ta pa je že toliko osiromašena, da ne bo mogla na svoja ramena prevzeti še tolikšnega števila brezposelnih.
»Seveda se tega zavedam tudi jaz,« nam je med »čakanjem na domu« doma povedal
Janez Pižent, ki se je v Mehano-tehniki kot inženir zaposlil že pred 15 leti. Zato nam je tudi takole odgovoril na vprašanje, kako je mogoče, da so dali na listo čakajočih tudi njega kot sindikalnega zaupnika: »Ce me tovarna potrebuje kot delavca, se
lahko našle tudi delavke Mehana? »Težko verjetno, ker so v večini nekvalificirane,« se v pogovor vključi Vlado Krulčič, zdaj Pižentov naslednik na položaju predsednika sindikata podjetja, »za take pa na Obali ni več delovnih mest.« Nadaljuje, da se sindikat sedaj na vse pre-tege bori, da delavci, ki so na listi čakajočih na domu, ne bi bili obravnavani kot tehnološki presežek. Že doslej pa da je skrbel za najbolj ogrožene; namenil jim
je denar, ki se je od članarin mesečno stekal v blagajno sindikalne organizacije. Na pomoč pa jim je priskočilo tudi 13 obalnih sindikalnih organizacij, ki so na zbirni račun najbolj ogroženih delavcev v Mehanu v prvih desetih februarskih dneh nakazale 39.033,70 dinarja!
»Skratka, v sindikatu nam vse dobro ,klapa‘« zaokrožita pogovor naša sogovornika. Bog daj, da bi tudi v firmi...!
D. K.
Komu verjeti?
Marjan Starc, direktor Mehana, je v internem Informatorju zapisal:
»Prizadevamo si in pričakujemo, da se bosta v kratkem rešili dve strateški stvari nam v prid:
1.	kompletni instrumentarij nove slovenske ekonomske politike naj bi se prilagodil neto izvoznikom, s čimer bo naše podjetje lahko ponovno normalno poslovalo in ustvarjalo dohodek;
2.	da bomo prestrukturirali naše vire financiranja tako, da bi se razbremenili velikih obresti.
Naš izvoz za Evropo kaže letos zelo dobro, tako da bi lahko proizvodnja čez nekaj tednov stekla s polnimi zmogljivostmi, če se rešita omenjeni dve strateški stvari našemu podjetju v prid. V nobenem primeru pa ne pričakujemo, da bomo lahko trajno zaposlovali ves sedanji (prevelik) režijski aparat, temveč v zmanjšanem - racionalnem obsegu.«
rade volje takoj odzovem. Kot sindikalist pa ji ne bi bil rad v breme.« Odslej obiskovalcem - tudi naključnim, kakršni smo bili mi - skuha kavo, če pa ni nikogar naokrog, pa se »igra« z računalnikom. »Če se bo izkazalo, da je tole čakanje na domu pravzaprav oblika .tihega odpuščanja', si bom vsaj lahko našel svoji izobrazbi primerno novo delovno mesto,« prizna.
Ali si bodo novo zaposlitev
»Kurz je jasen, razmere pa še ne,« pravita Janez Pižent (levo) in Vlado Krulčič, vodilna sindikalista izolskega Mehana. Lista čakajočih na delo pa se medtem še daljša...
Naša sogovornika upata, da bo res tako, čeprav pravita, da Starc ni ravno mož beseda. Pogovori z njim namreč kažejo tako, da se človeku milo stori. »Kar glavo bi mu položil na ramena in potočil nekaj solza, tako prepričljivo deluje na poslušalca. Pet minut za tem, ko zapustiš njegovo pisarno, pa že spoznaš, kako te je ,na suho' nategnil,« pripoveduje Pižent, Krulčič pa to takoj tudi ponazori: »Ves čas trdi, da nas je zaposlenih vsaj 400 preveč, v isti sapi pa dodaja, da nikogar ne bo vrgel na cesto. Se je pa zgodilo, da smo bili pri njem ravno tedaj, ko so z Obalnega sindikata protestirali, da so na ministrstvu za delo Republike Slovenije izvedeli, da jim je poslal spisek 475 liudi. ki bodo morali na cesto...«
Hudič T rbovlje trese...
»Če bo šlo tako naprej, se v Zasavju že kmalu ne bomo več srečevali z ekonomskimi in tehnološkimi presežki, temveč le še z - biološkimi!« zagrenjeno razmišlja Leopold Očko, predsednik svobodnega sindikata Strojne tovarne Trbovlje (STT), in takole razvija svojo mračno tezo: »Pred kratkim so šli v stečaj .paradni' Polprevodniki, zdaj smo na vrsti mi, v kratkem pa naj bi šli tudi Rudniki. Da .hudič Trbovelj ne bi stresel', kakor že lep čas poje naša .narodna', bi bilo še najbolj milostno, če bi nas dala nova oblast ,kar ko j' - postreliti. Druge rešitve ne vidimo...«
Kdo ve, o čem vse je še prejšnji teden razmišljal »estetejevski« sindikalist, ko je prejemal jubilejno nagrado za 20-letno zvestobo svoji prvi in doslej edini firmi. Zagotovo pa se je ustavil nekje v sedemdesetih letih, ko je morala njihova, sicer dobro krmiljena barka zapluti med Scilo in Karibdo. »Tedaj je bilo .moderno' (da ne rečem obvezno) odpirati tovarne v manj razvitih območjih, zato smo morali v korak s to modo seveda tudi mi. S samoodpovedovanjem naših ljudi smo tako najprej postavili .politični’ obrat v Valan-dovem (Makedonija), nato pa še v Sevnici,« Polde opisuje čase, ko je bila njegova firma v največjem vzponu. »Potem so pa nastopila osemdeseta. O kakšnih učinkih naših .novih delovnih zmag' ni bilo ne duha ne sluha. Nasprotno: novorojenca sta nas tako globoko potegnila v rdeče številke, da se ju je bilo treba znebiti, če smo se hoteli rešiti.« Ko so se s pomočjo senatorja Frančka Hudeja znebili tega »političnega« balasta in spet laže zadihali, so bili prepričani, da so spet splavali. »Kakšna zmota!« zdaj priznava Očko. »Šele zdaj smo spoznali, do kod smo potonili...«
Vendar - lepo po vrsti. »Ko smo se poslovili od prisilnega upravitelja, smo dobili novo vodstvo, ki pa nas je pripeljalo z dežja pod kap, saj nam bije zadnja ura,« razlaga Očko. »Naš žiro račun je nenehno blokiran, 14. marca pa utegne biti že .zaplombiran', kar z drugimi besedami pomeni, da bo Služba družbenega knjigovodstva zoper nas tedaj
uvedla stečajni postopek. In da bi bila tragedija še večja: glavni direktor Vlado Ščurk je že dal odpoved na svoj položaj in se vrača v Rudis, nihče iz naše vodstvene ekipe pa noče sprejeti .vedejevstva', ker ve, da bo .pogrebnik'. Tako sindikat kot naš delavski svet zahtevamo, da direktor iz tovarne ne sme, dokler ne bo dobil zamenjave, on se nam pa le smeji v brk, češ, s kakšnimi prav-noveljavnimi zakoni mu to lahko preprečimo. Najbrž res z nobenimi. Pa smo tam...«
Kje je to - tam? Pred ukrepom družbenega varstva jih je hodilo v službo po 1.600; po »naravni« poti ali z dokupom let jih je potem odšlo toliko, da jih je zdaj še 1.066; poslej bi jih lahko preživelo samo 850, če... »Če bi imeli delo. Vemo pa, da ga ni. Letoš-
nji plan 24 milijonov ecujev imamo namreč pokrit samo 40-odstotno,« dokazuje s podatki, mimogrede pa omeni, da je to najbrž posledica dejstva, da imajo v takšni firmi, kakršna je njihova - reci in piši - samo štiri diplomirane inženirje. »To je res grozno,« prizna. »Saj smo jih vabili v naše vrste, a kaj, ko nihče noče v to zasmrajeno Zasavje niti za osem ur dnevno, kaj šele za daljši čas...« Pa ne zgolj zaradi smradu; najbrž tudi zavoljo »propadajočih projektov«, saj mladi strokovnjaki v njihovem dosedanjem programu, oprtem pretežno na JLA (cestna mehanizacija) in rudarstvo (separacije) najbrž ne vidijo priložnosti za svojo uveljavitev v širšem okolju.
»Čeprav se zavedamo, da nas lahko reši le še čarovnik, svoje tovarne ne bomo dali kar tako. Preveč svojega truda smo vložili vanjo. Zato smo vodstvu naložili, naj nam do prve seje delavskega sveta postreže s podatki-, kaj je v njej še toliko zdravega, da bi utegnilo preživeti. Šele potem bomo dovolili .operacijo'. Se pa že sedaj zavedamo, da bo silno draga in da utegne prepoloviti naš organizem,« zaključuje Očko, nazadnje pa
-	kot se za nosilca srebrnega znaka ZŠS tudi spodobi - udari še na strune svojega »razrednega« instrumenta:
»Za prejšnji mesec smo komaj še spravili skupaj toliko .prilivov', da jih je bilo za minimalne plače iz kolektivne pogodbe; poslej to ne bo več mogoče, ker po novi davčni zakonodaji brez bruta ne bo več neta. Pri denarju se pa vse konča...« Na to staro pravilo jih je prvi opozoril Sap, ki jim je zavoljo neizpolnjenih finančnih obveznosti že ukinil mesečne vozovnice za prevoz na delo; že marca pa utegnejo ostati tudi brez malic, ker jih dobavitelju niso plačevali, svojega obrata družbene prehrane pa nimajo. Da so res povsem na psu, so jim povedali tudi njihovi največji upniki - od interne do Ljubljanske banke -, ki zahtevajo hipoteko na tovarno. »Vendar pa tega papirja ne bomo dovolili podpisati, saj bi si s tem dejanjem sami nadeli štrik okoli vratu,« odkimava Očko.
Kaj storiti? »Lahko zapustimo tovarno in se demonstrativno posedemo okoli občine, a kaj, ko to ne bi nič pomagalo. Navsezadnje pa tudi vemo, da utegne še sama bankrotirati, če se bodo takšne težnje nadaljevale,« zaključuje Očko. »Reši nas lahko samo
-	delo...«
Tega pa ni...	Damjan Križnik
V SOP Krško čaka doma na delo polovica delavcev, med njimi tudi šest članov 10 sindikata z njegovim predsednikom vred
Temni še zadnja »svetla zvezda«
Kako hitro se obrača kolo časa! Še lani se je direktor specializiranega podjetja za industrijsko opremo SOP Krško v Dolenjskem listu hvalil, da je njihova firma »svetla zvezda na temnem nebu«, po novem letu pa je - kot kaže - začela izgubljati svoj nekdanji sijaj. Predvsem tistih 280 delavcev, kolikor jih je »zaposlenih« v Krškem (v inženirskem biroju v Ljubljani jih je 113), se jih zdaj celo boji, da bo »zvezda« ugasnila. Ali bodo potem ostali v temi?
Silvo Potočnik, predsednik 175-članskega svobodnega sindikata v podjetju, pripoveduje, da je njihova firma lani najela znanega strokovnjaka za organizacijska vprašanja z nalogo, da bi poiskal najboljšo varianto prehoda SOP v delniško družbo, ki naj bi zaživela že konec novembra. Medtem pa so se v firmi lotili tudi ankete, kaj o tem menijo zaposleni. Vendar vprašalnik v Krškem ni naletel na kdo ve kako velik interes, saj se je nanj odzvalo le malo ljudi, kar bi lahko z drugimi besedami pomenilo tudi to, da niso prižgali zelene luči za delniško družbo.
»In potem se je začelo .zatikati'. Vsaj jaz menim tako,« nadaljuje Potočnik. »Inženirski biro v Ljubljani nenadoma ni imel dela, kar smo mi začutili že v začetku leta, ko nas je doletel prvi, ,rukar' - sto ljudi je moralo domov na čakanje. Direktor nam je tedaj dejal: če v mesecu dni ne bo posla za najmanj pet milijonov nemških mark vrednosti, bo enaka usoda doletela še druge. In jih je šlo še 40.« Teden dni za njimi tudi Silvo Poljanšek in še pet članov izvršnega odbora sindikata - od devetih! To vendar ne bi smelo biti mogoče? »A nemogoče je mogoče tudi pri nas«, se malce kislo zasmeje,
Silvo Potočnik
Edo Ozimič, sekretar območnega odbora SKEI za Podravje:
Maribor je pripravljen na akcijo
O delovanju sindikata pa je Edo Ozimič poudaril, da vsi že prav nestrpno pričakujejo študijo Maribor jutri, ki naj bi našla izhod iz krize. Po tej študiji naj bi se ponovno tudi določile oblike in načini organiziranja ter delovanja sindikata. Zelo pa ga moti, da prav nihče v vladi noče slišati pozivov po premagovanju težav, kar kaže verjetno na to, da nimajo niti primernega programa. Na srečo pa imajo sindikati v skupščini mesta Maribor dokaj vplivne poslance, ki lahko, v nasprotju z republiško skupščino, marsikaj dosežejo. Za primer lahko navedemo oprostitev plačila participacije pri obisku zdravnika,
Maribor oziroma celotno Podravje je že nekaj časa v središču pozornosti, saj kot eden izmed naj večjih industrijskih bazenov v Sloveniji tudi najbolj čuti posledice gospodarske krize. Že pred nekaj leti so tu izbruhnili prvi socialni nemiri in večje stavke, kar pomeni, da še vedno tli nezadovoljstvo med delavci. Zelo težak in skoraj nemogoč položaj delavcev pa je njihovo nezadovoljstvo prignalo skoraj do vrelišča. Kaj pri vsem tem počne in kako opravlja svoje poslanstvo med člani sindikat kovinarjev v Mariboru, smo povprašali sekretarja območnega odbora Eda Ozimiča.
Podatki, ki jih je povedal Edo Ozimič, da bi z njimi predstavil gospodarsko sliko področja, ki ga pokrivajo, so porazni. Skoraj vsa podjetja so na kolenih in le še naveličano čakajo na milostni udarec. Ti udarci pa prihajajo čedalje pogosteje v obliki stečaja. Sedaj nekaj podobnega grozi trinajstim podjetjem, saj imajo že dolgo blokiran žiro račun, temu pa prav kmalu sledi stečajni postopek. Žal pa je v teh trinajstih podjetjih zaposlenih prek 18.000 ljudi, kar bo pomenilo novi val brezposelnih. Tega pa si Maribor in tudi Slovenija ne moreta privoščiti.
Primerjava števila zaposlenih v letu 1989 in danes bi to trditev le še potrdila. Pred dvema letoma je bilo na tem področju zaposlenih prek 21.000 delavcev, le leto dni kasneje pa je ta številka manjša za skoraj 3.000 ljudi. Prav nobenih obetov ni, da bi se ta spisek dolžnikov zmanjšal, saj je za tri podjetja že tudi vložena prijava za stečaj na sodišču združenega dela. To pomeni, da se 3.000 ljudem tresejo tla pod nogami, rešitve zanje pa ni.
ki pa jo poskušajo sedaj ponovno uvesti. Poleg tega pa je vprašljivo, je med drugim omenil Edo Ozimič, ali lahko isti poslovodje, ki so pripeljali družbena podjetja v propad, sedaj uspešno vodijo, seveda lastna, podjetja.
V Podravju, kamor spadajo Maribor, Ruše, Slovenska Bistrica, Ormož, Lenart in Pesnica, si bo območni odbor SKEI prizadeval, da se bodo kolektivne pogodbe dosledno držali in uveljavljali. Le takrat je lahko član sindikata zadovoljen s svojim sindikatom. Veliko laže pa bi bilo, če bi iz Evrope povzeli tudi njihovo zakonodajo. Tako pa sindikalnim zaupnikom ne preostane drugega kot boj za uveljavljanje kolektivne pogodbe.
R. P.
Litostrojski sindikat o grozljivem obvestilu vodstva
Šola odpuščanja v Litostroju
Špekulirajmo vsi!
Ko sem v Litostroju čakal na pomenek z Marjanom P!f' cem, podpredsednikom litostrojskih sindikatov, sem na miz' našel grozen listič:
»Obvestilo o obstoju trajnega prenehanja potreb P° delu delavcev.«
Ker je vsakomur jasno, da bodo odpuščali delavce, te takšen birokratski, frazerski jezik še bolj zbode. Je avtorja sram napisati lepo po slovensko?!
»Razlogi za prenehanje potreb po delu delavcev so naslednji:
•	spremembe v orgnizirano-sti in organizaciji dela
•	izboljšanje tehnologije in prestrukturiranje proizvodnje
•	ekonomski razlogi...«
V koncernu Litostroj je zaposlenih 3.554 delavcev, na cesto pa jih bodo pognali 1.220. Kar 615 jih je s I. stopnjo, 495 z II., 42 s III. in 55 delavcev s IV. stopnjo - le za pojasnilo, prva stopnja pomeni izobrazbeno, plačilno in sploh najslabšo, dvigajo pa se tja do devete stopnje.
Po tem branju je bilo kajpak jasno, o čem se bova menila z Marjanom Pircem, ki vodi sindikate Litostroja v njihovem najtežjem času. Povedal je, da je koncern organiziran v 13 tovarn, skupaj rešujejo 6 nosilnih proizvodenj, preostalih 7 pa je prepuščenih samim sebi, verjetno s tem tudi propadu.
Soba se je polnila, dim jo je kmalu povsem zasenčil in tudi sicer je bilo ozračje temno kar se da. Sindikalni zaupniki so sklenili glave nad zlohotni papir, pomagal jim je odvetnik, ki ga plačujejo sami. Na mizi Delavska enotnost, njena brošura o kolektivnih pogodbah in za začetek debata, kako pomagati tovarišu, ki je invalid. Ima občutek, da je za šefe manj vreden, vselej ga slabo ocenijo zgolj zato, ker mu vržejo v brk, da tako in tako dobiva denar od invalidskega.
»V skladu s 34. členom zakona o delovnih razmerjih oziroma 7. členom zakona o dopolnitvah... Po tem imajo poslovodstva vsa pooblastila, da počnejo te stvari.
Morajo pa navesti vzroke za odpuščanje in točne številke ter o tem obvestiti sindikate in delavski svet.
Marjan Pirc je povedal, da so v sindikatih vse to temeljito preštudirali in niso našli zakonskih pomanjkljivosti.
»Seveda ne,« je odvrnil odvetnik. »Zakaj bi kdo sploh kršil zakon, ki že tako podira vse delavske pravice in daje vse v roke direktorju?! To je zdaj pri nas najbolj čisti kapitalistični odnos, ko je delavec gola delovna sila na trgu, kjer ga kupi kdor in kadar ga hoče. Ali pa ne.«
Opozoril je sindikate, da bi moral program odpuščanja sprejeti organ upravljanja tako, da bi presežke čimbolj omejil in omilil. To mu vendarle nalaga
zakon. Po domače rečeno, čih1 manj ljudi bi smeli vreči na ce-sto.
»Program mora vsebovati vs® ukrepe za preprečevanje in or* litev in tudi že imena in priimk6 vseh, ki jim grozi odpust. Sin* kat mora že pri tem sodelovat' s svojimi pripombami, stališči it predlogi delavskemu svetu, upravnemu odboru in direK' torju.«
Vse lepo in prav, če bi ne ug°" lovili, da delavski svet formair0 še obstoja, se pa ne sestaja ga v resnici ni več. Je upravt' odbor, ki ga sestavljajo Litostroj’ banka in republika, toda to ie povsem druga pesem.
Advokat jih je spet in sp6* opozarjal, kakšen program mora biti in kako ravnati potem. C3 sindikati s sestavljalci program3
Marjan Pirc
ne bodo prišli skupaj in jih bodo hoteli speljati žejne čez vodo, morajo v osmih dneh sklicati arbitražno komisijo in ta mora prav tako v osmih dneh odločiti. V arbitražni komisiji prihaja pač do merjenja moči in sindikalni zaupniki so ugotavljali, koliko je imajo. Če bi bil program slab, sp sklenili, lahko arbritražo sproZ' tudi njihov sindikat dejavnosti, s katerim so zadovoljni in si od njega veliko obetajo. Vse to je zelo pomembno, ker je odločba arbitražne komisije dokončna, Pripravljalci imajo za program časa dva meseca in pred tem nihče ne sme biti odpuščen.
Premlevali so tudi sindikalni merila, mimo katerih ne bi smel' odpustiti nobenega delavca. Izobrazba, delovna doba, zdravje, socialni položaj, otroci... Prl vsem tem si pomagajo s splošno kolektivno pogodbo, a hudo pogrešajo panožno. Kovinarska
Pogodba še ne velja, ker ni podpisana, čeprav so jim podpis obsijali že do 10. januarja letos.
pogajalska skupina zbornična združenja je bila s pogodbo sicer zadovoljna, združenje pa se je potem potuhnilo. Menda zaradi pritiska vlade.
Odvetniku nihče ni znal pojasniti organiziranosti koncerna in njegovih delov, nihče mu ni mogel pokazati aktov, saj jih vodstvo pri tem drži še popolnoma v megli. Brez vsega tega pa bo to tudi sindikat težko preverjal, Sli odpuščanje res teče »pošteno«, kolikor je to sploh mogoče.
Kdaj delavca ne morejo Vreči na cesto?
•	če je v podjetju le mogoče Poiskati drugo delovno mesto, Pa čeprav ne ustreza delavčevi izobrazbi, le strinjati se mora sam;
S če je moč delo opraviti 2 istim številom ljudi, a krajšim delovnim tednom, 36-urnem;
•	možnost prekvalifikacij, dokvalifikacij;
•	ne smeš odpustiti delavca, *d ima manj kot leto delovne dobe, če služi vojsko, če je na Porodniškem dopustu (kar velja tL|di za moške), samohranilca ali samohranilke z otrokom do dveh i®t, delavca v bolniškem staležu, sindikalnega zaupnika med Mandatom in dve leti po njem, Pa zakonca, katerega partner je na zavodu za zaposlovanje...
Nasvet
Tu postaja že zanimivo. Gartner v sicer trdni službi Pa s slabo plačo se lahko Zrtvuje in gre na zavod za Zaposlovanje ter s tem reši Polje plačanega življenjskega sopotnika, ki se je Znašel med presežki.
Slišal sem, da lovopust velja 'bdi za Franceta Tomšiča, saj P°ben poslanec v skupščinah ne sme biti presežek.
. No, ko bodo vse te stvari sklepne, nikomur še šest mesecev Pe sme prenehati delovno raz-PPerje.
Nasvet
iz vsega, kar sem slišal, 'opio priporočilo vsem, ki Jim preti podobno žalostna uSoda - Skrbno pazite na vse pritožbene roke in vedno se pritožite čisto ?adnji trenutek. Zamuditi kajpak ne smete niti mi-nute, vendar pa si lahko na mk način do maksimuma Podaljšate delovno dobo v podjetju, ki se vas hoče gnebiti!______________________
Pretresali so tudi odpravnine,
jih mora dobiti vsak, ki bo od-
puščen po najmanj dveh letih službe. Najmanj polovica povprečnega osebnega dohodka zadnjih treh mesecev se porazdeli za vsa leta delovne dobe, ki jo je delavec že odslužil. Čisto na pamet sem poskusil izračunati, kaj bo to pomenilo za Litostroj, in se vprašal, ali ne bi mogli s tem denarjem začeti kar nove proizvodnje in tako zaposliti ljudi?! Odpravnine ne bo dobil tisti, ki mu bo Litostroj lahko dokupil delovno dobo ali pa mu našel delo nekje v koncernu oziroma zunaj njega.
Če bo koncern v enem letu spet zaposloval iste profile delavcev, imajo na cesto vrženi absolutno prednost.
Vsakomur morajo pred tem klavrnim dejanjem izročiti svojo odločbo, ki mora biti podrobno obrazložena, usklajena z zakoni, spoštovati mora zakonske roke - in kdor se bo pritožil (pametno je, če se vsak), naj ne pozabi, da mora to storiti zadnji dan!!! Končno, zakaj bi špekulirali le izbranci?!
Nasvet
Pametno je, da se pritoži vsak odpuščeni delavec in to zadnji dan pritožbenega roka. To pa še ni vse. V pritožbi naj jasno in odločno pove, da so pri njegovem odpustu kršili prav vsa zakonska, sindikalna, pogodbena ali kakršnakoli že merila in le našteje jih naj čim več. Odpuščenemu tega namreč ni treba dokazovati na sodišču, ampak mora za vsako merilo potem dokazati podjetje, da ga ni kršilo. Koliko možnosti!!!
Še sem poslušal, da je podjetje kljub reorganizaciji še vedno družbeno, da pa se šefi vedejo huje, kot če bi bilo njihovo. Kot bi kdo poskušal odpustiti čim več delavcev, vse čim bolj razvrednotiti in potem poba-sati, sem slišal pripombo. Zmenili so se še, da tudi če bi sindikaliste poslali na prisilni dopust, je njihovo delo še vedno v tovarni in tega jim ne sme nihče preprečiti. Ha, še več časa bi imeli, saj smo tako preobremenjeni, so se le malo posmejali.
Sindiakt, kot se spodobi, ni kaj. Delajo strokovno in pošteno. Skoraj tri četrtine zaposlenih je v svobodnih sindikatih, Tomšičevemu plačuje članarino približno 120 ljudi in nekaj jih je v Plohlovem. Bistvo pa je, da se ne pričkajo, ampak sodelujejo, še posebno pri za delavce tako pomembnih stvareh. Slišal sem, da njihove ambicije sežejo do panožnega sindikata, za drugo pa se ne menijo kaj dosti. Panožni pa jim trdno stoji ob strani.
Ciril Brajer
Delavci Železarne Štore delajo, plač pa ni
Čakajoč na državno
odločitev
organiziranost podjetja. Upam pa, da je začetno obdobje merjenje moči, iz katerega so tudi izhajali vsi konflikti, minilo, in da se zdaj le postavlja nekakšen partnerski odnos. Tega doslej ni bilo in, kot kaže, je vodstvo podjetja le spoznalo, da je sindikat edini možen zagovornik in predstavnik delavcev. Seveda pa jih je k temu prisililo naše kvalitetno delo, če se lahko malo pohvalimo, ki je le še potrdilo upravičenost našega obstoja: večino naših predlogov so namreč sprejeli in tudi upoštevali. Sicer pa mora podjetje, ki hoče dobro poslovati, imeti socialni mir, ki pa si ga lahko zagotovi le z dobrim sodelovanjem s sindikatom.«
- Če pri sodelovanju z vodstvom podjetja ne bo velikih težav, bodo morda med članstvom?
O železarnah smo v Delavski enotnosti že veliko pisali, tudi o štorski. Kljub temu smo obiskali tega velikana kovinske industrije, v katerem je zaposlenih 3044 ljudi, in se pogovorili s predsednikom Svobodnega sindikata podjetja Tomom Majerjem.
- Danes (pogovarjali smo se v petek, 22. februarja) vlada pri vas napeto pričakovanje: ali bodo plače ali ne. Menda ste postavili zadnji rok za izplačilo ponedeljek, 25. februarja, drugače se bo delo v železarni ponovno ustavilo?
»Tako je. Na včerajšnji seji stavkovnega odbora smo sklenili, da bomo v ponedeljek, 25. tega meseca ustavili delo, če ne dobimo osebnih dohodkov za januar. Sicer pa smo vsak mesec prisiljeni groziti s stavko, če hočemo dobiti zasluženo plačilo. Delavcem je to že začelo presedati in bo moralo vodstvo podjetja, in ne samo oni, dobro premisliti, kako bo s plačami v prihodnje. Če bodo delavci zares začeli stavkati, je usoda podjetja negotova, to pa tudi pomeni, da bodo morale Železarne Štore v stečaj. Tega pa si tudi delavci ne želimo.«
Kako težak je položaj kovinsko in elektro industrije, še posebej pa železarstva, kažejo podatki o povprečju osebnih dohodkov v slovenski industriji, negospodarstvu in v Železarni Štore. Medtem ko so v dobrih starih časih njihove plače za petino presegale industrijsko povprečje (leta 1986), je sedaj položaj ravno obraten. Plače so pod povprečjem, na drugi strani pa so plače v negospodarstvu, ki so bile prej le malo nad železarskim povprečjem, sedaj ta naskok zelo povečale (prej 7, sedaj pa kar za 40 indeksnih točk). Tudi povprečni OD za december je v Železarni Štore znašal 5100 din, republiško povprečje pa je za to obdobje okoli 6300 dinarjev. Zato lahko mirno rečemo, da so tisti časi, ko si za težko delo dobil vsaj dobro plačilo, minili.
Med dosežki sindikata, ki jih ni malo, moramo še posebej omeniti nekatere uspehe, ki jih v teh težkih časih ni lahko doseči. Tako so dosegli, da delavci, ki so na prisilnem dopustu, ne plačujejo participacije pri obisku zdravnika v njihovi ambulanti. Nadalje so uvedli vrednostne bone, s katerimi lahko delavci kupujejo določena živila v njihovi prodajalni. Prav tako pa je vodstvo podjetja upoštevalo večji del njihovih pripomb pri programu preobrazbe podjetja v delniško družbo.
-	Kaj pa napovedana preobrazba v delniško družbo?
»To nam že dolgo obljubljajo. Po zadnjih vesteh naj bi se do konca marca preoblikovali v delniško družbo, v kateri naj bi bilo zaposlenih le 2050 delavcev. Nekaj delavcev bi našlo novo delo pri zasebnih podjetjih, ki naj bi se prav tako ustanovila hkrati z delniško družbo, vendar pa je še vedno vprašanje, kam s preostalimi. Po nekaterih predvidevanjih naj bi kar 30 odstotkov delavcev ostalo na cesti.
Bistvo preobrazbe pa je, da posamezni obrati postanejo dobičkonosne organizacije s čim manjšimi stroški. Dogovoriti se moramo le še to, kdo bo zdaj organiziral tiste stvari, ki jih je doslej sindikat. Sem spadajo rekreacija, kulturne prireditve, pogrebi, itd., vprašljiva pa je tudi usoda objektov družbenega standarda.«
-	Kakšna pa bo vloga sindikata v novoorga-niziranem podjetju? Boste ostali skupaj ali bo vsako podjetje delovalo zase?
»Po končani preobrazbi bomo izvolili nove zaupnike po posameznih podjetjih, ti pa bodo sestavljali koordinacijo sindikatov podjetij. Edino tako, kot nam kažejo izkušnje, bomo lahko kaj dosegli. Vsako osamosvajanje in samostojno delovanje bi pomenilo slabo varstvo za delavca, še posebej,
Tomo Majer
ker se bodo oblikovala tudi zasebna podjetja, ki naj bi zaposlila približno 240 ljudi. Dokler se vse stvari dokončno ne uredijo, bomo še vedno delovali v skupnem sindikatu.
Sindikat je zahteval, da bi dobili vsaj za deset dni vse pogodbe z zasebniki in tudi pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko ocenili pravilnost le-teh. Tako bi radi zavarovali naše člane, čeprav bodo zaposleni pri zasebnikih.«
- Velikokrat se sindikalisti pritožujete, da odnosi med vodstvom podjetja in vami niso vedno najboljši ter imate večkrat težave pri opravljanju svojih nalog. Kako pa je pri vas?
»Dokončnega dogovora, kako bo to sodelovanje potekalo, še ni, saj tudi še ni znana nova
Jože Hozjan, predsednik sindikata Verige
Za pogajanja ni prostora
Jožeta Hozjana, predsednika sindikata Verige iz Lesc, sem zmotil med seminarjem v izobraževalnem centru ZSSS v Radovljici. Bil je tako zaposlen, da se me je med čakanjem usmilil prijazni upravnik centra in me popeljal v biljardnico. Pokanje obarvanih krogel in njihovo beganje po zelenem žametu je pravzparav odlična miselna priprava na pomenek o sindikatih:
Sidnikalni pluralizem je podoben biljardu, mar ne? Na prvi pogled nesmiselno medsebojno zaletavanje in butanje v planke, v resnici pa je vsak kot, vsak odboj še kako pomemben:
»Seveda je pomemben! V Verigi je 1.150 (še) zaposlenih in 110 jih je doma na čakanju. Predčasno so upokojili 46 delavcev. To, da danes pri vsakem omenjanju števila zaposleni dodajamo ta »še«, že priča o velikanskem pomenu sindikata.«
Pluralizem?
»V Verigi ga ni, v Svobodne sindikate Slovenije je včlanjenih 875 delavcev. Prej smo imeli 950 članov, a jih je nekaj odšlo v pokoj ali v službo drugam. Drugih sindikatov v naši tovarni ni. Je pa nekaj za zdaj še komaj zaznavnih, a že rahlo motečih zametkov delovanja Demosovih strank.
Provokacije pač, saj kaj naj bi drugega stranke v tovarnah sploh počele?!«
Svobodni sindikati?
»Marca smo preživeli nekakšen organizacijski prehod, pravzaprav smo prebredli razsulo. Po obratih smo izbrali delavske zaupnike in jih seveda izvolili neposredno. Sam sem predsednik od septembra in to funkcijo zdaj opravljam poklicno.«
Kdo vas plačuje?
»Še me plačuje delodajalec. Ko bomo podpisali panožno kolektivno pogodbo, bomo videli, kako bo to urejeno.«
če sem prav razumel, ste zbrali moči, se organizirali in vas zdaj že lahko povprašam o konkretnem delu, nalogah?
»Kajpak se borimo za vsaj približno primerne plače...«
Kakšen izraz pa je zdaj to?
»V današnjih razmerah si človek težko privošči drugačnega. Zadnje povprečje v Verigi je 4.700 dinarjev in kako naj rečem temu?! Celo do 45 odstotkov tega dobivamo v vrednostnih bonih...«
? ? ?
»Res, lep del plače dobivamo v bonih. To je kajpak nezakonito plačilno sredstvo, a pri nas velja kljub opozorilom SDK. Prej smo dobivali bone za Živila, zdaj smo presedlali na Murko, ki ima večjo izbiro, od šivanke do avtomobila,« se je Jože Hozjan malce cinično nasmehnil.
»Sindikat je seveda proti takšnemu načinu izplačila, toda položaj je resnično težek. Veriga je dolžna 28 milijonov dinarjev, nam pa drugi dolgujejo 84 milijonov dinarjev. To je včerajšnji podatek (pogovarjala sva se v petek, 22. 2. 1991) in res se nam nič dobrega ne obeta. Lep del dolga bi nam
morali namreč vrniti iz drugih republik in jugoslovanska scena je takšna, da na ta denar težko računaš.«
Prva naloga plače, druga pa...
»Saj je vse povezano.Tuhtamo, kako bi začeli uveljavljati vsaj splošno kolektivno pogodbo, ko v Verigi še vedno velja pravilnik. Radi bi dosegli podjetniško kolektivno pogodbo, a se vodstvo izgovarja na reorganizacijo, nerešena vprašanja lastništva in podobno. Zdaj smo z maso plač približno 20 odstotkov pod določili splošne kolektivne pogodbe, prostora za pogajanja pa nimamo, ker enostavno ni denarja.«
In ker je vse težje preživeti...
»...Sindikat pač krpa, kolikor more. Pomagaš kakor moreš. Konzumne zadruge žal še niso zaživele, a smo z njimi tik pred zdajci. Ne s svojo, ne bi bilo smiselno. Dogovarjamo se s Plamenom in jeseniško železarno. Dotlej sindikat organizira oskrbo z vsemi mogočimi stvarmi, ne le z ozimnico - da je le ceneje.«
Pri tem verjetno dobite tudi kakšno poleno pod noge?
»Trgovine, ki jim je takšna pomoč delavcem seveda konkurenca, niso navdušene. Toda ko gre za preživetje...«
Kako in s kom se pri svojem delu povezujete?
»Še vedno z občinskim svetom, a kaže, da bodo imeli sindikati gorenjskih kovinarjev sedež na Jesenicah. Vse bolj se krepi panožna povezanost, občinska pa vzporedno peša. S panožnim sindikatom smo kar zadovoljni, samostojen je in kaže, da bo tudi učinkovit. Ob vsem tem naj omenim, da je veliko razprav o financiranju, a sam se vanje ne bom spuščal. To urejajo pravilniki.
Za konec pa bom poudaril to, zaradi česar ste morali malo počakati: V izobraževalnem centru sindikatov prav zdaj teče seminar o kolektivni pogodbi. Kot sam vrag pomembna stvar - tudi, a ne le pogodba. Izobraževanje in usposobljanje sindikalnih zaupnikov zasluži vso skrb, saj brez tega ne bomo kos vse bolj zahtevnim nalogam!«
Ciril Brajer
»Po mojih predvidevanjih jih ne bi smelo biti, saj nam delavci zaupajo. Trenutno je kar 87 odstotkov delavcev včlanjenih v Svobodni sindikat podjetja, ta številka pa se iz dneva v dan povečuje. Vendar pa se zavedamo (in delavci, upam, tudi), da je nova zakonodaja zelo omejevalna in da so pravice čedalje manjše, zato čudežev ne smemo pričakovati. Po drugi strani pa včasih tudi delavci postavljajo zelo ostre zahteve in od sindikata zahtevajo stvari, ki niso več v njegovi pristojnosti. Vedeti namreč moramo, da sedaj plačujemo davek prezaposlenosti, ki pa ga ne moremo v celoti prenesti na breme delavca. Najtežje je človeku, če ostane brez dela, zato se trudimo, da bi ohranili čimveč delovnih mest.«
- Za tako slab položaj železarstva ni krivo samo vodstvo podjetja, krivci so verjetno tudi drugod, vštevši vlado Slovenije?
»Seveda. Prav neverjeten je ta mačehovski odnos vlade do naše panoge. Nekoč smo bili precej zavarovani, zdaj pa se gleda nanjo kot na odvečni del gospodarstva. Prav tako si ne znam razložiti ravnanja poslancev v skupščini, ki se o gospodarstvu še pogovarjati nočejo. Ali se sploh zavedajo, da države brez gospodarstva in z lačnimi delavci ne morejo peljati v Evropo? Delavci pa nimajo več potrpljenja. Državni aparat se veča, njihove plače tudi, delavcev, ki to ustvarjajo, pa nihče ne upošteva. Zato ne presenečajo napovedi o izbruhih socialnih nemirov, saj ponekod direktorji načrtno kršijo zakone o izplačilih osebnih dohodkov, o delovanju sindikata, ker jih nihče ne more prisiliti, naj se držijo zakonov. Tu bi moral sindikat pokazati svojo moč. To pa imamo v načrtu tudi pri nas, in sicer močan, skupen sindikat, ki ga bodo priznavali tudi direktorji.«
Robert Peklaj
PRED IZIDOM!
Dr. Bogdan Kavčič
SODOBNE
TEORIJE
ORGANIZACIJE
Vsebina knjige je razdeljena na dva dela. Prvi, krajši, je namenjen predvsem pregledu dosedanjega razvoja organizacijske teorije. Začetno poglavje obravnava vrste organizacij in pojasnjuje, zakaj organizacijo definirajo tudi kot orodje ali celo orožje za doseganje ciljev. Pregled dosedanjega razvoja organizacijskih teorij obsega klasično organizacijsko teorijo (znanstveno upravljanje, upravno vodenje ter birokratski model organizacije), teorijo o medčloveških odnosih (odkritje »človeškega faktorja«, Likertove sisteme vodenja, konflikt med organizacijo in posameznikom ter novo filozofijo vodenja) in sistemsko teorijo (s poudarkom na kontingenčni teoriji kot organizacijski aplikaciji splošne sistemske teorije).
Drugi del vsebuje sintezo sodobnih organizacijskih nazorov, ki so se v razvitih deželah oblikovali od konca sedemdesetih let dalje. Narejena je za posamezne podsisteme organizacije: organizacijske cilje, vrednote in kulturo; organizacijsko strategijo; organizacijsko strukturo; stil vodenja; upravljanje s človeškim dejavnikom; upravljanje tehnologije ter informacijsko komunikacijski sistem v organizaciji. Za vsakega izmed teh vidikov so prikazane številne teoretične koncepcije, obenem pa je ocenjena njihova vrednost v različnih razmerah. V žarišču pozornosti avtorja sta uspešnost in učinkovitost organizacije v različnih razmerah v organizaciji in okolju. Zato so v obravnavo pritegnjeni tudi izsledki empiričnih študij organizacijske uspešnosti v svetu. Sledi spoznanju, daje obdobje organizacij, ki so sledile istemu idealnemu tipu, mimo, danes se kaže vsaka uspešna organizacija kot nekaj posebnega , individualnega, enkratnega. Knjigi bo dodano tudi stvarno kazalo, ki omogoča bralcu, da hitro najde posamezno tematsko področje v tekstu.
Knjiga SODOBNE TEORIJE ORGANIZACIJE je namenjena predvsem vodilnim, managerjem - tistim, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kako zgraditi uspešno organizacijo.
Knjiga bo izšla v založbi ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
Predsednik območnega odbora SKEI za Pomurje
Danilo Šipoš
Pazite se volilcev
Gospodarski položaj podjetij v kovinski in elektroindustriji v Pomurju je katastrofalen. Med 5.000 zaposlenimi je ta hip brez dela ali čaka nanj skoraj Polovica. Med njimi je tudi predsednik območnega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije za Pomurje Danilo Šipoš. To območje vključuje občine Murska Sobota, Lendava, Gornja Radgona in Ljutomer.
»Regijski odbor kovinarjev v Pomurju smo ustanovili lani. Prej smo imeli le občinske odbore, delali smo kar dobro, če seveda upoštevam, da srno imeli osem sej in da smo dali številne pripombe na razne zakone. Prek ROS smo dejavno sodelovali tudi pri oblikovanju kolektivne pogodbe
in dali svoj prispevek tudi k organiziranosti sindikata. Opozarjali smo na gospodarske težave.
Zdaj so nas prehiteli stečaji. Naša podjetja so v razsulu. V Prekmurju smo očitno predaleč, da bi se kdo zmenil za naše težave. Tudi republiški sindikat se je prepozno vključil v reševanje prekmurskih problemov. Nihče ni pripravil analiz naših stavk in javnih shodov. Iz njih bi lahko potegnili marsikateri koristen napotek. Sicer pa se je sindikat na splošno veliko preveč ukvarjal sam s seboj, čeprav mislim, da je tudi to potrebno.
Zamerim tudi republiškim funkcionarjem, posebno našemu ROŠ, da pred časom napovedane splošne stavke ni izpeljal. Napaka je bila, da takrat kovinarji nismo sami stavkali. Najširši krog ljudi, posebno pa vlado in parlament, bi morda še pravočasno opozorili, da delavska zakonodaja, milo rečeno, ni dobra. Posebej še, da nimamo programov za oživljanje gospodarstva, da ni programov za odpiranje novih delovnih mest. Mimogrede, od občinske vlade smo dobili predlog programa, ki bi bil prav gotovo revolucionaren pred dva tisoč leti. To je program pletenja košar za tiste, ki so ostali brez dela.
Sicer pa je sedaj, ko vse propada, sindikat praktično nemočen, ker se profesionalni funkcionarji bojijo izpostavljati se brez aktivne podpore članov. Člani pa so preplašeni, ker se bojijo izgubiti še tisto skorjo kruha, ki jo še dobivajo. Kar se sedaj dogaja pri nas, je legalizirana kraja podjetij. Nekdanji vodilni, ki bi radi poceni kupili dele podjetij,
imajo ogromno dobrih idej, kako uspešno gospodariti. Pa doslej... Za stečaje tako ni nihče odgovoren.
Delavci se vse bolj zavedajo pravic iz minulega dela. Posebno tisti, ki so ostali na cesti. Pri uveljavljanju tudi teh pravic bi sindikat moral sneti rokavice. Vsak način bi moral biti dovoljen za uveljavitev pravice.
Po devetih mesecih pa vlada in parlament nista izpolnila praktično nobene predvolilne obljube za gospodarstvo in delavce. Prav zanima me, koliko delavcev bo sedanja vlada morala uničiti, da bo končno le kaj storila.
Ni rešitev dve leti dobivati nadomestilo za brezposelnost. To ni reševanje gospodarstva, to je pogreb.
Sicer pa upam, da bodo naslednje volitve demokratične in da bodo čimprej. Čeprav smo ostali brezposelni, smo še vedno volilci.«
A. A.
Brane Štanc, predsednik območnega odbora SKEI

Vinko Škof, IMV Revoz, Novo mesto
Več izkušenj, boljši uspeh
Z Branetom Štancem iz Iskre Tenel iz Novega mesta smo se pogovarjali dan po tistem, ko je bil izvoljen za predsednika območnega odbora sindikata kovinarjev za občini Novo mesto in Trebnje. Seveda o delu tega odbora ni mogel govoriti, tudi o konkretnih programih ne, pripovedoval je le o svojih razmišljanjih.
»Večino kovinskih podjetij in elektroindustrijo na našem območju pestijo podobne težave. Nelikvidnost, pomanjkanje dela in tehnološki presežki so stvari, s katerimi se zadnje čase ukvarjamo vsi, vodstvo podjetij in sindikalne organizacije. Potem so na vrsti plače, ki so, če sploh so, nizke, v večini primerov pa na meji preživetja.
Vsak sindikat to rešuje bolj ali manj po svoje. Združeni v območnem odboru bomo, po moje, laže delali. Izmenjavali bomo izkušnje in v določenih primerih nastopali skupaj. Tudi če to zveni kot
fraza, bo prav skupen nastop z več različnimi izkušnjami lahko bistveno bolj učinkovit. Da ne govorimo o tem, da bo že občutek, da nas je več, naredil svoje. Laže bomo uskladili zahteve z možnostmi.
Te možnosti pa so praktično zelo majhne,« je ugotovil Brane Štanc, ko je govoril o svojem podjetju, v katerem je predsednik sindikata.
»Imamo stalne likvidnostne težave. Vsak mesec je vprašanje, ali bomo dobili plače in kdaj. Ljudje sicer razumejo težave, vendar so, razumljivo, nezadovoljni. Na stavko ne pomislijo, saj vedo, da ni denarja.
Sindikat se zdaj bojuje za delovna mesta. Drugače povedano: zavestno pristajamo na nižje plače, samo da ne bi bilo odpuščanja. Tehnološki presežki so nenehno v zraku. Nekaj ljudi tudi čaka na delo doma, pa ne zaradi pomanjkanja dela,
podjetja. Načrt obsega porabe osnovnih surovin za to leto predvideva, da bo dovolj le 1170 ton na mesec, saj se jim počasi zapira trg, prav tako pa je zelo otežena dobava surovin. To pa bi lahko naredilo le 600 delavcev, kar pomeni, da bo kar 240 delavcev ostalo na cesti. Že sedaj jih je na čakanju na delo doma približno 200. Zato je njihova prihodnost popolnoma negotova. Sindikat podjetja Mariborske livarne se je že v naprej zaobljubil, da ne bo dopustil nikakršnega odpuščanja delavcev. Da bo to lahko resnično preprečil, se bo vključil v oblikovanje reorganizacijskega programa podjetja. Pri tem Branko Medik nikakor ni pozabil na vse tiste sindikalne zaupnike, ki so se z vsem srcem predali delu v sindikatu. Brez njih, je dejal, ne bi prav nič opravili.
Sicer pa se v sindikatu ukvarjajo vsak dan s težavami, ki se iz ure v uro spreminjajo. Verjetno, glede na trenutno zakonodajo, jim kaj preveč počitka tudi ne ostane, saj, kot je že dejal naš sogovornik, bo morala svoje storiti tudi država in povedati, kaj si želi. Ali gospodarstvo in Evropo ali lakoto ter socialne nemire. Delavci Mariborske livarne si le želijo za svoje delo prejeti dobro plačilo. To jim bo poskušal zagotoviti sindikat.
R. P.
ampak, ker ni denarja za reprodukcijski material.
Prav tako je v zraku tudi podjetniška pogodba. Panožne še ni, kot veste, pa kljub temu izvršni odbor sindikata kar naprej priganja vodstvo, da bi jo podpisal. Zanjo ni posebnega posluha, ker najbrž ni možnosti za izpolnjevanje njenega tarifnega dela. Za ponazoritev naj povem, da še lanskega regresa nismo dobili. Sindikat je vseeno dosegel, da mora podjetje to obveznost izpolniti.
O odnosu vodstva do sindikata moram reči, da je kar partnerski. Poslušajo naše zahteve in predloge in jih tudi izpolnjujejo, če je seveda mogoče. Največkrat, posebno kadar gre za višje plače, jih seveda ne morejo. Potem pa se najdejo delavci, ki kritizirajo sindikat.«
Sindikat pa ostaja nemočan. Čeprav se zavzemajo, da bi sindikat dobil novo vlogo, ostaja uspešni edino pri oskrbi z ozimnico in drugih cenejših nakupih. Bolje vsaj nekaj kot nič.
A. A.
Na vrsti so temelji
Branko Medik, predsednik sindikata Mariborske
livarne:
Slovenci smo čudovit narod
'n zunanji. Predvsem ti onemogočajo ponoven razcvet kovinske industrije. Zato tudi sindikalisti, kot pravi naš sogovornik, postavljajo svoje zahteve, ki naj bi poskušale vplivati na razvoj te panoge. Mednje sodi zahteva po razbremenitvi gospodarstva, sprememba tečaja dinarja za 30 do 50 odstotkov, drugačna davčna zakonodaja in drugo. Tako bi rešili ne samo izvoznike, ki veliko izvažajo, smpak vso kovinsko industrijo. Vendar odmeva na te zahteve ni bilo. Kot je dejal Branko Medik, smo Slovenci resnično čudovit narod, saj potrpimo vse, kar nam rečejo in naredijo. Vprašanje pa je, koliko časa bo to še zdržal.
p|ača je, plače ni
Tudi v Mariborskih livarnah, kjer poleg predele rabljenih surovin, izdelujejo še zelo različne
Reorganizacija nekdanjega IMV iz Novega mesta v holding in s tem na posamezna podjetja je prav gotovo eden izmed razlogov, da nova organiziranost sindikata pri njih ne teče tako hitro in učinkovito. To velja še. posebej za Revoz - tovarno avtomobilov.
O delu njihovega sindikata nam je pripovedoval Vinko Škof, nekdanji predsednik konference sindikata Revoz in še vedno prva moč sindikata, ker pač novega predsednika še nimajo.
»Že marca lani, ko smo se v podjetju reorganizirali, smo iskali novega predsednika. Osem poten-cionalnih kandidatov je bilo, pa nihče ni bil pripravljen sprejeti te funkcije. Posebej pa res nismo nikogar silili. Prav takrat je potekalo potrjevanje članstva v Svobodne sindikate in menili smo, da je prav, da vodstvo izvolijo novi člani.«
Potem pa so se pojavili različni interesi. Ideja, pretežno »belih ovratnikov«, je bila, da bi ustanovili samostojen sindikat IMV. Zamisel je sicer zamrla, veliko pa je ostalo takih, ki se v sindikat sploh niso vključili. Pokazala se je razlika, ki je obstajala že prej med »belimi« in »modrimi« ovratniki. Praviloma so bili aktivnejši in borbenejši »modri«, »beli« pa so le čakali na sadove bitke »modrih«. Vse to in še marsikaj drugega je krivo, da sindikat Revozu še ni dokončno organiziran. Povejmo še to, da se je od 3.500 zaposlenih v Svobodne sindikate vključilo 1.800 delavcev.
Ker še niso organizirani po novem, še ni rečeno, da sindikat nič ne dela.
»Sedaj počasi ustvarjamo temelje,« je nadaljeval Vinko Škof. »Statut, pravilnik o finančnem poslovanju in v razpravi je pogodba o odnosih med vodstvom podjetja in sindikatom.
No, uredili smo tudi hranilniško službo. Skupaj z nekdanjim občinskim sindikalnim svetom Novo mesto smo se vključili v hranilnico obrtne zadruge Hrast, kjer člani SSS lahko dobijo ugodna posojila. Slaba stran je, da je zahtev precej več kot možnosti.
Imamo tudi osnutek pogodbe, s katero bodo vse počitniške zmogljivosti prešle v last sindikata. Gre za več kot 80 prikolic in najstarejše so stare le 2 leti. To pa ni malo. Namenjene naj bi bile seveda vsem članom kolektiva. Vse to vodimo tudi s pomočjo nekdanjega občinskega sindikalnega sveta. Z njim se tudi dogovarjamo o ustanovitvi nekakšne počitniške skupnosti, v kateri bi zmogljivosti lahko izmenjevali z drugimi podjetji.
Po stari dobri navadi se še vedno ukvarjamo z ozimnico in to v glavnem prek kmetijske zadruge Krka, ki nam poleg nižjih cen omogoča plačilo v treh obrokih. Pri tem pa moram povedati, da nam pomaga tudi IMV, ki omogoča, da dejansko plačujemo v štirih obrokih. .
Tudi s kolektivno pogodbo se ukvarjamo, čeprav moram reči, da ne pritiskamo preveč. Čakamo na panožno pogodbo, pa tudi pritiska od spodaj ni posebnega. Nezadovoljstva med delavci ni, ker plače" redno dobivamo, čeprav majhne, a so le v slovenskem povprečju. Po drugi strani pa je delavce strah, ker vidijo težave večine drugih podjetij. Pri nas pa sta le neka stabilnost in zagotovljeno delo tudi.«
A. A.
Realen tečaj dinarja
Nenehno govorimo o težkem položaju kovinske 'n elektro industrije, o njenih izgubah, o neplačeva-nju računov, o prenizkih osebnih dohodkih, hkrati Pa ne smemo pozabiti, da zaradi tega visi na nitki zaposlitev 180.000 ljudi. To pa je številka, ki ne Srne nikogar pustiti neprizadetega. Drugo vprašaje je, ali enako čutijo tudi v vladi. Branko Medik Pravi, da ne. Krivci za tako slab položaj so notranji
izdelke (mešalne baterije, ventili) je položaj izredno slab. Več kot 1900 zaposlenih v tovarni, med njimi je 519 žensk, upa, da se bo vsakomesečno bojevanje za izplačilo osebnih dohodkov le uneslo, saj so delavci že na robu potrpljenja. Na srečo nihče ne prejema zajamčenega osebnega dohodka, poleg tega pa je povprečje za januar kar visoko: 6230 dinarjev. Kljub temu pa se dnevno skoraj dvajset ljudi napoti po pomoč na Center za socialno delo, kjer pa denarja za tako množico ljudi nimajo.
Tudi sindikat poskuša pomagati pri preobrazbi
_________________Iskra, tovarna žarnic
Celo stavka je lahko smešna
V sredo so nas poklicali, v četrtek zjutraj smo jih obiskali. Že v vratarnici Iskrinih Žarnic je postavala vznemirjena skupina delavk in premlevala, kaj bo prinesel drugi dan stavke. Iz proizvodne dvorane tik zraven ni bilo slišati nič, stroji nemi, delavci prav tako Sprejel nas je podpredsednik sindikata Roman Prebil:
»Plače dobivamo med 15. in 18. v mesecu. Doslej. Ta mesec smo ostali brez njih - pa nekaj dni tudi brez informacij. Dandanašnji res lahko skoraj v vsakem podjetju logično sklepajo, da pač ni denarja. Toda če vodstvo pusti delavce popolnoma brez podatkov, če jim ne privošči niti besedice, ljudem kajpak prekipi. Zato so delavci v torek prekinili delo in vsaj tako prisilili direktorja Dušana Bivica, da je le stopil mednje.
Ni prilivov, ni denarja, Iskra Commerce, prek katerega poslujemo, obrača naš denar po svoje... To smo slišali in še to, da bo danes, v četrtek, direktor stopil tja in poskušal urediti, kar se še da. Delavci pa obljubam te vrste ne nasedajo več in očitno tudi danes ne bodo začeli delati. Vsak dan se sestaja delavski svet, sestankuje izvršni odbor sindikata in njegov predsednik vztraja, da je treba stavkati do izplačila osebnih dohodkov...« Predsednik vztraja?
»Da, ko smo glsovali o stavki, je od 11 članov izvršnega odbora le predsednik glasoval za stavko, 10 pa nas je glasovalo za delo.«
Delavci torej za enim in ne za desetimi?!
»Saj je razumljivo, mar ne?! Pri tolikšni ogorčenosti bi to lahko predvidevali. Začeli so se razburjati že takoj, ko smo dobili prvi računalniški izpisek plač. Za 15 odstotkov manj naj bi dobili. Zato je prišlo do novega izračuna, ki je bil za nekaj odstotkov boljši pa potem spet do novega... Vsega skupaj so menda pripravili 9 različnih obračunov, drugega za drugim. Ljudem pa nihče ni niti namignil, da tako ni denarja za izplačilo.«
Strah vodstva? Podcenjevanje?
»To drugo menda,« jevskočil sodelavec Romana Prebila. Dolgo sem delal v Nemčiji in tam tudi največji šefi vsak dan stopijo med delavce. Dobro jutro voščijo, roko stisnejo, kaj povprašajo. Tile naši pa kot kakšni fevdalci!«
Še sem poslušal o viskostnih šefih pa o tako ali tako povsem zgrešenem vodenju in poslovanju. Pripombe so letele leta nazaj, ko je bilo
Ko je bil članek že napisan, sem slišal, da je ROS kovinarjev obiskala delegacija Iskrinih Žarnic. Pravzaprav sem se na ta sestanek povabil sam in temu primeren je bil tudi rezultat.
Ko sempol ure poslušal dva predstavnika njihovega sindikata in predsednika delavskega sveta, ki so se posvetovali s pravnico in sekretarjem ROS, je tekla beseda o vsemogočem. Od načelnih razprav, ali je direktor lahko neposredni krivec za polom v vsesplošnem likvidnostnem položaju, do tega, kdo bo plačal v stavki izgubljene ure in ali bodo stavkajoči disciplinsko odgovarjali.
Kaj več o tem sestanku zaradi prepovedi predsednika delavskega sveta ne morem zapisati. O zapletu v podjetju in v njegovem sindikatu še posebej pa bo Delavska enotnost gotovo še poročala.
moderno, da vsaka firma ustanavlja svoj razvojni oddelek: »Naš razvoj že od leta 1982 ne razvija ničesar, le zrak morda. V vseh letih kljub velikim stroškom, ki jih ima tovarna z njimi, niso dali od sebe nič pametnega!«
Tačas so se skupinice v proizvodnji zbrale v skupino. Seveda smo kot na vsaki stavki v Šiški tudi tokrat srečali Andreja Cimermana, ki pa se mu je mudilo še v Avtomatiko, kjer se tudi nekaj zatika. Delavcem je spregovoril predsednik sindikata Tadej Novak, ki jih edini izmed sindikalnih delavcev podpira pri stavki: »S Cimermanom, predsednikom ljubljanskih kovinarjev, sva bila prejle pri direktorju. Nič razveseljivega vam ne morem povedati, še kaj oprijemljivega ne. Direktor je obljubil, da bo pritisnil na vse vire, od občine do Iskra Commerca. Predlagam, da stavkamo, dokler ne dobimo plač!«
Gromko odobravanje, vse do nastopa Miloša Bolke, vodje komerciale, in kot smo slišali, drugega človeka v firmi:
»Delavec sem kot vi, nič drugega...«
V Elektrokovini dobivajo plačo po kapljicah
Dinar na dinar-Irak
Ker delavcem mariborske Elektrokovine že štirideset dni niso izplačali osebnih dohodkov za januar, se je v sredo zjutraj na izredni seji sestal delavski svet in poskušal ugotoviti, zakaj tako. Odgovor je bil lakoničen: zato, ker vodstvu ni uspelo dobiti premostitvenega posojila na račun odprtih terjatev do Iraka v vrednosti 140 milijonov dinarjev, in ker ima Elektrokovina samo v Jugoslaviji za 200 milijonov dinarjev neporavnanih terjatev.
Na sicer že dalj časa blokirani žiro račun (s katerega pa morajo redno poravnavati še obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in do občinskega in republiškega proračuna) se je doslej nateklo le toliko denarja, da so v sredo lahko izplačali borih tisoč dinarjev akontacije. Naslednji dan pa naj bi - tako predsednik sindiakta Elektrokovine Alojz Železnik - prejeli še po tri tisoč dinarjev. Kot smo izvedeli, pa ostaja vprašanje, kako bo z izplačilom preostalega dela osebnega dohodka, ki naj bi ga po predvidevanjih prejeli na začetku marca. Vodstvu Elektrokovine namreč pri pristojnih v Ljubljani ni uspelo dobiti premostitvenega
kredita na račun odprtih terjatev do Iraka v vrednosti 140 milijonov dinarjev.
Zaradi vsega tega pa tudi zaradi novih obremenitev gospodarstva, zavoljo katerih potrebuje Elektrokovina kar za 20 odstotkov več denarja kot doslej, so naslovili kar precej pikrih na račun republiške, pa tudi občinske vlade, saj so menili, da je treba bremena gospodarskih in političnih sprememb prenesti še na delavce v republiški in občinski upravi ter na druge dele negospodarstva. Sklenili so celo, da bodo zahtevali odstop mariborskih poslancev v republiški skupščini...
D. K.
-	Ha ha ha, fuj, zabušant...
»Ali nisem kot vi?«
-	Nisi! Zabušant si, demagog!
»Sem le delavec, ki skrbim za spravljanje denarja v hišo!«
-	Ali imaš ta denar?! Ali imaš 3.000 dinarjev plače kot mi?!
»Toje nekaj drugega! Deset let sem študiral, ko ste vi že spravljali skupaj. Ko boste v penziji, bom še 10 let gural...«
-	Figo gural! Vse si zafural!
»IMV nam ne plačuje, Crvena zastava tudi ne. Če sem kaj več dobival, sem tudi več zapravil. Tudi sam zjutraj nimam, da bi dal otroku za avtobus...«
-	Bomo mi zbrali, da ne bo šel peš! Delat pa ne gremo, dokler nam ne izplačate že zasluženega!
»Saj ni treba delat, tako ali tako bi stali, ker nimamo denarja za material. Le to dajmo iz zalog, kar smo po pogodbah dolžni. Vi povejte, ali naj to še pošljemo ali ne. Ne bil-bil rad stavkokaz, vsi
smo na istem, enotni moramo biti...«
Stvar je šla le predaleč in prekinil ga je Tadej Novak. Opozoril ga je, naj ne zganja demagogije, ko je še včeraj grozil in mahal z delovnimi knjižicami. Tudi doslej ni nihče iz vodstva nikoli ničesar vprašal delavcev pa naj tudi zdaj nosijo svojo odgovornost.
Vmes ploskanje, odobravanje in kajpak psovke, ve se, komu namenjene.
»Včeraj je bilo drugače, danes pa je že bolj resno,« se je poskušal izmotati Miloš Bolka. Znova in znova je poudarjal, da so vsi isti, da noče biti stavkokaz, da je kriv sistem, država, ki pogoltne svoje in se ne ozira na položaj gospodarstva ...
Tu so mu kajpak delavci dali prav, a mu niso dovolili, da bi se z miselnim preskokom čez noč in z begom med stavkajoče otresel svojega deleža odgovornosti. Zapustili smo jih med tem tragikomičnim dialogom in se zmenili, da zgodbo nadaljujemo takoj, ko bo kaj novega. To novo pa je lahko le denar za plače. Dotlej pa - stavka. Cjrjl s •
Anton Strmec, predsednik območnega odbora SKEI Bele Krajine
Delavci iščejo sindikat
O težavah vseh slovenskih kovinarjev, ki pestijo tudi delavce v Beli Krajini, je pripovedoval predsednik območnega odbora SKEI Anton Strmec.
»V občinah Črnomelj in Metlika imamo šest večjih podjetij naše dejavnosti s približno 4000 zaposlenimi. Med njimi jih je kar 95 odstotkov včlanjenih v Svobodne sindikate, drugih pa pri nas nimamo.
Priznam, da nas je ustanavljanje območnih odborov dejavnosti na začetku motilo. Že doslej smo bili dobro povezani z ROS, saj smo imeli v njem kar tri predstavnike. Vse informacije smo tako dobili iz prve roke. Zdaj ugotavljamo, da je to kar dobro. Nekatere težave in dejavnosti so pri nas le specifične in jih v ožjem krogu laže rešujemo, čeprav je tudi položaj posameznih podjetij različen.«
»Pri nas,« Anton Strmec je profesionalni predsednik sindikata v Beltu, »smo v težavah, ker nimamo dela. Jugoslovanski trg je že nekaj časa usihal. Z združitvijo Nemčij pa smo izgubili še tržišče v Vzhodni Nemčiji. To pa je bil kar precejšen delež našega izvoza. Pojavljajo se tehnološki presežki. Doslej smo vse reševali na neboleč način s predčasnim upokojevanjem in odpravninami. Doslej je iz Belta odšlo že 150 ljudi, tako da nas je ostalo sedaj še 1023. Ker pa se bodo ti presežki še pojavljali, se naš sindikat sedaj intenzivno ukvarja z merili za presežke. Še več jih je v drugih podjetjih, zato se tudi na območnem odboru ukvarjamo samo s tem. Naše stališče je, da če se ti presežki že pojavljajo, morajo biti določeni tudi po naših, sindikalnih merilih. V nekaterih podjetjih je ta bitka zelo vroča.
Poglavitna dejavnost odbora je uveljavljanje kolektivnih pogodb. Čeprav panožne pogodbe še ni, načelno vseeno nimamo težav, če pri tem upoštevamo splošno kolektivno pogodbo. Ustavlja pa se pri tarifnem delu. Denarja ni in večina bo prisiljena upoštevati tistih dvajset odstotkov manj. V Beltu imamo povprečno 6.500 din. Drugod je slabše.
Poleg najbolj perečih težav poskušamo na območnem odboru reševati tudi bolj vsakdanje, pa vseeno ne nepomembne zadeve.
Za člane SSS smo pri dveh zasebnih trgovcih organizirali cenejši nakup (nad 1000 dinarjev deset odstotkov popusta in v dveh obrokih).
Veliko bolj kot prej smo aktivirali pravno pomoč. Povečanje števila uporabnikov te pomoči je, po naše, tudi določen pritisk na vodilne strukture v podjetjih, pa tudi širše. Veliko bolj so pripravljeni na pogajanja.
Rezultat dela sindikata v Beltu je tudi ta, da smo prevzeli počitniške zmogljivosti, vprašanje pa je, ali v last ali pa samo v upravljanje.
Na koncu pa bi rad kot profesionalni predsednik sindikata v Beltu povedal, da imam ogromno dela. Ljudje očitno začenjajo zaupati sindikatu in me zasipavajo s prošnjami, pritožbami in težavami. Sem nenehno pod pritiskom z vseh strani, tako da večkrat ne vem, ali bi bil žalosten ali jezen.«
A. A.
Slike za prilogo SKEI so prispevali: Andrej Agnič, Sašo Bernardi, Ciril Brajer, Damjan Križnik in Robert Peklaj.
Ali so nam spori in spopadi res usojeni
Drži kot star pregovor, radi Pravimo. Za tistega o kovačevi kobili, ki je bosa, pa se je enkrat pokazalo, da ni nezmotljiv. Novinarji Delavske enotnosti smo namreč podpisali podjetniško kolektivno Pogodbo prej kot Sindikat novinarjev Slovenije, v katerega sjno včlanjeni od začetka. Začetek pa je bil tak, da je bil največji čar in vaba obet kolektivne pogodbe. Gotovo je Tes, da je bil prav Sindikat novinarjev pionir na področju kolektivnega dogovarjanja.
Je začetna vnema opešala? Je bila evforija varljiva? Gotovo ne! Sindikat novinarjev je pri kolektivnem dogovarjanju kljub velikemu prizadevanju naletel na tisto, čemur Pravimo »objektivna ovira«.
Na svoji skupščini prejšnji Ponedeljek smo temu rekli, da je stvar »tik pred zdajci«. Začetna vedrogledost se je namreč spotaknila ob iskanju Pogajalskega partnerja. Šele Prejšnji teden je na to vlogo Pristala Sekcija za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije. Pri prvem pogovoru se je
znova zataknilo. Jure Pengov, ki je bil med sindikalnimi pogajalci, je omenjal mrzel tuš. Led bo namreč treba prebijati tam, kjer ga ni nihče več pričakoval. Sekcija za tisk je podvomila o pristojnosti sindikata novinarjev, da se sploh lahko pogaja. Hoče se pogajati le z enim samim sindikatom, ki naj bi bil po mnenju zborni-čarjev Sindikat grafičarjev in papirničarjev (Reboljev sindikat mu pravijo, po stari, a slabi navadi, da dobi sindikat vzdevek po svojem predsedniku). Res so bili v starih časih novinarji v tem sindikatu, a to je pač že zgodovina.
Zakaj hoče zbornica oziroma njena sekcija za tisk novinarje spet vključiti v staro grupacijo ali pa ji jih vsaj podrediti, je kajpak vprašanje. Slovenski novinarji so si med prvimi in zato ne ravno zlahka končno izborili svojo avtonomno profesionalno organizacijo in poskusi razbijanja ali slabljenja so milo rečeno sumljivi.
Ta očitek brez dvoma ne more leteti na Sindikat grafi-
čarjev in papirničarjev, ki je novinarski sindikat popolnoma normalno priznal, še bolje, sprejel, saj nečesa, kar je in deluje ni več kaj priznavati. Recimo, da je steklo sodelovanje ali vsaj razumevanje.
Motoviljenje Sekcije za tisk pri GZS lahko torej razumemo le kot pojav, ki velja skoraj za vse vladne resorje,
ministrstva ali kar za oblast v celoti - ko bi se morali začeti pogajati s sindikati, se izmotavajo, da je sindikatov preveč, da se tako ni moč pogovarjati, da ob vsem delu in pomanjkanju časa, ki pesti oblastnike, potrebujejo le enega partnerja... Lari fari!
Kljub mnogim razlikam so se sindikati že marsikdaj in o marsičem poenotili pa se je vlada vendarle zgovarjala po omenjenem zlajnanem vzorcu.
Pomanjkanje vljudnosti, razumnosti, dobre volje... Kdo bi vedel?! Gotovo pa takšno ravnanje ne vodi nikamor drugam kot v nove in nove konflikte. Je res moč verjeti, da si jih kdo želi?
Ciril Brajer
Dopolniti splošno kolektivno pogodbo
Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, ki je objavljena v Uradnem listu RS št. 31/90, je treba čimprej dopolniti in dograditi. Glavna vzroka sta spremenjena delovnopravna zakonodaja, ki jo je republiška skupščina sprejela v letošnjem letu, in časovna omejenost splošne kolektivne pogodbe, saj njen tarifni del (od 29. do 42. člena) velja le do 31. marca 1991.
Pri spreminjanju splošne kolektivne pogodbe je treba upoštevati tudi projekcijo rezultatov gospodarjenja in razvojnih možnosti Slovenije v letu 1991 ter v naslednjih letih, kot jo je skupščini republike Slovenije predložila njena vlada. Kljub temu da so partnerji pri sklepanju kolektivne pogodbe (sindikati in Gospodarska zbornica) samostojni, se vlada s projekcijo razvoja posredno vključuje v kolektivna pogajanja. Kolektivna pogodba namreč ne more biti podpisana na pamet in na željo ali pritisk enega izmed partnerjev, temveč mora upoštevati možnosti, ki jih določa parlament republike Slovenije. Treba je vedeti, da osebni dohodki oziroma plače delavcev niso le element porabe, temveč tudi dejavnik politike zaposlovanja in ustvarjanja socialnega miru. Splošna kolektivna pogodba pa je pomembna tudi zato, ker določa minimalne pravice delavcev in s tem daje dejavnostim in podjetjem možnost, da za delavce določijo višjo raven plač oziroma pravic iz delovnih razmerij.
Projekcija razvoja, kot jo je pripravila vlada republike Slovenije, ne daje nobenih iluzij o tem, da bi se v letošnjem letu lahko dogovorili za bistveno povečanje plač. Projekcije nezaposlenosti (od 3 do 5 odstotkov) osebne porabe (od 3 do 7 odstotkov) osebnih dohodkov (od 1,5 do 3 odstotke), kar vse naj bi se zmanjšalo, namreč ob povečanju deleža javne porabe v družbenem proizvodu obeta le pogajanja za nekaj desetin odstotka povečanja plač. Glavni vzrok za ta pesimizem je previsok delež sredstev za financiranje javne porabe in družbene nadgradnje, ki ni usklajen z razpoložljivim družbenim proizvodom in z gibanji na področju zaposlovanja.
Vlada bo morala čimprej pripraviti resne strokovne analize in odgovore na zahteve sindikatov. To je potrebno tudi zato, ker delavci ne morejo živeti od iluzije, da se bo njihov položaj spremenil z besedami in papirji, ki se ne dajo materializirati in ki javnost lahko le zavajajo.
Brane Mišič
Nacionalni gorečneži trdijo, da ni drugačne države od nacionalne
Postsocializem in nacionalizem
Pripravlja: dr. Bogomil Ferfila
Morda bodo čez deset let, ko se bodo nacionalne strasti v Jugoslaviji in drugih nekdaj socialistič-hih državah pomirile, ko bo morda oblikovanih na desetine bovih državic, spoznali, da jih je kolo napredka povozilo in pustilo daleč zadaj; da so vsi skupaj ob ukvarjanju z nacionalnimi razprtijami in kupčkanji zamudili vlak, ki je peljal v tretje tisočletje!
Morda pa imajo nacionalistični gorečneži prav? Morda res ni drugačne države od nacionalne, ki mora biti začetek in konec vseh procesov?
Ne poznam odgovorov. Vse bolj Pa sem prepričan, da jih nove politične nacionalne elite prav tako be. Po logiki obljub, inercije last-bih prepričanj in koristi, reševa-bja svojega težavnega položaja Pač rinejo v nacionalno in nacionalistično.
. Zakaj pa jim ljudje verjamejo in jih podpirajo? Za takšno množično podporo so seveda številni objektivni in subjektivni razlogi. Verjetno bi podobni projekti v ZDA kaj hitro propadli, v nekdanjih socialističnih državah pa Padajo na plodna tla. ZDA namreč temeljijo predvsem na ekonomiji. To je družba, ki se je stoletja oblikovala na logiki kapitala, profita, kompetitivnosti in svobodne iniciative. Večina njenih ekonomskih in političnih Ustanov, interesna in motivacijska strukturiranost proizvajalcev m kupcev je zgrajena na takšnih Premisah in deluje v skladu z njimi. Iz takšnega temelja logično izrašča tudi odnos do nacionalne, rasne, verske, kulturne in vsake druge drugačnosti. Ker se ameriška družba primarno razvija in deluje na ekonomski logiki, Se ljudi ocenjuje in razvršča glede ba njihovo produktivnost, učinkovitost, ekonomska merila Uspeha in razvoja.
Za evropsko inteligenco je bil ameriški prijem vedno premalo Poduhovljen, premalo intelektualno zahteven, preveč pragmati-stičen. Tudi intelektualne elite v nekdanji socialistični polobli, ki so kar nekaj časa verjele v perspektive marksistične paradigme in socialističnega projekta, so bile Vedno bolj naklonjene globoki teoriji ter velikim humanističnim Vizijam. Ekonomska in politična realnost, empirični interesi in potrebe ljudi so pogosto motili njihov intelektualni prijem.
Rad bi videl, da bi Jugoslavijo zdaj strukturirali, trgali in pove-
zovali profitna in kapitalska logika, da bi se ljudje ukvarjali z gospodarskimi vprašanji, ne pa se vsi skupaj in vsak posebej izgubljali v vrtincu nacionalnih strasti. Kaj povzroča tolikšne manifestacije nacionalnega in nacionalističnega v nekdanjih socialističnih državah in razpadanje zlasti federativnih večnacionalnih držav, kot so Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češko-Slovaška?
Vemo, kako so nekdanji komunistični režimi reševali nacionalno vprašanje. Zelo enostavno. Tako, da ga niso reševali. Često so sestavili ideološko zaokrožen nacionalni program, ki je bil na papirju videti čudovit. Potem pa je tudi ostal na papirju. Vsako izražanje narodnostnih interesov in samobitnosti so ožigosali za protirevolucionarno, antisocialistično, antisistemsko in ga v kali zatrli z ideološkimi, političnimi in fizičnimi pritiski in čistkami. Obenem z rahljanjem in razpadanjem komunističnih režimov so se pojavljali tudi nacionalni konflikti in antagonizmi.
Državljanska vojna na Kosovu med Albanci in Srbi, naraščanje napetosti med Srbi in Slovenci, Srbi in Hrvati, izgon Turkov iz Bolgarije, spopadi med Romuni in Madžari v Transilvaniji, napetosti med Slovaki, Čehi in Madžari v Češko-Slovaški, osamosvajanje pribaltskih in drugih sovjetskih republik pod ruske hegemonije, izseljevanje Nemcev iz nenemških držav in oblikovanje nemške identitete na Madžarskem in drugod, začetno odpiranje nacionalnega vprašanja na Kitajskem in drugod: utopično si je prizadevati za homogeno in »čisto« nacionalno državo. To je boj brez smisla. V Evropi je že leta 1923 trideset milijonov od vseh stodeset milijonov prebivalcev predstavljalo nacionalne manjšine v državah, v katerih so živeli. Ogromna stalinistična preseljevanja v Sovjetski zvezi, neokolonializem, sodobne ekonomske in druge migracije - vse to ima za posledico mešanje ljudi, narodov. Vse to bi moralo zmanjševati pomen nacionalnih, jezikovnih, rasnih, kulturnih razlik oziroma jih dopuščati.
Kdo se v ZDA in Kanadi, razen evropskega Quebeca, ukvarja s takšnimi neproduktivnimi vprašanji? Nihče. Predvsem zato ne, ker vedo, da je potrebno za lastno eksistenco in napredek predvsem delati, ne pa zgolj politizirati. Ker vedo, da ni nič podarjenega, ker ne pričakujejo nobenih revoluci-
onarnih sprememb od zgoraj, od spodaj ali od koder koli.
Zato edino rešitev evropskega »postsocialističnega nacionalnega kotla« vidim v postopnem prevzemanju ali ameriške strategije »nacionalnega talilnega lonca«, kjer se nacionalne različnosti postopoma umikajo pred novo, prevladujočo ameriško kulturo, ali pa kanadske strategije spodbujanja nacionalnih različnosti predvsem v njihovi kulturni razsežnosti ob hkratnem poudarjanju pomena njihovega sodelovanja in prepletanja.
Spet se vračamo na odkrivanje temeljnega gibala nacionalističnih aspiracij in nacionalistične logike v nekdanjih socialističnih državah. Žal se posledic komunističnega režima ne da odstraniti čez noč. Desetletja so se rodovi oblikovali v drugačnem institucionalnem in vrednostnem okolju, živeli v antikapitalsko in anti-kompetitivno sestavljenih družbah.
Nekdanje socialistične države so bile predvsem politične družbe, družbe, ki so temeljile na ideologiji, politiki, zavesti in podobnem. Ideološka in politična prisila, papirnate reforme, zgodovinski partijski kongresi in seje partijskih komitejev so bile mišljene kot substitut zahodne kapitalske logike. Nekaj časa so takšna neekonomska gibala lahko spodbujala družbenoekonomski razvoj, postopoma pa se je vse skupaj ustavilo. Veličastna zgradba socializma se je zavedla, da so pri njenem zanosnem konstruiranju pozabili na temelje.
Prav zato je normalizacija teh družb tako težavna in zahtevna. Relativno lahko je bilo zamenjati »kritino na strehi«, pluralizem političnih strank je hitro zaživel v nekdanjih socialističnih državah. Mnogo teže pa je pod »pogreznjeno zgradbo« narediti nove gospodarske temelje. Poleg objektivnih težav pa je tu še pomembna subjektivna komponenta. Tudi »nekdaj socialistični državljan« je postal predvsem homo-politikus in to pogosto na račun homo— oeconomicusa. Politični kriteriji in vzvodi, politične metode dela, napredovanja, življenja so se jim desetletja kazala kot najbolj uspešen in največkrat edino možen način preživetja. To je prodrlo globoko v podzavest današnjih novih kapitalističnih producentov in potrošnikov. Zato verjamejo, da se bo zgodil čudež, revolucija, ki bo uredila vse probleme. Nekdo od zunaj, od zgoraj, spodaj, z Za-
hoda bo zgradil družbo obilja in nirvane. Čez noč. Samo izbrati je potrebno pravega, določiti primeren timing. Komunisti so bili napačna izbira. Nekdo drug mora odpreti vrata v nebesa.
Tako bistri kot tudi omejeni no-vokomponirani politiki različnih barv so hitro spoznali, na katere karte je potrebno igrati v volilni tekmi. Protikomunizem, obljubljanje kapitalističnih nebes s prostim trgom in večstrankarstvom ter obujanjem nacionalne zgodovine, vrednot, veličine so se povsod kazale kot najbolj donosne volilne naložbe. Ob razpadu starega pravnega, moralnega, vred-
nostnega sistema in brez novega ter predvsem ob nerazvitosti socialne baze kapitala in njegovega oplajanja enostavno ni bilo nobenega, ki bi stopil »na prste« nacionalističnim izpadom in provokacijam vseh vrst in predznakov. Tudi demokracija, ekonomsko in politično tekmovanje mora imeti svoj okvir, svoja pravila igre, ki se jih morajo igralci držati. Sicer se vse lahko sprevrže v kaos, anarhijo, državljansko vojno. Večina nekdanjih socialističnih držav je danes, žal, bliže takšnemu stanju kot pa normalni demokratično urejeni in delujoči družbi.
Tako je tudi v Jugoslaviji. Para-
doksalno je, da so sedanje nacionalne razprtije prav takšne, pred kakršnimi so svarili komunisti.
Njihov poglavitni teoretski razlog proti večstrankarskemu sistemu je bila teza, da se bodo izoblikovale nacionalne partije, ki bodo sledile ozkim nacionalnim interesom in ne bodo mogle sodelovati med seboj. Vse to naj bi vodilo k nevarnim mednacionalnim in medrepubliškim konfliktom. Ker so se komunisti zbali za svoje stolčke, seveda niso ničesar naredili. Lahko bi dopustili, seveda ne pod komunističnim skrbništvom, razvoj ene ali več političnih strank na zvezni ravni. Socialdemokratska, liberalna, konservativna, krščanska, kmečka, muslimanska in druge stranke bi se morda lahko razvile na zvezni ravni, ne le na republiški. Polarizacija bi morda tako dobila drugačne poudarke in usmeritve.
Nadaljevanje prihodnjič
PRED IZIDOM!
Gregor Miklič:
NOVA DELOVNA ZAKONODAJA
-	Prečiščeno besedilo zakona o delovnih razmerjih
-	Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
-	Komentar obeh zakonov z napotki za delo sindikalnih zaupnikov
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, brošuro pa lahko naročite tudi po telefonu 321-255 in 310-033 (int. 362)
<
O
O
O
cc
<
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) brošuro NOVA DELOVNA ZAKONODAJA . Pošljite nam........izvod(ov) na naš naslov:
Ulica, poštna št., kraj:
Priimek in ime podpisnika:
Naročeno dne: ....................
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Podpis naročnika
Ljubljana, 1. marca 1991
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Enota LJUBLJANA
Poklic	OD	Naziv delovne organizacije
ENOTA SEVNICA		
dipl. ing. arhitek.		Savaprojekt Krško
dipl. ing. usnjar, predel, tehnologije		Mercator-kopitarna, Sevnica
ENOTA LJUBLJANA		
snažilka	3.000	OŠ Oto Vrhunec-Blaž, Lj., Ostrovrharjeva 4
pletilec	4.000	Velana, tovarna zaves Lj., Šmartinska 52
frizer	4.100	Frizersko podjetje Lj., Trdinova 8
zidar	6.000	Gole Primož - Zidarstvo-fasaderstvo, Lj. Partizanska 6
elektrotehnik	7.000	Iskra Feriti, Lj. Stegne 29
tek. kem. tehnik (2 del. mesti)	6.000	Velana tovarna zaves Lj., Šmartinska 52
ekonomski tehnik (2 del. mesti)	10.000 Lesnina veletrgovina, Lj., Parmova 53	
ekonomski tehnik (2 del. mesti)	7.000	Zavarovalna skupnost Triglav Lj., Miklošičeva 10
ekon. za anl. plan.	14.000 Dom učencev I. Cankar, Lj. Poljanska 26	
adm. tehnik	6.500	Rep. sekretariat za promet in zveze, Lj. Prešernova 23
i. kem. tehnolog pripravnik	6.000	Iskra Feriti Lj., Stegne 29
ekon. za anl. plan	8.000	Dekorativna, Lj., Celovška 280
ekon. t. za rač.	9.000	Oš Oto Vrhunec-Blaž, Lj. Ostrovrharjeva 4
učit. raz. pouka	9.000	Oš Oto Vrhunec-Blaž, Lj. Ostrovrharjeva 4
učit. raz. pouka	9.500	OŠ T. Tratnika-Tomaža Sostro, Cesta II. grupe odredov 47
pru matematike	9.000	OŠ Franc Marn Vodice, Ob šoli 2
pru glasb. vzg.	8.000	OŠ Narodni heroj Tone Tomšič Lj, Šaranovičeva 7
dipl. ekonomist	9.000	Dekorativna, Lj., Celovška 280
dipl. ekonomist	12.000 Donit, kemična ind. Medvode, C. komandanta Staneta 38	
prof. mat.	7.500	Gimnazija Poljane, Lj., Strossmayerjeva 1
d. i. kemije	13.000 Color Medvode, C. komandanta Staneta 4	
d. i. elek. za tele	9.500	Podjetje za PTT promet, Trbovlje, Trg revolucije 27
gradbeni del	4.000	Gradbeno podjetje Gramiz, Kočevje, ob Mahovniški 11
snažilka	3.200	Itas Kočevje, Reška 13
voz. rešev. voz.	6.500	ZD Kočevje-Ribnica, tozd zdravstvo Kočevje, Roška 18

Borza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 8
Borzna sporočila sprejema ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 061/326-982, 322-975 in telefaks 061/317-298.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	Počitniški dom v Kranjski Gori
najem apartmaja z možnostjo kuhanja - 150 din na dan na osebo
penzion v apartmaju 290 din na osebo
polpenzion v apartmaju 220 din na osebo
penzion v sobi 260 din
polpenzion v sobi 190 din
otroci do 10. leta 50 % popust pri hrani. Tretje in četrto ležišče 30 /o popusta. Termini: od 11. 3. dalje
2.	Apartma v Dajli
Več kompletno opremljenih partmajev s 4 do 6 ležišči, ogrevani. Cena 410 din na dan.
3.	Penzion v Bohinju - Žito
Skupno 16 ležišč v dvo- in triposteljnih sobah Polni penzion 290 din - polpenzion 240 din
Popusti za otroke: do 2. leta brezplačno, od 2. do 7. leta brez svojega ležišča 40% popust. Skupine nad 10 oseb 5% popust.
4.	Apartmaji na Pokljuki dvoposteljni apartma - 230 din na dan
štiriposteljni apartma - 315 din na dan; Termini po dogovoru
5.	Počitniški dom v Kranjski Gori - Jasna
tri in štiriposteljne sobe - možna prenočitev. Cena prenočitve 120 din na dan.
6.	Počitniški bungalovi v Maredi
Več opremljenih bungalovov za tri, štiri in pet oseb, z ogrevanjem. Cena najema od 280 do 380 din na dan.
7.	Počitniški bungalovi v Vrsarju
Možna rezervacija bungalovov v predsezoni in sezoni. Šest apartmajev. Cena med 35 do 40 DEM.
8.	Naravno zdravilišče Triglav - Mojstrana Penzion 300 din na dan; Polpenzion 240 din na dan.
Šolske skupine 180 din na dan. Otroci do 7. leta 30 % popusta. Stroški prijave in turistična taksa.
PRODAMO
1.	Počitniško stanovanje na Bledu
Trisobno stanovanje v privatni zgradbi stari pet let, 75 m2 stanovanjske površine in 170 m2 zemljišča. Cena 170.000 do 180.000 DEM.
2.	Počitniško stanovanje v Istri
Dvosobno stanovanje s komfortno opremo v Barbarigi - 38 m2. Cena 80.000 do 90.000 DEM.
3.	Apartmaji na Krvavcu
Apartmaji v velikosti 24, 31 in 55 m2, kvalitetno opremljeni po 30.000 din za m2.
4.	Apartmaji na otoku Cresu
Apartmaji v velikosti 22, 28 ali 52 m2 v naselju Zaglav - Miholaščica s kompletno opremo. Cena m2 je 12.000 din.
5.	Počitniške prikolice
Prodamo več počitniških prikolic po ceni od 15.000 do 25.00 din.
6.	Počitniški dom v Pulju - Pješčana uvala
Počitniški dom je komfortno opremljen in ima 474 m2 stanovanjske površine in 471 m2 urejenega vrta. Ima v celoti opremljeno kuhinjo, jedilnico in skladišča ter shrambe. Možnost letovanja za 50 oseb. Cena počitniškega doma z opremo je 1.000.000 DEM.
C. NAJAMEMO POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI
Za junij, julij, avgust in september najamemo več opremljenih bungalovov oziroma apartmajev za goste iz Italije. Informacije daje Atris - borza sindikalnega turizma.	Doro Hvalica
Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali	Irena Prusnik
Metod Zalar
V slovo Tonetu Dolinšku
V skromni novici smo v Delu prebrali, kako tiho, osamljen in odrinjen se je v 82. letu poslovil od življenja izredni delavski borec Tone Dolinšek. Za celo stran bi bilo besed, če bi le skromno naštevali njegov bogati, a tudi tragični življenjski opus.
Pa vendar nekaj besed, ki naj ponazorijo tega moža.
Pred vojno je bil najbolj pogumen med najmlajšimi delavskimi voditelji v kolektivih, kjer je bil zaposlen. 10 mesecev je bil zaprt, ker je organiziral proslavo oktobrske revolucije. Nato še zaradi javnega delovanja kot komunist in delavski zaupnik.
Na 3. konferenci komunistične stranke Slovenije, na Vinjah, je bil izvoljen za člana centralnega komiteja in leto pozneje je bil že v ožjem vodstvu komunistične stranke imenovan za vodjo vojaške komisije (1-2. VI. 1941) z Vitorjem Stoparjem in Ravbar Vitezom.
Vodstvo partije ga je decembra 1941 poslalo na Gorenjsko, kjer je pospešil oboroženo vstajo Gorenjcev in boj proti preseljevanju.
Že ob prihodu na Gorenjsko ga je spremljal gestapo. Našel pa se je tudi izdajalec, domačin, in gestapovci so ga 11. marca 1942 kmalu po zgodovinski Dražgoški bitki prijeli v Trbojah pri Smledniku. Eno leto je prestajal najhujša ponižanja in mučenja v Begunjah. Zaprli so ga v samico. Gestapovci so pripeljali številne priče, ki so ga prepoznavale. Sam Tone pa vse leto mučenja ni priznal niti besede, tako da zaradi njega ni bil zaprt oziroma aretiran niti en sam udeleženec NOB.
Naj navedem del sporočila gestapa za Gorenjsko, vodstvom specialne gestapovske policije v Beograd z dne 10. 12. 1942, kjer piše: »je skoval razredni borec, ki zanika vse, kar se mu predoči, brez ozira na predložene mu dokaze. Vse doslej z njim ni bilo mogoče vzpostaviti osebnega kontakta«. Po enoletnem mučenju so ga napol živega odpeljali v Mauthausen, od koder se je maja 1945 vrnil v Ljubljano. Po dveh mesecih je postal član predsedstva slovenskih sindikatov in od jeseni 1945 do pomladi 1947 je bil izvoljen za tretjega predsednika Slovenskih sindikatov. Toda po vojni so ga njegovi nekdanji partijski sodelavci nepošteno sumničili in poniževali ter mu očitali same neresnice. Ponosni mož pa tega ni prenesel. Umaknil se je iz političnega življenja in se drugič zaposlil v Saturnusu kot orodni strugar in od leta 1956 do upokojitve leta 1962 je delal v Avtomontaži. Potem je ostal sam s svojo družino in krogom prijateljev. Ni se odzival na vabila, proslave in uradne prireditve. Omenim naj še, da je bil delegat na znameniti V. konferenci KPJ leta 1940 v Zagrebu.
Ko sem ga lani poslednjič srečal, mi je zaskrbljeno svetoval, naj se delavci vendarle tudi politično organizirajo v lastno razredno stranko, ker bodo sicer, čeprav predstavljajo 80% Slovencev, izigrani.
Zdravko Troha
Ta palača je bila zgrajena v letih 1927 in 1928 iz sredstev Mestne občine Ljubljanske, Delavske zbornice za Slovenijo, Javne borze dela, po načrtih mestnega arhitekta inž. Vladimirja Šubica. To besedilo je zapisano na plošči ob vhodu v dvorano na Miklošičevi cesti 24 v Ljubljani. Sklep o gradnji Delavske zbornice je bil sprejet na plenarni seji Delavske zbornice 20. marca 1927.
Skulpture so delo kiparja Alojza Dolinarja.
<51
Ob šestdesetletnici elavske zbornice v Ljubljani
Dušan Železnov je zapisal: »Čim je jeseni 1925. leta prišel v Ljubljano, že je vstopil v delavsko prosvetno društvo Svoboda, kjer je vodil gledališki odsek, iz katerega se je jeseni 1927 razvil Delavski oder.«
V knjigi izbranih del pravi Bratko Kreft, da so se člani odra »precej časa borili, da so kot podaljšek dvorane za zborovanja zgradili tudi oder«.
Rudolf Golouh je leta 1927 objavil dramo Kriza in Delavski oder jo je v režiji Bratka Krefta uprizoril na predvečer 1. maja 1928 v ljubljanski Drami. Na koncu predstave so razvili rdeči prapor in zapeli Internacionalo. Po reprizi je oblast uprizarjanje Krize prepovedala.
Dr. France Koblar pravi, da je Kriza socialna drama v šestih slikah: »Dejanje se opira na neposredne dogodke v letih po prvi vojni.«
Stanko Janež je zapisal, da je Kriza »socialna drama, lite-
rarno zgodovinski dokument o prvih začetkih širšega socialnega gibanja in gospodarskih razmerah po prvi vojni«.
Golouh nam vsebino prikazuje pobliže. »V tej drami je bila zajeta Zaloška cesta, zajet napad Orjune na Trbovljah, silen zalet delavskih množic v prvih letih po vojni.«
Ob Golouhovi smrti je Slavko Fras zapisal, da je »doživel še ponovno uprizarjanje svoje drame Kriza, ki je ob premieri povzročila politični škandal. Golouh je zamišljeno sedel v osrednji loži in se najbrž spominjal tistega davnega večera, ko sta glavni vlogi igrala mlada skojevca po imenu Edvard Kardelj in Boris Kidrič.«
Ob Kreftovi sedemdesetletnici je Smiljan Samec zapisal, da je Kreft bil pobudnik in ustanovitelj Delavskega odra: »Do leta 1930 je tam uprizoril več politično obarvanih dram, kakršna je bila Golouhova
Kriza, Tolstojevo Vstajenje in Raylanova Balada o vojni in ljubezni.«
Bratko Kreft: »Bili smo res čudovita družina delavcev in naprednih mladih izobražencev.«
O vzrokih prenehanja Delavskega odra, v vodstvu katerega so bili Tomo Brejc, Angel Cerkvenik, Nikolaj Pirnat, Vlado Kozak, Fran Petre in režiser Ferdo Delak, pravi Bratko Kreft:	»Nekajletno
razgibano in uspešno delo na odru Delavske zbornice je deloma razbila policija, deloma pa je za razpad bilo krivo desno krilo socialistov, nekaj pa še splošne razmere v ljubljanskem delavskem gibanju. Tako je nekega dne Delavski oder, ki je začel svojo veliko obetajočo se pot z Golouhovo Krizo, zamrl.«
Dne 13. januarja 1971 je Bratko Kreft pred predstavo Jara gospoda, ki je bila v gle-
dališki dvorani tedaj že nekdanje Delavske zbornice, prebral besede v spomin Staneta Severja. Takrat je bil govor, da bo Delavska univerza, ki se je vselila v zgradbo, spremenila dvorano v predavalnice. Ne glede na to, da do tega ni prišlo, je Kreft imel prav, ko je rekel: »Tako bi izginila zadnja sled predvojnih gledaliških prizadevanj ljubljanskega delavstva in naprednih študentov.« Končal je s trpkimi besedami: »Tako je bil moj spominski govor Stanetu Severju tudi osmrtnica za Delavskim odrom.« Bratko Kreft takrat še ni mogel vedeti, da bo dvorano v bodoče izključno uporabljala Kinoteka.
Na pročelju nekdanje Delavske zbornice je vzidana plošča z besedilom:	V tej
zgradbi si je napredno delavstvo postavilo svoj dom, ki je z dejavnostjo Delavskega odra in Svobode poglabljal revolucionarno razredno zavest in
prispeval pomemben delež k slovenski kulturi ob 50-letnici 1979
Zveza kulturnih organizacij Slovenije
Na stari plošči, ki je ob vhodu v dvorano, je točneje navedeno, kdo »si je postavil svoj dom« in s kakšnimi sredstvi. »Napredno delavstvo« je oder izgubilo že več let pred drugo vojno in tudi potem ter tako prenehalo prispevati »pomemben delež k slovenski kulturi«. Primerno bi bilo napisati novo besedilo, ,tudi z ugotovitvijo, da je v tej zgradbi bila nekoč zbornica slovenskega delavstva.
Po zasedbi Ljubljane leta 1941 je k Božu Podkrajšku prišel Tone Čufar in mu predlagal, da ustanovi teater, s katerim bi smešil okupatorja. V dvorani nekdanje zbornice so uprizorili igrico, v kateri so peli: »Vsi smo pastirji, vsi v planino pojdemo...«
Podkrajšek je bil kmalu interniran. V svojih spominih piše, da je Jože Šiška na kolesu prevažal radijski oddajnik, o katerem je policija menila, da je v zgradbi zbornice. Po vojni so nekateri želeli obnoviti Delavski oder. Bratko Kreft je menil, da bi mogel koristiti novi gledališki akademiji - oboje zaman.
Dve založbi
Za ustanovitev Cankarjeve družbe se je zlasti zavzel Ivan Vuk, pisatelj in tajnik Strokovne komisije s sedežem v delavski zbornici.
Družba je bila ustanovljena ob desetletnici Cankarjeve smrti, 1. marca 1929, in odbornika sta postala tudi Prežihov Voranc in Bratko Kreft, ki je napisal reklamni program za pridobivanje naročnikov, predvsem iz vrst socialnih demokratov.
Cankarjeva družba je v desetih letih natisnila 188.250 izvodov knjig. Med prvimi je leta 1929 izšla knjiga Angela Cerkvenika Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Tudi Tone Seliškar je pri tej družbi izdal povest Roke Andreja Podlipnika, med zadnjimi pa je leta 1940 izšla knjiga Slovenski politični problemi, v katerih so ponatisnjeni sestavki dr. Antona Dermote.
Na občnem zboru Cankarjeve družbe 11. julija 1931 so v poročilu povedali, da ima družba 6.000 naročnikov in da jih želijo doseči 8.000. Predsednik družbe je bil Ivan Vuk.
Nadaljevanje prihodnjič
Delavska enotnost
razvedrilo
Humoreska
Grdi maščevalci
Stal je za šankom - kot po navadi — in tiho momljal v brado. Ko smo ga malce dlje in bolj zbrano poslušali, smo ujeli besedici: »Prokleti Bush!«
Na hitro smo naročili pivo, veliko seveda, in ga po šanku porinili predenj.
-	Slišimo, da se jezite na Američane? smo vprašali.
»Menda, da se jezim, saj vidite, kaj vse so naredili
v	Iraku.«
-	Ja, vojna je. Iračane mečejo iz Kuvajta.
»Figo pa taka vojna, to je maščevanje«.
-	Komu naj bi se Američani maščevali?
»Arabcem in neuvrščenim.«
-	Zakaj naj bi se jim maščevali?
»Poglejte: ali so Iračani zasedli Kuvajt? So! Ali zdaj Američani mečejo Iračane iz Kuvajta? Mečejo jih! In kako se temu reče? Reče se maščevanje! Tako!«
-	No, jaz bi temu prej rekel pravičnost. Sicer pa kako bi
vi	rešili to iraško agresijo na Kuvajt?
»Za zeleno mizo.«
-	Ali veste, kaj se da doseči za zeleno mizo? V glavnem nič, če pa se doseže kakšen uspeh, pa preteče prej toliko časa, da vse skupaj ni nič vredno...
»Zdaj pa govorite kot naša sedanja oblast. Tudi ta oblast je za maščevanje, tako kot Bush.«
-	Kako to mislite?
»Ali ne poznate idej o denacionalizaciji?«
-	Poznamo, in kaj je z njimi narobe?
»Saj ljudem ne gre za njihovo nekdanje imetje. Samo za maščevanje jim gre. Radi bi pobrali in vse, kar smo ustvarili skupnega, vtaknili v svoj žep.«.
-	Ja, ampak, če hočeš dobiti svoje nazaj, to vendar ni nobeno maščevanje!
»Seveda je. Zdaj naj se spomnijo le še delavci in zahtevajo del lastnine podjetij in tovarn, češ da jim je oblast ves čas kradla: od plače...«
-	In kaj bi bilo narobe, če bi tudi delavci postali lastniki tovarn in podjetij?
»Ja, madona, saj to bi bil socializem. Saj smo rekli, da je socializem stvar, ki je izumrla.«
-	Kaj imate vi proti takšnemu socializmu?
»Ja, če bi bivši lastniki dobili svoj del, pa delavci svojega, kaj pa bi sploh ostalo za naše direktorje, ki bi edini lahko uspešno lastninili premoženje, kajti prav oni so zaslužni, da imamo vse to, kar imamo.«
Nič nismo rekli več. Le tisto pivo, ki smo ga porinili predenj, smo zgrabili in krepko odpili.
»Hoj, to je moje pivo,« je kriknil, »dajte ga nazaj!«
-	Ne bodite no maščevalni, smo mu rekli in pili dalje.
Bogo Sajovic
Čas demokratičnih sprememb
Pomaga naj panter
-	Si slišal?
-	Kaj naj bi slišal?
-	Da je Stefan le zdržal do februarja...
-	Ni mogoče! Kako?
-	Sposojal si je za plače.
-	Kje vendar! Le kdo mu je dajal? Saj vendar že vrabci na strehi čivkajo, da je suh kot poper!?
-	Ja, saj ni prosil sam. Slušalko je dvigal Tomaž.
-	Tako? Ta pa tega, kot sem slišal, ne počne zastonj...
-	Saj ni! Vsakič je potegnil po petdeset tisoč in še pol provizije! Delo po pogodbi, saj poznaš ta trik!
-	Pa je kaj pomagalo?
-	Posebno ne! Le vse skupaj se je zavleklo za nekaj mesecev. Da bo prišlo do tega, smo pa tako vsi vedeli. Boš kaj popil?
-	Kaj je potem z njim res konec?
-	Ja, nekaj časa so hodili k Rejcu, pa ni pomagalo. Tudi on nima. Zdaj razprodajajo! Najprej so bagerje in kamione, zdaj pa žerjave...
-	Kdo, Stefan?
-	Ne Štefan! Prisilni!
-	So ga kaj privijali?
-	Kje, zgoraj?
-	Ne, tudi zgoraj so za čiste račune, hočem reči, so za to, naj se nosilne stebre boljševizma razbije, razdrobi, da v privatne roke. Na delavce mislim. So to molče požrli?
-	Dva, trije so res hodili okrog direkcije in nekaj kričali. Kaj resnega pa ni bilo.
-	Kje je pa zdaj?
-	Janez ga je vzel k sebi na direkcijo, za komercialnega. Tudi Miha se je zanimal zanj.
-	Kateri Miha?
-	Ja, generalni Kelta. Roka roko umije! Navsezadnje: kdo pa je dandanes brez greha, ne?! To se lahko vsakemu zgodi...
-	Res, kdo? Še dobro, da je še pravočasno zaprl trgovino. Nekaj se sliši, da pripravljajo vsesplošno pometanje po firmah, nekakšno generalno čistko. Kar je bilo nekoč zaplenjeno, bo šlo nazaj, lastnikom, kar bo ostalo, pa bo uredil zakon o lastninjenju...
-	Beži, beži! Tudi jaz sem nekaj slišal, vendar vem, upam, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Za zdaj premlevajo šele načela: kje so še členi!
-	Kaj pa piše v teh načelih?
-	Za zdaj samo o nalogah državne direkcije, ki naj dobi vse v roke, pa o vlogi menežer-
jev v gospodarstvu. So pa, kar je jako imenitno, vse člene o pravicah delavcev ven pometali. Ne znam vsega na pamet. Če pa hočeš, ti lahko ta material preskrbim, imam zveze.
-	Ne, hvala! Vprašal sem kar tako - za osebno uporabo in za vsak primer...
-	Si v težavah?
-	Niti ne! Ne vem, kako bi ti rekel. Pravzaprav ni razlogov za skrb ali bojazen. Veš, le inšpektor nekam preveč dolgo sedi pri meni. Pa še enega je včeraj pripeljal...
-	Tako? Se je zanimal tudi kaj zame?
-	Posebno ne. Le ob ležaje se je spotaknil. Vprašal me je, ali smo z vami povezani še po kakšnem drugem artiklu, drugega pa ne. In kako stoji vaša avstrijska firma?
-	A tako? Za ležaje? Dobro, da si mi povedal. Hvala, takoj bom rekel, naj to stvar uredijo. Prav gotovo ga bo tudi k meni zaneslo, če je tako. Takoj moram telefonirati v Avstrijo. Na svidenje!
-	Na svidenje in lepo vse pozdravi! Avstrijce, mislim. Številke se morajo ujemati. Jaz sem reprezentanco še kar uspešno razmetal po kontih, vsaj mislim, da sem jo. To tudi tebi priporočam.
-	Bom, kako ne! Že hitim. Vendar mislim, da ne gre le za reprezentanco. Tudi za našo blagovno znamko gre in sploh. In še tiste rdeče zvezdice v krogu našega emblema sem jaz predlagal; le kaj mi je bilo tega treba! Toda kdo je takrat vedel, da bo danes tako?
-	In kako misliš zdaj zadevo rešiti? Jaz sem jo z lipovim listom...
-	Jaz bi jo pa s panterjem - če se ni že kdo drug tega domislil. Upam, da se ni.
-	Pa Triglav?
-	Tudi ni slabo. In rahli obrisi gosposvedskega stola?
-	Ne, tega nikar! Lahko bi ti Avstrijci zamerili...
-	Saj res, dobro, da si me opozoril. Takoj moram telefonirati gor. Že hitim. Da si še oni ne izmislijo kakšne inšpekcije, kakšnega zoprnega inšpektorja.
Tone Pakar
Humoreska
Presenečenje
Le redkokdaj je šef France ostal v službi dlje kot do pol enih. No, prejšnji petek je imel res naporen dan, nikakor ni mogel domov. Komaj je uredil vse papirje, že mu je tajnica najavila, da ga bodo ob pol treh službeno klicali iz Švice.
Zavzdihnil je, sedel v svoj usnjeni stolček in naveličano vzel v roke Gospodarski vestnik. »Še skoraj dve dolgi uri moram biti tu, hudiča,« je pomislil.
Kar naenkrat, sredi prelistavanja Vestnika, mu je šinila v glavo odlična misel: »Kaj, ko bi malo pogledal v proizvodnjo, kaj le zdaj konec tedna počenjajo tam? Ali še delajo ali ne, me pa res zanima!«
Z nostalgijo se je spomnil starih časov, ko je kot mlad inženir prišel v podjetje in cele dneve preživel v proizvodnji. Kontroliral, priganjal, mozgal in ukazoval. O, kako dolgo je že od tega.
Tišina ga je sprejela, ko je odprl vrata hale. Nobenega več ni bilo nikjer, ne delavcev ne skupinovodij, ne delovodij. Mir in tišina. Orodje je malomarno ležalo po mizah, okolica strojev je bila malomarno pometena, nered in samo nered.
»Hudiča, da je od mojih let sem disciplina tako popustila, tega ne morem verjeti,« si je mrmral pri sebi in vstopil v delavnico.
Kot general je stopal po sredini delavnice, gledal levo in desno ter pri sebi razmišljal, kako bo v ponedeljek grmelo po hali. Vse bo postrojil kot pri vojakih, delavce, skupinovo-dje, delovodje, čisto vse. Jih bom že naučil kozjih molitvic.
Naenkrat zacinglja, obme se in vidi Janeza, poznal ga je kot povprečnega delavca, kako
kleči ob delovni mizi in zlaga orodje v torbo. Vse je imel lepo sistematsko urejeno, ključi skupaj, izvijači skupaj, žeblji lepo sortirani po velikosti... Tako je Janez lepo jemal vsak kos orodja posebej v roko, ga lepo naoljil, zavil v krpo in dal v torbo.
Šef France stopi k njemu in ga vpraša, kaj dela? Janez se malo zmede, no, pa se hitro zbere: »Ja, orodje čistim, kaj ne vidite!«
»Pa to delaš vsak dan«, nadaljuje France.
»Ne vsak dan, samo na koncu tedna, škoda orodja, da bi ga kar tako pustil kje ležati, mi ga še kdo odnese,« odgovori Janez.
Šef France začuden odide. Da je Janez postal tako pedanten, no ja, skoraj neverjetno. Toda vseeno se odloči, da mu bo dal povišek, vsaj kakih deset odstotkov, za zgled drugim.
V ponedeljek zjutraj se še ni dobro namestil v svoj usnjeni naslonjač, že priteče po stopnicah njegov namestnik Lojze. Brez trkanja butne skozi vrata: »Šef. Vratarje dobil Janeza, ko je hotel odnesti domov celo torbo orodja...!
Pagat
	URADNI ZASTOPNIK	SODOBNI SLOVENSKI PESNIK	SLOV. SLIKARKA KOBILCA	ELEMENT HOJE	PRIPADNIK ALAR0D0V	KDOR MARLJIVO DELA NA KAKEM	ANICA CEVC	IZDELOVALEC KISA, 0CTAR	ITALIJ. FILMSKI KOMIK	NEMŠKA PESNICA SEIDEL	NAJVEČJE TURŠKO JEZERO	DEL NOVE GVINEJE	SOVA, KI SKOVIKA	NADAR- JENOST
OKRASNI GRM, KI JE POGOST V ŽIVIH MEJAH						PODROČJU, PRISTAŠ AKTIVIZMA UNITED STATES								
UDELEŽENKA REVOLUCIJE														
beograj. IGRALKA IN KNJI-ŽEVNICA							• V LISTIČE ZVALJAN KOSITER ČASOVNI ROK							
PLAČILNO SREDSTVO						POČELO TAOIZMA				PREDLOGA ZAURE- Z0VANJE OBLEKE	RIMLJAN. POZDRAV			
						OTOK BLIZU ZADRA					GL. MESTO TURČIJE			
PTIČ, KI HRANO natika NA TRNJE									GORA NAD BOVCEM S SMUČIŠČI ANT. TR0-VESLAČA					
TOMISLAV IVIČ			PESNIK GREGORČIČ	POKLON, DARILO				RASTLIN. BODICA				KONEC POLOTOKA		
				0BRI								FRANC. IZDELOVALEC KLAVIRJEV		
ITALU. tiskovna agencija					ŠNUDERL MAKS0			ZGORNJE OKONČINE REKA V SRBIJI					NEVESTINO PREMOŽENJE	ZAČETNIK BOLGARSKE VLADARSKE DINASTIJE
VŠITI DEL, VŠIVANJE					TISOČ MILIJONOV KITAJSKO GLASBILO									
PUŠČANJE V VODI ZARADI PREP0JITVE										SOD. HRV. PISATEU (IVAN) IGOR DEKLEVA				
MESTO V SEVERNI NIGERIJI							ŠPANSKI BASNOPISEC (T0MA-S0 DE)							
ZDRAVILO PROTI MALARIJI						AVTOR KRIŽANKE R. NOČ	NAŠA STRUPENA KAČA				DEL TEDNA			
Nagradna križanka št. 9
Rešitev nagradne križanke pošljite do 12. marca 1991 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 9. Nagrade so 500, 300 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 7
MASKERKA, MAKS, ANTONIO, JANIGRO, STON, VS, KAKAV, TOPEKA, NAPERA, RN, COL, ONAN, VE, OAS, KIEV, EFIM, IŠIAS, NOGA, ACI, AKELA, ALIBUNAR, NENAREJE-NOST, NRAVNOST, TAJGA, IC, AALTO, ADEPT
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 7
1.	Franc Žumer, Vodnikova 14, 63000 Celje,
2.	Nada Aubelj, Kajuhova 11, 62325 Kidričevo,
3..Marjanca Strgar, Gorjupova 3, 68311 Kostanjevica Nagrade bomo poslali po pošti.
—Delavska enotnost—
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Direktor in odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H.c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti stane 17 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
3


Ljubljana, 1. marca 1991
Anica Popovič za Delavsko enotnost: »Družbeni pravobranilci samoupravljanja smo res odveč. Delavska zakonodaja, ki diši po prejšnjem stoletju nas odvezuje vsake odgovornosti.«
Els; If

Oblast v nekdaj beli Ljubljani se je odločila, da bo mesto znova očistila. Potem ko je komunalcem dovolila pobirati parkirnino tudi v Tivoliju, je ugotovila, da avtomobilov in pešcev ne more pregnati iz mesta, zato bo z dekretom odstranila ulične prodajalce časopisov, ker menda ovirajo promet in kvarijo pogled na parkirane avtomobile.
Miha Jazbinšek je postal minister Peterletove vlade kot predstavnik stranke zelenih. Kljub barvam, ki jih običajno kaže, lahko zaradi neuspeha zelenih in novega stanovanjskega zakona zapišemo, da je prava le njegova konzervativna, to je črno-bela podoba.
Fantje na oblasti bi najraje odpravili tudi 8. marec, dan ženskt Naše žene in dekleta, ki so si prejšnja leta podarila največ cvetja, so se odločila, da letos ne bodo pustila Cvetličark na cedilu.
Ping-pong
Novinarski kodeks nam sicer nalaga, naj nikar ne objavljamo anonimnih pisem, »razen, če...« V tem primeru izkoriščamo to »luknjo«:
ČE VPRAŠATE NAS
Če vprašate nas, nas čedalje bolj vznemirja pisatelj »Čevprašate-mene«. Vznemirja nas, ker je univerzalen, je vseznalec, politiko, gospodarstvo, socialo, kulturo in kaj vem še vse ima v malem prstu - je nezmotljiv, je prerok in kaj vem še kaj vse. Njegovi komentarji prve strani Delavske enotnosti nas že skoraj leto dni nezmotljivo vodijo skozi slovenski, jugoslovanski in kmalu tudi skozi svetovni prostor. Je udaren, vedno se takoj odzove na aktualen dogodek, vedno hoče biti prvi, ki s prve strani Delavske enotnosti »prenaša« ideologijo vodstva Zveze svobodnih sindikatov. Čudno je, da »Čevprašatemene« ni nikoli kritičen do potez, ki jih vleče to vodstvo za svoje članstvo. Je apologet, saj drugega ne more biti, ko ga pa to vodstvo plačuje (iz članarine!).
Do tu vse v redu. Do zadnje strani Delavske enotnosti. Tam pa se npr. vidi »prispevek Zakaj kdo kam meri v št.: 7, 15. februarja letos), da se »Čevprašatemene« ne odziva, presliši - mislim pa da takšnih zadev noče videti. Pa ni samo ena takšna zadeva, vedno več jih je.
Dovolj je tvojega »rezoniranja«, »Čevprašatemene«. Preseli se na zadnjo stran, preberi pisma, ki jih pišejo delavci o svojih stiskah, o stiskah svojih družin, o stiskah, ki jih doživljajo v podjetjih, o nemoči sindikata, da ustavi oblast-ništvo »kvazilastnikov« sedaj še družbenih podjetij.
Bodi kritičen tudi do lastnega delodajalca. Ta namreč v tej situaciji rešuje le lastno kožo, tako kot jo rešuje velika večina državljanov Slovenije - na koži in preko kože drugega.
ČE VPRAŠATE MENE
Gospod Brez Imena, Ponovno vas prosim, ne pripisujte mi uvod-ničarske vloge. Moja je mnogo skromnejša. Izmislil sem si pač pod »mnenjskim« naslovom pisati svoje mnenje... o čemer ga pač imam. Urednikovo je, kje in kako me objavi.
Nekaj pa bo le narobe s tem mojim pisanjem, če mu očitate tudi slepoto za stvari, ki me najbolj bolijo. Ta očitek, gospod Bre-zim Ena, čutim kot žalitev in dokaz zelo površnega poznavanja mojega pisanja. Kajti odrekel bi se delu v sindikatu in javni besedi, če dandanes ne bi videl delavčevih stisk in sindikalne zdraharske nemoči.
Gospa Bre Zimena, vesel sem vašega očitka, da sem apologet, da, prav to sem, branilec in zagovornik programa (zlasti socialnega) svoje sindikalne organizacije in simpatizer sorodnih programov drugih sindikalnih organizacij. Hkrati pa sem v tem trenutku tudi odločen nasprotovalec pretežnega dela socialne politike novih političnih oznanjevalcev. Pač »branim krščanstvo pred pogani«, kakor piše v Verbinčevem Slovarju tujk pod geslom apologet.
Sluga sem svojega prepričanja in ne svojega gospoda. Ko včasih tako kaže, sta si slučajno v sozvočju. Sicer pa ste to gospodo volili vi na kongresu. Jaz sem le prepričan profesionalec, ki skuša koristiti ali vsaj ne škodovati. Živim pa od članarine in mnogi živijo od nje bolje.
Pripravil: Damjan Križnik
fiCilfii
Zakaj kdo kam meri, ko me selite na zadnjo stran? Mar ne bi bilo bolje, da bi se Ravnikove zmote o vlogi sindikata pri odpuščanju delavcev in še o čem preselile skupaj z odzivi nanje na naslovno stran?
Sicer pa, kakor Anton Poler, predsednik sindikata MTT ne bo nikoli kazal s prstom na tiste, ki naj ostanejo ali zapustijo podjetje, tako jaz ne nameravam sodelovati v nacionalni socialni nesreči s slepo vero v »pravo lastništvo«, ki naj zamenja oblastništvo »kvazi lastnikov« sedaj še družbenih podjetij.
Gospodje pisci anonimnih pisem, ostal bom pri svojem mnenju, ker se z njim strinjam in hvaležen, ker me v tej veri utrjujete.
Nekaj bo res narobe s tem pisanjem, če mojemu v svojem oporekate pravico do svojega mnenja. Le čigavo je potem vaše?
podpišite prav zato, ker mislite, da časi, ko je to bilo nevarno, niso še povsem mimo.
Doro Hvalica
ČE VPRAŠATE REDAKCIJO Mislimo, da se v tem ping-pongu nismo več kot 50-odstotno pregrešili zoper novinarski kodeks...
Bog pomagaj!
Pri obrambi delavčevega dostojanstva, dela in poštenega plačila zanj kljub temu računajte name, pri rušenju vodstva Zveze svobodnih sindikatov, ko tega ne bo več počelo, pa tudi.
Pri skrivaškem »čevprašatenas« pa vam, če vprašate mene, ne morem in ne želim pomagati.
Prihodnjič pa se, za božjo voljo,
»Junija lani sem prišel od vojakov. Dve leti bom od zavoda za zaposlovanje prejemal 1.870 dinarjev. Žena je na čakanju in dobiva okrog 2.800 dinarjev. Imava dva otroka, za katera prejemava po 200 dinarjev otroškega dodatka. Stanujemo v družbenem stanovanju,« se je Mariji Erako-vič, strokovni delavki za socialo pri območnem sindikatu ZSSS za Podravje potožil mlad Mariborčan, eden izmed 48, ki so v sredo dobili sindikalno pomoč.
»Štiri otroke imava, stare 3, 13, 15 in 17 let, ki hodijo v šolo. Mož dobi tri tisočake plače in otroške dodatke. V novem stanovanju živimo, kjer je treba vse drago plačati. Delala sem za določen čas,
zdaj sem spet brez službe...« je obupano vihala roke ena izmed prosilk. »Kamorkoli pridem, rečejo, da ne sprejemajo, ampak
-	odpuščajo,« je potarnala druga. »Ko bi vsaj za čistilko dobila ali za delo v skladišču...«
Večer je zapisal tudi izpoved 19-letnega fanta, ki je le sedem mesecev delal v Liletu. »Pet let sem doma. Odkrito povedano
-	v Mariboru ni službe. Iščem. Včasih mi kolegi kaj preskrbijo pri zidarji, pri sosedih pomivam okna...« Takšno življenje piše tragedije - alkoholizem, razveze, samomori so njeni sestavni deli.
»Sindikalna pomoč je glede na potrebe prejemnikov (vsak je dobil 500 dinarjev) majhna,« je za Večer izjavila Marija Erakovič, pri čemer je poudarila, da gre pri njej v bistvu za solidarnost zaposlenih z nezaposlenimi. Za socialno pomoč so namreč pristojni družbeni organi, h katerim tudi napotijo vse, ki so potrebni pomoči.
Za svojo socialno varnost mora resda poskrbeti vsak sam, država pa bi naj - kot je zapisano v zakonih - ustvarila možnosti, da bi mogel to storiti. A kaj, ko nova zakonodaja uči živeti ljudi ob kruhu in vodi, saj nas ob vsej tej individualizaciji »prepričuje«, naj nas srce ne bi več bolelo - za druge...
Preblisk
V prilogi Informatorja, glasilu Rudnika Mežica, smo prebrali tudi tale preblisk N. Dmitroviča: »Nekaj časa sem delal zastonj, pa mi potem niso mogli izplačati niti toliko.«
Priročnik za sindikalne zaupnike in strokovne službe podjetij
s#a iBimliatfifi culfi^nfi BtU (JvtHJuVflli vlJIUvllU
■■ _ _
f BUH A
IIVIIII
kolek
Vsebina:
Gregor Miklič:
ftUffUfihfs	gg 9SMA1#
puyuuup	v pid tl

Uveljavljanje normativnega dela splošne kolektivne pogodbe - delovnopravni del
Brane Mišič:	Delitveni del normativnega dela splošne kolektivne pogodbe
Mag. Janez ženi: Podjetniško zasnovan sistem delitve osebnih dohodkov (na osnovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo)
Dr. stane uhan: Uveljavljanje tarifnega dela kolektivnih pogodb Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
Priloga:
Cena 170 din
Naročila pošljite na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 321-255, 310-033
>š
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
_________izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO
V PRAKSI po ceni 170 din. Naročeno pošljite na naslov:-------------
Ulica, poštna št., kraj: -Naročeno dne: ___
_ Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Priimek in ime podpisnika:
Podpis naročnika
• LIPE SVEDER: NOVA OBZORJA
V /M£=EL./	To
X------- />755,TEA/	\	Tč/£>/
Ttr-A	// '---T	L^f^rreUt
/y
&Sc>db>