UDK 316.234
Rudi Rizman
PROBLEMA MODERNOSTI
IN MODERNIZACIJE V KONTEKSTU
TEORETIČNE SOCIOLOGIJE
Prispevek se ukvarja z vlogo, ki jo imata pojma modernosti in modernizacije
v sociologiji. Za boljše razumevanje obeh pojmov, je avtor predstavil njune po-
glavitne pojmovne reference. S prepoznavanjem glavnih strukturalnih determi-
nant procesov modernizacije, je mogoče preseči staro paradigmo modernizacije,
s katero ni več mogoče razložiti novih vzorcev societalnega pluralizma. Posebej
se prispevek ukvarja s problemom (in)kompatibilnosti etnične oz nacionalne pri-
padnosti z nastopom (post)moderne oz modernizirane družbe . Sociološka veda
nudi validne informacije in znanja o zgodovinskih epicentrih modernosti in nje-
nih geografskih premikih. Prispevek se sklene z orisom različnih razumevanj mo-
dernosti in modernizacije v najnovejši sociološki teoriji
The articke explores the sociological uses of the concepts of modernity and
modernization . For a more comprehensive understanding of both concepts, aut-
hor outlined their substantial conceptual references. With the help of identifying
the main structural determinants of the processes of modernization, one can go
beyond the classical paradigm of modernization which can no longer explain the
new patterns ofsocietal pluralism. Sp cial attention is paid to the problem of( )-
compatibility of ethnic/national attachment with the emergence of (post)moder-
n(ized) society. Sociology offers valid in formations on historical epicenters ofmo-
dernity and its moving geographical locations . The concluding part of the article
tries to identify various understandings of modernity and modernization in the
most recent sociological theory.
modernost, modernizacija, sociološka teorija, teoretična sociologija
O pojmovnih referencah modernosti in modernizacije
Polje razumevanja modernosti je dosti širše, kot se to kaže iz bolj ali manj
specialnih socioloških elaboracij tega pojma . Habermasu (1981) moramo zato
pritrditi, da se je družbena teorija od Marxa naprej v glavnem ukvarjala s taki-
mi problemi modernosti, kot sta na primer diferenciacija družbe in razkroj
samoniklih družbenih pojavov . Med filozofi je bil Hegel prvi, ki je pojem mo-
derne izrecno predstavil kot novi epohalni pojem, tj . pojem »novega časa« oz.
))Modernega časa-. Šele v XVIIIL stoletju je najbolj prodorna evropska zavest
prag prestopa »nova aetas« pomaknila nazaj približno v leto 1500 . Na to po-
membno, v marsičem tudi simbolično letnico se je v zadnjem času oprl Mo-
delski (1981), češ daje mogoče šele od takrat naprej govoriti o vzniku global-
nih političnih sistemov (Portugalska, Nizozemska, Britanija in Združene drža-
ve Amerike); ti so se v tej vlogi izmenjavali v skladu z dolžino ciklusa ta je tra-
jal približno 120 let .
Če se vrnemo k Heglu, je načelo »novega sveta« pri njem »identično svo-
bodi subjektivnosti-, ki se v modernem svetu izraža skozi tele tiri histvPnP
7
modalitete : individualizem, kritika kot pravica, avtonomija delovanja in nov
status filozofije kot samozavedanja ideje . Med zgodovinsko najbolj odločilne
pojave uveljavljanja načela subjektivnosti spadajo reformacija, razsvetljen-
stvo in francoska revolucija. Luther je vrnil religijo človeku, razsvetljenstvo se
je uprlo veri v avtoriteto in na ta način odprlo pot vladavini subjekta, medtem
ko je francoska revolucija z inavguracijo človekovih pravic in z Napoleonovi-
mi zakoniki za substancialno osnovo države vzela načelo svobode namesto
zgodovinskih pravic (Habermas, 1988 : 7-26) .
V sociološki klasiki je problem modernosti najbolj okupiral ustvarjalni
etos Maxa Webra. Če nekoliko poenostavimo, bi lahko rekli, da je Webra zani-
malo tole »univerzalno-zgodovinsko« vprašanje : zakaj zunaj Evrope znanstve-
ni; umetniški, državni in gospodarski razvoj ne gredo po poteh racionalizaci-
je, ki je značilna za Zahod? Tu se je posrečila notranja in ne le kontingentna
zveza med moderno in »okcidentalnim racionalizmom« . Pod racionalizacijo
je Weber razumel procese » odčaranja«(Ents uberung)vrednot in material-
nih stanj starega sveta ; k temu so v največji meri pripomogle moderne izku-
stvene znanosti, avtonomne teorije, etika in umetnost . Poleg profanizirane
kulture sta k nastajanju moderne družbe prispevali diferenciacija in institu-
cionalizacija novih družbenih struktur ter birokratski aparat . Prek Webra je
pojem modernizacije v petdesetih letih postal neobhodni in centralni rekvizit
teoretične govorice v sociološki šoli, ki jo Habermas poimenuje socialno-
znanstveni funkcionalizem. Pojem modernizacije obsega konvergenco med-
sebojno se spodbujajočih procesov, in sicer: ustvarjanje kapitala in mobiliza-
cijo resursov, razvoj proizvajalnih sil in povečevanje produktivnosti dela,
okrepljeno vlogo centralnih političnih moči pri oblikovanju nacionalnih iden-
titet, širjenje političnih pravic, rast urbanega načina življenja, pomen formal-
ne šolske izobrazbe, sekularizacijo vrednot in norm itd . (prav tam .) .
Diagnozi svojega časa (Zeitdiagnostik) se tudi sodobna sociologija ni
mogla in ne more izogniti, pa čeprav se prek nekaterih svojih protagonistov
(vzemimo samo kot primer Talcotta Parsonsa) še toliko ukvarja z najbolj ge-
neralnimi teoretskimi temami. Ali, če smo še nekoliko natančnejši, sociološka
podjetnost se je dolžna tudi ad hoc odzivati na sodobne družbene procese in
istočasno ob pomoči bolj splošnih kategorialnih pripomočkov skicirati svoje
intelektualno razmerje do širših transhistoričnih tendenc razvoja globalnih
družb (Shils, 1980 ; 58-59) .
Preokupacije sociologov s pojavi tradicije, modernostjo, nemodernostjo,
protimodernostjo, s postmodernostjo, modernizacijo in demodernizacijo
predstavljajo (uspešen) poskus profesionalnega razumevanja družbe s pomo-
čjo vseh treh imanentnih dimenzij: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti . Že
prav na začetku v petdesetih in šestdesetih letih, so teoretike modernizacije,
zanimale razlike med tradicionalnimi in modernimi družbami . Pri tem so si
pomagali s sociodemografskimi znaki, kot so urbanizacija, poklicna struktu-
ra, razširjenost množičnih komunikacij in podobnimi . Iz te perspektive je iz-
hajalo, da so tradicionalne družbe v svojih bistvenih razsežjih restriktivne in
omejene, medtem ko so moderne družbe ekspanzivne in adaptibilne, in sicer
tako v svojem notranjem (socialnem in kulturnem) kot tudi zunanjem (tehno-
loškem in ekonomskem) okolju .
Teorije modernizacije so pripisovale posebej važno vlogo pri nastajanju
kompleksne družbene strukture organizacijski dinamiki ekonomskih, indu-
strijskih in političnih institucij . Teoretiki modernizacije so danes že kritični
do tistega skrajnega sklepanja, ki je bolj verovalo v trditev, da vodita čedalje
večja razvitost in industrializacija h konvergenci družb, kot pa jo izkustveno
8
argumentiralo . Vizija historičnega razvoja je, kar je mogoče brez težav ugoto-
viti, črpala iz klasičnega evolucionizma, poleg tega pa jo je še obremenjevala
teološka predpostavka, da čaka vse take družbe neka končna postaja moder-
nosti (Eisenstadt, 1985 ; 11-12) .
Skupne značilnosti modernizacije se nanašajo tako na sociodemografski
vidik družb kot na strukturalni vidik družbene organizacije . Prvi vidik po De-
utschu dobro zamenjuje pojem »družbenemobilizacije«' kot proces, v kate-
rem stare družbene, ekonomske in psihološke pripadnosti izgubijo svojo moč
in prepuščajo mesto novim vzorcem socializacije in obnašanja (uvajanje in
privajanje na novo tehniko, stanovanjsko kulturo, potrošniške dobrine, spre-
jemanje množičnih medijev, opuščanje tradicionalnih poklicev v poljedelstvu,
pismenost, rast narodnega dohodka, urbanizacija itd .). Moderne družbe so vi-
soko diferencirane in specializirane v pogledu individualnih aktivnosti in in-
stitucionalnih struktur. Med najpomembnejšimi pojavi diferenciacije in spe-
cializacije vlog v najvažnejših institucijah je ločitev med vlogami, ki jih imajo
posamezniki na eni strani v poklicnem in političnem svetu in na drugi strani v
družini in sorodstvu. Najbolj dramatično ločitev, ki se nanaša na družino in
ekonomske poklicne vloge, je povzročila industrijska revolucija; o tem se mo-
ramo nadrobno poučiti pri Marxu in Tonniesu v njegovi klasični študiji Skup-
nost in družba (Gemeinschaft und Gesellschaft) ali pa pri Simmelu v nje-
govih študijah o življenju v urbanih okoljih . V moderni družbi so interesi nad
lojalnostjo ideologiji; istočasno je komajda še mogoče govoriti o kaki askrip-
tivni politični pripadnosti vladarju ali skupini (Eisenstadt, 1966 ; 1-5) .
Preveč poenostavljeno bi bilo, če bi pod modernizacijo razumeli bodisi
samo institucionalni proces bodisi samo manifestacijo zavesti. Gre za bistve-
no več, modernizacija nastopa po eni strani kot rezultat preobrazbe institucij
in oblikovanja novih mentalitet, na drugi strani pa jih tudi sama inicira ali po-
sreduje (Berger, 1973 ; 119) . Dosledno ločevanje družb na moderne in nemo-
derne je preveč togo in mehanično . Med enimi in drugimi obstajajo številni
prehodi, ki kažejo specifična družbena stanja, med katerimi pa bi danes težko
našli kako, ki bi popolnoma odgovarjalo opisu nemoderne družbe . Na drugi
strani kontinuuma bomo enako težko odkrili družbo, ki je kompletno moder-
na. 2 Ideal modernosti je praktično dosegljiv za vsako družbo, čeprav imamo
opravka s precej razširjenim predsodkom, da nezahodne kulture ne cenijo
dela. Berger ugotavlja, da ne manjka obilja dokazov za to, da so ljudje kjerkoli
na svetu sposobni za sistematično delo, za priučitev najsodobnejših metod in
za pridobitev najzahtevnejših tehnoloških znanj . V Latinski Ameriki in Afriki
se na primer naključni popotnik ne bo mogel načuditi sposobnosti ljudi za
težko vzdržljiva in naporna dela. Seveda poteka to delo po ritmu, različnem
od tistega, ki ga poznamo na zahodu . V začetnih fazah moderznizacije interna-
lizira kognitivni in normativni svet, ki je lasten moderni ekonomiji, le manjše
število posameznikov (»marginalni tipi«) .
Marion J. Levy (1967 ; 192), ki spada med pionirje teoretikov modernizaci-
je, je zelo zgodaj opozoril na pretirano poenostavljena in naivna (»naivete«)
razumevanja modernizacije . V tej zvezi se običajno delajo naslednje napake :
prvič, vzorca relativno modernizirane družbe ni mogoče preprosto uporabiti
za družbo, ki bi to šele hotela postati ; drugič, prerekviziti, ki jih uporablja de-
žela z zapoznelo modernizacijo (»latecomer«), zaradi različnih historičnih te-
meljev niso nujno primerni za drugo deželo z morebitnim zaostankom napre-
dovanja k moderni družbi ; in tretjič, sploh pa je napak, če primerjamo (in iz
tega izpeljujemo sklepe) dve deželi, od katerih je ena vstopala v moderno
družbo v daljšem časovnem razdobju, medtem ko to dela zapoznela radikalno
9
in hitro, predvsem pa s posredovanjem revolucionarne politične volje . Ta raz-
lična izhodišča, kot ugotavlja Levy, ne morejo sama po sebi onemogočiti teže-
nja k moderni družbi. Pri tem ji je v močno oporo niz generalizacij, ki veljajo
za vsako, pa naj bo še tako »singularno« družba, tj, da ni nobena ravnodušna
do materialnih dobrin, da zna vsako ljudstvo dobro razlikovati, kdaj mu gre
dobro ali slabo, da se ljudje vsepovsod in vedno raje zavzemajo za blaginjo kot
pa za revščino .
Do tega trenutka so nas zanimali kognitivni odgovori na izzive moderni-
zacije. Je pa še ena kognitivna raven, ki vpliva na potek modernizacije, tj .
ideologija. Nekatere ideologije so v oporo modernizaciji, druge ji izrecno nas-
protujejo (izraz nezadovoljstev, ker procesi racionalizacije neusmiljeno rušijo
tradicionalne vrednote). Na koncu imamo še ideologije, ki se skušajo dvigniti
nad modernizacijo v imenu takih vrednot, ki da so neodvisne od tega epohal-
nega procesa . V bolj manihejsko zaznamovanih družbah bomo našli ideje, ki
vidijo v modernizaciji bodisi odrešitev par exellence bodisi prekletstvo. V pr-
vem primeru daje ideologija legitimnost ukrepom, ki imajo za cilj spodbuja-
nje modernizacije, medtem ko se v drugem primeru išče in seveda tudi najde
samo dehumanizacijske posledice modernizacije, ki se ji je treba potem z vse-
mi močmi upreti .
Procesi demodernizacije, ki jim je podleglo ne tako malo število držav
(vzemimo primere realsocializmov ali drugih vrst totalitarizmov oz . avtoritar-
nih sistemov, od katerih so nekateri pred tem stanjem že dosegli zavidljivo
stopnjo modernizacije) bi si morda zaslužili vsaj toliko teoretične pozornosti,
kot jo družbena teorija običajno namenja paradigmi modernizacijskega raz-
voja. Če razumemo socializem kot kombinacijo skupnosti (Gemeinschaft) in
napredka oz. kolektivne solidarnosti in razvoja (Berger, 1973;171), potem ne
more presenečati njegovo ambivalentno razmerje do modernizacije, ki ga na-
vadno njegove skrajne eshatološke različice v negativnem smislu le še poglo-
bijo .
Strukturne determinante procesov modernizacije
Ukvarjanje z modernizacijo bi bilo vse preveč omejeno, če bi bilo pozor-
no samo na pomene, ki jih ima ta za posameznike, ali samo s psihiloškega sta-
lišča. Ceprav imajo sociologi tudi v tem primeru evidentne težave z definicija-
mi modernizacije, pa ni sporno, da se ta pojav nanaša na poglavitne strukture,
ki določajo razvojno usodo neke globalne družbe . Ko govorimo o moderniza-
ciji, imamo pri tem v mislih moderno tehnologijo, različne vzorce institucio-
nalnega in ekonomskega razvoja, moderne politične ideologije ter načine iz-
ražanja političnega nezadovoljstva in participacije (Eisenstadt, 1987; 1) . Isti
avtor nas opozarja, da se vzporedno z difuzijo modernizacije po vsem svetu,
in ki se je najprej začela na zahodu, povečujejo težave, kaj razumeti pod tem
pojmom. Kako pojasniti velike razlike, kar zadeva strukturne, ideološke in in-
stitucionalne vidike modernih družb, ne nazadnje tudi razlike med tistimi, ki
so na približno enaki stopnji razvitosti? Sociologija je na to vprašanje odgovo-
rila s tem, da je poudarila veliko vlogo, ki jo imajo v teh procesih različne tra-
dicije .3 In kot drugo, v ospredje je potisnila dinamiko mednarodnega, še pose-
bej kapitalističnega sistema kot glavnega dejavnika, ki vpliva na variabilnost
in dinamiko različnih modernih in modernizirajočih se družb (prav tam, 4) .
Liberalizmu in marksizmu je skupno, da locirata vznik moderne družbe
oz. njenih modernih struktur in mentalitet v XIX . stoletje . Politični, ekonom-
10
ski in ekološki vzorci, ki so se v tem času izoblikovali na Zahodu so kmalu za-
tem začeli svoj planetarni pohod . Bolj ortodoksne razlage modernizacije
so njeno objektivno tendenco šesto reducirale na »westernizacijo«, moderni-
zacija da je pač tisto, kar lahko vidimo v Londonu ali Cambridgu, kot je z ne-
kaj pretiravanja Tiryakian (1985 ; 133) označil Spencerjevo, Lernerjevo in De-
utschevo razumevanje tega pojava . Moderno družbo spremljajo seveda tudi
neugodne posledice, za katere ne moremo samo reči, da so »stranski proizvo-
di«, ki nimajo ničesar opraviti z modernostjo, kot so to na primer svetovne
vojne, nevarnosti termonuklearnega konflikta, uničevanja okolja, problemi
človekove varnosti nasploh, še posebej v urbanih sredinah, itd .
Z vidika družbenih struktur je očitno, da modernost ni stanje - hic et
nunc vsakdanjika, saj vnaša vanj permanentno negotovost, inovacije in
vsakršne prelome . Modernost moramo razumeti iz perspektive svetovnega
zgodovinskega procesa, kar pomeni, da mora vsaka posamezna država pri in-
stitucionalizaciji inovacij in konfliktov upoštevati mednarodno okolje (torej
njegovo -konvertibilnost-, kompatibilne standarde itd .) . Seveda je ta »omeji-
tev« še vedno dovolj široka, da ne ogroža avtonomije, ko gre za oblikovanje
kognitivnih, moralnih oz . etičnih in tehnoloških predpostavk pri reguliranju
razvoja neke konkretne družbe . Pri tem so nekatere družbe bolj in druge
manj uspešne: uspešnejše med njimi postanejo privlačne tudi za druge in zato
lahko govorimo o t . i . »referenčnihdružbah-(prav tam, 134)  Taka »intercivi-
lizacijska srečanja« imajo v zgodovini in še danes dosti pomembnejšo vlogo,
kot so to pripravljene priznati avtarkične (nacionalistične) ideologije ali pa to
uspe pojasniti analitičnim paradigmam v sociologiji . Poleg sintagme plural-
nosti poti v modernost moramo upoštevati še nekatere skupne predpostavke,
tj . svetovni historični okvir, v katerem ti procesi potekajo .
V svetovnozgodovinskem procesu se modernost pojavlja kot ciklusni po-
jav in ne kot linearna variabla ali celo kot konstanta . Opirajoč se na študije
Modelskega, Nelsona in druge Tiryakian ugotavlja, da se modernost v svetov-
nozgodovinskem procesu pojavlja tako v valovih kot tudi s cikličnimi spre-
membami v epicentrih modernosti . Sociologijo v tej zvezi zanimajo struktur-
ni prelom in inovacije v najrazličnejše sfere tistega, kar ta veda običajno raz-
glaša za human condition, to pa so kognitivni načini znanja, tehnološki nači-
ni produkcije, družbene oblike organiziranja, estetsko reproduciranje in
predstavljanje realnosti itd. (prav tam, 135) .
Za razumevanje sodobnega sveta ne zadošča več klasična paradigma mo-
dernizacije . Eisenstadt (1987 ; 5-11), ki je sam prehodil dolgo pot od klasične k
sodobnejši, pluralni koncepciji modernizacije, ugotavlja, da je treba staro
teoretično paradigmo obogatiti z Marxovimi prispevki (predvsem z njegovo
analizo azijskega produkcijskega načina), z Gramscijem, predvsem pa z We-
brom,° pri čemer ima v mislih predvsem njegove ugotovitve o notranji dina-
miki različnih civilizacij . Iz Webrove teoretične perspektive je mogoče izlušči-
ti univerzalne črte moderne civilizacije, še posebej njene ekonomske kompo-
nente, in na drugi strani številne odzive nanjo, ki se kažejo prek najrazlične-
jših simboličnih, ideoloških in institucionalnih variabel. Evropska izkušnja je
v tem pogledu brez dvoma najpomembnejša, vendar je samo ena od specifič-
nih civilizacijskih paradigm, ki je s svojim razširjanjem po vsem svetu obenem
prispevala k njeni substancialni pluralizaciji . Posebne značilnosti evropskega
tipa modernosti se kažejo v oblikovanju nacionalne kulture, učinkovite eko-
nimije, civilne družbe in nacionalne države, v kateri pomeni »racionalna« eks-
panzija predvsem to, da sta družbeni in politični red utemeljena na načelu
svobode. Evropska ekspanzija je, ne da bi to sama hotela ali se tega zavedala,
11
povzročila nastanek mnoštva svetovnih sistemov, od katerih se vsak zase
obrača k več središčem impulzov modernizacije in določa tudi sam dinamiko
svojega razvoja.
Enako kot v svetovnozgodovinskem okviru, sproža modernizacija tudi v
ožjih »nacionalnih« okvirih pluralne učinke . Vzemimo za primer usodo etnič-
nih skupin oz. identitet v družbah, ki so šle ali še grejo skozi korenite procese
modernizacije . Na začetku petdesetih let je Deutsch (1953) zagovarjal značil-
no tezo teoretikov modernizacije, po kateri pomeni ta prehajanje od partiku-
larističnih k univerzalističnim identitetam. K temu naj bi najbolj odločno pri-
spevali razvoj množičnih komunikacijskih sistemov, množično izobraževanje,
intenzivna prostorska in družbena mobilnost itd . Med identitetami, ki so bile
zapisane bolj ali manj hitremu odmiranju, so bile na prvem mestu omenjene
etnične identitete . Podobna predvidevanja je na drugi strani delil marksizem,
v tem primeru naj bi etnične identitete odmrle v korist razrednih . Danes ne
potrebujemo več kakšne posebne bistroumnosti, da ugotovimo, da se je v nas-
protju z omenjenimi pričakovanji etnična zavest . vsepovsod, še posebej pa v
modernih družbah, le še utrdila .
Etnična pripadnost in modernizacija se ne izključujeta. Znani so primeri
modernih družb, v katerih so kolektivne identitete bodisi izginjale bodisi do-
čakale svojo pravo renesanso, kar je bilo v prvi vrsti odvisno od specifičnega
societalnega konteksta, ne pa od tega, da gre preprosto za moderno družbo .
Kljub temu optimističnemu sporočilu, imamo, žal, le peščico pluralističnih
družb, ki ne izenačujejo državljanstva z nacionalnostjo in v katerih je država
ne le naklonjena hkrati več kolektivnim identitetam temveč le-te tudi nepo-
sredno podpira. (Parming in Yan Cheung, 1980 ; 138) .
Walker Connor (1972; 319-355) spada med redke sociologe, ki so se lotili
obravnave etničnega separatizma oz . nacionalizma z vidika teorije moderni-
zacije. Izhaja iz enostavne ugotovitve, da je večina modernih držav »plural-
nih«. Z »nacionalno državo«, o kateri je toliko govora, se lahko pohvali samo
12 (kar je okrog 9 %) držav od skupnega števila 132 (leta 1971) . 53 držav
(okrog 40 %) združuje prebivalstvo, ki pripada 4 . do 5. večjim etničnim skup-
nostim. Priložnosti za etnične konflikte torej še dolgo ne bo manjkalo ; moder-
nizacija, ki omogoča difuzijo radikalizirane etnične zavesti - nacionalizma, jih
utegne le še poglobiti . 5 V nasprotju z Deutschem je Connor pravilno ugotovil,
da širjenje komunikacij prispeva k etničnim in kulturnim konfliktom . 6 Mo-
dernizaciji gre zasluga za pojav etnične renesanse, vendar ne smemo zanema-
riti tega, da ima etnonacionalizem tudi (če že ne predvsem) sam na voljo moč-
ne naboje za svojo lastno difuzijo (Smith, 1981 ; 61) . Z druge strani je tudi raz-
merje etnije do modernizacije ambivalentno : v posameznem primeru bodo
etnične zahteve terjale ekonomsko avtonomijo, zopet v drugem pa lahko et-
nične strasti prevladajo nad ekonomskimi interesi . Neenakomerni razvoj mo-
dernizacije prav tako generira nacionalistične sentimente in si zasluži poseb-
no sociološko raziskovanje, tako kot jo je opravil Gellner (1964) . Za zdaj ome-
nimo Gellnerjevo tezo, ki obeta plodno raziskovanje etnične problematike v
razmerah modernizacije . Po tej tezi lahko kultura in z njo etnični sentimenti
kot vezivo moderne družbe nadomešča socialne strukture, ki jih je najedla
modernizacija.
1 2
Zgodovinski epicentri modernosti in njene perspektive
O začetkih modernosti 7 kot svetovnozgodovinskega procesa obstajajo,
odvisno od uporabljenih kriterijev, različna mnenja . Tiryakian (1985) je mo-
dernost postavil v čas, ko se pojavi zavest o svetovnozgodovinskem procesu ;
to je dosti pozno v družbenem razvoju človeka. Prvi epicenter tako predsta-
vljata dve pomembni središči modernosti : Grčija in Izrael . V obeh družbah se
prvič srečamo s samorazumevanjem svetovnozgodovinskega procesa . Med-
tem ko je Grčija z razvitjem teoretskega mišljenja dala prvi prispevek raciona-
lizaciji sveta, pripada Izraelcem zasluga, da so prvi vzpostavili posebno raz-
merje med neko etnično skupnostjo in božanstvom . Avtoriteta, tudi avtorite-
ta božanstva, tukaj ni več odtrgana od človekovega nenehnega spraševanja in
civilizacijske inovacije, ki se opira na dogovor med dvema sporazumevajo&
ma se stranema .
Iz vzhodnega Sredozemlja se je epicenter modernosti preselil v Rim .
Rimski imperij je uvedel zavidljivo stopnjo učinkovitosti imperialne organiza-
cije, dosegel je visoko raven tehnološke razvitosti, kodificiral pravila, še pose-
bej v zvezi z lastnino, in kompleksni pravno-racionalni red. Rimski imperij je
nenazadnje predstavljal prostor, na katerem se je pojavila nova svetovna reli-
gija - krščanstvo, to je pozneje prek svoje zahodne različice uveljavilo nove
forme modernosti v življenje . Tako kot judaizem je imelo tudi krščanstvo am-
bivalenten odnos do empiričnega sveta. Najprej trdi, da otroci Boga niso »od
tega sveta«, temveč od »nebeškega kraljestva«, istočasno pa je bila vsem lju-
dem podeljena pravica, da razglašajo vsemu svetu »dobro novico« o prihodu
Mesije, kar je pomenilo močno sredstvo za mobilizacijo množic . Naslednji ele-
ment modernosti je krščanstvo na zahodu prispevalo s poudarjanjem odreši-
tve kot nečesa, kar zadeva bolj posameznika kot skupnost .
Po razpadu rimskega imperija se je Evropa za daljši čas zaprla pred mo-
dernostjo, medtem ko je razvoj civilizacije cvetel na Kitajskem in v musliman-
skem svetu. Med desetim in trinajstim stoletjem je Zahodno Evropo zajel nov
val modernosti, ki se je od Firenc in Benetk širil proti Severu in Severozaho-
du: Okcitaniji, Kataloniji, severni Franciji, Nizozemski, Belgiji in proti ne-
mškim deželam . Nosilec tega tipa modernosti so urbani centri, ki so si izborili
avtonomijo pred tradicionalnimi političnimi avtoritetami . Tu se je poleg voja-
ške aristokracije in duhovništva čedalje bolj uveljavljala mlada buržoazija .
Dodajmo še razcvet visokošolskega študija kot studium generale v XIII. sto-
letju, ki je dvesto let pozneje pripeljal do univerz . Moderna univerza je tako
prvič postala mesto »institucionaliziranega znanja« in dobila pravico do tega,
da sama odloča o tem, kaj bo raziskovala . Bologna je postala model univerze
za Južno Evropo in Pariz za Severno . S sistematičnimi raziskovanji rimskega
in kanonskega prava so se ukvarjali v Bologni, s teologijo in filozofijo v Parizu
ter z znanostjo in matematiko na Oxfordu . Univerza je prvič ponudila mož-
nost za institucionalizacijo delovanja znanstvenikov in za kodifikacijo njihove
vloge in ravnanj . Srednjeveške univerze 8 so tudi zgodnji prototip moderne
»transnacionalne korporacije« z »reprezentativno vlado« v tej kompleksni in-
stitucionalni zgradbi na čelu . Na podlagi načela ius ubique docendi je bil no-
silcem diplome iz studium generale dan akademski privilegij, da učijo na
drugih univerzah, ne da bi morali zato prej opraviti še kakšne dodatne preiz-
kuse svojih pedagoških kvalifikacij .
Srednjeveško obdobje je kontekst modernosti postopoma selilo iz Južne
v Severno Evropo . Ta proces, ki preseneča, če se zavedamo strateške vloge, ki
13
jo je imelo Sredozemlje v svetovni zgodovini, morda najbolje ponazarja zaton
Univerze v Bologni in vzpon pariške univerze . Naslednje obdobje modernosti
se je začelo približno na sredini petnajstega stoletja. Spodbudile so ga nove
tehnologije, ki so sicer nastajale tudi zunaj Evrope, vendar so jih samo na Za-
hodu sistematično razvijali in eksploatirali . Med njimi omenimo na prvem
mestu iznajdbo tiska ; ta je odprla pot množičnim medijem in širjenju informa-
cij, napredku v vojaški tehnologiji (racionalna aplikacija strelnega orožja) in
novim tehnologijam, ki so pospešile transport po morjih in ki so po Braudelo-
vih besedah omogočile prevlado Evrope nad svetom. Seveda se upravičeno
zastavlja vprašanje, zakaj je samo Evropa izkoristila prednost novih tehnolo-
gij, saj bi lahko isto storili tudi Kitajci ali muslimanski svet. Braudel odgovar-
ja, da leži odgovor na to vprašanje v veliki transformaciji zavesti na Zahodu, ki
je po eni strani kopičila praktična odkritja in po drugi strani z odločno voljo
uveljavljala svojo dominacijo nad svetom ; pri tem ji je prišel prav vsak razpo-
ložljivi delec energije (Braudel, 1981 ; 415). Temu vprašanju ali bolje uganki
»moderne modernosti« je, kot je znano, posvečen največji del Webrovih so-
cioloških preokupacij .
Konec XVI. stoletja se je končal prehod modernosti iz Sredozemlja, ki se
je začel z nastopom srednjeveške civilizacije . Tehnološka prednost in z njo he-
gemonija, ki si jo je Evropa zagotovila pred več kot tremi stoletji, je dosegla
svojo najvišjo točko pred prvo svetovno vojno . Potem se je epicenter moder-
nosti od osi Berlin-Pariz-London postopoma premeščal čez Atlantik v Združe-
ne države Amerike . Ameriška ekonomska, tehnološka, znanstvena in kulturna
hegemonija v svetu je po drugi svetovni vojni dobrih dvajset let skoraj brez
vsakršnega enakovrednega nasprotnega izziva uveljavljala svojo različico in-
stitucionalizirane modernosti. Kljub nadaljnemu substancialnemu tehnolo-
škemu razvoju (posebej mislimo na računalniško revolucijo) in eksponencial-
nemu razvoju znanosti so Združene države in z njo ves Zahodni svet po Tirya-
kinu (1985 ; 142-144) vstopile v krizo, za katero predlaga isti avtor tri možne
scenarije izhoda. Prvi scenarij napoveduje nazadovanje modernosti analogno
zatonu Rimskega imperija. Vendar avtor pripominja, da tega procesa ni treba
razumeti samo negativno, ker ni nujno, da so na primer Rimljani v petem sto-
letju živeli slabše kot v drugem stoletju . Drugi scenarij napoveduje eshatolo-
ški razplet: bodisi termonuklearno vojno med ZDA in SZ bodisi nenasilni,
»magično-sekularni« preobrat, ki bi pomenil ponovno renesanso modernosti
na Zahodu ali vsaj v ZDA .
Najbolj se zdi Tiryakianu verjeten tretji scenarij . Kot je bilo razvidno iz
dosedanjega izvajanja, je modernost v zgodovinskem razvoju vseskozi pre-
meščala svoje epicentre - in sicer na splošno proti Zahodu. V zadnjem času
smo priča premeščanju modernosti čez Pacifik . Japonska se je v novejšem
času dokopala do statusa industrijske in ekonomske velesile, epicenter mo-
dernosti pa poleg te vključuje še naslednje države : Tajvan, Južno Korejo, Sin-
gapur, Hong Kong in Malezijo . Vse omenjene države se lahko pohvalijo z nad-
povprečno stopnjo industrijske rasti in produktivnosti, uspešnim transferom
in izkoriščenostjo visokointenzivne tehnologije, razvito kulturo, tradicijo in
skoraj stoodstotno pismenostjo . Skratka , omenjene države Vzhodne Azije
imajo vse potrebne prerekvizite za naslednjo fazo modernosti in postajajo s
tem že danes »referenčne družbe«, ki ponujajo nove socialne strukture, kog-
nitivni razvoj, paradigme mišljenja in raziskovalnih programov ne le državam
v razvoju, temveč tudi Zahodu samemu .
14
Razumevanje modernosti in modernizacije v novejši socio-
loški teoriji
V sedemdesetih letih je teorija societalne modernizacije v sociologiji in
drugih družboslovnih disciplinah izgubila svoj prvotni prestiž . Že na koncu
šestdesetih let so se začela pojavljati najprej mnenja in kmalu zatem apriorne
trditve, da se s strogo »objektivnim« pristopom, ki uporablja eksaktne indika-
torje societalne modernizacije, ne da pretirano veliko pomagati . Na upora-
bljanje dihotomne paradigme tradicija - modernost so bile naslovljene kriti-
ke, da podlega ahistoričnemu in evropocentričnemu gledanju. Med ugledni-
mi sociološkimi imeni (Tiryakian, 1985 ; 132) so se lahko slišale trditve, da gre
za zastarel pogled, čeprav so v isti sapi svarila pred poenostavljenimi in apri-
ornimi kritikami . Tako je taisti kritik kot primer plodne uporabe koncepta
modernizacije omenil obsežno Moorovo (1979) študijo o globalnih procesih
racionalizacije . Nettl in Robertson (1968) sta poskušala »rešiti« koncept mo-
dernizacije s tem, da sta v analizo tega pojava uvrstila pluralne subjektivne in
kulturne vsebine . Kljub tem inovacijam so se v sociologiji še naprej vztrajno
širili glasovi, da se je modernizacija diskreditirala z njenim reduciranjem na
»westernizacijo« in legitimizacijo izkoriščanja tradicionalnih družb v Tretjem
svetu . S. N. Eisenstadt, ki je proučevanju modernizacije v skoraj treh desetle-
tjih dal največji prispevek med sociologi, je v svoji najnovejši študiji (1987)
mnogo bolj previden, ko omejuje (običajno univerzalistično in planetarno) ra-
zumevanje procesov modernizacije na samo » specifičnicivilizac jski pojav«.
Upadanje zanimanja za teorijo modernizacije v sedemdesetih letih je mo-
goče povezati tudi z izgubljanjem lastnosti dominantne ideologije, ki jo je li-
beralizem užival med zahodnimi družboslovci v preteklosti . Teoretiki, ki so
zagovarjali to analitično paradigmo tudi nikoli niso znali rigorozno razlikova-
ti med modernostjo in modernizacijo; naivna tavtologija, da je modernizacija
enostavno »proces postajanja modern« ni ravno pretirano prepričljiva . Prav
taka ni nič bolj prepričjiva raba modernosti oz . modernizacije, če ne ve pove-
dati kaj bistveno več od tega, da je nasprotje drugega pojma - tradicije . (Tirya-
kian, 1985 ; 132). Vendar bi bilo preveč enostransko, če bi take in podobne kri-
tike naslavljali le na teoretike modernizacije . Kritike povečini kažejo na neza-
dovoljstvo s stanjem in dosežki sociološke profesije v celoti. Theda Skocpol
(1987), ki spada med radikalnejše kritike sodobnih usmeritev v makrosocio-
logiji in sploh metateorije v sociologiji, je prepričana, da je morda le politična
sociologija (in z njo tiste študije modernizacije, ki se uvrščajo v to sociološko
poddisciplino - omenja primer Eisenstadtove študije o Političnih sistemih
imperijev) izjema, kiji omenjene kritike ne morejo dosti do živega .
Teorija modernizacije po teh kritikah, od katerih so mnoge prihajale iz
nje same, ni ostala neprizadeta . Na obtožbo, da je ahistorična, se je odzvala
tako, da je začela večjo pozornost posvečati pomenu historične kontinuitete
pri oblikovanju družbenega razvoja ali pa je sploh predpostavila enkratnost
zgodovinske izkušnje modernega obdobja . Modernizacije na ta način ni bilo
več mogoče razumeti kot univerzalnega procesa, ki je inherenten naravi vsa-
ke posamične družbe . Tak pristop je v nadaljevanju omogočal razumevanje
vloge, ki jo imajo različne moderne in modernizirajoče družbe v svetovnem
sistemu (Eisenstadt, 1985; 13) .
V zadnjem desetletju se je v mednarodni sociologiji močno razmahnilo
komparativno makrosociološko raziskovanje . Svetovna zgodovina je ponov-
no postala referenčni okvir analiz, ki jih je terjalo tako raziskovanje . Sociolo-
15
gija je na ta način ponovno rehabilitirala pristop, ki je bil sicer značilen za nje-
ne ustanovitelje: Comta, Spencerja, Durkheima, Webra, Marxa in Tocquevilla .
Skoraj v istem času je to novo in kompleksnejše razumevanje modernosti oz .
modernizacije začela intelektualno izzivati paradigma postmoderne zavesti .
Kot nas poučuje Eisenstadt (1987) 9 je ta nova sociološka vizija, opirajoč se na
Vicoja, Diltheya, Wittgensteinovo pojmovanje »jezikovnih iger« (language
games), in pozneje še Foucaulta in Lyotarda, načelno zanikala validnost znan-
stvenega razlaganja sveta, vsakršni futurološki potencial stroke, ali sploh
kako skupno prihodnost za vse človeštvo, idejo progresa, in je namesto tega
uvedla v sociologijo koncept pluralnih prihodnosti (multiple futures) . Ne
ravno zanemarljivo število sociologov se je odreklo komparativnim in makro-
sociološkim analizam in so se raje lotili sicer zanimivih in prav gotovo
koristnih analiz vsakdanjega življenja in mikrostruktur .
Na prvi pogled nimata omenjena pristopa, od katerih en (znova) odkriva
državo, revolucijo in družbena gibanja, nič skupnega z drugim, ki analizira mi-
krostrukture vsakdanjega življenja . Vendar bo natančnejši uvid pokazal na
nekaj pomembnih skupnih analitičnih predpostavk. Prvič, zavrača se poeno-
stavljeno evolucionistično stališče (s katerim je na primer teorija konvergen-
ce v šestdesetih letih »obremenjevala teorijo modernizacije) . Drugič, večina
del ne sprejema več teze, da je družba »zaprt sistem«, kar je bilo značilno za
funkcionalno-strukturalistično šolo . Namesto tega raje govorijo o skupinah in
mrežah (networks) kot nosilcih različnih materialnih in nematerialnih intere-
sov posameznih akterjev v družbi . Makrosociološki prijemi poleg tega še na-
prej vztrajajo, čeprav tokrat obogateni z novimi teoretičnimi izkušnjami, na
komparativni in historični analizi institucij, kot so to na primer mesta, politič-
na središča, religiozne institucije in razredi . Tudi civilizacija je še vedno po-
memben element komparativne oz . makrosociološke analize ; pri tem je mo-
goče v glavnem razumeti njihove medsebojne (inter)societalne in (inter)civi-
lizacijske odnose .
Med teoretične rezultate teh skupnih prizadevanj moramo šteti dela, ki
se ukvarjajo s problemom (Problemstellung), ki je danes morda vsaj toliko
zanimiv, kot je bil že omenjeni Webrov problem, tj . pluralnimi vzorci (multi-
ple patterns) modernosti . Eisenstadt (prav tam) uvršča sem analize Luciena
Pyeja (1986) o politični kulturi in dinamiki različnih azijskihdružb in še nekaj
drugih del, ki na podobno inovativen način tematizirajo problem političnega
razvoja (Weiner in Huntington, 1987) . Vsa omenjena dela podčrtujejo važnost
razumevanja dinamike različnih modernih družb oz . družb, ki bi to hotele po-
stati, interakcije med različnimi kulturnimi predpostavkami, ideološka razse-
žja modernosti (kot na primer enakost, participacija in pozitivno vrednotenje
tehnologije) in medsebojna prepletanja na eni strani med različnimi ekonom-
skimi, političnimi, demokratičnimi in kulturnimi in na drugi strani ideološki-
mi internacionalnimi sistemi .
V svoji razpravi o postmoderni sociologiji si je Bauman (1988) zastavil
vprašanje, zakaj potrebujemo sedaj še postmodernizem. Ali sociologiji ne za-
dostujeta pojma postkapitalistične ali postindustrijske družbe? Problema se-
veda ne moremo odpraviti z odgovorom, ki ga je v neki drugi zvezi dal Gor-
don Allport, češ da sociologi nikoli ne rešijo svojih problemov, temveč da se
jih prej naveličajo . Za Baumana pomeni postmodernost sinonim za perma-
nentnost in ireducibilnost pluralizma kultur, skupnostnih tradicij (commu-
nal traditions), ideologij, oblik življenja (forms of life) ali »jezikovnih iger« .
Zato ni mogoče reči, da je z nastopom postmodernistične zavesti modernosti
odklenkalo . Nasprotno, obe optiki, če reduciramo oba »izma« na to, se dopol-
16
njujeta: drugi je dozorel v prvem in s postmodernističnimi »očali« bolje vidi-
mo tudi samo modernost . Zgodba o modernosti je zgodba o povečevanju av-
tonomije človeka, vendar ne tudi avtonomije, ki bi pomenila zanikanje soli-
darnosti ali ki bi pognala človeka v osamljenost . Dogma modernosti zato po-
trebuje »korektiv,( in ena od ponudb, da je to postmodernizem, je v tem tre-
nutku v teoretičnem obtoku . Ali je to kredibilna ponudba, je (še) treba prepu-
stiti teoretičnemu razglabljanju in seveda - času. Medtem ugledni zagovorni-
ki analitične paradigme modernizacije že razglašajo spravljivost, še več :
postmodernizem utegne odgovoriti na vprašanje, kakšni pluralni prihodnosti
gredo nasproti današnje moderne družbe (Eisenstadt, 1987 ; 608)?
OPOMBE
1 Zanimivo je, da si ta pojem pri nas težko utira pot v družboslovno izrazoslovje . Tako je bolj pre-
puščen vojaškemu jeziku (vpoklic v vojsko, vojno stanje in podobno), čeprav izvira pojem iz
bančništva in se je medtem v zahodni sociologiji že standardno utrdil .
2 Marion J. Levy raje uporablja izraz relativno modernizirane in relativno nemodernizirane druž-
be, da bi se na ta način izognil eshatološki obremenitvi koncepta modernizacije (Levy, 1967 ;
190) .
3 O problemu sociološkega razumevanja tradicije razpravlja najbolj avtoritativno E . Shilsa (1980;
50-57) .
4 Glej o tem sistematičen prikazb Webrovega teoretskega prispevka ob slovenski izdaji temeljne-
ga Webrovega in klasičnega sociološkega dela (Adam, 1988 ; 209-224).
5 Karl Kautsky je na nekem mestu »napovedal«, da bo uvedba železnice spodbujala sovraštvo
med različnimi nacionalnimi pripadniki .
6 Spomnimo na tem mestu na običajni politični stereotip pri nas, kako bi lahko boljše medseboj-
no poznavanje med narodi in narodnostmi prispevalo k odpravljanju nesporazumov ali celo te-
žjih konfliktov med njimi .
7 V tem delu prispevka se predvsem opiramo oz. povzamemo razpravo uglednega ameriškega so-
ciologa Tiryakiana, ki je ena redkih socioloških sintez zgodovinske evolucije modernosti . Poleg
tega smo konzultirali še nekaj drugih del, predvsem pa Eisenstadta (1963), Shilsa (1980) in Sve-
tovno zgodovino (1976) .
8 Študenti so bili na njih organizirani v različne -nacije-, nacionalni razločki in -interesi- pa so
bili že posebej evidentni, ko je šlo za izvolitev tega ali onega kandidata za rektorja univerze in
ob drugih pomembnih odločitvah na univerzi .
9 Obsežneje bomo črpali iz tega Eisenstadtovega prispevka, ki je obenem avtorjeva kritična ref-
leksija na prehojeno pot teoretika modernizacije .
LITERATURA
I . Adam F. (1988) : »K Webrovi Protestantski etiki in duhu kapitalizma»», v Weber (1988) . Str.
209-224 .
2. Bauman Z. (1988): »Is There a Postmodern Sociology?« . Theory, Culture and Society V:
217-37 .
3 . Berger L. B . (et al .) (1973) : The Homeless Mind. Modernization and Consciousness . New York:
Vintage Books.
4 . Braudel F. (1981) : Civilization and Capitalism (Vol . 1) . New York: Harper and Row .
5. Chekki D . A. (1987) : American Sociological Hegemony . Transnational Explorations . New
York: Univ . Press of America.
6. Connor W. (1972): »Kation-building and Nation-destroying. World Politics 24 : 319-55.
7. Craib I. (1984) : Modem Social Theory . From Parsons to Habermas . Brighton : Havester Press .
8. Deutsch K. (1953) : Nationalism and Social Communication . New York : J . Wiley.
9 . Eisenstadt S . N . (1965) : Essays on Comparative Institutions . New York: John Wiley ; (1966) :
Modernization: Protest and Change. Englewood Cliffs : Prentice Hall ; (1969) : The Political Sy-
stems of Empires . The Rise and Fall of the Historical Bureaucratic Societies . Toronto : Collier ;
(1976): The Form of Sociology - Paradigms and Crises . New York : John Wiley.
10 . Eisenstadt S. N . in Helle H . J . (1985) : Macro-Sociological Theory . Perspectives on Sociological
Theory . Vol . 1 . (editors) . Sage Studies in International Sociology 33 .
17
11 . Eisenstadt S. N. (ed.) . (1987) : Patterns of Modernity . Vol . I in II (The West in Beyond the West) .
New York: N. Y. Univ . Press; (1987) : Contemporary Sociology . »Macrosociology and Sociologi-
cal Theory . Some New Directions» . Vol. 16 (5) : 602-609 .
12 . Gellner E. (1064) : Thought and Change . London: Weidenfeld and Nicholson .
13. Giddens A . in Turner J. (eds .) (1987) : Social Theory Today . Cambridge: Polity Press .
14. Habermas J. (1981) : Theorie des kommunikativen Handelns. Frankfurt: Suhrkamp; (1988): Fi-
lozofski diskurs moderne. Dvanaest predavanja. Zagreb : Globus .
15 . Hoffman J. (1988) : State, Power and Democracy . Sussex: Wheatsheaf Books.
16. Moore W. E. (1963) : Social Change. Englewood Cliffs: Prentice Hall Inc .
17. Moore W. E. in Cook R. M. (eds .), (1967) : Readings on Social Change . Englewood Cliffs : Prenti-
ce Hall Inc .
18 . Moore W. E (1979) : World Modernization. The Limits of Convergence . New York: Elsevier .
19. Modelski G . (1981): »Long Cycles, Kontradieffs, and Alternating Innovations : Implications for
U . S . Foreign Policy . V Kegley C . W . et al . (eds .) The Political Economy of Foreign Policy Beha-
vior. Beverly Hills : Sage .
20. Nettl J. P . in Robertson R . (1968): International Systems and the Modernization of Societies .
New York : Basic Books.
21 . Pye L (1985): Asian Power and Politics. Cambridge : Harvard Univ. Press .
22 . Parming T. in Yan-Cheung. (1980): »Modernizationa and Ethnicity« . V: Dofny J. (ed.) National
and Ethnic Movements . Sage Studies in International Sociology .
23. Robertson R. (1988): »Bringing Modernization Back In- . V: Contemporary Sociology . Vol . 17
(5) : 752-734 .
24 . Shils E (1980) : The Calling of Sociology and Other Essays on the Pursuit of Learning . Chicago
in London : The Univ. of Chicago Press .
25 . Skocpol T. (1987) : »The Dead End of Metatheory« . Contemporary Sociology . Vol. 16 (1) : 10-12.
26. Smith A. (1981): The Ethnic Revival . Cambridge: Cambridge Univ . Press .
27 . Svetovna zgodovina (1976) : Ljubljana Cankarjeva založba.
28. Tiryakian E . A. (eds .) . (1970) : Theoretical Sociology . Perspectives and Developments. New
York: Meredith Corporation ; (1985) : »The Changing Centers of Modernity- v: Cohen E. in Lis-
sak M. (eds .) Essays in Honor of S . N . Eisenstadt . Comparative Social Dynamics. London: We-
stview Press (pp. 131-147) .
29. Weber M. (1988) : Protestantska etika in duh kapitalizma . Ljubljana: ŠKUC in Filozofska fakul-
teta .
30. Weiner M. in Huntington S. P . (eds .) . (1987) : Understanding Political Development . Boston:
Little Brown .
31 . Zaret D . (1985) : The Heavenly Contract. Chicago: Univ . of Chicago Press .
18