Mirko Kunčič
Zalostno pismo
Joj, neknj groznega, bratec, pri nas se je zgodilo sinori! Čudno, da moje ubogo srce v žalosti črni ne poči ...
Z milim pogledom izdihnil nekdo je svoje mlado življenje. Vem, da je revež za zmerom prestal zemsko gorje in trpljenje. —
Pa je vseeno bilo mi liuflo, da sem kar v izbo zbežala in tam na postelji svoji za njim bridko, prebridko jokala.
Bratec, še ti med solzicami nanj sladke obujaj spomine! Veš, kako priden bil pujsek je naš. Očka zdaj dela koline ...
253