12
RA
Jure Volčjak
IN
Lilijana Žnidaršič Golec
ar 12n
Irena Selišnik
SEM
Gentiana Kera
semi
NI
Mojca Žagar Karer
rični
IČ
to
Anja Benko
is
R
H
Silvo Torkar
15 €
Historični seminar 12
ISTO
http://hs.zrc-sazu.si/eknjiga/HS12.pdf
H
http://zalozba.zrc-sazu.si
HS_12_OVITEK.indd 1
11. 04. 2016 12:34:21
Historični seminar 12
Uredili
Katarina Šter in Mojca Žagar Karer
Ljubljana 2016
HS_12_konec.indd 1
11. 04. 2016 12:32:14
HISTORIČNI SEMINAR 12
Uredniški odbor Katarina Keber, Katarina Šter, Luka Vidmar,
Mojca Žagar Karer
Znanstvena monografija je recenzirana.
Uredili Katarina Šter in Mojca Žagar Karer
Jezikovni pregled
slovenskih delov besedila Katarina Šter in Mojca Žagar Karer
Prevod in jezikovni pregled
angleških delov besedila Mitja Trojar
Oblikovanje in prelom Brane Vidmar
Založil Založba ZRC, ZRC SAZU
Za založnika Oto Luthar
Glavni urednik Aleš Pogačnik
Tisk
Collegium Graphicum, d. o. o.
Naklada
150
Knjiga je prosto dostopna tudi v elektronski obliki (pdf), ISBN 978-961-254-902-2,
COBISS.SI ID=284384512.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
930.1(082)
930.85(082)
HISTORIČNI seminar 12 / uredili Katarina Šter in Mojca Žagar Karer ; [prevod
Mitja Trojar]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016
Dostopno tudi na: http://hs.zrc-sazu.si/eknjiga/HS12.pdf
ISBN 978-961-254-901-5
1. Šter, Katarina
284384000
© 2016, Založba ZRC, ZRC SAZU
Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta).
HS_12_konec.indd 2
11. 04. 2016 12:32:14
Kazalo
Uvodnik. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5
Introduction . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
Jure Volčjak
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja:
Predlog združitve goriške nadškofije in ljubljanske škofije iz leta 1758. . . . 9
Lilijana Žnidaršič Golec
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782:
Upor proti nujnim reformam ali proti »novi veri«?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41
Irena Selišnik
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja
na Slovenskem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .65
Gentiana Kera
Household Structure in Urban Albania: The Case of Interwar Tirana. . . . 87
Mojca Žagar Karer
Zakladnice znanja – terminološki slovarji,
leksikoni in enciklopedije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107
Anja Benko
Slovensko narečno slovaropisje: razvoj, stanje in prihodnost. . . . . . . . . . 123
Silvo Torkar
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov . . . . . .143
HS_12_konec.indd 3
11. 04. 2016 12:32:14
HS_12_konec.indd 4
11. 04. 2016 12:32:14
Uvodnik
Monografija Historični seminar 12 ostaja zvesta tradiciji objavljanja izvirnih
dognanj raziskovalcev, ki so jih ti pred tem predstavili v ciklu vabljenih preda-
vanj na ZRC SAZU. Čeprav je ime Historični seminar povezano z zgodovino
in zgodovinopisjem, Historični seminar pod svoje okrilje velikodušno sprejema
tudi raziskovalce drugih, zlasti humanističnih, ved. Nemalokrat so te z veliko
»učiteljico življenja« povezane tako ali drugače, o čemer zgovorno pričajo
številna v okviru Historičnega seminarja izvedena predavanja in nenazadnje
tudi v tej monografiji objavljene razprave. Odprtost in interdisciplinarnost je
ena največjih odlik Historičnega seminarja, saj z različnih vidikov osvetljuje
stvarnost, v kateri živimo, ali pa so v njej živeli naši predniki.
Tako je Historični seminar 12 združil sedem razprav, ki jih lahko uvrstimo
v dve široki tematski polji: v zgodovino s kulturno zgodovino in jezikoslovje.
Šest domačih predavateljev in predavateljica iz Albanije je svoja predavanja
pripravilo za objavo in tako poskrbelo, da so njihova spoznanja na voljo tudi
tistim, ki se predavanj niso mogli udeležiti, in seveda zvestim obiskovalcem
predavanj, ki si o predstavljenih temah želijo tudi brati. Že nekaj let lahko
prispevke berejo tako v knjižni kot tudi v elektronski obliki, ki je dostopna na
spletnih straneh Historičnega seminarja (http:/ hs.zrc-sazu.si/).
Sklop prispevkov iz slovenske zgodovine se začenja z dvema razpravama
s področja burne cerkvene zgodovine na naših tleh v 18. stoletju. Prispevek
Jureta Volčjaka predstavlja intrige in procese, ki so se odvijali po smrti
ljubljanskega škofa Ernesta Amadeja Tomaža grofa Attemsa sredi 18. stoletja
in v katerih so poskusi Dunaja, da bi ob tej priložnosti ljubljansko škofijo in
goriško nadškofijo združil v personalno unijo, spodleteli.
Prispevek Lilijane Žnidaršič Golec na podlagi pričevanj župljanov
župnije Ig iz leta 1782 živo osvetljuje tedanjo cerkveno vernost, odnose med
ljudmi in tudi problematiko t. i. poznega janzenizma v tem in drugih podobnih
slovenskih krajih.
V tretjem prispevku Irena Selišnik osvetljuje nove politične prakse na
prelomu iz 19. v 20. stoletje. Zanje je značilen pojav množičnih političnih strank,
5
HS_12_konec.indd 5
11. 04. 2016 12:32:14
Uvodnik
ki so zavzele javni prostor, prej rezerviran za prominentne posameznike, ter
za vedno spremenile dojemanje politike.
Prispevek kulturne zgodovinarke Gentiane Kera na podlagi dveh popisov
prebivalstva med svetovnima vojnama analizira povezavo med porokami,
vodenjem gospodinjstev in demografskimi težavami, ki so vplivale na obli-
kovanje in strukturo gospodinjstev v Tirani.
Drugi sklop prispevkov v Historičnem seminarju 12, ki združuje jezi-
koslovne teme, začenja prispevek Mojce Žagar Karer. Avtorica analizira
razlike med terminološkimi slovarji, leksikoni in enciklopedijami in pri tem
opozarja, da je vsak od teh (tipov) priročnikov uporaben za različne namene.
V času, ko je nepredstavljiva množica podatkov dosegljiva že s klikom miške,
je zavedanje o tem, kaj nam prinašajo različni priročniki, zelo pomembno.
V šestem prispevku Anja Benko pregledno predstavi razvoj in stanje slo-
venske narečne leksikografije, pri čemer ugotavlja, da je slovenskih narečnih
slovarjev kljub izjemni narečni razčlenjenosti relativno malo. Da bi zapolnili
to vrzel, avtorica predlaga model za izdelavo narečnega (slikovnega) slovarja.
Monografijo zaključuje prispevek Silva Torkarja o slovenskih zemljepisnih
imenih, ki so tvorjena iz slovanskih antroponimov. V raziskavo je vključenih
okrog 1200 zemljepisnih imen, ki so razvrščena po priponskih obrazilih,
naselbinska imena pa so tudi semantično razvrščena na patronimična, sta-
novniška, svojilna in manjšalna.
Historični seminar 12 torej ponuja raznolike prispevke s področja zgodo-
vine, kulturne zgodovine in jezikoslovja in urednici upava, da bo radoveden
bralec – pa naj bo laik ali strokovnjak – v njih našel kaj zanimivega, morda
celo navdihujočega.
Urednici
6
HS_12_konec.indd 6
11. 04. 2016 12:32:14
Introduction
The Historical Seminar 12 monograph honours the tradition of publishing
original scientific findings that researchers have previously presented within
the cycle of invited lectures at the Research Centre of the Slovenian Academy
of Sciences and Arts. Although the name of the Historical Seminar is associ-
ated with history and historiography, the Historical Seminar wholeheartedly
welcomes researchers from other fields as well, especially those in the humani-
ties. The humanities are quite often connected to the great “life’s teacher” in
one way or another; the lectures delivered within the Historical Seminar and
finally the papers published in this monograph are a strong testimony of this
link. Being interdisciplinary and open to new ideas is one of the best qualities
of the Historical Seminar for it casts light on the reality in which we live or
the one our ancestors used to live in from different perspectives.
The Historical Seminar 12 thus brings together seven articles that can
be divided into two broad thematic clusters: history with cultural history and
linguistics. Six lecturers from Slovenia and one from Albania have made their
lectures ready for publication, thereby ensuring that their findings are now
available also to those that could not attend the lectures and of course to the
regular lecture attendees who also wish to read about the presented topics. For
some years now, the papers can be read in both print and electronic formats, the
latter being available on the Historical Seminar website (http:/ hs.zrc-sazu.si/).
The series of papers on Slovenian history begins with two discussions of
the turbulent history of the Roman Catholic Church in 18th-century Slovenia.
Jure Volčjak’s article describes the intrigues and processes which took place
after the death of the Ljubljana bishop Ernst Amadeus Thomas Graf von
Attems in the mid-18th century. These events caused the attempts with which
the Viennese court tried to take advantage of the situation and join the Dio-
cese of Ljubljana and the Archdiocese of Gorizia into a personal union to fail.
Lilijana Žnidaršič Golec’s article, which is based on testimonies of
parishioners of the parish community of Ig from 1782, vividly illuminates the
Church religiousness of the time, the social relations among people as well
7
HS_12_konec.indd 7
11. 04. 2016 12:32:14
Introduction
as the phenomenon of the so-called Late Jansenism in Ig and in other similar
towns in Slovenia.
The third article authored by Irena Selišnik sheds light on new political
practices that appeared at the turn of the 20th century and were characterised
by the emergence of mass political parties. These parties occupied the public
space, which had been previously reserved only for prominent individuals,
and thus permanently changed the perception of politics.
In her paper, based on the data from two population censuses between the
First and the Second World Wars, cultural historian Gentiana Kera analyses
the relationship between marriage, household headship and the demographic
constraints that influenced household structure and formation in Tirana.
The second series of articles in the Historical Seminar 12 monograph
combines topics in linguistics and begins with Mojca Žagar Karer’s article.
The author analyses differences between terminological dictionaries, lexicons
and encyclopaedias and draws attention to the fact that each of these (types
of) reference works is useful for different purposes. In the times when an
unimaginable amount of data is available at a mere click of a mouse, the
awareness of what different reference works offer is of great importance.
In the sixth paper, Anja Benko presents a clear overview of the evolution
and current state of Slovene dialectal lexicography and concludes that despite the
rich dialectal diversity of Slovene there are relatively few dialectal dictionaries.
In order to fill a gap the author proposes a model for the compilation of a
dialectal (picture) dictionary.
The monograph ends with Silvo Torkar’s paper on Slovenian toponyms
derived from Slavic anthroponyms. The research included around 1,200 topo-
nyms which are classified according to suffixal formants, whereas settlement
names are also semantically divided into patronyms, ethnonyms, possessive
names and diminutives.
The Historical Seminar 12 thus offers diverse contributions from the
fields of history, cultural history and linguistics. The editors hope that a curi-
ous reader – either a layman or an expert – will find something interesting in
them, perhaps even a source of inspiration.
Editors
8
HS_12_konec.indd 8
11. 04. 2016 12:32:14
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem
sredi 18. stoletja
Predlog združitve goriške nadškofije
in ljubljanske škofije iz leta 1758
Jure Volčjak*
IZVLEČEK
Petega decembra 1757 je na Dunaju nepričakovano umrl ljubljanski škof Ernest
Amadej Tomaž grof Attems. Njegova smrt je dala dunajskemu dvoru povod, da
predlaga združitev goriške nadškofije in ljubljanske škofije v personalno unijo. V
neuspelem predlogu je mogoče prepoznati namero Dunaja, da prenovi cerkveno
upravo v notranjeavstrijskih deželah.
KLJUČNE BESEDE
goriška nadškofija, ljubljanska škofija, Ernest Amadej Tomaž grof Attems, Karel
Mihael grof Attems, personalna unija
ABSTRACT
On 5 December 1757, the Ljubljana bishop Ernst Amadeus Thomas Count Attems
(Ernst Amadeus Thomas Graf von Attems) unexpectedly died in Vienna. His de-
ath encouraged the idea of joining the Archdiocese of Gorizia and the Diocese of
Ljubljana into a personal union, a plan that was strongly advocated by the Viennese
court. The proposition revealing Vienna’s intention to reform church administration
in Inner Austrian lands eventual y failed.
KEY WORDS
Archdiocese of Gorizia, Diocese of Ljubljana, Ernst Amadeus Thomas Count
Attems (Ernst Amadeus Thomas Graf von Attems), Karl Michael Count Attems
(Karl Michael Graf von Attems), personal union
Uvod
Tema, o kateri bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju, je bila do
sedaj bolj površno obdelana. Eden od glavnih razlogov je zagotovo ta, da je
arhivsko gradivo, ki se nanaša nanjo, zelo razpršeno. Hranjeno je tako v Slo-
veniji kot tudi v tujini. V Ljubljani ga je razmeroma malo. Deloma ga je moč
najti v Arhivu Republike Slovenije, deloma pa v Nadškofijskem arhivu. Velika
večina se ga nahaja v tujih arhivih v Italiji, Avstriji in Vatikanu.
V Italiji je glavno nahajališče v Gorici, kjer je gradivo treba iskati v več
* Dr. Jure Volčjak, Arhiv Republike Slovenije, e-pošta: jure.volcjak@gov.si
9
HS_12_konec.indd 9
11. 04. 2016 12:32:14
Jure Volčjak
ustanovah, in sicer v Nadškofijskem arhivu (Arcidiocesi di Gorizia/Archivio
storico), Bogoslovnem semenišču (Seminario teologico di Gorizia), arhivu
pri Pokrajinskem muzeju (Archivio storico – Musei provinciali di Gorizia) in
v Mestni knjižnici (Biblioteca civica di Gorizia). Nekaj ga je tudi v privatni
lasti pri grofu Attemsu v kraju Ločnik pri Gorici (Lucinico).
Enako velja tudi za Avstrijo. V Avstrijskem državnem arhivu (Öster-
reichisches Staatsarchiv) na Dunaju mora biti raziskovalec pozoren tako na
gradivo, ki se nahaja v centru mesta, kjer je sedež Hišnega, dvornega in držav-
nega arhiva (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), kot tudi na gradivo, ki se hrani v
centralni stavbi arhiva na obrobju Dunaja, kjer domuje Splošni upravni arhiv
(Allgemeines Verwaltungsarchiv).
Izjemno bogato in premalo upoštevano nahajališče je seveda tudi Vatikan-
ski tajni arhiv (Archivum secretum Vaticanum) pri Svetem sedežu.1
Skupno vsem navedenim arhivom je, da naši raziskovalci žal tja zaidejo
bolj poredko, kljub temu, da se v arhivih v tujini hrani izjemno veliko gradiva,
ki se nanaša na zgodovino Slovencev in ozemlje Republike Slovenije. Zato je
vsakoletno evidentiranje gradiva v tujini, ki ga opravljajo slovenski arhivisti
(v Italiji, Vatikanu, Avstriji, Veliki Britaniji, Srbiji in drugod), kar je sicer
zakonska obveznost,2 še kako pomembno. Na ta način ne samo, da se dopol-
njujejo obstoječe evidence in dokumentira dosedanje vedenje o zgodovinskih
dogodkih in procesih, temveč se odkriva tudi novo gradivo, ki včasih določena
zgodovinska dejstva prikaže v povsem drugačni, novi luči.
Pričujoči prispevek, ki je nastal na podlagi novoodkritega gradiva na
Dunaju in Vatikanu, skuša dopolniti in nadgraditi dosedanje védenje o enem
ključnih predlogov s področja cerkvene zgodovine iz konca 50. let 18. stoletja.
To priložnost obenem izkoriščamo za opozorilo na dve stvari, ki se kot jara
kača vlečeta že dalj časa:
- ignoriranje gradiva v tujih arhivih, kar je žal največkrat povezano s stroški
in tudi pomanjkanjem časa,
- zapostavljenost določenih fondov, ki jih pri raziskavi cerkvene zgodovine
ne bi smeli spregledati.
Eden takih biserov je zagotovo gradivo avstrijskega veleposlaništva pri
Svetem sedežu, ki nemo leži v dunajskem skladišču in čaka na zanesenjaka,
da ga vzame v roke in uporabi.
Eden ključnih razlogov, zakaj še vedno zelo slabo oziroma samo povr-
šno poznamo obravnavano temo, pa je slabo poznavanje zgodovine goriške
1
De Nicolo, Fain, Martina in Tavano, Goriški arhivski viri, str. 59–99.
2
53. člen ZVDAGA. Evidenco s poročili o opravljenem evidentiranju je najti na spletni strani
ARS: http://www.arhiv.gov.si/si/javne_evidence/evidenca_arhivskega_gradiva_v_tujini/.
10
HS_12_konec.indd 10
11. 04. 2016 12:32:14
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
nadškofije. Dosedanje raziskave so bile posvečene bolj ali manj le zgodovini
ljubljanske (nad)škofije. Vse do leta 1988, ko je bil v italijanski Gorici organi-
ziran mednarodni simpozij o prvem goriškem nadškofu Karlu Mihaelu grofu
Attemsu,3 je preučevanje zgodovine goriške nadškofije pri nas ostajalo bolj na
obrobju. Glavna dejstva smo sicer že poznali, kaj več pa ne. Po tem letu pa se
je stanje raziskav počasi začelo izboljševati.4 Res je sicer, da je bilo obdobje
goriške nadškofije kratko – nadškofija je na našem ozemlju delovala le slabih
36 let –, in če dolžino njenega obstoja primerjamo s tisočletnim oglejskim
patriarhatom, smemo reči, da je bila kratkega diha. Vendarle pa ne smemo
pozabiti, da so se ravno v času goriške nadškofije odvile nekatere ključne
cerkvenoupravne reforme, ki jih lahko opazimo še danes, npr. razpustitev
samostanov, regulacija župnijskih meja. Opaznejša sprememba na področju
škofijskih meja se je od tedaj na ozemlju ljubljanske nadškofije zgodila šele
pred desetimi leti, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil škofijo v Novem mestu.
Dandanes je obdobje goriške nadškofije na Slovenskem poznano pre-
cej bolje, k čemur so zagotovo prispevale objave vizitacijskih zapisnikov
nadškofa Attemsa v okviru mednarodnega projekta, ki teče že od leta 1991
naprej,5 njegovih pridig in korespondence s stiškim opatom Tauffererjem,6 več
doktoratov,7 člankov ipd.
Cerkvene razmere na prostoru oglejskega
patriarhata v okviru cesarstva sredi 18. stoletja
Ko so Benečani leta 1420 zasedli večji del Furlanije, je to pomenilo pre-
lomnico v zgodovini obsežne oglejske nadškofije. Habsburžani so za vedno
izgubili vpliv na imenovanje oglejskega patriarha, zasedba Furlanije pa je
3
Carlo Michele d’Attems primo arcivescovo di Gorizia.
4
Spodnjo Štajersko oziroma savinjski arhidiakonat je podrobneje raziskal Anton Ožinger v
svoji disertaciji Cerkvene razmere leta 1994, o goriški nadškofiji so pisali mdr. tudi Črnilogar, Klinec, Dolinar in Volčjak (glej seznam literature na koncu prispevka). Med tujimi avtorji,
ki so zgodovini goriške nadškofije posvetili veliko časa, velja omeniti predvsem goriškega
duhovnika Luigija Tavana ( Diocesi di Gorizia in zbornik zgodovinskega simpozija o Karlu Mihaelu Attemsu Carlo Michele d’Attems primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774),
knjigi 1 in 2).
5
Kralj in Tavano, At i del e visite pastorali 1750–1759; Kralj in Tavano, At i del e visite pastorali 1762–1773; Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata; Tropper, Berichte der Pastoralvisitationen; Volčjak, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Attemsa.
6
Attems, Slovenske pridige; Attems, Lettere di Carlo Michele d’Attems.
7
Ožinger, Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem; Cunja, Aspetti di cultura; Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo.
11
HS_12_konec.indd 11
11. 04. 2016 12:32:14
Jure Volčjak
12
HS_12_konec.indd 12
11. 04. 2016 12:32:15
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Slika 1:
Cerkvenoupravna
ureditev po letu
1461 ( Slovenski
zgodovinski
atlas, str. 100).
13
HS_12_konec.indd 13
11. 04. 2016 12:32:15
Jure Volčjak
pustila velik pečat ne samo na političnem, temveč tudi na cerkvenem podro-
čju. Večji del patriarhata je ostal na ozemlju, ki so ga nadzirali Habsburžani,
dejanski sedež patriarhata – Videm (Udine) pa je ostal zunaj cesarstva. Vsi
kasnejši poskusi Habsburžanov, da bi obnovili stanje, kakršno je bilo pred
letom 1420, so se izjalovili.8
Z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 se je ozemlje oglejskega patri-
arhata v okviru cesarstva začelo zmanjševati. Cesar Friderik III. (1452–1493)
je z ustanovitvijo ljubljanske škofije želel oslabiti moč oglejskega patriarha na
habsburških tleh, ne pa je dokončno oslabiti. Še vedno je namreč upal, da bo
na sedež patriarhata lahko imenoval svojega človeka in si ponovno pridobil
izgubljeno Furlanijo.
Kot beneški podaniki oglejski patriarhi v prihodnjih treh stoletjih skorajda
niso imeli vstopa na tisto območje svoje škofije, ki je ostalo v mejah cesarstva.
S tem jim je bilo onemogočeno osnovno škofovsko poslanstvo: biti redni dušni
pastir na ozemlju svoje škofije.9 Razmere na verskem in cerkvenem področju
so se tudi zaradi odsotnosti ordinarija slabšale, kar je bilo mogoče še posebej
čutiti v času protestantizma. Deželni knezi so za protiutež od 15. stoletja naprej
večkrat poskušali ustanoviti škofijo v Gorici (sedeži so bili predlagani tudi v
drugih krajih: npr. Celovcu, Celju, Novem mestu itd.), ki bi zaobjela cesarsko
ozemlje patriarhata, vendar so različne okoliščine ustanovitev škofije vedno
preprečile.10 V večjem delu 17. in prvi polovici 18. stoletja so škofovska opravila
po »nalogu« dunajskega nuncija izvajali škofje sosednjih škofij z avstrijskega
ozemlja, zelo veliko vlogo so odigrali tudi domači arhidiakoni.11
Načrt – ustanovitev škofije v Gorici – je bil uresničen šele sredi 18. stoletja.
Zasluge za to je imel duhovnik Vid Gullini, ki je že leta 1686 v svoji oporoki
zapustil okoli 40.000 goldinarjev vredno premoženje za novo škofijo s sedežem
v Gorici. S tem je poskrbel za njeno gmotno osnovo.12
8
Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 21 sl.; Rainer, Formazione del e
diocesi nel ’Austria interna, str. 35–36.
9
Kušej, Cerkveno pravo, str. 170 sl.
10 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 14–22.
11 Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, str. 150.
12 ÖStA, AVA, Alter Cultus, Ktn. 121, Elenchus actorum, str. 61–96 (originalna oporoka).
Obstaja tudi več prepisov, npr. ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korrespondenz
Mel ini 1751, 21. marec 1751, prepis z 2. oktobra 1751.
14
HS_12_konec.indd 14
11. 04. 2016 12:32:15
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Ukinitev oglejskega patriarhata (1749) in
ustanovitev goriške nadškofije (1751)
Versko stanje sredi 18. stoletja na ozemlju patriarhata je bilo nevzdržno.
To potrjuje tudi poročilo Johana Ernesta Emanuela Jožefa pl. Harracha (Johann
Ernst Emanuel Joseph von Harrach), veleposlanika cesarja Karla VI. pri
Svetem sedežu in škofa v Nitri (1737–1739), ko je leta 1737 ocenjeval versko
stanje na ozemljih cesarstva, pripadajočih oglejskemu patriarhatu. Zapisal je
stavek, ki ga je v utemeljitvah za ustanovitev goriške škofije mogoče opaziti
tako rekoč neštetokrat. Pravi, da »ovce ne slišijo več glasu Pastirja, in ta jih
ne more obiskati«.13
Dunajskemu dvoru je bil poleg tega znan ne tako zanemarljiv problem pri-
stanišča Goro v zalivu reke Pad, ki so ga prečkale
ladje, ki so plule iz Tržaškega zaliva v Lombardi-
jo, in ladje, ki so vozile iz avstrijskega Primorja
cesarski vojski v Italiji proviant, municijo, posad-
ko ipd. Ozemlje je na eni strani pripadalo papeški
državi, na drugi strani pa Beneški republiki. Ta
si je prizadevala dobiti ozemlje tudi na papeški
strani, saj bi si s tem močno povečala dobiček.
Zaradi tega so od tam vrsto let deložirali papežu
naklonjene ljudi. To je spoznala tudi avstrijska
stran, ki je papežu že leta 1733 ponudila zaščito
pred Serenissimo.14
Slika 2: Grb veleposlanika
Pravi trenutek za ustanovitev goriške škofije in škofa Johanna Ernesta
je sicer nastopil šele po začetku vladanja Marije Emanuela Jožefa pl. Harracha.
Terezije leta 1740. Ta je po dolgotrajnih pritiskih
na papeža Benedikta XIV. (1740–1758) le dose-
gla, da se je tudi Sveti sedež posvetil končni rešitvi težavnega vprašanja, ki je
več stoletij obremenjevalo odnose med dvema katoliškima državama in obenem
hudima političnima nasprotnikoma – habsburško monarhijo na eni strani in
Beneško republiko na drugi strani. Sam postopek ustanavljanja nove škofije
je bil zaradi načelno velike naklonjenosti Rima Benetkam sicer zelo počasen.
Marija Terezija (1740–1780) si je od leta 1742 dalje pridobila več mnenj o
finančnih, gospodarskih in pravnih posledicah ustanovitve škofije v Gorici in
začela močno in dolgotrajno pritiskati na papeža. Leta 1742 je predlagala, da
13 Tavano, Prvi goriški nadškof, str. 387; Tavano, Diocesi di Gorizia, str. 41, op. 1.
14 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 124, 25/1750, 8. junij 1748; ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I,
Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember, 30. december 1747.
15
HS_12_konec.indd 15
11. 04. 2016 12:32:15
Jure Volčjak
Slika 3: Augustinus Maria
Neuroni (Cesare Filippo
Bartolomeo), OFM Cap.,
škof v Comu (1746–1760).
bi na avstrijskem ozemlju oglejskega patriarhata ustanovili apostolski vikariat,
vendar se je sprva zataknilo pri imenovanju apostolskega vikarja. Dunaj je
namreč zahteval, da bi ga imenovala Marija Terezija kot deželna kneginja, v
kar pa papež ni privolil. Ko je bilo to vprašanje končno rešeno, je papež leta
1743 izdal breve,15 s katerim je za apostolskega vikarja imenoval kapucina, p.
Avguština Marijo Neuronija iz Lugana. Ker pa se nikakor niso mogli uskladiti
glede finančnih sredstev, namenjenih vzdrževanju apostolskega vikarja, je vse
skupaj ostalo samo mrtva črka na papirju, breve pa nikoli ni bil odposlan.16
Po nekajletnem zatišju zaradi avstrijske nasledstvene vojne je po zaslugi
Avguština Codellija pl. Fahnenfelda, ki je zagotovil dodatna finančna sredstva,
15 Tavano, Personalità, str. 219–271.
16 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 120, 24/1747, str. 167, 11. september 1742; str. 168 in 169–170, 8. september 1742; 21/1741, str. 218, 24. maj 1741; str. 219–220, str. 221–224 in str. 225, 24.
maj 1741; Ktn. 121, 29 (Vikariat Aquileia), 16. februar 1743; Ktn. 123, 7/1742, 30. januar
1742; Ktn. 124, 25/1750, 1748, Conferentialvertrag; ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz.
134a, Korrespondenz Albani 1747 Oktober–19. November, 4. november 1747.
16
HS_12_konec.indd 16
11. 04. 2016 12:32:15
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Slika 4: Grb
Avguština Codellija
pl. Fahnenfelda (ARS,
SI AS 1071/34).
ustanovitev apostolskega vikariata zopet postala realnejša. Dunajski dvor je v
pogajanjih z Rimom privolil v to, da bo apostolskega vikarja imenoval papež,
pridobil pa je hkrati pravico, da vladarica predlaga ustreznega kandidata.
Novembra 1747 je Marija Terezija papežu predlagala, da za apostolskega
vikarja imenuje baselskega stolnega kanonika Karla Mihaela grofa Attemsa.17
Benetke so ob prvih informacijah o spremembah v oglejskem patriarhatu
zagnale preplah in so šle takoj v diplomatsko akcijo, saj so odločno naspro-
tovale vsakršnim posegom v strukturo oglejskega patriarhata.18 Križem rok
pa niso ostali tudi na Dunaju, zato je bil papež leta 1748 prisiljen imenovati
komisijo, ki je morala izdelati izvedensko mnenje o upravičenosti nove usta-
nove.19 Dunajska vlada je v Rim poslala dva predloga, in sicer: ustanovitev
17 ÖStA, AVA, Ktn. 124, 25/1750, 1748, Conferentialvertrag; ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I,
Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember, 16. december 1747.
18 ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 135, Korrespondenz Albani 1747 November–Dezember,
30. december 1747.
19 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 124, 25/1750, 6. julij 1748; ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I,
17
HS_12_konec.indd 17
11. 04. 2016 12:32:16
Jure Volčjak
bodisi škofije bodisi apostolskega vikariata. Ozemlje oglejskega patriarhata
v okviru cesarstva je imela za habsburški fevd, poleg tega je tudi politično
nadzirala večji del patriarhatu pripadajočega ozemlja.20 Ker je bil predlog
za ustanovitev apostolskega vikariata bolj sprejemljiv tako za Rim kot za
Benetke, je prodrl predlog za ustanovitev apostolskega vikariata. Ponovno
so bila sicer izpostavljena nezadostna sredstva za vzdrževanje apostolskega
vikarja; težavo z dodatnim denarjem je zopet razrešil Avguštin Codelli, ki je
za nagrado dobil baronski naziv.21
Kljub razjasnitvi vseh nejasnosti je Beneška republika ustanovitev apo-
stolskega vikariata ovirala skoraj do konca leta 1749. 29. novembra 1749 je
papež Benedikt XIV. le izdal breve Omnium Ecclesiarum solicitudinem in v
Gorici ustanovil apostolski vikariat.22 V brevu je določil, da ga bo vodil apo-
stolski vikar s statusom naslovnega škofa in pravicami rezidencialnega škofa,
podrejen pa bo oglejskemu patriarhu.23 Vpliv Benetk na rimsko kurijo pa je
bil tako velik, da je papež ustanovitev apostolskega vikariata opravičeval tudi
v nagovoru na konzistoriju 1. decembra 1749. Še tri tedne pred imenovanjem
apostolskega vikarja je deset kardinalov odločno protestiralo pri Benediktu
XIV., naj vendarle ne stori usodne napake.24 Papež pritiskom le ni podlegel in
je 27. junija 1750 Karla Mihaela grofa Attemsa imenoval za prvega in obenem
tudi edinega apostolskega vikarja.25
Po mnenju beneškega senata, kjer je po poročilih potekala zelo burna in
Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mel ini
an Ulfeld, 15. junij 1748, A.
20 ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143
(alt 196, 197), Christoph Graf Migazzi an Ulfeld und Col oredo, 30. november 1748; ÖStA,
HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 138, Korrespondenz Albani 1748 August–Dezember, 21.
september 1748.
21 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 27.
22 Edelmayer, Soppressione del patriarcato, str. 399. Osnutek breva je bil sestavljen že v začetku septembra 1748. Prim. ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Rom–Korrespondenz, Berichte 1748
V.–XII., Fasz. 143 (alt 196, 197), Cardinal Mario Mel ini an Ulfeld, 7. september 1748, C;
ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 124, 26/1750, 12. julij 1750 (prepis); 25/1750, 15. julij 1750
(priložen originalni breve z dne 29. novembra 1749); 12. november 1749 (prepis); Dolinar,
Slovenska cerkvena pokrajina, št. 1, str. 43–46; Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 214, št. 474.
Prepis se hrani v NŠAL, NŠAL/KANM, šk. 5, f. 12/16.
23 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 29.
24 ARS, SI AS 730, fasc. 179, Protest beneške republike proti ustanovitvi apostolskega vikariata (8. julij 1750, Oglej); ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 143, Korrespondenz Albani 1750
April–Juni, 6. junij 1750.
25 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 30, op. 98–100.
18
HS_12_konec.indd 18
11. 04. 2016 12:32:16
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
večurna žolčna razprava, je bila Republika sv. Marka ponižana. Posledica tako
velike sramote je bila prekinitev diplomatskih stikov z Rimom.26
Dunaj se je po ustanovitvi apostolskega vikariata čutil dovolj močnega,
da nadaljuje začeto ofenzivo, zato je kmalu od papeža zahteval dokončno
ukinitev oglejskega patriarhata in ustanovitev dveh škofij enakega ranga
(ali na ravni škofije, nadškofije, patriarhata) v Gorici in Vidmu, torej ene za
avstrijski del, druge za beneški del patriarhata. Benetke so nasprotno vztra-
jale le pri premestitvi formalnega sedeža patriarhata v Videm. V spor se je
na prošnjo Benetk vmešala še Francija, a brez uspeha, za oboroženo pomoč
pa je Republika prosila še Sardinijo, Prusijo in Anglijo.27 Ko je beneški dož
spoznal, da je politično kapituliral, hkrati pa je bila Serenissima izpostavljena
še zunanjemu, mednarodnemu pritisku, je prišlo do popolnega preobrata v
beneški strategiji. Januarja 1751 so Benetke ponovno navezale diplomatske
stike z Rimom. Popustil je tudi Dunaj. Eksplicitno je bilo poudarjeno, da se
dokončno odpovedujejo zahtevi, da bi goriški škof dobil naslov patriarha,
odpovedali pa so se tudi prenosu sedeža patriarhata iz Ogleja v Gorico.
Februarja 1751 so na Dunaju potekala pogajanja med ministri dunajske
vlade in odposlanci Beneške republike. Pogajanja sta vodila kancler in tajni
svetnik Anton Corfiz grof Ulfeldt (1742–1753) ter beneški veleposlanik na
Dunaju Andrea Tron. Kljub dolgoletnim sporom med Habsburžani in Benečani
zaradi oglejskega patriarhata je bil sporazum dosežen izjemno hitro. Podpisali
so ga namreč že po mesecu dni pogovorov 21. marca 1751.28 Pogajalca sta se
sporazumela, da bo oglejski patriarhat ukinjen, ustanovljeni pa dve škofiji ali
nadškofiji, ena na ozemlju cesarstva (v Gorici), druga na beneškem ozemlju (v
Vidmu), obe enakega ranga. Mejo med obema škofijama so potegnili po državni
meji med Imperijem in Republiko. Poleg ukinitve patriarhata so morali biti
ukinjeni tudi vse obveznosti in vsi nazivi, dostojanstva, kanonikati in benefi-
ciji, poimenovani po Ogleju, ter na novo poimenovani po dejanskem sedežu;
na ozemlju cesarstva po Gorici, na ozemlju Beneške republike pa po Vidmu.
Dunaj se je strinjal, da zadnji oglejski patriarh (obenem tudi prvi videmski
nadškof), kardinal Danijel Delfin (Daniele Dolfino, 1734–(1752)–1762), za časa
življenja ohrani naslov in časti oglejskega patriarha. Po njegovi smrti pa naslova
26 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 124, 12. julij 1750; Edelmayer, Soppressione del patriarcato, str. 399–400; Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str. 35.
27 ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 146, Korrespondenz Albani 1751 Jänner–März, 16.
januar 1751, 30. januar 1751; ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korrespondenz
Mel ini 1751, več dokumentov iz januarja 1751; Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str.
35.
28 ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 240, Korrespondenz Mel ini 1751, 21. marec 1751, št.
1 (kopija dogovora), enako tudi dva dokumenta z naslovom Puncta, s. l., v istem fasciklu.
19
HS_12_konec.indd 19
11. 04. 2016 12:32:16
Jure Volčjak
20
HS_12_konec.indd 20
11. 04. 2016 12:32:16
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Slika 5:
Cerkvenoupravna
ureditev med
letoma 1751 in
1788 ( Slovenski
zgodovinski
atlas, str. 122).
21
HS_12_konec.indd 21
11. 04. 2016 12:32:17
Jure Volčjak
Slika 6: Stolna cerkev sv. Hilarija in Tacijana, Gorica.
Slika 7: Stolna cerkev Marijinega oznanjenja, Videm.
oglejski patriarh v deželah nekdanjega oglejskega patriarhata ne bodo smeli
več uporabljati. Doseženi sporazum je bil sprejemljiv tudi za Sveti sedež.29
29 Edelmayer, Soppressione del patriarcato, str. 399–401; Edelmayer, Casa d’Austria, str.
22
HS_12_konec.indd 22
11. 04. 2016 12:32:18
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Tisočletna zgodovina oglejskega patriarhata je bila zapečatena 6. julija
1751 z bulo Iniuncta nobis.30 Papež je namesto ukinjenega patriarhata usta-
novil dve nadškofiji, v Gorici in Vidmu, podrobnejšo upravno strukturo pa je
določil kasneje, po razrešitvi medsebojnih finančnih obveznosti med novima
nadškofijama. Cerkvenoupravno strukturo goriške nadškofije je določila bula
Sacrosanctae Militantis Ecclesiae, izdana 18. aprila 1752.31
Z ukinitvijo oglejskega patriarhata je bil končno rešen problem nadzora
Habsburžanov nad Cerkvijo na ozemlju južno od reke Drave pa do državne meje
z Beneško republiko na (jugo)zahodu, ki se je vlekel vse od leta 1420. Goriška
nadškofija in metropolija je postala po obsegu ena največjih v tedanji Evropi. V
njej je živelo okoli 600.000 vernikov, od teh tri četrtine slovensko govorečih,
obsegala je 248 župnij in 152 vikariatov, razdeljenih na 15 arhidiakonatov.32
Karel Mihael Attems
Karel Mihael Attems je bil rojen v Gorici leta 1711. V mladosti si je na raz-
ličnih ustanovah pridobil solidno izobrazbo. Študij je končal leta 1735 v Rimu,
na Sapienzi, z doktoratom iz rimskega in kanonskega prava. Tu si je pridobil
odlične zveze in naklonjenost vplivnih ljudi, ki so bili blizu rimski kuriji, še
posebej treh kardinalov. To mu je koristilo prav v poznejših letih, zlasti pri
potegovanju za različna mesta v cerkveni hierarhiji. Leta 1735 je zasedel mesto
prošta kolegiatne cerkve v Bettenbrunnu pri Bodenskem jezeru, leta 1737 je
555–580; Del Negro, Venezia e la fine del patriarcato, str. 31–60; Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str. 34 sl.; Trebbi, Al e origini del ’arcidiocesi di Gorizia, str. 1–25; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 63–65. Pogajanja so zelo dobro dokumentirana tudi v gradivu. Prim. ÖStA, AVA, Alter Cultus, Ktn. 82. Povzetke je moč najti v Franz, Gründung
der Erzdiözese Görz, str. 153–182; AAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis
1750–1760, N. 57, št. 180; AAG, Rescripta 1752, b. 2, št. 180 (9. november 1752, Ljubljana).
30 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 125, 37/1751 (tiskana verzija); ÖStA, HHStA, Rom–Vatikan I, Fasz. 238, Korrespondenz Mel ini 1748/49; tiskan obrazec Eminentissime & reverendissime
domine, s. d.; AAG, Protocol us caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57,
št. 45; AAG, Rescripta 1751, b. 1, št. 45 (23. avgust 1751, Ljubljana); Dolinar, Jožefinizem
in janzenizem, str. 155; Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci, str. 80; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 5, str. 61–73; Tavano, Diocesi di Gorizia, str. 45.
31 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 125, 71/1752, 8. julij 1752; AAG, Protocollus caesareo-
regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 133; AAG, Rescripta 1752, b. 2, št.
133 (17. julij 1751, Ljubljana); Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, št. 6, str. 73–100.
Videmska nadškofija je podobno bulo ( Suprema dispositione) dočakala 19. januarja 1753.
Prim. Bergamini, Soppressione del patriarcato, str. 21–27; Tavano, Dal patriarcato a due
arcidiocesi, str. 261; Tavano, Da Aquileia a Gorizia, zlasti str. 279–288.
32 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 38–47.
23
HS_12_konec.indd 23
11. 04. 2016 12:32:18
Jure Volčjak
Slika 8: Karel
Mihael grof Attems,
apostolski vikar
za avstrijski del
oglejskega patriarhata
(1750–1752), goriški
nadškof (1752–1774);
( Patriarchi: Quindici
secoli, str. 406).
bil imenovan za stolnega kanonika v Baslu. Naslednje leto ga je papež Klemen
XII. (1730–1740) imenoval za častnega komornika, dobil pa je npr. tudi častno
nalogo, da passavskemu škofu Jožefu Dominiku Lambergu (1723–1761) nese
kardinalski klobuk. Attems je potoval prek Dunaja in se na dvoru seznanil s
prihodnjo vladarico. Takrat se je med njima stkala vez in naklonjenost Marije
Terezije je Attemsa spremljala do smrti. Attems je kmalu pokazal velike spo-
sobnosti na pastoralnem področju, to pa dvoru ni ostalo skrito. Poleg tega si
je tudi sam Attems prizadeval, da bi si zagotovil kako škofovsko mesto (npr.
Dunajsko Novo mesto, Trst), vendar pri tem ni bil uspešen.
Ugoden trenutek zanj je prišel šele z ustanovitvijo apostolskega vikariata
v Gorici in imenovanjem za apostolskega vikarja 27. junija 1750. Nastop ško-
fovske službe v Gorici je bil za Attemsa naporen, saj je bilo treba v kratkem
času vzpostaviti škofijske urade, denarja pa ni bilo v izobilju. Škofovsko
posvečenje je Karel Mihael prejel 24. avgusta 1750 v Ljubljani, v škofa ga je
posvetil njegov daljni sorodnik, ljubljanski škof Ernest Amadej Tomaž grof
Attems (1742–1757).
Ko je papež Benedikt XIV. 6. julija 1751 ukinil oglejski patriarhat in
24
HS_12_konec.indd 24
11. 04. 2016 12:32:18
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
na njegovem ozemlju ustanovil nadškofiji v Gorici in Vidmu, je bil Attems
hkrati imenovan za prvega goriškega nadškofa. Samo imenovanje sicer ni bilo
samoumevno. Predlog zanj je prišel z Dunaja, v Rimu je bil opravljen običajen
postopek. Po imenovanju in slovesni umestitvi za nadškofa 30. julija 1752 je
Attems lahko nadaljeval delo, ki ga je začel že kot apostolski vikar. Razlika
je bila ta, da je zdaj postal tudi metropolit škofom v Trstu, Pičnu, Comu in
Tridentu; palij kot simbol metropolitske oblasti je prejel 30. avgusta 1752.33
Predlog združitve ljubljanske škofije in goriške
nadškofije v personalno unijo (1758)
Petega decembra 1757 je na Dunaju nepričakovano umrl ljubljanski kne-
zoškof Ernest Amadej Tomaž grof Attems.34 Ljubljansko škofijo je vodil vse
od leta 1742, se pravi 15 let. Marija Terezija, ki je kot deželna kneginja imela
pravico do imenovanja ljubljanskega škofa, je imela v načrtu širšo prenovo
cerkvene uprave. Na Dunaju so namreč pričeli razmišljati o združitvi ljubljanske
škofije z goriško nadškofijo in prenosu knežjega naslova z ljubljanskega škofa
na goriškega nadškofa. S tem bi nastala ozemeljsko velika nadškofija, končno
pa bi se rešilo tudi vprašanje dohodkov goriškega nadškofa, ki so bili sporni (z
drugimi besedami preskromni) že od imenovanja prvega goriškega nadškofa
leta 1752. Upravičeno smemo domnevati, da je šlo dunajskemu dvoru pri tem
za širšo prenovo cerkvene uprave v notranjeavstrijskih deželah, vendar čas
temu očitno še ni bil naklonjen. Do sprememb je prišlo šele 30 let kasneje pod
cesarjem Jožefom II. (1780–1790).35
Goriški nadškof Karel Mihael grof Attems je bil z dvornim predlogom o
preureditvi cerkvene uprave na svojem ozemlju seznanjen 14. januarja 1758.36
Dunajska vlada je predlagala, da bi se ljubljanska škofija in goriška nadškofija
združili v personalno unijo. To bi pomenilo, da se ljubljanska škofija ne bi
ukinila. Goriški nadškof bi po novem imel dva naslova: goriški nadškof in
33
Podrobneje glej Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 48–79.
34 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 200; Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 26.
35 Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 27.
36 AAG, Protocol us caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 730, 732;
AAG, Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 730 (14. januar 1758, Dunaj), št. 732 (21. januar 1758,
Dunaj); ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1758, 1759 I.; ÖStA, AVA, Alter
Kultus, Ktn. 126, 5/1758, 14. januar 1758; Ktn. 139 (škofija Ljubljana); Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 206. Precej gradiva je verjetno tudi v HHStA med gradivom veleposlaništva pri Svetem sedežu.
25
HS_12_konec.indd 25
11. 04. 2016 12:32:18
Jure Volčjak
ljubljanski škof. Novonastala tvorba bi bila ozemeljsko izjemno obsežna, saj
bi obsegala Goriško, večino Kranjske, južno Štajersko, južni del Koroške in
del Tirolske. Ker bi nadškof Attems tako veliko ozemlje sam težko upravljal,
bi v Ljubljani imel pomožnega škofa s stolnim kapitljem, kot nadškof pa bi
moral določen del leta bivati tudi v Ljubljani.
Marija Terezija je 20. februarja 1758 papežu Benediktu XIV. predlagala, da
bi zaradi povečanja prihodkov goriške nadškofijske menze združil ljubljansko
škofijo z goriško nadškofijo, zato je goriškega nadškofa Attemsa imenovala
tudi za ljubljanskega škofa in prosila papeža, da ga potrdi.37
Nadškof Attems je po nekajdnevnem premišljevanju nastale situacije 1.
marca 1758 pisal papežu Benediktu XIV., in sicer zato, ker ga je Marija Tere-
zija že imenovala za ljubljanskega škofa, in prosila papeža, da ga potrdi ter
mu obenem zadrži tudi naslov goriškega nadškofa. Nadškof se s cesaričinim
predlogom ni strinjal. V pismu papežu je poudaril, da se ne čuti sposobnega
upravljati dveh škofij hkrati. Izpostavil je tudi, da je slednje v nasprotju z
osnovnimi cerkvenimi predpisi. Papeža je zato prosil, da za mesto ljubljanskega
škofa najde drugo primerno osebo. Zapisal je: »[. .] s ponižno zaupljivostjo
klečeč ob nogah Vaše svetosti zavračam ta predlog, vanj ne morem in ne
smem privoliti«.38
Nadškof Attems je pisal tudi cesarici. V pismu je ponižno odklonil pre-
dlagano rešitev in predlagal, naj raje skrbno izbere primernega kandidata za
ljubljanskega škofa, saj sta bili goriška nadškofija in ljubljanska škofija oze-
meljsko zelo prepleteni in bo v prihodnje potrebno dobro sodelovanje obeh
škofov. V mislih je Attems imel tudi še nekaj drugega – da bi ga novi ljubljanski
škof priznal za svojega metropolita. Ljubljanska škofija je bila namreč vse od
ustanovitve neposredno podrejena Svetemu sedežu.39
Benedikt XIV. je Attemsu odgovoril že po slabih treh tednih, 18. marca
1758. Njegovo pismo je bilo zelo kratko, vsebovalo je le tri točke. Najpo-
membnejša je bila zadnja, v kateri je zapisal, da tudi sam nasprotuje predlogu
cesarice.40 V odgovoru je analiziral ljubljansko škofijo in zapisal, da je ta revna,
37 AAG, Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 744; AAG,
Rescripta 1757–1758, b. 5, št. 744 (20. februar 1758, Dunaj); ARS, SI AS 6, RK 145, str. 47/
XX (6. marec 1758). Glej skupaj RK 143, str. 95v, 33/XX (30. maj 1755); str. 28, 53/XX (20.
januar 1756); RK 144, str. 199v, 1064/XX (7. oktober 1757) – kasneje preneseno v: SI AS 7,
šk. 255, 256 (Eccl., Lit. P Num. 2 Vol. 1, 2); ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 126, 6/1758.
38 »Perciò io prendo l’umilissima confidenza di protestarmi genuflesso a piedi de la Santità vostra, ch’io non posso ne’debba prestare il mio assenso.« Prim. ASV, Arch. Concist., Acta
Congreg. Concist., 1759 I, str. 201v, 208.
39
Prim. Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev, str. 27.
40 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 202.
26
HS_12_konec.indd 26
11. 04. 2016 12:32:18
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Slika 9: Ernest
Amadej Tomaž grof
Attems, generalni
vikar v Passauu in
oficial za Avstrijo pod
Anižo (1733–1742),
naslovni trahonenski
in passavski pomožni
škof (1735–1742),
ljubljanski knezoškof
(1742–1757);
(Dolinar, Ljubljanski
škofje, str. 193).
navedel je, da je pristojna kongregacija preučila stanje združevanja škofij na
Ogrskem (kar je bila npr. posledica turške okupacije) ipd. Obljubil mu je, da
bodo predlog Marije Terezije takoj vzeli v pretres.41 Dunajski dvor je omenjeno
analizo leta 1760 sicer v celoti zavrnil kot zmotno.42
Nadškof Attems je papežu ponovno pisal 12. aprila 1758.43 Zapisal je:
»Prosim Gospoda, da me osvobodi te nove službe, kajti moje šibke moči mi
ne dovoljujejo niti, da bi zadovoljil polovico mojih obveznosti; niso le duhovni
razlogi, ki me plašijo glede najboljšega opravljanja zadeve, temveč vzbuja
malodušje tudi majhen "svetni donos", ker slišim govoriti – česar pa nočem
verjeti –, da bi Vaša visokost v primeru moje zavrnitve predloga dohodke
opatije sv. Petra in Pavla v Topolski na Ogrskem, ki mi prinaša pet do šest
41 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 195–197 (B), 212 in str. 202–207.
42 ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11 v. J. 1760.
43 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 210–211v.
27
HS_12_konec.indd 27
11. 04. 2016 12:32:19
Jure Volčjak
Slika 10: Mnenje dunajske Reprezentance in komore o predlogu združitve ljubljanske
škofije in goriške nadškofije v personalno unijo (ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11/1760).
28
HS_12_konec.indd 28
11. 04. 2016 12:32:19
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
tisoč goldinarjev, ki jih seveda ne prinaša goriška nadškofija, namenila v
korist druge osebe.«44
Kot vidimo, je nadškof izpostavil tudi svoje dohodke, ki so bili v primerjavi
z dohodki drugih nadškofov razmeroma nizki. Na nezadostno financiranje je
bilo opozorjeno že ob ustanavljanju apostolskega vikariata in tudi kasneje ob
ustanovitvi goriške nadškofije leta 1752. Prav zaradi komaj zadostnih financ
je Marija Terezija Attemsu leta 1755 podelila naslov opata opatije Topolska
na Ogrskem, leta 1756 pa ga je imenovala še za prošta novomeškega kolegi-
atnega kapitlja.45
Živahna korespondenca med Dunajem in Rimom se je nadaljevala jeseni
leta 1758. Šestega novembra 1758 je papežu pisala Marija Terezija. V pismu
je predlagala čimprejšnji konec postopka imenovanja ljubljanskega škofa in
združitev Ljubljane in Gorice v personalno unijo pod enim nadškofom, saj
»nam je zelo pomembno, da bo ta naloga čim hitreje pripeljana do želenega
cilja«.46 Že pred tem, 31. oktobra 1758, pa je dvorna pisarna na Dunaju kardi-
nalu Albaniju poslala noto z nominacijo nadškofa Attemsa za ljubljanskega
škofa in spremno pismo.47
Razplet
V Rimu je bila po prejetju predloga Marije Terezije, da bi združili lju-
bljansko škofijo z goriško nadškofijo, na pristojni kongregaciji 22. maja 1759
izoblikovana posebna relacija.48 V njej je bilo poudarjeno, da je ustanavljanje,
združevanje in razdruževanje škofij izključno v pristojnosti Svetega očeta.
Združitev dveh škofij je možna zaradi več dejavnikov, kot so razdejanje katere
izmed njiju, pomanjkanje duhovščine, zmanjšanje števila vernikov, majhnost
škofije in skromnost dohodkov, ki ne ustreza dostojanstvu škofa. Združitev je
možna tudi zaradi nujnih potreb, npr. duhovnih potreb vernikov ali povečanja
verskega življenja. Relacija je posebej poudarila, da se morajo pred odločanjem
44 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 210v. O Attemsovem odgovoru
so razpravljali tudi na Dunaju. Več v: ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 126, 7/1758, 15. april
1758.
45 Volčjak, Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo, str. 64.
46 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 225–225v.
47 ÖStA, AVA, Alter Kultus, Ktn. 126, 8/1758, 31. oktober 1758. Glej tudi 21/1759, 13. januar 1759.
48 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 159–164.
29
HS_12_konec.indd 29
11. 04. 2016 12:32:19
Jure Volčjak
pristojne kongregacije o združitvi dveh škofij izreči vsi vpleteni, šele potem
je možno sprejeti končno odločitev.49
V dokumentu je zapisano, da je bila ljubljanska škofija ob ustanovitvi
izločena iz oglejskega patriarhata zaradi obsežnosti patriarhata in leta 1468
neposredno podrejena Svetemu sedežu. Enak razlog s prepovedjo vstopa
oglejskih patriarhov na avstrijsko ozemlje je bil naveden tudi ob ustanovitvi
goriške in videmske nadškofije in ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1751.
Zapisano je bilo še, da je goriška nadškofija kljub velikosti urejena, versko
življenje napreduje, cerkve so lepe, škof ima na voljo lepo bivališče. Poudar-
jeno pa je bilo tudi, da enako velja za ljubljansko škofijo in da zato pristojna
kongregacija ne prepozna potrebe po združitvi navedenih dveh škofij.50 En
sam škof v tako obsežni škofiji bo težko uresničeval pastoralne naloge. Ker
je ljubljanska škofija vakantna, bi soglasje moral dati tudi stolni kapitelj. Z
združitvijo obeh škofij bi zopet dobili velikansko škofijo, podobno nekdanjemu
oglejskemu patriarhatu, s tem pa bi se vrnili v prvotno stanje.
Relacija se je dotaknila tudi slabega finančnega položaja goriške nadško-
fije, ki ga je izpostavil dunajski dvor ob predlogu združitve. Ugotavlja, da
pomanjkanje dohodkov ni bilo tako veliko, da bi bila potrebna združitev dveh
škofijskih menz.51 Goriški nadškof naj bi po pregledu ustanovne listine na leto
prejemal dovolj veliko vsoto, primerno dostojanstvu nadškofa. Z združitvijo
obeh škofij bi se poleg tega povečali izdatki, stroški bi nastali zaradi bivanja
nadškofa v dveh mestih, svoje finančne potrebe pa bi imel tudi pomožni škof
v Ljubljani. Problem bi predstavljali tudi patronati nad župnijami, saj veliko
župnij v ljubljanski škofiji ni bilo pod patronatom škofa.
Zaradi vseh naštetih razlogov je relacija nasprotovala združitvi obeh
škofij. Papežu Klemenu XIII. (1758–1769) so svetovali sklep: »Zavrženo, tudi
v mislih.«52 To je bilo sprejeto tudi na konzistoriju pristojne kongregacije, ki
se je odvijal 22. maja 1759 na rimskem Kvirinalu.53 Odgovor s podrobno obra-
zložitvijo je bil nato poslan avstrijskemu veleposlaniku, kardinalu Albaniju,54
2. junija 1759 pa še dunajskemu nunciju.55
49 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 159v.
50 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 161v–162v.
51 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 159v.
52 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 164.
53 Sprejeti sklep je bil: »Dilata et ad mentem, mens est ut significentur difficultates«. Prim.
ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 174, 178 in 188.
54 V obrazložitvi je najti tudi poudarek, da je baron Codel i namenil sredstva za ustanovitev goriške škofije, združitev z ljubljansko pa bi bila v nasprotju z njegovo voljo. Prim. ASV,
Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 189–192v; 217–221v. Glej tudi ÖStA,
AVA, Alter Kultus, Ktn. 126, 22/1759, 6. oktober 1759.
55 ASV, Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I, str. 228–229v.
30
HS_12_konec.indd 30
11. 04. 2016 12:32:19
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Slika 11: Papež
Klemen XIII.
(1758–1769).
Po negativnem rimskem mnenju je cesarica nadškofa Attemsa poskušala
pregovoriti, da bi ljubljansko škofijo sprejel vsaj v začasno upravo do konca
vojne. Kot vemo, je v letih 1756–1763 potekala t. i. sedemletna vojna, ki je
Marijo Terezijo izjemno zaposlovala. Dunajska vlada je nadškofu Attemsu
celo predlagala, da bi poleg novih dohodkov ljubljanske škofije lahko obdržal
tudi dohodke opatije Topolska. Attemsovega odklonilnega stališča na Dunaju
sicer nikakor niso mogli razumeti, saj bi si pridobil knežji naslov, moč in višje
dohodke.56
Nadškof Attems je pri Mariji Tereziji kljub zavrnitvi ponujenega mesta še
naprej užival naklonjenost in zaupanje, kancler Vencelj Anton grof Kaunitz-
-Rietberg (Wenzel Anton von Kaunitz-Rietberg, 1753–1793) pa je bil ogorčen.
V noti cesarici z dne 27. januarja 1760 je namreč zapisal, da je bil problem
rimske zavrnitve dunajskega predloga predvsem v osebi samega nadškofa. Ta
je imel dobre stike in zveze v Rimu, naklonjen pa mu je bil tudi papež Benedikt
XIV., kar da se je odražalo zlasti v njegovem dolgotrajnem molku na pisma, ki
56 ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11 v. J. 1760, 8. februar 1760.
31
HS_12_konec.indd 31
11. 04. 2016 12:32:19
Jure Volčjak
Slika 12: Johann
Franz Anton grof
Khevenhüller
(Diözesanmuseum
St. Pölten).
so jih pošiljali z Dunaja. Kancler je še zapisal, da bi Attemsa morali enostavno
prisiliti, da bi sprejel dunajski načrt!57
Ko je bilo dokončno znano, da je načrt združitve obeh škofij propadel, je
bilo vladarici svetovano (tudi s strani avstrijskega veleposlanika pri Svetem
sedežu, kardinala Albanija), da je treba imenovanje novega ljubljanskega škofa
izpeljati gladko, brez novih trenj in kolizij z Rimom.58
Marija Terezija je sedaj mesto ljubljanskega škofa ponudila Johanu Francu
Antonu grofu Khevenhüllerju (Johann Franz Anton von Khevenhüller), po rodu
iz Celovca. Khevenhüller, od leta 1722 stolni kanonik v nemškem Augsburgu
in moravskem Olomoucu ter od leta 1747 tudi v Salzburgu, je bil med letoma
1734 in 1740 že škof v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt). Ker pa
v službi škofa ni imel veselja, se je škofiji leta 1740 odpovedal in se preselil v
Augsburg, kjer je do smrti leta 1762 deloval kot stolni kanonik.59 Cesarica je
Khevenhüllerja 9. februarja 1760 papežu že predlagala v potrditev.60 Kheven-
57 ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11 v. J. 1760, 27. januar 1760.
58 ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11 v. J. 1760, 8. februar 1760.
59 Kolaska, Khevenhül er, Johann Franz Anton, str. 223.
60 ÖStA, AVA, Ktn. 139, 11 v. J. 1760, 9. februar 1760. Nekaj gradiva o Khevenhül erjevem
32
HS_12_konec.indd 32
11. 04. 2016 12:32:20
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
hüller se je cesarici 12. julija 1760 iz Augsburga ponižno zahvalil za ponujeno
mesto, vendar mesta ljubljanskega škofa v nasprotju s pričakovanji dvora ni
sprejel. V pismu Mariji Tereziji je zapisal, da mesto škofa zahteva človeka,
polnega energije, sam pa da je že star in utrujen. Navedel je tudi, da preostale
dni svojega življenja želi preživeti v miru in molitvi.61
Na Dunaju so po hladnem tušu na plano potegnili plan B. Marija Terezija je
na predlog goriškega nadškofa Attemsa za novega ljubljanskega škofa papežu
23. avgusta 1760 predlagala goriškega sufragana, tržaškega škofa Leopolda
Jožefa Hanibala grofa Petazzija, in sicer »zaradi njegovih zaslug za državo,
učenosti in pobožnosti«, kot je bilo zapisano v predlogu za potrditev.62 Po oprav-
ljenem postopku je papež Klemen XIII. 15. decembra 1760 odobril premestitev
Petazzija iz Trsta v Ljubljano.63 S tem je bila triletna sedisvakanca v Ljubljani
končana, prav tako pa tudi ugibanje, kdo bo novi ljubljanski knezoškof. Nad-
škof Attems se je pri predlogu cesarici sicer uštel, saj ga novi ljubljanski škof
Petazzi po prisegi pred nadškofom Attemsom 7. januarja 1761 in po prevzemu
ljubljanske škofije 25. januarja 1761 ni priznal za svojega metropolita, ampak
je vztrajal pri neposredni podrejenosti ljubljanske škofije Svetemu sedežu.64
Raziskave zadnjih desetih let in novo najdeno gradivo v tujini so teorijo
o vrstnem redu opisanih dogodkov nekoliko spremenili. Doslej je veljalo, da
je dunajski dvor o združitvi obeh škofij pričel razmišljati šele potem, ko grof
Khevenhüller ni sprejel ponujenega mesta ljubljanskega škofa. Novoodkrito
gradivo pa dokazuje ravno nasprotno: Khevenhüllerju je bilo mesto ljubljan-
skega škofa ponujeno šele potem, ko je propadel načrt združitve ljubljanske
škofije in goriške nadškofije v personalno unijo.
Tudi po imenovanju Petazzija za ljubljanskega knezoškofa dunajska vlada
ideje o združitvi obeh škofij ni popolnoma odpisala.65 To je v pismu Martinu
Jožefu Jabacinu, med letoma 1762 in 1774 dekanu in med letoma 1775 in 1789
proštu kolegiatnega kapitlja v Novem mestu, še leta 1768 ugotavljal ljubljanski
stolni kanonik in gorenjski arhidiakon Jožef pl. Wolwitz. Pismo govori o bole-
zni ljubljanskega škofa Petazzija, v njem pa je Wolwitz na podlagi določenih
imenovanju za ljubljanskega škofa naj bi se nahajalo tudi v ARS v fondu SI AS 7 (Eccl.
L–2–(1–3), vendar dokumentov zaenkrat nismo našli. Za pomoč pri iskanju gradiva se
zahvaljujem dr. Lilijani Žnidaršič Golec.
61 »[…] die übrign noch wenign täge meines lebens in inbrünstigsten gebett, und auflehendes
himmels […]«. Prim. ÖStA, AVA, Ktn. 139, 15 vom J. 1760, 12. julij 1760, Augsburg.
62 »[…] in erwegung seiner stattlichen vernunfft, vortrefflichen gelehrtigkeit, auch fromm- und erbaulichen wandels […]«. Prim. ÖStA, AVA, Ktn. 139, 17 vom J. 1760, 23. avgust 1760.
63 NŠAL, NŠAL 101, 15. december 1760, Rim.
64 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 208.
65 AAG, Protocol us caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57, št. 893 (31.
december 1759, Dunaj); AAG, Rescripta 1759–1760, b. 6, št. 893 (31. december 1759, Dunaj).
33
HS_12_konec.indd 33
11. 04. 2016 12:32:20
Jure Volčjak
Slika 13: Leopold Jožef
Hanibal grof Petazzi, tržaški
škof (1740–1760), ljubljanski
knezoškof (1760–1772); (Dolinar:
Petazzi (Petaz, Petazi, Pettazzi)
von Castel Nuovo, str. 339).
dejstev sklepal, da so bila v igri vnovična prizadevanja za združitev obeh
episkopatov (goriškega in ljubljanskega). Kanonik Wolwitz je dekanu Jabacinu
naročil, naj o tem raje molči.66
Vir i
Arhivski viri
Archidiocesi di Gorizia – Archivi storici (= AAG)
- Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1750–1760, N. 57
- Rescripta 1750 (1751), b. 1
- Rescripta 1752, b. 2
- Rescripta 1757–1758, b. 5
Archivio Segreto Vaticano (= ASV)
- Arch. Concist., Acta Camerarii, b. 37
- Arch. Concist., Acta Congreg. Concist., 1759 I
Arhiv Republike Slovenije (= ARS)
- SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, RK 143, 144, 145, šk. 58
66 V pripisu se Wolwitz poleg tega pritožuje nad težavami v svojem arhidiakonatu. Pravi,
da goriški nadškof v svoji gorečnosti uredi veliko stvari, on sam kot arhidiakon pa zanje
navadno izve šele pozneje, a vse to potrpežljivo prenaša. Zapisal je, da se vse preveč in
prehitro spreminja. Prim. KANM, šk. 32, f. 34/3, št. 210 (5. julij 1768, Ljubljana). Regest
v Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 382. Ljubljanski škof Petazzi je kmalu potem zaprosil, da bi za pomožnega škofa koadjutorja imenovali Karla Janeza Herbersteina. Glej: ASV, Arch.
Concist., Acta Camerari , b. 37, str. 23.
34
HS_12_konec.indd 34
11. 04. 2016 12:32:20
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
- SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, šk. 255, 256
- SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 179
- SI AS 1071, Zbirka grbov
Diözesanmuseum St. Pölten
- Galerie der Bischöfe (Khevenhüller)
Kapiteljski arhiv Novo mesto (= KANM)
- KANM, Spisi, šk. 32, f. 34/3
Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL)
- NŠAL/KANM, Spisi in listine, šk. 5, f. 12
- NŠAL 101, Zbirka listin
- NŠAL 508, Maks Miklavčič, šk. 182: Črnilogar, Priprava in ustanovitev goriške
nadškofije
Österreichisches Staatsarchiv (= ÖStA)
Allgemeines Verwaltungsarchiv (= AVA)
- Alter Cultus, Ktn. 82, 120, 121, 123, 124, 125, 126, 139
Haus-, Hof- und Staatsarchiv (= HHStA)
- Rom–Vatikan I., Korrespondenz Albani 1743–1779, Ktn. 134a, 135, 138, 146
- Rom–Vatikan I., Korrespondenz Kardinal Mellini 1743–1779, Ktn. 238, 240
- Rom–Vatikan I., Rom – Korrespondenz, Berichte 1748 V.–XII., Fasz. 143 (alt
196, 197)
Objavljeni viri
Attems, Karel Mihael: Lettere di Carlo Michele d’Attems a Franz Xaver Taufferer
(1764–1773) (ur. Vesna Cunja). Udine: Istituto Pio Paschini, 2003.
Attems, Karel Mihael: Slovenske pridige. Za prvo objavo pripravila in s spremnimi
besedili opremila Lojzka Bratuž. Knjižna zbirka Kulturna dediščina. Trst:
Založništvo tržaškega tiska, 1993.
Kralj, Franc in Luigi Tavano: Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di
Gorizia, Tolmino e Duino dell’ arcidiocesi di Gorizia 1750–1759. Atti delle
visite pastorali di Carlo Michaele d’Attems arcivesovo di Gorizia 1752–1774,
1. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1994.
Kralj, Franc – Tavano, Luigi: Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell’ arcidiocesi di Gorizia 1762–1773. Atti delle visite pastorali di Carlo Michaele d’Attems arcivesovo di Gorizia 1752–1774, 4. Gorizia:
Istituto di storia sociale e religiosa, 2000.
Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadško-
fije 1751–1773. Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa
Attemsa 1752–1774, 2. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodo-
vino Cerkve Teološke fakultete, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991.
Tropper, Peter G.: Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl
Michael von Attems in Kärnten von 1751 bis 1762. Fontes rerum Austriacarum,
Abt. 2: Diplomataria et acta, Bd. 87; Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa
Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774, Zv. 3. Wien: Verlag der Österreichi-
schen Akademie der Wissenschaften, 1993.
Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA).
Uradni list Republike Slovenije, 30, 2006.
35
HS_12_konec.indd 35
11. 04. 2016 12:32:20
Jure Volčjak
Neobjavljeni viri
Volčjak, Jure: Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Attemsa za arhidiakonate
na Kranjskem 1752–1771 (v pripravi za objavo).
Spletni viri
Evidenca arhivskega gradiva v tujini, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence. Dostopno
na , dostop 13. 7. 2015.
Grb veleposlanika in škofa Harracha. Dostopno na , dostop 28. 6. 2015.
Stolna cerkev sv. Hilarija in Tacijana, Gorica. Dostopno na , dostop
25. 9. 2014.
Stolna cerkev Marijinega oznanjenja, Videm. Dostopno na , dostop 25. 9. 2014.
Papež Klemen XIII. Dostopno na , dostop 10. 4. 2015.
Liter atur a
Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto: Regesti listin in popis gradiva. Acta
Ecclesiastica Sloveniae 17. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki
fakulteti Univerze v Ljubljani 1995.
Benedik, Metod: Protireformacija in katoliška prenova. Zgodovina Cerkve na Sloven-
skem (ur. Metod Benedik). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 113–152.
Bergamini, Giuseppe: La soppressione del patriarcato di Aquileia in alcune opere d’arte
friulane e in un dipinto di Placido Costanzi. Vultus Ecclesiae, 2, 2001, str. 21–27.
Cunja, Vesna: Aspetti di cultura e di vita religiosa nelle lettere di Carlo Michele
d’Attems, Arcivescovo di Gorizia, a Franz Xaver Taufferer, Abate di Sticna,
1764–1773. Tesi di Laurea. Pavia: Università degli studi, Facoltà di lettere e
filosofia, 1995.
De Nicolo, Chiara, Daniela Fain, Alessandra Martina, Alessandra in Luigi Tavano:
Goriški arhivski viri o K. M. Attemsu. Carlo Michele d’ Attems primo archive-
scovo di Gorizia (1752–1774), vol. 1: Studi introduttivi. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei,
1988, str. 59–99.
Del Negro, Pietro: Venezia e la fine del patriarcato di Aquileia. Carlo Michele d’Attems
primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), vol. 2: Fra curia romana e stato
absburgico, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar). Gorizia:
Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, Istituto per gli Incontri Culturali
Mitteleuropei, 1990, str. 31–60.
Dolinar, France Martin: Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije. Carlo
Michele d’Attems primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), vol. 2: Fra curia
romana e stato absburgico, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M.
Dolinar). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, Istituto per gli
Incontri Culturali Mitteleuropei, 1990, str. 183–198.
36
HS_12_konec.indd 36
11. 04. 2016 12:32:20
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
Dolinar, France Martin: Jožefinizem in janzenizem. Zgodovina Cerkve na Slovenskem
(ur. Metod Benedik). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 153–171.
Dolinar, France Martin: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007.
Dolinar, France Martin: Od pražupnije do jožefinskih reform. Več kot tisoč let: Kro-
nika župnije sv. Jurija Stara Loka (ur. Alojzij Pavel Florjančič). Stara Loka [i. e.], Ljubljana: Salve, 2005, str. 33–43.
Dolinar, France Martin: Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve goriške nad-
škofije. Goriški letnik, 29, 2002, str. 67–81.
Dolinar, France Martin: Petazzi (Petaz, Petazi, Pettazzi) von Castel Nuovo, Leopold
Joseph Hannibal Graf (1703–1772). Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches:
1648 bis 1803: Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker und
Humblot, 1990, str. 339–340.
Dolinar, France Martin: Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela
oglejskega patriarhata do jožefinskih reform. Barok na Goriškem (ur. Ferdinand
Šerbelj). Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberk; Ljubljana: Narodna
galerija, 2006, str. 21–28.
Dolinar, France Martin: Prošti novomeškega kapitlja: 1493–1993. [Novo mesto]:
Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1993.
Dolinar, France Martin: Slovenska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae
11. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v
Ljubljani 1989.
Edelmayer, Friedrich: La Casa d’Austria e la fine del patriarcato di Aquileia: Argomenti
e polemiche. Aquileia e il suo patriarcato: Memorie Storiche Forogiuliesi: Gior-
nale della Deputazione di Storia Patria per il Friuli, LXXX, 2000, str. 555–580.
Edelmayer, Friedrich: La soppressione del patriarcato di Aquileia. Patriarchi: Quindici
secoli di civiltà fra l’Adriatico e l’Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe
Bergamini). Milano: Skira, 2000, str. 399–401.
Franz, Monika: Die Gründung der Erzdiözese Görz nach Wiener archivalischen Quel-
len. Carlo Michele dʼAttems primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), vol. 2: Fra
curia romana e stato absburgico, Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France
M. Dolinar). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, Istituto per
gli Incontri Culturali Mitteleuropei, 1990, str. 153–182.
Klinec, Rudolf: Zgodovina goriške nadškofije. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1951.
Kolaska, Alfred: Khevenhüller, Johann Franz Anton. Die Bischöfe des Heiligen
römischen Reiches: 1648 bis 1803: Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz).
Berlin: Duncker und Humblot, 1990, str. 223.
Kušej, Rado: Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve s posebnim ozirom na
razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Učbeniki Juridične fakultete
v Ljubljani 2. Ljubljana: Juridična fakulteta, 1923.
Ožinger, Anton: Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nad-
škofa Karla Mihaela Attemsa (1750–1774) v luči njegovih vizitacij. Doktorska
disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1994.
Patriarchi: Quindici secoli di civiltà fra l’Adriatico e l’Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000.
Rainer, Johann: La formazione delle diocesi nell’Austria interna. Chiese di fron-
tiera: Miscellanea di studi in onore di Luigi Tavano in occasione del suo
37
HS_12_konec.indd 37
11. 04. 2016 12:32:20
Jure Volčjak
settantacinquesimo compleanno. Fonti e studi di storia sociale e religiosa 14.
Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, 1999, str. 33–48.
Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011.
Tavano, Luigi: La diocesi di Gorizia 1750–1947. Mariano del Friuli (GO): Istituto di
storia sociale e religiosa di Gorizia, Edizioni della Laguna, 2004.
Tavano, Luigi: La personalità e l’azione pastorale di Carlo Michaele d’Attems. Carlo
Michele d’Attems primo archivescovo di Gorizia (1752–1774), vol. 2: Fra curia
romana e stato absburgico. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, 1990, str. 219–271.
Tavano, Luigi: Prvi goriški nadškof Karel Mihael grof Attems (1711–1774) in Slovenci.
Zgodovinski časopis, 44/3, 1990, str. 387–392.
Tavano, Sergio: Da Aquileia a Gorizia: Scritti scelti. Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia, Serie seconda: Studi 17. Trieste: Deputazione di storia patria per
la Venezia Giulia, 2008.
Tavano, Sergio: Dal patriarcato a due arcidiocesi. Memorie Storiche Forogiuliesi: Gior-
nale della Deputazione di Storia Patria per il Friuli, LXXXII, 2002, str. 257–265.
Trebbi, Giuseppe: Alle origini dell’arcidiocesi di Gorizia: Il dibattito al tempo di
Francesco Barbaro. L’arcidiocesi di Gorizia dall’istituzione alla fine dell’Impero
asburgico (1751–1918). [Atti del Convegno internazionale: Gorizia, 29 novembre–1
dicembre 2001.] [Udine]: Forum, 2002, str. 3–25.
Volčjak, Jure: Cerkev na Kranjskem pod goriško nadškofijo v času Karla Mihaela
Attemsa (1750–1774). Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Uni-
verze v Ljubljani, 2014.
Rearranging Diocesan Borders in Mid-18th Century Carniola
The 1758 Proposal to Unite the Gorizia Archdiocese
and the Ljubljana Diocese
Summary
On 5 December 1757, the Ljubljana bishop Ernst Amadeus Thomas Count
Attems (Ernst Amadeus Thomas Graf von Attems) unexpectedly died in
Vienna. His death encouraged the idea of joining the Gorizia Archdiocese and
the Ljubljana Diocese into a personal union, a plan that was strongly advocated
by the Viennese court, and of transferring the princely title from the Bishop
of Ljubljana to the Archbishop of Gorizia. The proposition revealing Vienna’s
intention to reform church administration in Inner Austrian lands eventually
failed due to strong opposition from Rome and the Archbishop of Gorizia Karl
Michael Count Attems (Karl Michael Graf von Attems).
Based on the records that the author has recently found at the archives in
Austria, Italy and the Vatican, the article outlines the situation in the Patriarchate
38
HS_12_konec.indd 38
11. 04. 2016 12:32:20
Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja
of Aquileia after 1420, when the Habsburgs once and for all lost their influence
in nominating the patriarchs of Aquileia. The paper also depicts the endeavours
of Vienna to abolish the Patriarchate (1751) and to found the Archdiocese of
Gorizia (1751). It sheds new light on the events in the Ljubljana Diocese and
the Gorizia Archdiocese at the end of the 1750s and recounts the actual course
of events at the occasion of the up to now relatively unknown nomination of
the Augsburg Cathedral canon John Franz Count Khevenhüller (Johann Franz
Graf von Khevenhüller) for the Bishop of Ljubljana, explaining the complex
game played by the different “players” before the Bishop of Trieste Leopold
Joseph Hannibal Count Petazzi (Leopold Joseph Hannibal Graf von Petazzi)
was eventually appointed the bishop in Ljubljana.
39
HS_12_konec.indd 39
11. 04. 2016 12:32:20
HS_12_konec.indd 40
11. 04. 2016 12:32:20
Župljani Iga proti župnijski duhovščini
v letu 1782
Upor proti nujnim reformam ali proti »novi veri«?
Lilijana Žnidaršič Golec*
IZVLEČEK
Prispevek namenja osrednjo pozornost zgovornejšim delom zaslišanj vernikov in
duhovščine župnije Ig v maju 1782. Izpovedi petinštiridesetih moških in osmih
žensk, starih od 15 do 80 let, ter šestih duhovnikov so v celoti zanimiv zgodovinski
vir. Bralcu približajo tedanjo cerkveno vernost in odnose med ljudmi, osvetljujejo
pa tudi problematiko t. i. poznega janzenizma.
KLJUČNE BESEDE
župnija Ig, versko življenje, katolištvo, luteranstvo, janzenizem
ABSTRACT
The article examines two revealing interrogation protocols containing the state-
ments of 53 parishioners and six priests taken at Ig near Ljubljana in May 1782. The
selected passages illustrate the background to the conflict between the parish com-
munity of Ig and its priests and shed light on the broader religious as well as social
context. Special attention is paid to the phenomenon of (Late) Jansenism.
KEY WORDS
parish of Ig, religious life, Catholicism, Lutheranism, Jansenism
Februarja 1782, le osem mesecev po prihodu župnika Jožefa Gollmayerja
na Ig, je Deželno glavarstvo za Kranjsko v Ljubljani prejelo pritožbo skupine
ižanskih župljanov proti njihovi duhovščini.1 Pritožbo je 6. februarja nave-
denega leta vložil zakupnik gospostva Ig (Zonek) Janez Krištof Glazbichler.2
Odrejena je bila preiskava, ki sta jo vodila predstavnika svetne in cerkvene
oblasti: Janez Nepomuk Ursini grof Blagaj in generalni vikar ljubljanske škofije
* Doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec, Arhiv Republike Slovenije, e-naslov: lilijana.znidarsic@
gov.si
1
Prim. kronološka seznama župnikov in kaplanov na Igu v Baraga, Župnija Ig, str. 111 in 119.
2
Glazbichlerjevo »naznanilo« z dne 6. februarja 1782 v SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1. O
gospostvu Ig (Zonek) prim. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 190.
41
HS_12_konec.indd 41
11. 04. 2016 12:32:20
Lilijana Žnidaršič Golec
Jožef Mikolič (Mikollitsch).3 Na podlagi zaslišanj triinpetdesetih župljanov4
in šestih duhovnikov sta v prvi polovici maja 1782 nastala 168 strani dolga
zapisnika.5 Ižance so motile predvsem spremembe v zakramentalni praksi,
še zlasti strogost njihovih duhovnikov pri spovedovanju in delitvi obhajila;
brez vseh zakramentov za umirajoče naj bi celo umrlo več župljanov. Precej
strožje kot dotlej in prepočasi so po prepričanju Ižancev tekle tudi priprave
na zakrament svetega zakona.6 Nekatere župljane so po drugi strani zmotile
»novosti« v nauku, tako denimo glede zveličanja oziroma večnega pogubljenja
zaradi neprave vere, glede češčenja svetnikov in romanj ali glede Marijinega
brezmadežnega spočetja. Nekateri ižanski duhovniki naj bi imeli nespreje-
mljiva stališča o zgodovini Cerkve in delitvi pristojnosti med cerkvenimi in
svetnimi oblastmi. Zapisnika izpričujeta razmeroma velik interes laikov za
verska in cerkvena vprašanja ter pomembno vlogo tradicionalnega, »baroč-
nega« katolištva v njihovem življenju. V nadaljevanju pobliže predstavljena
vsebina obeh zapisnikov odstira hkrati vpogled v odnose in stike med verniki
ter med verniki in duhovniki. Odseva pa tudi dogajanje v širšem katoliškem
prostoru, tisti čas zaznamovanem z napetostmi med privrženci razsvetljenskega
reformizma in njihovimi nasprotniki.7
Najprej si oglejmo nekaj reprezentativnih izjav zaslišanih vernikov in
duhovščine v zvezi z zakramentoma pokore – spovedi in sv. Rešnjega telesa –
obhajila. Triindvajsetletna Helena Švigelj (Schwiegl), poročena na Sarskem,8 je
na zaslišanju na primer povedala, da je bila že dvakrat pri spovedi pri župniku,
a da še ne sme k obhajilu. Za razlog ni vedela; pri spovedi ji je bilo zgolj reče-
no, da mora »dan in noč delati pokoro in da bo prvič obhajana čez tri tedne«.
Župnikova zavrnitev naj bi jo tako zelo prizadela, da se je jokajoč odpravila
domov. Mož ji je nato prepovedal, da bi šla še kdaj k spovedi na Ig, saj naj bi
3
Dogajanje na Igu kratko povzema Golia, Škof Karel Herberstein, str. 110 sl. Na pomen gra-
diva, nastalega ob preiskavi – zlasti v povezavi s problematiko janzenizma – je pred nekaj
leti opozoril France Baraga (Baraga, Župnija Ig, str. 80).
4
Upoštevaje, da je župnija v obravnavanem obdobju štela okoli 1500 oseb (ob štetju leta 1754
1335), predstavlja tri npetdeset zaslišanih vernikov približno sedem odstotkov vseh župljanov.
5
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, zapisnik zaslišanj vernikov v obsegu 118 strani od 6. do 8. ter od 10. do 12. maja – v nadaljevanju okrajšano označen z I.; zapisnik zaslišanj duhovnikov
v obsegu 50 strani 13. in 14. maja – v nadaljevanju okrajšano označen z II.
6
O zakramentih, o katerih je govor v tem prispevku – tj. zakramentih »evharistije«, »pokore
in sprave«, »bolniškega maziljenja« in »svetega zakona« – ter o imenih za prvonavedena
jedrnato Katekizem Katoliške cerkve, str. 331–401 in 418–433.
7
Širši okvir temu dogajanju daje dovolj pregledno Zgodovina Cerkve, zv. 4, str. 103–119.
8
Kraji (s podružnicami) na območju župnije Ig v času jožefinskih reform so predstavljeni v
Dolinar, Razvoj ižanske župnije, str. 20–26.
42
HS_12_konec.indd 42
11. 04. 2016 12:32:20
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
Slika 1: Prva stran zapisnika z zaslišanj župljanov župnije Ig,
6. maj 1782 (Arhiv Republike Slovenije, SI AS 7, šk. 233).
43
HS_12_konec.indd 43
11. 04. 2016 12:32:21
Lilijana Žnidaršič Golec
se bal, da si bo začela kaj domišljati.9 Nekoliko drugače je odziv Heleninega
moža opisal petdesetletni Jakob Šircelj (Schirzel) s Studenca. Matija Švigelj
naj bi njemu in Mateju Ivancu (Ivanz) povedal, da je njegova žena postala
zmedena potem, ko je bila na Igu (že) dvakrat pri spovedi. Zato da ji je rekel,
naj se – če se bo šla še kdaj spovedat na Ig – ne vrača domov. Če bo želela k
spovedi, jo bo peljal kam drugam.10 Jakobu Širclju je o tem, da mu župnik niti
po dveh spovedih ni dovolil prejeti obhajila, potožil tudi Andrej Šteh (Sch-
tech?) iz Kota. Šteh se je znašel tako, da je odšel v Preserje, kjer ga je župnik
izprašal iz krščanskega nauka, ga spovedal in nato pustil k obhajilu.11 Prav tako
v Preserje je k spovedi in obhajilu dvajsetletno, na Studencu poročeno Mico
Zupič (Supitschin) poslala njena mati iz Matene vasi.12 Da pri mašah v ižanski
župniji še nikoli ni bilo tako malo obhajancev, je na zaslišanju poudarilo več
oseb, med njimi šestdesetletna vdova Neža Kramar.13
Na tovrstne očitke je 14. maja odgovoril župnik Jožef Gollmayer14 rekoč,
da »pravi prejem zakramentov, predvsem pokore in sv. Rešnjega telesa, zah-
teva notranjo pripravljenost, glede katere pa pritožnik nima niti pravice niti
uvida, da bi [o njej] sodil«. Pogosto obhajanje po Gollmayerjevih besedah
nikakor ni bilo zadostno znamenje potrebne (notranje) pripravljenosti. Da
so nekateri hodili k zakramentoma v druge župnije, je bilo po njegovo prej
posledica njihove trme in svojeglavosti kot resnične potrebe.15 Na vprašanje
zasliševalcev, od kod črpa smernice pri podeljevanju zakramentov, je tedaj
šestinštiridesetletni Gollmayer odgovoril, da v letih, ko se je sam šolal, zaradi
»takratnih nesrečnih časov« do njega prava načela niti niso prišla. Starih prin-
cipov se je zato držal vse dotlej, dokler mu niso teh, po katerih se zdaj ravna,
posredovali škof [Karel Janez] Herberstein in delno njegovi dobri prijatelji.
Ti so mu svetovali in mu tudi poslali dobre knjige, navedene na seznamu,
ki ga je izročil komisiji.16 Na seznamu, ohranjenem skupaj s spiskoma knjig
ižanskih kaplanov Jožefa Škrinjarja (Skriner) in Janeza Božiča (Wositsch),17
dejansko srečamo dela, ki se zavzemajo za strogost na področju spovedne in
obhajilne prakse. Eno takšnih del je Pastor Bonus ( Dobri pastir) leta 1720
9
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 60–61.
10 Prav tam, I., str. 13–14.
11 Prav tam, I., str. 9.
12 Prav tam, I., str. 70.
13 Prav tam, I., str. 96–97.
14 Njegov biogram najdemo v Baraga, Župnija Ig, str. 86.
15 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, II., str. 34–35.
16 Prav tam, II., str. 32–33.
17 O Jožefu (Joahimu) Škrinjarju in Janezu (Nepomuku) Božiču Baraga, Župnija Ig, str. 80
(Božič) in 113 (Škrinjar).
44
HS_12_konec.indd 44
11. 04. 2016 12:32:21
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
umrlega Jana Opstraeta, ki se je zaradi pretiranega rigorizma znašlo na Indeksu
prepovedanih knjig.18 Na Slovenskem izdajo iz leta 1771 danes hrani Narodna
in univerzitetna knjižnica, izdaji iz let 1776 in 1783 pa ljubljanska Semeniška
knjižnica.19 Opstraetov Dobri pastir spovednikom med drugim nalaga, naj s
pomočjo konkretnih vprašanj ugotovijo, ali spovedanec ljubi Boga bolj kot vse
drugo.20 V povezavi s pogostostjo obhajila avtor ločuje tri skupine vernikov.
V najnižji so tisti, ki Boga ljubijo bolj ko svet, a se trudijo izogibati le večjim
grehom; ti naj obhajilo prejmejo od enkrat do petkrat na leto. Sledijo verniki,
katerih dejanja in dobra dela kažejo, da v božji ljubezni napredujejo; te se
lahko obhaja enkrat mesečno. Enkrat na teden pa smejo k obhajilu tisti, ki si
iskreno prizadevajo, da ne bi zagrešili niti manjših odpustljivih grehov. Več
slabega kot dobrega naj bi prinašalo vsakodnevno obhajilo.21
Zdi se, da je župljane Iga še bolj kot v zgornjih primerih skrbelo, da bi
sami ali njihovi bližnji obhajila ne prejeli pred smrtjo. V tej zvezi je zgovorno
pričanje Janeza Fistra, šestdesetletnega cerkovnika cerkve sv. Jedrt v Iški.
Njegovo zdaj že pokojno ženo Alenko, ki je bolehala približno tri leta, je v
drugi polovici novembra 1781 spovedal in previdel kaplan Janez Božič. Alenki
se je stanje najprej izboljšalo, ko pa se ji je znova poslabšalo, je Fister odšel po
Božiča. Namesto njega je v hišo še isto popoldne prišel kaplan Jožef Škrinjar,
ki je bolnico spovedal in ji dal poslednje olje (zakrament maziljenja), ne pa
obhajila. Čeprav naj za obhajilo ne bi niti zaprosila, so ljudje po njeni smrti
začeli govoriti, da je umrla, ne da bi se prej spovedala.22 Za večino vernikov
sta bila spoved oziroma odveza pri spovedi in prejem obhajila pač neločljivo
povezana: potem ko se je človek grehov spovedal in dobil odvezo, je šel še
k obhajilu. Ljubljanski škof Karel Janez Herberstein (1769/1772–1787), pod
pristojnost katerega je spadala ižanska župnija, je svojim duhovnikom sam
naročal, naj zakramentov pokore in sv. Rešnjega telesa bolnikom ne delijo
hkrati, ampak po daljšem ali krajšem časovnem presledku.23 Toda večji del
vernikov tega očitno ni razumel in/ali hotel sprejeti.
Podobno velja za priprave na zakon, ki so poroke menda lahko zavlekle
18 Index librorum prohibitorum, str. 222.
19 Prim. Vidmar, Prepovedane knjige, str. 233–236.
20 Čebulj, Janzenizem na Slovenskem, str. 10 (z ustreznimi navedki iz dela Pastor bonus v opombah).
21 Prav tam, str. 11–12.
22 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 32–33.
23 Prim. Čebulj, Janzenizem na Slovenskem, str. 6. O škofu Herbersteinu Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 211–230. Različne interpretacije o škofovi vlogi in namenih srečamo v prispevkih zbornika Herbersteinov simpozij v Rimu. Pri tem je treba upoštevati, da Herbersteinova stališča niso bila statična. Do zdaj znani viri kažejo, da so z leti v marsičem postala radikalnejša.
45
HS_12_konec.indd 45
11. 04. 2016 12:32:21
Lilijana Žnidaršič Golec
Slika 2: Ljubljanski škof
Karel Janez Herberstein
(1769/1772–1787).
za več mesecev.24 Kar devetkrat naj bi morala k pouku pred poroko zaročenca
Helena Mavc (Mauz) s Planince in Jožef Kaplja (Kappel) iz Podkraja.25 Precej
podrobno je predporočne težave svojega nečaka Jožefa Zupiča (Schupitsch)
predstavil Jurij Rot (Roth) s Studenca. Njegov nečak Jožef da se je hotel leto
prej v času pusta poročiti z Mico, hčerjo Matije Jankoviča (Jankouitsch) iz
Matene. O nameravani poroki naj bi zaročenca že obvestila pristojno gospo-
stvo Ig (Zonek), vendar naj bi jima župnik, h kateremu sta šla zaradi oklicev,
rekel, da ju bo oklical le, če bosta dovolj dobro poznala krščanski nauk. Tako
sta šla večkrat na pogovor k vikarju Nikolaju Gollmayerju, ki ju je izprašal
in nevesto zatem napotil še k njenemu spovedniku. Toda njen spovednik,
kaplan Škrinjar, je Mici naročil, naj se pri njem oglasi tudi naslednje jutro, to
noč pa da naj moli, da ga bo Bog razsvetlil in ji bo lahko svetoval, ali naj se
sploh poroči. Ko je šla Mica naslednji dan k Škrinjarju k spovedi, pa naj bi
ji ta dejal, da bo, če se poroči z Zupičem, zapadla v velik greh. Rot se je zato
obrnil na gospostvo in po okrog mesecu dni je nazadnje – potem ko sta šla
zaročenca h katehezi k vikarju že osemkrat – le prišlo do poroke.26 Da je Mici
odsvetoval zakon z Jožefom Kapljo, češ da bi zaradi poroke z njim »zapadla v
velik greh«, je moral izpraševalcema pojasnjevati tudi kaplan Škrinjar. Mica
24 Prim. SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 12–13 (zaslišanje Jakoba Širclja).
25 Tako na zaslišanju nevestin oče Matija Mavc (Mauz). SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str.
56.
26 Prav tam, I., str. 20–21.
46
HS_12_konec.indd 46
11. 04. 2016 12:32:21
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
naj bi se hotela pri njem ne samo spovedati, temveč se tudi dodatno poučiti
glede zakonskega življenja. Zato jo je seveda vprašal, kako to, da se o tem ni
spraševala prej, saj je stan, v katerega se podaja, težak. Poleg tega je želel od
nje izvedeti, kakšen je njen ženin. Ker je ugotovil, da ne ve, je izrazil začu-
denje, da se hoče »spustiti v tako tesno zvezo«. Rekel ji je, da lahko pride
drugi dan zjutraj k spovedi, medtem pa prosi Boga, naj razsvetli njo in njega,
da ji bo lahko dal pravi nasvet. Na očitek, da naj bi tudi ženinu dejal, da bo
pogubljen, če se poroči z Mico, pa je kaplan Škrinjar odgovoril, da o tem z
Jožefom Kapljo ni nikoli govoril.27
Kar zadeva nezakramentalni segment nauka, je nekatere Ižance s svojimi
izjavami vidno vznemiril vikar Nikolaj Gollmayer, župnikov ožji sorodnik,
verjetno njegov nečak.28 Na Igu poročeni Ljubljančanki Marijani Rot (Roth)
naj bi na predvečer godu sv. Luke, tj. 17. oktobra 1781, v mežnariji, kjer je
takrat še stanoval, dejal, da so bili prejšnji duhovniki vsi slepi in da so bili kot
vsi drugi ljudje na Igu pogubljeni.29 Vikar je na zaslišanju vztrajal, da ga je
Rotova napačno razumela in da je tak sklep naredila sama. Ni ji rekel, da bodo
dotedanji ižanski in drugi duhovniki pogubljeni, ker niso »prav učili«, pač pa:
»Če so ljudje živeli po zapovedih in se držali evangelija, je to dobro zanje, če
pa ne, jih bo sodil Bog.« Rotovi, ki je prva začela kritizirati ižanska kaplana,
češ da učita drugače kot njuni predhodniki, je zgolj odvrnil, da učita prav. Da
bi takrat tudi rekel, da so bili »vsi Ižanci od Kristusovega rojstva naprej pogu-
bljeni«, se ni spomnil.30 Ob neki drugi priložnosti naj bi vikar trdil nekoliko
drugače, in sicer da se je »ob prejšnjem nauku zveličalo malo ljudi«. Dvomil
da naj bi celo o zveličanju lastnih staršev, pa tudi zveličanju sv. Frančiška
Ksaverija, saj naj bi ta ljudi silil h krščanski veri.31 Vikar se je branil, da se ne
spomni, da bi kdaj govoril kaj takšnega. Ob omenjeni priložnosti naj bi dejal
le, da je pot v nebesa ozka in da ne verjame, da bi bil kateri koli svetnik, ki
bi ljudi silil k veri, v nebesih. O svojih starših pa da ne bi mogel sploh ničesar
reči; njegova mati je namreč umrla, ko je bil še otrok, njegov oče pa je še živ.32
O pravilnosti »novega nauka« se je z župljani očitno pogovarjal tudi benefi-
ciat na Kureščku, Jožef Marn.33 Marn naj bi Juriju Kališniku (Kallischneck,
27 Prav tam, II., str. 26–28.
28 Prim. Baraga, Župnija Ig, str. 86.
29 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 62. Prim. prav tam, str. 21 (pričanje Marijaninega moža Jurija Rota).
30 Prav tam, II., str. 12–13.
31 Prim. prav tam, II., str. 16 in I., str. 77–78 (pričanje Jurija Kališnika (Kal ischneck) .
32 Prav tam, II., str. 16–17.
33
Jožef Marn je bil doma iz (ljubljanske) Šiške, v času zaslišanja je bil star 46 let. SI AS 7, šk.
233, Eccl. I-26-1, II., str. 1.
47
HS_12_konec.indd 47
11. 04. 2016 12:32:21
Lilijana Žnidaršič Golec
Kallscheck), stanujočemu na posesti gradu Namršelj v Želimljem, rekel, da
je »nauk, ki se zdaj začenja, obstajal pred petsto leti«. Beneficiat je takšno
izjavo zanikal. Dejal naj bi, da je »ta nauk oznanjal Kristus in so ga pridigali
apostoli. S časom, pretežno v 11. stoletju, so ga okrnili zli učitelji, vendar pa ga
je Cerkev ohranjala ves čas.«34 Dodajmo, da se 11. stoletje – resda v kontekstu
pristojnosti škofov v t. i. zakonskih zadevah – pojavlja kot prelomnica tudi v
znamenitem pastirskem pismu škofa Herbersteina iz leta 1782.35
Da so bila verska vprašanja vsaj delu Ižancev še kako mar, dokazuje
pričanje nekaj nad šestdeset let starega vdovca Gregorja Štembala (Stambou).
Štembala je zmotila župnikova pridiga na praznik Marijinega brezmadežnega
spočetja, 8. decembra 1781. Župnik Jožef Gollmayer naj bi pridigal takole:
»Danes praznujemo, kot pravite, brezmadežno spočetje Marije. A ne verjemite
tega, zakaj vse, kar je podvrženo smrti, je rojeno z izvirnim grehom (in der
Erbsünd gebohren). Vendar pa je Bog – kakor pri sv. Janezu Krstniku – njeno
[Marijino] dušo in telo prej na poseben način pripravil, da bi bila vredna postati
Božja mati.« Na poti od maše domov naj bi se Štembal o pridigi pogovarjal s
svojim sosedom Jožefom Modicem (Modez). Ni mu bilo všeč, da se v cerkvi
navadno ne berejo svetopisemska besedila, določena za posamezne nedelje in
praznike (Epistel). Ker je znal Jožef Modec brati, ga je Štembal prosil, naj mu
jih prebere [za ta praznik], kar je Modec tudi storil. Potem je postal Štembal
še bolj nejevoljen, še zlasti ker so praznik [Marijinega brezmadežnega spoče-
tja] uvedli pobožni možje.36 Drugače je svojo pridigo na zaslišanju predstavil
župnik. Dejal naj bi: »Razlog našega češčenja in posnemanja so Marijine
odlike. Nekateri na današnji dan Marijo hvalijo zaradi njenega brezmadežne-
ga spočetja, sam pa ne bom tako ravnal, kajti ne gre za vprašanje vere. Tudi
Sveto pismo pravi, da je vse, kar izhaja iz Adama na enak način, prizadeto
z njegovim grehom (von seiner Sünde nicht frei sei) ter podvrženo časnim
kaznim za grehe kot tudi smrti in drugim telesnim bolečinam. Kar zadeva
osvoboditev [od teh stvari], je bilo Bogu všeč posvetiti sv. Janeza [Krstnika] v
telesu njegove matere [Elizabete]. Zakaj bi torej dvomili o tem, da Bog svoje
bodoče matere ni posvetil na še odličnejši način? Toda to so le mnenja, Cerkev
o tem še ni nič odločila.« V pridigi naj bi zatem prešel na Marijine odlike, kot
so materinstvo, nedolžnost in podobno. Ko je opazil, da so se nekateri ob to
spotikali, mu je bilo zelo žal, pa čeprav izrečeno ni bilo v nasprotju s cerkvenim
naukom.37 Napako je skušal popraviti tako, da je pri naslednji pridigi prosil, naj
34 Prav tam, II., str. 4–5.
35 Dolinar, Herbersteinovo pastirsko pismo, str. 251.
36 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 89–90.
37 Dejansko je bila dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju razglašena več desetletij
pozneje, 8. decembra 1854.
48
HS_12_konec.indd 48
11. 04. 2016 12:32:21
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
se v primeru dvoma ljudje obrnejo nanj. V zvezi s svetopisemskimi besedili
je župnik pojasnil, da jih ljudstvu, če jih ne bi moglo razumeti, ne berejo.38
V obeh zapisnikih izražene spremembe na področju dušnega pastirstva
so v nekaterih duhovniških in laiških krogih kmalu obveljale za luteranske.39
Ko sta zasliševalca že omenjenega Jurija Rota na primer vprašala, zakaj ga
ljudje »obkladajo z luteranom«, je ta odgovoril, da zato, ker na Igu duhovniki
»drugače poučujejo kot prej in kot [poučujejo] še zdaj v sosednjih župnijah«.
Pomemben razlog naj bi bilo tudi to, da ljudje niso smeli k obhajilu.40 Da imajo
Ižance za luterane prebivalci sosednjih župnij, je potrdil kaplan Škrinjar, a je
pri tem poudaril, da Ižanci po eni strani »godrnjajo nad svojimi duhovniki, ker
jih ti ne pustijo k objahilu, po drugi strani pa zasmehujejo tiste sožupljane, ki
k obhajilu smejo«.41 Da je odpor njegovih vernikov nastal pod vplivom duho-
vščine sosednjih župnij, je bil prepričan župnik Gollmayer. V teh župnijah naj
bi namreč »vso pobožnost in jedro krščanstva sestavljali zunanje pobožnosti in
prejemanje zakramentov«. Za te duhovnike naj bi bil dober kristjan pač tisti,
ki je šel velikokrat v cerkev, se vpisal v mnoge bratovščine, iskal odpustke,
hodil pogosto k spovedi in obhajilu. Drugače da je v njegovi župniji, kjer
vernike spodbujajo k spreobrnitvi srca.42 Z govorjenjem, da sta nauk in praksa
duhovščine na Igu sumljiva, knjige, ki jih ižanski duhovniki pri tem upora-
bljajo, pa prepovedane, naj bi Ižance k odporu spodbujal tudi zastavni imetnik
ižanskega (zoneškega) gospostva.43 Spomnimo: pritožbo ižanskih župljanov
proti njihovi duhovščini je na Deželno glavarstvo v Ljubljani vložil zastavni
imetnik Janez Krištof Glazbichler. Ozadje Glazbichlerjeve podpore Ižancem
vsaj delno razkriva pričanje triindvajsetletnega Valentina Špelaka (Spellack),
ki je Glazbichlerja vozil v Ljubljano in nazaj. Zastavni imetnik naj bi mu
med drugim rekel, da je »dal v začetku tudi sam veliko na tukajšnje [ižanske]
duhovnike, potem ko se je nekoč spovedal pri frančiškanih v Ljubljani, pa
je začel razmišljati drugače«.44 Kot je vidno iz do zdaj objavljenih razprav o
tej tematiki,45 so bili frančiškani province sv. Križa s sedežem v prestolnici
Kranjske tedaj v resnici najglasnejši nasprotniki »novosti« v ljubljanski škofiji.
Glede na to, da se je škof Herberstein s svojimi privrženci spustil v odločen
38 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, II., str. 44–46.
39
Prim. Borgstedt, Zeitalter der Aufklärung, str. 43.
40 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 23.
41 Prav tam, II., str. 31–32.
42 Prav tam, II., str. 34–35.
43 Prav tam, II., str. 35.
44 Prav tam, I., 114.
45 Prim. Papež, Škof Karel Janez Herberstein, str. 343–356; Dolinar, Herbersteinovo pastirsko pismo, str. 248, 250 in 254.
49
HS_12_konec.indd 49
11. 04. 2016 12:32:21
Lilijana Žnidaršič Golec
boj proti pobožnostim, s katerimi so zlasti frančiškani pritegovali številne
vernike,46 se temu niti ne gre čuditi. Prepad med frančiškani in ljubljanskim
škofom je sicer rasel tudi iz drugih, načelno še pomembnejših razlogov. Sledeč
vse radikalnejšim potezam Dunaja je postajal škof v očeh frančiškanov nosilec
njihovemu redu in katoliški Cerkvi nasploh nevarne miselnosti. Premočno
naj bi ogrožal avtonomijo reda in njegove, vse od ustanovitve v 13. stoletju
obstoječe tesne vezi s papežem. 27. februarja 1782, dobra dva meseca pred
zaslišanjem na Igu, pa je izšlo še Herbersteinovo pastirsko pismo, v katerem
so frančiškanski (in drugi) redovniki lahko prebrali, da so samostani in redovi
le človeška iznajdba, da Cerkvi niso nujno potrebni in da niti njihova popolna
razpustitev ne bi pomenila nesreče za Cerkev.47
Kljub nedvomno upravičenim korakom k poglobljeni, bolj z razumom
kot s čustvi podprti veri in redu v duhu Tridentinskega koncila (1545–1563) in
»katoliškega razsvetljenstva«,48 pa zaslišanja iz prve polovice maja 1782 kažejo,
da so ižanski duhovniki pod Herbersteinovim okriljem neredko presegli tako
tridentinske kot sodobne rimske (teološke) smernice. Da je šlo pri pastorali
na Igu za več kot za neki teološko neangažirani moralni rigorizem ali refor-
mni katolicizem,49 izpričujejo ne le nekatere izjave zaslišancev, ampak tudi
med ižansko duhovščino razširjene knjige (poznih) janzenistov,50 na katere je
uradna Cerkev gledala z velikim nezaupanjem, če že ne odkrito odklonilno.
Čeprav je videti, da se Herbersteinov duhovniški krog pri svojem delovanju
ni skliceval na nauk o milosti in opravičenju Corneliusa Janseniusa (u. 1638),51
ne moremo kar tako mimo dejstva, da je bilo med knjigami ižanskega župnika
in obeh kaplanov tudi delo Le Nouveau Testament avec des réflexions morales
Pasquierja Quesnelsa (u. 1719), enega vodilnih janzenistov poznega 17. in
začetka 18. stoletja. Eno takšnih »novih«, pretežno francoskih knjig, ki so
na knjižne trge avstrijskih dežel prodrle po letu 1765,52 je od svojega spove-
dnika, kaplana Božiča, prejel v branje takratni ižanski učitelj in cerkovnik
Jakob Jenčič (Jentschitsch).53 Seveda govorjenje o pogubljenju zaradi neprave
46 Prim. Mlinarič, Frančiškanski samostan, str. 135–140.
47 Dolinar, Herbersteinovo pastirsko pismo, str. 251.
48 O pojmu »katoliško razsvetljenstvo«, ki sicer še vedno vzbuja polemike, prim. Borgstedt,
Zeitalter der Aufklärung, str. 42–43 in 47–48; Lehner, What is Catholic Enlightenment, spletni vir.
49 Prim. Borgstedt, Zeitalter der Aufklärung, str. 44–45 (reformni katolicizem).
50 O t. i. poznem (filo)janzenizmu v avstrijskih deželah izčrpno Hersche, Spätjansenismus in Österreich.
51 Prim. Dolinar, Josephinismus oder Reformkatholizismus, str. 218 (o vprašanju, ali je bil škof Herberstein janzenist).
52 Hersche, Spätjansenismus in Österreich, str. 234–241.
53 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 52.
50
HS_12_konec.indd 50
11. 04. 2016 12:32:21
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
Slika 3: Zapisi z zaslišanja ižanskega učitelja Jakoba Jenčiča,
8. maj 1782 (Arhiv Republike Slovenije, SI AS 7, šk. 233).
51
HS_12_konec.indd 51
11. 04. 2016 12:32:22
Lilijana Žnidaršič Golec
vere, po katerem je očitno rad posegal vikar Nikolaj Gollmayer, pri Ižancih
ni moglo ostati povsem brez odziva. Besede kaplana Škrinjarja Mici Zupič,
da je storila smrtni greh, ker je romala na Svete Višarje kljub temu, da ji je to
odsvetoval župnik,54 so po stoletjih živahnih romanj zvenele tuje in grozeče.
Ob tem moramo sicer upoštevati možnost, da so Zupičeva in njeni sožupljani v
svojih izjavah tudi pretiravali. V mesecih, ki so sledila zaslišanjem, je skupina
šestindvajsetih župljanov izrazila celo pisno podporo svoji duhovščini in uporne
Ižance – bilo naj bi jih le sedem – označila za »sanjače in nemirne glave«.55
Kakor koli, v nekaj letih po izbruhu spora so bili z župnije premeščeni vsi
trije redni dušni pastirji Iga, oba kaplana in kot zadnji leta 1786 župnik Jožef
Gollmayer. Pomenljivo je, da nam o nadaljnji usodi župnikovega sorodnika
in vikarja Nikolaja Gollmayerja doslej ni uspelo najti nobenih podatkov.56
Morda bi imeli več sreče pri podrobnejšem pregledu gradiva, ki ga v zvezi z
dogajanjem na Igu v tistem času hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.57
Dodatek: Deli v prispevku obravnavanih pričevanj58
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 60–61
Helena Švigelj, rojena v Babni Gorici, zdaj poročena na Sarskem,
podložnica graščine Fedransberg, stara 23 let, katoliške vere
1. Generalia. Hellena Schwieglin zu Babna Goriza gebürtig, nun zu
Nassarsku in hiesiger Pfarr verehelicht unter den Fedransperg, bey 23. Jahr
alt, katholisch.
2. Ob Constitutae die Ursach ihrer dermaligen Constituirung wissend
sey? Glaube darum, weil sie zweymal hier bey H(errn) Pfarrern bey der Beicht
gewesen, und zur Communion nicht gelassen wurde, sodann weinender nach
Haus gekommen, der Mann aber beforchten, dass sie nicht in ein Fantasey
verfallen möchte, somit er ihr ferrers hicher zur Beicht zu gehen verbothen.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 8, 9 in 13–14
Jakob Šircelj, rojen in stanujoč v Studencu (na Igu), podložnik (in
župljan) župnije Ig, star 50 let, katoliške vere, poročen
1. Ad generalia. Jakob Schirzel, hier zu Brunndorf gebürtig, und wohnhafft
54 Prav tam, I., str. 71.
55 SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, priloga pismu škofa Herbersteina z dne 13. maja 1783.
56 Prim. Baraga, Župnija Ig, str. 86.
57 Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŠAL/Ž Ig, (procesni) spisi iz let 1781–1784. Prim. Baraga,
Župnija Ig, str. 86, op. 64.
58 Navedki praviloma sledijo vrstnemu redu navedb v jedrnem delu prispevka.
52
HS_12_konec.indd 52
11. 04. 2016 12:32:22
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
unter hiesiege Pfarr Sonnegg(ischen) Unterthan, bey 50. Jahr alt katholischer
Religion, verehelicht.
3. Was Constitut dann, und mit wem sich in Sachen unterredet habe?
Es ware einmal ungefehr um Liechtmessen der Andree Schlech von Koth
zu Constituto ins Haus gekommen, welcher von sich selbsten zu erzehlen
angefangen, dass er bey hiesigen H(errn) Pfarrer bey der Beicht gewesen,
welcher ihm die Bruderschafften zu betten verbothen, und zu der heil(igen)
Communion nicht gelassen, er hätte auch durch einige Zeit die Bruderschafften
zu betten unterlassen, sodann aber wieder, weil er gewohnt war, solche zu
betten angefangen, und wieder anher zur Beicht gekommen, weil er aber zur
heiligen. Communion abermals nicht gelassen worden, und andurch urdriessig
geworden, so ist er nach Presserie zu dortigen H(errn) Pfarrern gegangen,
aldort aus der Christenlehre examinirt, dann gebeichtet aund zur heil(igen)
Communion gelassen worden. [. .]
7. Ob, und was Constitut sonst anzugeben wisse? Nichts, als dass der Mathi-
as Schwiegl von Nassarsku Fedranspergischer Unterthan heute zu Constituto in
Beyseyn des Mathäus Ivan von Podreber Auersperg(ischen) Unterthan gesaget,
dass sein Weib zweyenmal hier bey der Beicht, Constitut wisse nicht bey wem
gewesen, und so verwiert worden ist, dass er zu ihr gesagt, wofern sie noch
einmal hieher zur Beicht gehen werde, sie nicht mehr nach Haus kommen darf,
sondern wenn sie beichten wolle, er sie wohin anders führen will.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 69, 71
Mica Zupič, rojena v Mateni vasi, živi v Studencu (na Igu), podložni-
ca gospostva Ig (Zonek) in župljanka župnije Ig, poročena, stara 20 let,
katoliške vere
1. Generalia. Miza Supitschin zu Mathena vass gebürtig, und dermal hier
in dem Dorf Brundorf unter die Herrschafft und Pfarr Igg angeheurathet bey
20. Jahr alt, katholisch.
5. Ob Constituta annoch weiss, was zu sagen? Nichts, als dass sie vor
einem Jahr in der Bettwochen bey H(errn) Pfarrern zu der Beicht gegangen,
doch nicht gebeicht, sondern unterrichtet worden, dabey hätte sie gemeldet
auf Luschariberg Kirchfahrten gehen zu wollen, worauf aber der H(err) Pfar-
rer gesagt, sie solle lieber zu Haus bleiben, und Gott ehren, dessen ungeacht
hätte sie doch diese Kirchfahrt verrichtet, und wie sie nach Haus gekommen,
hätte sie dieses ihren ordin(ari) Beichtvater Joseph Skriner erzehlt, welcher
ihr gesagt, dass sie dadurch eine Todtsünde begangen.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 96–97
Neža Kramar, rojena in stanujoča v Studencu (na Igu), podložnica
53
HS_12_konec.indd 53
11. 04. 2016 12:32:22
Lilijana Žnidaršič Golec
gospostva Ig (Zonek) in župljanka župnije Ig, stara 60 let, vdova, kato-
liške vere
1. Generalia. Nescha Kramarza hier in Brundorf gebürtig, und wohnhafft
unter die Herrschafft, und Pfarr Igg bey 60. Jahr alt, Wittib, kathol(isch).
2. Ob Constituta die Ursach ihrer dermaligen Constituierung wisse? Con-
stituta glaubt dieserwegen, weil niemals was sie denkt hier also wäre gehalten
worden, als jezt, das so wenige zur Communion wären gelassen worden.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, II., str. 32–35 in 44–46
Jožef Gollmayer, rojen v župniji Radovljica, zdaj župnik na Igu v
ljubljanski škofiji, star 46 let
1. Ad Generalia. Joseph Gollmayer in Radtmannsdorfer Pfarr gebürtig,
nun Pfarrer allhier in der Laibacher Dioeces 46. Jahr alt.
2. Wocher Constitut seine Grundsätze für die Seelsorge, und Austheilung
der heil(igen) Sakramenten habe? Weil Constit(ut) zur Zeit, da selber in den
Schulen studirt keine wahre Grundsätze wegen Unglück der damaligen Zeiten
überkommen, so sey er auch nach solchen Anfangs fürgegangen, bis sodann
theils durch die allgemeinen Ermahnungen seines gnädigsten H(errn) Ordinarii,
theils auf Zuthuung seiner guten Freunden, welche ihm gute Bücher eingerathen,
und geschickt, davon er die Verzeichniss sub No. 3 einreichet, die damalige
Grundsätze angenohmen, nach welchen er alle seine Handlungen einrichte.
4. Was H(err) Const(itut) über sothane Beschwerden anzubringen habe?
Über diese Beschwerden, ausser dessen, dass einige ohne Genuss der heil(igen)
Sakramenten sterben [. .], beziehet sich Const(itut) auf die in den angezeigten
Büchern enthaltene Grundsätze, und füget bei, dass die wirkliche Empfangung
der Sakramenten besonders der Buse, und des Frohnleichnahms eine gewisse
innere Vorbereitung voraussetzet, von welcher der Beschwerführer weder das
Recht, noch das Einsehen zu urtheilen hat, das oftmalige comuniciren allein
ist gewiss kein hinlängliches Zeichen der nöthigen Vorbereitung, dass sich
aber einige in fremde Pfarreyen die h(eiligen) Sacramenten zu empfangen
begeben, ist ihr Halsstörrigkeit, und Eigensinn mehr, als eine wahre Noth
schuld daran, und ist für Constituten sehr schmerzlich, weil wider die von Gott
festgesetzte Ordnung sich Führer nach ihrer Neugung wählen, und in der That
ihre eigenen Führer werden mit grösster Gefahr ihres Seelenheils, besonders,
da nach ihrer eigenen Geständnis in anderen Pfarren ein Unterschied in der
Lehre, und Prax der Sakramenten bemerket wird, welches ihnen nothwendig
anstössig seyn muss, dort sehen sie, dass man die ganze Frömigkeit, und das
weesentliche Christenthum in den ausserlichen Übungen, und Empfangung der
Sakramente bestellet, und dass wenn man einen recht guten Christen machen
will, so macht man ihn recht oft Kirchen besuchen, in viele Bruderschaften
54
HS_12_konec.indd 54
11. 04. 2016 12:32:22
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
einschreiben, Ablasse suchen, oft beichten, und communiciren, indessen lässt
man sie eigensinnig stolz etc. Dieses geschieht freylich nicht in Constit(uti)
Pfarr, wo man auf die Bekehrung des Herzens, wovon man sich durch die
Werke versichern will, dringt, dazu kommen die Schmällereyen der umlie-
genden Geistlichen, die hiesige Lehr, und Prax als verdächtig austragen, und
die Bücher als verbothen angeben, welches H(err) Bestandinnhaber selbst vor
einigen Personen gesagt haben soll.
10. Was hierauf Constitut erwiedere? Constitut giebt den Innhalt seiner
Predigt folgenden Gestalt an: die Vorzuge Mariä sind der Grund unserer
Verehrung, und Nachahmung, einige pflegen an den heutigen Tag, das Lob
Maria von ihrer unbefleckten Empfängniss herzuhollen, er aber werde sich
nach diesen nicht halten, weil dieses kein Glaubenspunkt ist, auch die Schrift
sagt, dass alles, was von Adam auf eine gemeine Art herkommt, auch von
seiner Sünde nicht frey sey, zu dem sie unterlag auch den zeitlichen Strafen der
Sünde, als dem Tod, und andern leiblichen Muheseeligkeiten, die Befreyung
deren betrefend, sagte Constitut, Gott hat es gefallen einen heiligen Johannes
im Mutterleibe zu heiligen, warum sollen wir zweifeln, dass er seine künf-
tige Mutter noch auf eine vorzüglichere Art geheiligt hat, dass sind aber nur
Meinungen, die Kirche hat hievon nichts entschieden, dieses habe Constitut
ohnehin gesagt, und sey auf ihre gewisse Vorzüge übergangen, als die Mutter-
schaft, Unschuld, und dergleichen, diese so erhabenen Tugenden, und Vorzüge
machten Mariam nicht unnachahmlich, denn ihr äusserliches Leben schien
ein ganz gemeines Leben zu seyn, aber ihre Handlungen, obschon gemein,
wurden von ihren reinesten Absichten, und Beweggründen so erhoben; um
also heilig zu leben, sey es nicht nötig scheinbare Handlungen ausser seinem
Stande zu verrichten, sondern in seine Standspflichten sich einschrenken, und
durch die Reinigkeit der Absichten, und Beweggründen die gemeinen Hand-
lungen zu erheben trachten, dies sagte Constitut und als er wahrnahm, dass
sich einige daran gestossen, war es ihm Constitut sehr leid, dieses obschon
nichts wider die Lehre der Kirche ist, angebracht zu haben, und suchte den
Fehler zu verbessern, da Constitut in folgender Predigte bath, dass sie sich
im Fall eines Zweifels an Constitut selbst verwenden möchten. In betref der
Epistel aber pflege Constitut solche, wenn sie dem Begriefe des Volks nicht
angemessen sind, nicht vorzulesen.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 32–33
Janez Fister, rojen na Kremenici, zdaj živi kot cerkovnik pri cerkvi sv.
Jedrt v Iški, podložnik in župljan župnije Ig, star 60 let, drugič poročen,
katoliške vere
1. Generalia. Hansche Fister zu Kremenz gebürtig und dermal zu Ischka
55
HS_12_konec.indd 55
11. 04. 2016 12:32:22
Lilijana Žnidaršič Golec
bey St. Gertrud als Messner wohnhafft, unter Pfarrhof, und Pfarr Igg gehörig
bey 60. Jahr alt, zum zweytemal Brautigam, katholischer Religion.
2. Ob Constituto die Ursach seines dermaligen Constituti wissend? Con-
stitut glaubt wegen seinen verstorbenen Weib Alenka, als welche bey 3. Jahr
krank gewesen, und vor einem Jahr, ein paar Tag von St. Andreas von Kaplan
Johann Boschitsch gebeichtet, und versehen worden […] wenn ihr aber überl
seyn sollte, so soll Constitut nur um ihn kommen, ungeachtet dessen kamm
der Kaplan Joseph Skriner gleich den Nachmittag des nem(lichen) Tags, und
hat sie Beicht gehört, und ihr die lezte Oelung, ohne der heiligen Communi-
on gereicht, indem sie solche auch nicht begehret, den folgenden Quatember
Sontag aber gestorben ist, und die Leute darauf aufgebracht haben, dass sie
ohne der Beicht verschieden wäre.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 56
Matija Mavc, rojen na Planinci, živi na Igu kot podložnik tamkajšn-
jega gospostva in župljan župnije Ig, star 65 let, vdovec, katoliške vere
1. Generalia. Mathias Mauz zu Planinza gebürtig, und wohnhafft unter
die Herrschafft und Pfarr Igg 65. Jahr alt, Wittwer, kathol(isch).
2. Ob Constituto die Ursach seines dermaligen Constituti wissend sey?
Constitut glaubt wegen seiner Tochter Hellena, welche den Joseph Kappel
Müller von Podkrei geehligt, und sagt, dass die Braut Leuthe 9mal von Sams-
tag nach heil(igen) Drey König bis Montag nach Maria Lichtmess mit vieler
Versaummnis zum Unterricht hier haben kommen müssen, bis endlich nach 5.
Wochen als an Montag nach Maria Liechtmess dies Jahrs sie zur Copulation
gelassen wurden.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 20–22 in 24
Jurij Rot, rojen in stanujoč v Studencu (na Igu), podložnik gospostva
Ig (Zonek) in župljan župnije Ig, star 37 let, poročen, katoliške vere
1. Ad generalia. Georg Roth von Brunndorf gebürtig, und wohnhafft unter die
Herrschafft und Pfarr Sonegg bey 37. Jahr alt, verheurathet, katholischer Religion.
2. Ob Constituto die Ursache seiner dermaligen Constituirung wissend?
Darum, weil er seiner Schwester Sohn Joseph Schupitsch den verflossenen
Fasching mit der Tochter des Mathia Jankouitsch von Mathena vass Namens
Miza verheurathen wollen, auch die Sache bey der Herrschafft zu Stande
gebracht hätte, da sie aber hierauf hieher zu H(errn) Pfarrern wegen der Ver-
kündung gekommen, hätte derselbe gesaget, dass, wenn die Brautleuthe die
Christliche Lehre können werden, so wolle er sie verkünden, darauf sie zu dem
Vicario öffters gegangen, der sie examiniret, und dann zur Braut gesagt, sie
solle zu ihren Beicht-Vater gehen, welche dann zu dem Kaplan Joseph Skriner
56
HS_12_konec.indd 56
11. 04. 2016 12:32:22
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
gegangen, der sie auf den folgenden Morgen bestellet, und gesagt, sie solle
bey der Nacht betten, damit ihm Gott erleuchten wolle ihr einen guten Rath
zu geben, ob sie heurathen solle, oder nicht, wie sie sodann den andern Tag
gekommen, und bey ihm gebeichtet, hat derselbe zu ihr gesagt, dass wofern
sie den Schupitsch heurathen werde, sie in eine grosse Sünde verfallen würde,
hierauf habe sich Constitut bey seiner Grundobrigkeit gemeldet, da dann nach
ein abgeschickten Zetel die Verkündung geschehen, und nach ungefehr einen
Monat, nachdem sie bis 8mal zu dem Vicario zum Unterricht gekommen,
endlich die Heurath vor sich gegangen. Übrigens meldet er, dass sein Eheweib
Marianna vor Weinachten einmal mit dem Vicario in der Messnerey mit einan-
der zu disputiren angefangen, welcher Vicarius zu ihr gesagt, dass die vorigen
Geistlichen nicht recht gelehret hätten, und seit Christi Geburt, bis jezt alle
Igger verdamt worden wären, und wie sie sodann nach Haus gekommen, habe
sie zu Constituto gesagt, dass wenn sie krank werden sollte, er ihr keinen von
diesen Geistlichen zuführen solle, indem er Vicarius die Vorigen vernichte,
sie aber auf die dermaligen kein Vertrauen habe. Constitut sezt sonst bey,
dass der mehrere Theil von Volcke immer unter einander redete, dass sie mit
der dermaligen Geistlichkeit von darum nicht zufrieden wären, weil sie nicht
so lehren, wie die vorherigen gelehret haben, und hätte Constituto der Franz
Pirnat an St. Stephans Tag alhier bey dem Jäger Marko in Beyseyn dessen
Weib Lendl erzehlet, dass H(err) Pfarrer an Maria Empfängniss Tag gepredigt,
dass unser liebe Frau nicht ohne Erbsünd, sondern so, uie alle Weibs-Personen
gebohren worden wäre, und hätte dieser Pirnat Constitutum bereden wollen den
H(errn) Pfarrer zu S(einer) Fürstl(ichen) Gnaden klagen zu gehen, welches aber
Constitut nicht thun wollen, indem er nicht für die ganze Pfarr reden wollte.
8. Aus was Ursachen die Leute Constituten mit Lutheraner floppen? Weil
hier anderst gelehret wird als vorhin, und auch jezt noch in umliegenden
Pfarren, und meistentheils darum, weil sie zur heil(igen) Communion nicht
gelassen werden.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, II., str. 22 in 26–28
Jožef Škrinjar, rojen v Ljubljani, kaplan na Igu tretje leto
1. Generalia. Joseph Skriner zu Laibach gebürtig dermal hier als Kaplan
im 3ten Jahre seines alters.
9. Was also für eine Beschaffenheit dieser Verehlichung der Mitza Sup-
pitschin hätte? Mit der Suppitschin hätte es folgende Beschaffenheit, nach
dem selbe sich wegen den Examen hier im Pfarrhof gemeldet, und von dem
Substituto geprüfet worden, wäre sie zum Constituto gekommen, und gesagt,
sie hätte den Examen erstanden, und gieng ihr nur noch ab, dass Constitut als
ihr Beichtvater, ihr ein Unterricht ertheilen möchte, und wann ihr Constitut
57
HS_12_konec.indd 57
11. 04. 2016 12:32:22
Lilijana Žnidaršič Golec
erlauben wolle zur Beicht zu kommen, auf welches Const(itut) geantwortet,
wie doch dieses geschehe, dass sie sich vorher nichts abgefraget, mit dem
Beysatz: es wäre ein beschwerlicher Stand, den sie antrette, mithin könne es
nicht ohne vorgehende Überlegung geschehen, und befragte sie Const(itut)
weiters, ob sie wisse, wie der angetragene Brautigam beschafen sey, und da
Constitut verstanden, dass sie es nicht wisse, wunderte sich Constitut, dass
sie sich in eine so enge Verbündniss mit ihm einlassen wolle, und sagte ihr,
sie könnte Morgen zur Beicht kommen, indessen aber Gott bitten, dass er sie,
und Constitutum erleuchten wolle, um ihr einen wahren Unterricht geben zu
können, sonst wisse Constitut von diesen nichts weiters.
10. Es kommt vor: Constitut hätte zu sothaner Suppitschin gesagt: wofern
sie diesen Brautigam heurathete, sie in eine grosse Sünde, und Verdamniss
verfallen würde, was Constitut hierauf sage? Das wüste Constitut nicht gere-
det zu haben.
12. Es kommt vor: Constitut hätte den Joseph Kappel gesaget, dass, wenn
er seine anvermeinte Braut Alenka heurathete, so wurde er verdammt werden,
und er sol sich nachin bis nach Ostern begeben, und sodann bei ihm Constituto
sich wieder melden? Was Constitut hierauf sage? Constitut hätte ausser der
Beicht mit sothannen Joseph Kappel nie geredet.
21. Ob H(err) Constitut annoch was anzugeben habe? Constitut habe noch
dieses zu melden, dass die Leute über die Geistlichen murren, weil man sie
nicht zur Comunion lasse, und über jene, so zur Komunion gelassen werden,
spotten, dann dass die Leute aus den benachbarten Pfarren sie für Lutheraner
ausruffen, auch so viel Constituto der Joseph Modez erzählet, dass der Bestan-
dinnhaber zu selben gesaget, ob er nicht fürchte verdammt zu werden, wenn
er itzt stürbe, woraus Constitut schliessen könne, als, wenn er einer fallschen
Lehr beschuldiget werde.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 61–62
Marijana Rot, rojena v Ljubljani, poročena v Studencu (na Igu),
podložnica gospostva Ig (Zonek) in župljanka župnije Ig, stara 37 let,
katoliške vere
1. Ad Generalia. Marianna Rothin zu Laybach gebürtig alhier in Brunndorf
angeheurathet, unter die Herrschaft und Pfarr Igg, bey 37. Jahr alt, katholisch.
2. Ob Constitutae die Ursach ihrer dermaligen Constituierung wissend?
Constituta glaubt dieserwegen anhervorberufen zu seyn, weil sie kein Zutrau-
en zur hiesigen Geistlichkeit habe, und das aus Ursach, weil den Tag vor St.
Lukas gegen Abend in der Messnerey, der hiesige Vicarius Niklas Gollmayer,
als er sich noch als Gast hier aufgehalten, zu ihr gesagt, dass die vorherigen
Geistlichen alle blind gewesen, und sowohl dieselben, als die übrige alle von
58
HS_12_konec.indd 58
11. 04. 2016 12:32:22
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
Igg verdammet, worüber sie zweifelhaft geworden, und nicht gewusst ob sie
auf die vorigen, oder dermaligen Geistlichen glauben soll, darauf hätte sie,
als sie nach Haus gekommen, zu ihrem Mann gesagt, wann sie erkrancken
würde, er ihr keine von diesen Geistlichen zuführen soll.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, II., str. 10, 12-13 in 16–17
Nikolaj Gollmayer, rojen v Radovljici, vikar v župniji Ig v ljubljanski
škofiji, star 30 let
1. Ad Generalia. Niklaus Gollmayer von Radtmannsdorf gebürtig dermal
Vicarius allhier in der Pfarr Igg in der Laibacher Diaeces, 30 Jahr alt.
6. Ob Constitut, und wann allher in der Messnerey gewesen, und was
geredet? Constitut wäre einmal Anfangs Herbst von Laibach seinen H(errn)
Vetern Pfarrern zu besuchen gekommen, da wäre er ungefehr zu Messner
hineingerufen worden, allwo eben eine gewisse Rothin darinn gewesen,
welche gleich über die hiesigen zwey Kaplänen zu schmälen angefangen, und
gesaget, dass sie anders lehren als die vorigen, darauf Const(itut) erwiedert,
die Kaplänen lehren recht, daraus dieselbe die Folge gemacht, dass also die
vorherigen nicht recht gelehrt, mithin müsten alle die solche Lehre gehalten
verdammt seyn, dagegen Constitut erwiedert, wenn sie Leute nach den Gebo-
then gelebt, und das Evangelium gehalten, so ist gut für sie, wenn aber nicht,
wird die Gott urtheilen.
7. Es kommt vor, dass Constitut damals gesagt, dass die vorigen Geistli-
chen alle blind gewesen, und alle Igger seit Christi Geburt verdammt wären?
Dessen wisse sich Constitut gar nicht zu erinnern.
14. Es kommt vor, dass Constitut auch zu sithanen Jäger gesaget bisher
wären wenig Leute bei voriger Lehre seelig, sondern die dermalige Lehre
wäre der rechte Weeg zum Himmel, und Constitut zweifle an seinen eigenen
Eltern, wie auch an heil(igen) Xaverio, weil dieser die Leute zum christlichen
Glauben gezwungen hätte? Constitut wisse sich nicht zu erinnern gesagt zu
haben, dass bei vorigen Lehre wenig seelig worden, weil er die vorige Lehre
nicht wisse, übrigens aber wisse nur gesagt zu haben, dass der Weeg zum
Himmel eng sey, von dem Xaverio wisse Constitut ausdrücklich nicht, was
gesagt zu haben, sondern nur überhaupt, dass er nicht glaube, dass ein solcher
Heiliger im Himmel wäre, der die Leute zum Glauben gezwungen, wegen der
Eltern könne er nichts gesagt haben, weil seine Mutter, wie Constitut noch ein
Kind war, gestorben, der Vater aber annoch im Leben sey?
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 77–78
Jurij Kališnik, rojen v Tržiču? , živi pri graščini Namršlje, podložnik
gospostva Turjak in župljan župnije Ig, star 40 let, poročen, katoliške vere
59
HS_12_konec.indd 59
11. 04. 2016 12:32:22
Lilijana Žnidaršič Golec
1. Generalia. Georg Kallischneck zu Neumarkt? gebürtig dermal zu
Hammerstill sesshafft unter die Herrschafft Auersperg und Pfarr Igg gehörig
bey 40. Jahr alt, verehligt, katholisch.
2. Ob Constituto die Ursache seiner dermaligen Constituirung wissend?
Constitut wisse es nicht, ausser dass der hiesige Vicarius, wie derselbe vor-
einjahrige Advents Zeit wegen haltender Andacht bey Constituto in der Kost
gewesen öfters zu ihm gesaget, dass bisher wenige Leute, bey voriger Lehre
seelig worden wären, sondern die dermalige Lehre wäre der rechte Weeg zum
Himmel, welches Constituto wunderlich geschienen, dass bishero so viele Leute
sollten verdam(m)t worden seyn. Ferners hätte zu Constituto der Vicarius auch
einmal gesagt, dass er zweifle ob der heil(ige) Franciscus Xaverius im Himmel
wäre, weil er die Leute zum Christlichen Glauben gezwungen.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, II., str. 1 in 4–5
Jožef Marn, rojen v Šiški (pri Ljubljani), beneficiat podružnične
cerkve Naše ljube gospe na Kureščku v župniji Ig, star 46 let, duhovnik
ljubljanske škofije
1. Ad Generalia. Joseph Marn zu Schischka gebürtig dermalen Beneficiatus
der Filialkirche Unser lieben Frauen zu Korescheck unter die hiesige Pfarr, 46
Jahr alt. Laybacher Dioeces.
7. Es kommt vor, dass H(err) Constitut dem Georg Kallscheck erzählet,
dass diese Lehre da itzt anfängt, vor 500 Jahren, gewesen, was er darauf sage?
Constitut habe zu demselben nur dieses geredet, dass diese Lehre Christus
vorgetragen, und die Apostel geprediget, die aber mit der Zeit, und meist in
11 ten sa(e)culo durch böse Lehrer geschwächet, welche doch von der Kirche
allezeit beibehalten worden.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 89–90
Gregor Štembal, rojen v Tomačevem, živi v Studencu (na Igu), pod-
ložnik gospostva Ig (Zonek) in župljan župnije Ig, star nad 60 let, vdovec,
katoliške vere
1. Generalia. Gregor Stambou zu Thomatscheu gebürtig, dermal zu
Brunndorf ansessig unter Herrschaft, und Pfarr Igg über 60. Jahr alt, Wittwer
kath(olisch).
2. Was Constitut anzubringen habe? Constitut habe 3 Stuck anzubringen,
welche ihm nicht anständig, und zwar 1(m)o Weil H(err) Pfarrer vor einem
Jahr in Advent an Maria Empfängnis Tag gepredigt, heute begehen wir das
Fest wie ihr sagt der unbefleckten Empfangniss Mariä, aber das glaubet nicht,
indem alles, was dem Tod unterworfen, auch in der Erbsünd gebohren, sondern
Gott hätte vorher ihr Seel, und Leib auf eine besondere Art, wie dem heil(igen)
60
HS_12_konec.indd 60
11. 04. 2016 12:32:22
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
Johannes dem Taufer geeiniget, um würdig zu seyn, die Mutter Gottes zu
werden, darauf sey Constitut mit seinem Nachbar Joseph Modez nach Haus
gegangen, und unter weegs mit einander geredet, dass ihm nicht gefiele, weil
auch die Epistel gewöhnlichermassen nicht gelesen worden, so habe Const(itut)
denselben, weil er lesen könne, ersucht, die Epistel ihn vorzulesen, welcher
es auch gethan, worauf er Constitut nochmehr unwillig geworden, zumalen
auch jene frome Männer waren, die diesen Feyertag eingesezt haben. 2do Es
gefiele ihm auch nicht, dass H(err) Pfarrer heuer einesmals wisse eigentlich
nicht wann, geprediget, sie dermaligen lehren recht, die vorigen waren blind
gewesen, und hätten auf das Evangelium vergessen, sie sollen diese dermalige
Lehre annehmen, auf Kirchfahrten nicht gehen dann dortigen Geistlichen
wären lauter Schreyer [. .].
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 113–114
Valentin Špelak, rojen v Studencu (na Igu), podložnik gospostva Ig
(Zonek) in župljan župnije Ig, star 23 let, samski, katoliške vere
1. Generalia. Valentin Spellack hier in Brundorf gebürtig, und wohnhafft,
unter Herrschafft und Pfarr Igg, bey 23. Jahr alt ledig, kathol(isch).
3. Ob Constitut den Bestandinnhaber auf dem Wasser und zurück zu füh-
ren pflege, und derselbe Constituto, und was erzehlet? Affirmative und hätte
verschiedenes erzehlet, unter andern dass er jenes was er sich vorgenohmen,
ausführen wolle, nachdem ihm die Leute wegen der Geistlichkeit überlaufen,
es hätte anfangs selbst auf hieseige Geistlichen vieles gehalten, nachdem er
aber einmal in Laybach bey den Franziskanern gebeichtet, fienge er anderst
zu denken an.
SI AS 7, šk. 233, Eccl. I-26-1, I., str. 51–52
Jakob Jenčič, rojen v Kamniku, zdaj učitelj na Igu in cerkovnik ižanske
župnijske cerkve, poročen, star 46 let, katoliške vere
1. Ad generalia. Jakob Jentschitsch zu Stein gebürtig dermal hier als
Schulmeister, und Messner bey der Pfarr Kirche zu Igg wohnhaft, verheurathet,
46. Jahr alt, katholisch.
6. Wie, und wasgestalten Constitut dieses aufgenohmen, und verstanden
habe? Constitut hätte dieses also verstanden, dass die Pfarr-Kinder ausser
der Pfarr zur Beicht nicht gehen sollen, gleichwie auch die neuen Bücher,
von welchen eins ihm Constituto sein Beicht-Vater Kaplan Johann Woschitz
gegeben, welches aus dem Französischen übersezt ist, und betitult wird Heilige
Tags-ordnung des katholischen Christen, auf die Verordnung des Cardinals
Novilles Erzbischofen zu Paris.
61
HS_12_konec.indd 61
11. 04. 2016 12:32:22
Lilijana Žnidaršič Golec
Arhivsk i vir i
SI AS 7 – Arhiv Republike Slovenije, fond Deželno glavarstvo za Kranjsko, šk. 233
Liter atur a
Baraga, France: Župnija Ig in njeni duhovniki. Župnija sv. Martina na Igu: Ob
300-letnici župnijske cerkve. Ljubljana: Salve, 2011, str. 75–125.
Borgstedt, Angela: Das Zeitalter der Aufklärung: Kontroversen um die Geschichte.
Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2004.
Čebulj, Regalat: Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. Ljubljana: Frančiškanska
provincija Slovenije, 1922.
Dolinar, France Martin: Herbersteinovo pastirsko pismo iz leta 1782. Herbersteinov
simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 2004, str. 247–255.
Dolinar, France Martin: Josephinismus oder Reformkatholizismus in Innerösterreich:
Die kirchlichen Reformen des Laibacher Fürstbischofs Karl Johann Graf von
Herberstein. Historisches Jahrbuch, 134, 2014, str. 202–220.
Dolinar, France Martin: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007.
Dolinar, France Martin: Razvoj ižanske župnije do jožefinskih reform. Župnija sv.
Martina na Igu: Ob 300-letnici župnijske cerkve. Ljubljana: Salve, 2011, str. 18–27.
Golia, Ludovik Modest: Škof Karel Herberstein: Prispevki k problematiki jožefinizma
na Slovenskem. Tipkopis v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Ljubljana, 1946.
Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 2004.
Hersche, Peter: Spätjansenismus in Österreich. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1977.
Index librorum prohibitorum Pii sexti jussu editus et sub Pio septimo ad annum
usque mdcccvi continuatus. Romae, 1806. Dostopno na ˂https:/ books.google.
si/books?id=HmM7AAAAcAAJ&pg˃, dostop 23. 8. 2015.
Katekizem Katoliške cerkve. Ljubljana: Družina, 2008.
Lehner, Ulrich L.: What is Catholic Enlightenment. History Compass, 8/2, 2010, str. 166–
178. Dostopno na ˂http:/ onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/hico.2010.8.issue-2/
issuetoc˃, dostop 22. 8. 2015.
Mlinarič, Jože: Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve
leta 1784. Frančiškani v Ljubljani: Samostan, cerkev in župnija Marijinega ozna-
njenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 81–148.
Papež, Viktor: Škof Karel Janez Herberstein in frančiškani. Herbersteinov simpozij v
Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjeva družba, 2004, str. 343–356.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slo-
venije, 1982.
Vidmar, Luka: Prepovedane knjige na Kranjskem od indeksa Pavla IV. (1559) do indeksa
Pija VI. (1786): Libri prohibiti v Semeniški knjižnici. Svetovne književnosti in
obrobja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012, str. 233–262.
Zgodovina Cerkve, 4. zvezek: Cerkev v času razsvetljenstva, revolucije in restavracije 1715–1848. Ljubljana: Družina, 1999.
62
HS_12_konec.indd 62
11. 04. 2016 12:32:22
Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782
The Revolt of the Parishioners of Ig against their Priests in 1782
A Protest against Necessary Reforms or against “New” Pastoral and
Doctrinal Teachings?
Summary
In February 1782, Johann Christoph Glazbichler lodged a complaint with the
Hauptmannschaft of Carniola on behalf of the parish community of Ig near
Ljubljana. The parishioners protested against the changes allegedly introduced
by their parish priest, Joseph Gollmayer. Between 6 and 12 May, 45 male
and eight female persons aged 15 to 80 were interrogated by Count Johann
Nepomuk von Blagay and Joseph Mikolič (Mikolitsch), vicar general of the
Ljubljana diocese. The interrogated men and women (constituting about 7% of
parishioners) complained about the excessive severity of the parish priest and
his curates in sacramental practice, particularly in administering the sacra-
ments of penance and of the holy Eucharist. They claimed that the preparation
for the sacrament of marriage had become too rigorous and expressed great
concern over the fact that several parishioners had died without receiving the
last rites. Quite a few parishioners were upset by doctrinal “novelties,” mostly
with regard to the doctrine of eternal punishment and the teachings concerning
the cult of the saints, pilgrimage and Mary’s immaculate conception. Some
of the Ig clergymen were reproached for holding views contradictory to the
traditional teaching of the Church regarding jurisdiction in “res ecclesiastica”
and “res mixta.” The minutes of the parishioners’ interrogation reveal, among
other things, a relatively vivid interest of laymen in issues of faith and the
important role the so-called Baroque Catholicism played in their lives. The
parish priest and five other priests serving at Ig at that time tried to refute the
reproaches of their flock on 13 and 14 May. The analysis of their answers as
recorded in a separate protocol shows that most of them belonged to the circle
of the controversial Ljubljana bishop Karl Johann Herberstein (1769/1772–1787).
Although there is no proof that Herberstein and his followers referred overtly
to Cornelius Jansen’s teachings on grace (often regarded as Lutheran/ Protes-
tant), some of the priests’ statements reflect the impact of (Late) Jansenism in
a more strictly theological sense. The theological influence of Jansen (d. 1638)
and his disciples is reflected, for example, in the catalogues of books belonging
to the parish priest and two of his curates. The interrogation protocols, 118
and 50 pages long, are kept in the Archive of the Republic of Slovenia, some
excerpts from the protocols being also held by the Archdiocesan Archive of
Ljubljana. The protocols and other related documents deserve further attention
from historians as well as researchers in other fields, especially ethnologists.
63
HS_12_konec.indd 63
11. 04. 2016 12:32:22
HS_12_konec.indd 64
11. 04. 2016 12:32:22
Vstop množic v polje političnega na prelomu
20. stoletja na Slovenskem
Irena Selišnik*
IZVLEČEK
Na prelomu v 20. stoletje so se oblikovale nove politične prakse, diskurzi in ra-
zumevanje politike. Tovrstne nove politične prakse množičnih političnih strank
so predvidevale zasedbo javnega, urbanega prostora, večjo strankarsko disciplino,
vzpostavitev prostorske infrastrukture in novih mrež zaupanja, novih načinov agi-
tacije. Stranke so med drugim uporabile tudi nove politične diskurze, ki so jih novi
politični akterji prilagodili lastni izkušnji.
KLJUČNE BESEDE
politična zgodovina, 19./20. stoletje, množične politične stranke, demokratizacija
ABSTRACT
At the turn of the 20th century new political practices, discourses and understanding
of politics were formed. This new practices of mass political parties implied the oc-
cupation of public, urban spaces, greater party discipline, the establishment of new
space infrastructure, new trust networks and new ways of agitation. Among other
things, political parties started to use new political discourses, which were adopted
by new political actors according to their own experience.
KEY WORDS
political history, 19th/20th century, mass political parties, democratization
Včeraj je bila namenjena poulična demonstracija. Mir se ni kalil, le enemu
tramway–vozu, ki je hotel siloma skozi gruču so okno pobili. Iz mojega
okna sem opazil mnogo ljudstva na prostoru med Mahrom in mestno hišo.
Deževalo je, pa so dežniki pogled motili. Mnogo je bilo le gledalcev. Okoli
10 ¾ se je pričel obhod: na čeli voditelji socialdemokracije z rdečimi trakovi,
reditelji isto tako; v trumi precejšnje število rdečih zastav, katere sem prvič
videl, pa me je kar pretreslo. Bilo je mož, mladičev, žensk. Koj spredaj je bila
precejšnja truma žensk, ki so jako bojevito nastopale. Bolj zadaj je bila druga
truma bolj ponižnih in spodobnih (menda iz našega društva). Značaj vsega
je bil socijalno-demokratičen: in v tem so capljali naši krščanski socialci!
Strašno me je srce bolelo.1
* Dr. Irena Selišnik, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, e-pošta: irena.selisnik@ff.uni-lj.si
1
Jeglič, Dnevnik, str. 504.
65
HS_12_konec.indd 65
11. 04. 2016 12:32:22
Irena Selišnik
Zgornje besede ljubljanskega škofa Jegliča opisujejo t. i. rdeči torek na 28.
november 1905, ko po vsej avstrijski polovici monarhije delavci demonstrativno
niso prišli na delo. Dela prost dan so izkoristili, da so na ulicah organizirali velike
demonstracije s sprevodi in peticijami za splošno in enako volilno pravico.2 V
Ljubljani pred Mestnim domom naj bi se zbralo 12.000 ljudi. Protestniki so s
seboj prinesli prepovedane rdeče zastave. Delavci iz posameznih podjetij so
razvili transparente, s katerih je bilo povsem razvidno, kateri poklicni skupini
pripadajo (železničarjem, tiskarjem), kaj zahtevajo, na rokave so si ovili rdeče
trakove z oznakami JSDS (Jugoslovanska socialdemokratska stranka). Po
govorih je manifestacijski sprevod šel mimo deželne vlade do Narodnega doma.
Odposlanci delavstva so zahteve s podpisi predali deželnemu predsedniku.3
Zborovanje je potekalo zelo disciplinirano, za kar so skrbeli redarji iz vrst
JSDS, k temu pa je pozival tudi osrednji govornik v Ljubljani, Etbin Kristan.
Ta je med svojim govorom večkrat poudaril, da se med zborovanjem ne smejo
slišati vzkliki, pač pa mora zborovanje potekati v tišini.4 Podobno zborovanje
je v miru in redu potekalo tudi v Trstu.5 Kljub obljubam organizatorjev, da
bodo skrbeli za red, je bila oblast zaskrbljena, tudi zato, ker se demonstracije
za splošno in enako volilno pravico, denimo dan poprej v Pragi, pa tudi v Brnu,
niso končale mirno. Red je vzpostavilo šele orožništvo.6
Toda ne glede na izjeme je prevladala izkušnja discipliniranega, nena-
silnega in enotnega nastopa delavstva, kar so v svojem članku poudarili tudi
Naši zapiski, ki so z občudovanjem pisali o »čeških bratih«, o njihovem pred-
njačenju v organizaciji mirnih in nenasilnih demonstracij po ulicah Prage,
kjer naj bi 2000 redarjev socialdemokratske stranke samo z migljaji usmerjalo
množico.7 Nekako samoumevno se je zdelo, da bo izkušnja discipliniranega
in nenasilnega nastopa delavcev obveljala tudi na rdeči torek. Ta je povsod po
monarhiji potekal na približno isti način, začel se je z veliko manifestacijo z
govori, nato je sledil organiziran sprevod s transparenti in izročitev delavskih
zahtev in peticije oblasti. Navodila, kako naj bodo demonstracije organizirane,
so po vsej verjetnosti prišla z Dunaja in so se oblikovala na konferenci vseh
avstrijskih socialnodemokratskih strank, oktobra 1905.8
2
Petre, Ivan Cankar rudarski kandidat, str. 976.
3
Slovenec, 29. 11. 1905, Manifestacija v Ljubljani, str. 3.
4
Slovenski narod, 29. 11. 1905, Manifestacija za splošno in enako volilno pravico v Ljubljani, str. 3.
5
Edinost, 29. 11. 1905, V Trstu, str. 1.
6
Slovenec, 29. 11. 1905, Včerajšnji dogodki na Češkem, str. 3; Edinost, 29. 11. 1905, Drugod, str.1.
7
Naši zapiski, december 1905, Pregled, 3/12, str. 205.
8
Dobrila, 1867–1918, str. 26.
66
HS_12_konec.indd 66
11. 04. 2016 12:32:22
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
Omenjeni dogodek priča o tem, da so se na prelomu stoletja pojavile
nove oblike političnega udejstvovanja kot posledica vstopa množic v politiko.
Politizacija množic je tako proces, ki se je začel z nacionalizacijo politike in
demokratizacijo političnih strank ter razbohotenjem kulturnega boja, vso
to dogajanje pa je ustvarilo ugodna tla za politizacijo. Gre za proces, ki mu
lahko sledimo od šestdesetih let 19. stoletja, ko so se organizirali tabori in
organizirale prve volitve. Prelom stoletja sicer ni čas popolne politizacije, je
pa politika na prelomu stoletja postala izjemno popularna, stvar spektakla,
javna zabava. Marsikomu je odpirala možnost socialnega vzpona, vendar pa
v svoje vrste ni pritegnila slehernika. Tako volilna udeležba na Kranjskem
nikoli ni bila 100-odstotna, niti po uvedbi volilne dolžnosti za Kranjsko leta
1910. V najboljšem primeru se je približala 88 odstotkom.9
Politizacija javnega prostora in nove množične demonstracije
Poleg opisa organiziranih, nenasilnih demonstracij se v Jegličevem zapisu
skriva še ena novost in sicer omemba, da je ljudstvo zasedlo javni, urbani
prostor. Ta »organizirana vidnost« predstavlja novost v razumevanju poli-
tičnih praks. Z zasedbo ulice je ljudstvo začelo delovati kot enoten politični
subjekt, potencialno nevaren oblastem, še zlasti če je organizirano zasedlo
javni prostor, ogrožalo urbane kanone »meščanske spodobnosti«, oziroma
je preprečilo nemoten potek prometa.10 Pred tem so se organizirani politični
dogodki dogajali v napol javni, skoraj zasebni sferi, v klubskih prostorih,
zasebnih sobah gostiln in v kontekstu taborskega gibanja na podeželju ozi-
roma na prostem v bližini kakega mesta ali vasi. Ulice in trge je pred letom
1900 redko zasedla jezna množica, so pa javne površine bile prostor procesij
in manifestacij v podporo oblasti. Lahko trdimo, da se je v javnem prostoru
reflektirala dominacija določene družbene skupine.11 Poleg taborov lahko to
organizirano zbiranje ljudstva navežemo tudi na katoliške shode, ki so se
odvijali od devetdesetih let dalje. Prvi katoliški shod je bil prirejen na vrtu
starega Strelišča, v kasnejšem Ljudskem domu, v stavbi, primerni za množične
prireditve. Vstop na vse prireditve v njem je bil mogoč le z vstopnico. Oba
naslednja katoliška shoda sta bila organizirana v Alojzevišču, kjer so se maše,
9
Melik, Volitve na Slovenskem, str. 273.
10 Schwarzkopf, The Social Condition of the Working Class, str. 113; Canning, The “Women
Question”, str. 195.
11 Til y in Wood, Social Movements, str. 83; Gemie, Revolutions and Revolutionaries, str. 135; Davis, Reconsidering Habermas, Gender, and the Public Sphere, str. 406; Gohenn, Public
space and the geography of the modern city.
67
HS_12_konec.indd 67
11. 04. 2016 12:32:22
Irena Selišnik
namenjene množici vernikov, odvijale na prostornem dvorišču.12 Toda četrti
slovensko-hrvaški katoliški shod se je med 24. in 27. avgustom 1913 zgodil
že v središču mesta, na Kongresnem trgu oziroma v parku Zvezda. Tovrstni
politični shodi kažejo na proces demokratizacije in politizacije, ki je povezana
z novo rabo javnega prostora.
Spontane demonstracije nezadovoljnih prebivalcev, ki zasedejo javne
prostore in tam nasilno »razgrajajo«, so bile sicer oblastem dobro znane že
dolgo pred letom 1905, tak primer so recimo protinemške demonstracije pred
Kazino leta 1903 in drugi še zgodnejši primeri. Nekaj novega pa so mirne,
disciplinirane in organizirane demonstracije, ki izpostavljajo posamezne zah-
teve. Organizirane množice niso nič več skromno poslale zahteve ali peticije
cesarju, pač pa so terjale nove pravice.13 Delavci so, na primer, zahtevali splošno
in enako volilno pravico na osnovi novih vrednot. Niso več aludirali na tradi-
cijo, izgubljeni status, na kar se je denimo še sklicevalo taborsko gibanje, kot
ugotavlja Melik: »Zelo so poudarjali na taborih in v vabilih na tabore poveza-
vo s starodavnimi časi, ko so bili naši pradedje svobodni gospodarji na svoji
zemlji ter so se zbirali pod milim nebom, pod košatimi lipami, se posvetovali
in odločali o skupnih rečeh. Z izgubo svobode je bilo temu konec, zdaj pa se
spet zbiramo, tako, kakor smo se pred tisoč leti.«14
Novi politični diskurz, usmerjen v prihodnost, je razviden s številnih
razglednic, ki jih je izdala JSDS. Njihova ikonografija je upodabljala mladega
moškega s simboli modernosti oziroma industrializirane prihodnosti. Moški
z rdečo zastavo v roki kot simbolom delavskega razreda, vzhajajoče sonce za
tovarno in simboli dela (nakovalo, kladivo, železna kolesa) so predstavljali
prihodnost in zmago delavskega razreda. Posamezne razglednice so pozivale
v boj za demokracijo, bodrile delavce z gesli kot »Vstaja zarja, razbij okove,
prišla bo svoboda«.15
Na prelomu stoletja pa je v Ljubljani v javnem prostoru začela delovati še
ena skupina prebivalcev, in sicer ženske. Mnogim ljubljanskim meščanom se
je njihovo pojavljanje zdelo nespodobno, zato so imeli do njih ambivalenten
odnos. Ženske naj bi sodile v zasebne sfero, v javni pa naj bi se pojavljale le
pod posebnimi pogoji, predvsem tako, da ne bi bilo ogroženo tedanje razu-
mevanje morale. Eden izmed takih opisov, ki zelo nazorno prikazuje pretres
meščanskega sveta ob javnem nastopu mladih meščank, je nastal ob imeno-
vanju župana Ivana Hribarja. Podrobneje pa dogodek tematizira tudi Marta
12 Slovenski gospodar, 20. 9. 1900, II. Slovenski katoliški shod, str. 1; 30. 8. 1906, Tretji slovenski katoliški shod, str. 1.
13 Til y in Wood, Social Movements, str. 19; Regent, Spomini, str. 43.
14 Melik, Slovenski tabori, str. 74.
15 Golouh, Pol stoletja spominov, str. 21.
68
HS_12_konec.indd 68
11. 04. 2016 12:32:22
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
Verginella.16 Udeleženka Pavla Hočevar ga je opisala: »[…] kar vrglo nas je
iz razreda! Po Gosposki ulici prihaja mimo naše šole sprevod: volivci stoje na
okrašenih vozovih in dijaki prepevajo domoljubne pesmi, vse je navdušeno.
Klerikalci so premagani, Nemci tudi, pojdimo še me v sprevod! Takrat je slo-
venska dijakinja prvič javno stopila na cesto, skupaj z moškimi, z naprednim
ljudstvom. V sprevodu je bilo tudi nekaj učiteljiščnic. Korakali smo iz ulice
v ulico in se ustavili pred župniščem v Trnovem […]«.17 Tega navdušenja s P.
Hočevar ni delil avtor članka v Slovencu, ki je sprevod označil takole: »[…] za
vozovi prašičjih hlapcev [so] v vrstah maširale, hripavo se deroč – takozvane
gospodične, med katerimi smo z grozo opazili gojenke C.Kr.Učiteljišča in
višje dekliške šole. Kako so se ta dekleta obnašala-fej! Vpila so s prašičjimi
hlapci, mahale z robci proti moškim, s katerimi so očividno že preveč znana,
se kretale kakor zrele ptice […] Tako žensko mladino, ki peš caplja za vozovi,
v katerih se pijano gugajo strežniki svinj, to naj je zastopnica narodovega
ženstva? To naj bodo enkrat učiteljice? [. .]«.18
Nenaklonjenost do ženskega vstopa v javni prostor je vidna tudi drugod
po avstro-ogrski monarhiji. Parade za volilno pravico žensk, ki so bile v ZDA
prvič organizirane na prelomu stoletja, pa so se vendarle v nekoliko spreme-
njeni obliki organizirale tudi v nemško-avstrijskem prostoru. Toda v sprevodih
ženskega gibanja na Dunaju in tudi v Münchnu udeleženke niso pešačile, pač
pa so se prevažale v kočijah in avtomobilih. Peš so svoje sprevode organizirali
le delavci in delavke.19
Strankarski politični prostori
Vprašanje politizacije slovenskega javnega prostora je odprlo še drugač-
ne izzive. Vse tri politične stranke so začele na prelomu stoletja pospešeno
iskati in vzpostavljati svojo lastno prostorsko infrastrukturo. Težave z njeno
vzpostavitvijo je imela zlasti socialdemokratska stranka, ki se je kot novum na
političnem zemljevidu Kranjske soočala z odklonilnim odnosom do delavskih
shodov. Delavci v zasavskih revirjih so se recimo shajali kar na prostem, »pod
hruško«.20 Eden najvidnejših socialnih politikov Etbin Kristan pa je bil v okolici
Trsta večkrat prisiljen govoriti na prostem, in to »kar z drevesa«.21 Predstav-
16 Verginel a, Vstop žensk v slovensko politično areno, str. 4–5.
17 Hočevar, Pot se vije, str. 37.
18 Slovenec, 24. 5. 1907, Hribar-Buffalo Bil , str. 1.
19 Bader Zaar, Politische Partizipation als Grundrecht in Europa und Nordamerika, str. 203–256.
20 Liška, Ustanovitev Vzajemnosti, str. 52.
21 Regent, Spomini, str. 260.
69
HS_12_konec.indd 69
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
nikom najbolj revnih slojev namreč gostilničarji niso radi odstopali svojih
prostorov, njihovi radikalni nazori so se jim preprosto zdeli preveč sumljivi.
Toda na prelomu stoletja se je začela zmanjševati razdalja med elito in
ljudstvom. V JSDS je že pred letom 1900 deloval njen najbolj znani intelektualec
Etbin Kristan, kasneje sta se mu pridružila še Karel Linhart in Anton Dermota,
ki je kandidiral na volitvah v letu 1907. Med socialdemokrate sta vstopila tudi
odvetnika Josip Ferfolja in Henrik Tuma.22 Delovanje izobraženih in statusno
pomembnih politikov v socialdemokratskih vrstah ni ostalo brez sledov. Če je
bil kandidat doktor, je zlahka dobil tudi lokal za shod.23 Vzporedno s težnjo po
politizaciji javnega prostora se je torej krepila tudi potreba političnih strank
po lastnih prostorih delovanja. Glavni prostor političnih diskusij so seveda že
omenjene gostilne, tradicionalni prostori srečevanj, katerih število je poraslo
po vsej Evropi.24 Gostilne so tako kot v preteklosti tudi na prelomu stoletja
predstavljale najbolj živahen center družabnih aktivnosti, zato so tudi (p)ostale
glavni forumi za politične diskusije.25 O tem, kako samoumeven politični prostor
so bile, pričajo tudi obrazci, ki jih je za svoja društva v posebni publikaciji,
kako v skladu s pravili prijaviti politični shod, objavila Slovenska krščanska
socialna zveza. Obrazci kot kraj naznanila povsod navajajo gostilno in puščajo
prosto, da se poleg dopiše njeno ime.26 Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da so vse
politične stranke začele pospešeno graditi lastne zadružne prostore/gostilne,
narodne domove in vlagati v gostinske objekte, ki so postali sedeži njihovega
delovanja. Slovenska ljudska stranka (SLS) je tako imela pomemben delež delnic
v hotelu Union,27 v njem je tudi organizirala večino shodov in manifestacij.
Sestanke so zdaj začeli sistematično organizirati najmanj enkrat na teden.
Gostilne so bile kot epicenter političnih diskusij in sestankov tudi ustrezno
označene, glede na politično opredelitev klientele, torej klerikalna, liberalna,
delavska, sokolska, socialdemokratska gostilna.28 Te oznake služijo za osnovno
orientacijo ob prihodu v nov kraj in mapirajo prostor na »naše in vaše«, na
primer: »Med trgovci je en sam Slovenec. Obrtniki skoraj vsi nemškutarji.
Tako tudi gostilničarji. Tu je naša edina krčma. Naš narodni dom«.29 V času
22 Regent, Spomini, str. 261.
23 Podobna stališča in prezir med različnimi socialnimi razredi, kot npr. med kmeti in »doktorji«, bi našli zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih. Še v začetku osemdesetih let se tako
pojavljajo predlogi, celo v mestih, da naj bi »dohtarji« ne smeli kandidirati kot slovenski
kandidati. Hribar, Moji spomini, str. 94; Melik, Volitve na Slovenskem, str. 263.
24 Farr, Disappearance of the Traditional Artisan, str. 105–106.
25 Weber, Peasants into Frenchmen, str. 268.
26 Schweitzer, Naš društveni in shodni zakon, str. 49.
27 Hribar, Moji spomini, str. 279.
28 Tomažič, Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo, str. 3–38.
29 Kraigher, Kontrolor Škrobar, str. 20.
70
HS_12_konec.indd 70
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
ostrejših strankarskih bojev je prišlo v večjih naseljih z večjim številom
razdeljenega prebivalstva do prave interesne delitve prostora. Zbirališčni pro-
stor je bil razdeljen, somišljeniki so se lahko srečevali in agitirali, ne da bi se
bili prisiljeni srečevati s političnimi zoprniki, vsak je zasedel svoje ozemlje.30
K soustvarjanju politike pa je posledično pritegnjena vsa klientela gostilne.
K vstopu množic v politiko pa je seveda močno pripomogla tudi demo-
kratizacija institucionalnih političnih okvirov. Politične pravice so se širile vse
od šestdesetih let 19. stoletja dalje, ko se je uveljavila pravica do zborovanj,
ustanavljanja društev in pa seveda najpomembnejša – splošna in enaka volilna
pravica. Ta se je pravzaprav še najbolj celostno udejanila za poslansko zbor-
nico oziroma spodnji dom parlamenta. Kot za deželni zbor je tudi tu volilna
pravica sprva temeljila na kurijah, volilnih razredih, ki so bili oblikovani na
osnovi okrajev in zastopanosti interesov. Sestavljali so jih: kmečka, mestna
in veleposestniška kurija, trgovsko-obrtna zbornica in virilisti. Prva velika
reforma spodnjega doma parlamenta se je zgodila leta 1873, ko so bile uvedene
neposredne volitve v parlament, pred tem so poslance izbirali deželni zbori.
V naslednjih desetletjih se je cenzus spuščal, 1896 je bila ustvarjena nova
splošna kurija. V njej so lahko volili vsi pismeni moški, stari nad 24 let, ki so
že šest mesecev bivali v posameznem kraju. Zadnja reforma za spodnji dom
parlamenta se je zgodila 1906, ko je odpadel sistem kurij, volivci pa so nepo-
sredno volili poslance, ki niso več zastopali posameznih interesnih skupin.
Kranjski deželni zbor v volilnih reformah ni bil tako demokratičen, kurije so
ostale. Tu je volilna pravica še naprej temeljila na plačevanju davka, z edino
novostjo leta 1908 uvedeno splošno kurijo s podobnimi pogoji, kot so veljali
za poslansko zbornico. Za občinske volitve so bili davkoplačevalci skupaj z
davkoplačevalkami razdeljeni v tri davčne razrede, davkoplačevalke pa so
lahko glasovale preko pooblaščencev. Preko pooblaščencev so od 1884 lahko
glasovale kot edine ženske tudi davkoplačevalke iz veleposestniške kurije za
Kranjski deželni zbor. Ljubljana je kot glavno deželno mesto leta 1850 dobila
lastno »ustavo« ( Verfassungen) oziroma volilni red. Poleg davkoplačevalcev
in davkoplačevalk so na občinskih volitvah lahko volili tudi tisti volilni
upravičenci, ki so volilno pravico dobili zaradi svojega posebnega statusa
(služba, izobrazba). Mandat za občinski svet je trajal tri leta, volitve vanj pa
so pravzaprav potekale vsako leto, saj je bila tretjina svetnikov nadomeščena
z novimi izvoljenci. Nasprotno so mandati za deželni in državni zbor trajali
dlje, od štiri do šest let.31
30 Tomažič, Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo, str. 3–38.
31 Več: Melik, Volitve na Slovenskem.
71
HS_12_konec.indd 71
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
Nastanek množičnih strank
Množične politične stranke so torej nastale kot posledica širitve volilne
pravice in sproščanja zakonodaje, povezane s svobodo združevanja, govora,
tiska. Za mobilizacijo kar najširše množice so morale stranke uporabiti drugačne
načine delovanja, ki so se razlikovali od tistih že uveljavljenih. V avstrijskem
delu monarhije so v osemdesetih letih obstajali le neformalni klubi poslancev,
ki so povezovali liberalce in konservativce ter poslance, ki so zastopali interese
narodnosti. Pred letom 1880 denimo kandidature za volitve na Slovenskem
sploh niso bile javno objavljene, namesto političnih strank so bili oblikovani
volilni odbori, prava agitacija pa se je pričela šele med volilnimi možmi/elek-
torji. Sistem volitev je ohranjal elektorje vse do leta 1898 za kmečko kurijo v
Kranjski deželni zbor. Na volitvah so v glavnem kandidirali lokalni veljaki.
Kandidati, ki so jih volilni odbori prezrli, pa imajo v osemdesetih letih še
vedno možnosti za uspeh, agitacija je preprosta in povezana z nizkimi stroški.
Še vedno se je v tem obdobju tudi zgodilo, da si posamezna politična struja
še na dan volitev ni bila na jasnem, kdo naj bi pravzaprav bil njen kandidat.32
Temu primerna je bila tudi predvolilna agitacija.33
V devetdesetih letih so se na Slovenskem začele pojavljati množične poli-
tične stranke. Njihova idejna profiliranost in organizacija je bila odvisna od
stopnje modernizacije dežele (stopnja industrializacije ipd.) in njenih kulturnih
značilnosti (prevladujoča religija, jezik, etnična razdrobljenost).34 V evrop-
skem kontekstu je bila prva množična stranka, ki jo je prevevala strankarska
disciplina, hkrati pa je imela množično članstvo s centralnim vodstvom, ki je
odločalo o nominaciji kandidatov, nemška socialdemokratska stranka. Vse to je
bilo nekaj precedenčnega v evropski izkušnji.35 Od nemških socialdemokratov
so se učili tudi avstrijski socialisti, potem ko je Adler združil delavske frakcije
v poznih osemdesetih letih 19. stoletja. Nemška socialdemokratska stranka je
služila kot model organiziranja socialdemokratskim strankam po vsej Evropi.
Navdihnila je celo svojo konkurenco, nemško katoliško stranko, ki si je sposo-
dila način dela socialdemokratske stranke ter sama postala model organizacije
32 Kersnik, Zbrana dela, str. 330.
33
Če je pred dobo enake in splošne volilne pravice v osemdesetih letih I. Hribar odšel na
štirinajst dni prijetnega popotovanja po ljubljanski okolici v spremstvu prijetnega zakonskega para, na katerem je obiskoval volilne može (elektorje), je bila tovrstna agitacija zdaj precej drugačna, družba pa precej manj izborna (Hribar, Moji spomini, str. 124). Glej tudi: Šuklje, Sodobniki, mali in veliki, str. 158.
34 Caramani, End of Silent Elections, str. 144 in 426.
35 Hanagan, Social Movements, str. 13.
72
HS_12_konec.indd 72
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
političnega katolicizma.36 V Nemčiji je bilo lansirano tudi socialno krščansko
gibanje, ki se je v Avstriji spremenilo v moderno množično politično stranko.37
Na Slovenskem je v svoji preobrazbi v množično stranko prednjačila SLS, za
petami pa ji je sledila JSDS. Stranke so se v novem stoletju soočile z novimi
izzivi, predvsem so morale zbrati precej večje število glasov kot v desetletjih
pred tem. Za izpolnitev te naloge je bilo zato treba vzpostaviti povsem drugačen
aparat, torej takšen, ki je segal v vsako oddaljeno vas. Stranke so polotile še
bolj neusmiljene propagande, še bolj pomembna je postala strankarska disci-
plina. Nastale so centralizirane stranke, ki so agitatorje poslej zaposlovale in
jih tudi plačale. Nastopila je doba organizacije. Tako kot drugod po Evropi so
tudi na Slovenskem začele izginjati občine, kjer so ob volitvah kandidirali le
predstavniki ene same politične stranke.38 Na ljubljanskih občinskih volitvah
v letu 1900 SLS denimo ni imenovala svojih kandidatov v nobenem volilnem
razredu. V letu 1905 je svoje kandidate že postavila v III. razredu z najnižjim
cenzusom. Leta 1907 so bili katoliški kandidati na kandidatnih listah že v
vseh treh volilnih razredih. V tem smislu so se spremenila tudi navodila za
volitve: »Treba gledati na to, da gredo vsi do zadnjega moža volit, če tudi
npr. ni v domači občini nič nasprotstva, ali če tudi je v občini večina sigurno
nasprotna.«39 Volivce se je sedaj pozivalo, da namesto osebe volijo stranko.40
Množične politične stranke so učinkovito nadomestile »stare« politične
stranke, ki so jih poosebljali liberalci in konservativci, ter navezale nase tisti
del volilnega telesa, ki je komaj dobro prejel volilno pravico.41 Nasprotno so
liberalci izražali bistveno manjše zanimanje za ljudstvo in ustrezno temu pred
nastopom novega stoletja uporabljali drugačne, bolj arhaične metode dela, ki
so se kazale v delovanju parlamentarnih klubov in čitalnic oziroma narodnih
domov.42 Pri razvoju strankarske organizacije so liberalci znatno zaostajali
za SLS, ki je že leta 1902 sprejela načrt svoje politične organizacije. Stranka
naj bi se organizirala po sodnih okrajih, za kritje stroškov njene dejavnosti
pa naj bi poskrbel ljudski sklad. Leta 1908 je tudi prvič nastavila stalnega
tajnika Valentina Rožiča.43 Narodno napredna stranka (NNS) je namestila
tajnika v letu 1907, šele v letu 1909 pa se je odločila za pobiranje članarine in
36 Tarrow, Power in Movement, str. 139.
37 Barany, Political Culture in the Lands of the Former Habsburg Empire, str. 218.
38 Caramani, End of Sielent Elections, str. 428.
39
Šuštaršič, Poduk za državnozborske volitve v vojvodini Kranjski, str. 4.
40 Prepeluh, Politični spisi, str. 30.
41 Caramani, Nationalization of Politics, str. 78 in 164.
42 Prijatelj, Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina, str. 343.
43 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, str. 240.
73
HS_12_konec.indd 73
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
organizacijo po sodnih okrajih.44 I. Hribar se spominja organizacije stranke
kot skrajno pomanjkljive:
V narodnonapredni stranki je tistokrat vse podrobno delovanje slonelo na
mojih ramah. Sredstev za uredbo strančne pisarne ni bilo. Zato sem moral
vso delo opravljati sam. Pomagalo mi je le uradništvo banke Slavije in v
izrednih slučajih, kadar je šlo za kako važno in nujno stvar, pisarna dr.
Tavčarja. Šele kasneje je stranka spravila s prostovoljnimi prispevki, kjer
pa sva morala pa – kakor ponavadi midva z dr. Tavčarjem najgloblje segati
v žepe, toliko denarja skupaj, da je bilo mogoče za malo nagrado najemati
vseučiteliščne dijake za takozvane »tajnike«. In je to službo opravljal najdlje
pravnik Ivan Bole. Ob takih razmerah mi z najboljšo voljo ni bilo mogoče,
ker sem imel svoje stanovske in kasnejše županske dolžnosti in sem strančni
organizaciji posvečal le svoj prosti čas, postaviti to organizacijo na višino
časovnih zahtev.45
Socialdemokrati so svoje strokovno tajništvo ustanovili v Ljubljani leta
1907, ko so tudi zaposlili plačanega strokovnega tajnika. Funkcijo je prevzel
Anton Kristan, nato pa se mu je pridružil še Ivan Tokan. Že od leta 1905 je
strokovno tajništvo delovalo v Trstu, kjer je bil tajnik Josip Kopač in kjer je bilo
članstvo najštevilnejše. Člani socialdemokratske stranke so članarino plačevali
od leta 1893, sprva avstrijski socialdemokratski stranki, nato pa jugoslovanski.
Po zgledu avstrijskih in nemških socialdemokratov se je stranka financirala tudi
iz prodaje strankinih kolekov, razglednic in vžigalic, ki so sploh postale glavni
vir dohodka. Stranka je v duhu dobe tudi že zaposlovala poklicne organizatorje,
in sicer Josipa Petejana, Ivana Regenta in Rudolfa Golouha, ki so vzdrževali
neposredne stike z delavci in bili aktivni v sindikalnih organizacijah.46
Na prelomu stoletja je torej politika postala poklic. Že v sedemdesetih letih
so bile uvedene »potnine« in »dnine« za poslance tako za deželni kot državni
zbor, proces profesionalizacije politike pa se je dokončal z zadnjo volilno
reformo za spodnji dom parlamenta leta 1906.47 Profesionalizacija politike se
je najbolje odražala v poklicni strukturi poslancev dunajskega parlamenta.
Leta 1861 je bilo med člani poslanske zbornice 25 odstotkov veleposestnikov,
20 odstotkov odvetnikov in 25 odstotkov uslužbencev v javni upravi. Čeprav
strukture parlamenta ni spremenila uvedba neposrednih volitev leta 1873, pa
je na njeno drugačno sestavo zelo vplivala uvedba splošne kurije. Okrog leta
1900 je upadel delež veleposestnikov in porasel delež neodvisnih kmetov
44 Slovenski narod, 4. 2. 1909, Shod zaupnikov narodno napredne stranke, str. 1–2.
45 Hribar, Moji spomini, str. 405.
46 Selišnik, Prihod žensk na oder slovenske politike, str. 24.
47 House of Commons Debate; Uradni list, 1875, str. 61; Uradni list, 1876, str. 249; Slovenski gospodar, 8. 11. 1877, Proračun za 1. 1878 ali koliko državnih stroškov bo drugo leto, str. 1.
74
HS_12_konec.indd 74
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
med poslanci, pojavila se je povsem nova kategorija poslancev, to so bili pro-
fesionalni politiki, ki so bili zaposleni pri političnih strankah kot tajniki ali
uredniki strankarskih časopisov. Leta 1907 se je sestava poslanske zbornice še
bolj spremenila. Delež veleposestnikov med poslanci je znašal le še 5 odstot-
kov, odvetniki in predstavniki svobodnih akademskih poklicev (zdravniki,
inženirji) so predstavljali 13 odstotkov, zelo pa se je povečal delež kmetov
in uslužbencev strank, delež vsake izmed skupin je presegel 20 odstotkov.48
Nova agitacija
SLS in JSDS, ki sta najbolje poosebljali množično politično stranko, ni
primanjkovalo načrtov, kaj storiti z usposobljenimi kadri in s svojimi materi-
alnimi viri ter kako v svoje vrste privabiti še več novih somišljenikov. Janez
Krek je npr. za SLS načrtoval, da bodo »[…] v vseh krajih socijalno politični
klubi, nekaj mož naj se zbira, da se uči o pravnih in socijalnih zadevah in v
politiških. Vsak volilni odbor naj ima svoj agitacijski odbor, ki naj se shaja
vsake dva meseca, predmet razgovora – ustanovitev društev, posojilnic, tak-
tika in kandidati […]«.49 Ob volitvah pa so bila pripravljena še bolj natančna
navodila. Jeglič je tako v svojem dnevniku zapisal: »Že se snuje priprave na
volitve. Ljubljana je točno razdeljena posameznim zaupnikom; vse se deloma
ve, deloma pa se bo poizvedlo, kdo stanuje v raznih ulicah, kdo je zanesljiv,
kdo vmakljiv, kdo nasproten, pa se bo agitiralo, da se Ljubljano osvoji. Tudi
po deželi se bodo niti razpredle …«.50 Pri izbiranju zaupnikov stranka ni bila
preveč izbirčna in že leta 1906 je aktivirala kar nekaj žensk, da so poizvedovale,
kdo stanuje v določeni ulici, kdo je zanesljiv, kdo nasproten. Ker so ženske
svojo nalogo zelo uspešno opravile, so bila naslednje leto na shodu zaupnikov
sprejeta posebna navodila, ki so odborom SLS naročila, naj se ti pri politični
agitaciji poleg moških poslužujejo tudi žensk.51
V »zaspanih mestih« so volitve postale glavni dogodek. Stopile so v sre-
dišče družabnega življenja. Kot piše Kersnik: »Nekoliko dni pozneje je kazalo
prebivalstvo našega trga vse drugačno lice. Vsi so bili čudno izpremenjeni.
Doma in v krčmi se je govorilo le o volitvah, o kandidatih, o shodih; družbe so
se ločile po političnem izpovedovanju in prejšnji prijatelji se niti pozdravljali
niso, srečevajoč se v svojih opravkih.«52 Politika je postala spektakel, zabava
48 Adlgasser, Austrian Parliament before 1918.
49 Jeglič, Dnevnik, str. 73.
50 Jeglič, Dnevnik, str. 549.
51 Selišnik, Zborovanja na Kranjskem v letih 1900–1913 in razmerja moči, str. 105.
52 Kersnik, Zbrana dela, str. 196.
75
HS_12_konec.indd 75
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
v dolgočasnem vsakdanu, ki ga razburijo govori kandidatov. Kot vemo iz
spominov slovenskih politikov, je vse najboljše govornike odlikovala uporaba
humorja. Po mnenju Regenta in Golouha je bil tako najboljši in tipičen predstav-
nik ljudskih agitatorjev tistega časa Kopač, ki so ga ljudje radi poslušali, ker je
svoje govore rad »popopral« z žgočimi dovtipi. »Na poti so mu bili bogataši,
bankirji, škofi in prelati, nune, slovenska klerikalna stranka, militaristi […]
narodnjaki, žandarji, železniške direkcije, cesarji in kralji, dunajska vlada in
sploh Avstrija, ki jo je v svojih govorih neusmiljeno mrcvaril…«.53 Podobno
je veljalo v času taborov za zelo uspešnega govorca, Valentina Zarnika. Junak
»taboritov« naj bi bil prežet z dovtipno žilico. Politike ni razumel le kot resno
delo, »zahtevajoč duševne napetosti, temveč golo zabavo«. V deželnozborskih
razpravah namreč ni govoril za stvar, temveč za to, da bi se galerija smejala
njegovim včasih dokaj robatim šalam.54 Dve desetletji pozneje so vzgibi za
mobilizacijo množice ostajali enaki, radovednost in zabava. V tem razgretem
ozračju so bili k volitvam pritegnjeni tudi tisti, ki volilne pravice sploh niso
imeli. O tem priča množična udeležba na predvolilnih shodih, o katerih poro-
čajo časniki. Kljub prepovedi udeležbe se namreč shodov začno na prelomu
stoletja udeleževati tudi nevolilci. Poseben predvolilni ženski shod ob občin-
skih volitvah za mesto Ljubljana je denimo privabil k udeležbi kar 2000-glavo
množico, medtem ko je takrat lahko volilo le 1549 žensk.55 V Hotedršici naj
bi se po pisanju časnikov zbralo na predvolilnem shodu 362 moških in 100
žensk.56 Samo naselje pa je v letu 1900 štelo 538 prebivalcev. V Vipavi se je
zbralo 500 ljudi,57 skoraj polovica vseh prebivalcev Vipave (1081 oseb). V
Stari Loki je zborovalo 300 ljudi, tudi »pastirjev in hlapcev«,58 v njej je takrat
živelo 485 prebivalcev. Politika je postala zabava za radovedneže. Volilni boj,
v katerega se je vključila vsa skupnost, je bil priložnost za pijančevanje ali vsaj
za poslušanje zanimivih prigod.
Neizobraženo občinstvo je terjalo spremembe v retoriki. Nekdanje dolge
govore in učene traktate, ki so prepričevali z argumenti, so nadomestila udarna
gesla, v diskurz je vstopila demagogija, tako na shodih kot v pisani besedi.
Kopač se razlogov za svojo vključitev v JSDS spominja takole: »Najprej so
nam čisto logično povedali: 'Vi delavci živite slabše kot žvina. Nimate dovolj
53 Regent, Spomini, str. 51; Golouh, Pol stoletja spominov, str. 22.
54 Šuklje, Iz mojih spominov, str. 101.
55 Slovenec, 20. 4. 1911, Krščanskim ženskam, str. 1.
56 Slovenski narod, 29. 9. 1902, Shod v Hotedršici, str. 1–2; Slovenec, 2. 10. 1902, Dr. Tavčar v Hotederšici, str. 2.
57 Slovenski narod, 2. 9. 1902, Klerikalni shod v Vipavi, str. 1.
58 Slovenski narod, 1. 4. 1904, Shod neodvisne svobodomiselne kmetske stranke v Stari loki, str. 2–3; 31. 3. 1904, Volilno gibanje na Gorenjskem, str. 3.
76
HS_12_konec.indd 76
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
plače, da zadostite potrebam svoje družine. Vaša stanovanja so slaba. Vas
noben nikjer ne upošteva. V vasi ne smete med gruntarje, še v gostilni smete
le ponižno za vrati sedeti, če so bogati v nji. Celo v cerkvi ne smete naprej,
niti v klopi ne, ker te so bogati zase kupili.'«59
Predvsem pa se v desetletju pred letom 1900 spremeni razumevanje volilne
pravice. Kmečko in mestno prebivalstvo je bilo po vsej Evropi še v sredini
19. stoletja do učinka volilne pravice skrajno skeptično. Še posebej preprosto
ljudstvo se je raje odločalo za proteste in spontane nemire, kmetje za punt.60
Šele v drugi polovici se je začel povsod po Evropi projekt osveščanja množic
o demokraciji, svobodi, volilni pravici. Pri tem so sodelovale tudi Kmetijske
in rokodelske novice, ki so npr. odgovarjale na vprašanje,61 kdo so zastopniki
oziroma predstavniki ljudstva: »Mi imamo s ponižnim poterpljenjem med ljud-
stvom dobrega imena in veljave iskati. Mož se spozna, kdor več zopernost med
ljudmi poterpeti zna.«62 Ljudstvu so Novice razlagale, da prava svoboda nastopi šele z volilno pravico. Svoboda še zdaleč ne pomeni punta, pač pa pomeni:
[…] mislil bi, da takrat, kadar ljudstvo, kakor svoboden mož in svobodna
občina, za svoj prid samo skrbi, in svoja opravila samo opravlja. […] Da se vse
to zgodi, voli ljudstvo zmožne in domoljubne poslance v postavodajavni zbor.
Ti dajejo postave, sklepajo, koliko denarja je potreba, pazijo, da gre vse po
redu, in imajo tiste pravice, ktere jim ljudstvo odloči. […] Ljudstvo imenuje in
voli tudi niže uradnike po okrajih, dalje porotnike ali tiste prisežene može, ki
sodijo v porotnih sodnijah, kadar gre za veča hudodelstva. — Vse to se zapiše
v pismo in vsi prisežejo, da bodo po teh glavnih postavah ravnali. — Tako
je, akoravno težko, vendar pa mogoče, da ljudstvo vse te imenitne opravke
izvršuje po izvoljenih možeh, in to ljudstvo je svoje, to je svobodno, kakor
posamesni odrasli človek ali občina, ktera sama za-se skrbita.63
Demokratična retorika se v naslednjih desetletjih stopnjuje in Krek tako
poziva: »Naš kmet se mora zavedati, da spada na Kranjskem vlada v deželi
po vsej pravici v njegove roke in na jasnem mora biti, da po splošni in enaki
volilni pravici pripada kmetu v celi državi vodstvo«.64 Toda ljudje niso bili
le pasivni prejemniki političnih sporočil, sedaj so postali aktivni akterji. Kot
taki, so si gesla in učene besede razlagali »na svoj način«. Novi diskurz je
opolnomočil nove sloje, da so sebe razumeli kot legitimne politične subjekte,
»razumevanje« demokracije, po meri elite, pa ni bilo samoumevno sprejeto,
59 Kopač, O preteklih dneh, str. 127.
60 Hobsbawm, Primitive Rebels, str. 116.
61 Kmetijske in rokodelske novice, 30. 1. 1861, Mlačnim rojakom v prevdarek, str. 37.
62 Pazler, Besedica o srenjskih volitvah, str. 94.
63 Kmetijske in rokodelske novice, 16. 5. 1866, Kaj je svoboda? , str. 159–160.
64 Krek, Zbrani spisi, str. 244.
77
HS_12_konec.indd 77
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
pač pa so ga prejemniki interpretirali v skladu s svojim razumevanjem sveta.
Nekateri so tako volilno pravico razumeli v kontekstu imaginarija tedanje
hierarhije: »O kako hitro se ljudstvo razburi! V Košani je neki kmet poslancu
Žitniku zakričal: Vi ste naš hlapec! Nih bog to je posledica ljudske volje.«65
Drugi so v skladu s svojimi bolj radikalnimi nagnjenji demokracijo razu-
meli kot utopični ali radikalni projekt.
Bilo je tudi nekaj intelektualcev in žensk. Delavci so se zanimali predvsem
za Fourrierove falanstere, za Ownove komune, Morovo »Utopijo«, za
Cabetovo Potovanje v obljubljeno deželo Ikarijo in podobno, kako napeto
so me poslušali… Njihove misli so se najraje vrtele v tem začaranem krogu
in nekateri so se celo ukvarjali z zamislijo, da se preselijo v Združene države
in si tam uredijo svojo sodobno komuno po zgledu somišljenikov v Italiji, ki se
je proti koncu prejšnjega stoletja naselila na jugu Amerike. … Vsi smo živeli v
nekem odmaknjenem, idealnem svetu ter v stalnem pričakovanju revolucije.66
Nov diskurz pa je pri ljudstvu in celo pri najbolj lojalnih, na novo novačenih
članih stranke sprožal tudi nelagodje. »Zdelo se mi je, da sem zašel v nek šolski
samostan, kjer patri razlagajo novincem vedno znova določene odstavke iz
svetega pisma, za zaključek pa prepevajo psalme, ker se je vsak govor končal
s približno istimi besedami.«67 Toda elita je večino ljudstva le uspešno pope-
ljala v svet novega političnega diskurza in uspešno uveljavila izrazoslovje ter
svoje razumevanje parlamentarne demokracije. V ta namen je bilo v ljudskih
šolah nekaj učnih ur namenjeno tudi posebnemu predmetu ustavoznanstvu.68
Mreže zaupanja – ekonomija in solidarnost
V ozadju preporoda vrednot pa so bili tudi povsem novi gospodarski pogoji.
Po vsej Evropi so politična razhajanja, ki so izvirala tudi iz nacionalnih in
ideoloških sporov, prispevala k ukinjanju starih solidarnosti, ki so obstajale še
posebej na podeželju. Pojavljati so se začele nove podporne mreže, ki so zelo
učinkovito nadomeščale stare. Vzporedno s tem so v procesu industrializacije
in urbanizacije začele izginjati samozadostne, ruralne avtarkije. Izkazalo se je,
da tudi za reševanje velikih lokalnih vprašanj vaške skupnosti niso bile več pri-
meren naslovnik, temveč se je bilo potrebno ozreti daleč stran, na državo.69 Na
Slovenskem so se ti procesi še pospešili z Mahničevim nastopom in razmahom
65 Jeglič, Dnevnik, str. 671.
66 Golouh, Pol stoletja spominov, str. 12.
67 Golouh, Pol stoletja spominov, str. 20.
68 Kelc(a), Ustavoznanstvo, str. 1–2.
69 Weber, Peasants into Frenchmen, str. 276.
78
HS_12_konec.indd 78
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
kulturnega boja. Ko se je avstrijski politični katolicizem prilagodil politični
areni in vzpostavil sintezo med versko ideologijo in zahtevami modernizacije,
se je vzpostavilo to, kar Boyer imenuje – politika stanovske moderne.70
S kulturnim bojem se je začela pilarizacija oziroma stebričenje slovenske
družbe. Vsaka politična stranka, podobno kot v Belgiji, kjer je prav tako obsta-
jal model treh političnih taborov, in še kje po Evropi, je začela vzpostavljati
lastno strankarsko infrastrukturo, ki je pomenila ločitev duhov na vseh poljih
družbenega življenja. Vse tri politične družine so kot trije stebri povzročile
»delitev družbe«. Vsa (politična) društva, časopisi, gospodarski obrati (zadru-
ge, konzumi, posojilnice) so sestavljali vzporedne in vendar ločene družbe
znotraj nacionalne skupnosti. Pri stebričenju družbe pa so pomembno vlogo
igrala zlasti društva. Ta so po potrebi izvajala tudi politično mobilizacijo ob
volitvah in zagotavljala tesno povezavo s politično stranko. Politizacija množic
se je tako pravzaprav izvajala izven organiziranih struktur političnih strank
(političnih društev) in v okviru formalno nepolitičnih društev. Leta 1910 je
samo v Cislajtaniji obstajalo 100.000 društev. Večina med njimi ni bila poli-
tična, pač pa so to bila športna, ekonomska in kulturna društva, skoraj vsa
strankarsko in narodnostno opredeljena.71 V društvih je večina ljudi dobila
svojo prvo izkušnjo političnega udejstvovanja.
Toda osnove za uspeh katoliške stranke so bile vendarle ekonomske.72 Da
bi KNS pridobila za svoje cilje v deželi prevladujoče kmečko prebivalstvo, je
sprožila velikopotezno akcijo organiziranja kmetijskih društev, posojilnic in
zadrug. Leta 1893 je Šušteršič ustanovil Vzajemno podporno društvo, dve leti
pozneje pa Ljudsko posojilnico. Istočasno sta bili pod pokroviteljstvom KNS
ustanovljeni tudi Zveza kranjskih posojilnic in Gospodarsko društvo, ki sta se
leta 1899 združili v Gospodarsko zvezo v Ljubljani. Ivanu Šušteršiču je uspelo
ob volilni bitki 1895 pod vodstvom duhovščine privesti pred volilne skrinjice
množice volivcev, ki prej navadno niso glasovali, zlasti iz vrst srednjih in
malih kmetov. Ti so pred tem predstavljali rezervno volilno silo veljakov, od
katerih so bili odvisni. Zdaj pa se je zgodil prelom, saj so bile ustanovljene
gospodarske katoliške organizacije in »nekdaj odvisni« so lahko glasovali proti
liberalcem.73 Prav te t. i. rajfajznovke naj bi iztrgale kmete iz rok oderuhov in
izničile uspehe liberalne stranke. Poleg tega pa je tudi volilno telo postajalo
enostavno preveliko, da bi se vse podkupilo.
Pristaš krščanskosocialnega gibanja Fran Ziller74 se tako spominja, kakšno
70 Boyer, Catholics, Christians and the Chal enges of Democracy, str. 23–59.
71 Hiebl, Instrumentalization of Bürgerlichkeit, str. 64.
72 Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, str. 155.
73 Melik, Volitve na Slovenskem, str. 265 in 267.
74 Zil er, Moji spomini na prva leta krščanskega socializma, str. 112.
79
HS_12_konec.indd 79
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
revolucionarno spremembo so prinesle te nove institucije: »Ljudje so zdaj po
posojilnici poplačali svoje dolgove raznim trgovcem in gostilničarjem, ti so se
pa za odpadli oderuški dobiček maščevali s tem, da so kmetiča, če je prišel k
njim kaj kupit, podili v posojilnico in h kaplanu po blago [. .]«. Ziller v slednjem
opisu zagotovo ni edini. Jeglič zapiše: »Po deželi naše posojilnice dobro stoje,
več liberalnih je v zadregi. Iz radovljiške liberalnih so gorenjski posestniki v
malo dneh dvignili 80.000 K in jih vložili v našo, isto se je dogodilo v Morav-
čah liberalnih Tomovih; v enem dnevu so kmetje vzeli iz nje nad 20.000 K in
jih vložili v našo.«75 Na ta način se je prekinil stari klientelistični odnos med
veljaki in revnejšimi volivci, zamajali so se temelji tradicionalne skupnosti.
Pričakovane koristi in podpore s strani veljakov ljudstvo ni več potrebovalo,
s tem pa je izginilo tradicionalno strahospoštovanje do tedaj pomembnih
posvetnih avtoritet. Individualno iskanje zaščite, ki je temeljilo na strahu in
koristi, se je umikalo institucionalnemu zaupanju, ki ga ni ponudila država,
temveč nastajajoči kompleks katoliških organizacij. Okrepila se je posvetna
vloga cerkve. Ti procesi so oblikovali vzporedne mreže zaupanja, ki so ob
državnih obstajale še celo medvojno obdobje.
Razmerje med volilno pravico in razkrojem starih mrež zaupanja med
vaškimi veljaki in njihovo klientelo razkrivajo tudi zapisi iz Koroške, ki so
ugotavljali za isto obdobje, da stari načini še niso izumrli.
Da hočejo malim davkoplačevalcem in kočarjem (bajtarjem) volilno pravico
dati, tega ne storijo iz svobodoljubja (liberalnosti), ampak zato, ker so taki
ljudje odvisni od graščakov in fužinarjev in glasujejo, kakor se jim ukaže.
Kdor tega ne verjame, naj gre vprašat v Vetrinje, ali na Bistrico pri Svečah,
ali pa Prevalje in Guštanj, ali pa v Črno, Kaplo, na Rudo, v Ovbre itd. Od
teh revnih ljudij pričakujejo liberalci pomoči, zato jim hočejo dati volilno
pravico tudi za deželni zbor, ker so se pri občinskih volitvah tako pridno in
ubogljivo obnašali.76
Prodaja ali dajanje glasu gospodarju je bila videna kot pravična trgovina,
zamenjava prazne pravice za konkretno korist.
Kmetje, ki so nekoč lahko izbirali le med odličnimi možmi, npr. vele-
posestniki in uradniki, so v novi dobi lahko izbirali tudi med seboj enakimi.
Toda javno mnenje je v vaški skupnosti še vedno v veliki meri oblikovala
majhna skupina mož, ki je ostalim tolmačila »visoki politični jezik«. Pri tem
je uspešnost sprejema njihove interpretacije političnih dogodkov bila še vedno
precej odvisna od njihove praktične uspešnosti v gospodarskih in društve-
nih podvigih. Pripadnost posameznika enemu izmed taborov (stebrov) je s
75 Jeglič, Dnevnik, str. 757.
76 Novice, 31. 1. 1896, Nov volilni red za koroški deželni zbor, str. 41–42.
80
HS_12_konec.indd 80
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
časom postala praktična in za nekatere nujna, predvsem zaradi zagotavljanja
»socialne pomoči«. Druga plat le-te je bila možnost izvajanja socialne kon-
trole. Sicer tudi tajno glasovanje ni zagotavljalo anonimnosti in podobno tudi
oddaja prazne glasovnice, ki so jo časopisi svetovali tistim, ki so se znašli
pod »političnim« pritiskom, ni bila uspešna.77 Na malem volišču je volilna
kalkulacija hitro razkrila, kdo je bil tisti »dvoličnež«, ki se ni držal dogovora.
Mnoge posameznike je volilna pravica spravila v veliko dilemo, med načelno
držo in socialno ter celo materialno koristjo. Nameščeni uradniki so se pogosto
preprosto pokorili pravilu, da podpirajo vladno politiko. Cela vrsta volivcev pa
je zaradi svoje odvisnosti od pokrovitelja oziroma »botra« glasovala v skladu
z njegovimi navodili ali pa vsaj s svojo volilno neudeležbo niso neposredno
glasovali proti njemu.78
Zaključek
Na prelomu 19. stoletja se je torej slovensko prebivalstvo začelo množično
vključevati v politično življenje, politične stranke pa so se začele posluževati
novih metod dela in praks. Stranke so ustanavljale različna društva, izdajale
ob času volitev nove časnike in prirejale politične shode, zborovanja, preda-
vanja, ki so bila namenjena najširšemu krogu ljudi, tudi nevolivcem. Novi
pristopi v politiki in političnem delovanju so bili odraz demokratične, volilne
in zakonodajne reforme pa tudi razširitve politične svobode (združevanja,
ustanavljanja društev). V novem političnem ozračju so se množične politične
stranke posluževale populističnih parol, poskušale so disciplinirati svoje poten-
cialne volivce, predvsem pa so si prizadevale zasesti urbani javni prostor. Pred
množico poslušalcev in poslušalk so govorniki ustvarjali enkratno politično
izkušnjo, ki je zahtevala poslušnost in lojalnost. V popularizaciji politike se je
na prelomu stoletja reflektirala in naznanjala nova moderna urbana politična
kultura, ki je politiko približala vsem slojem prebivalstva. Vzpon in uspeh
množičnih strank potrjuje fazo intenzivne politizacije, ki je promovirala tudi
nove oblike družbene integracije, kar je pomenilo, da politična stranka ni
skrbela le za politično predstavništvo ali za ekonomsko podporo svojih privr-
žencev, pač pa je vdirala v družabnost, socialne mreže, intimnost in vplivala
na osmišljanje sveta.79
77 Kelc(b), Ustavoznanstvo, str. 2.
78 Vse te fragmente lahko srečamo marsikje, med drugim tudi v literarnem delu A. Kraigherja, Kontrolorju Škrobarju.
79 Pavla Hočevar, ko je kot dijakinja zagledala pri svoji novi gospodinji na mizi Slovenski narod: »[…] Na mizi v kuhinji je bil včasih Slovenski narod. List mi ni bil tuj, še v Laščah 81
HS_12_konec.indd 81
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
Liter atur a
Adlgasser, Franz: The Austrian Parliament before 1918: A Multinational Political Elite
in Transition. Dostopno na , dostop 10. 6. 2014.
Bader Zaar, Birgitta: Politische Partizipation als Grundrecht in Europa und Nordamerika.
Grund- und Menschenrechte: Historische Perspektiven – Aktuelle Problematiken
(ur. Margarete Grandner, Wofgang Schmale in Michael Weinzierl). Wien: Verlag
für Geschichte und Politik, 2002, str. 203–256.
Barany, George: Political Culture in the Lands of the Former Habsburg Empire:
Authoritarian and Parliamentary Traditions. Austrian History Yearbook, 29,
1998, str. 195–248.
Boyer, John W.: Chatolics, Christians and the Challenges of Democracy: The Heritage
of the Nineteenth Century. Christdemokratie in Europa im 20. Jahrhundert (ur.
Michael Gehler, Wolfram Kaiser in Helmut Wohnout). Wien: Böhlau, 2001, str.
23–59.
Canning, Kathleen: The “Women Question”. A Companion to Nineteenth-Century
Europe 1789–1914 (ur. Stefan Berger). Oxford: Blackwell Publishing, 2006, str.
193–208.
Caramani, Daniele: The End of Silent Elections: The Birth of Electoral Competition,
1832–1915. Party Politics, 9/4, 2003, str. 411–443.
Caramani, Daniele: The Nationalization of Politics: The Formation of National
Electorates and Party System in Western Europe. Cambridge: University Press,
2004.
Davis, Belinda: Reconsidering Habermas, Gender, and the Public Sphere: The Case
of Wilhelmine Germany. Society, Culture and the State in Germany, 1870–1930
(ur. Geoff Eley). Michigan: University of Michigan Press, 1997, str. 397–426.
Dobrila, Pavel: 1867–1918. Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem
1867–1968. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1969, str. 11–36.
Erjavec, Fran: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana: Prosvetna
zveza, 1928.
Farr, James R.: The Disappearance of the Traditional Artisan. A Companion to
Nineteenth-Century Europe 1789–1914 (ur. Stefan Berger). Oxford: Blackwell
Publishing, 2006, str. 98–108.
Gemie, Sharif: Revolutions and Revolutionaries: Histories, Concepts, and Myths. A
Companion to Nineteenth-Century Europe 1789–1914 (ur. Stefan Berger). Oxford:
Blackwell Publishing, 2006, str. 125–136.
Gohenn, Peter G.: Public space and the geography of the modern city. Progress in
Human Geography, 22/4, 1998, str. 479–496.
sem slišala s prižnice, kakšen brezverski list da je. Gospodinja, pri kateri sem v Ljubljani
stanovala me je večkrat pošiljala po meso; nekoč se je zgrozila. Za božjo voljo, v kakšen papir ti je pa mesar danes zavil? Slovenski narod! Da mi ne boš nikdar več nosila mesa v takem
papirju!« Pa je izpirala meso v eni, v dveh, v treh vodah: »da se ne bi greh držal mesa!« Teta pa mi zdaj pravi: No, le beri, če hočeš, saj so ga že prebrali!« Roka se mi je tresla, ko sem ga razgrinjala […]« Hočevar, Pot se vije, str. 25.
82
HS_12_konec.indd 82
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
Grdina, Igor: Slovenci med tradicijo in perspektivo: Politični mozaik 1860–1918.
Ljubljana: Študentska založba, 2003.
Hanagan, Michael: Social Movements: Incorporation, Disengagment, and Opportunities.
From Contention to Democracy (ur. Marco G. Giugni, Doug McAdam in Charles
Tilly). Oxford: Rowman&Littlefield, 1998, str. 3–30.
Hiebl, Ewald: The Instrumentalization of Bürgerlichkeit: Associations and the Middle
Class in Hallein, Austria from the Nineteenth to the Beginning of the Twentieth
Century. Civil Society, Associations and Urban Places: Class, Nation and Culture
in Nineteenth-Century Europe (ur. Graeme Morton, Boudien de Vries in R. J.
Morris). Hampshire, Burlington: Ashgate, 2006, str. 55–76.
Hobsbawm, Eric: Primitive Rebels: Studies in Archaic Forms of Social Movement in
the 19th and 20th Centuries. New York in London: W.W.Norton & Company, 1965.
Liška, Janko: Ustanovitev Vzajemnosti 1909. Prispevki za zgodovino delavskega
gibanja, 14/1–2, 1974, str. 51–59.
Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem, 1861–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1965.
Melik, Vasilij: Slovenski tabori. Kronika, 16/2, 1968, str. 65–76.
Petre, Fran: Ivan Cankar rudarski kandidat. Novi svet, 4/10, 1949, str. 966–979.
Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina. Peta knjiga.
Ljubljana: DZS, 1966.
Schwarzkopf, Jutta: The Social Condition of the Working Class. A Companion to
Nineteenth-Century Europe 1789–1914 (ur. Stefan Berger). Oxford: Blackwell
Publishing, 2006, str. 109–122.
Selišnik, Irena: Zborovanja na Kranjskem v letih 1900–1913 in razmerja moči: »Ako
hočemo biti zmagovavci moramo poučevati ljudstvo po shodih«. Zgodovinski
časopis, 67/1–2, 2013, str. 86–109.
Selišnik, Irena: Prihod žensk na oder slovenske politike. Ljubljana: Sophia, 2008.
Tarrow, Sidney: Power in Movement: Social Movements, Collective Action and Politics.
Cambridge: University Press, 1996.
Tilly, Charles in Lesley J. Wood: Social Movements, 1768–2008. London: Paradigm
Publisher, 2009.
Tomažič, Tanja: Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo. Slovenski etnograf, 29,
1976, str. 3–38.
Verginella, Marta: Vstop žensk v slovensko politično areno: Ženske na robovih politike
(ur. Milica Antić Gaber). Ljubljana: Sophia, 2011, str. 3–20.
Weber, Eugen: Peasants into Frenchmen: The Modernization of Rural France 1870–
1914. Stanford: Stanford University Press, 1976.
83
HS_12_konec.indd 83
11. 04. 2016 12:32:23
Irena Selišnik
Vir i
Časopisni viri
Edinost
Kmetijske in rokodelske novice
Naši zapiski
Slovenec
Slovenski gospodar
Slovenski narod
Objavljeni viri
Golouh, Rudolf: Pol stoletja spominov: Panorama političnih bojev slovenskega
naroda. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966.
Hočevar, Pavla: Pot se vije. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1969.
House of Commons Debate. Dostopno na , dostop 10. 6. 2014.
Hribar, Ivan: Moji spomini. I. del. Ljubljana: Slovenska matica, 1983.
Jeglič, Anton Bonaventura: Dnevnik. 1899–1937.
Kelc (a), Ivan: Ustavoznanstvo. Učiteljski tovariš, 17. 4. 1914, str. 1–2.
Kelc (b), Ivan: Ustavoznanstvo. Učiteljski tovariš, 1. 5. 1914, str. 2.
Kersnik, Janko: Zbrana dela: Ciklamen; Agitator; Humoreske. 2. knjiga. Ljubljana:
DZS, 1986.
Kopač, Josip: O preteklih dneh. Pod lipo, 15. 8. 1925, str. 126–127.
Kraigher, Alojz: Kontrolor Škrobar. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1950.
Krek, Janez: Zbrani spisi: Življenje in delo v letih 1900 do 1907. Zvezek V. Celje: Mohorjeva družba, 1993.
Pazler, Anton: Besedica o srenjskih volitvah. Kmetijske in rokodelske novice, 20.
3. 1861, str. 94–95.
Prepeluh, Albin: Politični spisi. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1984.
Regent, Ivan: Spomini. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1967.
Schweitzer, Viljem: Naš društveni in shodni zakon. Ljubljana: Slovensko krščanska
socialna zveza, 1902.
Šuklje, Franjo: Iz mojih spominov. I. del. Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo, 1926.
Šuklje, Fran: Sodobniki, mali in veliki: III. del spominov. Ljubljana: Slovenska
matica, 2010.
Šuštaršič, Ivan: Poduk za državnozborske volitve v vojvodini Kranjski. Ljubljana:
Katoliško politično društvo, 1900.
Uradni list v slovenščini, Reichsgesetzblatt, Ukaz Pravosodnega ministrstva od 17.
marca 1974. Dostopno na , dostop 10. 6. 2014.
Ziller, Fran: Moji spomini na prva leta krščanskega socializma. Socialna misel,
3/5, 1924, str. 111–115.
84
HS_12_konec.indd 84
11. 04. 2016 12:32:23
Vstop množic v polje političnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem
The Entrance of Masses in the Field of the Political
at the Turn of the Twentieth Century in Slovene Lands
Summary
At the turn of the 20th century masses entered into politics as a consequence
of nationalization of politics, its democratization and expansion of cultural
wars. Potential voters as well as political parties’ partisans and supporters
including those who were not enfranchised filled in the public spaces and
became interested in political parties. They entered into the political life which
was previously reserved only for prominent individuals and first and foremost
for voters. With new political discourses new political spaces were formed
and thereby new political practices and rituals. The article sheds new light on
those new political experiences, changes of social networks and principles of
work of political parties which announced new understanding of politics and
political practices.
85
HS_12_konec.indd 85
11. 04. 2016 12:32:23
HS_12_konec.indd 86
11. 04. 2016 12:32:23
Household Structure in Urban Albania
The Case of Interwar Tirana
Gentiana Kera*
ABSTRACT
This article aims to analyse the relationship between marriage and household head-
ship, the demographic constraints that influenced household structure and formati-
on in Tirana. The main sources are the census of 1918, carried out by the Austrian-
Hungarian military occupation, and the population census of 1930, taken by the
Albanian state structures.
KEY WORDS
urban Albania, Tirana, household structure, household formation system, interwar
period
IZVLEČEK
Prispevek analizira povezave med porokami, vodenjem gospodinjstev in demo-
grafskimi težavami, ki so vplivale na nastanek in strukturo gospodinjstev v Tirani.
Predstavljeni podatki temeljijo na popisu prebivalstva iz leta 1918, ki je bil izveden
v času avstroogrske okupacije tega območja, in popisu prebivalstva iz leta 1930,
opravljenega v okviru albanskih državnih institucij.
KLJUČNE BESEDE
urbana Albanija, Tirana, struktura gospodinjstva, sistem oblikovanja gospodinjstev,
obdobje med obema vojnama
In 1983, Hajnal argued that household formation systems in pre-industrial
northwestern Europe shared certain common features that distinguished them
from other pre-industrial populations. Hajnal compared two kinds of pre-
industrial household formation systems. The northwestern European simple
household system produced very few joint households and the majority of
* Dr. Gentiana Kera, University of Tirana, Department of History, e-mail: gentiana.kera@
unitir.edu.al
This article is a result of my work in two research projects: “The 1918 Albanian Population
Census: Data Entry and Basic Analyses” (2000–2003) and “Tirana and Shkodra: Demographic
and historical-anthropological trends in two Albanian cities (1928–1938)” (2003–2006), both
conducted at the Centre for Southeast European History, University of Graz, and funded by
the Austrian Science Fund (Fonds zur Förderung der wissenschaftlichen Forschung).
87
HS_12_konec.indd 87
11. 04. 2016 12:32:23
Gentiana Kera
persons were never members of a joint household. The joint household system
did not normally produce a situation where the majority of households were joint
at any one time, but the majority of people were members of a joint household
at some stage in their lives.1 The formation rules in the northwestern simple
household system were late marriage for both sexes (over 26 for men and over
23 for women), foundation of a separate household by the new couple, and the
circulation of young people between households as servants before marriage.
The formation rules of the joint household system were earlier marriage for
men and women (under 26 for men and under 21 for women) and the young
married couple often started life together in a household of an older couple or
with several married couples to later split to form two or more households.2
The proportion of joint households in northwestern European communities
was less than six percent, while in most joint household systems 15 to 30% of
households were joint households.3 The household formation rules described by
Hajnal referred to rural areas and he admitted that by the end of the nineteenth
century the European pattern of late marriage certainly “extended beyond the
boundaries of north-west Europe.”4 Hajnal recognised that there was much
variation within both kinds of household formation system, between different
areas and also over time in the way in which the same rules were carried out.
But despite much variation within each of the two basic kinds of system, for
Hajnal the basic distinction was a valid one.5
Laslett, who developed four sets of tendencies in domestic group organisa-
tion in traditional Europe: West, West-central or Middle, Mediterranean and
East, suggested that the Balkan peninsula reflected features of the Mediter-
ranean set.6 The analyses of marriage behaviour in Albania at the beginning of
the 20th century showed that the marriage pattern in urban Albania was similar
to Laslett’s Mediterranean set, while rural areas displayed an age at marriage
for both men and women that was characteristic of the marriage pattern east
of the Hajnal line. Albanian cities showed a higher age at marriage for both
men and women than villages did.7
The classification of household formation systems proposed by Hajnal
and the set of tendencies developed by Laslett will serve as a starting point to
analyse the patterns of household structure in Tirana. The aim of this article
1
Hajnal, Two Kinds, pp. 65–69.
2
Ibid., p. 69.
3
Ibid., pp. 78 and 89.
4
Ibid., p. 67.
5
Ibid., pp. 69–71.
6
Laslett, Family and Household, p. 526.
7
Kera and Pandelejmoni, Marriage in Urban Albania, pp. 126–137.
88
HS_12_konec.indd 88
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
is to analyse household formation and structure in Tirana in interwar period
comparing the data of two population censuses of 1918 and 1930. I analyse
the relationship between marriage and household headship, the demographic
constraints that influenced household structure and household formation in
Tirana and residence patterns of the urban population.
Most of the research on household structures in Eastern and Southeastern
Europe has concentrated on rural areas. Mitterauer has stressed the exceptional-
ity of the Balkans and parts of Eastern Europe to the “European rule” in respect
to the existence of social phenomena, such as endogamy and exogamy, and
levirate.8 Local endogamy, endogamy within an occupational group or estate,
which were common in Europe, were different from rules based on kinship.
The notion of kinship did not dominate the individual to such an extent as it
was common in non-European societies.9
Mitterauer agreed with Hajnal’s assumption that the ‘European marriage
pattern’ did not apply to the whole of Europe to then demonstrate that it was
the Balkans where the marriage pattern was most clearly opposed to the com-
mon ‘European’ one. Strict rules governed the choice of partner from within
or without groups of kin and complex systems of kinship ensured solidarity.
There were rules governing with whom the newly-weds had to reside, and
marriage patterns ensured the continuity of agnatic groups.10
Kaser has identified a ‘Balkan family pattern’ characterised by early and
universal marriage, whose main features are: extended family household units,
a structure influenced by initial high fertility and high mortality; members
of the household act as a corporate economic unit; patrilineal and patrilocal
structures; and mountainous and pastoral environment.11 Kaser also distin-
guished four traditional household formation patterns in Southeastern Europe
and placed Albania within the patrilocal-life cycle complexity household
formation system, characterised by patrilocal marriage arrangements and the
tendency to split the household after the death of the household head.12 Todorova
has argued that the major distinction between the ideal type of the Western
European family and the Southeastern European (or Balkan) one lies not so
much in the quantitative differences, but rather in the fact that in the Balkans
the extended and multiple family type was more often and for a longer period
a developmental stage of the individual family lifecycle.13
8
The custom that a widow should marry her deceased husband’s brother.
9
Mitterauer, A ‘European Family,’ pp. 144–145.
10 Ibid., p. 146.
11 Halpern et al., Patriarchy in the Balkans, p. 436.
12 Kaser, Introduction, pp. 381–383; Kaser, Power and Inheritance, pp. 387–389.
13 Todorova, Balkan Family Structure, p. 170.
89
HS_12_konec.indd 89
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
Sources
My work relies to a large extent on unpublished archival material from the
Central State Archive in Tirana and the Civil Office of Tirana Municipality.
The main sources for the analyses presented in this work are the population
census of 1918, which was carried out by the Austrian-Hungarian Military
occupation during World War I, and the population census of 1930, taken by
the Albanian state structures. The database of the Census of 1918 includes
124,133 persons living in 254 settlements. The database of Tirana includes
10,416 persons. The 1930 census served as the basis for the population registers
of the civil offices. The registers for Tirana stored at the Civil Office of Tirana
municipality contain information on all births, deaths, marriages, and divorces
in registered households from 1930 until 1945. The data from the census of
Tirana of 1930 was computerised during archival work at the Civil Office of
Tirana municipality in 2006. To create the database of the census of 1930, only
data on persons registered on census day were entered, excluding all those
who entered or left households after census day. These registers include only
permanent residents of Tirana, omitting temporary residents who must have
been recorded in census enumeration lists on census day.
According to archival data, Tirana had, in 1930, a total of 30,806
inhabitants,14 but only 19,801 inhabitants were recorded in the registers at the
Civil Office. This explains the discrepancy between the number of inhabitants
according to the published census statistics, and those included in the database.
Statistics of the population in Tirana in 1936 published in a daily newspaper
show that Tirana had 22,049 permanent residents and 14,000 temporary resi-
dents, therefore a total population of 36,049 inhabitants.15 Official statistics on
the population of Tirana give a number of 24,603 residents in 1937, without
including provisory inhabitants.16
Both censuses contain information on first name, family name, relation
to household head, sex, age, religious affiliation, birthplace, literacy, and
profession. The census of 1918 also includes data on ethnic affiliation of the
population, whereas in the census of 1930, this information is missing, except
for a few cases of registered Roma.
14 AQSH, Teki Selenica (441), F. 590, p. 2.
15 Popul sija e Tiranës, 1936, 3.
16 AQSH, Bashkia Tiranë (380), 1938, F. 35, p. 2.
90
HS_12_konec.indd 90
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
Household size and structure in Albania
Peasants and townsmen alike, Roman Catholic, Mohammedan, and Orthodox
Albanians all live in communal households, each governed by the wisest of
the older men in it.17
This description of Albanian households written by Hasluck in the 1930s
is just one example of the most widespread view on household organisation
in Albania, at least until the end of World War II. Households including sev-
eral generations were presented as being the norm, especially in the north.
Demographic data from the first half of the twentieth century indicate that
households were much more moderate not only in size but also in structure.
Albania experienced important social and political changes in interwar
period. After the proclamation of independence in 1912 there were efforts
made to approve new legislation to replace the previous laws of the Ottoman
Period. Nevertheless, it was not until 1920s that the Albanian state adminis-
tration could consolidate its power over the whole country. In the 1920s, first
efforts at passing regulations on marriage, divorce, inheritance and other civil
issues were made by parliament. The attempts to approve secular laws proved
sometimes difficult in practice due to the resistance of the clergy. While reli-
gious communities made concessions regarding marriage in the civil offices
as a prerequisite for religious marriage, divorce was considered a competence
of religious institutions of each religious community. The Civil Code of 1929
recognised the right of married women to file for divorce. However, the real
challenge was the implementation of these laws, which posed a break with
traditional norms and customs, especially in a country with a dominant rural
and illiterate population.
In 1923, only 15.9% of the population was urban. An indicator for the
slow urbanisation was the slight increase in the absolute numbers, while the
percentage of the urban population among the total population dropped in
1938 (15.4%).18 The reasons need to be sought in the slow industrialisation and
eventually higher fertility rates in villages, which resulted in a higher increase
in rural population. Albania had no large industrial sector and industries were
concentrated in a few towns.
The data of the population census of 1918 show that mean household size
was 5.6 persons. The mean household size in the six cities included in the
population census was 4.49 persons, while the mean household size in rural
areas was 5.81 persons. Statistics for the whole country until World War II
17 Hasluck, Bride-Price in Albania, p. 191.
18 Breu, Wachstum der Städte, p. 310.
91
HS_12_konec.indd 91
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
show approximately the same mean household size (Table 1). Households in
urban areas were smaller than those in rural areas during the whole interwar
period and the figures show no significant changes until the end of World War II.
Table 1: Mean household size in Albania.
Year
All
Urban
Rural
1923
5.6
4.9
5.8
1945
5.7
4.9
6.0
Source: Vjetari statistikor, p. 71.
The analysis of household typology in 1918 shows a high proportion of
multiple family households (27.5%). Only 42.7% of households were simple
family households. There were obvious differences between urban and rural
areas regarding household structures. Only 33.3% of the households in the
cities were extended or multiple family households, while in rural areas this
percentage was much higher (53.4%). The difference is most evident when
comparing the percentage of multiple family households. Only 12.7% of urban
households were multiple family households, while in rural areas 30.4% of
households were multiple family households (Table 2).
Table 2: Type of households in Albania according to the rural/urban division (%).
Type of household
Rural areas Urban areas
All
Solitaries
3.3
6.3
3.8
No family
3.3
4.1
3.4
Simple family householda)
40.0
56.3
42.7
Extended family householdb)
23.0
20.6
22.6
Multiple family householdc)
30.4
12.7
27.5
All
100.0
100.0
100.0
Source: Albanian population census of 1918 (calculated by author
according to Laslett household typology).19
a) The simple family consists of a married couple, a married couple with offspring, or a widowed person with offspring. Whenever a conjugal family unit is found on its own, it is taken to be a household, and such a coresident domestic group is cal ed a simple family household.
b) An extended family household consists of a conjugal family unit with the addition of one or more relatives other than offspring, the whole group living together on its own or with
servants.
c) Multiple family households comprise all forms of domestic group that include two or more conjugal family units connected by kinship or by marriage. The expression “joint family”
is also used to refer to all the forms of multiple family household.
19 Laslett, Household and Family, pp. 28–31.
92
HS_12_konec.indd 92
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
These percentages of multiple family households clearly locate Albania
within the joint household formation system described by Hajnal. One of the
factors that influenced the higher complexity of households in rural areas
must have been the need for labour. The limited role of servants in Albanian
society influenced the early age at marriage, since the most usual way to secure
new labourers for the household was through early marriage. Employment as
servant was not preferred and as Hasluck puts it:
Except in the towns, no Albanian woman ever went into domestic service.
On the other hand, men servants were mainly farm workers or herdsmen.
No Albanian ever stooped to become a servant except from dire necessity.
Most commonly he wanted to marry, and having no spare cash, must earn
enough to pay for his bride. He was usually engaged for six months, or most
commonly for one year.20
The census of 1918 shows a mean age at marriage of 18.3 years for women.
There was a difference of about two years between the age at marriage in
urban and in rural areas, with women in cities marrying at the age of 19.8
years, and those in villages at the age of 18.1 years. For men, the mean age at
marriage was 27.0 years and men living in cities married about three years
later than those living in villages. The age at marriage was 30.2 and 26.6
years, respectively.21 Earlier marriage in villages increased the chances for the
formation of multiple family households because it was more likely that men
would be living with their father or married brothers in the same household.
Peasant households with only one man in them were rare, since for economic
reasons it was customary for several brothers or even several first cousins to
live together until their children were of marriageable age. Then pressure of
population compelled the household to split up into smaller units.22
Half of all multiple family households in cities comprised two couples of
the same generation. The numbers of solitaries and households with no families
in cities were almost the same as multiple family households. Solitary indi-
viduals were twice as common in urban areas than in rural settings. Although
the percentage of multiple family households in urban Albania was relatively
low, a high percentage of people lived in multiple family households. The
formation of multiple family households was affected by several demographic
constraints. High mortality rates decreased the years a son would co-reside
with his father, especially considering the high age at marriage of the urban
population. High infant mortality also reduced the number of brothers with
20 Hasluck, Unwritten Law, pp. 43–44.
21 Kera, Age at Marriage, p. 42.
22 Hasluck, Unwritten Law, p. 27.
93
HS_12_konec.indd 93
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
whom men could possibly co-reside. The high male age at marriage resulted
in many women being widowed at quite a young age: in the age group 40–44
years a third of all women had been widowed.23
In addition to the influence of demographic constraints, and nuptiality on
household size and structure, neolocality can also play an important role. Laslett
considered as the outstanding point of differentiation among regional tendencies
he developed the extent of neo-localism, which required each newly married
couple to set up their own household. In the north and west this disposition was
stronger than in the south and east. This tendency was almost entirely absent
from the eastern pattern, where marriage practically never led to the formation
of a new household. Households came into being by partition or by fusion.24
The existence of neolocality as a prerequisite to marriage would limit both
nuptiality and size and complexity of household structures. The absence of
neolocality would encourage high nuptiality and the establishment of complex
and large households. Ethnographic evidence indicates that neolocality was not
a prerequisite to marriage in Albania, even in urban areas.
Household structure in Tirana
The proclamation of Tirana as the capital of Albania in 1920 played a
decisive role in the further development of the city and the population increased
rapidly from 10,416 in 1918 to 30,806 inhabitants in 1930. 91.7% of the popula-
tion of Tirana in 1918 were Moslem, 7.9% Orthodox, 0.3% Catholic, and 0.1%
Jewish. The data of 1930 show an increase in the percentage of Catholics liv-
ing in Tirana (4.1%) and a slight decrease in the number of Orthodox (7.4%).
87.7% of the population were Moslem in 1930. The increase of the number of
Catholic inhabitants should be related to in-migration from other regions.25 The
demand for the construction of social amenities and administration buildings
increased, which influenced a rapid increase in population.
Age at marriage for women in Tirana in 1918 was slightly higher than the
country average (18.6 years). In 1930, women married at the age of 19.9 years.
For men, the mean age at marriage in 1918 was 28.0 years, while in 1930 it
had declined to 27.2 years.26 Households were slightly larger than the overall
mean household size for the six cities included in the census of 1918. The mean
23 Gruber, Household Structures, pp. 143–144.
24 Laslett, Family and Household, p. 531.
25 Kera, Age at Marriage, p. 39.
26 Ibid., pp. 42–43.
94
HS_12_konec.indd 94
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
household size in Tirana was 4.76 persons. Archival data on the number of
inhabitants and houses in 1922 show an average of 4.5 persons per households.27
The mean household size decreased to 4.30 persons in 1930. Despite the low
mean household size, a considerable percentage of households had seven or
more persons in both censuses (18.9% in 1918 and 17.5% in 1930).
One reason for the lower mean household size in 1930 should be related
to the higher proportion of solitaries in 1930. The figures for solitaries and no
family households is underrepresented because our data for 1930 includes only
permanent residents in Tirana, omitting individuals who were living and work-
ing in the city but were not recorded as permanent residents. Considering the
differences between the published census data and the data from the registers of
the municipal civil office, there were approximately 10,000 temporary residents
in Tirana in 1930, and it can be assumed that the majority of these persons were
living alone or in no family households. In 1918, the majority of solitaries were
born in Tirana (79.8%), while in 1930 this percentage had decreased to 23.3%.
The percentage of heads of no family households born in Tirana also decreased
from 91.4% in 1918 to 46.5% in 1930. These figures show that in-migration was
an important factor that influenced household typology in Tirana.
In addition to the increase in the percentage of solitaries, another influ-
encing factor was the decrease in the mean household size of multiple family
households. The mean household size varied significantly according to the
types of households and multiple family households were almost twice as
large as simple and extended family households. The mean household size
of multiple family households was 9.32 persons in 1918 and 8.18 persons in
1930. The mean household size of simple family households did not signifi-
cantly change until 1930, while the mean size of extended family households
increased slightly (Table 3).
Table 3: Absolute numbers and proportion of household types and mean household size.
Household type
Number
Percentage
Mean household size
1918
1930
1918
1930
1918
1930
Solitaries
168
785
7.7
17.0
1.0
1.0
No family
70
142
3.2
3.1
2.87
2.65
Simple family
1073
2102
49.2
45.6
3.86
3.85
Extended family
495
759
22.7
16.5
4.81
5.05
Multiple family
374
820
17.2
17.8
9.32
8.18
All households
2180
4608
100.0
100.0
4.76
4.30
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
27 AQSH, Ministria e Punëve të Brendshme (152), 1922, F. 473, p. 51.
95
HS_12_konec.indd 95
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
The mean household size of households headed by women was lower than
the mean size of male-headed households. In 1918, the mean household size
of female-headed households was 2.46, while that of male-headed households
was 5.02. In 1930, mean size of female-headed households was 2.57 persons
in comparison to 4.48 persons in male-headed households. Women were more
likely to be heading simple or extended family households, which on average
had fewer members.
The percentage of household heads born in Tirana either living alone or in
no family households was only 9.7% in 1918 and 10.6% in 1930. In 1918, 17.4%
of household heads born in Tirana were heading multiple family households.
In 1930 the percentage had increased to 25%. Household heads born outside
Tirana were more likely to be living alone (Table 4).
Table 4: Household typology according to birthplace of household heads.
Household type
In Tirana
Other
1918
1930
1918
1930
Solitaries
6.6
7.8
23.8
26.7
No family
3.1
2.8
4.2
3.4
Simple family household
49.6
45.0
43.4
46.2
Extended family household
23.3
19.4
14.7
13.5
Multiple family household
17.4
25.0
14.0
10.2
Total
100.0
100.0
100.0
100.0
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
Approximately 40.0% of households in 1918 were extended and multiple
households. Despite the fact that almost half of all households in Tirana were
simple family households, the majority of persons lived in extended or mul-
tiple family households. Only 39.9% of persons were living in simple family
households, while 22.9% lived in extended and 33.6% in multiple family
households. Less than four percent of the population was living alone or in
no family households.
A detailed analysis of household types shows differences between the two
censuses (Table 5). One of the most obvious changes in household structure
in Tirana is the growing proportion of people living alone, which should be
related to in-migration. The argument is strengthened by the demographic
features of persons living alone or in no family households. In 1918, 59.5% of
solitaries were widowed and 36.3% were unmarried. In 1930 the majority of
solitaries were unmarried (71.6%), while the percentage of widowed solitaries
had decreased to 18.6%. The percentage of married persons living alone also
increased from 4.2% to 9.8%.
96
HS_12_konec.indd 96
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
Table 5: Household typology in Tirana.
Type of household
1918
1930
% households % persons
%
%
households
persons
Solitaries
7.7
1.6
17.0
4.0
No family
3.2
1.9
3.1
1.9
Simple family household
49.2
39.9
45.6
40.9
Extended family household
22.7
22.9
16.5
19.3
Multiple family household
17.2
33.6
17.8
33.9
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
The majority of simple family households were comprised of a married
couple with or without children (71% in 1918 and 76.5% in 1930). The per-
centage of widowed mothers living with children was much higher than the
percentage of widowed fathers living with children. In 1918, only four percent
of households were composed of fathers and their children, while 24.9% of
households were composed of mothers and their children. Interestingly, in
18.2% of simple family households composed of mothers and their children,
one of the children was recorded as being the head of the household. The same
phenomenon is observed in 1930. Only 3.2% of simple family households
comprised fathers and their children, in comparison to 20.1% composed of
mothers and their children. Even in 1930, 11.7% of simple family households
were recorded to be headed by children living with their widowed mothers.
The majority of extended family households in 1918 were extended upwards
(56.4%). In 12.9% of extended family households the extension was sideways
and the household was composed of a conjugal family unit and unmarried
siblings. In 6.9% of cases, extended family households were extended down-
wards. The rest of extended family households were composed of conjugal
units living with relatives of the same or of different generations. In 1930, the
percentage of extended family households extended upwards had increased
to 58.0%. There were also a higher percentage of conjugal units living with
unmarried siblings (19.2%). The percentage of downwards extended family
households had decreased to only 1.7%.
The majority of multiple family households in 1918 were composed of
frérèches 28 (41.2%), followed by a conjugal unit with married offspring (34.2%).
Only 2.7% of multiple family households were households with a secondary
unit disposed upwards from the head (conjugal unit living with both parents).
28 Multiple family households containing several conjugal family units of brothers or sisters, but no parental conjugal family unit.
97
HS_12_konec.indd 97
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
In 1930, the percentage of frérèches had decreased to 24.1%, while the per-
centage of multiple family households composed of a conjugal unit and their
married offspring had increased to 43.7 percent. These figures indicate that
the importance of frérèches declined in interwar Tirana. The percentage of
multiple family households composed of a conjugal unit living with both parents
increased to 17.4%. This is an indication of a moderately reduced mortality,
as there were more parents living long enough to experience the marriage of
their children. Despite the fact that mortality continued to be high, there are
indications that a reduction in mortality rates had already started in the 1930s.
The reasons were varied and probably foremost related to the consolidation
of the Albanian state and the role played by government. With an increas-
ingly active government came public services that reduced mortality, such
as the provision of pure water, vaccination, control of epidemics, and other
public health measures. The establishment of public order reduced violence
and increased public safety. The decrease in mortality should also be related
to better medical service in the 1930s, especially in cities where most of the
newly established health facilities were concentrated.
Multiple family households composed of two conjugal units comprised
the majority of multiple family household in both censuses, and there were a
considerable percentage of multiple households which comprised three conju-
gal units (Table 6). The percentage of multiple family households comprising
three and more conjugal family units was lower in 1930.
Table 6: Number and percentage of conjugal units in multiple family households.
Number of
1918
1930
conjugal units
%
Number of
%
Number of
households
households
2
67.9
254
75.1
616
3
22.5
84
19.9
163
4
7.5
28
3.7
30
5
1.3
5
1.1
9
6
/
/
0.2
2
7
0.8
3
/
/
Total
100.0
374
100.0
820
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
The analysis of married couples living in multiple family households
shows that multiple family households composed of two couples constituted
the majority of multiple family households in both censuses, although their
proportion had decreased in 1930. Also the proportion of multiple family
98
HS_12_konec.indd 98
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
households composed of one couple increased from 18.7% in 1918 to 32.7%
in 1930. In 1918, 76.8% of multiple family households comprised two or more
couples. In 1930, the share of such multiple family households had decreased
to 65.5% (Table 7).
Table 7: Proportion of households by number of couples in multiple family households (%).
Number of couples
1918
1930
No couple
4.5
1.8
1 couple
18.7
32.7
2 couples
56.4
49.9
3 couples
15.3
12.6
4 couples
3.7
2.4
5 or more couples
1.4
0.6
Total
100.0
100.0
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
When analysing all households in Tirana, the proportion of joint households
composed of two and more couples was 13.4% in 1918 and it decreased to 11.7%
in 1930. These figures show a relatively low proportion of joint households
in Tirana, although this percentage fits to the proportion of joint households
generally expected in a joint household formation system. The analysis of kin
composition of households shows that in 1918, 11.0% of household heads were
living with persons not related to them by kinship. In 1930, the percentage had
declined to 5.4%. Nevertheless, another aspect of in-migration that is difficult
to examine on the basis of the available data is co-residence in households of
officially unrecorded relatives. It might be possible that at least a part of in-
migrants were temporarily living in households headed by their relatives, but
not recorded as permanent residents in the household. Therefore, the figures
of co-residing relatives in the households, at least for certain periods, could
be higher than the registers of civil offices reflect.
Becoming household head
Hajnal considered the way in which household headship is attained as an
important difference between the two kinds of household formation system.
The age at which headship is attained is relevant to the size of households and
if men become heads of households later in life, there will be fewer household
heads and therefore fewer households. Under the joint household system, mar-
riage is not, in most cases, the point of time at which headship of the household
99
HS_12_konec.indd 99
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
is attained. Two other routes to headship predominate: succession to headship
when the head dies, and becoming head upon fission.29
For the analyses of the way in which married men were distributed among
households, the proportions of married men by relationship to the household
head were examined. In 1918 only 74.7% of married men were heads of
household. The percentage was slightly higher in 1930 (78.5%), which is an
indication that married men did not necessarily become heads of their own
household upon marriage. The percentage of married sons was also higher in
1930 (12.9% in comparison to 10.6% in 1918), while the percentage of other
married relatives living in the household decreased. The very low percentage
of fathers of household heads in both censuses (0.3%) and the considerable
percentage of married sons living with fathers as household heads show that
as a rule, married sons became household heads after the death of their fathers.
In 1918, 9.8% of married men were recorded as brothers of household heads,
while in 1930 this percentage had decreased to 6.2%.
The relationship between the proportions of married men and those heading
households is an indicator of the connection between marriage and independ-
ent household formation. Table 8 shows that there was no direct relationship
between marriage and headship in Tirana in interwar period. The analysis
includes only men because the majority of household heads were male both
in 1918 and 1930. In 1918, only 10.2% of household heads were female and
the percentage had decreased to 9.8% in 1930.
Table 8: Relationship between marriage and household headship.
Age group
Proportion of all males in age group who are
Ever-married (%)
Heads of
Ever-married heads of
household (%)
household (%)
1918
1930
1918
1930
1918
1930
18–22
17.1
21.4
28.1
29.6
26.2
31.5
23–27
38.3
44.1
37.5
46.4
51.5
51.6
28–32
68.5
61.9
47.2
59.3
81.4
66.7
33–37
86.9
78.8
58.3
69.2
94.9
83.1
38–42
92.9
85.8
72.7
78.0
96.0
89.3
43–47
91.1
91.5
81.2
88.2
94.5
93.2
48–52
97.6
93.2
82.6
89.6
99.0
95.1
53–57
93.8
94.6
85.9
89.9
98.5
96.6
58–62
95.6
94.3
89.3
91.1
97.2
95.1
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
29 Hajnal, Two Kinds, pp. 84–87.
100
HS_12_konec.indd 100
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
For the age group 18–22, the percentage of ever-married heads is lower
than unmarried heads, an indication that succession to headship took place after
the head of the household had died. Following this route to headship, young
unmarried sons took charge of an existing household, even when the mother
was still alive. In 1918, 8.9% of simple family households were composed of
mothers living with children where one of the children (normally a son) was
recorded as head of household. In only 3.3% of simple family households was
the mother head of the households. In 1930, the percentage of simple family
households headed by children had declined to 5.3%, while 3.8% of simple
family households were headed by widowed mothers. The decrease in the
percentage of households headed by children could be related to the new legal
provisions. The Civil Code of 1929 defined the man as head of the household
(article 188) and the children were under his authority until they became adults.
Paternal authority was exercised by household head and after his death by his
wife (articles 277–278).30
The comparison between proportions of ever-married and heads of house-
holds shows that after the age of 28, although the majority of men were
ever-married, the percentage of men within the age group in the position
of household head was lower. Therefore, men did not establish their own
household upon marriage; the new conjugal unit was usually integrated into
an existing household.
The mean age of male household heads was 42 years in 1918 and it increased
to 46 years in 1930. Women became household heads later in their lives, the
mean age of female heads being 47.2 years in 1918 and 47.3 in 1930. The high
mean age of household heads in comparison to the mean age at marriage is an
indicator that the majority of persons did not establish a new household upon
marriage, but became household heads at a later stage in their lives. Marriage
did increase the chances for men to become household heads because from
the age group 23–27 years the majority of household heads were ever-married.
In 1918, it was in the age group of 38–42 years that more than 90% were
ever-married heads of households, while in 1930 it was only in the age group
43–47 more than 90% of heads were ever-married. These figures show that
the age men became household head increased in the interwar period. Only a
small percentage of household heads were not married, especially in higher
age groups. It should also be stressed that marriage was universal in Tirana
and that the proportion of never married was low in both censuses.
Table 9 shows the marital status of household heads according to differ-
ent types of households in both censuses. In 1918, the majority of household
30 Kodi Civil, pp. 68 and 92.
101
HS_12_konec.indd 101
11. 04. 2016 12:32:24
Gentiana Kera
heads among solitaries were widowed (59.5%), while in 1930 the majority of
solitaries were unmarried persons (71.6%). Simple, extended and multiple
family households were more likely to be headed by married men.
Table 9: Marital status of household heads according to household
typology (proportions within each household type).
Household type
Unmarried
Married
Widowed
1918
1930
1918
1930
1918
1930
Solitaries
36.3
71.6
4.2
9.8
59.5
18.6
No family
72.9
77.3
0.0
0.0
27.1
22.7
Simple family
18.3
11.8
71.0
76.5
10.7
11.7
Extended family
7.5
3.2
78.0
83.9
14.5
12.9
Multiple family
5.6
3.0
85.6
89.9
8.8
7.1
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
There were differences regarding household typology according to the gen-
der of household heads. In 1918, 38.3% of all female household heads were living
alone. In 1930 the proportion of women living alone had decreased slightly to
36.9%. The proportion of male household heads living alone increased signifi-
cantly from 4.2% in 1918 to 14.9% in 1930. The proportion of female heads of
multiple family households was very low both in 1918 and 1930. Women were
more likely to be heading simple family households (Table 10) and also more
likely to be heading a household if they were ever-married. In 1918, only 6.3%
of all female household heads were unmarried, 5.0% were married and 88.7%
were widowed. In 1930, the percentage of unmarried women in the position
of household head had increased to 19.1%. Widowhood increased the chances
of women becoming household heads.
Table 10: Household types by gender of heads (%).
Household types
1918
1930
Male-headed
Female-
Male-headed
Female-
headed
headed
Solitaries
4.2
38.3
14.9
36.9
No family
2.7
8.1
2.5
8.7
Simple family
50.6
37.4
46.1
40.9
Extended family
23.9
12.6
17.3
8.4
Multiple family
18.7
3.6
19.2
5.1
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
102
HS_12_konec.indd 102
11. 04. 2016 12:32:24
Household Structure in Urban Albania
The situation was different for men. Married men had higher chances of
being in the position of household head than widowers. In 1918, 74.7% of male
household heads were married, 18.0% were unmarried and only 7.3% were
widowers. The data from the census of 1930 shows similar rates. The majority
of male household heads were married (73.3%), 21.2% were unmarried and
only 5.5% were widowed.
The examination of the age of household heads for the various types of
domestic units gives us some information on the pattern of the procession of
individuals from one type of household to another. In 1918, the majority of
household heads in the age group 15–19 years were heading a simple family
household. This high percentage can be attributed to the high percentage of
simple family households composed of one widowed parent (usually the mother)
where the son was recorded as head of the household. Household heads aged
20–39 years old were more likely to be heading a simple or an extended family
household. Men older than 50 years were more likely to be heading a multiple
family household (Table 11).
Table 11: Residential patterns of household heads by age group (%).
Age groups
Solitaries
No family
Simple
Extended
Multiple
family
family
family
1918 1930 1918 1930 1918 1930 1918 1930 1918 1930
15–19
11.1 45.8
9.7 10.2 55.6 35.2 13.9
6.5
9.7
2.3
20–29
11.9 31.2
5.9
4.9 38.9 35.0 35.9 17.1
7.4 11.9
30–39
5.0 15.7
1.8
2.6 46.4 44.5 35.5 22.9 11.3 14.4
40–49
6.4 10.2
1.5
1.3 54.2 56.4 20.7 18.0 17.2 14.1
50–59
6.9
7.6
1.4
2.8 56.7 56.0 14.2 12.5 20.8 21.0
60+
10.9
9.5
3.6
2.6 40.9 39.9 13.0 12.8 31.6 35.2
Source: Albanian population census of 1918 and population
census for Tirana 1930 (calculated by author).
The picture is somewhat different in 1930. The percentage of heads aged
15–19 years in charge of a simple family household decreased while the num-
ber of young persons living alone increased significantly. The percentage of
persons living alone was also higher among heads aged 20–39 years in 1930
in comparison to 1918. The residential patterns of household heads for other
household types did not differ much in 1930 in comparison to 1918, a fact
which indicates that in-migration increased the percentage of persons living
alone in Tirana and that this increase cannot be attributed to any important
changes in traditional domestic circles or the emerging of a new trend toward
individualisation.
103
HS_12_konec.indd 103
11. 04. 2016 12:32:25
Gentiana Kera
Conclusions
The comparison with the set of tendencies in domestic group organisa-
tion in Europe as described by Laslett indicates that Tirana was closest to the
southern type. Tirana fits to the Mediterranean set of tendencies especially
in regard to the occasion and method of domestic group formation. Urban
Albania, Tirana included, showed features of the Mediterranean set in regard
to procreational and demographic criteria. In the case of the kin composition
of domestic groups, Tirana shows features of both Mediterranean and East
sets of tendencies.
The household formation system in interwar Tirana was strongly influenced
by demographic constraints, such as high mortality rates and in-migration.
The analyses of household typology showed that the proportion of solitaries
increased significantly due to the settlement of persons in search of employ-
ment opportunities in the capital, which influenced the decrease in the mean
household size in Tirana. An important factor was also the limited living
space, which put pressure on the urban household to dissolve even before the
death of the household head, when the existing house did not have enough
space for new conjugal units.
The absence of neolocality is confirmed by demographic data for Tirana.
Nevertheless, a system of values had emerged that certain economic condi-
tions should be fulfilled before the marriage, which delayed marriage for both
men and women. The existence of dowry could have put some pressure on
urban men to establish their own business or a certain financial base in order
to ensure some authority over their local wives, who had financial resources
of their own through the dowry they received from their parents. The practic-
ing of dowry among the urban population, especially among the Orthodox
population, indicates the interest of urban families in preserving the social
status of both male and female offspring and the inclusion of daughters in the
distribution of family property. Dowry influenced the higher female age at
marriage in cities. The implications of dowry for urban households go beyond
the influence on higher female age at marriage. Dowry in combination with
city endogamy increased age at marriage for both males and females. Higher
ages at marriage, especially for men, reduced the chances of urban men to
cohabit with their fathers, who, considering the high mortality rates and low life
expectancy, often died before their son’s marriage. The delay of marriage and
inheritance pattern in cities combined with certain demographic limitations,
such as high mortality rates and low life expectancy, hindered the formation
of complex and large households in cities.
104
HS_12_konec.indd 104
11. 04. 2016 12:32:25
Household Structure in Urban Albania
Archival sources and newspapers
AQSH, Teki Selenica (441), F. 590
AQSH, Bashkia Tiranë (380), 1938, F. 35
AQSH, Ministria e Punëve të Brendshme (152), 1922, F. 473
Popullsija e Tiranës [Population of Tirana], 1936
Arbënia, no. 199, 1936, March 1st
Bibliogr aphy
Breu, Josef: Das Wachstum der Städte Albaniens 1923–1965. Geographische Infor-
mationen, 2 (3), 1968, pp. 306–314.
Gruber, Siegfried: Household and Family in Albania at the Beginning of the 20th Cen-
tury. Albania. Family, Society and Culture in the 20th Century (ed. by Andreas
Hemming, Gentiana Kera and Enriketa Pandelejmoni). Studies on South East
Europe 9. Münster: Lit, 2012, pp. 19–34.
Gruber, Siegfried: Household Structures in Urban Albania in 1918. The History of the
Family, 13/2, 2008, pp. 138–151.
Hajnal, John: Two Kinds of Preindustrial Household Formation System. Family Forms
in Historic Europe (ed. by Richard Wall). Cambridge: Cambridge University
Press, 1983, pp. 65−104.
Halpern, Joel, Karl Kaser and Richard A. Wagner: Patriarchy in the Balkans: Temporal
and Cross-Cultural Approaches. The History of the Family, 1/4, 1996, pp. 425–442.
Hasluck, Margaret: Bride-Price in Albania: A Homeric Parallel. Man, 33/202–203,
1933, pp. 191–195.
Hasluck, Margaret: The Unwritten Law in Albania. Cambridge: Cambridge University
Press, 1954.
Household and Family in Past Time (ed. by Peter Laslett). Cambridge: Cambridge
University Press: 1972.
Kaser, Karl: Introduction: Household and Family Contexts in the Balkans. The History
of the Family, 1/4, 1996, pp. 375–386.
Kaser, Karl: Power and Inheritance: Male Domination, Property, and Family in Eastern
Europe, 1500–1900. The History of the Family, 7/4, 2002, pp. 375–395.
Kera, Gentiana and Enriketa Pandelejmoni: Marriage in Urban Albania. The History
of the Family, 13/2, 2008, pp. 126–137.
Kera, Gentiana: Age at Marriage in Interwar Tirana. Albania: Family, Society and
Culture in the 20th Century (ed. by Andreas Hemming, Gentiana Kera and Enriketa
Pandelejmoni). Studies on South East Europe 9. Münster: Lit, 2012, pp. 35–50.
Kodi Civil i vitit 1929 [The Civil Code of 1929]. Tirana: Toena, 1998.
Laslett, Peter: Family and Household as Work Group and Kin Group: Areas of Traditi-
onal Europe Compared. Family Forms in Historic Europe (ed. by Richard Wall).
Cambridge: Cambridge University Press, 1983, pp. 513−563.
Mitterauer, Michael: A ‘European Family’ in the Nineteenth and Twentieth Centuries?
The European Way: European Societies in the 19th and 20th Centuries (ed. by
Helmut Kaelble). New York and Oxford: Berghahn Books, 2004, pp. 140−160.
Todorova, Maria N.: Balkan Family Structure and the European Pattern: Demographic
105
HS_12_konec.indd 105
11. 04. 2016 12:32:25
Gentiana Kera
Developments in Ottoman Bulgaria. Washington: The American University
Press, 1993.
Vjetari statistikor i R.P.SH 1963 [The Statistical Yearbook of the Republic of People of Albania]. Tirana: Drejtoria e Statistikës, 1964.
Struktura gospodinjstev v urbanem delu Albanije:
Primer Tirane med obema vojnama
Povzetek
Pričujoči prispevek obravnava popis prebivalstva iz leta 1918, ki ga je izvedla
avstroogrska vojska v času okupacije Albanije, in državni popis prebivalstva,
izveden leta 1930. V času med obema vojnama je število prebivalcev v Tirani,
ki je leta 1920 postala glavno mesto Albanije, naglo naraščalo. Namen članka
je analizirati takratni nastanek gospodinjstev v Tirani in njihovo strukturo.
Članek preučuje razmerje med porokami in vodenjem gospodinjstev, demo-
grafske spremembe, ki so vplivale na oblikovanje in strukturo gospodinjstev v
Tirani, ter bivanjske vzorce v urbanega prebivalstva Albanije. Analiza demo-
grafskih podatkov je pokazala, da je bila povprečna velikost gospodinjstev
v času popisa prebivalstva iz leta 1918 v Tirani večja od povprečne velikosti
gospodinjstev v šestih drugih mestih v Albaniji. Tedaj je povprečna velikost
gospodinjstev štela 4,76 osebe. V letu 1930 je to povprečje padlo na 4,30 ose-
be. Eden glavnih razlogov za ta upad predstavlja večje število samskih oseb
in splošno zmanjšanje povprečnega števila gospodinjstev, ki so združevala
različne družine. Zaključna ugotovitev članka je, da se je povprečna velikost
gospodinjstev v obravnavanem obdobju občutno spreminjala glede na tip
gospodinjstva in zaradi gospodinjstev, sestavljenih iz različnih družin, ki
so bila skoraj dvakrat večja od gospodinjstev z enostavnimi ali razširjenimi
družinami. V primerjavi s tendencami organizacije gospodinjstev v Evropi,
kakor jih je opredelil Laslett, bi bila struktura gospodinjstev v Tirani najbližja
južnemu tipu. Zlasti Tirana gledena priložnosti in oblikovanje gospodinjstev
sodi v mediteranski niz tendenc. Prokreacijski in demografski kriteriji so tako
pokazali, da urbana Albanija, vključno s Tirano, kaže tako vplive mediteranskih
kakor vzhodnih tendenc.
Prevod Nataša Gregorič Bon
106
HS_12_konec.indd 106
11. 04. 2016 12:32:25
Zakladnice znanja – terminološki slovarji,
leksikoni in enciklopedije
Mojca Žagar Karer*
IZVLEČEK
V prispevku ugotavljamo, kakšne so razlike pri obravnavi terminov v terminolo-
ških slovarjih, leksikonih in enciklopedijah. Glede na to, da so terminološki slo-
varji namenjeni predvsem strokovnjakom, leksikoni in enciklopedije pa predvsem
nestrokovnjakom, ni presenetljivo, da terminološki slovarji prikazujejo zlasti poj-
movni sistem stroke in usmerjajo rabo terminologije, leksikoni in enciklopedije pa
poskušajo zagotoviti čim več informacij, kar vključuje tudi lastna imena, konkretne
podatke, grafične ponazoritve itd.
KLJUČNE BESEDE
terminologija, terminološki slovar, leksikon, enciklopedija
ABSTRACT
In this paper we deal with the differences in the way terms are treated in termino-
logical dictionaries, lexicons and encyclopaedias. Given that terminological dicti-
onaries are intended primarily for experts, whereas lexicons and encyclopaedias
mainly for non-experts, it is not surprising that terminological dictionaries describe
a concept system of a particular domain and suggest the most appropriate term. On
the other hand, lexicons and encyclopaedias tend to provide as much information
as possible, including proper names, particular data, graphical representations, etc.
KEY WORDS
terminology, terminological dictionary, lexicon, encyclopaedia
Uvod
V času, ko je dostopnost do znanja večja, kot je bila kadarkoli v zgodo-
vini, se postavlja vprašanje, kako to znanje organizirati, urediti in predstaviti
v taki obliki, da bo dejansko tudi uporabno. Iz množice informacij je treba
izluščiti tiste, ki so relevantne. Hkrati se znanje tudi vedno bolj specializira,
zato je še bolj pomembno, da uporabniki jezika dobijo verodostojne informa-
cije v primerni obliki. Znanje je dostopno v nepregledni množici strokovnih
* Dr. Mojca Žagar Karer, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, e-pošta:
mojca.zagar@zrc-sazu.si
107
HS_12_konec.indd 107
11. 04. 2016 12:32:25
Mojca Žagar Karer
besedil, v bolj prečiščeni obliki pa tudi v različnih strokovnih priročnikih. V
prispevku se bomo ukvarjali s specializiranimi priročniki slovarskega tipa,
to so terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije.
Zanima nas torej, kako je znanje ujeto med platnice enciklopedij, leksiko-
nov in terminoloških slovarjev. Platnice seveda niso nujne, medij je lahko tudi
elektronski. Pravzaprav se je selitev obsežnih knjižnih izdaj na splet že začela
dogajati.1 Simbol tega procesa je verjetno kar ena od najbolj znanih enciklopedij
na svetu, Encyclopaedia Britannica, ki jo – po 244 letih izhajanja v knjižni
obliki – od leta 2012 posodabljajo samo še v spletni različici.2
Ustavimo se še pri najbolj znani spletni enciklopediji, ki jo lahko demo-
kratično piše in ureja kdorkoli. Wikipedija je od svojega nastanka 2001 postala
svetovni fenomen – angleška varianta te enciklopedije ima v času nastajanja
tega prispevka že več kot 5 milijonov slovarskih sestavkov, slovenska pa skoraj
150.000. Na sliki 1 je logotip Wikipedije.
Slika 1: Logotip
Wikipedije (vir:
Wikipedia).
Wikipedija je izjemno priljubljena – v literaturi najdemo podatek, da
gre za za šesto najbolj obiskano spletno stran na svetu in sedmo v Sloveniji3
–, vendar pa zlasti v akademskih krogih obstajajo pomisleki glede odprtih
recenzijskih postopkov in odsotnosti natančnega uredniškega nadzora, pri
1
Z večjo dostopnostjo spleta slovarje, ki jih je treba pred uporabo namestiti na računalnik (na primer slovarji na DVD-jih), vedno bolj nadomeščajo bolj priročni spletni slovarji.
2
Najpomembnejša slovenska enciklopedija, Enciklopedija Slovenije, zaenkrat še ni dostopna v spletni obliki, predvidevamo pa, da se bo v spletno okolje sčasoma preselila tudi večina
klasičnih enciklopedij in leksikonov.
3
Noč in Žumer, Celovitost člankov in citiranje v slovenski Wikipediji, 167–168.
108
HS_12_konec.indd 108
11. 04. 2016 12:32:25
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
slovenski Wikipediji pa je težava tudi v neuravnoteženi zastopanosti področij
(prevladujejo naravoslovje, šport in zgodovina). Ker so članki pogosto prirejeni
iz angleške Wikipedie, je velik primanjkljaj zlasti pri temah, ki so pomembne
za slovenski prostor.4 Kljub pomislekom pa je število uporabnikov Wikipedije
izjemno veliko, zato bo vsekakor zanimivo spremljati, kaj se bo z največjo
spletno enciklopedijo dogajalo v prihodnosti.
Da pa se ne bi izbira skrčila zgolj na Wikipedijo, bomo poskušali ugotoviti,
kako priti do znanja, ki se skriva v različnih priročnikih, in predvsem, kakšne
informacije lahko pričakujemo v njih in kako so podatki v njih prikazani. Ko
govorimo o znanju, ne moremo mimo terminologije. Termini so poimenovanja
pojmov in skupaj tvorijo poimenovalni sistem stroke.5 Tudi v leksikonih in
enciklopedijah se pojavlja veliko terminov z različnih strokovnih področij, ki
pa so predstavljeni drugače kot v terminoloških slovarjih. Vsak od teh priroč-
nikov ima svojega naslovnika in ob zavedanju, kaj kateri od njih ponuja, se
lahko ti priročniki smiselno dopolnjujejo.
Največ terminov bomo gotovo našli v terminoloških slovarjih, termi-
noloških podatkovnih zbirkah itd. Poudariti je treba, da so terminološki
slovarji v prvi vrsti namenjeni strokovnjakom in študentom področja, ki ga
slovar obravnava, oz. študentom sorodnih področij. Seveda pa obstajajo tudi
uporabniki, ki niso strokovnjaki za posamezno področje, pa bi se iz različnih
razlogov radi poučili o posameznem (strokovnem) pojmu. Kadar uporabniku
terminološka definicija ne zadošča, ker potrebuje več konkretnih informacij o
posameznem pojmu ali pa kar o celotnem strokovnem področju, je smiselno,
da uporabi enciklopedijo ali leksikon. Po drugi strani pa bo uporabnik po bolj
splošni razlagi pojma v enciklopediji ali leksikonu morda potreboval še bolj
natančno definicijo tega pojma ali pa ga bo zanimal kakšen ožje specializiran
pojem, ki ga v enciklopediji ali leksikonu ni. Te podatke pa lahko najde v
terminološkem slovarju.
Izhajamo torej iz tega, da so terminološki slovarji namenjeni predvsem
strokovnjakom, enciklopedije in leksikoni pa predvsem splošnim uporabnikom.
1 Terminološki slovar
Terminološki slovarji imajo lahko različno zasnovo – glede na to, komu
so namenjeni. V prispevku se bomo ukvarjali s terminološkimi slovarji, ki
4
Prav tam, 184–185.
5
S terminologijo se ukvarja terminološka veda, ki je usmerjena zlasti v izdelavo praktičnih
terminoloških priročnikov, tj. terminoloških slovarjev, terminoloških podatkovnih zbirk itd.
109
HS_12_konec.indd 109
11. 04. 2016 12:32:25
Mojca Žagar Karer
so namenjeni strokovnjakom. Taki slovarji praviloma nastanejo s pojmovnim
pristopom.6 Terminološki slovar temelji na pojmovnem sistemu stroke. Pojmi
so med seboj povezani v pojmovni sistem stroke, termini – kot poimenovanja
teh pojmov – pa analogno v poimenovalni sistem stroke. Termini so v termi-
nološkem slovarju prikazani sistematično, velikokrat so nakazana tudi njihova
medsebojna razmerja.
Ker so terminološki slovarji namenjeni opisu in poenotenju rabe termi-
nologije na določenem strokovnem področju, pogosto normativno usmerjajo
rabo. To je povezano s terminološkim dogovorom.7 Znanost presega meje
nacionalnih jezikov, zato je za terminološke slovarje pogosto tudi navajanje
tujejezičnih ustreznikov.
Oglejmo si primer slovarskega sestavka iz Botaničnega terminološkega
slovarja:
cvét -a m organ. nerazvejeni kratki poganjek z razmnoževalno funkcijo, ki je
zgrajen iz cvetnega peclja, cvetišča in cvetnih listov, značilen za semenke
(Spermatophytina)
ang.: flower n
nem.: Blüte f
lat.: flos m
Termin cvet je definiran kot 'nerazvejeni kratki poganjek z razmnoževalno
funkcijo, ki je zgrajen iz cvetnega peclja, cvetišča in cvetnih listov, značilen
za semenke (Spermatophytina)'. V oklepaju je mednarodno znanstveno ime
za semenke – taksonomija je za botaniko zelo pomembna, zato so avtorji v
slovar vključili tudi tovrstne podatke.8
Pred definicijo je naveden strokovni označevalnik – organografija (panoga
morfologije, ki se ukvarja z opisovanjem videza in zgradbe organov), definiciji
sledijo ustrezniki, ki so v tem slovarju angleški, nemški in latinski.
Ker cvet ni izoliran pojem, ima svoje mesto v pojmovnem sistemu bota-
nike. Prvi sistem tvori z deli rastline, torej cvet, steblo, korenina itd., drugi sistem so različne vste cvetov (glede na različne značilnosti), npr. ciklični cvet,
6
Kratek opis metodologije izdelave tovrstnih terminoloških slovarjev najdemo npr. v Fajfar,
Terminologija in njeno uslovarjanje; Košmrlj-Levačič, O terminološkem slovarju in njegovi
izdelavi z vidika strokovne in jezikovne ravnine; Košmrlj-Levačič, O terminološkem slovarju
in njegovi izdelavi z vidika terminografske ravnine; Fajfar in Žagar Karer, Pojmovni pristop
k izdelavi terminološkega slovarja.
7
Žagar Karer, Terminologija med slovarjem in besedilom, 18–19.
8
Glede na značilnosti posameznih strok imajo lahko tudi terminološki slovarji posebnosti.
Te so različne, v Gledališkem terminološkem slovarju najdemo celo nekaj medmetov (npr.
Bis! , Bravo! ), ki za terminologijo na splošno seveda niso običajna besedna vrsta.
110
HS_12_konec.indd 110
11. 04. 2016 12:32:25
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
aciklični cvet, hemiciklični cvet (ki se med seboj razlikujejo glede na način nameščenosti cvetnih delov na cvet).
V nadaljevanju si bomo ogledali termin, ki označuje vrsto cveta glede na
razvitost cvetnega odevala (v naslednjih primerih bomo izpustili tujejezične
ustreznike):
àhlamidêjski cvét -ega -a m organ. cvet kritosemenk /Angiospermae/, v
katerem cvetno odevalo ni razvito, npr. pri vrbah (Salix), šaših (Carex) S:
gimnántni cvét, gôli cvét PRIM.: díhlamidêjski cvét, mónohlamidêjski
cvét
Ahlamidejski cvet je vrsta cveta, zato se definicija začne s 'cvet kritosemenk,
v katerem . .' Definiciji sledita dve podrejeni sopomenki ( gimnantni cvet, goli
cvet, podčrtala MŽK), ki sta na drugem mestu v slovarju prikazani s puščico,
ki usmerja na bolj priporočljiv termin:
gimnántni cvét -ega -a m organ. → àhlamidêjski cvét
gôli cvét -ega -a m organ. → àhlamidêjski cvét
Normativnost je, kot smo že omenili, ena od pomembnih značilnosti ter-
minoloških slovarjev.9 To seveda ne pomeni, da so vsi terminološki slovarji
po svoji naravi normativni, je pa urejanje pojmovnega sistema na bolj ali manj
ekspliciten način gotovo ena od njihovih najbolj prepoznavnih lastnosti.
V terminoloških slovarjih so razmerja med termini lahko upoštevana le v
okviru definicije ali pa so prikazana tudi s posebnimi oznakami. V Botaničnem
terminološkem slovarju, iz katerega je naš primer, so priredni pojmi označeni
z oznako PRIM. (primerjaj), kar pomeni, da sta znotraj pojmovnega sistema na
isti ravni kot ahlamidejski cvet še dihlamidejski cvet in monohlamidejski cvet: díhlamidêjski cvét -ega -a m organ. cvet kritosemenk /Angiospermae/, v katerem je razvito dvojno cvetno odevalo iz čaše in venca, npr. pri jablani (Malus)
PRIM.: àhlamidêjski cvét, mónohlamidêjski cvét
mónohlamidêjski cvét -ega -a m organ. cvet kritosemenk /Angiospermae/,
v katerem je razvito le enojno cvetno odevalo PRIM.: àhlamidêjski cvét,
díhlamidêjski cvét
Razmerje med termini je lahko tudi podredno. V Botaničnem termi-
nološkem slovarju so avtorji uporabili tudi oznako GL. (glej) za podredne
9
O tem glej tudi Žagar Karer, Ožja terminološka norma, in Jemec Tomazin, Terminologija
v slovenskem pravopisu.
111
HS_12_konec.indd 111
11. 04. 2016 12:32:26
Mojca Žagar Karer
pojme – termin venenje ima recimo dve podpomenki: prehodno venenje in
trajno venenje. Zato sta ta dva termina navedena za definicijo za oznako GL.
(podčrtala MŽK):
venênje -a s fiziol., ekol. izgubljanje čvrstosti rastline ali njenih delov, zlasti
mladih poganjkov, listov, ki nastane zaradi znižanja turgorskega tlaka
v celicah ob naraščanju vodnega deficita GL.: prehódno venênje, trájno
venênje
prehódno venênje -ega -a s fiziol., ekol. venenje zlasti senčnih rastlin ob
občasni izpostavljenosti neposrednemu sončevem sevanju, ko se zaradi
povečane transpiraciije pri nezadostni absorpciji vode turgorski tlak zniža
na vrednost nič PRIM.: trájno venênje
trájno venênje -ega -a s fiziol., ekol. venenje rastline, ko je voda v tleh vezana
s prevelikimi silami, zaradi česar je rastlina ne more več črpati, zato je
vrednost turgorskega tlaka trajno enaka nič, rastlina pa začne odmirati
PRIM.: prehódno venênje
Po drugi strani pa je med terminoma prehodno venenje in trajno venenje
priredni odnos, zato je pri prehodnem venenju za oznako PRIM. (primerjaj)
navedeno trajno venenje in obratno.
Kot smo že omenili, ni nujno, da so vsa razmerja med termini v termi-
nološkem slovarju eksplicitno zapisana – in v večini terminoloških slovarjev
niso –, je pa za izdelavo terminološkega slovarja zelo pomembna vsaj zavest
o strukturiranem pojmovnem sistemu.
2 Leksikon
Pri leksikonih struktura v teoriji ni tako jasna kot pri terminoloških
slovarjih. Ko govorimo o leksikonih, je treba poudariti, da ne gre za enotno
zasnovane priročnike. Vsebino in organiziranost posameznega dela namreč
določa več meril, predvsem izvirnost oz. prevedenost, uredniška politika in
ciljna skupina uporabnikov. Poleg tega založniki obsežnejša dela – predvsem
tista, namenjena otrokom – radi poimenujejo z imenom, ki vsebuje sestavino
leksikon (ali enciklopedija), tudi kadar s tem tipom priročnika nimajo veliko skupnega.
Ena od opredelitev leksikona je, da je to splošni slovar s prvinami enci-
klopedije.10 Za leksikon je značilno tudi to, da vključuje veliko lastnih imen.
10 Suhadolnik, Dvoje novih leksikografskih del, str. 341.
112
HS_12_konec.indd 112
11. 04. 2016 12:32:26
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
Razlage so praviloma daljše kot v splošnih in terminoloških slovarjih, vklju-
čujejo tudi konkretne podatke, torej številke, letnice, kraje itd.
V leksikonih najdemo tudi veliko terminov. Ogledali si bomo nekaj pri-
merov iz Leksikona SOVA, ki spada med najbolj znane in razširjene leksikone
pri nas. Za začetek nas zanima termin dereze:
dereze TEHN Kov. priprava z ostrimi konicami za hojo po ledu in snegu
V tem leksikonu so torej dereze pojasnjene kot 'kovinska priprava z ostri-
mi konicami za hojo po ledu in snegu'. Oznaka TEHN (tehnika) tu morda ni
najbolj povedna, sicer pa so področne oznake v leksikonih običajne in tudi
smiselne – glede na to, da gre za pojme iz najrazličnejših področij.
Za primerjavo si oglejmo definicijo v Planinskem terminološkem slovarju:
deréza -e ž nav. mn. priprava iz kovinskega okvirja z navzdol in naprej
obrnjenimi zobmi za hojo, plezanje po strmem, trdem snegu in ledu, ki se
pritrdi na čevlje
Definicija iz Planinskega terminološkega slovarja je torej bolj natančna,
iztočnica je v ednini. Poleg tega pa ta slovar vsebuje še 11 različnih tipov
derez, tukaj jih navajamo 5:
člénasta deréza -e -e ž nav. mn. dereza z okvirom iz dveh delov, med seboj
povezanih z bolj ali manj prožnim podaljševalnim mostičkom, za daljšo
hojo po ledenikih, prečenje strmih snežnih pobočij, kombinirano plezanje
dvódélna deréza -e -e ž nav. mn. po dolžini razstavljiva členasta dereza (torej
podvrsta členaste dereze), pri kateri se lahko vsak del posebej prilagodi
obliki podplata
ênodélna deréza -e -e ž nav. mn. toga ali supertoga dereza za plezanje po
strmem, navpičnem ledu, krajšo hojo po ledu, snegu, skali
ênozóba deréza -e -e ž nav. mn. dereza, ki ima spredaj en zob, zlasti za ple-
zanje v prosto visečem ledu, zelo občutljivem na udarce, obremenitve, in
kombinirano plezanje
pôltóga deréza -e -e [pôṷ-] ž nav. mn. dereza z nekoliko upogljivim okvirjem
za plezanje po strmem, navpičnem ledu, za hojo v ledu in snegu ter pleza-
nje krajših skalnih odstavkov
Če se torej uporabnik želi natančneje seznaniti z derezami in ga pri tem
zanima, kateri tipi derez obstajajo in kako se razlikujejo, je smiselno, da uporabi
113
HS_12_konec.indd 113
11. 04. 2016 12:32:26
Mojca Žagar Karer
terminološki slovar, če pa zadostuje osnovna opredelitev, lahko uporabi tudi
leksikon (ali kateri drug priročnik, npr. splošni slovar, kot je SSKJ).
Naslednji primer iz Leksikona SOVA je tableta, ki ima oznako FARM
(farmacija):
tableta FARM Stisnjena trdna farm. oblika, praviloma za peroralno
uporabo (tj. skozi usta); njene → učinkovine se absorbirajo v želodcu ali
črevesju
V tem primeru je razlaga nekoliko daljša, uporabljena je tudi za leksikone
tipična informativna kazalka (puščica, ki usmerja na pojem, razložen na drugem
mestu v istem leksikonu). Morda ni odveč opozorilo, da se v terminoloških
slovarjih puščica praviloma uporablja kot normativno sredstvo, kar pomeni, da
puščica v terminoloških slovarjih usmerja od manj ustreznega termina k bolj
priporočljivemu terminu, pri čemer oba označujeta isti pojem, v leksikonih
pa je puščica le informativne narave, torej obvešča bralca, da si lahko več o
konkretnem pojmu prebere na drugem mestu v leksikonu.
Oglejmo si še termin tableta v Farmacevtskem terminološkem slovarju:
tabléta -e ž farm. teh. trdna enoodmerna peroralna farmacevtska oblika,
navadno okrogla, z ravno ali izbočeno površino, z razdelilno zarezo ali
brez nje
Tudi v tem primeru vidimo, da je sam pojem natančneje opisan, še bolj
podrobno pa je razdelan v okviru celotne pojmovne skupine tableta, ki vklju-
čuje kar 20 različnih vrst tablet. 5 primerov:
bukálna tabléta -e -e ž farm. teh. trdna enoodmerna farmacevtska oblika za
aplikacijo na sluznico lica v ustni votlini za sistemski učinek S: bukaléta,
líčnična tabléta
múkoadhezívna bukálna tabléta -e -e -e ž farm. teh. bukalna tableta s po-
daljšanim delovanjem z mukoadhezijo
ogródna tabléta -e -e ž farm. teh. tableta, sestavljena iz ogrodja, ki se
navadno počasneje raztaplja ali razpada in omogoča prirejeno sproščanje
vključene učinkovine S: mátriks tabléta
podjezíčna tabléta -e -e ž farm. teh. oralna tableta za aplikacijo pod jezik za
doseganje sistemskega učinka S: lingvaléta, súblingvaléta
šuméča tabléta -e -e ž farm. teh. neobložena tableta, ki ob stiku z vodo
sprošča ogljikov dioksid in se pred uporabo raztopi ali dispergira v vodi S:
šuménka
114
HS_12_konec.indd 114
11. 04. 2016 12:32:26
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
Ker razlage v leksikonih pogosto vsebujejo več informacij kot termino-
loške definicije, si oglejmo še primer nekoliko daljšega slovarskega sestavka
v Leksikonu SOVA. Gre za termin barje:
barje GEOGR trajno močvirnat svet z nepopolno razkrojenimi rastl. ostanki,
ki se spreminjajo v → šoto. Visoko (mahovno) b. je iz debelih plasti odmr-
lih rastlin, ki so v središču najdebelejše; na površini rastejo šotni mahovi
in borovje, npr. na Pokljuki. Nizko (travno) b. ni višje od vodne gladine,
poraslo je s travo, npr. v j. Nemčiji. Velika b. so v s. Nemčiji, na Švedskem,
v Rusiji in s. Kanadi. (+ slika Ljubljanskega barja)
Barje je v Leksikonu SOVA označeno s področno oznako GEOGR (geogra-
fija), čeprav je to tudi termin katere druge stroke. Termin barje v Geografskem
terminološkem slovarju (1. primer) in v Botaničnem terminološkem slovarju
(2. primer):
bárje -a s hidgeogr., biogeogr. mokrotno zemljišče, na katerem iz odmrlih de-
lov šotnih mahov in drugih vlagoljubnih rastlin zaradi počasnega razkroja
nastaja šota
bárje -a s 1. biogeogr., fitocen. habitatni tip na zamočvirjenih območjih, ki
ga sestavljajo značilne vrste, zlasti iz rodov šotni mah (Sphagnum), šaš
(Carex), munec (Eriophorum), družine vresnic (Ericaceae) ter nekatere
lesnate vrste
2. ekol. biotop z zamočvirjeno mineralno ali organsko podlago in značilnim
rastlinstvom, kjer iz odmrlih rastlinskih delov pogosto nastaja šota
Izbor področne oznake torej ni vedno enoznačen. Pri tem je treba pouda-
riti, da s tem, da je barje v slovarju, ki obravnava geografske termine, razlo-
ženo drugače kot v slovarju, ki obravnava botanične termine, ni nič narobe.
Nasprotno, to je v terminologiji precej pogost pojav. Termini v terminološkem
slovarju morajo biti opredeljeni z vidika tiste stroke, ki jo slovar uslovarja.
Prepisovanje definicij iz drugih terminoloških slovarjev je zato neprimerno.
Vrnimo se k slovarskemu sestavku iz Leksikona SOVA. Znotraj razlage sta
razložena še dva termina, visoko barje oz. mahovno barje in nizko barje oz.
travno barje. Zanimivo je, da je v Botaničnem terminološkem slovarju termin
visoko barje, mahovnega barja pa ni (so pa druge podrejene sopomenke: dežev-nično barje, ombrogeno barje, sfagnetum). Prav tako najdemo termin nizko barje, ne pa tudi travnega barja, podrejena sopomenka pa je minerotrofno
barje. Tudi v Geografskem terminološkem slovarju najdemo visoko barje, ne pa tudi mahovnega barja (podrejeni sinonim je izbočeno barje), in nizko barje, ne pa tudi travno barje (podrejeni sinonim je plosko barje). Za razmerje med
sopomenkami je torej bolje pogledati v terminološki slovar.
115
HS_12_konec.indd 115
11. 04. 2016 12:32:26
Mojca Žagar Karer
V slovarskem sestavku barje iz Leksikona SOVA so tudi lastna imena
(Pokljuka, (južna) Nemčija, (severna) Nemčija, Švedska, Rusija, (severna)
Kanada), ki so v leksikonih pogosta, v terminoloških slovarjih pa jih načelo-
ma ni. V Leksikonu SOVA je zraven gesla še slika Ljubljanskega barja. Slike
in risbe so lahko tudi del terminoloških slovarjev, vendar jih tam najdemo
redkeje kot v leksikonih.
Leksikoni torej izpostavljajo vidike termina, ki so bolj zanimivi za splošne-
ga uporabnika, pri tem pa so manj natančni z vidika sistematične opredelitve
termina glede na druge termine. Prav tako niso zanesljiv vir za razmerja med
sopomenkami. Povezanost z drugimi pojmi je nakazana z informativnimi
kazalkami, ki bralca napotijo na mesto v leksikonu, kjer je konkretni pojem
razložen. Če temu prištejemo še množico lastnoimenskih slovarskih sestavkov,
je leksikon gotovo priročnik, ki vsebuje veliko znanja in podatkov.
3 Enciklopedija
Če gre pri leksikonu za slovar s prvinami enciklopedije, gre pri enciklo-
pediji za popis realij, tj. ljudi, krajev, predmetov, pojmov – terminov itd.11
Enciklopedije vključujejo veliko lastnih imen, razlage pa so še daljše kot v
leksikonih. Razlage so organizirane zgodovinsko – to pomeni, da je pojem,
kraj, oseba itd. najprej razložen oz. definiran, nato pa je njegova zgodovina
natančno popisana od nastanka do danes oz. do njegovega konca.12 Za enci-
klopedije je torej tipična dvodelnost razlage. Slovarski sestavki so pogosto
opremljeni tudi s konkretnimi podatki, ki dopolnjujejo informacije v razla-
gah, npr. s slikovnim gradivom, tabelami, grafi. Slovarski sestavki so lahko
avtorizirani, kar je posebnost enciklopedij – navajanje avtorjev posameznih
slovarskih sestavkov ni značilno niti za leksikone niti za terminološke slovarje.
Včasih je na koncu slovarskega sestavka tudi izbor uporabljene literature, tako
je recimo v Enciklopediji Slovenije.
Enciklopedija Slovenije,13 ki je izšla v 16 zvezkih med letoma 1987 in
2002, ima nacionalno zasnovo, kar pomeni, da splošnih pojmov bodisi ne
obravnava ali pa jih obravnava z vidikov, ki so pomembni za Slovenijo in
Slovence. Za razliko od leksikonov (tudi Leksikona SOVA) je specializiranih
11 Suhadolnik, Dvoje novih leksikografskih del, str. 341.
12 Vidmar, Enciklopedija – leksikon, kaj je kaj, str. 436.
13 O prvem zvezku Enciklopedije Slovenije tudi v Jakopin, Jezik in stil Enciklopedije Slovenije; Suhadolnik, Vprašanje jezika v Enciklopediji Slovenije.
116
HS_12_konec.indd 116
11. 04. 2016 12:32:26
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
terminov v enciklopedijah (tudi v Enciklopediji Slovenije) zelo malo, tisti, ki
se v enciklopedijo vendarle uvrstijo, pa imajo izčrpne razlage.
Zaradi obširnosti razlag v enciklopedijah navajamo le en primer obrav-
nave termina v Enciklopediji Slovenije, in sicer je to termin termoelektrarna: TERMOELEKTRARNA, elektrarna, ki uporablja za primarni vir energije kurivo. T. so ob HE pomemben del elektroenergetskega sistema (→
Elektrarna). Na Slovenskem se je začelo pridobivanje električne energije z
uporabo premoga 1883 v industrijski TE z močjo 5 kW v Mariboru. Prva
slov. javna TE (za enosmerni tok) je bila zgrajena 1896 v Kočevju (prva
javna TE na svetu 1882 v New Yorku). L. 1898 so dogradili TE v Ljubljani.
Prva slov. TE za izmenični tok je začela obratovati 1897 na Fužinah (Lju-
bljana). V letih 1905–20 so batne parne stroje za pogon TE zamenjale parne
turbine; prva taka TE je začela obratovati 1915 v Trbovljah. Do leta 1925
so se pri parnih TE v svetu uveljavile nove tehnične rešitve (visoki para-
metri pare, nove konstrukcije, boljši materiali za kotle in turbine, prašna
premogovna kurjava, vmesno pregrevanje pare). L. 1938 je začel obratovati
moderen agregat z močjo 12,5 MW v → Termoelektrarni Trbovlje; 1968 je
TE Trbovlje 2 z močjo 125 MW dobila prvo enoto z vmesnim pregrevanjem
pare. Po 2. sv. v. so se uveljavile elektrarne, pri katerih po en kotel in turbina
sestavljata avtonomno enoto. V Sloveniji je bila prva takšna TE 1. blok v →
Termoelektrarni Šoštanj (1956).
T. s plinskimi turbinami uporabljajo primarne bencine. Plinsko-parna
tehnologija je bila uvedena 1974 v TE Trbovlje (2 plinski turbini), v →
Elektrarni Brestanica zdaj delujejo 3 plinski turboagregati. Jedrsko energijo
uporablja → Nuklearna elektrarna Krško (od 1982).
Do 1900 je bilo na Slovenskem zgrajenih 14 TE s skupno močjo ok.
1,4 MW, od teh 2 javni. V letih 1901–18 je bilo zgrajenih 62 TE: 46 indu-
strijskih s skupno močjo ok. 18 MW in 16 javnih z ok. 1,4 MW. L 1925 je
začel obratovati prvi del slov. prenosnega omrežja (80 kV), ki je povezal
HE Falo s TE Trbovlje ter omogočil skupno napajanje mariborskega, celj-
skega in zasavskega območja; 1931 je bila v prenosno omrežje vključena
TE Velenje z daljnovodom Velenje–Podlog–Črnuče (60 kV): 1938 sta bili
omrežji združeni. Po 1918 je bila gradnja velikih TE ob premogovnikih (Tr-
bovlje, Velenje, Šoštanj, Brestanica). Izjema je → Toplarna Ljubljana, ki je
namenjena tudi oskrbovanju mesta s toplo vodo. Gradnja industrijskih TE
se je zlasti osredotočala na energetsko intenzivne panoge (tekstilstvo, pa-
pirništvo, železarstvo, steklastvo, rudarstvo). V teh dejavnostih, predvsem
na Štajerskem, Gorenjskem in v Posavju, je bilo med vojnama zgrajenih 14
večjih industrijskih TE s skupno močjo ok. 10,6 MW. Veliko manjših je bilo
opuščenih. L. 1995 je v Sloveniji obratovalo 24 industrijskih TE s skupno
močjo 84 MW.
LIT.: Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945, ur. S. Fras, B. Valenčič,
Lj. 1976; Razvoj elektroenergetike Slovenije 1945–1980, ur. B. Valenčič,
Lj. 1982.
F. Po.
117
HS_12_konec.indd 117
11. 04. 2016 12:32:26
Mojca Žagar Karer
Za primerjavo dodajmo še slovarski sestavek iz terminološkega slovarja,
in sicer iz Slovenskega elektrotehniškega slovarja:
termoelektrarna; toplotna elektrarna
Elektrarna, v kateri se električna energija proizvaja s pretvorbo toplotne
energije.
Na primeru gesla termoelektrarna se lepo vidi dvodelnost razlage. Prva
poved razlage v Enciklopediji Slovenije je (strokovno) manj natančna kot defi-
nicija v terminološkem slovarju. Sledi ji značilni enciklopedični zgodovinski
pregled, seveda s poudarkom na slovenskih razmerah. Tako recimo izvemo,
da smo pri nas dobili prvo javno termoelektrarno (v Kočevju) le 14 let za prvo
javno termoelektrarno na svetu (v New Yorku).
V razlagi je nekaj besed in besednih zvez označenih s puščicami (kazal-
kami), ki bralca usmerjajo na iztočnice, kjer so ti pojmi ( elektrarna) oz. kon-
kretni pojavi (Termoelektrarna Trbovlje, Termoelektrarna Šoštanj, Elektrarna
Brestanica, Nuklearna elektrarna Krško, Toplarna Ljubljana) podrobneje
obravnavani. Gre za medbesedilno sklicevanje, ki je značilno za enciklopedije
in, kot že omenjeno, tudi za leksikone. V razlagi je veliko konkretnih podatkov
(npr. koliko termoelektrarn je bilo zgrajenih pri nas, kje so bile zgrajene, koliko
jih je bilo leta 1995 itd.), na koncu enciklopedijskega članka pa je navedena
tudi literatura, ki jo je avtor uporabil pri pisanju. Avtor je tudi podpisan z
začetnicami. Enciklopedijski članek dopolnjujeta dva grafa, in sicer Poraba
goriv v termoelektrarnah v Sloveniji 1998 in Deleži termoelektrarn v celotnem
pridobivanju električne energije v Sloveniji 1946–97.
Enciklopedija načeloma ne prikazuje razmerij med termini, prav tako
terminov ne poskuša normirati. Za razliko od terminoloških slovarjev in
leksikonov so razlage obsežnejše, veliko je konkretnih podatkov. Zato so
enciklopedijski sestavki zelo informativni in koristni za bralca, ki bi o obrav-
navanem terminu rad izvedel več ali se je s to tematiko srečal prvič. Poleg tega
enciklopedije vsebujejo veliko lastnih imen, ki so povezana s stroko, in tudi
zato predstavljajo koristno dopolnilo terminološkim slovarjem.
4 Zaključek
Če povzamemo glavne razlike med enciklopedijami, leksikoni in termino-
loškimi slovarji pri obravnavanju terminov, lahko ugotovimo, da je terminov na
splošno najmanj v enciklopedijah, vendar imajo tam najdaljšo in najobširnejšo
razlago, kar je tudi sicer prepoznavna značilnost enciklopedij. V Enciklopediji
Slovenije imajo slovarski sestavki pogosto navedeno celo literaturo, s katero
118
HS_12_konec.indd 118
11. 04. 2016 12:32:26
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
si je avtor slovarskega sestavka pomagal, vedno so tudi podpisani z avtorje-
vimi začetnicami. V nekaterih primerih gre že za pregledne (pol)strokovne
sestavke na določeno temo.
Veliko več terminov najdemo v leksikonih, kjer so razlage sicer krajše kot
v enciklopedijah, vendar gre za isti dvodelni tip razlage. Prvi del je podoben
definiciji v terminološkem slovarju (čeprav je ponavadi manj natančen z vidika
sistematične opredelitve termina), v drugem delu pa sledi daljši opis pojma
ali konkretnega pojava z različnih vidikov, predvsem tistih, ki so zanimivi za
splošnega uporabnika. V enciklopedijah in leksikonih so v razlagah navedeni
konkretni informativni podatki, besedilo pa dopolnjujejo fotografije, skice, grafi
in tabele s konkretnimi podatki, veliko je tudi lastnih imen. V terminoloških
slovarjih takih podatkov praviloma ne najdemo, ker ti za uvrstitev pojma v
pojmovni sistem niso potrebni. Za enciklopedije in leksikone je značilna
uporaba informativnih kazalk, ki uporabnika napotijo na drugo mesto v pri-
ročniku, kjer je (s puščico označen) pojem ali konkretni pojav obravnavan kot
samostojna iztočnica. Za razliko od terminoloških slovarjev enciklopedije in
leksikoni terminov ne poskušajo normirati, prav tako ne prikazujejo razmerij
med njimi. Področni označevalniki so pogosti v leksikonih in terminoloških
slovarjih, ki urejajo terminologijo področij, ki se delijo še na podpodročja.
Če se vrnemo k izhodiščni predpostavki, da je terminološki slovar name-
njen strokovnjakom, leksikon in enciklopedija pa predvsem nestrokovnjakom
oz. najširšemu naslovniku, ugotovimo, da se to potrjuje tudi z vidika obravnave
terminov v teh priročnikih. Strokovnjak bo največ informacij o pojmovnem
sistemu in priporočenih terminih dobil v terminološkem slovarju, pri čemer
se predvideva, da je za uporabo terminološkega slovarja potrebno strokovno
predznanje. Če strokovnjak v zvezi z obravnavanim terminom potrebuje
konkretne podatke oz. ga zanimajo lastnoimenske iztočnice, bo te podatke
lahko dobil v leksikonu ali enciklopediji. Po drugi strani pa je zelo verjetno,
da bolj specializiranih terminov v leksikonih in enciklopedijah ne bo našel. Za
nestrokovnjaka je po drugi strani bolj informativna daljša razlaga s konkre-
tnimi podatki, ki jo bo našel v leksikonu ali enciklopediji. Je pa mogoče, da ta
razlaga strokovno ne bo tako natančna oz. da ne bo našel bolj specializiranih
terminov. Zato bo morda vseeno uporabil tudi terminološki slovar.
Ob zavedanju, kakšne informacije prinašajo različni tipi priročnikov, se
ti lahko med seboj smiselno dopolnjujejo. Tako lahko uporabnik iz zakladnic
znanja dobi tiste informacije, ki jih v določenem trenutku potrebuje. V času,
ko se znanje vse bolj seli na splet, kjer je dostopna množica najrazličnejših
informacij, je ključna kritična presoja virov, tako tipa vira kot tudi njegove
strokovne verodostojnosti. Le tako bo iz množice informacij mogoče izluščiti
tiste, ki so relevantne.
119
HS_12_konec.indd 119
11. 04. 2016 12:32:26
Mojca Žagar Karer
Liter atur a
Fajfar, Tanja: Terminologija in njeno uslovarjanje. Slavistika v regijah – Nova Gorica
(ur. Boža Krakar-Vogel). Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije,
2013, str. 97–103.
Fajfar, Tanja in Žagar Karer, Mojca: Pojmovni pristop k izdelavi terminološkega
slovarja. Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis: Obdobja 34 (ur. Mojca
Smolej). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, str. 209–216.
Jakopin, Franc: Jezik in stil Enciklopedije Slovenije. Slovenski jezik v znanosti 2:
Zbornik prispevkov (ur. Ada Vidovič-Muha in Nace Šumi). Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete, 1989, str. 227–232.
Jemec Tomazin, Mateja: Terminologija v slovenskem pravopisu. Pravopisna stikanja:
Razprave o pravopisnih vprašanjih (ur. Nataša Jakop in Helena Dobrovoljc).
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012, str. 213–220.
Košmrlj-Levačič, Borislava: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika
strokovne in jezikovne ravnine. Jezikoslovni zapiski, letnik 11/2, 2005, str. 63–76.
Košmrlj-Levačič, Borislava: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika
terminografske ravnine. Jezikoslovni zapiski, letnik 12/1, 2006, str. 71–87.
Noč, Manca in Maja Žumer: Celovitost člankov in citiranje v slovenski Wikipediji.
Knjižnica, letnik 56/4, 2012, str. 167–186.
Vidmar, Živa: Enciklopedija – leksikon, kaj je kaj. Jezik tako ali drugače (ur. Inka
Štrukelj). Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, Inštitut za
družbene vede, 1993, str. 433–439.
Suhadolnik, Stane: Dvoje novih leksikografskih del. Slavistična revija, letnik 22/3,
1974, str. 340–352.
Suhadolnik, Stane: Vprašanje jezika v Enciklopediji Slovenije. Slovenski jezik v zna-
nosti 2: Zbornik prispevkov (ur. Ada Vidovič-Muha in Nace Šumi). Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989, str. 233–239.
Žagar Karer, Mojca: Ožja terminološka norma in odstopi od pravopisne norme v
terminologiji. Pravopisna razhajanja (ur. Helena Dobrovoljc in Tina Lengar
Verovnik). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, str. 221–229.
Žagar Karer, Mojca: Terminologija med slovarjem in besedilom: Analiza elektrotehniške
terminologije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
Slovarsk i vir i
Botanični terminološki slovar (ur. Franc Batič in Borislava Košmrlj-Levačič). Lju-
bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Dostopno tudi na , dostop 25. 5. 2015.
Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002.
Gledališki terminološki slovar (ur. Marjeta Humar idr.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2007. Dostopno tudi na , dostop 25. 5. 2015.
Farmacevtski terminološki slovar (ur. Marjeta Humar, Jelka Šmid – Korbar in Aleš
Obreza). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Dostopno tudi na , dostop 25. 5. 2015.
Leksikon SOVA. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006 (1973).
120
HS_12_konec.indd 120
11. 04. 2016 12:32:26
Zakladnice znanja – terminološki slovarji, leksikoni in enciklopedije
Planinski terminološki slovar (Albin Mlač idr.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,
2002. Dostopno tudi na , dostop 25. 5. 2015.
Slovenski elektrotehniški slovar. Ljubljana: Elektrotehniška zveza Slovenije, 1957–1970; Ljubljana: Sloko–Cigré, 1995–2001.
Treasuries of Knowledge: Terminological
Dictionaries, Lexicons and Encyclopaedias
Summary
Nowadays, access to knowledge is greater than it was at any time in history.
However, organizing, editing and presenting this knowledge in such a manner
that it can actually be useful is as challenging as ever. Besides the quantity of
information, the credibility and the form in which they are presented are even
more important. Various specialized manuals are designed for different users.
The paper deals with specialized manuals of the dictionary type: terminologi-
cal dictionaries, lexicons and encyclopaedias. The goal of the present paper
was to point out the differences in the way terms are treated in terminological
dictionaries, lexicons and encyclopaedias. Given that terminological dictionar-
ies are intended primarily for experts, whereas lexicons and encyclopaedias
mainly for non-experts, it is not surprising that terminological dictionaries
describe a concept system of a particular domain, suggest the most appropri-
ate term and often include foreign-language equivalents. On the other hand,
lexicons and encyclopaedias tend to provide as much information as possible,
including proper names, particular data, pictures, graphical representations,
etc. Lexicons contain significantly more terms than encyclopaedias, however,
explanations in encyclopaedias are generally more extensive. Typically, expla-
nations in lexicons and encyclopaedias consist of two parts – the first part is
similar to a definition in a terminology dictionary (though usually less accurate
with regard to the systematic definition of a particular term), while the second
part consists of a longer description of a concept from various points of view,
especially the ones that are interesting for the general user.
121
HS_12_konec.indd 121
11. 04. 2016 12:32:26
HS_12_konec.indd 122
11. 04. 2016 12:32:26
Slovensko narečno slovaropisje
Razvoj, stanje in prihodnost
Anja Benko*
IZVLEČEK
V prispevku prikazujemo in opisujemo razvoj in stanje slovenskega narečnega slo-
varopisja ter navajamo spisek slovenskih natisnjenih narečnih slovarjev s kratko
analizo. Zaradi različnih vzrokov popisu, zbiranju in raziskavam narečnega bese-
dišča do danes ni bilo posvečene dovolj sistematične oziroma slovarske predsta-
vitve, kar se kaže tudi v tem, da imamo Slovenci kljub močni in raznoliki narečni
členjenosti jezika malo narečnih slovarjev (63). Z že uveljavljeno rešitvijo – z izde-
lavo strokovnega narečnega slovarja za koroško podjunsko narečje – nakazujemo
možnost, kako bi lahko hitreje in znanstveno najučinkoviteje izboljšali stanje na
področju slovenskega narečnega slovaropisja.
KLJUČNE BESEDE
slovensko narečjeslovje, slovensko narečno slovaropisje, narečni slovar, strokovni
narečni slovar, koroško podjunsko narečje
ABSTRACT
The paper presents the evolution and current state of Slovene dialectal lexicography
and provides an exhaustive list of printed dialectal dictionaries, each accompanied
by a brief analysis. Up until now, recording, col ecting and researching of dialect
lexis have not been subject to a sufficiently systematic dictionary representation due
to a variety of reasons. This might be observed also in the fact that in spite of a rich
dialectal diversity of the Slovene language only a few dialectal dictionaries (63) have
so far been published in Slovenia. The already established solution, i.e. compiling a
technical dialectal dictionary for the Carinthian Podjuna dialect, presents a platform
for a faster and scientifical y most efficient way of improving the current state in the
field of Slovene dialectal lexicography.
KEY WORDS
Slovene dialectology, Slovene dialectal lexicography, dialectal dictionary, technical
dialectal dictionary, Carinthian Podjuna dialect
* Dr. Anja Benko, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, e-pošta: anja.benko@gmail.com
123
HS_12_konec.indd 123
11. 04. 2016 12:32:26
Anja Benko
1 Uvod
Narečjeslovje ali dialektologija kot samostojna jezikoslovna veda že od
druge polovice 19. stoletja dalje znanstveno raziskuje narečja in nenormirane
lokalne/krajevne različice jezika na določenem območju, kjer se govori izbrana
različica. V preteklosti je bila usmerjena v raziskovanje glasoslovne ravnine,
danes raziskuje še izrazne, besedotvorne in oblikoslovne lastnosti, narečno
terminologijo in skladnjo.
Narečja uvrščamo med neknjižne socialne zvrsti jezika. So stabilna struk-
turna jezikovna celota in zaključen jezikovni sestav, ki za sporazumevanje na
zemljepisno zamejenem območju zadošča govorcem istega narečja. Z njimi
lahko uresničujejo vse sporazumevalne potrebe na določenem zemljepisnem
prostoru in izražajo pojmovni svet posameznika. Njihova temeljna značilnost
je govorjena oblika – sporazumevanje in sporočanje se uresničuje prek pro-
stogovorjenega jezika, v katerem prevladuje dvogovor. Vsako narečje ima od
drugih narečij razlikovalne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah.
Slovenski jezik uvrščamo med južnoslovanske in med narečno najbolj
(zapleteno) razčlenjene evropske jezike. To dejstvo je rezultat tisočletnega
zgodovinskega razvoja, ki so ga usmerjali in določali znotraj- ter zunajjezi-
kovni dejavniki. 2 063 5581 Slovencev na etničnem prostoru 24.600 kvadratnih
kilometrov govori danes več kot 50 narečij s podnarečji, ki jih na podlagi sku-
pnih značilnosti združujemo v sedem narečnih skupin: panonsko, štajersko,
koroško, gorenjsko, rovtarsko, primorsko in dolenjsko.
Narečno slovaropisje na podlagi dostopnih definicij2 opredeljujemo kot
prakso sestavljanja slovarjev s področja narečjeslovja. Pri tem narečni leksiko-
graf pri svojem delu v večji ali manjši meri uporablja ter nadgrajuje spoznanja
narečjeslovja (nekega, izbranega) jezika. Rezultate prikazuje in opisuje v
narečnih atlasih, na narečnih zemljevidih in v narečnih slovarjih. To so tudi
temeljni rezultati narečjeslovja.
V literaturi ne obstaja standardna klasifikacija za razvrščanje slovarjev. Na
podlagi skupnih značilnosti in različnih kriterijev jih združujemo v različne
skupine. Ena od njih so narečni slovarji. Kühn3 meni, da si lahko zamislimo
toliko tipov slovarjev, kolikor je interesov in informacijskih potreb, ki jih
posamezni člani jezikovne skupnosti lahko predložijo znanosti, zato je na tej
točki pomembno, da opredelimo in zamejimo termin narečni slovar.
1
Podatek Statističnega urada Republike Slovenije, spletni vir.
2
Kühn, Typen lexikographischer Ergebnisdarstel ung, str. 703; Weiss, Teorija in praksa, str.
9; Hartmann in James, Dictionary of Lexicography, str. 39.
3
Kühn, Deutsche Wörterbücher, str. 3–4.
124
HS_12_konec.indd 124
11. 04. 2016 12:32:26
Slovensko narečno slovaropisje
Na podlagi opredelitev leksikografov4 narečni slovar definiramo kot siste-
matično urejeno zbirko leksikalno-relevantnih podatkov o enotah določenega
jezika oziroma kot slovar, v katerem se prikazuje, opisuje, kodificira vsaj eno
ali več narečij/govorov (nekega, izbranega) jezika. Narečnega leksikografa
zanimajo namen, sestava, izdelava, uporaba in vrednotenje narečnih slovarjev,
katerih funkcija kot priročnikov je v dokumentaciji in informiranju ter v normi-
ranju. Obojemu lahko dodamo še sprejem narečnih besedil in tvorjenje novih.
V prispevku se osredotočamo na prikaz razvoja slovenskega narečnega
slovaropisja in prikazujemo današnje stanje na tem področju, nato nakazu-
jemo že uveljavljeno in uresničeno rešitev – izdelavo strokovnega narečnega
(slikovnega) slovarja za koroško podjunsko narečje.
2 Razvoj in stanje slovenskega narečnega slovaropisja
2.1 Razvoj slovenskega narečnega slovaropisja
Raziskave in rezultati slovenskega narečnega slovaropisja še danes zao-
stajajo za sorodnimi slovanskimi jeziki, čeprav (ali morda ravno zaradi tega)
je slovenščina med njimi narečno najbolj razčlenjena, in posledica tega je
malo število narečnih slovarjev. Razlogi za to so: slovensko narečjeslovje se
je kot posebna jezikoslovna veda začelo razvijati pozno – v drugi polovici 19.
stoletja; vprašalnice za popis narečne leksike po področjih so bile zastavljene
preširoko in niso izhajale iz sodobnega stanja; imeli smo premalo narečjeslov-
cev in drugih usposobljenih strokovnjakov ter premalo finančnih sredstev za
realizacijo zastavljenih ciljev; kmečko prebivalstvo, temeljni nosilec narečij,
se je začelo starati in posledično upadati; pomanjkljiva je bila organizacija in
povezovanje znotraj stroke.
Narečno slovaropisje delimo na dve večji enoti: (1) zbirke narečnih besed,
ki niso izšle v samostojni knjigi (pač pa kot dodatki v knjigah, zbornikih
ipd.; teh je precej in jih je nemogoče prešteti); (2) knjižne izdaje slovarjev. V
prispevku se osredotočamo zgolj na samostojne narečne slovarje in na tiste,
ki predstavljajo del monografij.5
4
Landau, Dictionaries, str. 22; Zgusta, Manual Lexicography, str. 195–196; Svensén, Practical Lexicography, str. 17–37; Hartmann in James, Dictionary of Lexicography, str. 38–39; Wiegand, Dialekt und Standardsprache, str. 642–662; Swanepoel, Dictionary typologies,
str. 59; Weiss, Teorija in praksa, str. 9–10; Kenda-Jež in Weiss, Posebnosti (slovenskega) narečnega slovaropisja, str. 28–32; Kenda-Jež, Cerkljansko narečje, str. XLIX.
5
Pri tem so izvzete številne narečjeslovne razprave s popisanim narečnim besedjem, narečni
atlasi in množica diplomskih ter magistrskih del, ki so nastale v centrih, kjer se raziskujejo slovenska narečja.
125
HS_12_konec.indd 125
11. 04. 2016 12:32:26
Anja Benko
Prvi objavljeni znanstveni slovar slovenskega narečja – Glosarij cerkljan-
skega narečja – smo Slovenci dobili leta 1885. Napisal ga je poljski jeziko-
slovec in slavist J. N. Baudouin de Courtenay. V njem je opredelil področje
cerkljanskega narečja in sestavil okoli 1200 abecedno razvrščenih gesel. Pri
zbiranju narečne leksike so mu pomagali domačini s pripovedovanjem pravljic,
anekdot, ugank, pregovorov, pesmi in fraz.6
Devetinsedemdeset let kasneje (1964) je izšel prvi natisnjeni slovenski
narečni slovar Ivana Tominca Črnovrški dialekt s podnaslovom Kratka mono-
grafija in slovar. Avtor se je že v dijaških letih zanimal za glasoslovje svojega
domačega narečja, pozneje je to razširil še na oblikoslovje in besedišče. Delo
je pisal več desetletij, pri tem se je tesno naslanjal na Pleteršnikov Slovensko-
-nemški slovar. Slovar je enojezičen, diferencialen, prikazuje narečno leksiko
črnovrškega narečja (rovtarska narečna skupina), ima abecedno makrostruk-
turo in je obsežen (okoli 14.130 gesel z veliko ponazarjalnega gradiva). Gre za
napredek v slovenski dialektologiji, saj smo imeli pred njim le rokopisne zbirke,
poleg tega ima uvod, navaja in razlaga transkripcijske znake, uporabljene v
zapisu, priložen je tudi tradicionalen ter izčrpen opis glasoslovja, oblikoslovja
in (malo) besedotvorja.
Po Tomincu je bila nato štiriintrideset let raziskovalna praznina. 1998.
leta smo dobili prvi slovenski model za izdelavo znanstvenega sinhronega
enonarečnega razlagalnega slovarja oziroma prvi slovenski območni kon-
frontativni (sopostavni) narečni slovar, ki ga je izdelal Peter Weiss v svoji
doktorski disertaciji in je izšel v knjižni izdaji z naslovom Slovar govorov
Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: Poskusni zvezek (A–H).7
V 3964 geslih in podgeslih ima sistematično urejene podatke za občno besedje,
ki je bilo zbrano v štirinajstih vaseh spodnje Zadrečke doline, kjer se govori
zgornjesavinjsko narečje (štajerska narečna skupina).
Štiri leta po Weissu (2002) je Karmen Kenda-Jež (doktorska disertacija)
naredila prvi slovenski model za izdelavo narečne zbirke na podlagi besedilnega
gradiva, enajst let za njo pa smo dobili še prvi model za izdelavo strokovnih
narečnih (slikovnih) slovarjev Anje Benko (doktorska disertacija)8 in prvi slo-
venski dialektološki korpus GOKO ( Govorni korpus Koprive na Krasu) Klare
Šumenjak (doktorska disertacija).9 Nobeden izmed v tem odstavku omenjenih
modelov še ni bil objavljen v knjižni izdaji.
6
Uporabniki do tega slovarja še danes ne moremo prosto dostopati.
7
Slovar je v PDF-obliki dostopen na medmrežju.
8
Doktorski disertaciji Karmen Kenda-Jež in Anje Benko sta dostopni na medmrežju.
9
Doktorska disertacija Klare Šumenjak je dostopna na medmrežju. Rezultat njenega
raziskovalnega dela je Govorni korpus Koprive – GOKO (objavljen na medmrežju). Gre za 126
HS_12_konec.indd 126
11. 04. 2016 12:32:26
Slovensko narečno slovaropisje
2.2 Stanje slovenskega narečnega slovaropisja
od začetkov do konca leta 2014
Slovenski narečni slovarji sicer izhajajo, a zelo počasi in znotraj stroke
nepovezano. Podatki, pridobljeni do konca decembra 2014,10 izkazujejo, da
imamo Slovenci izdanih 63 narečnih slovarjev, od tega jih je:
– 50 izšlo v knjižni obliki (od tega 2 strokovna)11 in
– 13 je prosto dostopnih na medmrežju.12
2.2.1 Pregled natisnjenih slovenskih narečnih slovarjev13
Tabela 1: Pregled natisnjenih slovenskih narečnih slovarjev od 1885 do 2014.
Avtor
Naslov
Podnaslov
Kraj in leto(a) Okvirno št.
izide(a)
gesel
Jan Niecisław Glosarij
✘
1885
1200
Baudouin de cerkljanskega
Courtenay
narečja
Ivan Tominec Črnovrški dialekt Kratka monografija in Ljubljana, 1964 14130
slovar
diferencialni narečni slovar, vezan neposredno na korpus zbranih besedil, posnetih v Koprivi
na Krasu (kraški govor na meji z notranjskim narečjem).
10 Podajamo pregled tistih slovenskih narečnih slovarjev, ki obravnavajo slovenska narečja ali govore, do katerih nam je bil omogočen fizični dostop, smo jih našli na COBISS-u ali so
nam za njihov izid povedali drugi slovenski dialektologi. Pri tem izpuščamo vsa diplomska,
magistrska in doktorska dela, ki pa so kljub temu dragocen vir za (nadaljnje) raziskovanje
narečne leksike.
11 (1) Kenda-Jež, Shranli smo jih v bančah, in (2) Koletnik, Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje. Prvi slovar sistematično prikazuje tematsko narečno leksiko kulturnega oblačilnega večjezičnega izrazja z območja Kanalske doline, drugi pa prinaša izbrano lončarsko in
kmetijsko izrazje v obliki strokovnega slikovnega abecednega narečnega slovarja za
prekmursko narečje. Slovarja sta že bila predstavljena (Benko, Mihaela Koletnik, str. 89–91;
Benko, Slovenska (strokovna) narečna leksikografija).
12 Naslovi prosto dostopnih spletnih narečnih slovarjev (avtorji in spletni naslovi so navedeni v literaturi): (1) Slovar kašarskega narečja; (2) Prleški slovar – KOG; (3) Lovrenški slovar; (4) Slovar idrijskih besed; (5) Slovarbesed.com; (6) Koropedija; (7) Prleščina za fsakši den; (8) Ana mičkena zbíerka crklajnskih besít; (9) Mali bisidnik za tö jošt rozajanskë pïsanjë; (10) Poljanski slovar; (11) Prekmursko-slovenski slovar; (12) Govorni korpus Koprive – GOKO; (13) Narečna bera. (O tej smeri narečne leksikografije bi bila potrebna temeljitejša raziskava.
Pomembno je dejstvo, da pripomorejo k registriranju in ohranjanju narečne leksike /v takšni
ali drugačni obliki/).
13 Razvrščeni so naraščajoče, glede na letnico izida. Šteti so tudi ponatisi, saj se izdaje med seboj razlikujejo. (Seznam je narejen po avtorici znanih in dostopnih podatkih. Pri tem
ni izključeno, da kakšni narečni slovarji niso izpuščeni, saj je do informacij o njihovem
izdajanju skoraj nemogoče priti.)
127
HS_12_konec.indd 127
11. 04. 2016 12:32:26
Anja Benko
Avtor
Naslov
Podnaslov
Kraj in leto(a) Okvirno št.
izide(a)
gesel
Stanislaus
Thesaurus der
✘
Dunaj,
Slovar še
Hafner,
slowenischen
1982–2012 (7
izhaja;
Erich Prunč, Volkssprache
zvezkov; 1982: trenutno je,
Ludvik
in Kärnten (v
A–bis B-; 1987: žal, v fazi
Karničar,
prevodu: Tezaver
C–dn; 1992:
mirovanja.
Andrejka
slovenskega
Do–F; 1994:
Žejn
ljudskega jezika
G–H; 2007:
na Koroškem)
I–Ka; 2009:
Kd–kv; 2012:
L–mi)
Franc in
Slovar
✘
Murska Sobota, 7200
Vilko Novak beltinskega
1985, 1996,
prekmurskega
2009
govora
Ludvik
Der Obir-Dialekt Die Mundart von
Dunaj, 1986
6000
Karničar
in Kärnten
Ebriach/Obirsko im
Vergleich mit den
Nachbarmundarten von
Zel /Sele und Trögern/
Korte (Phonologie,
Morphologie,
Mikrotoponymie,
Vulgonamen, Lexik,
Texte)
Han
The Slovene
San Giorgio
Amsterdam,
3300
Steenwijk
dialect of Resia
1992
Edvard
Slovarček
✘
Kranj, 1992;
2200
Erzetič
narečnih,
Škofja Loka,
etimoloških in
2007
toponomastičnih
izrazov vasi
Gradno in
Višnjevik v Brdih
Dušan
Narečni slovar
✘
Trst, 1995
3150
Jakomin
Sv. Antona pri
Kopru
Stanko Košir B's'dnjak rutaršćê Slovar rutarške in
Gozd
7750
'n šrenšćê šprašê srenške govorice
Martuljek,
1997;
Žirovnica, 2013
(dopolnjena
izdaja)
128
HS_12_konec.indd 128
11. 04. 2016 12:32:27
Slovensko narečno slovaropisje
Avtor
Naslov
Podnaslov
Kraj in leto(a) Okvirno št.
izide(a)
gesel
Peter Weiss
Slovar govorov
Poskusni zvezek (A–H) Ljubljana, 1998 3964
Zadrečke doline
med Gornjim
Gradom in
Nazarjami
Dušan Škrlep Slovar
✘
Gorenja vas,
2800 (1999)
poljanskega
1999 in 2010
in 3000
narečja
(2010)
Simona
Vocabolarietto
✘
San Leonardo, 3400
Rigoni,
italiano-
1999
Stefanie
natisoniano
Salvino
Stanko Košir Sma táće pa n'č Smo kakršni smo
Gozd
?
dr'gáče
Martuljek, 2002 (nedostopen)
Sergio
Rośajanskë –
Repertorio lessicale
Udine, 2003
6500
Chinese
Laškë bysidnjäk
italiano-resiano
Hugjöu
Alessandro Pa nàšam
Primo libro di let ura Udine, 2004
380
Oman
per i bambini
Han
Piccolo
Mali bisidnik za tö jošt Padova, 2005
2600
Steenwijk
dizionario
rozajanskë pïsanjë
ortografico
Resiano
Francek
Porabsko-
✘
Szombathely,
(ni podatka)
Mukič
knjižnoslovensko-
2005
madžarski slovar
Stanko Košir B's'dnjak rutaršćê Slovar rutarške in
Gozd
1380
'n srenšćê špraśê srenške govorice, II.
Martuljek, 2006
del
Marko
Kako se reče po ✘
Cerkno, 2006
4000
Razpet
cerkljansko
Dino Del
Naše besiede
Vokabolareh po našin Udine, 2006
20000 (vsak
Medico
– italiano, Vocabolario
del 10000)
italiano – po našin
Barbara
Slovar bovškega ✘
Ljubljana, 2007 2923
Ivančič Kutin govora
Karmen
Shranli smo jih v Slovarski prispevek
Ljubljana, 2007 568
Kenda-Jež
bančah
k poznavanju
oblačilne kulture
v Kanalski dolini.
Contributo lessicale
al a conoscenza
del ’abbigliamento in
Val Canale
129
HS_12_konec.indd 129
11. 04. 2016 12:32:27
Anja Benko
Avtor
Naslov
Podnaslov
Kraj in leto(a) Okvirno št.
izide(a)
gesel
Darja
Narečni slovar
Narečni govor Brusnic, Brusnice, 2008 1220
Šinkovec,
Brusniške doline
Gabrja, Rateža,
Milena Jaklič
Suhadola in okoliških
vasi
Mihaela
Panonsko
✘
Maribor, 2008 944
Koletnik
lončarsko
in kmetijsko
izrazje ter druge
dialektološke
razprave
Olga Antič
Honga, hon,
Slovar prleške govorice Križevci pri
2000
– Ostrčeva
hrmoka
Ljutomeru,
2009
Marija
Slovar Gornjega ✘
Maribor, 2009 3260
Bajzek Lukač Senika A–L
Liliana
Il Glossario del
✘
Udine, San
7405
Spinozzi
dialetto del Torre
Pietroburgo in
Monai
di Jan Baudouin
Ljubljana, 2009
de Courtenay
Ciril Paluc
Cerkvenjaški
»Antujoški besednjak« Maribor, 2010
9000
besedjak
Helena Čujec Slovar
✘
Zatolmin, 2010 4500
Stres
zatolminskega
govora 1 od
A – O
Janez
Dober dan,
✘
Rovte, 2010
1300
Petkovšek
besede – starke!
Bernard Rajh Gúčati po
Gradivo za
Maribor, 2010
15000
antùjoško
narečni slovar
severozahodnoprleškega
govora
Alessandro Naša špraha
Ziljsko narečje iz Ukev, Ukve, 2011
7500
Oman
Dizionario zegliano di
Ugovizza
Ciril Vnuk
Slovar
✘
Ormož, 2012
3200
severovzhodnega
ormoškega
govora s kratkim
opisom
Davorin
Baldorja:
✘
Dobrovo v
?
Korenjak
zapis in slovar
Brdih, 2012
(nedostopen)
zahodnobriškega
govora
130
HS_12_konec.indd 130
11. 04. 2016 12:32:27
Slovensko narečno slovaropisje
Avtor
Naslov
Podnaslov
Kraj in leto(a) Okvirno št.
izide(a)
gesel
Nino
Besednjak
✘
Cormons, 2012 (ni podatka)
Specogna
nediško-taljansko
David Ahačič Tržiški slovar
Slovarček starih
Tržič, 2012
(ni podatka)
in Boris
tržiških pogovornih
Kuburič
besed
(uredila)
Jože
Kostelski slovar
✘
Ljubljana, 2014 12615
Gregorič
Janez
Slovar
✘
Črnomelj, 2014 15200
Kramarič
črnomaljskega
narečnega
govora
Helena Čujec Slovar
✘
Zatolmin, 2014 Ok. 7000
Stres
zatolminskega
govora 2 od P – Ž
2.2.2 Analiza natisnjenih slovenskih narečnih slovarjev
Vsak (narečni) leksikograf mora biti leksikografsko in družbeno odgo-
voren, da je načrtovani (narečni) slovar kakovosten po organiziranosti in po
predstavitvi slovarskih podatkov. Predhodno mora sprejeti makro- in mikro-
strukturne odločitve. Te se na področju rezultatov slovenskega narečnega
slovaropisja med posameznimi narečnimi slovarji zelo razlikujejo, zato v
nadaljevanju navajamo analizo natisnjenih slovenskih narečnih slovarjev, ki
smo jih pregledali in primerjali ter so upoštevani v tabeli 1.
Izdanih imamo 50 narečnih slovarjev v knjižni obliki. Le do petih (Weiss
/1998/, Škrlep /1999, 2010/, Steenwijk /2005/, Razpet /2006/, Spinozzi Monai
/2009/) lahko brezplačno dostopamo tudi preko medmrežja.14
Vse izdaje narečnih slovarjev slovensko jezikovno ozemlje pokrivajo
točkovno in so regionalno in/ali govorno omejene/zamejene. Izbori narečne
leksike, ki so vključeni vanje, niso poenoteni in narejeni po enotni vprašalnici,
zato ne nudijo medsebojne in mednarečne primerljivosti.
Med narečnimi slovarji je več poljudnih kot znanstvenih. To pomeni, da
jih v večji meri izdelujejo nedialektologi/nejezikoslovci kot dialektologi/jezi-
koslovci. Zaradi tega imajo po navadi preprostejšo makro- in mikrostrukturno
zgradbo ter vsebujejo manjše število gesel.
Naslovi narečnih slovarjev so zelo raznovrstni, različno natančni,15
14 Spletni naslovi so navedeni v literaturi.
15 Naše besiede (nenatančen naslov) : Slovar bovškega govora (natančen naslov).
131
HS_12_konec.indd 131
11. 04. 2016 12:32:27
Anja Benko
znanstveni,16 humorni,17 nejasni pri poimenovanju narečja18 in s pravopisnimi
napakami.19 Pri njihovem izboru ni predpisa, čeprav bi si uporabniki pred
uporabo želeli iz naslova ali vsaj podnaslova izvedeti, katero narečje/govor je
v njem obravnavano.
Opisovalni jezik v narečnih slovarjih je največkrat zapisan s sredstvi istega
jezikovnega diasistema, kot mu pripada narečje, vendar drugega podsistema,
tj. knjižnega jezika. Nekaj jih je zapisanih v drugih jezikih: nemškem,20 itali-
janskem21 in angleškem.22
Uvod vsebuje večina narečnih slovarjev (nimata ga Škrlep /1999, 2000/
in Rajh 2010), a se vsebinsko zelo razlikujejo (od poljudnih do zelo natančnih
in razčlenjenih znanstvenih). V manj kot polovici23 v njem ni podanega opisa
obravnavanega narečja, čeprav bi bilo to za uporabnike dobrodošlo.
Makrostruktura24 je v vseh narečnih slovarjih, razen v Koširjevih /1997,
2006/,25 urejena po abecedi. Znotraj nje lahko prihaja do odstopanj glede raz-
vrščanja posameznih črk (npr. u in ü).26
16 Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami.
17 B’s’dnjak rutrašćê ’n srenščê šprāšê/ Slovar rutarške in srenške govorice.
18 Vokabolareh po našin – italiano; Gúčati po antùjoško.
19 Slovar zatolminskega govora 1 od A – O in Slovar zatolminskega govora 2 od P – Ž →
neupoštevanje pravopisnega pravila slovenskega knjižnega jezika § 394 ( Slovenski pravopis):
»namesto predlogov od … do /t. i. predložni pomišljaj/, piše se stično na obeh straneh« in napaka pri rabi predložnega para od – do, ki mora vedno nastopati skupaj (kot dvojica).
20 Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten; Der Obir-Dialekt in Kärnten.
21 Vocabolarietto italiano-natisoniano, Rośajanskë – Laškë bysidnjäk/Repertorio lessicale italiano-resiano, Pa nàšam/Primo libro di lettura per i bambini, Piccolo dizionario ortografico Resiano/Mali bisidnik za tö jošt rozajanskë pïsanjë, Naše besiede/Vokabolareh po našin – italiano, Vocabolario italiano – po našin, Naša špraha/Ziljsko narečje iz Ukev, Dizionario zegliano di Ugovizza, Il Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Courtenay.
22 The Slovene dialect of Resia.
23 Leksikografi: Erzetič (1992, 2007), Jakomin (1995), Košir (1997), Škrlep (1999, 2000), Rigoni (1999), Oman (2004), Steenwijk (2005), Razpet (2006), Del Medico (2006), Antič (2009),
Paluc (2010), Rajh (2010), Oman (2011).
24 Makrostruktura pomeni urejeno zaporedje besed oziroma organiziranost slovarskih
člankov. Poznamo abecedno (najpogostejša), tematsko, kronološko, ideografsko, analogno
in frekvenčno organiziranost.
25 Stanko Košir je v slovenskem narečnem slovaropisju izbral nov, slovnični besednovrstni
kriterij pri razvrščanju gesel, ki pa ga leksikografija ne podpira.
26 Narečni ü je Rajh ( Gúčati po antùjoško) jemal kot samostojno črko, umeščeno za u-jem.
Podobno je storil tudi Novak ( Slovar beltinskega govora). To je nepravilno, saj pravopisno pravilo slovenskega knjižnega jezika § 6 ( Slovenski pravopis) narekuje, da črke z ločevalnimi znamenji (tudi ü) po abecedi uvrščamo tako, kot da teh znamenj ne bi imele.
132
HS_12_konec.indd 132
11. 04. 2016 12:32:27
Slovensko narečno slovaropisje
Slovarski članki27 so v narečnih slovarjih neenotno mikrostrukturno
zgrajeni.28 Večina jih je enonarečnih s preprosto geselsko mikrostrukturo:
ena narečna beseda, ena razlaga, en ponazarjalni zgled oziroma ena knjižna
ustreznica. Izjeme z obširnejšimi slovarskimi sestavki so v Tezavru slovenske-
ga ljudskega jezika na Koroškem (1982–2012) in v slovarju P. Weissa (1998).
Težava pri geslovniku29 narečnih slovarjev, ki je sestavljen zelo raznoliko,
se postavlja že pri iskanju odgovora na vprašanje, kakšen je oziroma bi moral
biti narečno značilen geselski znak. Ker se leksika slovenskega knjižnega jezika
in narečij močno prepleta, slovenski narečni leksikografi pod gesla vpisujejo
tudi knjižne besede. Poleg tega med slovenskimi narečji zaradi zapletenega
razvoja slovenskega vokalizma in morfologije prihaja do (manjših ali večjih)
razlik na vseh jezikovnih ravninah, ki so lahko vidne znotraj samih narečij/
govorov, med narečji/govori ter v primerjavi med narečji in knjižnim jezikom.
Poknjiževanje, tj. prečrkovanje narečnega leksema v sistem knjižnega
jezika in sprejetje odločitve, kako bi se narečna beseda zapisala po pravilih
za slovenski knjižni jezik, je v slovenskem narečnem slovaropisju dobro
upoštevano (v približno tretjini izdaj).30 Nekateri narečni leksikografi31 tega
kriterija niso zaobjeli – v teh primerih se izgubi abecedna razvrstitev gesel in
preglednost nad njimi. Namen poknjiževanja je v dostopnosti, uporabnosti,
informativnosti slovarja za čim širši krog uporabnikov in v tehničnih razlogih
(preprostejše abecedno razvrščanje glavnih lem).
Slovarsko slovnico ima zapisano malo število narečnih slovarjev.32
Ponazarjalni razdelek je v slovarske članke v narečnih slovarjih vključen
v več kot polovici knjižnih izdaj, vendar je pri raziskavi na tem področju
potrebno obravnavati vsak narečni slovar posebej, saj so ti primeri ponekod
zelo slabi in neuporabni za nadaljnje narečne raziskave.
Razdelek s krajevnimi označevalniki, ki obvešča, ali je jezikovna prvina
27 V slovenskem leksikografskem prostoru se uporabljajo različna poimenovanja: geslo, geselski članek, slovarski sestavek, slovarski članek, članek.
28 Mikrostruktura pomeni vsebino, gradnjo oziroma strukturo posameznega slovarskega
članka ter določa, katere sestavine bo ta imel, v kakšnem zaporedju bodo oziroma, kakšna
bo njihova zgradba. Gre za informacije, ki so zapisane ob lemah v slovarskih člankih.
29 Geslovnik je abecedni seznam besednih enot, določenih za gesla ali podgesla v slovarju.
30 Tominec (1964), Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (1982–2012), Novak (1985, 1996, 2009), Karničar (1986), Weiss (1998), Ivančič Kutin (2007), Kenda-Jež (2007),
Koletnik (2008), Bajzek Lukač (2009), Čujec Stres (2010, 2014), Vnuk (2012) idr.
31 Steenwijk (1992), Erzetič (1992, 2007), Jakomin (1995), Košir (1997), Škrlep (1999, 2010), Rigoni (1999).
32 Tominec (1964), Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (1982–2012), Karničar (1986), Steenwijk (1992), Košir (1997), Weiss (1998), Ivančič Kutin (2007), Bajzek Lukač
(2009), Čujec Stres (2010), Gregorič (2014), Kramarič (2014).
133
HS_12_konec.indd 133
11. 04. 2016 12:32:27
Anja Benko
znana na celotnem obravnavanem področju,33 je upoštevan pri Karničarju
(1990), Weissu (1998) in M. Koletnik (2008).
Frazeologija je nesistematično zastopana34 in v slovenski dialektologiji
dokaj neraziskana, čeprav služi za poznavanje jezika, kulture in miselnosti
duha naroda.35 Frazeološko gnezdo se v narečnih slovarjih uvaja z različnimi
netipografskimi označevalci: ◊ ( Tezaver slovenskega ljudskega jezika na
Koroškem),36 ● (Weiss /1998/),37 ✽ (Karničar /1986/).38
Zemljevid obravnavanega območja je dodan desetim narečnim slovarjem;39
zgoščenka z zvočnimi posnetki zgolj trem (Chinese /2003/, Petkovšek /2010/,
Ahačič /2012/); slikovna rubrika štirim (Oman /2004/, Del Medico /2006/,
Koletnik /2008/, Gregorič /2014/).
Do narečnih slovarjev je zelo težko (fizično) priti, saj po navadi izidejo
v samozaložbah,40 pri različnih društvih,41 v šolah,42 v gostilnah43 ipd., in so
natisnjeni v majhnih nakladah, ki hitro poidejo. Tudi slovenske knjižnice nimajo
vseh izdaj oziroma so določeni izvodi dostopni le v nekaterih.44 Posledično so
uporabnikom in raziskovalcem težko dosegljivi.
33
Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline, str. 21.
34 Frazeologijo vključujejo: Tominec (1964), Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (1982–2012), Novak (1985, 1996, 2009), Karničar (1986), Steenwijk (1986), Jakomin (1995),
Weiss (1998), Del Medico (2006), Ivančič Kutin (2007), Bajzek Lukač (2009), Čujec Stres
(2010, 2014), Rajh (2010), Vnuk (2012) in Gregorič (2014).
35 Ripka, Niektoré aspekty koncepcie, str. 117–125.
36 Geslo dohtar → ◊ tako marnovati, ko (pa) en strgan ~ ʻ wie ein Wasserfal redenʼ d tako marnovati, kot bi voda tekla 106 "Tg màːrjƐ q pa strːhan dóːxtar" (Ka 132).
37 Geslo fritof → ● nizk. gniti na fritofu biti mrtev: ▪ˈlȯːjza pa ˈni ˈdoːmẹ – kə ba fˈrtafə gˈnija.
38 Geslo strela → ✽ ta mrːtwa stréːwa, Kugelblitz ✽ rùːmsqa stréːwa (zu »gromska«), Blitzstrahl ([S] hrùːnsqa stríəːwa).
39
Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (1982–2012), Karničar (1986), Steenwijk (1992), Jakomin (1995), Weiss (1998), Košir (2006), Ivančič Kutin (2007), Šinkovec in Jaklič
(2008), Spinozzi Monai (2009), Gregorič (2014).
40 Erzetič, Slovarček narečnih, etimoloških in toponomastičnih izrazov.
41 Vnuk, Slovar severovzhodnega ormoškega govora s kratkim opisom – izdan v Ormožu pri Zgodovinskem društvu.
42 Šinkovec, Narečni slovar Brusniške doline – izdan na osnovni šoli v Brusnicah.
43 Škrlep, Slovar poljanskega narečja – izdan pri Gostilni Poni v Gorenji vasi.
44 Steenwijkov slovar (1992) je dostopen v štirih knjižnicah; Erzetičev (1992) v eni; Škrlepov (2010) v dveh; Koširjev (2002) v treh; Baudouinov (1885) in Omanov (2004) v niti eni.
(Podatki so pridobljeni iz COBISS-a v januarju 2015.)
134
HS_12_konec.indd 134
11. 04. 2016 12:32:27
Slovensko narečno slovaropisje
3 Prihodnost slovenskega narečnega slovaropisja –
strokovni narečni (slikovni) slovar45
Prvi model za izdelavo strokovnega jezikovnega (slikovnega)46 narečnega
slovarja47 smo Slovenci dobili leta 2013 – gre za doktorsko disertacijo A. Benko
Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja (na
primeru koroškega podjunskega narečja) –, ko so bile izdelane teoretične
smernice, zasnovane po priporočilih tujih in slovenskih leksikografov, ki smo
jih implicirali na omenjeni slovar,48 v katerem je narečna leksika tematsko
zamejena na področje kmetijstva49 in popisana v štirih raziskovalnih točkah
(Brdinje, Strojna in Libeliče v Sloveniji ter Bistrica pri Pliberku v Avstriji)50
znotraj koroškega podjunskega narečja.
Slovar ima abecedno makrostrukturo s poknjiženimi51 glavnimi lemami
45 Ta del prispevka je predelava besedila iz avtoričine doktorske disertacije (Benko, Teoretični model za izdelavo). Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http:/
ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na ZRC SAZU v Ljubljani (http:/ www.zrc-sazu.si) razvil dr.
Peter Weiss.
46 Opredelitev slikovni navajamo v oklepajih zato, ker vsi slovarski članki nimajo dodanega slikovnega razdelka. Slovar je slikovno pokrit v približno 32 odstotkih, tj. v 313 enotah, od tega je približno 90 (28 %) lastnoročno narisanih ilustracij (delo študentke Urše Kogelnik).
47 Opredelitev slovarja povzeta po Wiegand, Was eigentlich ist Fachlexikographie, str. 874.
48 Celotni strokovni narečni slovar je dostopen na avtoričini spletni strani (www.narecna-bera.
si). S tem je omogočena njegova brezplačna in enostavna uporaba, izkoriščene pa so možnosti
sodobne tehnologije (dodatno slikovno gradivo, zvočni posnetki, kratki filmi).
49 Slovarsko gradivo je bilo zbrano s pomočjo na novo izdelane tematske vprašalnice za
kmetijsko področje z zamejitvijo: hlevska živinoreja, poljedelska orodja in kulturne rastline.
Ta je bila izdelana na podlagi zgodovinskega, zemljepisnega, kulturnega in gospodarskega
ozadja obravnavanega območja. Vanjo smo vključili izginjajoče staro besedje (tj. besedje,
ki ga pozna le še starejša generacija narečnih govorcev, pri srednji že tone v pozabo, mlajši pa teh izrazov ne poznajo več) in sodobnejše besedje (ki nam ga prinaša uporaba moderne
tehnologije kmetovanja). V pomoč pri izdelavi so nam bile že obstoječe vprašalnice in
različni jezikovni viri (vprašalnica za Slovenski lingvistični atlas; Vprašalnica po zbirki narečnega gradiva za slovenski lingvistični atlas Francke Benedik; izsledki že objavljenih narečnih raziskav; Slovar slovenskega knjižnega jezika; Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar), etnološki viri (vprašalnice Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja, 1976–1978; Slovenski etnološki leksikon) in kulturnozgodovinski viri ter različna literatura, ki vključuje narečno leksiko koroškega narečja in se nanaša na izbrano tematsko področje.
50 Na terenu smo obiskali devet informatorjev obeh spolov, različnih generacij in izobrazb,
z njimi posneli veliko ur pogovorov in nato zapisali vso zbrano narečno leksiko. Temu je
sledilo leksikografsko delo in izdelava slovarja po vnaprej načrtovanem teoretičnem modelu.
51 Pri poknjiženju glavnih lem smo se naslonili na zapisano obliko v slovarjih slovenskega
knjižnega jezika ( SSKJ in Pleteršnikov slovar) in upoštevali izročilo iz zasnove koroškega Tezavra ljudskega jezika na Koroškem.
135
HS_12_konec.indd 135
11. 04. 2016 12:32:27
Anja Benko
in zaradi preglednosti strukture ter lažje dostopnosti do podatkov uporablja
tipografske in netipografske označevalce.
Mikrostruktura je izražena na način, da je vsak slovarski razdelek vnesen
na točno določeno mesto v slovarskem članku in oblikovan s pisavo, ki ima
določeno obliko, položaj in tisk.
Slovar ima dodane hitro dostopne strukture, ki so predstavljene s pomočjo
posameznih znakov, ki jih slovar vsebuje,52 sem pa uvrščamo še oznake pome-
nov besed in seznam gesel, ki je dodan in pomaga uporabnikom pri hitrejšem
iskanju. Za zapisovanje narečne leksike smo uporabili slovensko nacionalno
fonetično transkripcijo.53
Posamezni slovarski članek v strokovnem narečnem (slikovnem) slovarju
je (lahko) sestavljen iz enajstih slovarskih razdelkov: (1) obstojskega razdelka
(obvezen),54 (2) izgovarjalnega razdelka (obvezen),55 (3) slovničnega in bese-
dnovrstnega razdelka (obvezen),56 (4) razdelka s krajevnimi označevalniki
(obvezen),57 (5) pomenskega razdelka (obvezen),58 (6) sopomenskega razdelka
52 Ⓣ B ▷, Ⓣ BP ▷, Ⓣ L ▷, Ⓣ S ▷, =, ~ Ⓘ, ~ Ⓡ, ~ Ⓓ, ⇒.
53 Izvira iz slavističnega fonetičnega izročila in se je pri nas uveljavila v zadnjih desetletjih.
Več o fonetični transkripciji glej pri Kenda-Jež ( Fonetična transkripcija, str. 27–30).
54 Razlikujemo med (1) glavnimi (tj. geslo; v slovarju naslovljena s poknjiženo /standardizirano/
nadiztočnico, ki ji za grafičnim znamenjem /▶/ v oglatih oklepajih lahko sledi več stranskih/
dodatnih narečnih lem, zapisanih fonetično in v osnovni slovarski obliki; umeščene so v
skladu z veljavno slovensko abecedno razporeditvijo in so tipografsko označene /krepki
tisk, rdeča barva/) in (2) stranskimi/dodatnimi lemami. Sam. smo lematizirali v ed., glag.
v nedoločniku, prid. v njihovi nedoločni obliki.
55 Vsebuje dodatne stranske/dodatne leme, zapisane v slovenski fonetični transkripciji, je
tipografsko (črna barva) in netipografsko označen (grafično znamenje: [ ]). V njem je naveden izgovor narečnih besed v njihovi osnovni obliki (t. i. lematizacija). Če glavna lema označuje lastno ime, je v tem razdelku pri fonetični obliki oziroma pri stranski/dodatni lemi dodan
znak xxx ʻvelika začetnicaʼ.
56 Navedbe so tipografsko označene (pomanjšana velikost pisave, temno oranžna barva). Sam.
so pripisane končnice v rod. ed. (pri mn. sam. v mn.; zabeležena je morebitna sprememba
osnove), glag. 1. oseba ed. sed., prid. oblika za ž. in sr. sp. Sledi besednovrstna oznaka stranske leme: simbol za slovnično kategorijo spola (m – moški sp., ž – ženski sp., s – srednji sp.) in po potrebi tudi števila (mn., nav. mn.), kar velja tudi za podiztočnice s sam. jedrom in s prid.
prilastkom, pri glag. oznaki glag. vida iztočnice – dovršnost (dov.) ali nedovršnost (nedov.), pridevniki so označeni s prid., prislovi s prisl.
57 Tipografsko (pomanjšana velikost pisave, temno modra barva) in netipografsko označen
(navadni oklepaji). Vsebuje navedbo krajevnih podatkov, ki prikazujejo, v katerih
raziskovalnih točkah smo zapisano obliko stranske leme slišali/jo zapisali oziroma kje jo
uporabljajo. Raziskovalne točke vedno uvaja netipografski označevalec Ⓣ ʻraziskovalna
točkaʼ. Po abecednem vrstnem redu okrajšav so mu dodane oznake krajev: B – Brdinje,
BP – Bistrica pri Pliberku, L – Libeliče, S – Strojna.
58 Razlage so zapisane s sredstvi istega jezikovnega diasistema, kot mu pripada narečje, a
drugega podsistema, tj. knjižnega jezika. Povzete so po slovarjih slovenskega jezika. Na
136
HS_12_konec.indd 136
11. 04. 2016 12:32:27
Slovensko narečno slovaropisje
(neobvezen),59 (7) ponazarjalnega razdelka (neobvezen),60 (8) etimološkega
razdelka (neobvezen),61 (9) razdelka razno (neobvezen),62 (10) vodilk in kazalk
(neobvezno)63 ter (11) slikovnega razdelka (neobvezen).64
V nadaljevanju navajamo primer slovarskega sestavka po slovarskih
rubrikah in s tem prikazujemo njegovo shematsko zgradbo, ki je zasnovana na
podlagi teorije v delu H. E. Wieganda, Metalexicography, in teoretske zasnove
iz avtoričine doktorske disertacije (Benko, Teoretični model za izdelavo).
prvem mestu je knjižna ustreznica, ki ji v pokončnih črtah (grafično znamenje: |) sledi še
njena razlaga. Večpomenke so označene z arabskimi števkami (1., 2., 3., 4.).
59 Sopomenke so uvedene z netipografskim označevalcem = in tipografsko označene
(pomanjšana in rožnata barva pisave). Navedene so takoj za pomenskim razdelkom in so
dodatek k razlagam pomenov. Če jih je več, so razvrščene po abecedi in ločene s podpičji.
60 Ponazarjalni razdelek, zapisan po posnetku s terena, je zamaknjen v desno in zapisan z
nekoliko pomanjšano pisavo. Uvaja ga znak Ⓣ, ki mu sledi še označba raziskovalne točke in grafično znamenje ▷. Narečni zgledi si vedno sledijo v abecednem vrstnem redu: Ⓣ B
▷; Ⓣ BP ▷; Ⓣ L ▷; Ⓣ S ▷; zapisani so v fonetični pisavi, podani v oglatih oklepajih ([ ]), grafično znamenje ◾ pa označuje ločenost posnetih izsekov. Številke pred zgledi nakazujejo,
na kateri pomen se ta nanaša. Narečna leksika ni iztrgana iz svojega naravnega sobesedila,
temveč je objavljena oziroma zapisana v celoti.
61 Označena z grafičnim znamenjem ~ Ⓘ in tipografsko (pomanjšana pisava). Etimologija je navedena samo izbirno – pri tistih slovarskih geslih, za katere smo našli podatke v etimoloških slovarjih.
62 Sledi netipografskemu označevalcu ~ Ⓡ in je tipografsko označen (pomanjšana pisava).
Vsebuje citirana ali povzemalna besedila iz drugih pregledanih virov, ki jih v druge razdelke ni mogoče zapisati. Gre za krajša pojasnila k rabi narečne besede, ki dobro osvetljujejo
besedo in prikazujejo še dodatne informacije, ki lahko po mnenju leksikografa koristijo
uporabnikom slovarja.
63 Uporabnikom omogoča hitrejšo pot od podiztočnic k določeni nadiztočnici. Vodilke so
tipografsko označene (svetlo modra barva, pomanjšana pisava) in sledijo netipografskemu
označevalcu (grafično znamenje ). Kazalke usmerjajo od knjižnega k narečnemu leksemu
oziroma k poknjiženi glavni lemi. S tem je omogočeno lažje iskanje lem za uporabnike
slovarja, ki obravnavanega narečja/govora ne obvladajo ali ne govorijo. V teh primerih je
v kazalčnih geslih neposredno za knjižno iztočnico navedena puščica (grafično znamenje:
⇒), ki kaže na geslo, kjer je beseda obdelana. K temu razdelku štejemo še poseben razdelek,
ki pri posameznih orodjih označuje poimenovanja njegovih posameznih delov, ki so
prikazani v samostojnih slovarskih člankih: to je označeno tipografsko (zelena barva) in
netipografsko (grafično znamenje ~ Ⓓ). Temu sledi zapis: »Deli …« (tri pike označujejo prostor za posamezno poimenovanje) in grafično znamenje ⇒, ki usmerja k drugim geslom,
ki se nanašajo na obravnavani slovarski članek. Nato so po abecednem vrstnem redu našteta
gesla, ki se povezujejo in navezujejo na izhodiščni predmet; med seboj so ločena s podpičji
in razvrščena po abecedi.
64 Prikazan na desni strani slovarskega članka; stoji in govori sam zase. Dopolnjuje slovarske članke in uporabnikom pomaga pri razumevanju pomenov narečnih besed ter pri njihovi
vizualizaciji. Pod vsako sliko ali risbo je dodan zapis, iz katerega lahko uporabniki razberejo, kaj je na njej vidno, kdo je fotografijo naredil oziroma kdo je njen avtor/lastnik.
137
HS_12_konec.indd 137
11. 04. 2016 12:32:27
Anja Benko
3.1 Slovarski članek po posameznih slovarskih rubrikah
Obstojski razdelek:
bider
Izgovarjalni razdelek:
[ˈbiːdər]
Slovnični in besednovrstni razdelek:
-dra m
Razdelek s krajevnimi označevalniki:
(Ⓣ B, BP, L, S)
Pomenski razdelek:
oven |ovčji samec|
Sopomenski razdelek:
oven; pok
Ponazarjalni razdelek:
Ⓣ B ▷ [ˈBiːdra ˈmaːmo. ˈBiːdər je pa
ˈsaːməc ot ˈọːce.]
Ⓣ S ▷ [Koštˈruːn je pa ˈbiːdər.]
Etimološki razdelek:
~ Ⓘ »Izposojeno iz štajersko nemško
Wider, Widerl ‘Germgabäck,
Gugelhupf’.« (Bezlaj 1977: 20)
Slikovni razdelek:
Bider.
Risba: Urša
Kogelnik.
3.2 Shematska zgradba slovarskega članka
Slovarski članek za lemo bider ʻoven |ovčji samec|ʼ
bider ▶ [ˈbiːdər] -dra m (Ⓣ B, BP, L, S) oven |ovčji samec| = oven; pok
Ⓣ B ▷ [ˈBiːdra ˈmaːmo. ˈBiːdər je pa ˈsaːməc ot ˈọːce.]
Ⓣ S ▷ [Koštˈruːn je pa ˈbiːdər.]
~ Ⓘ »Izposojeno iz štajersko nemško Wider, Widerl ‘Germgabäck, Gugelhupf’.« (Bezlaj 1977: 20) Sč
PObl
POse
POr
POetim
POfoto
L
Zr
IZGLf
POms
KoIZGf
PomR
SopR
KOPOr
POmrod
POmsp
Zr
Sop
Zr
Pr
Zr
Retim
bider
▶
[ˈbiːdər]
-dra
m
(Ⓣ B, oven |ovčji
=
oven;
Ⓣ B
[ˈBiːdra
~ Ⓘ
»Izposojeno
BP, L,
samec|
pok
▷
ˈmaːmo.
iz štajersko
S)
ˈBiːdər je pa
nemško
ˈsaːməc ot
Wider, Widerl
ˈọːce.]
‘Germgabäck,
Gugelhupf’.«
(Bezlaj 1977:
20)
Ⓣ S ▷ [Koštˈruːn
je pa
ˈbiːdər.]
Legenda: Sč – slovarski članek; PObl – podatki o oblikah; POse – podatki o semantiki; POr – podatki o rabi leme v narečju; POetim – podatki o etimologiji leme; PO – slikovni podatki; L – podatek o obliki glavne leme; Zr – zaznamek razdelitve/netipografski foto
označevalec; IZG f – stranska lema v izgovarjavni obliki, zapisani v fonetični transkripciji; POm – podatki o morfologiji besede za L
s
samostalnike; Ko
– krajevni označevalniki za IZG f; PomR – pomenska razlaga; SopR – sopomenski razdelek; KO – krajevni IZGf
L
POr
označevalnik za rabo stranske leme v narečju; POm – podatki o rodilniški obliki za samostalnike; POm – podatki o spolu samostal-rod
sp
nika; Zr – zaznamek razdelitve/netipografski označevalec; Sop – sopomenka/sopomenke; Pr – primer rabe stranske leme v narečju glede na Zr v KO ; Retim – etimološka razlaga glavne leme.
POr
138
HS_12_konec.indd 138
11. 04. 2016 12:32:28
Slovensko narečno slovaropisje
4 Sklepne misli
V prispevku smo pri pregledu razvoja na področju slovenskega narečnega
slovaropisja ugotovili, da gre za daljše obdobje, ki pa je pretrgano s predolgimi
časovnimi, raziskovalnimi in prepočasi (ne)napredujočimi premori (prelomnice:
1885, 1964, 1998, 2002 in 2013), ter da narečni slovarji izhajajo nesistematično,
neprimerjalno (med posameznimi narečji/govori; o primerjanju zbrane narečne
leksike med narečnimi skupinami sploh ne moremo govoriti) in prepočasi, saj
imamo glede na veliko število narečij Slovenci le 50 natisnjenih in 13 spletnih
narečnih slovarjev.
Za hitrejše, najučinkovitejše in znanstveno dobro zastavljene cilje na
področju slovenskega narečjeslovja bi morali sledili teoretičnim smernicam
oziroma makro- ter mikrostrukturnemu modelu, ki je bil upoštevan pri izdelavi
strokovnega narečnega (slikovnega) slovarja za koroško podjunsko narečje.65
Na takšen način bi namreč lahko izdelali takšne tipe slovarjev za katero koli
slovensko narečje ali govor in za katero koli strokovno področje.
Z raziskavami narečnega izrazja, ki bodo tematsko zamejene in se bodo
širile na doseganje cilja – popis čim večjega obsega leksike –, se bo siste-
matično inventariziralo, analiziralo in razčlenilo leksikalno gradivo, kar bo
pomembno prispevalo k raziskovanju narečnega besedišča slovenskega jezika,
omogočalo določitev arealov posameznih leksemov in njihovega pomenskega
obsega ter pripomoglo k nastanku slovenskih strokovnih narečnih slovarjev, k
vseslovenskemu strokovnemu narečnemu slovarju in kasneje k vseslovenskemu
narečnemu slovarju.
Vir i i n liter atur a
Benko, Anja: Mihaela Koletnik, Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge
dialektološke razprave. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba
Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora 60), 2008, 258 str. Jezik in
slovstvo, 54/6, 2008, str. 89–91.
Benko, Anja: Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja
(na primeru koroškega podjunskega narečja). Doktorska disertacija. Maribor:
Filozofska fakulteta, 2013. Dostopno tudi na , dostop 8. 1. 2015.
Benko, Anja: Slovenska (strokovna) narečna leksikografija, njeni dosežki in prikaz
možnosti za nadaljnje delo. Škrabčevi dnevi 8: Zbornik prispevkov s simpozija
2013 (ur. Danila Zuljan Kumar in Helena Dobrovoljc). Nova Gorica: Založba
Univerze v Novi Gorici, 2015, str. 105–117.
Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika (A–J, K–O, P–S, Š–Ž). Ljubljana: 65 Benko, Teoretični model za izdelavo.
139
HS_12_konec.indd 139
11. 04. 2016 12:32:28
Anja Benko
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša, Mladinska knjiga, 1976, 1982, 1995, 2005.
Hartmann, R. R. K. in Gregory James: Dictionary of Lexicography. London in New
York: Taylor & Francis e-Library, 1998.
Kenda-Jež, Karmen in Weiss, Peter: Posebnosti (slovenskega) narečnega slovaropisja.
35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 28. 6.–17. 7. 1999 (ur. Erika
Kržišnik). Ljubljana: Littera picta, 1999, str. 27–46.
Kenda-Jež, Karmen: 2002, Cerkljansko narečje, Teoretični model dialektološkega
raziskovanja na zgledu besedišča in glasoslovja. Doktorska disertacija. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Dostopno tudi na , dostop 8. 1. 2015.
Kenda-Jež, Karmen: Shranli smo jih v bančah: Slovarski prispevek k poznava-
nju oblačilne kulture v Kanalski dolini/Contributo lessicale alla conoscenza
dell’abbigliamento in Val Canale. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
Kenda-Jež, Karmen: Fonetična transkripcija. Slovenski lingvistični atlas 1: Človek – telo, bolezni, družina (ur. Jožica Škofic). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
Koletnik, Mihaela: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke
razprave. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slo-
vanske jezike in književnosti, 2008.
Kühn, Peter: Deutsche Wörterbücher: Eine systematische Bibliographie. Tübingen:
Niemeyer, 1978.
Kühn, Peter: Typen lexikographischer Ergebnisdarstellung. HSK 1.1, 1982, str. 702–723.
Landau, Sidney I.: Dictionaries: The Art and Craft of Lexicography. New York:
Scribner, 1984.
Pleteršnik, Maks: Slovensko-nemški slovar (1894–1895). Transliterirana in elektronska izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006.
Ripka, Ivor: Niektoré aspekty koncepcie a realizácie slovnika slovenskych náreči.
Polszczyzna północno-wschodnia: Metodologia badán jzykowych. Zakład naro-
dowy im. Ossolińskich. Vroclav, Varšava, Krakov, Gdansk, Lodž: Wydawnictwo
PAN, 1989, str. 117–125.
Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in
Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Elektronska izdaja na
plošči CD-ROM, 2000. Ljubljana: DZS.
Spinozzi Monai, Liliana: Il Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Cour-
tenay. Udine: Consorzio Universitario del Friuli, San Pietroburgo: St. Petersburg
Branch of the Archive of the Russian Academy of Sciences; Lubiana: Znanstve-
noraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša, 2009. Dostopno tudi na , dostop 9. 4. 2015.
Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno na , dostop 7. 1. 2015.
Svensen, Bo: Practical Lexicography. Oxford, New York: Oxford University Press,
1993.
Swanepoel, Piet: Dictionary typologies: A pragmatic approach. A practical guide to
Lexicography (ur. Piet van Sterkenburg). Amsterdam/Philadelphia: John Benja-
mins Publishing Company, 2003, str. 44–69.
140
HS_12_konec.indd 140
11. 04. 2016 12:32:28
Slovensko narečno slovaropisje
Šumenjak, Klara: Opis govora Koprive na Krasu na osnovi dialektološkega kor-
pusa. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, 2013.
Dostopno tudi na , dostop 8. 1. 2015.
Toporišič, Jože (idr.): Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2003.
Weiss, Peter: Teorija in praksa slovenskega narečnega slovaropisja: primer govorov
Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami. Doktorska disertacija.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1994.
Weiss, Peter: Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami:
poskusni zvezek (A–H). Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Dostopno tudi
na , dostop 8. 1. 2015.
Wiegand, Herbert Ernst: Dialekt und Standardsprache im Dialekwörterbuch und im
standardsprachlichen Wörterbuch. Kleine Schriften: Eine Auswahl aus den Jahren
1970 bis 1999 in zwei Bänden. Band I: 1970–1988 (ur. Matthias Kammerer in
Werner Wolski). Berlin, New York: de Gruyter, 2000, str. 642–664.
Wiegand, Herbert Ernst: Metalexicography: A Data Bank for Contemporary German
[1986]. Kleine Schriften: Eine Auswahl aus den Jahren 1970 bis 1999 in zwei
Bänden. Band I: 1970–1988 (ur. Matthias Kammerer in Werner Wolski). Berlin,
New York: Walter de Gruyter, 2000, str. 619–634.
Wiegand, Herbert Ernst: Was eigentlich ist Fachlexikographie? Mit Hinweisen zum
Verhältnis von sprachlichem und enzyklopädischem Wissen. Kleine Schriften:
Eine Auswahl aus den Jahren 1970 bis 1999 in zwei Bänden. Band I: 1970–1988
(ur. Matthias Kammerer in Werner Wolski). Berlin, New York: Walter de Gruyter,
2000b, str. 830–876.
Zgusta, Ladislav: A Manual of Lexicography. The Hague: Mouton, 1971.
Spletni Slovarji
Benko, Anja: Narečna bera, 2013. , dostop 5. 1. 2015.
Burnik, Polona, Žiga Koselj, Matija Podhraški in Sebastjan Šivic, Slovar kašarskega
narečja. Dostopno na , dostop 26.
1. 2015.
Korenof Lujzek: Prleščina za fsakši den. Dostopno na , dostop 26. 1. 2015.
Koropedija. Dostopno na , dostop 26. 1. 2015.
Kuzmič, Franc: Prekmursko-slovenski slovar. Dostopno na , dostop 9. 2. 2015.
Lovrenški slovar. Dostopno na , dostop 26. 1. 2015.
Razpet, Marko: Ana mičkena zbíerka crklajnskih besít. Dostopno na , dostop 28. 1. 2015.
Slovarbesed.com. Dostopno na , dostop 26. 1. 2015.
Slovar idrijskih besed. Dostopno na , dostop 26. 1. 2015.
Steenwijk, Han: Mali bisidnik za tö jošt rozajanskë pïsanjë. Dostopno na
, dostop 28. 1. 2015.
141
HS_12_konec.indd 141
11. 04. 2016 12:32:28
Anja Benko
Škrlep, Dušan: Poljanski slovar. Dostopno na , dostop 28. 1. 2015.
Šumenjak, Klara: Govorni korpus Koprive na Krasu – GOKO, 2013. Dostopno na
, dostop 8. 1. 2015.
Vičar, Zorko: Prleški slovar – KOG. Dostopno na , dostop 26. 1. 2015.
Slovene Dialectal Lexicography:
Its Evolution, Current State and Future
Summary
The paper portrays the evolution and current state in Slovene dialectal lexico-
graphy. Even though the Slovene language boasts one of the richest dialectal
diversities, the evolution of Slovene dialectal lexicography has so far been
slow and interrupted by long time intervals. The important turning points,
presented in detail in this paper, took place in 1885, 1964, 1998, 2002 and 2013.
Even nowadays dialectal dictionaries get published with delay, unsystem-
atically, with no order, coherence or comparison to one another in the field of
dialectal lexicography. Until 2014, 63 dialectal dictionaries were published.
Among these 50 were published in printed form (including reprints), 2 of these
were technical, and 13 were free online dictionaries. The printed dictionaries
are presented and comparatively analyzed in the present paper.
The second part of the paper uses technical dialectal (picture) dictionary
for the Carinthian Podjuna dialect compiled by Anja Benko as a basis for dem-
onstrating a macro- and microstructural model of how to compile a dictionary
article in this dictionary. This model might serve as a basis for compilation of
similar dictionaries in any given dialect or speech and thematic/technical field.
Consequently, the rich Slovenian dialectal lexis would be recorded and culled
faster and on a larger scale. This would conjointly contribute to more detailed
research of dialectal lexis in the Slovene language and the emergence of new
Slovene technical dialectal dictionaries that may help determine geographical
areas of a particular lexeme and its semantic scope.
142
HS_12_konec.indd 142
11. 04. 2016 12:32:28
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen
iz slovanskih antroponimov
Silvo Torkar*
IZVLEČEK
V prispevku so podani izsledki raziskave o slovenskih zemljepisnih (krajevnih, vo-
dnih in gorskih) imenih, ki so tvorjena iz slovanskih antroponimov. V raziskavi je
obdelanih okrog 1200 zemljepisnih imen. Ker je velika večina teh imen izpeljanih
z različnimi imenotvornimi obrazili, je v prispevku prikazana besedotvorna struk-
tura in razvrstitev toponimov po priponskih obrazilih, pri naselbinskih imenih pa
tudi semantična razvrstitev na patronimična, stanovniška, svojilna in manjšalna.
KLJUČNE BESEDE
slovenska zemljepisna imena, slovanski antroponimi, onomastika, etimologija
ABSTRACT
The paper presents the results of research on Slovenian toponyms (place names, hy-
dronyms and oronyms) derived from Slavic anthroponyms. The research included
around 1,200 toponyms. As the vast majority of these names are derived using diffe-
rent name-forming formants, the paper explores the word-formational structure and
classifies toponyms according to suffixal formants, whereas settlement names are also
semantical y divided into patronyms, ethnonyms, possessive names and diminutives.
KEY WORDS
Slovenian toponyms, Slavic anthroponyms, onomastics, etymology
»Bravec bo iz mojega pisanja spoznal, da naši predniki niso bili v tem oziru niti
v naši domovini večji reveži od drugih Slovanov, ampak da je njih imena treba
očistiti samo poznejših peg, pa se nam precej pokažejo v pravem starem blesku.«
Karel Štrekelj, Razlaga nekterih krajevnih imen
po slovenskem Štajerju, ČZN 1906.
1
Plast slovenskih zemljepisnih imen, tvorjenih iz predkrščanskih slovanskih
antroponimov (SAT = slovenski deantroponimni toponimi), doslej še ni doživela
celovite obravnave, čeprav gre v vseh pogledih za zelo relevanten korpus, ki
* Dr. Silvo Torkar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, e-pošta: silvo.torkar@zrc-sazu.si
143
HS_12_konec.indd 143
11. 04. 2016 12:32:28
Silvo Torkar
v sebi skriva številne dragocene podatke o slovenski jezikovni zgodovini in
etnogenezi. Kljub trem pionirskim Miklošičevim imenoslovnim razpravam
je ostajala raziskanost tega korpusa slovenskih imen v primerjavi z drugimi
slovanskimi jeziki slabša, sama problematika pa je celo v slovenističnih krogih
dokaj neznana. Študijski in šolski programi ter učbeniki o tej temi večinoma
molčijo, spoznanja prejšnjih rodov jezikoslovcev vanje skorajda niso prodrla.
Zaradi številnih inovacij v glasoslovnem razvoju slovenskega jezika so za
etimologiziranje zemljepisnih imen velikega pomena historični zapisi, brez
upoštevanja katerih so celo vidni jezikoslovci prihajali do napačnih rezultatov.
2
Z obravnavanim vprašanjem so se raziskovalno ukvarjali Fran Miklošič,1
zgodovinar Franc Kos,2 Janez Scheinigg,3 Luka Pintar,4 Karel Štrekelj,5 Primus
Lessiak,6 Fran Ramovš,7 Petar Skok,8 Eberhard Kranzmayer,9 France Bezlaj,10
Maja Košmrlj,11 Mile Šimundić,12 Otto Kronsteiner,13 Brigite Mader,14 Pavle
Merkù,15 Heinz Dieter Pohl,16 Georg Holzer,17 Angela Bergermayer,18 Hubert
Bergmann,19 Marko Snoj.20
1
Miklosich, Die Bildung der slavischen Personennamen; Miklosich, Die Bildung der
Ortsnamen aus Personennamen im slavischen.
2
Kos, Ob osebnih imenih pri starih Slovencih.
3
Scheinigg, Slovenische Ortsnamen aus Personennamen; Scheinigg, Slovenska osebna
imena v starih listinah.
4
Pintar, O krajnih imenih.
5
Štrekelj, Razlaga nekterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju.
6
Lessiak, Die kärntnischen Stationsnamen.
7
Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika.
8
Skok, Tri etimologije; Skok, Toponomastički prilozi; Skok, Iz slovenačke toponomastike II.
9
Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten.
10 Bezlaj, Slovenska vodna imena; Bezlaj, Slovenski imenotvorni proces; Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika.
11 Košmrlj, Dvočlenska antroponima v slovenskih krajevnih imenih.
12 Šimundić, Značenje najstarijih slovenskih osobnih imena.
13 Kronsteiner, Die alpenslawischen Personennamen; Kronsteiner, Die slowenischen Namen Kärntens.
14 Mader, Die Alpenslawen in der Steiermark.
15 Merkù, Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307–1406).
16 Pohl, Kärnten – deutsche und slowenische Namen; Pohl, Unsere slowenischen Ortsnamen.
17 Holzer, Die Slaven im Erlaftal.
18 Bergermayer, Glossar der Etyma der eingedeutschten Namen slavischer Herkunft in
Niderösterreich.
19 Bergmann, Slavisches im Namengut der Osttiroler Gemeinden Ainet und Schlatten.
20 Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen; Snoj, Slovene Place Names with the 144
HS_12_konec.indd 144
11. 04. 2016 12:32:28
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
Vendar sta Slovenska vodna imena akad. F. Bezlaja (1956–61) in Etimološki
slovar slovenskih zemljepisnih imen M. Snoja (2009) edini monografski deli
na Slovenskem, ki obravnavata razmeroma veliko število SAT in predstavljata
dobro podlago za nadaljnje raziskave. V zadnjih 50 letih je v slovanskem ime-
noslovju nastala vrsta novih dragocenih onomastičnih monografij, slovarjev in
razprav, ki so tako v gradivskem kot v teoretičnem pogledu dvignili poznavanje
slovanske antroponimije in toponimije na novo raven: Svoboda,21 Zaimov,22
Malec,23 Sławski,24 SPS 1-8-,25 Hosák-Šrámek,26 Schlimpert,27 Rospond,28
Grković,29 Trubačov,30 Toporov,31 ESSJa 1-39-,32 SEMSNO,33 NMP I-IX,34
Hudaš–Demčuk,35 Hudaš,36 Stankovska,37 Pleskalová,38 Šulgač 1998 , 39 SOE
2002–2003,40 Vasiljev 2005,41 Loma 2012.42
2.1 Za dokazovanje tvorjenosti in etimologije zemljepisnih imen je ključ-
nega pomena kontinuirana historična dokumentacija od najstarejših časov do
konca 19. stol., ko se je v glavnem končal proces poknjiževanja slovenskih
Suffix –ina.
21 Svoboda, Staročeská osobní jména a naše příjmení.
22 Zaimov, Заселване на българските славяни на Балканския полуостров; Zaimov,
Български географски имена с -јь.
23 Malec, Budowa morfologiczna staropolskich złożonych imion osobowych; Malec,
Staropolskie skrócone nazwy osobowe od imion dwuczłonowych.
24 Sławski, Zarys słowotwórstwa prasłowiańskiego.
25 Słownik prasłowiański.
26 Hosák in Šrámek, Místní jména na Moravě a ve Slezsku.
27 Schlimpert, Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quel en zur deutschen Ges-
chichte.
28 Rospond, Słowiańskie nazwy miejscowe z sufiksem -jь.
29 Grković, Имена у Дечанским хрисовуљама.
30 Trubačov, Праславянская ономастика в этимологическом словаре славянских
языков.
31 Toporov, Праславянская культура в зеркале собственных имен.
32 Этимологический словарь славянских языков.
33
Słownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych.
34 Nazwy miejscowe Polski.
35 Hudaš in Demčuk , Походження українських карпатських i прикарпатських назв
населених пунктiв.
36 Hudaš, Українськi карпатськi i прикарпатськi назви населених пунктiв.
37 Stankovska, Македонска ојконимија; Stankovska, Суфиксите -јь, -ьјь, -ъ во
македонската топонимија.
38 Pleskalová, Tvoření nejstarších českých osobních jmen.
39
Šulgač, Праслов'янський гідронімний фонд.
40 S łowiańska onomastyka.
41 Vasiljev, Архаическая топонимия Hовгородской земли.
42 Loma, Топонимија Бањске хрисовуље.
145
HS_12_konec.indd 145
11. 04. 2016 12:32:28
Silvo Torkar
lastnih imen. V tem pogledu so raziskovalcu v veliko pomoč imenske zbirke,
ki so postale dostopne šele v zadnjem desetletju, kot so jožefinski vojaški
zemljevidi in opisi,43 na spletu dosegljivi zemljevidi franciscejskega katastra za
ozemlje Republike Slovenije,44 digitalne zbirke Statističnega urada Republike
Slovenije45 in Geodetskega zavoda.46 Pri imenoslovnih raziskavah je pomembna
interdisciplinarnost – v prvi vrsti poznavanje historičnih objavljenih in arhiv-
skih virov ter zgodovinske literature, obenem pa poznavanje živih ljudskih
oblik tako imen samih kot njihovih izpeljank.
2.2 Na podlagi frontalnega pregleda in izpisa slovarjev sodobnih zemlje-
pisnih imen, korigiranega s pomočjo dosegljivih historičnih zapisov, je bil za
potrebe naše raziskave pridobljen relativno izčrpen korpus SAT za celotno
slovensko jezikovno ozemlje.
Ker je velika večina SAT izpeljanih z različnimi imenotvornimi obrazili,
je bilo ugotavljanje besedotvorne strukture in razvrščanje SAT po priponskih
obrazilih ena ključnih nalog raziskave. Glede na obrazila je bilo mogoče opra-
viti tudi semantično delitev naselbinskih SAT na stanovniške, patronimične in
svojilne. Z zasledovanjem dokumentiranih zapisov na tako velikem korpusu
imen je bilo mogoče ugotavljati nekatere doslej slabo poznane ali neznane
glasoslovne in besedotvorne zakonitosti v zgodovini slovenskega jezika,
vštevši germansko-slovenske in romansko-slovenske substitucijske pojave.
2.3 V mejah RS je po opravljeni raziskavi mogoče prepoznati nad 730
krajevnih imen, nastalih iz slovanskih antroponimov, ki označujejo nad 840
naselij. Na dvojezičnem ozemlju avstrijske Koroške in Štajerske jih je okrog
140, v italijanskem zamejstvu pa 13. Izantroponimnih vodnih imen je okrog
75, gorskih nad 40, izantroponimnih imen zaselkov in nekaterih mikrotoponi-
mov je okrog 95. V historičnih virih je izpričanih še okrog 95 rekonstruiranih
zemljepisnih imen, ki kažejo svoj izvor v staroslovenskih osebnih imenih, a
so bila v zadnjih stoletjih zamenjana s svetniškimi in apelativnimi ( *Radmilje
> od 13. stol. Sv. Lovrenc oz. Lovrenc na Pohorju, *Stanomerji hrib > od 19.
stol. Vrh sv. Treh kraljev, *Dobromiselj > od 16. stol. Sp. in Zg. Velovlek), ali pa so izginila skupaj s krajem samim. Vsega skupaj je v raziskavi obdelanih
okrog 1200 imen.
Če k temu prištejemo še več stotin mikrotoponimov, ki razodevajo svojo
43 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787.
44 Franciscejski kataster.
45 Krajevna imena.
46 Temeljni topografski načrt.
146
HS_12_konec.indd 146
11. 04. 2016 12:32:28
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
slovansko antroponimsko podstavo, vendar v raziskavi niso izrecno predsta-
vljeni, naraste skupno število na več kot 1500 enot. Spoznanje, da so slovanski
antroponimi v mikrotoponimiji zastopani v bistveno večji meri, kot se je mislilo
doslej, je eno od bolj presenetljivih v tej raziskavi. Raziskava je prispevala
tudi k določeni reviziji dosedanjega pogleda na razmerje med substratom in
slovansko dediščino v slovenskih zemljepisnih imenih nasploh ter korigirala
prostorsko distribucijo SAT v Sloveniji.
2.4 Slovenski jezikoslovci, predvsem Ramovš in Bezlaj, v manjši meri tudi
Snoj, so vrsto zemljepisnih imen s slovansko osebnoimensko podstavo bodisi
uvrščali med substratna ( Ljubija, Ljubljana, Litija, Čadrg, Čepovan, Deskle, Kanomlja), superstratna ( Blegoš, Letuš), bodisi so jih razlagali iz drugačnih imenskih in apelativnih podstav ( Bogatin, Zabočevo, Višelnica, Ždovlje, Ždinja vas), z drugimi priponskimi obrazili ( Ljubinj, Hudinja, Mislinja), ali pa jih označevali kot nejasna ( Bohinj, Kotredež).
3 Pregled najpomembnejših rezultatov raziskave
3.1 Slovenski deantroponimni toponimi (SAT) so v pretežni meri nastali
z izpeljavo, le dva sta nastala z zlaganjem ( Presladol, Primštal). Za 77 izmed njih je ugotovljeno, da so nastali s transonimizacijo: (a) hdn > tpn b) orn >
tpn c) stari atn v mn. > tpn, priimki v mn. > tpn).
3.2 Celotni korpus SAT je razdeljen na pet skupin: 1. na krajevna ime-
na s statusom naselja, 2. na imena zaselkov in mikrotoponime, 3. na imena
propadlih, preimenovanih ali ukinjenih naselij oz. lokacij sploh, 4. na vodna
imena in 5. na gorska imena.
S semantičnega vidika delimo naselbinska SAT na patronimična, sta-
novniška, svojilna in manjšalna.
3.3 Patronimičnih SAT je 69, stanovniških SAT 274, svojilnih SAT 676, manjšalnih pa 7, skupaj torej 1026 za 1143 zemljepisnih objektov (naselij, zaselkov, mtn ter propadlih in preimenovanih naselij).
3.4 Patronimični SAT
Naselbine, poimenovane po svojih ustanoviteljih ali rodovnih starešinah,
so prejele množinska imena s patronimičnim obrazilom -itji, npr. Bodešče (<
*Bodešiči), se pravi 'potomci starešine z imenom *Bodeša'), Bratonečice (<
*Bratonežiči), Čepiče, Črneče (< *Črviči), Doslovče (< *Vidoslaviči, se pravi
'potomci starešine z imenom *Vidoslav'), Godešič, Libeliče (< *L'ubeliči),
*Maločepiče, Mavčiče (< *Malčiči), Rožice (< *Rožiči), Stožice (< *Stožiči), 147
HS_12_konec.indd 147
11. 04. 2016 12:32:28
Silvo Torkar
Vrabče (< *Vrabiči), Žabče (< *Žabiči) itd. Skupno je evidentiranih in rekonstruiranih 69 imen za 71 zemljepisnih objektov.
3.5 Stanovniški SAT
Naselbinska imena, izpeljana s stanovniškim obrazilom -jane iz pridev-
niške oblike posameznega osebnega imena, npr. Dragožiče < *Dragožičane
'prebivalci *Dragožitovega dola', ali Dutovlje < *Dutovljane 'prebivalci *Duto-vega polja'. V to kategorijo spadajo tudi Goče (< *Godec), Kotlje (< *Hotel), Ljubljana (< *L'ubid oz. *L'ubovid), Makole (< *Mak), Misliče (< *Myslęta), Mišače (< *Myšak oz. *Mysl), *Radmilje (< *Radmil), Radomlje (< *Radom), Slagomerje (< *Slavomir), Sneberje (< *Seběmir), Trebče (< *Trěbec), Vatovlje (< *Bat), Vižmarje (< *Vyšemir), skupno 153 imen za 173 zemljepisnih objektov.
Naselbinska imena, izpeljana s stanovniškim obrazilom -ci (< *-ьci) iz starejših naselbinskih imen, ki so bila tvorjena z obraziloma -ina in -ovo, npr.
Beltinci < tpn *Beletina (iz hpk *Bělęta) ali Fokovci < tpn *Hvalkovo (iz hpk
*Hvalko). Sem spadajo tudi Babinci (< *Baba), Cvetkovci (< *Svętoh), Dedonci (< *Děd), Dragotinci (< *Dragota), Kupetinci (< *Kupęta), Rádenci (< *Radin), Stanetinci (< *Stanęta), Tešanovci (< *Těšan), Zrkovci (< *Zvěrko) itd., skupno 81 imen za 86 zemljepisnih objektov.
Z istim stanovniškim obrazilom -ci obstaja še ena skupina naselbinskih imen, le da so bila ta izpeljana iz starejših naselbinskih imen, tvorjenih z
obraziloma -jь ali -ъ, npr. Bratislavci < tpn *Bratislava ves (iz atn *Bratislav).
V isto kategorijo spadajo še Bodislavci (< *Bǫdislav), Desenci (< *Sděstan), Jereslavec (< *Jaroslav), Lastomerci (< *Vlastomir), Radénci (< *Raden), Sebeborci (< *Seběbor), Stogovci (< *Stojgoj), Večeslavci (< *Vęčeslav), Žalec (< Žalci < *Žal) itd., skupno 40 imen za 44 zemljepisnih objektov.
3.6 Svojilni SAT
K tej skupini SAT prištevam tudi kategoriji pripadnosti in zbirnosti ter
posamostalitve z različnimi priponskimi obrazili. Skupina je absolutno pre-
vladujoča, saj zajema kar dve tretjini vseh naselbinskih SAT (676 od 1026).
a) obrazilo -jь: 273 imen za 301 naselje (vštevši zaselke, mtn in preime-novana naselja): Betanja (< *Bytan), Braslovče (< *Braslavec), Dragatuš (<
*Dragotuh), Dragomelj (< *Dragom), Račja vas (< *Ratęta), Svinča vas (<
*Sěmec), Tihaboj (< *Těhobǫd), Trbovlje (< *Trěb), Vevče (< *Bělec) itd.
b) obrazilo -ov/ -ev: 68 imen za 81 naselij in zas.: Betonovo (< *Byton), Bohova (< *Boh), Brengova (< *Branigoj), Butajnova (< *Bytan), Negova (<
*Negoj), Trebeljevo (< *Trěbel), Zabočevo (< *Sobotec) itd.
c) obrazilo -ьn-: 59 imen za 69 naselij in zas.: Budganja vas (< *Bǫdigoj), Čagona (< *Čagoj), Dragonja vas (< *Dražigoj), Ljubno (< *L'ub), Negonje 148
HS_12_konec.indd 148
11. 04. 2016 12:32:28
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
(< *Negoj), Postojna (< *Postoj), Stojno selo (< *Stoj), Radgona (< *Radigoj), Večna vas (< *Vęč k atn *Vęčeslav) itd.
č) zbirno obrazilo -ina: 46 imen za 52 naselij in zas.: Bočna (< *Boč oz.
*Bok), Grdina (< *Grd), Jarenina (< *Jaren), Ljubično (< *L'ubič), Prvačina (< *Prybak), Senično (< *Stanič), Stična (< *Žitič) itd.
d) obrazilo -in-: 20 imen za 22 naselij: Babna Gora, Babni Vrt, Babno Polje (< *Baba), Boletina (< *Bolęta), Budna vas (< *Buda), Devina (< *Děva) itd.
e) zbirno obrazilo -ьje: 3 imena: Mladje (< *Mlad), Oslavje (< *Obslav), Pribišje (< *Pribyš).
f) obrazilo -yn'i: 36 imen za 47 naselij in zas.: Boginja vas (< *Bog), Bohinj (< *Boh), Hudinja (< *Hod), Mavhinje (< *Maleh), Mislinja (< *Mysl), Strahinj (< *Strah), Tuhinj (< *Tuh), Ždinja vas (< *Žid < *Židigoj) itd.
g) pridevniško obrazilo -ъ: 50 imen: Boga vas (< *Bog), Bogo (< *Bog), Čadrg (< *Čadrag), Čepovan (< *Čępovan), Dragomilo (< *Dragomil), Dražen Vrh (< *Dražen) itd.
h) posamostalitveno obrazilo -ica: 48 imen za 53 naselij in zas.: Gorišnica (< *Goriša), Hotedršica (< *Hotědrag), Kozmerice (< *Gostimir), Radovljica (< *Rad), Sodražica (< *Stojdrag), Višelnica (< *Vyšel) itd.
i) obrazilo -ьsk-: 26 imen za 30 naselij: Drobinsko (< *Dobrin), Stojanski Vrh (< *Stojan), Vojsko (< *Voj), Vransko (< *Vran) itd.
j) posamostalitveno obrazilo -ьcь: 20 imen za 24 naselij: Rajec (< *Rad), Nerajec (< *Nerad), Tatinec (< *Tatin), Velikovec (< *Bolko) itd.
k) posamostalitveno obrazilo -ьnikъ: 17 imen: Čekovnik (< *Čak), Dednik (< *Děd), Stolnik, Stolovnik (< *Stan) itd.
l) posamostalitveno obrazilo -jakъ: 8 imen: Berinjak (< *Berin), Lahom-
šek (< Lahomno < *Vlahom), Radomerščak (< Radomerje < *Radomir) itd.
m) posamostalitveno obrazilo -ьka: 2 imeni: Svetelka (< *Svetel), Bojanka (< *Bojan).
3.7 Manjšalni SAT
Izpeljani so z manjšalnima toponimičnima obraziloma -ič (< *-itjь) in
-ica: 7 imen za 9 naselij: Grdinca (< Grdina < *Grd), Hinjce (< Hinje < *Byh), Modrejce (< Modreje < *Modrej), Malence in Velike Malence (< *Maline <
*Mal), Možjanca (< *Možjana < *Možjane), Telčice (< Telče < *Tělec), Čačič Sp., Zg. (< Čač < Nečač < *Nečak).
3.8 Toponimi, nastali s transonimizacijo (80):
a) iz hidronimov, npr. Globasnica (< *Klobasa), Hudinja, Ljubija (<
*L'ubid), Luša (< *L'ubša), Mislinja, Radovna (< *Rad), Trebija (< *Trěbid), Trebuša (< *Trěbuh), Zgoša (< *Sgost), Zimica (< *Sěm), skupno 39 imen; 149
HS_12_konec.indd 149
11. 04. 2016 12:32:29
Silvo Torkar
b) iz oronimov, npr. Dobrič (< *Dobrik ali *Dobrič), Malkovec (< *Malik), Selovec (< *Sila), Semič (< *Sěm), Višelnica (< *Vyšel), skupno 11 imen; c) iz kolektivnih vzdevkov: Grabonoš (< *Krabonoše), Kozasmoje (<
*Kozosmod-jane), Lipoglav (< *Lupoglavi), Lomanoše (< *Lomonos-jane), Mokronog (< *Mokronozi), Muhabran (< *Muhobrani) in Muhaber (< *Muho-beri), skupno 7 imen;
č) iz množinskih oblik priimkov, npr. Adlešiči (< *Orlešič), Babiči, Bal-kovci, Budihni, Dragoši, Krivoglavice (< Krivoglavec), Mački, Miliči, Radoši, Šaligoji, Vranoviči, skupno 23 imen.
3.9 Vodna imena
Za razliko od naselbinskih imen vodna niso mogla nastati iz patronimikov
in stanovniških imen, pač pa samo s svojilnimi oz. pripadnostnimi, posamo-
stalitvenimi in manjšalnimi priponskimi obrazili:
a) obrazilo -jь: 33 imen: Bičje (< *Byt), Dobrenja (< *Dobren), Dobruša (< *Dobruh ali *Dobruha), Draganja (< *Dragan), Drvanja (< *Drevan), Godiča (< *Godič), Godomlja (< *Godom), Hotavlja (< *Hotava), Libanja (< *L'uban), Prvač (< *Pribak), Radeča (< *Radęta), Velunja (< *Velun) itd.; b) posamostalitveno obrazilo -ica: 11 imen: Bratnica (< *Brat), Gostinca (< *Gostin), Lobnica (< *L'ub), Malešnica (< *Maleš), Radvajnica (< *Radigoj) itd.;
c) obrazilo -ina: 6 imen: Božna (< *Bog), Hočna (< *Hot), Jarenina (<
*Jaren), Radovna (< *Rad), Svečina (< *Svět), Vrbačna (< *Pribak); č) pridevniško obrazilo -ъ: 4 imena: Buden (< *Budin), Negod (< *Negod), Svarina (< *Svarina), Štagina (< *Stanigoj);
d) obrazilo -ov-/ -ev-: 3 imena: Čakava (< *Čak), Račeva (< *Radiš), Smoleva (< *Smolja);
e) posamostalitveno obrazilo -ьnikъ: 3 imena: Hotušnik (< *Hotuha), Lutnik (< *L'ut), Trebnik (< *Trěb);
f) obrazilo -yn'i: 4 imena: Hinja (< *Byh), Hudinja, Mislinja, Tbin (<
*Trěbyn'ь iz atn *Trěbъ, vendar je mogoča tudi rekonstrukcija *Trěbinjь iz atn *Trěbinъ);
g) obrazilo -ьsk-: 4 imena: Bojanski potok (< *Bojan), Bolska (< *Bol), Radizeljski potok (< *Radisl), Ratovski potok (< *Rat); h) posamostalitveno obrazilo -ьcь: 4 imena: Bitgovec (< *Bytogoj), Litošč (< *L'utošec), Mačkovec (< *Maček), Ratibovec (< *Ratibǫd); i) obrazilo -ьn-: 1 ime: Radoljna (< *Radol);
j) manjšalno obrazilo -ьka: 1 ime: Hotuljka (< *Hotul);
k) posamostalitveno obrazilo -jakъ: 1 ime: Hotešk (= Hotešček) (<
*Hotěš).
150
HS_12_konec.indd 150
11. 04. 2016 12:32:29
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
3.10 Gorska imena
a) obrazilo -jь: 13 imen: Bratovlja peč (< *Brat), Dobrač (< *Dobrak), Dobrča (< *Dobrec), Gastabil (< *Gostobyl), Hoč (< *Hot), Ljubelj (< *L'ubel), Milanja (< *Milan), Radelj (< *Radel), Semič (< *Sěmič), Svačica (< *Svęt), Vodil vrh (< *Bǫdel), Zlodržek (< *Zělodrag), Ženčaj (< *Sěmičaj); b) pridevniško obrazilo -ъ: 8 imen: Blegoš (< *Blagoš), Bogatin (<
*Bogotin), Bohor (< *Bohor), Ljubela (< *L'ubel), Nabojs (< *Nebojs), Raduha (< *Raduh), Sabotin (< *Sobotin), Sebetih (< *Sebětuh); c) obrazilo -ьn-: 4 imena: Dedna gora (< *Děd), Libna (< *L'ub), Radomažna (< *Radomǫž), Stojni vrh (< *Stoj);
č) posamostalitveno obrazilo -ьcь: 4 imena: *Bojc (< *Boj), Radeljc (<
*Radel), Selovec (< *Sila), Tošč (< *L'utošec); d) posamostalitveno obrazilo -ьnikъ: 3 imena: Bitagojnik (< *Bytogoj), Lubnik (< *L'ub), Volnik (< *Vol < *Volimir); e) obrazilo -ov-/ -ev-: 2 imeni: Krakov (< *Krak), Stanov rob (< *Stan); f) obrazilo -ina: 2 imeni: Črnetina (< *Črnęta), Svetina (< *Svęt); g) obrazilo -ьsk-: 2 imeni: Bojanski vrh ( Mali, Veliki), (< *Bojan), Tegoška gora (< *Hotěgost);
h) posamostalitveno obrazilo -ьnica: 1 ime: Višelnica (< *Vyšel); i) posamostalitveno obrazilo -ьka: 1 ime: Gojka (< *Goj);
j) obrazilo -in-: 1 ime: Držetina (lok. Držetin) (< *Družęta); k) manjšalno obrazilo -ič: 1 ime: Radojč (< *Radol); 3.11 Dvočlenski antroponimi v slovenski toponimiji
V SAT je bilo ugotovljenih 162 različnih dvočlenskih slovanskih atn (vštevši
7 kolektivnih vzdevkov tipa Mokronog, vendar brez predponskih imen tipa
*Postoj ali imen z zanikanjem tipa *Nerad), od tega 118 v krajevnih imenih (102 v RS v 122 naseljih, 14 v Avstriji v 22 naseljih, 2 v Italiji v 4 naseljih),
še 6 v gorskih imenih osmih gora, še 2 v vodnih imenih devetih voda, še 18
v imenih 31 zaselkov, še 16 v imenih 19 propadlih in preimenovanih naselij
in še 2 v hišnih imenih. Skupno število poimenovanih zemljepisnih objektov
je 216. Pri Kronsteinerju, ki je obravnaval alpskoslovanska osebna imena na
ozemlju današnje Avstrije (1975), zasledimo 42 od teh 162 imen.47
Korenski morfemi, ki se v njih največkrat pojavljajo, so: -mir/ Miro- (33
atn), -goj/ Goj- (30 atn), -slav/ Slavo- (28 atn), -drag/ Drago-/ Draži- (23 atn),
-rad/ Rad- (9 atn), -bǫd/ Bǫdi- (8 atn), -gost/ Gosti- (8 atn), Dobro- (6 atn), -čaj/
Ča- (6 atn), -l'ub/ L'ubo- (6 atn), -těh/ Těho- (6 atn), -brat/ Brato- (5 atn), Hotě- (5
atn), -mysl (5 atn), -sěm/ Sěmi- (5 atn), -vid/ Vid- (5 atn), -bor/ Bori- in Bra- (4
47 Torkar, Dvočlenski slovanski antroponimi v slovenski toponimiji, str. 121.
151
HS_12_konec.indd 151
11. 04. 2016 12:32:29
Silvo Torkar
atn), Doma- (4 atn), L'ut- (4 atn), -něg/ Něgo- (4 atn), Trěb- (4 atn), Byto- (3
atn), God- (3 atn), -stan/ Stani- (3 atn), Stoj- (3 atn), -vit/ Vito- (3 atn), Vlad- (3
atn), Volko-/ Volče- (3 atn), Želi- (3 atn), -žit/ Žito- (3 atn), zaimki Sebě-, Se-, Sebi- (6 atn). V enem do dveh atn se pojavljajo še naslednji korenski morfemi: Beri-, -boj(se), Bole-, Brani-, -byl, -čak, -čęp, -dan, -děl, Druži-, Grad-, Hrani-, Jaro-, Jьzby-, Kani-, Krěsi-, Liho-, Mako-, Malo-, Mьst-, -mil, -mog, Moj-, -mǫž, Nin-, Počę-, Priby-, Rati-, Samo-, Skor-, Straho-/ Straši-, -stryj, Svar-, Svęt-, Sъdě-, Šal-, Tuh-, Tvoj-, -tvor, Tvrd-, -vad, Vęče-, Vele-, Vlast-, Vyše-, Zělo-, -znan, -žal, Živo-, Žьdi-, Žup-.
Med zanimivejšimi primeri naj omenim krajevna imena Celestrina (<
*Želistryjь), Grosuplje (< *Gradil'ubъ), Hotedršica (< *Hotědragъ), Radmirje (< *Bratimirъ), Modraže (< *Ninodragъ), Negastrn (< *Něgostryjь), Sanabor (< *Samoborъ), Sneberje (< *Seběmirъ), Vižmarje (< *Vyšemirъ), Žiganja vas (< *Židigojь), Žimarice (< *Živomirъ), vodni imeni Bitgovec (< *Bytogojь) in Libovija (< *L'ubovidъ), gorska imena Gastabil (< *Gostobylъ), Radomažna (< *Radomǫžъ), Tegoška gora (< *Hotěgostъ) in mikrotoponima Samotešnik (< *Sěmitěhъ) in Sebebrje (< *Seběborъ).
3.12 Okrajšani, hipokoristični in izapelativni antroponimi v slovenski
toponimiji
Okrajšanih in hipokorističnih oblik staroslovenskih atn ter izapelativnih
atn, ki so predstavljeni v slovenskih toponimih, je nad petsto. Najpogostejši
koreni, ki v njih nastopajo, so *rad-, *drag-/*draž-, *treb- in *l'ub-.
3.12.1 Okrajšani atn *Bog (< *Bogoslav) je vsebovan v tpn Boga vas, Boginja vas, Bogo, okr. atn *Byt (< *Bytogoj) prepoznamo v tpn Bitnje, Betinja vas, *Hot (< *Hotěmir) v orn Hoč, *L'ub (< *L'ubomir, *L'ubigoj) v tpn Libna, Ljubno, Ljubinj, Lobnica in orn Lubnik, *Rad (< *Radomir) v tpn Radna vas, Radovica, Radovljica, *Stan (< *Stanimir) v tpn Snovik, Stolnik, Stan, Sta-novno, *Žal (< *Domažal) v tpn Žalec, Žalna, *Žid (< *Židigoj) v tpn Ždinja vas, Ždovlje itd.
3.12.2 Izapelativni atn *Baba zasledimo v tpn Babinci, Babna Gora, Babni Vrt, Babno Polje, izapelativni atn *Bělec je vsebovan v tpn Belčji Vrh, Bevče, Vevče, *Děd v tpn Dedna Gora, Dedni Vrh, Dedonci, *Děva v tpn Devin,
*Maček v tpn Mačkovec, Mačkovci, Mačkovlje, *Polh v tpn Polhov Gradec,
*Volk v tpn Volče, Volčji Potok, *Vran v tpn Rašica, Vransko itd.
3.12.3 Največja skupina SAT je tista, ki je nastala iz hipokorističnih oblik
antroponimov. Hpk *Bělęta je vsebovan v tpn Beltinci, hpk *Blagoš v orn Blegoš, hpk *Bogoj v tpn Bogojina, *Boh v tpn Bohinj in Bohova, *Bohor v tpn Boharina in orn Bohor, *Bolko v tpn Velikovec, *Bratec v tpn Bračna vas,
*Bylec v tpn Bilčovs, *Bytan v tpn Butajnova, *Črnut v tpn Črnuče, *Dobrak 152
HS_12_konec.indd 152
11. 04. 2016 12:32:29
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
v tpn Dobračeva in orn Dobrač, *Dobrila v tpn Dobrljevo, *Dragan v tpn Drganja sela (in priimku Derganc), * Godec v tpn Goče, Gočova, *Godęta v tpn Gortina, *Hotel v tpn Kotlje, *Hvalko v tpn Fokovci, *L'ubša v tpn Luša, Lučane, *L'utuš v tpn Letuš, *Maleh v tpn Mavhinje, *Mladec v tpn Mlače, Mlačevo ( V., M. ), *Radin v tpn Rádenci, *Radęta v tpn Radeče, Račje selo,
*Radom v tpn Radomlje, *Ratęta v tpn Račja vas, Rateče, Reteče, *Staneša v tpn Stanežiče, *Svętoh v tpn Cvetkovci, Satahovci, *Trěbec v tpn Trebča vas, Trebče, *Zvěrko v tpn Zrkovci, *Žitko v tpn Žitkovci itd.
4Raziskava je na podlagi jezikoslovne analize pokazala razmeroma velik
delež SAT med zemljepisnimi imeni v slovenskem prostoru. Že po dosedanjih
raziskavah je bilo mogoče opaziti, da pretežno večino SAT predstavljajo kra-
jevna imena, medtem ko so v vodnih, gorskih in ledinskih imenih slovanski
antroponimi zastopani v bistveno manjši meri. Bezlaj je večkrat izrazil mnenje,
da kar polovica slovenskih krajevnih imen izvira iz osebnih imen, pri čemer
je resda poleg slovanskih imel v mislih tudi germanska in romanska ter imena
svetniških zavetnikov. V resnici delež te kategorije krajevnih imen ne dosega
niti tretjine. S svojimi izsledki na področju glasoslovnega in besedotvornega
razvoja slovenskega jezika raziskava dopolnjuje naše poznavanje razvoja
slovenskega jezika.
K r ajšav e
SAT – slovenski deantroponimni toponim
atn – antroponim, antroponimski -a -o
hdn – hidronim
hpk – hipokoristik, hipokoristični -a -o
mtn – mikrotoponim
orn – oronim
tpn – toponim
lok. – lokalno
okr. – okrajšani
zas. – zaselek
Vir i
Franciscejski kataster. Dostopno na: , (dostop 19. 2. 2015).
Krajevna imena, digitalna zbirka. Dostopno na: , (dostop 19. 2. 2015).
Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zv. 1–7 (ur. V. Rajšp). Ljubljana, 1995–2001.
Temeljni topografski načrt, 1 : 5.000. Geodetska uprava Republike Slovenije.
153
HS_12_konec.indd 153
11. 04. 2016 12:32:29
Silvo Torkar
Liter atur a
Bergermayer, Angela: Glossar der Etyma der eingedeutschten Namen slavischer
Herkunft in Niderösterreich. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der
Wissenschaften, 2005.
Bergmann, Hubert: Slavisches im Namengut der Osttiroler Gemeinden Ainet und
Schlatten: Anmerkungen zur Slavia submersa im vorderen Iseltal. Wien: Verlag
Edition Praesens, 2005.
Bezlaj, France: Slovenska vodna imena 1–2. Dela razreda za filološke in literarne vede 9. Ljubljana: SAZU, 1956–1961.
Bezlaj, France: Slovenski imenotvorni proces. Jezik in slovstvo, X, str. 113–118.
Ponatis v: Zbrani jezikoslovni spisi I (ur. M. Furlan). Ljubljana: Založba ZRC, 2003, str. 289–294.
Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika: prva knjiga, A–J. Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1976.
Этимологический словарь славянских языков. Праславянский лексический фонд,
вып. 1–39– (Под редакцией академика О.Н. Трубачева). Москва, 1974–2014–.
Грковић, Милица: Имена у Дечанским хрисовуљама. Нови Сад: Филозофски
факултет у Новом Саду, 1983.
Holzer, Georg: Die Slaven im Erlaftal: Eine Namenlandschaft in Niederösterreich.
Wien: Selbstverlag des NÖ Instituts fur Landeskunde, 2001.
Hosák, Ladislav in Rudolf Šrámek: Místní jména na Moravě a ve Slezsku: I, A–L, II,
M–Ž. Praha: Academia Nakladatelství Československé akademie věd, 1970–1980.
Худаш, Михайло и Марія Демчук: Походження українських карпатських i
прикарпатських назв населених пунктiв (відантропонімні утворення). Київ:
Наукова думка, 1991.
Худаш, Михайло: Українськi карпатськi i прикарпатськi назви населених пун-
ктiв. Утворення від слов'янських автохтонних відкомпозитних скорочених
особових власних імен. Київ: Наукова думка, 1995.
Kos, Franc: Ob osebnih imenih pri starih Slovencih. Letopis Matice slovenske, 1886,
str. 107–151.
Košmrlj, Maja: Dvočlenska antroponima v slovenskih krajevnih imenih. Onomastica
Jugoslavica 2, str. 102–117.
Kranzmayer, Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten: I-II. Teil. Klagenfurt: Verlag
des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956–1958.
Kronsteiner, Otto: Die alpenslawischen Personennamen. Wien: Österreichische
Gesellschaf für Namenforschung, 1975.
Kronsteiner, Otto: Die slowenischen Namen Kärntens (mit einer Einleitung von Heinz
Dieter Pohl). Wien: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung, 1982.
Lessiak, Primus: Die kärntnischen Stationsnamen: Mit einer ausführlichen Einleitung
über die kärntnische Ortsnamenbildung. Carinthia I, 1922, str. 1–124.
Лома, Александар: Топонимија Бањске хрисовуље: Ка осмишљењу старосрпског
топономастичког речника и бољем познавању општесловенских именословних
образаца. Београд: Српска академија наука и уметности, 2012.
Mader, Brigitte: Die Alpenslawen in der Steiermark. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1986.
Malec, Maria: Budowa morfologiczna staropolskich złożonych imion osobowych.
154
HS_12_konec.indd 154
11. 04. 2016 12:32:29
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
Wrocław idr.: Zakład narodowy im. Ossolińskich – Wydawnictwo Polskiej Aka-
demii Nauk, 1971.
Malec, Maria: Staropolskie skrócone nazwy osobowe od imion dwuczłonowych. Wro-
cław idr.: Zakład narodowy im. Ossolińskich – Wydawnictwo Polskiej Akademii
Nauk, 1982.
Merkù, Pavle: Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307–1406). Zbornik
Brižinski spomeniki (ur. Janko Kos idr.). Ljubljana–Trst: SAZU, Mladika, Založba
ZRC, 1996, str. 451–455.
Miklosich, Franz: Die Bildung der slavischen Personennamen. Wien: aus der Kaiser-
lich-Königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1860.
Miklosich, Franz: Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im slavischen.
Wien: aus der Kaiserlich-Königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1864.
Nazwy miejscowe Polski: Historia-pochodzenie-zmiany, I-IX, A-Q (pod red. K. Rymuta).
Kraków: Wydawnictwo Instytutu Języka Polskiego PAN, 1996–2013–.
Pintar, Luka, O krajnih imenih. Ljubljanski zvon, 30–34, 1910–1915.
Pleskalová, Jana: Tvoření nejstarších českých osobních jmen. Brno: Vydavatelství
Masarykovy univerzity, 1998.
Pohl, Heinz Dieter: Kärnten – deutsche und slowenische Namen/Koroška – sloven-
ska in nemška imena. Österreichische Namenforschung, 28/2–3. Wien: Edition
Presens, 2000.
Pohl, Heinz Dieter: Unsere slowenischen Ortsnamen/Naša slovenska krajevna imena.
Celovec: Mohorjeva družba, 2010.
Ramovš, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika: II. Konzonantizem. Ljubljana:
Učiteljska tiskarna, 1924.
Rospond, Stanisław: Słowiańskie nazwy miejscowe z sufiksem -jь. Wrocław: Wydawnictwo Uniwersytetu Wrocławskiego, 1983.
Scheinigg, Johann: Slovenische Ortsnamen aus Personennamen. Carinthia I, 82 (1892),
str. 106–115, 150–157 in 179–187; Carinthia I 83 (1893), str. 104–111, 154–159
in 185–190.
Scheinigg, Johann: Slovenska osebna imena v starih listinah. Izvestje Muzejskega
društva za Kranjsko III, 1893, str. 8–13, 47–53, 94–101 in 140–148.
Schlimpert, Gerhard: Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quellen zur
deutschen Geschichte. Berlin: Akademie-Verlag, 1978.
Skok, Petar: Tri etimologije. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 4, 1924, str. 38–46.
Skok, Petar: Toponomastički prilozi. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgo-
dovino, 5, 1926, str. 1–14.
Skok, Petar: Iz slovenačke toponomastike II. Etnolog, 7, 1934, str. 51–87.
Sławski, Francziszek: Zarys słowotwórstwa prasłowiańskiego. Słownik prasłowiański,
I, str. 43–141; II, str. 13–60; III, 11–19. Wrocław idr.: Zakład narodowy im. Osso-
lińskich –Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk, 1974–1979.
S łowiańska onomastyka: Encyklopedia. t. I–II ( pod red. E. Rzetelskiej-Feleszko i A. Cieślikowej przy współudziale J. Dumy). Warszawa–Kraków: Towarzystwo
Naukowe Warszawskie, 2002–2003.
Słownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych (pod red. A.
Cieślikowej, M. Malec, K. Rymuta), cz. 1–6. Kraków: Wydawnictwo Naukowe
DWN: Instytut Języka Polskiego PAN, 1995–2000.
155
HS_12_konec.indd 155
11. 04. 2016 12:32:29
Silvo Torkar
Słownik prasłowiański: t. 1–8–, A–G (pod red. F. Sławskiego). Wrocław idr.: Zakład
narodowy im. Ossolińskich – Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk, 1974–2001.
Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan –
Založba ZRC, 2009.
Snoj, Marko: Slovene Place Names with the Suffix –ina: Some Difficult Cases and
Implications for South Slavic Onomastics. Slovenski jezik – Slovene Linguistic
Studies, 7, 2009, str. 45–59.
Станковска, Љубица: Македонска ојконимија I–II. Скопје: Метаморфоза,
1995–1997.
Станковска, Љубица: Суфиксите -јь, -ьјь, -ъ во македонската топонимија.
Прилеп: Институт за старословенска култура, 2002.
Svoboda, Jan: Staročeská osobní jména a naše příjmení. Praha: Nakladatelství Česko-
slovenské akademie věd, 1964.
Tрубачев, Олег Н.: Праславянская ономастика в этимологическом словаре
славянских языков, выпуски 1–13. Этимология: сборник научных трудов
1985 (отв. ред. член-корреспондент АН СССР О. Н. Трубачев). Москва:
Наука, 1988, str. 3–16 .
Toпоров, Владимир Н.: Праславянская культура в зеркале собственных имен
(элемент *mir-). История, культура, этнография и фольклор славянских
народов: XI Mеждународный съeзд славистов. Москва: Наука, 1993, str. 3–118.
Šimundić, Mate: Značenje najstarijih slovenskih osobnih imena. Časopis za zgodovino
in narodopisje, n. v. 5, Maribor, 1973. str. 14–46.
Шульгач, Виктор П., Праслов'янський гідронімний фонд ( фрагмент pеконструкції).
Київ: Iнститут української мови НАН України, 1998.
Štrekelj, Karel: Razlaga nekterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju, I. Časopis
za zgodovino in narodopisje, 3, Maribor, 1906, str. 41–64.
Torkar, Silvo: Dvočlenski slovanski antroponimi v slovenski toponimiji, Jezikoslovni
zapiski, 19/1, 2013, str. 111–128.
Васильев, Валерий Л.: Архаическая топонимия Hовгородской земли. Великий
Новгород: Новгородский государственный университет – Новгородский
межрегиональный институт общественных наук, 2005.
Заимов, Йордан: Заселване на българските славяни на Балканския полуостров:
проучване на жителските имена в българската топонимия. София:
Издателство на Българската Академия на Науките, 1967.
Заимов, Йордан: Български географски имена с -јь. София: Издателство на
Българската Академия на Науките, 1973.
156
HS_12_konec.indd 156
11. 04. 2016 12:32:29
Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov
Derivation of Slovenian Toponyms from Slavic Anthroponyms
Summary
The paper presents the results of the research on Slovenian toponyms (place
names, hydronyms and oronyms) derived from Slavic anthroponyms. The
research included around 1,200 toponyms. As the vast majority of these
names are derived using different name-forming formants, the paper explores
the word-formational structure and classifies toponyms according to suffixal
formants, whereas settlement names are also semantically divided into patro-
nyms, ethnonyms, possessive names and diminutives. Within the borders of
the Republic of Slovenia, the research identified over 730 place names derived
from Slavic anthroponyms denoting more than 840 settlements. In the bilin-
gual territory of Austrian Carinthia and Styria, there were 140 such names,
whereas 13 of them were found in the Slovenian-speaking part of Italy. There
are around 75 hydronyms derived from anthroponyms and over 40 oronyms.
There are around 95 names of hamlets and some microtoponyms derived
from anthroponyms. On the basis of historical sources, 95 toponyms have
been reconstructed, which originate in old Slovenian anthroponyms, but have
been replaced, during the last centuries, with names of saints or appellatives
or disappeared together with the place itself. The paper representatively shows
corpora of two-part, abbreviated, hypocoristic and deappellative anthroponyms
that appear in Slovenian toponyms.
157
HS_12_konec.indd 157
11. 04. 2016 12:32:29
12
RA
Jure Volčjak
IN
Lilijana Žnidaršič Golec
ar 12n
Irena Selišnik
SEM
Gentiana Kera
semi
NI
Mojca Žagar Karer
rični
IČ
to
Anja Benko
is
R
H
Silvo Torkar
15 €
Historični seminar 12
ISTO
http://hs.zrc-sazu.si/eknjiga/HS12.pdf
H
http://zalozba.zrc-sazu.si
HS_12_OVITEK.indd 1
11. 04. 2016 12:34:21