ob stoletnici njegovega rojstva.

Spisal

dr. vVnton Medved,

c. kr. profesor v Mariboru.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1900 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

462060

f,zok>

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

/v/c c y/?-/

Predgovor.

valimo sloveče može!... Njihova trupla so v
miru pokopana, in njihovo ime živi od roda
do roda. Njihovo modrost naj ljudstva pripove¬
dujejo, in slavo njihovo naj srenja oznanjuješ
Tako nas opominja sv. pismo.

Zakaj? — Ker nas hoče opozoriti na našo sveto
dolžnost in na našo lastno korist.

Da, sveta dolžnost nam je, proslavljati vrle, zaslužne rojake.
Kako so se trudili za naš premili slovenski narod! Koliko so pre¬
trpeli, koliko žrtvovali za njegov občni blagor! Vse svoje moči so
položili na oltar čiste, narodne ljubezni. A kakšno plačilo so za to
prejeli v življenju? Nobenega ne! V mučnem naporu so se potili;
s stoterimi ovirami in nasprotniki so se borili, preganjanje je bilo
njih delež, preziranje so želi. Domoljubnih zaslug svet pri nas ne
plačuje.

Ni-li torej naša dolžnost, da jih po smrti dostojno slavimo,
da častimo in poveličujemo njih blaženi spomin? To je je-
dino plačilo za njih neumorni trud, jedino povračilo za dolgo vrsto
velikih dobrot, ki so nam jih izkazali.

S tem pa tudi sebi neizmerno koristimo. V duhu gledamo njih
dela, občudujemo njih umotvore, strmimo nad njihovimi uspehi. In
kaj sledi iz tega? Srce se nam vname, naš pogum se ojači, želja
in vroče hrepenenje nam vzplamti, da tudi mi svoje dušne in te¬
lesne moči posvetimo mili domovini.

Iz spomina na svoje slavne rojake zajemamo moč,
vztrajnost in zagotovilo bodoče zlate dobe.

Torej „hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih dela in
znamenite zasluge, nam je ravno tolika dolžnost, kakor njih
slavne vzglede posnemati. Kdor svojih slavnih prednikov
ne časti, njih vrli naslednik biti vreden niš

4

Krasne, resnične besede! Čigave-li so? Kdo jih je prvi iz¬
govoril? — Moder, velezaslužen mož, naš nesmrtni Slomšek.

Slomšek!

Ljudstvo slovensko, to ime izgovarjaj spoštljivo! Ve, naše bistre
reke in jezera, zašumite v globoki hvaležnosti, kadar je čujete! Po
vaših temnih gozdih, ve zelene planine, in po vaših strmih pečinah,
vi srebrnobeli snežniki, naj slava odmeva po vsej domovini, ko slišite
imenovati Slomšeka!

On je dika in ponos našega naroda.

Letos praznujemo stoletnico njegovega rojstva. Blagrujmo dan,
ki nam je podaril Slomšeka!

O da bi vsako stoletje rodilo vsaj jednega Slomšeka!

Pred sto leti — kako tužne so bile razmere našega naroda!
Kdo bi se bil zdnj potegoval? Rodoljubi so bili redki; delavcev je
bilo malo, malo; narodna zavest skoro povsem neznana stvar! ....
Nasprotnikov pa toliko! Domovina je bila, kakor omamljen bolnik,
proti kateremu že smrt vihti svojo koso.

Ob Slomšekovi zibeli je stala Slovenija z zakritim, tužnim,
solznim obrazom.

A kako veselo in nadepolno gibanje se je kmalu začelo! Lepo
število navdušenih mož je počelo orati pusto ledino slovenskega
slovstva. Izhajati so jeli časniki; poučne knjige so romale križem
mile domovine. Narod se je probujal. Zadobil je samozavest in up
v boljšo bodočnost — kar je glavni pogoj za narodno življenje in
narodni vsestranski napredek. Ljudstvo mora samo sebe spoznavati,
uvideti mora svoje moči, prepričano mora biti, da je zmožno živeti
in se razvijati.

V prvi vrsti med plemenitimi rodoljubi, ki so ljud¬
stvo probujali, je bil Anton Martin Slomšek. Njegovi prelepi
spisi so narod vzdramili. Posebno njegove neprimerljive „Drobtinice“
so zlata zora našega preporoda v novejši dobi; za koroške in šta¬
jerske Slovence so bile najzdatnejši, skoro jedini vir narodnega
navdušenja in narodne izobrazbe. ... In kako je govoril Slomšek v
čast in slavo, v blagor in izomiko slovenskega naroda! Koliko src
je vzbudil, koliko narodnih bojevnikov vzgojil! Koliko občin in
župnij ob mejah je rešil narodnega pogina! . . .

Ljudstvo slovensko! Slomšek te je ljubil, ljubil istinito, tako
odkritosrčno, kakor sto- in stoletja nikdo ne pred njim. Morebiti
je gmotno za tebe kdo več podaril, v dušnem oziru nikdo ne; v
ljubezni do tebe, slovenska domovina, Slomšeka nikdo’ne
prekosi! Tebi je služil, za tebe je pisal, za tebe je zlagal sladke
pesni in milodonece napeve, tvoje koristi je širil v zasebnih in
javnih krogih.

5

Njegovo življenje je bilo tebi posvečeno. Za tebe je vedno
deloval, za tebe je silno mnogo trpel.

Slomšek je bil tvoj zvesti prijatelj, tvoj modri učenik,
tvoj preblagi dobrotnik, tvoj oče, poln najsrčnejše ljubezni
do tebe.

Ni-li tedaj neobhodno potrebno, da stoletnico njegovega rojstva
kolikor mogoče slovesno obhajamo! Spominjajmo se hvaležno nje¬
govih neprecenljivih zaslug.

Živ spomin na njega bo povzdignil našo narodno zavest; tesneje
bo združil v nekaljeni ljubezni slovenske brate in sestre, oživil bo
predrago domovino.

Slomšeka površno poznati, bil bi narodni greh; njega kot pi¬
satelja, govornika in narodnega buditelja premalo ceniti, bila bi za¬
slepljenost in nenadomestna škoda. Kjer se je to zgodilo, naj se
nemudoma popravi. Stoletnica naj Slomšeka zopet pokaže v vsem
njegovem svitu in sijaju, v vsej njegovi priznani velikosti!

Citajmo marljivo njegove spise! Kako so krasni in jedrnati!
Kako gladko teče v njih slovenska beseda! Kako ganljivo in po¬
ljudno se Slomšek izraža, a vendar ne zapusti nikdar visokosti slov¬
stvene dovršenosti.

Njegove knjige so bogata zakladnica najlepših naukov,
za vsakogar zdravo in zanimivo berilo. Učenjak in prostak,
oba se bodeta divila njih ljubki milini. V mestni palači in v gorski
kočici bodo z jednakim občudovanjem sprejeta njegova dela. .. .

Opazujmo Slomšekovo življenje! Mogočno nas morajo
ganiti njegove čednosti. Posnemajmo njegov vzgled! Slomšek
je vzor lepega krščanskega življenja. Mladeniči najdejo v njegovi
mladosti neomadeževano obnašanje; možem bode svetila, kakor jasno
solnce, njegova resnoba in marljivost; duhovnik bo strmel nad apo¬
stolsko gorečnostjo v vzvišenem stanu. Za vse Slovence in Slovenke
so Slomšekove čednosti čaroben šopek rajskih cvetlic, ki s svojo
dražestno vonjavo in lepoto razveseljujejo srce in oko.. . .

Slomšek je bil mož v popolnem pomenu te besede.
On je bil značaj, čist kakor biser, trden kakor skala, plemenit
kakor zlato. O, kako nam je značajev treba! Koliko omahljivcev je
razškropljenih po domovini; koliko strahopetnežev si ne upa z na¬
rodnim prepričanjem na dan! Mnogoteri mladenič je brez jasnih
vzorov, ne vč, ne kam, ne kako. Marsikateri mož je brez določnih
načel, brez gotovega smotra. Tu in tam ni vzporeda, moči se cepijo
in — pešajo, narodna stvar nazaduje.

To ne sme biti. Značajev, več značajev! Neupogljivih, ne-
ustrašljivih in do smrti zanesljivih žen in mož potrebujemo. Z njimi
dosežemo vse, brez njih ničesar! Z junaškim pogumom in z določnimi
načrti morajo stati neomahljivo v vrsti domoljubnih bojevnikov za

6

svete pravice našega naroda! Da, značaji! Slava jim! Ne bojijo se
nobene žrtve, nobenega truda, niti mučeništva ne!

Tak značaj je bil Slomšek. Ostal je vselej in povsod svojim
načelom in vzvišenim sklepom neomahijivo zvest. Okusil je medeno
sladkost skrajne ljubezni in neomejene vdanosti za seboj stoječega
ljudstva; a okusil je istotako grenko kupo smrtnega sovraštva od
različnih stranij; toda —• 6na sladkost ga ni prevzela in otrovala,
le-t6 sovraštvo ga ni upognilo.

Ostal je značaj.

Da bi pač Slomšekov duh ob stoletnici njegovega rojstva mo¬
gočno vel po vsej domovini! Da bi pač prošinil srce vsega naroda!
Naj ogreje in vname vse, ki omagujejo; naj ojači in z novo krepostjo
navda vse zveste hčere in sinove naše očetnjave!

Cujmo besede iz njegove oporoke: „Vrli Slovenci, ne po¬
zabite, da ste sini matere Slave; naj vam bo drago materino
blago: sveta vera in pa beseda materina! Prava vera bodi
vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske na¬
rodne omike! 44

V imenu vseh rajnkih rodoljubov nas še sedaj, po smrti, resno
in srčno opominja, rekoč: „Naj vam sveti, mladi rojaki, rodo-
ljubnost iz naših grobov, kakor večerno solnce, ki se po hribih
in dolinah ozira, katere je na svoji poti lepo obsevalo in ogrevalo
ter jim davalo novo življenje. Kakor nam, minila bo vsa posvetna
čast hitro tudi vam, za večno slavo torej skrbite! To je rajnih rodo¬
ljubov glas — tako vabijo na delo nas. Prijatelji! Slovenci!
Rajnih Slovencev posnema bodi  naša slava, bodi naše
prisrčno veselje! 44 ...

Vsebina teh besed je namen skromni knjigi, ki jo tu podaje
družba sv. Mohorja slovenskemu narodu. Le-ta knjiga bodi znamenje
neizrekljive hvaležnosti, katero daruje družba svojemu ustanovitelju
in najblažjemu podporniku v spomin stoletnice njegovega rojstva —
hvaležna hči svojemu veledušnemu očetu!

Zraven hoče obnoviti in razširiti spomin na velikega škofa
lavantinskega. Navdušiti namerjava ves narod za Slomšekova odlična
dela, da bi jih dobro in temeljito spoznali ter se zvesto ravnali po njih.

Po Slomšekovem vzgledu sveto služimo domovini,  v
vsem življenju in delovanju dopadljivi Bogu in ljudem.
To bo  naš  časni in večni blagor!

Maribor, meseca prosinca 1900.

Prof. dr. A. Medved.

Prvi del.

Slomšekovo življenje in pastirovanje.

c

Slava Slovencev so imenitni možje, kateri
ljudem s svojo učenostjo in čednostjo svetijo,
kakor zvezde na jasnem nebu. Slomšek.

o o

I. Slomšekova mladost.

nam je vsak kraj, v katerem je tekla zibel slavnim
in zaslužnim možem. Spoštovanja in visoke časti je vreden.
Kdo ga ne bi ljubil? Izgovarjamo ga s prisrčno radostjo.
Njegovo ime je z zlatimi črkami zapisano v zgodovini.
ujpr x  Tak kraj je za slovenski narod prijazen hribček

*■  ' ^Slom v ponikovski  župniji na spodnjem Štajer¬
skem. Leži ob južni železnici, približno sredi med Poličanami in
Celjem. Ako se pelješ z vlakom od v  ponikovske postaje proti Gro-
beljnemu, glej na levo skoz okno. Črez nekaj minut boš videl tik
železnice majhen potoček, poleg njega čeden mlin, nad njim pa po¬
nosno, košato lipo, a vzadi za njo lepo belo hišo. Kar hitro jo lahko
spoznaš, ker ima nad okni vzidan bleščeč spominski kamen; še napis
vidiš razločno.

To je Slom.  Oglejmo si ga bliže. Prijazno selo je. Spada
pod občino Uniše.  Nekdaj je bilo okrog v soseski pet hiš, a sča¬
soma so druge propadle ter se porušile; le-ta jedina je še ostala.

Tukaj so domd Slomšeki. Že več stoletij gospodarijo na
solnčnem Slomu. Nekdaj so se pisali Novak, le po domače so
jim rekali: Slomšekovi, kar pomenja seljane, ki prebivajo na Slomu
= na slemenu, tj. na vzvišenem kraju, na hribčku ali vrhu. A bili
so bolj ubožni. Še le Štefan Novak je okoli leta 1680. pokupil od
sosedov nekaj posestev in tako ustanovil sedanjo kmetijo. O njego¬
vem času je tudi sodnija opustila ime Novak ter začela uradno rabiti
samo ime Slomšek. Od tiste dobe imajo Slomšekovi lepo posestvo,
ki meri nad sto oralov plodovite zemlje. Prostorna hiša sama ti pove,
da v njej siromaštva ni; zlasti pa ti bo dopadala vzgledna snažnost,
ki hišo tako olepša, kakor krasen venec nedolžno nevesto. Vsaka
hiša je pač jasno in zvesto zrcalo svojega posestnika.

Leta 1798. je prevzel na Slomu gospodarstvo skrbni Marko.
Oženil se je dne 17. svečana 1800. Prav dobro je kmetoval; kmalu
je plačal podedovane dolgove; nekaj posestva je še celo prikupil.
Pečal se je ob jednem tudi z usnjarstvom, kar mu je v neslo lep dobiček.
Njegova žena je bila Marija, rojena Zorko,  iz Šoštanja. Oba sta
bila neutrudno delavna, marljiva kakor mravljice. Blagoslov božji
je vidno spremljal delo njunih rok. Sta pa tudi dobro poznala pri¬
pomočke, po katerih pride v kmetsko hišo sreča, veselje in ljuba za¬
dovoljnost. Zraven občudovanja vredne delavnosti  je namreč na

10

Slomu vedno vladala resnična pobožnost in bogoljubnost.
Čednost in poštenje je bilo Slomšekovim nad vse; to je neprecenljivo
bogastvo vsake hiše. Brez Boga ni sreče doma — pravi pregovor.
Lepe in resnične so besede modrega moža: „Pravica je sladkega vira
mati, oče božji strah, sestra pa prava krščanska ljubezen.“

Vendar največji zaklad dobrih starišev so pridni otroci. Vrli
sinovi in neomadeževane hčere so družine prva čast in hvala; srečna
rodovina, ki jih svoje imenuje. Slomšekovi hiši je tudi v tem oziru
ljubi Bog podelil posebno milost. V njej je namreč zagledal
luč sveta j eden najslavnejših sinov sl ovenske matere
v novejšem veku: nesmrtni naš škof Slomšek.

Mož izrednega pomena za razvoj in napredek naše prelepe do¬
movine! Med slovenskimi domoljubi je on zlato solne  e.
Naš narod uživa neštete dobrote, katere mu je izkazal s peresom in
z besedo in z dejanjem; pozna naj torej tudi njegovo življenje!

Rojen je bil Slomšek dne 26. listopada 1800. Se isti dan je bil
krščen v župnijski cerkvi na Ponikvi. Stariši somu  dali ime Anton.
Bil je njihovo prvorojeno dete, zato so ga tudi ljubili z neizmerno
ljubeznijo; posebno preblagi materi je bil ljubši, kakor vse drugo
na zemlji.

Ljubezen do otrok pa starišev ne sme oslepiti, tudi ona ima
svoje določene meje; v preveliki ljubezni lahkomiselnih starišev se
je že pogubilo mnogo otrok — :  časno in večno. Treba je pri hiši
tudi strahu. Oče Marko so to dobro vedeli ter so se vestno ravnali
po svojem prepričanju. Slomšek, ko je že visok gospod postal, je
večkrat rekel, da sta mu dve reči iz rojstne hiše v posebnem spo¬
minu: sveti križ na steni in pa brezovka pod tramom. Oboje je
potrebno.

Mladostno življenje je bilo za dobrega sinčka rajsko lepo in
veselo. Za otroke si lepšega doma misliti ne moremo, kakor je bil
na Slomu. Pred hišo diven vrt, poln pisanih rožic, v okolici cvetoči
travniki, zeleni gozdje, zlate njive, sladki pašniki z obilnimi ovcami
in govedi, spodaj v ljubki dolinici pa še šumljajoč potoček in jez in
mlin — glej, koliko priložnosti za otročje veselje in za poštene igre.
Ni lepše radosti, kakor med nedolžnimi otroki na domači trati!

Slomšek je v prvi mladosti užival srečne dneve. Rad se jih je
pozneje vedno spominjal. Na nje je mislil v svoji moški dobi, ko
je v znani pesni vprašal:

»Preljubo veselje, oj kje si dom;i?

Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca ! 11  . . .

S solzami v očeh si sam odgovarja:

»Poslednjič veselje še le zasledim,

Na vaško lcdin’co pridirjam za njim;

Glej, tamkaj z otroki prijazno igra,

Jim kratek čas dela, pri njih je doma.

Oh blažena leta nedolžnih otrok!

Vi 'mate veselje brez težkih nadlog,

Oh, kako vas srčno nazaj si želim,

Al’ ve ste minula, zastonj se solzim!. .

11

S posebnim veseljem in ponosom je mnogokrat v pridigah in
odličnih družbah omenjal svoj prelepi rojstni kraj. Ko je bil že pre-
vzvišen, svetel knez, se ni sramoval kmetskega stanu, v katerem je
bil rojen; nasprotno, večkrat je s poudarkom naglašal, „da ga je
mati na slamo povila ££ .

A otročji dnevi, ki ne poznajo niti sveta, niti skrbi, niti brid¬
kosti, kaj hitro zbežijo. Poizgube se, kakor lahek oblaček pred krutim
viharjem; minejo, da komaj opazimo. Za njimi pridejo prve skrbi.
Začne se resen pouk; otrok stopi v življenje, sedaj se ga še le zave.
Našemu Slomšeku prehod ni bil težaven. Nekaterim otrokom delajo
prvi nauki hude muke in preglavice. Slomšeku nikakor ne; kajti
najpotrebnejše in najlepše nauke že pozna. Vcepila jih je predraga

Slomšekov dom na Slomu.

mati v globočine njegovega srca. „Začetek modrosti je strah božji, ££
pravi sveto pismo. V njem so ga stariši odredili. Komaj je mogel
nekatere besede izgovarjati, že so ga mati učili pobožnih molitvic.
Prej je znal z Bogom, kakor pa z ljudmi gladko govoriti. Posebno
hitro se je naučil poglavitnih resnic svete vere. Domačini in sosedje
so strmeli in se čudili, kako si on vse hitro zapomni. To je bilo
znamenje velike nadarjenosti; dober spomin pri otrokih oznanjuje
navadno pet darov, katere mu je ljubi Bog podelil.

Toda otroku samo spomin vaditi še ni dovolj. Treba mu je srce
blažiti ter ga vneti za lepo, čisto življenje, za čednost. Kako se pa to
doseže? Pri otrokih najlaže z lepim vzgledom. Otrok, ki vidi doma
samo pošteno obnašanje in čuje samo spodobne pogovore, mora kreniti
na pravo pot. Slab vzgled pa lahko v jednem trenutku za vselej vse

12

pokvari. Vse lepe besede nič ne pomagajo, ako slabi vzgledi, kakor
strupena rosa, vse dobro pomorijo. Besede mičejo, vzgledi vlečejo.

Slomšek je imel v svoji mladosti čudno srečo V hiši svojih
starišev je videl najlepše življenje. Na Slomu so bili ljudje še prave,
stare slovenske korenine,  iz nje so rastle samo plemenite ro¬
žice, ljube Bogu in ljudem. Srečni otroci iz takih hiš! V mladosti se
otrok poučuje z vsako besedo, z vsakim dejanjem; po lepem se mo¬
gočno nagiba v čednost, po slabem pa peha v pogubo. Taki nauki iz
mladosti odločijo otroku bodočnost. Neizbrisno se vtisnejo v srce. Bla¬
gor pa tudi staiišem, ki otroke lepo poučujejo z besedo in z vzgledom.
To je njihovo najlepše delo; veliko plačilo jih čaka v nebesih.

A samo domača odgoja ne zadostuje. Treba jo je izpopolniti.
To se zgodi v šoli.

Velika ponikovska župnija še takrat ni imela šole v današnjem
pomenu. Jedini učitelji preprostega ljudstva so bili duhovniki. Prosto¬
voljno so poučevali nadepolno mladino v najpotrebnejših predmetih:
v krščanskem nauku, v čitanju, v pisanju in računanju.

Božja previdnost, ki je našemu narodu velikega Slomšeka po¬
darila, pripeljala je ravno v njegovi mladosti na Ponikvo pobožnega
in za poučevanje mladine posebno vnetega kaplana
Pražnikarja.  Blag gospod je bil; njegove zasluge so vsega pri¬
znanja vredne; storil je silno veliko dobrega. Pouk je bil njegovo
veselje. Njemu se je ves posvetil. Svoje delovanje je začel zel6
skromno. V njegovem času je še bilo okoli ponikovske cerkve po¬
kopališče; ograjeno je bilo kakor trdnjava z močnim zidom. Na
južnozahodni strani je bil v ograji vzidan širok stolp, kakoršni so
bili pri srednjeveških trdnjavah sploh običajni. V le-tem stolpu je
bila v Prašnikarjevi dobi kaplanija. Bila je res zelo mala in tesna,
a slovela je daleč okrog po plemenitem gospodu, ki je prebival v
njej. Pražnikar je precej po svojem prihodu uredil v njej ljudsko
šolo. Videl je namreč, kako zapuščena je bila vsa župnija. Citati
ali pisati ni skoro nikdo znal. Kako bi torej Ponikovljani napredo¬
vali brez vsake šolske omike? Dandanes se je treba učiti. Več ko
veš, bolje ti bo šlo v trudapolnem življenju. Da ljudstvu ni treba
ničesar znati, to ni bilo nikdar res, a dandanes kaj takega misliti,
bilo bi pogubno. Dobra šola je za narod velika dobrota.

Gospod Pražnikar se je ljudem nad vse prikupil. Z odkrito¬
srčnim veseljem so pozdravili njegovo novo podjetje. Vsa mladina
je hotela v kaplanijo v šolo. A žal, prostor je bil premajhen; samo
15 učencev so začetkoma sprejeli.

Med njimi je bil tudi Anton Slomšek,  star že jednajst let, a
še brez pouka. Je pa odslej vestno popravil, kar je 'bil do sedaj
zamudil vsled pomanjkanja šole.

Tri leta je Pražnikar v kaplaniji z vztrajno marljivostjo po¬
učeval. Po tri- ali štirikrat v tednu je zbral svoje ljubljene učence
na svojem stanovanju. Ker je pa število ukaželjnih dečkov in deklet
vedno naraščalo, umaknil je šolo v bolj prostorno hišo cerkovnikovo.
Pozneje sc je preselil vrli kaplan-učitelj v župnišče; precej obširna lopa,
nalašč v lepo sobo izpremenjena, mu je za silo dajala dovolj prostora.

13

Pražnikar je bil svojim učencem ne le vzoren učitelj, temveč
tudi najboljši oče. Učili so se večinoma prav dobro, vedli pa vedno
dostojno. Učenci so bili njegova jedina ljubezen.

Prvi med vsemi je bil Slomšekov Anton. Pražnikar ga je imel
nad vse rad. Včasi je hotel njemu in njegovim starišem narediti po¬
sebno veselje. O večjih praznikih mu je podaril kak spomin. Že
prvo leto mu je o božiču podaril svetlo srebrno križevačo. Koliko
veselje je bilo na Slomu, ko je prišel Tonček z njo zmagoslaven na
svoj dom! O veliki noči zopet je prinesel molitvene bukvice, okusno
vezane, z zlato obrezo. „Kdo ti je to dal?“ ga vprašajo mati. „Go-
spod kaplan, ker sem vse znal,“
je veselo odgovoril. To je bil
rajski glas za materino srce.

Da bi celo župnijo goreče
vnel za prepotrebno šolo, je
gospod Pražnikar drugo leto
priredil šolsko veselico. Kaj
takega Ponikva še ni videla.

Ponikovljani so že doživeli mar¬
sikatero krasno svečanost, uča¬
kali so mnogo novih maš — a
šolske veselice, tega pa še ven¬
dar ni bilo. Stari ljudje so
komaj vedeli, kaj je šola, mlajši
pa niso imeli sreče, uživati njen
blagor; o šolskih veselicah, o
javni izkušnji še niso slišali.

Pražnikar je napravil šol¬
sko veselico v velikem obsegu.

Povabljeni so bili vsi duhovni
in posvetni gospodje iz sosed¬
njih krajev. Prišlo jih je nepri¬
čakovano veliko. 22 mašnikov
se je zbralo poslušat, kaj je
Pražnikar dosegel s svojo šolo.

Celo okrožni glavar iz Celja
pl. Ziernfeld je prišel. Po sv.
maši v župnijski cerkvi se zberč
vsi učenci, vsa gospoda in kmetsko ljudstvo sredi vasi pod košatim
orehom, ki še danes iz starodavnih časov neupogljivo kraljuje nad
Ponikvo. Začne se izkušnja. Vse gre gladko. Gospod Pražnikar se
veselja smehlja in si mane roke; učenci rajajo, žarč jim obrazi samega
veselja; kmetje, možjč in ženice strmijo, da njih otroci toliko vedo.
Citajo, kakor bi že bili gospodje, krščanski nauk pa znajo, da tako
še ni bilo slišati.

Slednjič se razdele bogata darila. Kdo je prvi? To vprašanje
bi bilo v drugem slučaju zanimivo. Tukaj je že odločeno. Slomšek
je znal najboljše, dobil je torej prvo darilo: velik molitvenik, drago¬
ceno vezan, in srebrn denar v pisanih trakovih.

Oreh v ponikovski vasi, pod katerim je Slomšek
prestal prvo izkušnjo.

14

Kdo bi popisal to veselje! Slomšekova hiša še ni imela čast-
nejšega dneva. Pri v  prvi izkušnji na Ponikvi je bil Slomšek prvi
obdarovan učenec! Čast za stariše in za šolarja! Da bi se pač vsi
učenci tako vrlo in marljivo učili!

Mladi Anton se vsled visokega odlikovanja ni prevzel. Ostal
je vedno tih, ponižen. Tako je najlepše. Spomladi je vijolica naj-
lepša cvetlica, v mladosti pa ponižnost najpopolnejša čednost.

O dvanajstletnem Slomšeku je pozneje rekel neki ponikovski
kmet, njegov bivši sošolec: „Mi smo imeli že takrat pred njim posebno
spoštovanje. On je hodil najrajši sam. Ako je bil z nami, šli smo vsi
mirno domu. Včasi smo ga spremili na njegov dom, kjer nam je
potem, njegova dobra mati postregla s kruhom in sadjem / 4

Čudno veselje je imel Slomšek do cerkve. Čisto naravno. Za
nedolžne mladeniče je pač ravno ona najznamenitejši kraj; angeljska
srca hočejo biti v angeljski družbi pred obličjem nebeškega kralja.
Zgodaj zjutraj je vstajal. Vsak dan je šel — pol ure daleč — v žup¬
nijsko cerkev k sv. maši. Kmalu se je naučil duhovniku pri oltarju
streči, kar je s posebno vnemo opravljal. Največje veselje pa je imel,
kadar je smel spremljati gospoda kaplana k podružnicam ali k bolnikom.

Njegovi tovariši so z veseljem pripovedovali tudi to-le: „Pogo-
stoma smo dečki pasli na gričku, na katerem stoji cerkev sv. Ožbalta.
Slomšek je s čredo svojega očeta navadno tjakaj prihajal. Peli smo
in se učili, da je bilo res veselje. Slomšek pa je večkrat stopil gori
na stopnice poleg cerkve, ki peljejo v zvonik. Od tam je glasno go¬
voril ter pridigoval tako lepo, da smo ga poslušali z začudenjem; vsi
smo se solzili ginjeni. On je bil naš moder učenik . 44  — Tako se
zgodaj kaže, kamor Bog človeka kliče.

Slomšek je pozneje lepo pisal: „Krasno se sveti rumeno solnce
na jasnem nebu, še lepše se sveti obličje mladeniča, nedolžnega v
čisti svetlobi milosti božje. Ljubeznivo je jutro mladega leta, kadar
zlata zarja ogrinja hribe in doline, še ljubeznivejši je deček mlad v
nedolžnem jutru svojega življenja, lepa nebeška roža. Njegov duh
se dviguje na perotih svete pobožnosti više nad solnce, mesec in
zvezde k svojemu Bogu. Njegovo srce, veselo, brez vseh telesnih
težav, je velečasten sedež Najsvetejšega. Telo nedolžnega mladeniča,
čisto in ljubeznivo ko jasno jutro, je živo svetišče svetega Duha. 44 . . .

Istina — tak je bil v mladosti on sam.

Nagnjenje do duhovskih opravil je pred vsemi ljubo mater ne¬
izmerno veselilo. Bogoljubnost je bila tudi pri njej prva lastnost.
Svojega Antona je hotela v jednakem duhu vzgojiti. Vsem materam
v posnemo bi utegnila sledeča prigodba služiti. Ko se je Slomšek
na sv. birmo pripravljal, mu je mati dejala: „Ljubi Tonček, botra si
pa sam izvoli! Vendar ubogaj me in izvoli si tistega moža, kateri
zna pri krščanskem nauku v cerkvi najbolje odgovarjati . 44  On to
stvar silno resno premisli. Vstopi se na kraj, kjer je mogel pri
krščanskem nauku pregledati vso cerkev. Neki preprost in ubožen
kmetič je po njegovem mnenju najbolje odgovarjal; le-tega si je
izvolil za kuma. Ko je gospod Pražnikar pri izpraševanju Tončka
vprašal za kumovo ime, se je zelč začudil, da si je sin tako pre-

15

možne hiše izvolil tako ubožnega kmeta. Po kratkem premisleku
pa je odgovoril: „Prav si storil, najboljšega si si izvolil; tvoj boter
je sicer ubožen, pa pobožen in dobro poučen mož.“ Na Slatini je
Slomšek v zadnjem letu svojega življenja ta dogodek sam pripove¬
doval, kakor o kom drugem, ter pristavil: „In Bog je blagoslovil
mladeniča; on se je šolal, postal duhovnik in poslednjič celč škof.“

Pražnikar ni mogel dovolj prehvaliti vzornega učenca Slomšeka.
Boljšega ni imel. Tri leta ga je poučeval, pa ni na njem opazil nič
slabega, lepega pa veliko. Za njega je bil pouk v ponikovski šoli dokon¬
čan. Škoda, ako bo moral doma ostati, misli si Pražnikar; taki nade-
polni mladeniči naj dospejo više! Rad bi ga poslal kam v šole, a iztrgati
ga starišem iz rok, si ne upa; otrok je svojih starišev lastnina.

Oče Marko pa o šoli nočejo ničesar slišati. „Moj Anton bo kmet,
Slom bo nekdaj njegovo posestvo/ 1  Od¬
ločili so ga za kmetijstvo.

Deček se mora odslej kmetskega dela
poprijeti. Oče tako hočejo. Slomšek je po¬
zneje v pastirskem listu sam pisal: „ ... Do
trinajstega leta sem ubogi hlapčič bil. Pre¬
šibek za pluženje, sem oraču gonil, mlatil
in kosil ter sem si zmesnega kruha služil.“

Vendar je bilo novo življenje, novo delo za
njega začetkoma zelo mučno, kajti z du¬
hom je bil še vedno v šoli. Kmetijstvu se
ne more privaditi. Vsak pač ni za vsako
delo ustvarjen! Kakci bi se mogel od knjig
popolnoma ločiti? Ni mogoče. Zaradi tega
se mu je nekega dne huda godila. Z očetom
sta orala, Anton je gonil. Skrivaj pa je bil
šolsko knjigo vzel s seboj. Med oranjem jo
potegne sem ter tja na tihem iz žepa in
pogleda v njo, da bi to in ono ponovil.

Toda gorjč, ko oče to zagledajo. Tako se
razjezijo, da vsi srditi zahruščijo nad njim: Cerkev sv. Ožbalta pri Ponikvi.
„Kmet boš tukaj in delal boš; le mestni

gospodje bukve s seboj nosijo; nikdar več ne smeš bukvic nositi na
delo!“ Ubogi Tonček, kako je bil žalosten! Debele, grenke solze se
mu uderejo po licu. A ugovarjati ne sme; ne bilo bi prav, postalo bi
tudi nevarno. Vdati se mora; poti se in dela, kolikor more. Vse hvale
vredna pa je njegova marljivost in dobra volja. Z njo opominja
lahkomiselno mladino ter ji pravi: „Oj šolarji in šolarice, ki le pre-
radi dragi čas tratite in po dokončani šoli za šolske knjige več ne
marate, učite se zlati čas mladosti skrbno rabiti in nikdar ne po¬
zabite resničnega pregovora:

Nedolžnost in ura izgubljena,

Nazaj več ne pride nobena!”

Drugih mislij, kakor oče, so bili pa pobožna mati. Njihove naj¬
srčnejše želje so bile vedno, pridnega sinčka v višje šole poslati.

16

Kakor skoro vseh slovenskih mater, bilo je tudi njihovo največje
hrepenenje, videti njega nekdaj pred oltarjem Gospodovim. Kako bi
to dosegli? Vse so že poskusili; ali očeta pregovoriti in ga vneti
za svoje namene, tega le ne morejo. Slednjič se zatečejo h gospodu
kaplanu, naj bi vendar očetu prigovarjal, da bi Antona poslali v
Celje v šole. In res, trud ni bil zastonj. Pražnikar pride na dom.
Skrivaj pokliče očeta. „Dajte Antona v šole, dajte! Njega je Bog za
drug poklic odločil. Kmetski stan, dobro peljan, je najlepši stan, a
vendar v drugem stanu, za kakoršnega je Anton ustvarjen, se Bogu
in ljudem lahko več dobrega stori...“ Pražnikarjeva beseda mnogo
velja, slednjič je omečila tudi očetovo trdo srce. Bolj prisiljeni, kakor
po prosti volji, se vdajo oče poslati Antona v višje šole. Gospod
kaplan pa jih navdušuje in tolaži. Kakor prorok je izrekel resnične
besede, ko se je Anton poslavljal od hiše: „Ljubi stariši, boste videli,
verujte mi, vaš Tonček bo še nekdaj velik gospodP

Zgodilo se je takč. A kdo je k temu največ pripomogel?
Gospod Pražnikar sam. On je položil temelj Slomšekovi zlati bo¬
dočnosti. Brez njega slovenski narod Slomšeka ne bi imel. Zato
smelo rečemo, da ima Pražnikar za naše ljudstvo, posebno za
naše slovstvo velike zasluge. Slomšek mu je bil z vso ljubeznijo
vdan iz dna svojega srca; rad je priznal, koliko mu je bil njegov
duhovni oče v mladosti. Jakob Pražnikar je umrl kot župnik na
Spodnji Polskavi blizu Maribora dne 13. vinotoka 1841. Rojen je bil
21. rožnika 1. 1784. v Kolovratu na Kranjskem. Dne 25. mal. srpana
1842 so mu postavili na Spodnji Polskavi grobni spomenik; Slomšek,
takrat vuzeniški dekan, je imel prekrasen govor. V njem pravi
ganljivo o Pražnikarju: ,,...  Dovolite mi, da potočim solzo hva¬
ležnosti in ljubezni tukaj na grobu onega, kateri mi je v mojih
najlepših, pa tudi najnevarnejših letih bil prijatelj, učitelj in
več kakor  oče. Kar je meni storil, je znano Vsegavedočemu; da pa
to očitno povem, mi rajni nikdar ni dal prilike. Nikoli ne bom pozabil
toliko prijetnih ur, ki sem jih v njegovi očetovski družbi preživel;
bile so najlepše cvetlice mojega življenja. Njegovo skrbno oko je
gledalo polno ljubezni povsod za menčj. Zgodaj mi je Bog moje
stariše vzel, pa gospod Jakob mi jih je obilno nadomestoval. Pod
njegovim modrim in neutrudnim vodstvom se je ponikovska šola lepo
razcvetela, pomladanskemu vrtu podobna, ki je z nežnimi drevesci
zasajen. S kako živim ognjem je vedel Pražnikar nam prve resnice
v srce vžgati, v kako živih podobah nam svete zgodbe razlagati, s
kako očetovsko skrbljivostjo je nad nami čul; to vse služi še zdaj
njegovim učencem v najprijetnejši predmet sladkih spominov. In
kje najdem dostojnih besed, da popišem, kaj je bil on kot odgojitelj
zlasti meni, izvoljeni punčici svojega očesa! Ne čuteč svojih zmož-
nostij, sem rastel podoben divjemu drevescu; zoprna se mi je zdela
celč šola, dokler ni Pražnikar v 11. letu moje starosti najpoprej mo¬
jega srca omehčal, da bi si pridobil tudi mojo glavo. Od tega časa
začenši ni nikdar nikoli nobene prilike zamudil, da bi svojih prostih
ur ne bil daroval mojemu izobraževanju. — Ako sem si kdaj v svojem
pastirskem poklicu za omiko svojega naroda kakoršnekoli zasluge

17

pridobil, bodisi z besedo, bodisi s pismom, pri vseh ima najlepši
delež prvi odgojitelj moje mladosti, kateri je prve kali
vzbudil v meni in jih pripeljal k cvetju. Ali bi tedaj ne smel jokati
z globoko ginjenim srcem solze najsrčnejše zahvale za najizvrstnejšim
učiteljem svoje mladosti, kateri pod to gomilo počiva? Srečnega
moram imenovati mladeniča, kateri je našel na potu življenja takega
prijatelja, kakoršnega sem jaz zdaj izgubil v Pražnikarju. Solnce
njegovega življenja je zatonilo, z njim tudi marsikateri mračni oblak,
ki ga je hotel otemniti v teku življenja. Kar mene zadeva, žari mi
na njegovem grobu le mila večerna zarja veselih in sladkih spominov
in tolažljivega upanja, da se zopet vidimo onkraj groba.. .“

Res, veličastne besede izbornemu učitelju iz ust slavnega učenca!
Kdo ne bi bil hvaležen svojim nekdanjim učiteljem? Naši veliki
dobrotniki so. Globoka hvaležnost do njih je naša sveta dolžnost.
Učenec, ki svojega učenika spoštuje ter mu je vedno odkritosrčno
hvaležen, povzdiguje samega sebe.

II. Slomšek dijak.

O veliki noči 1. 1814. je bilo pri Slomšekovih veselo. Tako že
zdavna ne. Najstarejši sin Anton, sladko upanje cele rodovine, se
je poslavljal od doma; toda ne na krvavo vojsko, kjer smrt krepostne
mladeniče pobira, ne na pogubonosno morje, kjer preti v razburjenih
valovih grozen grob, ne — v višje šole je bil namenjen,  od¬
koder prihajajo bodoči gospodje. Nikdo se tega ni bolj radoval,
kakor skrbna hišna mati. Sedaj so uslišane njene dolgoletne prošnje,
izpolnjene srčne želje; uresničiti se utegne nekdaj njeno največje
hrepenenje: da bo slišala svojega ljubljenega sina pred božjim oltarjem
prepevati „gloria in excelsis Deo!“

Za mladega Slomšeka je bilo slovo odločilnega pomena. Bilo
je zora njegove slavne prihodnjosti. Nikdo je ni mogel slutiti.

Od predragega doma — morebiti za vselej — oditi, kako težko
je to! Ni čuda, da se mladeniči navadno jočejo in ihtijo, ko odhajajo
v šole. Za nje se začne resno življenje. Odpre se jim svet; ob jednem
se jim pa nastavijo mnogobrojne zanke. Stoterim je pot v višje šole
— pot v časno in večno pogubljenje. Žalibog, koliko je takih! Srečni
so odhajajoči mladeniči le takrat, ako nesejo s seboj v prsih nepo¬
kvarjeno, nedolžno srce in trden, neupogljiv značaj. S takimi last¬
nostmi smejo z veseljem od doma; solze, ki tečejo, so samo zna¬
menje neizrekljive radosti.

Slomšekova mati je dala svojemu sinu na pot materin blagoslov
in pa obilno zlatih, vzglednih naukov. To zadostuje, vse drugo nima
tolike vrednosti.

Z njimi se je odpravil Anton v Celje. Sprejet je bil takoj v
tretji razred nemških šol, da bi se pripravil za gimnazijo. Ker se je
pa .bil pri Pražnikarju dobro poučil, je že v jeseni istega leta lahko
vstopil v prvi razred latinskih  šol. Bil je vedno vzor marljivega
dijaka. Taki naj bi bili vsi! Začetkoma se je težko učil, veliko se
je moral truditi. Prebedel je marsikatero noč, utopljen v mučne

A. M. Slomšek. 2

18

nauke. Zora ga je pozdravila vsekdar že pri knjigah; ona je pridnih
dijakov najboljša prijateljica. Vsak trenutek je natančno uporabil.
In kakšen je bil uspeh? Razum se mu je vedno bolj bistril, pomnež
krepil, njegova znanost in modrost je bujno napredovala. Pri taki
marljivosti bi bil moral tudi slaboten dijak visoko dospeti. Kmalu
je došel vse svoje součence, sčasoma jih je prekosil. Med boljšimi
učenci, takozvanimi odličnjaki, je bil vedno, a v šesti  šoli je bil že
prvi med vsemi. V gimnazijskem izvestju 1.1819. čitamo na prvi strani:

„Praemio donatus est Slomscheg Antonius Styr.
Poniggl.“  To je: „Z darilom je bil obdarovan Slomšek Anton,
Štajerec, Ponikovljan.“ Neki Filip Dreu iz St. lija pri Velenju je bil
dolgo časa „prvi odlikovanec"; bil je izvenredno nadarjen; vrh tega
je še prinesel od doma višjo izobrazbo, ker je imel domače učitelje.
Slomšek ga dolgo ni mogel nadkriliti; slednjič je posekal i njega.
Dijak, ki ima resno voljo in železno vztrajnost pri učenju, vse do¬
seže. Na jeden mah morebiti še ne, polagoma pa gotovo.

Človek ne sme nikdar zlatega časa potratiti, račun bode dajal
od vsakega izgubljenega trenutka. A nikjer ni čas toliko vreden,
kakor na latinskih šolah. Vsaka ura je za dijaka velik zaklad; ako
jo zamudi, izgubi silno veliko. Latinske šole so za mladeniče zel6
važne. Drago jutro so, v katerem se začne svitati njegova prihodnjost.
Blagor mu, ako najde tam modre učitelje in previdne ravnatelje.
Učitelj, kateri vč svojo mladino za potrebno vednost in krepost
oživljati, ji pa tudi moško vedenje, značajnost in stanovitnost priskrbi,
„tak učitelj je vreden sto centov zlata,“ mčni neki izboren učitelj.
Jedna njegovih besed več izda, kakor drugih cela pridiga. Tak dušni
oče vzbuja v svojih učencih visoke misli in blage občutke; kaže
brihtnim glavam široko polje slavnega delovanja. Ako je zraven še
žive vere mož in sveti z lučjo svete vere v prihodnjost, osreči jih
prav lahko z nekaterimi besedami za časnost in večnost.

Slomšek je bil tako srečen dijak! Našel je izvrstne učitelje.
Med njimi se je posebno odlikoval Anton Zupančič,  ki je na
gimnaziji prav vrlo nadomestoval skrbnega gospoda Pražnikarja.
Rodom je bil Ljubljančan. V Celju je poučeval zgodovino in rastlino-
slovje. L. 1815. je še prevzel pouk v pesništvu in govorništvu v 5.
in 6. šoli. L. 1819. se je iz Celja preselil v Maribor, slednjič je še
deloval v Kopru na Primorskem ter našel tam svoj zasluženi pokoj.
Njegov učenec ga lepo takč-le popisuje: „Bil je odličen, živahen pesnik.
Skrbno je starinske spomine, rimske starožitnosti in slovenske zna¬
menitosti zbiral, popisoval dogodivščino domačih krajev, povedal iz
svojih zakladov svojim poslušateljem mnogotero jagodo lepoznanja
ter je budil ljubav do domovine in do slovenskega naroda. Bil je
Zupančič za isto dobo iskren Slovenec, ki je prvi dramil svoje učence,
naj se lotijo materinega jezika, ki je zapuščen spal v prahu. On je
dal prvi v 5. in 6. šoli čitati slovenske Vodnikove in Jarnikove pesni,
katerih učenec in prijatelj je bil. Sam vrl govornik, je nas vadil
vsak teden po dve uri krasorečja, spočetka nam sam kazal, kako se
mora čisto izgovarjati, z glasom vstajati in padati, kako se z rokami
in s celim životom čedno ponašati. Ko smo jeli sami poskušati, je

19

vsakemu prav prijazno povedal napake in nas vadil popravljati,
hvalil in naznanjal posebne darove, ki jih je kazal kateri, ter mu je
priporočal, pridno in skrbno izobraževati božje darove za blagor in
slavo domovine. Akoravno lepoznanstva učitelj, ni zatajeval krščanstva,
ni preveč povzdigoval poganstva, kakor je pri mnogoterih hudobna
šega. Jedna beseda iz ust učitelja, ki je nosil sicer posvetno suknjo,
pa o cerkvenih rečeh govoril pohvalno, nam je več izdala, kakor cela
nedeljska govorica duhovskega gospoda. V takih letih omahljive
mladosti je učitelju prav lahko podreti mladeniču z nekolikimi be¬
sedami sveto vero, pa jo tudi tako globoko vsaditi v srce, da je
nobena, še tako velika nevihta ne omaja. “

Tako slovč besede Slomšekove o svojem preblagem učitelju
Zupančiču. Imel je pa tudi vzroka dovolj, biti mu srčno hvaležen;
kajti on je vzbudil v njem vročo ljubezen do milega slovenskega
jezika. Zupančič je zasejal žlahtno seme plemenitega domoljubja v
njegovo srce. Veliko zaslugo si je pridobil, da je vzgojil tako krasno
cvetlico na vrtu slovenskega slovstva. Naš narod mu mora biti od¬
kritosrčno hvaležen. Kako duhovito je svoje učence vnemal za rodni
jezik! „Večkrat jim je govoril, da je sramota za omikanega človeka,
ako o materinem jeziku več ne vč, kakor neotesani pastirji po gorah,
ki šole nikdar videli niso. Nagovarjal jih je, da naj šolske naloge
včasi tudi v slovenskem jeziku pišejo.“ Slomšek dobrega učitelja ni
mogel nikdar dovolj prehvaliti; celo svoje življenje se ga je hvaležno
spominjal in govoril o njem navdušeno z največjim spoštovanjem.
A ne le hvalil, temveč, kar je pri učencu največ vredno, tudi ubogal
ga je zvesto. Sama hvala je puhla, pokorščina ji še le d d pravo
vrednost

Slomšek je svoj materin jezik ljubil že od doma. Se v svoji
starosti je večkrat rad pripovedoval, kako mu je, ko je bil še otrok,
pobožna mati prepevala svete pesni in pravila lepe narodne pripo¬
vedke in pravljice. Ostale so neizbrisno v njegovi bistri glavici; na
pamet jih je vedno znal. Vse ga je občudovalo, da v si jih toliko za¬
pomni. In pesni — koliko jih je vedel prepevati. Če je bila katera
še tako dolga, on si jo je gotovo zapomnil; potčm jo je pa z rajsko
sladkim veseljem doma ali na paši, v tihi samoti ali v veliki družbi
prepeval, ljubko in milo kakor slavček.

Iskra prvega rodoljubja je že torej od rane mladosti tlela v
njegovih prsih. Zupančič jo je silovito vnel. Nastal je žareči plamen
narodne ljubezni v Slomšekovem srcu. Učitelj jo je modro netil,
učenec pa jo je krepil in pripravljal na bodoče delovanje.

Nekega dne napiše Slomšek šolsko nalogo prav lepo v sloven¬
skem jeziku. Vsebina je dovršena, oblika prikupljiva, jezik čist in
oglajen. Zupančič ga zato v šoli javno pohvali. To je izpodbuja
za pridnega učenca! Odslej je ljubil še bolj iskreno materin jezik.
Kjer je le mogel, se je vadil in uril v njem.

Drugi pot odbere Zupančič tri dijake, da bi spisali v grškem,
latinskem in nemškem jeziku pesni za god nekega gospoda profe¬
sorja. Slomšek še takrat ni bil najboljši učenec v razredu; ni mogel
torej zahtevati, da bi se njemu poverila taka častna naloga. Vendar

2»

20

ga žalosti, da ga je učitelj prezrl. Njegova modra glava si^ pa ve
hitro pomagati. Sklene natihoma slovensko pesen zložiti  in
iznenaditi z njo učitelje. Rečeno, storjeno. Pride godovno. Vsi
učitelji in vsi učenci se zberč, da počastijo ljubljenega godovnjaka.
Veselje se leskeče na obrazih. Oni trije dijaki prednašajo svoje pesni.
Vse gre gladko, ganljivo, slovesno. Ko končajo, stopi hipoma Slomšek
pred Zupančiča. Spoštljivo se prikloni ter prosi dovoljenja, tudi
nekaj izpregovoriti v povzdigo svečanega dneva. Učitelj ljubeznivo
dovoli. Vse utihne. Kaj-li še pride ? Slomšek začne prednašati svojo
pesen. Slovenska beseda mu teče tako čedno in milo, da ga vsi
občudujejo. Strmeti morajo nad krasoto njegove častitke. Med vsemi
je bila najlepša. Redkokdaj so bili slišati na gimnaziji slovenski
glasovi. Sedaj pa učitelji in učenci, ki so bili večinoma Slovenci,
vidijo in z veseljem občutijo, kako lepi in divni da so odmevi rodne
zemlje. Splošna je bila sodba o pesni: vredna je najvišje
hvale.  Ves osupel reče potčm Zupančič: „Zdi se mi, da imaš po¬
seben dar od Boga, v slovenskem jeziku nekdaj še kaj večjega storiti;
zatč ti svetujem, da se ga poprimeš s posebno marljivostjo."

Dobro je poznal modri profesor nadepolnega učenca. Videl je
v njegovo prihodnjost. A vrli učenec je tudi zvesto izpolnil njegov
opomin. Od tiste dobe je žarel tako mogočen ogenj čiste ljubezni
do materinega jezika v njegovem srcu, da ga tudi najhujši vihar so¬
vražnih napadov ni mogel več ugasiti.

Zupančič je ostal Slomšeku vedno posebno naklonjen. Podpiral
ga je, kjer je le mogel. Zalagal ga je s potrebnimi knjigami, delil
mu dobre svete in ga vnemal k vztrajni delavnosti.

Pod njegovim vodstvom je Slomšek v istini mnogo dosegel.
Natančno se je učil šolskih predmetov. Nobenega ni zanemarjal.
Najljubše mu je bilo jezikoslovje. V latinščini in grščini je bil tako
odlično podkovan, da je gladko v obeh govoril. V šestem razredu
se je on v imenu vseh tovarišev v grškem jeziku brez posebne pri¬
prave poslovil od profesorjev. Učil se je pa tudi francoskega in
laškega jezika; obeh je bil vešč v govoru in pisavi. Videl in izkusil
je že takrat, kako dobro je, ako človek več jezikov zna. Zatč je
pozneje tako rad in odločno poudarjal znane besede: „Kolikor je¬
zikov znaš, toliko ljudij veljaš!"

Dijakovo ogledalo je njegovo šolsko izpričevalo.  Res¬
nična priča je njegovega napredka. Dobro izpričevalo je več vredno,
kakor kupi denarja. Kdor ga ima, je nanje lahko ponosen. Učenci,
ki nosijo prav dobra izpričevala domu, so jednaki slavnim vojsko¬
vodjam, kateri se z zmagonosnimi zastavami vračajo v domovino.
Učenci s slabimi izpričevali — ako so jih s svojo lenobo sami za¬
krivili — so pa podobni plevam. Ničesar ne veljajo; sram naj jih
bo pred vsem svetom. Slomšek je imel izpričevala, da je bilo veselje.
Njegova hvala in čast so bila. V letnih izvestjih celjske gimnazije
so tiskana. V njih ni drugega reda, kakor le samo „e m i n e n ter" —
„i z vrstno".  Njegovo ime ni v izvestjih nobenkrat med imeni drugih
učencev v abecednem redu, temveč stoji vedno nad njimi; zgoraj je

21

bil namreč prostor za „odlikovance“ (praemiferi), kateri so morali
vedno same „izvrstne“ rede imeti.

Ni-li to lepo? Posnemaj dijaka Slomšeka, preljuba slovenska
mladina!

Toda na gimnaziji ni dovolj, samo koristne nauke zbirati, ki
bistrijo um in pamet. Treba je tudi, še bolj kakor v ljudskih šolah,
prave odgoje.  Na srce se mora gledati. Um in srce sta dve očesi
olikanega človeka. Obe mora dobro razviti. Kdor je na jednem očesu
slep, ne vidi dobro, ni srečen, omilovanja je vreden. Učitelj, ki svoje
učence samo na umu izobražuje, še ni dopolnil svoje dolžnosti. To
še polovica ni dobre odgoje. Blaži naj voljo! Tako odgojo je imel
Slomšek na gimnaziji. Jednako z razumom je napredovalo i njegovo
srce. Bilje  z e 1 č čednosten učenec.  Lepo, neomadeževano
obnašanje je bilo vedno njegovo svatovsko oblačilo. Med součenci
je bil navadno tih, ponižen. Pomagal je vsakomur z bratsko ljubeznijo.
Njegov sošolec Lukež Grlič je bil zelč ubog. Hrane ni imel. Slomšek
je z njim prijateljsko delil svojo jed. Zajutrk in večerjo je prepustil
njemu, sam pa je bil zadovoljen s skromnim kosilcem. Za večerjo
sta košček trdega kruhka in čaša mrzle vode zadostovala.

Dijaki, ločeni od rojstne hiše, so v marsikaterem oziru veliki
siromaki, v duševnem še bolj, kakor v gmotnem. Vse polno sovraž¬
nikov imajo. Od različnih stranij jim preti pogin. Slabe tovaršije pre¬
žijo na nje; hudobni vzgledi jih zapeljujejo; nesramne knjige in grdi
časopisi jih mamijo s pogubljivim strupom. Kdor se jim vda, je izgubljen.
Pohujšanje nikjer tako bogato ne žanje, kakor po mestih. Med obilnimi
žrtvami se nahajajo pogostoma tudi dijaki. Nedolžni pridejo od doma.
V angeljski čistosti se poslovijo od skrbnih starišev; lilijam jednaki
so presajeni na nevarni vrt mestnega življenja. A kolikokrat se zgodi,
da je lilijni cvet črez nekaj let že poteptan, čednost izgubljena, angelj
v hudobca izpremenjen. Mestni zrak je okužen; nad vse previden
mora biti, kdor ga uživa. Posebno se mora pa dijak vsega hudega
varovati. Ne hodi v slabo tovaršijo, ogibaj se slabih vzgledov, ne
čitaj slabih knjig! Slomšek je bil vzor pravega dijaka. Poznal je
samo dve stezi: prva ga je vodila v šolo, druga pa v cerkev. Polžkih,
nevarnih potov ni maral, jih tudi poznal ni. K večjemu, da je včasi
zahajal na izprehod gori na divni hrib sv. Miklavža, odkoder je gledal
in občudoval kras slovenske zemlje. Poleg kapucinskega mosta na
levi je stanoval pri nekem krojaču v borni hišici, ki pa dandanes
ne stoji več. V njej je prebil ves čas razen šolskih ur. Tam so bile
koristne, poučne knjige njegova jedina tovaršija, uk pa njegovo naj¬
večje veselje. Blagor dijaku, ki tako živi in deluje. Dobro, dobro
zida; srečna doba se mu svita.

Slomšek je v dijaški dobi utrdil tudi svoj značaj. Privadil se
je neprestanemu delu.  Za posvetne veselice in zabave se ni brigal.
Celč zoprne so mu postale. Zdelo se mu je, da bi bila škoda ne¬
izmerna, z njimi tratiti zlati čas. Človek mora biti podoben deročemu
potoku, ki vedno naprej in le naprej drvi; zatč pa ima čisto, svežo
in zdravo vodo, kakoršne stoječa mlaka ne more imeti. V dijaških
letih se že pokaže, kakšen bo mladenič v poznejšem življenju. Ne-

22

umorno marljiv sme upati, da bo daleč dospel; lenuha pa čaka sra¬
mota in beraška palica.

Slomšek je bil že kot dijak popoln, resen mož. O neodločnosti
ali nestanovitnosti pri njem ni bilo sledu. Njegove čednosti so bile
neomahljive. Prestale bi bile vsako izkušnjavo. Le-te niso izostale.
Znano je, da se lepe lastnosti izkušajo v trpljenju, kakor v ognju
zlato. Bogu je lastno, može, katere za visoke namene odloči, že
zgodaj v šolo zatajevanja in mučnega križa voditi, njim polagoma
vse vzeti, kar je človeku na tem svetu ljubo in drago. Tako se človek
loči od sveta, zanj ne mara, njegove navidezne dobrote ga ne mikajo.
Zato pa išče tolažbe v višjih vzorih, v nadnaravnih predmetih. Sveto
pismo modro pravi: „Dobro je možu, ako jarem Gospodov nosi od
mladih nog.“

Nad Slomšeka je trpljenje kmalu, prav zgodaj prišlo. Neskrbnih,
srečnih dnij zlate mladosti je malo užil. Dokler je dobra mati živela,
godilo se mu je neizmerno dobro. Z vsem je bil preskrbljen. Blaga
mati odtegne svojim ustom grižljaj, da ga le dd ljubemu otroku.
Materina ljubezen in dobrotljivost ne poznata nobene meje; ako treba,
mati odkupi z lastno smrtjo otroku življenje. Tako nad vse dobro
mater je imel Slomšek. A žal, da jo je božja previdnost tako rano
poklicala v boljšo večnost. Umrla je dne 2. prosinca leta 1816. na
porodu, stara še le komaj 36 let. Smrt jo je mahoma pobrala. Dijak
tega niti slutil ni. Tudi pri pogrebu ni bil navzočen. Se le črez teden
dnij mu je gospod Pražnikar prinesel to pretresljivo novico.

Takrat so se začele za Slomšekovega dijaka prav žalostne ure,
huda leta. Očetu že prej ni bilo ljubo, da je šel Anton v šole kot
najstarejši sin. Upal je, da mu bo kmalu pri kmetijstvu pomagal, a
sedaj je v mestu, za dom brez vsega haska. In še plačevati bi bilo
treba zanj! Sedem malih otročičev mora itak doma oskrbovati; ni¬
majo matere, ne gospodinje. Posestvo je veliko, a kdo bo delal?
Otrok je polna hiša, kdo jim bo pa stregel? Kdo za nje kaj pri¬
delal? Najboljše bi bilo, da bi prišel Anton domu. Naj rajši pero
s cepcem in knjigo s plugom zamenja!

Tako je mislil oče Marko, varčen gospodar. A Bog je obrnil
drugače. Komur on hoče pomagati, njemu pošlje milega dobrotnika,
potčm pa vse dobro izteče. Preblaga rajna mati je na smrtni postelji
prosila Boga, naj njenega sina nikar ne zapusti. S pobožno molitvijo
za njega je sklenila svoje mučno trpljenje. S solzami v očeh in s
povzdignjenima rokama je prosila kaplana Pražnikarja, naj prevzame
odslej on skrb za dijaško siroto. „Ako mi, gospod, to obljubite/ je
dejala, „potčm rada in lahko umrjemA O kako skrbno in neizmerno
dobro je plemenito materino srce!

Bila je uslišana. Globoko ginjen je obljubil gospod Pražnikar, da
ne bo zapustil Antona. In res! Z največjo dobrotljivostjo je skrbel
zdnj. Bil mu je „več kakor oče in mati“. Slomšek sam je na nje¬
govem grobu jokaje rekel o njem: „Njegovo skrbno oko je gledalo
polno ljubezni povsod za menoj, do tistega strašnega trenutka, da
mi je v 16. letu moje starosti prinesel žalostno novico v Celje:
»Anton, na tem svetu nimaš več matere."  Ves potrt od

23

nenadomestljive izgube svoje prave matere, stal sem zapuščena sirota
na potu svojega izobraževanja, ko so naš nepozabni gimnazijski rav¬
natelj, Tomaž Hirš, mene tolažeč za desnico in Pražnikarja proseč
za levico prijeli ter govorili pomembne besede: ,Jenjaj jokati, sirota;
od sedaj zanaprej bodo td-le gospod tvoja mati!“ Kar so Pražnikar
obljubili, dopolnili so tudi kakor mož beseda.“

Oče se je dve leti pozneje zopet oženil z Marijo Pludejevo.
Mačeha je prišla v hišo. Njen zakon je Bog z dvema hčerkama
blagoslovil. Bila je sicer dobra, pridna žena, vendar prejšnja mati
le ni bila, posebno za Antona ne. Hiša brez prave matere, je nebo
brez zlatega solnca; vse je temno in žalostno.

Zaradi tega je bil odslej Pražnikar Slomšeku tako potreben! V
počitnicah je zahajal večinoma k njemu. Stregel mu je, kjer je le
bilo mogoče. A delal mu je s svojo pobožnostjo in marljivostjo naj¬
slajše veselje. Včasi je tudi otroke namesto njega poučeval. Pri pouku
v šoli pa je bil vedno navzočem To je bilo zanj velikega pomena,
kajti Pražnikar je bil odličen odgojitelj; vedel je dobro, kak6 je treba
z otroki ravnati, da se z njimi kaj doseže. Slomšek se je pri njem
igraje naučil odgojevanja; bil je še sam učenec, a zraven že nadepoln
odgojitelj.

Gospod kaplan je pridnemu dijaku na tak način telesno in dušno
pomagal. Veliko dobrega mu je storil. Bog mu tisočero povrni! Revno
mladino v šolah podpirati, je zelo lepo in dobro delo. Težko je sicer
pripomočke svojim lastnim potrebščinam odtegovati, a neizmerno do¬
broto izkažemo s tem dijakom; priskrbimo jim srečno bodočnost,
narod podpiramo in sveto cerkev, zakaj oba bosta pozneje po dijakih
prejela vrle in neustrašljive delavce. Da bi le takih bilo mnogo!

Podpirane mladine sveta dolžnost pa je, biti iz srca hvaležna in
svojim dobrotnikom delati čast in radost Teh čednostij se naj uči
od Slomšekovega dijaka. On je bil namreč vse svoje življenje do¬
brotnemu Pražnikarju posebno hvaležen. Spoštoval ga je neizmerno.
Imenoval ga je vedno „svojega največjega dobrotnika na
svetu“.  Ko je nekoč s škofijskega sedeža prosil duhovnike, naj
radi revne dijake podpirajo, je očitno pripomnil: „Brez pomoči tako
blagodušnega duhovnika bi tudi jaz ne bil nikdar prišel v šole, nikdar
dosegel svojega namena.“

A lepše, kakor z besedo, mu je izkazoval svojo hvaležnost z
dejanjem, z lepim vzglednim obnašanjem. Priden dijak je svojih do¬
brotnikov najsrčnejše veselje, njihova slava in ponos. Pražnikar je
z velikim zanimanjem opazoval svojega dijaka; bil je res vse hvale
vreden, dijak po božji volji. V tihi samoti je iskal in tudi našel dovolj
sladkega miru. Knjige so mu bile najlepše zavetje. V cerkvi pred
sv. R. Telesom je bilo zanj najprijetnejše počivališče. Njegovi součenci
so ga pogostoma našli na golih kolenih pred Najsvetejšim klečati in
z angeljsko pobožnostjo moliti. Lahko je umljivo, da je bil marsikdo
globoko ginjen nad tako lepim vzgledom in ga je začel posnemati.
Marljiv, pobožen dijak je pravi apostol med svojimi součenci!

Tudi v počitnicah je bila Slomšeku samota nad vse ljuba. Knjigo
v roke in tja v zeleni gaj — to je bilo vsakdanje opravilo. Tam

24

prepevajo ptičice, tam tihotno šumljajo drevesa, tam spodaj prijetno
žubori bister potoček — vse v božjo čast. Gozd ima nekaj čudovito
skrivnostnega v sebi, v njem skoro najbolj čutimo, kako resnične so
sv. Bernarda besede, ki pravi, „da je cela priroda molitvena knjiga".
Zjutraj pa in ob večerih se je Anton izprehajal po griču sv. Ožbalta.
(Glej sliko na str. 14.) Vsak dan se oglasi v čedni cerkvici ter tam
opravi bogoljubno molitev. Sv. Ožbalta cerkev je za njega pravi raj.
Še v svoji sivi starosti je rekel, „da mu je naj dražji spomin
njegove mladosti".  Nje ni mogel nikdar pozabiti. Kot škof je
nagovarjal ponikovskega gospoda župnika, naj jo lepo popravi, da bi
jo še pred bližajočo se smrtjo mogel blagosloviti. Res, dočakal je
to srčno veselje. L. 1856. je bila cerkvica popravljena, v prvi vrsti
s pomočjo Slomšeka samega; blagoslovil jo je kot knezoškof, ozna¬
njeval je božjo besedo na tistem hribčku, na tistem mestu, na katerem
se je vadil kot pastirček in dijak v pridigovanju.

Ko je Slomšekov dijak dovršil 6 razredov latinskih šol v Celju,
je šel v Ljubljano,  da bi dovršil tam oba modroslovna letnika.
A v Ljubljani je hitro po svojem prihodu zvedel, da je mogoče v
Senju,  v Dalmaciji, oba modroslovna razreda v jednem letu dovršiti.
Jedno leto se torej lahko pridobi. Zanj, ki je tako visoko cenil zlati
čas, bi bilo to velike vrednosti. Kaj bi vse dal, da bi si le kaj časa
prikupil! Zat6 se mahoma odloči hiteti v Senj. Zanaša se jedino na
božjo pomoč in na svojo dobro glavo. Ako bo tudi moral stradati,
nič ne dč, če le jedno leto preskoči!

Posrečilo se mu je. Z jekleno marljivostjo se poprime modro-
slovnih naukov in v jednem letu je z njimi gotov. Med vsemi je dobil
najboljše izpričevalo, okrašeno s samimi odlikami. Hrvatje so kar
strmeli nad svojim bratom Slovencem. V modrosti in razumnosti mu
ni bil nikdo kos. Zanj pa je bilo bivanje v Senju še v drugem oziru
zdatnega pomena. Naučil se je hrvatskega jezika, ki je znan po svoji
izvenredni lepoti. Hrvatje so izborni govorniki; jezik jim teče gladko
in čisto, da jih je veselje poslušati. Slomšek je svojo govorico lepo
po hrvatskih vzgledih ugladil, postal je nadobuden govornik, kakor-
šnega je pozneje svet po pravici občudoval. V Senju se je sem ter
tja tudi laško govorilo. Marljivi dijak se je i laščine poprijel ter se
v njej dobro izuril.

Z nepopisno radostjo se je Slomšek vrnil v domovino. Vse je
našel neizpremenjeno. Videl je iste obraze, kraje, planine in doline,
kakoršne je bil zapustil. Povsod je lepo, doma pa najlepše. A on se
je lepote svoje domovine še lahko bolj veselil kakor prej; kajti nekaj
je dosegel, česar niti upal ni: svoje sošolce je za jedno leto
prekosil.  In to je veliko. Odtod taka vzvišena čuvstva.

A kaj se zgodi? Velika prevara! S senjskim izpričevalom je
prosil za sprejem v bogoslovje. Toda ravnateljstvo mu je odgovorilo,
da izpričevalo iz inozemske šole v naših deželah ne velja. Treba bo
torej osmi razred tu pri nas ponoviti. Vse njegove prošnje so bile
zastonj. Se enkrat je moral v modroslovje, da ponovi zadnji letnik.
Da bi pa bil bliže bogoslovja, je šel osmo šolo ponavljat v Celovec.
Več razlogov ga je vabilo tjakaj. Videti je želel koroško deželo, v

25

kateri je bil takrat sedež lavantinske škofije. Samo ob sebi je raz¬
umno, da je modroslovje v Celovcu odlično dovršil.  Neki pro¬
fesor je rekel pri sklepu šolskega leta, da bo Slomšek postal luč,
jasna kakor solnce, kamorkoli bo prišel.

Leta 1821. je dokončal svoje gimnazijske, srednješolske nauke.
Kam pa sedaj? Katero pot naj si izbere. Dijak, dovršivši latinske
šole, stoji na težavnem razpotju. Odločiti se mu je za celo življenje.
Kaj bi postal? Bog in svet se za njega potegujeta. Kdo pa zmaga?
On, katerega mu stariši ali učitelji po naukih in vzgledih vtisnejo v srce.
Slomšek je že v mladih letih spoznal slepoto sveta in minljivost vsega
pozemskega. • Vedel je, kako resnična je beseda sv. Janeza, ljubljenca
Jezusovega: „Kdor svet ljubi, bo s svetom končal; le kdor
voljo božjo izpolnjuje, ostane vekomaj. Ne ljubite torej
sveta, ne tega, kar je na svetu!“

Blagor dijaku, ki latinske šole zdrav na duši in na telesu do¬
konča. Blagor mu tisočkrat, ako je razbistril svoj um, ublažil svoje
srce, pred vsem pa ohranil nedolžno, čisto, neomadeže-
vano čednost,  s katero se je nekdaj poslovil od matere. Deviški
dijak je angelj v človeški podobi, ljub ljudem in Bogu, svetu in nebesom.

Tak je bil Slomšek. Takrat je še bila, kakor smo deloma že
omenili, lepa navada, da so najboljšim učencem ob koncu šolskega
leta delili darila. Slomšek je dobil vsako leto vsaj jedno. Nabral si
je obilo darovanih knjig, ki so še sedaj govoreče priče njegove po¬
sebne marljivosti. Srebrne denarje, katere je dobil kot najboljši učenec
zadnji dve leti v Celju, so našli še v njegovi zapuščini skrbno shra¬
njene. Drag mu je bil spomin dijaških let. Vestno ga je hranil, po¬
nosen je bil nanj.

On dragega časa v dijaških letih ni tratil. Za vsak trenutek bi
bil dal lahko račun večnemu sodniku. Nabral si je mnogo, mnogo
koristnih naukov. Mlad po svojih letih, a dozorel po modrosti in
previdnosti, je bil učenjak za svojo dobo. Kamorkoli bi se bil na¬
menil, povsod bi bil dosegel velike uspehe. Dospel je do najvišje
dijaške časti;  kajti odli k oval se ni samo po svojem znanju, temveč
tudi po čednostih. Bil je modrijan, o kakoršnem je pel pozneje lepo
in resnično:

„Modri si čolnič čednosti napravi,

Z nauki potrebnimi se oskrbi;

Varno na potok deroč ga postavi,

Dobra si dela s potoka lovi.“

Zlate nauke znati, še ni dovolj; po njih se tudi ravnati in živeti,
to je znamenje popolnega značaja. Tak dijak je dobro oborožen.
Nepremagljiv je v vseh viharjih in bojih zapeljivega sveta.
v  Ko si je Slomšek volil bodoči svoj stan, se ni dolgo pomišljal.
Ze zdavna je dobro vedel, kam bo šel. Duhovnik hoče postati.
Odloči se za bogoslovje. Po tem je hrepenela njegova mati. Koliko¬
krat je za to molila, ihtčč povzdigovala svoje srce in roke! Ničesar
ni tako vroče želela, kakor da bi Bog uslišal to njeno prošnjo. Anton
ji je bil obljubil izpolniti to njeno željo, ako bi mu Bog naklonil pri¬
ložnost. Kar otrok materi obljubi, to je sveta prisega, Bogu samemu

26

storjena. Kako bi jo torej mogel prelomiti? Kdor to stori, prebode
žlahtno srce lastne matere. Kako lahkomiselni so pač dijaki, ki delajo
vedno starišem in dobrotnikom obljube, da si bodo ta ali oni poklic
izvolili, po osmi šoli pa se za dano besedo ne zmenijo. To ni lepo,
ni značajno.

A ne samo obljuba je Slomšeka vabila in silila v bogoslovje.
Upal je, da bo mogel v duhovskem stanu največ dobrega storiti.
Tako je prav. Mladenič si naj izvoli stan, v katerem misli po svojih
zmožnostih največ koristiti, nikar pa naj ne sega po stanu, v katerem
namerjava brez truda in le prijetno živeti. V globočinah svojega srca
je Slomšek čutil, da je duhovski stan njegov jedini poklic.

III. Slomšek bogoslovec.

Začetkom meseca vinotoka 1. 1821. je prišel Slomšek v Celovec
v bogoslovje. Iz čistega nagnjenja si je izvolil duhovski
poklic.  Nikdo ga ni silil ali pregovarjal; prostovoljen je bil njegov
vstop. Tudi prenaglil se ni. Naglica nikdar ni dobra, najmanj pa
velja, kadar se odpravlja človek v nov stan. Le siliti ne nikogar
v nikak poklic! Vsak nesrečni človek je pomilovanja vreden, naj-
nesrečnejši pa je tisti, ki s svojim stanom ni zadovoljen, ker zanj
ni ustvarjen. Nasprotno pa obseva sreče zlato solnce vsakogar, ki
živi za svoj poklic z veseljem in navdušenjem. Slomšek je hotel biti
duhovnik, zatč je postal bogoslovec.

Slomšek je prinesel v bogoslovje vse lastnosti,  katere sploh
moramo zahtevati od gojenca v duhovskem semenišču. Njegovo zna¬
nost so vsi dotedanji njegovi učitelji laskavo priznali, pohvalili in
lepo odlikovali. Bogoslovec mora biti tudi v posvetnih vedah dobro
podkovan. Nobene znanstvene stroke ne sme zanemarjati. Nekdaj
bo moral občevati z jezikoslovci, prirodoslovci, matematiki, zemlje-
pisci in drugimi. Z vsakomur se mora meriti. Učenost duhovnikova
bodi vesoljna, da se vsem prikupi in pri vseh pridobi ugled. Ako
siromak v duševnih zmožnostih stopi v bogoslovje, bo vedno siromak
ostal. Dobro mora biti torej opasan z uma svetlim mečem, kakor
je bil naš Slomšek.

On je bil pa tudi pobožen, bogoljuben.  Nepokvarjeno, verno
srce je za bogoslovca prvi pogoj in največji zaklad. Brez njega ni¬
kar v bogoslovje! Duhovnik mora biti vzor, jasen vzgled svojim
vernikom. Sol zemlje in luč sveta ga Zveličar imenuje. Reči mora
s sv. Pavlom: „Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov! 1 '
A take lepe čednosti bodo duhovnika samo takrat krasile, ako se je
že pri bogoslovcu pokazala njih nadepolna kal. V Slomšekovem
srcu je bila bujno pognala. Bil je pomladna rožica v bogoslovju, lepo
dišeča po posebnih vrlinah, vsem priljubljena in dopadljiva. Iz nje
bo pač nekdaj dozorel žlahten sad! Kdo bi bil dvomil o tem?

Božja previdnost je pa še na drug način poskrbela, da bi Slomšek
s celim srcem in z vsemi močmi se posvetil izvoljenemu poklicu.
Marsikateri bogoslovec ni srečen, ni zadovoljen, ker je preveč
navezan na svet.  Ne vč še, da morata biti bogoslovec in du-

27

hovnik od sveta popolnoma ločena. Njemu „mora biti svet križan“;
le Gospod je delež njegov. Ne smejo mu biti mari posvetne veselice;
šumeči hrup posvetnega drvenja mu bodi tuj. V bogoslovju mora biti
začetek novega življenja. Med svetom in bogoslovjem naj bo strm
prepad; kdor dela mostove črezenj, nima menda poklica, je že izgubljen.
Čudovito je Bog uravnal usodo Slomšekovo, da bi ga le ločil od
sveta in priklenil k novemu stanu. Ljubo mater je že krila hladna
zemljica, in sedaj, v začetku bogoslovnih šol, leta 1821., mu je
umrl še oče.

Starišev torej nima več na svetu. Kaj bi tedaj otroško srce še
imelo dragega na zemlji? Kjer se materina usta več ne smehljajo
in očetove oči več skrbno ne gledajo, tam je izginil zadnji povod
otroške ljubezni. Slomšek je bil sam. Nobene vezi ni več med
njim in med svetom.

Tudi dobro. Sedaj se vsaj lahko popolnoma vda svojemu bo¬
dočemu poklicu; le zanj deluje, zanj živi. Veselje do izvoljenega
poklica je že polovica srečne prihodnjosti. Treba je le začeti ne¬
umorno delati.

To je Slomšek tudi storil. Bogoslovje je bilo zanj mučna de¬
lavnica. Živel je štiri leta jedino svojemu poklicu. Med vsemi to¬
variši se je odlikoval po svoji marljivosti in vsestranski vnetosti.

Bogoslovni nauki niso lahki. Kdor jih hoče dobro dovršiti,
mora vsak trenutek vestno uporabiti. Prebedeti mora marsikatero
noč, prečitati marsikatero debelo knjigo Bogoslovne vede so zelč
obširne. Treba je znati poleg občevalnih jezikov tudi latinščino in
grščino, celo jezikov jutrovih dežel se je poprijeti. A kako dobro
je treba znati zgodovino, cerkveno in svetovno, nravo- in pravo-
slovje in še obilico drugih težavnih predmetov! Z velikim trudom
in naporom mora bogoslovec proučiti mnogo raznovrstnih in plodo¬
vitih pisateljev. Dobro porabljen čas v bogoslovju je čas neprestanih
mučnih naukov.

Slomšek je s posebnim veseljem čital sv. pismo, knjigo vseh
knjig, besedo sv. Duha. Prečital ga je večkrat od prve do slednje
črke. Sv. evangelije in liste sv. Pavla se je učil na pamet. Ni čuda,
da se je v le-te knjige tako utopil. Kajti nadnaravna je krasota, ki
je blagodejno razlita črez vsako njihovo stran. Kdo je kdaj izrekel
lepše, modrejše stavke, kdo lepše popisal najbolj vzvišene in naj-
ginljivejše stvari? Sv. pismo je prebogata zakladnica, koje noben
razum človeški, nobene umrjoče oči ne morejo prezreti. Slomšek je
pozneje večkrat pravil, kako „neizmerno sladke so bile ure,
katere so mu pretekle pri čitanju sv. pisma“.

Razen sv. pisma so mu bili posebno ljubi spisi cerkvenih očetov.
Tudi oni so polni modrosti in neke rajske lepote. Kdor nje pazljivo
čita, se ne more dovolj načuditi jasnim dokazom, visokim nazorom
in pogostoma tudi najličnejšemu jeziku.

Slomšek je že čutil v sebi poseben govorniški dar.  Zatč
je v svetih očetih pred vsemi odlične govornike čital. S v. Janez
Zlatoust  (347—407), sv. Avguštin  (354—430), sv. Gregorij
Veliki  (540—604), sv. Hi j er onim  (331—420) šobili njegovi ljub-

28

ljenci. Glasno in tiho, v samoti in v družbi je prebiral njihova ne¬
smrtna dela. Obraz mu je žarel svetega navdušenja, kadar je iz njih
najlepša mesta prednašal na pamet, ali pa govoril z mladeniškim
ognjem o njih. Molče in zamaknjeni so ga poslušali tovariši. Zdelo
se jim je, da odseva v njem orjaški duh onih duševnih velikanov.
Niso se motili.

A samo površno citati, knjige, kakor pravimo, samo požirati, nič
ne pomaga. Treba je tvarino prebaviti ter si jo ohraniti za vse čase.
Kaj je torej Slomšek storil v ta namen? Že v prvem letniku si je
napravil repertorij,  to je obširno knjigo, v katero je kakor če¬
belica marljivo zbiral najlepše izreke, dobre prilike, izborne pripo-
vesti in najmodrejše nauke. Vse si je zvesto zapisal, čedno razvrstil,
in kadar je bilo treba, je zajel iz neusahljivega studenca čudapolnih
modrostij. Zgradil si je vrt ter vanj zasadil najlepše cvetlice s polja
cerkvenega govorništva. Celo življenje je pozneje rabil to svojo
prekoristno knjigo.

Lep opomin za vrle bogoslovce, kako naj njega posnemajo.
Neutrudno naj nabirajo snovi za poznejše delovanje. Le kdor se je
mnogo učil, sme upati na blagonosno in uspešno delovanje; njegova
služba bo koristila njemu in človeštvu. Nevednež pa, bodisi v katerem¬
koli stanu, ne more napredovati; on je sebi, ljudem in Bogu na poti.

Kar je Slomšeku med neobhodno potrebnim učenjem preostajalo
časa, porabil ga je varčno za svoj ljubi slovenski jezik.
V njem se je toliko izuril, da je daleč prekosil vse svoje tovariše.

Za slovenski jezik so bili takrat v obče kaj žalostni časi. V
srednjih šolah se slovenščina skoro nikjer ni redno poučevala. Vse
polno je bilo drugih predmetov, le slovenščine se nikdo ni spomnil.
Kakor da ne bi bila vredna vsaj površnega pouka! Ubogi dijaki
svoje materinščine niso olikali; še celo pozabili so jo. V šoli njenih
milih glasov niso slišali, na stanovanjih je niso govorili, v olikanih
krogih ni bila znana Sčasoma se je mladenič rodnega jezika začel
sramovati. Mnogoteri se po dovršenih latinskih šolah niti s svojimi
stariši sporazumeti ni mogel. Je pač to žalostno bilo!

Nikjer niso tega nedostatka tako živo občutili, kakor v bogo¬
slovjih. V njih se naj odgojujejo bodoči duhovniki za slovenske po¬
krajine. Med ljudstvo naj gredo, a njegovega jezika ne poznajo. Kaj
bodo torej dosegli? Pastirji po planinah in drvarji v gorah se znajo
lepše izraziti, kakor oni v jeziku svojih vernikov. Kolika težava je
to bila za toli važni poklic! Dobri gospodje ravnatelji v bogoslovjih
so na različne načine poskušali take nedostatke odpraviti. A težko je
bilo, ker je učnih močij, slovenščine zadostno veščih, primanjkovalo.

Ravnateljstvo v Celovcu je bilo veselo, ko je slišalo, da je novi
bogoslovec Slomšek tako dobro izvežban v slovenskem jeziku. Pro¬
silo ga je, naj svoje sošolce v slovenščini poučuje.  Se¬
veda je storil to z velikim veseljem, saj je za svoj mili materin jezik
ves plamtel. S posebnim zanimanjem je začel v njem poučevati.

Bil je prvi učitelj slovenskega jezika v celovški
duhovšnici.  Ohranil se je še govor, s katerim je v prvi uri po¬
zdravil vse mile tovariše, ki se hočejo udeleževati pouka. Iz njega

29

se vidi, s kako plemenito vnemo in resnobo se je poprijel vele-
važnega podjetja.

Njegov trud ni bil zastonj. Priden je bil on, pridni so bili nje¬
govi učenci. Z dobro voljo in vztrajnostjo se pa vse doseže.

Tovariši so se toliko naučili, da je ravnateljstvo po dokončanih
šolah Slomšeku v posebnem pismu s spoštovanjem priznalo njegove
zasluge. Pisal mu je za izobrazbo bogoslovcev ves goreči ravnatelj:

Častiti gospod Slomšek!

Veliko ste se trudili štiri leta s poučevanjem svojih tovarišev v
slovenščini. Dosegli ste velike uspehe, kakoršnih nikdo pričakovati ni
mogel. S svojo gorečnostjo in ljubeznivostjo ste vcepili v mlada srca
potrebno ljubezen do onega jezika, v katerem bodo gospodje morali
kmalu učiti in z ljudstvom občevati. Sedaj se znajo vsi dobro izraziti,
več jih je tudi v pisavi popolnoma zmožnih materinega jezika.

V imenu prevzvišenega in v imenu vsega ravnateljstva Vam
torej prisrčno častitam ter se Vam ob jednem zahvaljujem za preveliki
trud, ki ste ga imeli pri poučevanju.

Bog Vam stotero povrni, kar ste dobrega storili iz čistega na¬
vdušenja za izoliko svojih tovarišev in v prospeh dušnega pastirstva!

Iskrena hvaležnost moja in vseh Vaših tovarišev
Vas bo spremljala po potu Vašega življenja, katero
naj Bog blagoslovi!

Na tako lepo pismo je bil pač Slomšek lahko ponosen. Res,
velike zasluge si je pridobil za svoje ljubljene tovariše; a on si jih
ni sebi pripisoval, bil je preskromen. Dozorelemu možu je bil po¬
doben, ki se dobri stvari žrtvuje, a plačila ne zahteva, niti ne pri¬
čakuje. Sovrstniki so rekli o njem: „ Slomšek živi samo za
bogoslovno učenost in za slovenski jezik.“

Vendar je žel za svoj trud bogato plačilo, ki je več vredno,
kakor vsi zakladi sveta, namreč brezmejno ljubezen in visoko hva¬
ležnost svojih sošolcev. Njega je vse rado imelo. V družbi je bil
malokdaj, a pri drugih v mislih vedno. On je govoril le z malokomur,
a o njem so govorili vsi. Ganljiva so pisma, večinoma še ohranjena
v njegovi zapuščini, katera so mu pisali razni tovariši v počitnicah.
Iz njih veje duh prave, nesebične ljubezni in brezpogojne vdanosti
do njega.

A tudi z nekim spoštljivim strahom so zrli nanj sošolci. Zdel
se jim je več, kakor sodrug. Že takrat si je marsikdo mislil: Sl o ni¬
še ka še čaka velika čast.

Jednako so ga cenili vsi gospodje profesorji. Bili so o njem
polni hvale. Naravno je tedaj, da so mu podelili odlikovanje: Bil
je po dovršenem tretjem letu dne 8. kimovca leta 1824.
posvečenvmašnika.

To je bil za njega dan največjega veselja v vsem življenju.
Lepšega ni doživel. Nepopisna je bila njegova sreča. S kraljem
Davidom je oduševljen vzdihnil: „To je dan, katerega nam je dal
Gospod; veselimo in radujmo se na njem!“

30

Za novomašnika je posebno važno vprašanje, kje bo novo sveto
mašo pel. Kdor ima ljubi dom, stori to v rojstni župniji. A Slomšek
ga ni več imel. V treh letih so se mu družbinske razmere strašno
izpremenile. Stariši so mu pomrli, brez njih pa tudi v rojstni hiši ni
več prave radosti. Slomšek je bil postal sirota.

Kmalu po svojem duhovskem posvečenju je šel na Ponikvo.
Tam je okusil nekoliko kapljic grenkega pelina, katere mu je božja
roka prilila v sladko kupo nebeške radosti. Obiskal je groba pre¬
drage matere in nepozabnega očeta. Solze, ki jih je tam jokal, so
prebridke. Zdelo se mu je, da stoji pred materjo. Dala ga je nekdaj
v šolo; pritrgovala je svojim ustom, da bi le njemu pomagala. Kako
je hrepenela, da bi postal duhovnik! Sedaj je njena prošnja izpolnjena.
Sedaj ji hoče njen sin podeliti novomašniški blagoslov, položiti po¬
svečene roke na njeno glavo, peljati jo pred oltar ter ji podeliti telo
odrešenikovo. Vse je pripravljeno, samo  nje  ni!  V tihem
grobu že sladko spava.

To je bila grozna misel za Slomšekovo rahločutno srce . . .

A vendar nekdo še živi, ki njega ljubi z materino ljubeznijo:
njegov največji dobrotnik — Pražnikar.  Ni sicer več na
Ponikvi. Postal je med tem župnik v prijaznem Olimju, doli blizu
hrvatske meje. Na njegovih ramah je nekdaj slonela vsa teža mnogih
skrbij in obilnih stroškov za Slomšekovo šolanje, njemu pristaja torej
tudi čast in veselje slovesnega dneva nove maše.

Slomšek se odloči v Olimju peti prvo sveto mašo.  Kakor
blagi oče je peljal Pražnikar Slomšeka pred oltar Gospodov. Tudi
cerkveni govor je prevzel za primicijo. Vpeljal je na tak način v
duhovsko službo onega, ki je kmalu postal dika in ponos, cvet in
vzgled vsega duhovenstva lavantinske škofije.

Olimska župnija se sme srečno imenovati, da je v njeni staro¬
davni cerkvi slaven škof obhajal novo sv. mašo. Od istega dneva je
vedno srčno ljubil Olimje. Kot škof je lepo pisal o njem v Ješe-
nakovem životopisu: „Med zelenimi gorami, po katerih košato bu¬
kovje, pa tudi visoko kostanje raste, v lepem vinskem kraju blizu
Sotle, stoji Olimje v tihi dolini. Zvel. Hema, ki je v teh krajih rojena,
pravijo, da je počivala v tej samoti in dala v studencih postaviti ka¬
pelico Mariji devici. Pozneje so belim menihom, nasledovalcem sv.
Pavla puščavnika, pozidali lep samostan in postavili veliko cerkev,
ki je še zdaj dragocena igla te tihe dolinice.“

Najlepši dan pa je olimski cerkvi in župniji, sploh celi „tihi
dolinici" pripravil Slomšek. Bil je to slovesen, častitljiv dan, druga
nedelja po Marijinem rojstvu, dne 19. kimovca 1824. Od vseh stranij,
celč daleč s Hrvatskega so prihiteli tisočeri verniki. Od sosednjih
župnij pa je hotelo vse zraven biti. Ne zastonj.

Kdo bi se ne veselil nove maše? Kakor je jasno pomladansko
jutro polno blagosti in krasnega cvetja, polno zdravja in sladkega
petja, tako veseli in srečni so dnevi novega mašnika. Steze in ceste
so s cvetlicami potrošene. Vsa^ soseska se raduje. Črez hrib in dol
doni blagoglasno zvonjenje, buči gromovito streljanje, odmeva ubrano
petje. Hiša božja je, kakor nevesta, praznično oblečena, z rožicami

31

opletena. Ves okraj oživi. Vernemu srcu se zdi, da se o taki slo¬
vesnosti preselijo nebesa na zemljo. Mnoga solza veselja se utrne,
posebno novomašniku, ki bi tolike sreče ne zamenjal za kraljevo
krono. Ni lepšega obhajila, ne bolj veselega shoda na Slovenskem,
kakor je nove maše zlati dan. Zat6 pa velja povsod pregovor: „Nove
maše ne zamudi, če tudi podplate razdereš!“

Olimje je bilo pa tudi iskreno hvaležno, da mu je izkazal
Slomšek toliko čast. Vse se je ogrnilo v praznični kras in sijaj.

K slovesnosti je mnogo pripomogel gospod Pražnikar, ki je za
svojega gojenca hotel vse darovati. On je bil izvrsten cerkveni go¬
vornik. Slovel je daleč okoli. Pri Slomšekovi novi maši je govoril
„o veselju in žalosti v duhovskem p okli  c u“, a tako lepo
v plamenitih besedah, da je ljudstvo hrupno jokalo in ihtelo. Se dolgo
vrsto let je ostala tista pridiga v dobrem spominu med ljudstvom.

A kmalu mine nove maše neprimerljiva slovesnost Zvonovi
odklenkajo, godci utihnejo, šumeče veselje poneha. Hitro je treba
zopet na delo.

Tudi Slomšek se je takoj po svoji novi maši moral vrniti v
Celovec, da bi tam dopolnil še četrto leto bogoslovja. Povišan je v
časti in stanu, a jednak si ostane v marljivosti in v drugih čednostih.

S prejšnjo gorečnostjo se zopet poprime potrebnih naukov
četrtega, zadnjega leta, ki so morebiti najvažnejši v celem bogoslovju.
Ozirajo se namreč večinoma na dušno pastirstvo v ožjem pomenu, v
katero bo treba bogoslovcu kmalu vstopiti.

Meseca malega srpana 1. 1825. je dovršil Slomšek svoje bogo¬
slovne nauke in se poslovil od blažene hiše, kjer je užil toliko dušnega
veselja. Obogatel je na razumu s premnogimi lepimi vednostmi, srce
pa je okrepil in požlahtnil z najlepšimi čednostmi.

Odšel je na službo.

IV. Slomšek duhovnik.

„Duhovskega življenja vesela pomlad je srečni čas mašnikovega
posvečenja, a nova maša je rožni cvet pravega služabnika božjega,“
pravi Slomšek. Kmalu potčm pa sledi doba javne delavnosti. Po
dokončanih šolah je treba duhovniku iti v vinograd Gospodov.
Začnejo se najbolj pomenljiva leta v življenju, ki mu dado pred
ljudmi in pred Bogom pravo veljavo. Pomišljati se ne sme, kam bo
šel. Kraja izvoliti sam ne more. Kamor ga pošljejo, tja mora iti.
Blagor mu, če je le z vsakim krajem zadovoljen, katerega mu od-
kaže duhovska gosposka! Gotovo bo srečen, kakor je bil naš Slomšek,
ki je z veseljem šel na določeno župnijo. Postal je

kaplan na Bizeljskem.

Daleč tjadoli ob Sotlo  so ga poslali iz Celovca. Z 28. vel.
srpanom 1. 1825. je moral nastopiti svojo prvo službo.

Sv. Lovrenc na Bizeljskem  — tako se glasi pravo imč —
je starodavna, imenitna župnija. Kraj je zelo lep in prijeten. Cela
župnija ni drugega, kakor velik vinograd. Bizeljsko vino je posebno

32

takrat daleč slovelo, kakor bo črez nekoliko let brez dvoma zopet
Bizeljčani so svojo izvrstno kapljico pošiljali na Kranjsko, Koroško
in gornje Štajersko; povsod je bila v veliki časti. Časi so bili dobri,
leta rodna, pridelka je bilo skoro zmeraj dovolj. Vinorejstvo jim je
donašalo obilno denarja; bili so res premožni. Malokje se je videlo
toliko srebrnih križevač in zlatorumenih cekinov, kakor na Bizeljskem.
Živeli so ljudje tamkaj dobro, vedno veselo. O bratvi so se radostne
in poskočne pesni cele tedne razlegale po bogatih bizeljskih goricah.
Zraven so bili Bizeljčani zel6 gostoljubni in iz srca dobri. Tujec je
bil vselej z bratovsko ljubeznijo sprejet in z vso le mogočo prijaz¬
nostjo postrežen. Zatč se je na Bizeljskem vsakomur dopadlo.

Tja je prišel mladi kaplan Slomšek. V Št. Andražu na Koroškem
je še opravil duhovne vaje v namen, da bi mu Bog blagoslovil bo¬
doče delovanje.

Poln sladkega upanja, s svetim navdušenjem za svoj vzvišeni
poklic je prišel k Sv. Lovrencu. Obilno delo ga je čakalo, kajti v
verskem oziru je bilo treba spodaj ob meji marsikaj storiti. Novega

kaplana je čakalo široko polje,
katero bo treba lepše obdelo¬
vati, kakor je bila dotlej na¬
vada vsled takozvanega „jože-
finizma“.

Slomšek je bil vzgle-
den dušni pastir. Ves vnet
za svoje dolžnosti, je koprnel
doseči svoj najvišji smoter:
čast božjo in zveličanje
izročenih ovčic.  Kakor že
prej, ljubil je tudi sedaj tiho
samoto. Bil je resnega značaja,
proti samemu sebi oster, neiz¬
prosen, proti vdanim vernikom pa poln milobe in prikupljive ljubezni¬
vosti. Vedno je bil vztrajno delaven. Prižnica in izpovednica sta mu
bili najljubši. Svoja duhovska opravila je izpolnjeval z ganljivo na¬
tančnostjo. Noben trud mu ni bil pretežaven, vsako dolžnost je vestno
dovršil. Ne le Štajerci, temveč tudi Hrvatje v sosednji pokrajini, ki
so bili v vsakem oziru zapuščeni, so se zatekali k njemu in iskali
pri njem z otroško ljubeznijo dušne tolažbe in pomoči. Po cele dneve
so oblegali njegovo izpovednico. Rad bi bil vsem ustregel in spravil
z Bogom grešna srca.

Zaradi občudovanja vredne .delavnosti je bil povsod priljubljen.
Vsakdo se je veselil njega videti; a srečnega se je čutil, kdor
gaje  slišal.  K njegovim pridigam so prihajali ljudje daleč iz oko¬
lice; po celi sotelski dolini je slovelo njegovo ime. Kadar je on
pridigoval, je bila cerkev vedno pretesna. Z apostolsko gorečnostjo
je oznanjeval božje nauke, lomil kruh angeljski in vodil svoje po¬
slušalce na pot svete resnice in zveličalne čednosti.

A ne samo na Bizeljskem, tudi po drugih župnijah so ga hoteli
slišati. V Kapelah, v Dobovi, na Sv. gorah in na Hrvatskem je po-

33

gostoma s svojimi nedosežnimi cerkvenimi govori vnemal verno
ljudstvo. Njegovo posebno nadarjenost in zmožnost v dovršenem
govorništvu so priznavali vsi jednoglasno. Med ljudstvom je bil
splošno razširjen pregovor: „Gospod Anton govorijo, kakor
da bi rožice sadili.“

Slomšek pa svojega plodonosnega delovanja ni omejil samo na
cerkev in svojo ozko sobico. Ne, šel je tudi ven med preprosto
ljudstvo. Hotel je narod spoznati v vsem njegovem delovanju in
gibanju. Zat6 je rad hodil med ljudi. Nobenega povabila ni od¬
klonil; kdor ga je obiskal, temu je vrnil čast.

Kadar je prišel v družbo, ni bil odljuden ali čemeren; nasprotno,
poln veselja in nedolžne šale je bil. Prava pobožnost je vselej priljudna
in vesela. V krogu svojih prijateljev je vse nedolžno razveseljeval.
Povsod je imel prijateljev. Obiskal je rad bogatina in siromaka; za
vsakega je imel dobro besedo in prijazno srce. S svojim, kakor srebro
čistim in milodonečim glasom je kaj rad prepeval poštene, kratko¬
časne pesmice.

Pesen je v družbi najslajše veselje. Lepa pesen vsakogar gane;
poštenemu srcu je najprijetnejše razvedrilo. A žalibog, da nekateri
ljudje tako razuzdano prepevajo, in sicer pesni, ki nikomur ne ko¬
ristijo in nikogar prav ne razveseljujejo; samo strasti in hudo po¬
želenje budijo, zraven pa pohujšujejo nedolžnost. To ni lepo.

Na Bizeljskem je bilo pogostoma slišati petje, ki je moralo glo¬
boko žaliti poštenega človeka. Kdo bi se temu čudil? Tujci, ki so
tjakaj prihajali, so prinašali s seboj take pohujšljivke. Lepih, čednih
pesnij skoro nihče ni poznal; nikjer jih ni bilo čuti.

Da bi nesramne odpravil, začel je Slomšek sam zlagati prilične
pesni. Saj je imel pevsko žilo. Njemu je nehotč privrela nova pesen
iz srca, kakor bister studenec iz skalovja. Tako so takrat nastale
pesni, izmed katerih jih je mnogo še dandanes znanih med ljudstvom.
Postale so prava lastnina slovenskega naroda, akoravno so že sem
ter tja pozabili, kdo jih je zložil. Mladeniči in dekleta jih prepevajo,
pravo veselje še le one prinesejo v družbo. Kdo ne pozna one lepe
in povsod priljubljene pesni:

Zdravica

Sloven’c Slovenca vabi,

Če se ti pit’ ne gabi,

Le pridi v gor’co k nam,

Smo dobre volje tam!

Bomo eno zapeli,

Da bomo vsi veseli;

Vsa žalost naj neha,

Kjer vince je doma.

Visoke so gorice
In žlahtne so trtice,

Ki pri nas rastejo,

Nam vince dajejo.

A. M. Slomšek.

Slovencev.

Vinograd obdebvati
Sloven’c vsak mora znati.
Kdor delal prav ne bo,
Naj pije le vodo!

Še trte se solzijo,

Predno vince rodijo,

Naj tudi se poti,

Kdor vince pit’ želi.

Po pameti ga pijmo,

Da pamet’ ne zgubimo;
Kak’ grdo bi pač b’lo,

Ne znati kam dam6.

3

34

Kdor vince prav zauživa,
Veselje v srce vliva;

Če srce dobro ni.

Ga vince le skazi.

Zdaj kupico nalijmo,

Na zdravje tvoje pijmo,
Ki si povabil nas,

Da nam je kratek čas.

Napij še ti zdravico,

Za družbe veselico;

Če prazen bo bokal,
Boš pa za druz’ga dal!

Na Bizeljskem so prvič to zdravico pod Slomšekovim vodstvom
peli. Ravno tako je na Bizeljskem nastala ona še bolj udomačena:
^Veseli hribček £i ,  ki ni posneta po kakšni narodni, temveč je
izvirna Slomšekova pesen:

En hribček bom kupil,
Bom trte sadil,

Prij at’lje povabil,

Še sam ga bom pil.

Že čriček prepeva,
Ne more več spat’,
V trgatev veleva,
Spet pojdemo brat.

Tam gori za hramom
En trsek stoji,

Je z grozdjem obložen,
Da komaj drži.

Konjički škrebljajo
In voz’jo težko,

Ker vince peljajo,
K’ je močno sladko.

Prelepo rumeno,

Ko čisto zlato —

Le pijmo pošteno
Prežlahtno blag6!

Slomšekove pesni so se po celem okraju hitro razglasile. Vsem
so kaj dobro dopadale. In to po pravici, ker so tako lepe, preproste,
v čisto narodnem duhu zložene. Kar je pa največ vredno: iste
imajo v sebi zdravo jedro poštene vsebine.  Kmalu so iz¬
podrinile prejšnje nespodobne pritepenke. V veselih družbah je bilo
odslej mnogo dobre volje, ki pa ni nikogar pohujševala in nikogar
oblila z rudečico po licu.

Slomšek je to pač modro uravnal. Narod je hotel blažiti, ljudstvo
navdušiti za poštenost in lepo obnašanje. Cesar ni mogel v cerkvi
doseči, kakor je želel, izkušal je po svojih lepih pesnih pridobiti.
Dosegel je svoj namen. Preustrojil je družbeno življenje. Odpravil
je nespodobno petje iz svoje župnije, kar je gotovo v nravstvenem
oziru velikega pomena.

Če sveto prepevaš, skušnjava beži,

In angelj te varuh posluša;

Nesramnega petja se škrat veseli,

In angelj te varuh zapušča.

Slovenci naj bodo povsod, na tujem in doma, pri veselicah in
slovesnostih vedno čednega, vzglednega vedenja; potčm nas bo svet
spoštoval.

A Bizeljčani niso imeli dolgo priljubljenega Slomšeka med seboj.
Kmalu jih namreč mora zapustiti. Višje povelje ga kliče v drugi kraj.
Žalovanje za njim je bilo na Bizeljskem nepopisno. Njegovo slovo
je bilo pretresljivo. Solz se je mnogo prelilo, otroci in starčki, možje

35

in žene, vse je vpilo za nepozabnim gospodom kaplanom. Dne 30. mal.
travna 1. 1827. se je odpeljal iz kraja, v katerem je prvič sejal seme
nebeških resnic.

Ne odide s težkim srcem, dobro vedčč, da je to njegova dolžnost.
Čemu tudi žalovati? Saj on sam pravi: „Pač ni lepše službe na svetu,
kakor jo imajo gospodje kaplani. Brez velikih posvetnih skrbij gredo
lahko iz jednega kraja v drugega, prav po apostolsko, kakor svoje dni
Jezusovi učenci, ki jih je poslal božji učenik po svetu oznanjevat
božjega kraljestva veseli glas. V jedni roki sveti evangelij, v drugi pa
znamenje svetega križa pridejo, in z veseljem jih sprejmejo povsod
verniki. Po hribih in dolinah gredo za Jezusovimi ovčicami, krščujejo
otroke, učijo mladino, pripravljajo bolnike za dolgo večnost. In kadar
vzamejo od jedne službe slovo, udirajo se solze za njimi. “

Dne 1. majnika 1.1827. je nastopil Slomšek svojo drugo službo kot

kaplan pri Novi cerkvi blizu Celja.

Da je ostal tudi tukaj zvest svojim sklepom in načelom, ni treba
posebej naglašati. Našel je dobro, bogoljubno ljudstvo, kateremu je
postal preblag dušni voditelj. Novocerkovska župnija je že od ne¬
kdaj slovela zaradi svojih cerkvenih svečanostij, s Slomšekom je pa
še dobila najboljšega pridigarja, neutrudnega izpovednika, sploh —
v vsem odličnega duhovnika.

Kakor na Bizeljskem, tako je tudi pri Novi cerkvi Slomšek
nabožne in poljudne pesni zlagal. Tam je med drugimi nastala krasna

Večernica.

Glejte, že solnce zahaja,
Skoraj za goro bo šlo;

Hladen počitek nam daja,
Pojd’mo veseli damo!

Čujte zvoniti!

Počivat zvoni.

Zvoni, le zvoni nocoj,
Sladko počivat zapoj!

Čujte po drevju šumeti,
Glejte^kak’ vetrc pihlja!

Urno! Že začne mračiti,
Hitro, da bomo doma.

Čujte zvoniti!. , .

Delo smo danes storili,

Naj se vsa vas veseli.

Bomo se tud’ poživili,

Že se večerja hladi.

Čujte zvoniti! . . .

Sed’mo za mizo in jejmo
S pametjo božje dari;
Srce hvaležno imejmo
Stvarniku, ki nas živi!
Čujte zvoniti! . . .

Vzemimo jedi in pijmo
Sladkega vinca bokal;
Svoj’ga očeta hvalimo,

Ki nam tak’ dobrega dal!
Čujte zvoniti! . . .

Zdaj si počijmo po volji;

Naj nas petelin vzbudi,
Kadar škrjanček na polji
Jutrnjo pesen slovi.

Čujte zvoniti!

Počivat zvoni.

Zvoni, le zvoni nocoj,
Sladko počivat zapoj!

Vsi bomo enkrat zaspali,

V miru počivali vsi,
Delo za vselej končali,

V hišo očetovo šli:
Takrat, zvonovi,
Zvonite lepč,

Klič’te k očetu dam6,
Klič’te nas v sveto neb6!

36

Ni-li to ganljiva pesen? Kako ljubko in milo se razlegajo njeni
glasovi, ko jo žanjice, domu gredčč, prepevajo v mraku! Bralci in
bralke po vinskih goricah z njo hladni večer pozdravljajo, pastirji
po planinah se poslavljajo z njo od zahajajočega solnca! ...

Da se je Slomšek s svojim delovanjem vsemu ljudstvu prikupil,
je lahko uvideti. Bilo je v vsakem oziru res hvale vredno.

Priljubljen pa ni bil samo pri svojih vernikih, tudi njegovi pred¬
stojniki so poštah pozorni nanj. Pobožnost, gorečnost in neupogljiva
vnema njegovega življenja so zaslovele v visoke kroge. Slomšekovo
ime se je že večkrat z veliko pohvalo v imenovalo tudi pri škofovskem
sedežu v Št. Andražu na Koroškem. Škof Ignacij Fr. Zimmermann je
želel Slomšeka dobiti v svojo bližino. Le-ta si višje službe ni želel.
Kot kaplan se je čutil neizmerno srečnega. Tudi ni bil častihlepen,
kajti po njegovih lastnih besedah je bila „ponižnost njegova
družica, zadovoljnost pa njegova gospodinja".  Rad bi
bil celo življenje ostal preprost kaplan.

Toda odkritosrčna želja premilostljivega knezoškofa je obveljala.
Slomšek je moral med splošnim žalovanjem dne 21. vinotoka 1.1829.
zapustiti kaplanijo v Novi cerkvi. Pet dnij pozneje je nastopil novo
službo v koroškem glavnem mestu, v Celovcu. Podeljena mu je bila
zelč lepa, ugledna in vplivna služba, ki je pa zraven ravno tako
težavna in polna odgovornosti. Postal je

spiritual v celovškem bogoslovju.

Spiritual ali duhovni voditelj ima silno važno opravilo. Njegova
dolžnost je, voditi bogoslovce na potu dušne popolnosti in jih v tem
vredne pripraviti za duhovski poklic. Gojiti mora z navdušeno in

vneto besedo v njih mladih
srcih pobožnost in bogoljub-
nost, a z lastnim vzgledom
jim kazati živ vzor pravega
duhovnika. Vsak dan mora
imeti pred njimi premišlje¬
vanje; uči jih svete obrede in
jim kaže, kako se jim bo vesti
v duhovskem stanu.

Blag duhovnik si ne more
želeti lepšega polja za svojo
delavnost, kakor je v službi
spiritualski. Za vso škofijo,
za ves duhovski stan je od¬
ločilnega pomena.

Iz pokorščine do svoje
oblasti je prevzel Slomšek to
službo. Po svojih čednostih in
dušnih zmožnostih je bil za
njo sposoben, kakor nikdo
drug ne. Vse se je veselilo
Cerkev in bogoslovje v Celovcu. novega spirituala, le on sam

37

je z nekim strahom gledal v prihodnjost. Vedel je, da vsa človeška
krepost nič ne pomaga, ako Bog ne podeli svojega blagoslova. A
kdo sme na njega gotovo računati? Zat6 se je pobožno pripravljal na
svojo novo, častno službo.

Ko jo je pa prevzel, oklenil se je iste s celo dušo in s celim
svojim srcem. Vse moči je le njej posvetil. Uspeh se je kmalu
pokazal. Slomšek je rčs postal duhovni oče svojim ljubljenim bo¬
goslovcem.

Zlasti si je v svojih vsakdanjih cerkvenih govorih in premišlje¬
vanjih prizadeval, da obudi v njihovih srcih versko gorečnost in
apostolsko ljubezen do duhovskega poklica. Z ognjevitimi opomini
jih je vnemal, naj bodo nekdaj neutrudljivo delavni na prižnici in
v izpovednici.  Jasno jim je razlagal visoki pomen cerkvenih
bratovščin in pobožnih družb,  ki so dandanes silno važne.

Seme svetih čednostij pa, katero so sejale njegove besede, je
zalivala vroča molitev, zorilo pa solnce prelepega vzgleda.

Se nekaj je bogoslovcem posebno polagal na srce: „skrb za
šolo“.  Šola je bila takrat med ljudstvom zanemarjena, mnogokje je
niti poznali niso. Slomšek pa je bil velik prijatelj dobrih šol, njihov
neustrašljiv branitelj in podpornik. Zato je bogoslovcem zopet in
zopet priporočal, naj se marljivo vadijo in pripravljajo na šolski
pouk, naj pozneje šole ustanavljajo in zidajo, naj vestno pazijo na
skrbno odgojo izročene jim mladine.

Pri ljudski vzgoji je zelo pomenljiv pripomoček tudi pravilno
petje. Slomšek sam je bil izvrsten pevec. Vajen je bil tudi godbe
na glasovirju in na goslih, česar se je bil naučil že na gimnaziji.
Godba je vsakemu človeku koristna, duhovniku pa takorekoč potrebna.
Koga ne razveselijo njeni sladki glasovi. Dela nam kratek čas, sladi
nam življenje, divno poveličuje cerkvene in svetne slovesnosti. Kot
spiritual se je Slomšek še dalje učil godbe, okrog sebe pa je zbiral
vrle pevce-bogoslovce; z njimi je prepeval in vnemal njihova srca
za dobro petje, katero naj pozneje med ljudstvom gojijo. Lepo cer¬
kveno petje je bistveni del javne službe božje. Kjer lepo pojejo, tja
vse rado zahaja k cerkvenim opravilom. Tam se srce vname božje
ljubezni, kjer čuje mogočno doneti čast in slavo božjo v blagoglasnih,
veličastnih pesnih. Zdi se, da tam angelji pomagajo pri sv. daritvi.
V taki cerkvi je krasno!

Duhovnikovo najmočnejše orožje v pretežavni službi je njegova
beseda.  V njej mora biti posebno izvrstno olikan. Z njo skoro vse
premore, brez nje mu je plodonosno delovanje nemogoče. Slomšek
se je radi tega veliko trudil, svoje bogoslovce dobro izvežbati v
govorništvu ali homiletiki.

Glavni pogoj za vsakega spretnega govornika je, da svoj jezik
popolnoma v oblasti ima. V tem oziru pa je bila ob Slomšekovem
času največja težava, ker v slovenščini nikjer ni bilo rednega pouka.
Ko je bil Slomšek bogoslovec, je prevzel on, kakor je bilo že omenjeno,
pouk svojih tovarišev v slovenščini. Po njegovem odhodu je bilo vse
zaspalo. Sedaj je poučevanje v materinem jeziku zopet uvedel. Po
dvakrat na teden je zbiral okrog sebe svoje prostovoljne učence. Vsi

38

slovenski bogoslovci so z velikim veseljem sledili njegovim preda¬
vanjem, pa tudi nemški so se začeli pečati s slovenščino.

Kdo bi dvomil, da je taka služba preobložila Slomšeka z delom.
Izvrševati jo v tolikem obsegu je mogel le on s svojim jeklenim
značajem. Delal je noč in dan; marljivost njegova je bila čudovita.

A vendar ni izpolnjeval le svojih ožjih dolžnostij z največjo
natančnostjo, temveč kaj rad je pomagal tudi svojim duhovnim so¬
bratom. Pridigoval je mnogokrat v različnih mestnih in zunanjih
cerkvah. Poznal in ljubil je odličnega govornika ves Celovec^ in
njegova okolica. Posebno so bile zaslovele njegove pridige v čast
sedmih žalostij matere božje, natisnjene v „Drobtinicah" 1. 1857., katere
je imel v cerkvi sv. križa nad Celovcem. Od daleč je prihitelo ljud¬
stvo jih poslušat Bila je taka gneča, da je moral že ob dveh popoldne
priti, kdor je hotel dobiti v cerkvi prostor za pridige, akoravno so
se še le ob štirih začele. Ves hrib je bil natlačen ljudstva. Rekli so,
„da še tukaj ni bilo nikdar slišati tako lepo pridigovatiA

Na ljudstvo pa ni hotel samo s sveto besedo v cerkvi vplivati,
temveč tudi s poučnimi spisi in knjigami. V tem oziru si je pridobil
največje zasluge. Začetek njegovega plodonosnega delovanja je bil
prav za prav sedaj v celovškem bogoslovju.

Z vsem srcem je bil vnet za blagor, za probujo in za na¬
predek slovenskega naroda. A z velikim obžalovanjem je
opazil, da istemu primanjkuje najpotrebnejših pripomočkov. Vrl mož
pa pomanjkanja ne sme samo opaziti, poglavitna dolžnost njegova je,
da ga odstrani.

Tako je storil dični Slomšek. Začel je spisovati koristne knjige.
Za' svoje poslušalce v bogoslovju je spisal lahko umljivo „Slovnico
slovenskega jezika“. Narekoval jo je več let bogoslovcem, in
prepisi so romali od roke do roke, od dežele do dežele. Prvotni
rokopis je še sedaj v njegovi zapuščini.

Za ljudstvo je spisal dve lepi knjigi, katerih ni moči prehvaliti:
za mladeniče „Zivljenja srečen pot“, a za dekleta „Krščansko
devištvo“. V prvem delu obeh knjig razlaga dolžnosti za mlade¬
niče, oziroma za dekleta, v drugem delu so pa za vsak dan v letu
ganljiva berila iz življenja slovečih svetnikov in svetnic. Životopise
drugega dela so sem ter tja sestavili bogoslovci, kateri so na tak
način dobili veselje in pogum za pisateljevanje ter so se vadili v
njem. Obe knjigi sta bili hitro zel6 razširjeni. Do Slomšekove smrti
je doživela prva štiri, druga pa cel6 sedem izdaj.

Za pouk svojih bogoslovcev v govorništvu je spisal izborno
„Homiletiko ££  (vaje v govorništvu), katero je učencem narekoval,
1. 1862. pa izdal v „Drobtinicah“.

Več lepih knjig je obelodanil v tem času. Nastale so „Prijetne
pripovedke za otroke 11 , „Kratkočasne pravljice, otrokom v
poučenje 11 , „Sedem novih pripovedek za otroke 11 , „Martin,
mladi puščavnik 11 , „Dober dar za mlade ljudi 11 , „Dve lepi
reči za mlade otroke 11 , same knjige, ki so se ljudstvu takoj miično
prikupile. Ze iz naslovov se vidi, da se je Slomšek posebno oziral
na mladino; njej je bil največji prijatelj.

39

Pravi biser v jezikoslovnem in nabožnem oziru je „Hrana
evangeljskih  naukov 11 , s katero je svoj narod 1.1835. razveselil.
Zelč pomenljive v slovenskem slovstvu so „Pesni po Koroškem
in Štajerskem  znane 11 , katere je s svojimi bogoslovci in prijatelji
zbral ter izdal s pomočjo gimnazijskega profesorja v Celovcu, Ma¬
tija Ahacelja.

V istini, mnogo knjig je v primerno kratkem času poslal med
ljudstvo. Ne zasluži li torej najsrčnejše zahvale celega naroda?
Njegova dela so bila odslej najti v vsaki hiši, kjer je le kdo vsaj
nekaj čitati znal. Kako so se razmere že v Slomšekovem času iz-
premenile! Ko je hotel prvo knjigo dati v tisk, iskal je za njo
založnika. Pride k Leonu,  znanemu tiskarju v Celovcu. Ponudi
mu svoj rokopis ter ga prosi, naj ga hitro natisne. A Leon z ramo
zmaje, meneč: „Obžalujem, ne
morem; slovenskih knjig ni-
kdo ne kupuje.“ Slomšek mora
knjigo sam založiti in drago
plačati. A kaj se potčm zgodi?

Knjiga je bila v prvem natisku
v nekaterih mesecih razpro¬
dana. Pozneje so se tiskarji
trgali  za izdajo in založbo
njegovih del. Tako je bil Slom¬
šek povzdignil veljavo slo¬
venskih knjig.

V namen,  slovenskemu
ljudstvu koristiti, je osnoval
v Celovcu posebno „slov¬
stveno  društvo 11 . V stano¬
vanju domoljubnega Aha¬
celja  so se po enkrat na
teden zbirali dobri prijatelji,
ki so bili vneti za slovensko
stvar. Navdušeni vodja jim je
bil Slomšek. Prebirali so slo¬
venske spise, lastne in tuje,
popravljali in se posvetovali,
kako bi bilo mogoče vsebino in obliko izboljšati. V njihovih zboro¬
vanjih je nastal marsikateri lep slovenski spis.

Tudi Nemci, posebno uradniki, so prihajali na shode, ker so
dobro vedeli, da se naučijo na njih vedno kaj koristnega in lepega.

Uradnike je Slomšek tudi še posebej v slovenskem jeziku po¬
učeval. Ministerstvo mu je celč dovolilo, da jim sme izdajati izpri¬
čevala o zmožnosti v slovenskem jeziku, ki bodo pred vlado veljavna.
Mnogo uradnikov se je udeleževalo pri Slomšeku slovenskega pouka,
kajti čutili so živo potrebo, znati jezik preprostega ljudstva , ki je
cesarju tako zvesto vdano in za njega s tolikim veseljem vse žrtvuje.
Dobri, vse hvale vredni so taki uradniki, ki se marljivo učijo onega
jezika, v katerem morajo občevati z ljudstvom.

Malija Ahacelj.

40

Pravi katoliški duhovnik ne pozna počitka, ga tudi ne sme po¬
znati; počitka bomo imeli dovolj v grobu, tukaj pa je čas marljivega
dela. Po tem načelu se je ravnal Slomšek. Delu ni bilo posvečeno
samo šolsko leto, temveč tudi počitnice. Ce je položil Slomšek
koncem šolskega leta perč iz roke, vzel je v roko popotno in romarsko
palico. Prepotoval je mnogo dežel: Štajersko, Koroško, Kranjsko,
Hrvatsko; dolgo je tudi potoval po Solnograškem in Avstrijskem.

Hodil je skoro vedno peš; tako potovanje duši in telesu največ
koristi, oba oživlja in krepča. Obiskal je mnogo mest, videl veliko
sveta. A potoval ni samo, da bi se kratkočasil, pouk  je bil namen
njegovih dolgih potov. Ogledoval si je kraje, cerkve, gradove; za¬
pisoval pridno, kar je videl ali slišal kje zanimivega. Obiskoval je
sloveče može, najrajši slovenske pisatelje, da bi se seznanil z njimi
in z njihovimi nazori. S posebnim veseljem je potoval v tuje kraje,
da bi spoznal različne slovanske rodove, njih jezik, šege in navade,
dobre in slabe lastnosti.

Svoja potovanja je gredoč opisoval, sem ter tja je dal tudi potopis
natisniti. Popisovanje njegovega prvega, večjega potovanja od 18. vel.
srpana do 30. kimovca 1833.1. je še v njegovi zapuščini. Potoval je
iz Celovca v v Beljak, Solnograd, Linec na Gornjem Avstrijskem, črez
Dunaj na Štajersko. Naj tu sledi nekoliko odlomkov iz potopisa:

„V Marijinem Celju,  8. kimovca ... Božja pot se mi je zel6
dopadla. Videl sem blaženi kraj, po kojem sem že dolgo hrepenel.
Posebno me je zanimala dolga vrsta slovaških romarjev. Njihov
vodja se je ravno poslavljal od milostne matere. Najprej je glasno
molil litanije, potčm je pa govoril tako navdušeno in ganljivo, da je
vse jokalo in plakalo; videl sem solze ne samo po licu teči, temveč
tudi na tla. Vsi, ki so ta prizor videli, so bili v dnu srca presunjeni.
Mislil sem si: Glej, h kakšnim sklepom je pač človek v takih tre¬
nutkih pripravljen! Da bi le vedno ostali! . ..“

„Gradec,  12. kimovca... Obiskal sem presvetlega knezoškofa.
Prav prijazno me je sprejel. Spoznal sem v njem drugega moža, kakor
sem si ga mislil po poročilih. Povedal sem, da sem spiritual. Rekel
je, da sem za tako službo premlad. Je pač prav sodil..

„Maribor,  13. kimovca sem maševal v grajski kapelici grofa
Brandisa; stregel mi je pri sveti maši mladi grof. Še tisti dan sem
šel popoldne v Št. Peter pod Mariborom, kjer sem v družbi častit¬
ljivega župnika Harmana in mladega pisatelja Murko  ta  ostal do
16. kimovca. Prav prijetno je bilo. Imeli smo slovstvene pogovore...“

„Rečica  (v Savinjski dolini), 26. kimovca .. . Popoldne sem
prišel v Rečico k slavnemu pesniku, župniku J. L i p o 1 d u. A nikogar
ne najdem doma. Grem torej v cerkev. Prijazna stavba se mi je
kaj dopadala, le slike mi niso ugajale. Hipoma zaslišim župnika
okoli cerkve klicati in zapovedovati. Grem iz cerkve, in zunaj mi
že prileti naproti ter pravi: »Na vse strani sem razposlal posle, da
bi vas ujeli!« Hitro prinese debelo knjigo svojih pesnij; prebiramo
in prepevamo jih,  zraven me pa poprašuje, kako kaj sodim o njih.
Po Ljubljančanih, katerim je bil poslal pesni v tisk, pa srdito udriha,
ker so mu jih zavrgli. Ponudi jih meni v natisk. V počitnicah ima

41

vedno nekega bogoslovca pri sebi, kateri mora pri izhodih knjigo
njegovih pesnij^ nositi in peti drugi glas."

Skoz Solčavo se je Slomšek vrnil na Koroško v Celovec.

L. 1834. je prepotoval celo lavantinsko škofijo; popis se ni ves
ohranil.

Zel6 zanimiv je popis tretjega potovanja v letu 1837., v katerem
je obhodil Koroško, Kranjsko, Hrvatsko in Medjimurje. O Ziljski
dolini piše: „Slovani imajo tukaj posebne lastnosti, kakoršnih drugje
nikjer ni najti. V vsaki vasi je lipa, pod njo je oder za godce pri¬
pravljen. Tu se vršijo pri vseh slovesnostih javni plesi, kateri so
hrvatskim zelo podobni in se le v kolu sučejo. Samo device smejo
k njim prihajati. . . Tukaj je konec slovanskega sveta proti severo¬
zahodu, samo krajna imena še kažejo, kako daleč se je nekdaj
raztezal po dolinah na Tirolskem in Bavarskem."

Lepo popiše Bled:  „Grad kraljuje na visoki pečini, odkoder
se kaže najlepši razgled. Ravno na zahodu moli, kakor oče vseh
sosednjih gor, s svojo sivo glavo Triglav proti nebu; proti severu se
raztezajo precej daleč proč Karavanke, na kojih vznožju se vrstijo
najkrasnejše cerkve, proti izhodu je široka planjava proti spodnjemu
Stajerju z mnogimi župnijami in gradovi. Proti jugo-zahodu obdaja
pečino z neskončno globočino jezero, in dalje doli proti gorovju po¬
zdravi popotnik Savo, ki priteče iz bohinjske zibelke. Ravno sedaj
so zapeli na otoku dražestni zvonovi. Na nasprotnem pobrežju je
videti velika ladija z mnogobrojnimi, belo oblečenimi deklicami.
Mrtvaški izprevod na jezeru! Jedini sin starega očeta je šel ob jezeru,
padel v vodo in se utopil. Sedaj jadra h grobu. Bela pot se po¬
časi vleče za ladijo, počasi izginja brez sledu. Ladija postoji — in
mrtveca položijo v grob. Ecce sortem! Podoba našega življenja."

V Ljubljani  se je seznanil in sklenil prijateljstvo s slavnim
slovenskim pesnikom Prešernom.  Prek Zatičine  je prišel v
St. Jernej  na Dolenjskem. Tamošnjega župnika Martina Raka
zelč pohvali: „Njegovi trije kaplani morajo pod njegovim vodstvom
oskrbovati nedeljsko šolo v treh oddelkih. Kadar mladina nedeljsko
šolo dovrši, dobi vsakdo lepo molitveno knjigo v spomin. Župnik
je že naročil 100 izvodov moje knjige: »Življenja srečen pot«
za svojo župnijo. Vse bolnike cele župnije on sam oskrbuje; za
stare siromašne ljudi ima v vasi posebno bolnišnico; njegova gosto¬
ljubnost je po celi deželi znana kakor pregovor. Njegovo geslo je:
Več ko dam, več imam. O njem se lahko reče: Vsem je vse postal,
omnibus omnia factus."

Crez Leskovec  je prišel na Videm  in potčm v Dobovi
na hrvatsko mejo.

O Zagrebu  piše: „Moj namen, da sem obiskal Zagreb že če-
trtokrat, je bil, da se seznanim z izdajateljem »Ilirskih no v in«
in »Danice«.  Madjari so namreč pred nekaterimi leti vsem ogrskim
deželam vsilili madjarski jezik; skovali so celč postavo, da se ga
morajo dijaki na vseh zavodih učiti 8 let; njih narodna brezobzirnost
jih je gnala celo tako daleč, da so zapovedali v čisto slovanskih ali
nemških krajih madjarski pridigovati, in če so se kmetje o tem pri-

42

tožili, da ne razumejo madjarskih pridig, so dobili 15, 20, 25 batin
po hrbtu. Tu so se pojavili prvi glasovi proti madjarizovanju. Med
drugimi je izšla v Karlovcu knjižica z naslovom: »Ali naj po¬
stanemo Madjari?«  — Da se madjarski jezik vsiljuje, bilo je v
njej tako jasno in prepričevalno dokazano, da so madjarski izdajalci
nesli knjigo v procesiji na vislice in jo pribili tam na hlod. V tem
času se je na Hrvatskem osnovalo društvo domorodcev, kateri so
sklenili madjarstvo zaprečiti. * Njim na čelu stoji mlad, nadarjen mož,
dr. Ljudevit Gaj,  iz Krapine v Zagorju. Ustanovil je hrvatski
časnik za Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo in se združuje z najbolj
nadepolnimi moži teh dežel. Njegova misel je: v Iliriji, katera naj
obsega vse Jugoslovane od Varne do Gorice in od Kotora do Celovca,
doseči jedin pismeni jezik. Njegova prva zasluga je, da je odstranil
staro, zmešano hrvatsko pravopisje, in da je uvedel novo, čisto pre¬
prosto, češkemu podobno, ki se laže čita in piše. Le jezik je nam
Slovencem nekako težko razumljiv, ker se je Gaj bolj Srbom in
Hrvatom bližal, da bi nje zase pridobil . . . Zvečer sem šel na ured¬
nikovo stanovanje in sem našel tam cel zbor nadepolnih, cvetočih,
mladih mož iz vseh pokrajin Ilirije, celč različnih ver; vsi so me z
velikim veseljem pozdravili kot »Ilirca iz Koroške« ter me povabili
k večerji v »Narodno kavarno«. Sprejel sem povabilo in šel v ka¬
varno, kjer so bili zbrani Slavonci, Dalmatinci, Varaždinci, Zagorci,
Grki, katoliki, doktorji prava in profesorji. Večerjali smo skupno
ter se pogovarjali o slovanstvu, godci so godli narodne napeve, kmalu
so zapeli tudi narodne pesni, na vse narodne pisatelje se je napivalo
z »Bog živi!« Večer je bil prav prijeten. Ob 11. uri me je spremljala
vsa druščina na moje stanovanje. Akoravno pa so domorodci hvale
vredni ter so vsi udje resnobni, bati se je le treba, da ne zajdejo v
omamljive pojme o prostosti, ako jih ne bo vodil starejši, hladno-
krvnejši mož. Vendar so v treh letih svojega delovanja napredovali
v izobrazbi svojega jezika velikansko.. . . Kar govorništvo zadeva,
moramo Hrvatom častno priznati, da nas daleč prekosijo.".. .

Iz Zagreba je potoval skoz Zagorje, Varaždin v Medjimurje.
Tja je šel s posebnim namenom, da bi se prepričal, je li res tam velik
učenjak, sv. Hijeronim, doma. Do povoljnega sklepa vendar ni prišel.
„Dovolj je vedeti" — pravi — ..da je bil sv. Hijeronim v slovanski
deželi rojen, bodisi Panonija ali Istrija, samo da je le naš.“

Skoz Ptuj, Maribor, Sv. Henrik na Pohorju je prišel tudi v svojo
rojstno vas. Lahko si je misliti, s kakšnim neizmernim veseljem je
došel v svoj domači kraj. V potopisu lepo opomni: „Popoldne
(22. kimovea) sem se šel izprehajat na Slom,  k svoji rojstni hiši,
ki leži pol ure od šmarske ceste na jugu. Pot me pelje proti po¬
družnici sv. v Ožbalta. Ta prijazna cerkvica, katero so, kakor pravijo,
moj praded Stefan Slomšek sezidali, je vzbudila v mojem srcu marsikak
sladek spomin. Ko sem zagledal Slom, spodaj pred nogami, nisem se
mogel ubraniti solz. Kako srečne dni sem imel tukaj v zibelki svojega
življenja, na strani svoje ljubljene matere, na strani modrega očeta!
Ni jih več v tej dolini, le tuji ljudje me srečavajo in mi pravijo, da
sem tujec!. .. Zvečer sem zopet hodil isto pot, po kateri sem deček

43

tolikokrat šel; toda kako se je vse izpremenilo! Niti drevesa niso
več stara! — 24. kimovca je bila ravno v  nedelja. Na prošnjo gospoda
župnika sem jaz imel prvo opravilo. Šel sem na prižnico, in ljudje
so se popraševali, kdo je ta. Imel sem govor, času primeren. Kmetje
v okolici se branijo desetino dajati. Vse se toži. Obžaloval sem občino,
katere stariši ne bi spoznali, ako bi vstali od smrti. Polastili so se me
posebni občutki, ko sem maševal v cerkvi, v kateri sem bil krščen.

Ponikva  (od besede ponikniti,  pogrezati se, kraj, kjer se
voda vdira) spada med najstarejše župnije cele okolice. Vsa dekanija
Šmarje je bila nekdaj župnija Ponikva. Do časov Jožefa II. so morali
na praznik vnebohoda Gospodovega vsi župniki k stari materi cerkvi
priti in biti navzočni pri procesiji. Na Ponikvi je bilo nekdaj 12 du¬
hovnikov pomočnikov, ki so bili pri posebnih cerkvah nastavljeni,

Ponikovska cerkev od severne strani.

kjer so kot pomožni kaplani opravljali svojo službo. Vsako soboto
so se menjavali, šest jih je prišlo domu,  šest v  jih je pa šlo v službo.
Od te župnije so se najprej ločili Lemberg, Šmarje in Št.Jurij,
okoli 1. 1760. Dramlje  in pod Jožefom II. župnija Sv. Vid.  Tako
je starodavna župnija propadla do današnje malenkosti. Sedanja
župnijska cerkev je sezidana po slavnem župniku Martinu Jurešiču
in je bila dogotovljena 1. 1757. Trideset let so jo zidali. Stara cerkev
je bila tako mala, da so jo pustili pri zidanju sredi nove. Poznal
sem še ljudi, ki so pomagali pri zidanju. 14

„Dne 27. kimovca sem prišel zopet zdrav v bogoslovje v Celovec.
Na potovanju po štirih škofijah sem spoznal in čislal stanovsko
odločnost duhovnikov na Kranjskem, gostoljubnost duhovnikov na
Hrvatskem, radost duhovnikov na Štajerskem, odkritosrčnost duhov¬
nikov na Koroškem ... S sladkim mirom sem odložil popotno palico;

44

izprevidel sem, da je povsod nekaj hvale, nekaj pa graje vrednega.
Nič popolnega ni pod solncem, jasen dokaz temu je tudi moj — potopis. “

Slomšek je bil zelo bistroumen opazovalec. Na potovanjih je
mnogo videl in izkusil; vse je modro premotrival in premišljal, po¬
vsod je našel kak lep nauk. Svoj prvi potopis je sklenil z nauki,
katere je lepo povil v šopek čitatelju. Duhovito pravi:

1. „Povsod na svetu, ki ga solnce rodovitno obseva, živijo ljudje
srečno in zadovoljno s tem, kar imajo, dokler kaj boljšega ne poznajo.
Srečen tedaj je le tisti, kateri malo potreb ima in se je od mladih
nog vadil v zatajevanju.“ — Imeniten nauk za vse rednike!

2. „Bolj rodovitna ko je zemlja, bolj leni so navadno njeni pre¬
bivalci. Ni dobro za človeka, ako si more z malim trudom pridobiti
veliko. Nima ne čednost, ne obrtnija v prerodovitnih krajih svojega
mesta, ako ji ga cerkev in država ne postavi in ne ohrani.”

3. „Kakoršni so predstojniki, taki so podložniki; učitelj se pozna
po svojem učencu. Vse je na tem ležeče: izrediti pridne duhovnike,
pa tudi sam priden biti. Najboljše je še vedno v tisti hiši, v tisti
deželi prebivati, kjer je vera gospodinja. Proklet bodi sedanji nauk,
ki trdi: država ne potrebuje vere.“

4. „Povsod more človek biti doma, a prav veliko je na navadi
ležeče; če je pa kdo vajen ljudstva, ali dežele, ali kraja, naj bo tam
zadovoljen; zakaj če je tudi povsod dobro, vendar doma najboljše.
Ljubo doma, kdor ga ima!“

Tako previden mož povsod nekaj najde in sebi v hasek obrne.
Vsi ljudje, dobri in hudobni, so nam učeniki; prvi nas učijo, kakoršni
moramo, drugi, kakoršni ne smemo biti. Ves svet, bodisi lep ali nelep,
je za nas odprta knjiga, v kateri lahko paberkujemo po koristnih
naukih.-

S takim namenom je potoval Slomšek. Okrepčan dušno in te¬
lesno se je pozneje s krepostno roko zopet lotil svojih opravkov.
Razvedriti se sme človek sem ter tja, glavna dolžnost pa je vedno
njegovo stanovsko opravilo; njega ne sme nikdar zanemariti; njemu
na ljubo mora značajen in vesten mož žrtvovati celč življenje.

Slomšek je bil vzorno zvest v svojih dolžnostih. Zato je pa tudi
toliko dosegel. Težko je bilo breme, katero je nosil kot spiritual; sam
si je celč še nove butare nalagal. A Bog je njegov trud blagoslovil.
Mlajši rod med duhovniki je bil plemeniti sad njegovega delovanja.
Mnogo je izpremenil in obrnil na boljše. Ne le bogoslovje, cela škofija
je dobila po njegovem prizadevanju novo obličje. Opazovati je bila
pri mlajšem naraščaju neka posebna navdušenost, požrtvovalnost in
gorečnost v duhovskem poklicu. Koliko je bilo od njega še pričakovati!

Vendar si je Slomšek sčasoma želel nove službe. Zakaj neki ?
Se je-li naveličal trudapolnega duhovskega vodstva v bogoslovju? Ne,
to se ne bi spodobilo; vnetemu delavcu v vinogradu Gospodovem ne
sme biti nobena služba pretežavna in predolga. Vzroki so bili drugi.

Slomšek je bil naroden mož v pravem pomenu besede. Ljubil
je srčno preprosto slovensko ljudstvo, med ljudstvo je želel
zopet priti. V kmetski hiši je bil rojen, med kmeti je užival najslajše
dneve svoje mladosti, med kmete, ki so temelj našega naroda, mu

45

srce hrepeni. Ze nekaj let je mislil na odhod iz Celovca. Ako je
bila razpisana še tako borna in mala župnija, mislil je prositi za njo.
Prijatelji so mu krepko odgovarjali, naj ne odide ..na deželo“; tudi
bi ga škofijstvo ne odpustilo, so dejali. A ni ga bilo mogoče prego¬
vorit^ Med ljudstvo nazaj je hotel in moral.

Se nekaj je bilo, kar ga je močno nagibalo zapustiti mesto.
Svojemu prijatelju Ahacelju je razodel svoje misli. Namerjaval je za
ljudstvo, posebno pa za slovensko šolstvo mnogo pisati. Več knjig
je že imel v načrtu. V mestu mu pa to ni bilo mogoče. Ni utegnil,
preveč je bil z delom svojega poklica preobložen. Upal je, da se bo
to dalo zunaj doseči. Zato le ven med kmetsko ljudstvo, kjer bo
laže kakšno urico pridobiti za pisateljevanje!

Lepa prilika se mu v je ponudila, ko je bila izpraznjena župnija
Vuzenica ob Dravi na Štajerskem. Tam je bil spomladi 1838 umrl
priljubljeni dekan Jožef Račič. Slomšek je želel postati njegov
naslednik. Prosil je torej za župnijo. Njegovo prošnjo je škofijstvo
priporočilo s pohvalo, s katero v najlepših besedah priznava Slom-
šekove dotedanje zasluge. Umestno je, da jo tukaj priobčimo. Glasi se:

Ta prošnik (Slomšek) je v vsakem oziru izvenredno odličen,
najboljšega priporočila vreden duhovnik. Dokončal je vse nauke z
izbornim uspehom, a še vedno jih neprenehoma nadaljuje z resnobno
marljivostjo. Z mnogoterimi knjigami za mladino in s pridigami,
katere je dal v tisku na svetlo, koristno pospešuje odgojo pri mladini
in pri odrastlih. Posebno zaslužno pa je njegovo delovanje kot spi-
ritual, katero službo že od 26. vinotoka 1.1829. z vestno zvestobo, zdru¬
ženo z vzglednim življenjem strogega verskega prepričanja in resnične
pobožnosti, v prid dveh škofij tako vrlo opravlja, da si je pridobil naj¬
popolnejše zaupanje in zadovoljnost obeh škofijstev, in da uživa pri
vsakomur visoko spoštovanje. Zato njegovo prošnjo v prvi vrsti pri¬
poročamo, in to tem bolj, ker ima tudi najizvrstnejša izpričevala o
svoji štiriletni službi v dušnem pastirstvu in o jednoletnem opravilu
katehetske službe v nedeljski šoli v Celovcu; on je tudi najbolj spo¬
soben za dekanijskega načelnika vsled obširnih, temeljitih bogoslovnih
in drugih znanostij.

S toliko pohvalo ga je po pravici obsulo škofijstvo. Zaslužil
jo je v polni meri.

Njegova želja se je izpolnila. Dobil je župnijo, postal je

dekan in nadžupnik v Vuzenici.

Vuzenica je star, prijazen trg, ki je takrat štel okoli 500 pre¬
bivalcev. Okrog in okrog je visoko gorovje, vedno zeleno, ker ga
pokrivajo gosti smrekovi in borovi gozdje. Po njem so razškropljene
male vasi in borne kočice obširne vuzeniške župnije. Le ob deroči
Dravi se razteza ozka dolinica, lepo kakor vrt obdelana.

Tržani so bili bogoljubni poštenjaki; mestnih razvad, kakoršne
dandanes nekateri trgi posnemajo, oni še niso poznali. Kmetje okoli
po župniji so bili — in so še — pravi Pohorci, dobrega srca,
jeklenega značaja in vedno trdne vere. Pri njih je mož beseda več

46

veljala, kakor zlato. Slomšek je zanimivo popisal jednega izmed njih,
Andreja Črešnika, pa jednakih je bilo še več. Lahko se je reklo o
njih: „Veliko več sreče je pod slamnato streho, kakor po visokih
gradovih; prava sreča si je tihoto in samoto izvolila; kmetič jo najde,
ako jo išče po stezi pravice in resnice. 14  Kdo ne bi rad deloval med
takim ljudstvom?.. .

Vuzenica ni bila bogata župnija; dohodkov je bilo malo; živeti
se je moralo preprosto in skromno. A vendar jo je Slomšek z velikim
veseljem sprejel. Dne 24. vinotoka 1. 1838. je obhajal slovesen prihod.
Iskal ni bogastva, ne sladkega, brezskrbnega življenja; iskal je le
ugodno priložnost, Bogu v čast delati in koristiti ljudem. Med na¬
rodom in za narod delovati, je smatral za svoj poklic. Pridigovati,
ljudstvu oznanjevati zlate resnice najčistejše vere,, voditi ga po poti
pravice in čednosti: kako rodovitno polje je to za vnetega duhovnika
Slomšeka! On si je pridobil različne zasluge na marsikaterem polju,
a v prvi vrsti je bil slovenski, katoliški duhovnik,  nedosežen
pastir Gospodove črede. Natančneje se v tem oziru njegove zasluge
niti ne morejo opisati, zapisane so v knjigah večnega življenja; po¬
znala in čutila jih je vuzeniška župnija in njena daljna okolica, sta¬
rejši ljudje jih pomnijo sedaj še vedno.

Koliko zmot je pregnal, koliko duš očistil, koliko src potolažil
in jim podaril blagodejni mir, to ve samo Vsegavedni!

Ravnal se je po načelu, katero je sam izrazil v besedah: „Hoče
dušni pastir svojo službo dobro opravljati, mora biti vrl učenik, po¬
božen mašnik, usmiljen srednik med Bogom in ljudstvom, pa tudi
skrben hišni gospodar. 11

Slomšek je bil res vrl učenik.  Njegova služba je bila v onem
času velikega pomena, kajti bil je kot dekan tudi šolski ogleda za
svojo dekanijo. Le-ta častna služba mu je dala prilike dovolj, šolske
razmere natančno opazovati in spoznavati. Bile so slabe, „objokovanja
vredne 11 . Šolski obisk je bil slab; ljudje do šole niso imeli pravega
zaupanja, zato so le neradi, prisiljeni pošiljali v nje svoje otroke.
Ustanovitvam novih šol so se upirali na vse kriplje.

Slomšek je pred vsem želel vzbuditi pri ljudstvu veselje do šole.
V besedi in pismu je z gorečo vnemo oznanjeval nujno potrebo ljud¬
skih šol. Kazal je veliko korist šolske izobrazbe in tisočeri hasek,
ki ga imajo marljivi učenci od šole.

A vsak začetek je težek. Slomšek je videl, da ljudstva ne more
hitro, mahoma pridobiti za vsakdanji šolski pouk. Radi tega je naj¬
prej izkušal v ljudstvu obuditi ljubezen do takozvanih nedeljskih
šol. Po sv. maši in po večernicah ob nedeljah in praznikih se naj
mladeniči in dekleta, tudi če so že bolj odrastli, zberejo v šoli. Ta¬
krat doma ničesar ne zamudijo, v šoli pa lahko pridobijo neizmerno
veliko, ako so pazljivi in pridni. Da bi učiteljem in učencem v takih
šolah olajšal pouk in ga temeljito uravnal, je spisal svojo najlepšo
Knjigo,. „Blaže in Nežica v nedeljski  šoli 11 , kije  „ krona vseh
njegovih del, vsem Slovencem dobro znana 11 . V njej se kaže Slomšek
izbornega mojstra na polju prave razumne odgoje. Knjiga se je slo¬
venskemu narodu tako prikupila, da je doživela v nekaterih letih tri

47

močne natiske; prestavili so jo tudi v druge jezike; samo v ruskem
jeziku je bila v kratkem času dvakrat natisnjena. Z njo se je na¬
učilo na tisoče kmetskih mladeničev in deklic čitati, pisati in računati.
Po hišah jo je čitala mladina, stari ljudje so jo občudovali in se
naučili iz nje marsikaj lepega.

A ne le mladini, temveč tudi svojim duhovskim sobratom je bil
Slomšek v Vuzenici učitelj. Svojih učencev v bogoslovju ni mogel
pozabiti, ljubil jih je preiskreno. V spomin jim je spisal zelč poučno
knjigo, katero je 1. 1840. izdal pod naslovom „Mnemosynon sla-
vicum — Spomin slovenski  svojim nekdanjim učencem in
nekdanjim prijateljem 1 '. Kaj jim hoče podati, povč v uvodu: „Zlata
in srebra nimam, kar pa imam, vam dam: Spomin slovenski, ki obsega
nekatere molitve pri službi božji, ker je katoliška cerkev zapovedala, da
se naj ob priložnosti razložijo vernikom cerkveni obredi pri delitvi
sv. zakramentov in pri slovesnostih, a pripravnega dela v tem oziru
doslej še ni bilo v slovenskem jeziku.“ Razen molitev je pa v knjigi še
mnogo lepih pesnij in cerkvenih govorov ob raznovrstnih priložnostih.

Pred vsem pa je bil Slomšek vrl učitelj kot župnik svojim iz¬
ročenim ovčicam. Vedna šola za vse ljudi je prižnica, posvečeno
mesto božje besede, kjer Bog po svojih namestnikih govori in do-
vršuje, kar se v šoli vsak dan utemelji zveličanskega. Slomšek je
bil mogočen na leči. Njegovi govori niso bili samo za glavo svetle
sveče, marveč tudi goreče puščice za srca. Vnemal je vernike za dobro,
branil jih hudih nagonov in strastij. Vsakdo ga je z veseljem poslušal,
pa tudi rad po njegovih naukih uravnal svoje življenje. Po njegovih
govorih se je pogostoma zgodilo, kar sam terja od pravih pridig:
„Če ljudje od pridige tiho gredo, vsi zamišljeni še utrnejo mnogotero
solzo, nat6 sovražniku roko podajo, tuje blago odrajtajo, slabe to-
varšije zapustijo, za božje reči pa oživijo, tedaj so jim pridige prižgale
luč prave pokore in pokazale resničnega poboljšanja pot.“

Kar dušni pastir na prižnici prične, to mora v izpovednici iz¬
gotoviti; v njih mora razkovati okove pregrešnih razvad, verige hu¬
dobnega znanja razdejati in postaviti spokornike v sveto prostost vernih
otrok. Izpovednica je velik dar božji. Žalosten poklekne pred njo greš¬
nik, opravičen se povrne z mirno vestjo na svoj dom, zaslišavši sladke
besede: „Zaupaj moj sin, moja hči, tvoji grehi so ti odpuščenih

Na prižnici in v izpovednici se povzdigne pobožnost, čednost,
popolno življenje. Cerkvena služba božja je odsev krščanskega duha,
ki veje v župniji. Slomšek je z vso pazljivostjo skrbel, za vzgledno
življenje svojih župljanov; isto jih naj povsod zaljša, doma in na tujem,
v hiši in v cerkvi. Vse je hotel imeti v lepem redu. Povzdignil je
cerkveno petje, ustanovil več pobožnih bratovščin; sploh se je po¬
služeval vseh pripomočkov uspešnega in modrega pastirovanja. v

Velika skrb dušnega vodnika v župniji mora biti cerkev. Žup¬
nijska cerkev je njegova nevesta. Ako je snažna in vedno lepo
okrašena, hvali neprenehoma skrbnega župnika. Lepa cerkev je Bogu
in ljudem ljuba. Vse se je veseli. V njo miče in vleče tudi take, ki
sicer ne marajo veliko za cerkev. Slomšek je lahko rekel s psal¬
mistom: „Gospod, ljubil sem lepoto tvoje  hiše.' 1  Ni ga lahko

48

kaj tako užalilo, kakor če je opazil nesnago v cerkvi. Dragocenosti
v cerkvi ni treba, je dejal, a vse mora biti lepo, čedno urejeno.
Iz lastnega premoženja je mnogo žrtvoval za starodavno cerkev vu¬
zeniško. Priskrbel je, večinoma s svojimi stroški, krasno zvonjenje
1. 1840. Pa tudi ljudje so mu radi pomagali za cerkvene potrebščine.
Leta 1860. je bila v Vuzenici cerkev zdatno prenovljena. Slomšek sam,
takrat že škof, jo je blagoslovil in zraven imel prelep cerkven govor.
V njem je Vuzeničane zelč pohvalil, rekoč: „Vi stari možje in žene
še pomnite, v kako žalostnem stanu sta bili cerkev in župnišče, ko
sem 1. 1838. prišel k vam. Mašna oblačila raztrgana: le rekel sem, in
pripravili smo Bogu in sv. Miklavžu plašč, da ni bilo blizu lepših.
Zvonovi mali, tudi stari in ubiti: poprosil sem, in blagoslovili smo
1. 1840. štiri lepe zvonove, ki vam že 20 let tako milo pojč. Staro
župnišče, kakor stara omara, polna kurnikov in podgan; kaplanija,
neki star stolp: nagovoril sem vas, in v jednem letu smo postavili
kaplanijo in popravili veliko drugih rečij. Monštranca, borna iz me¬
denine, ni bila vredna tolike časti, biti prestol nebeškega kralja:
poprosil sem, in lepo srebrno monštranco smo pripravili. In po
mojem odhodu, kako lepo ste ponovili župnišče in cerkev! Preteklo
leto ste veliki oltar omladili, in to je krona vašega dobrotljivega srca
do vaše župnijske cerkve. To lepo delo je najlepša priča, da je žup¬
nijska cerkev vaše srce, ki veli: Gospod, jaz ljubim lepoto
tvoje hiše in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo/

A ne le na lastno župnijsko cerkev, temveč na vso dekanijo se
je skrbno oziralo Slomšekovo oko. Povsod je moralo napredovati
cerkveno, versko življenje. Posebno je pazil na župnije, ki so bile
njemu kot nadžupniku podrejene. Rad je hodil pomagat sosednjim
gospodom; povsod se je čutil domačega. Duhovniki in ljudstvo so
ga neizmerno radi poslušali in videli; vse je hrepenelo po njem; v
čast in srečo si je vsakdo štel, če je bil pri njegovi maši, ali pa če
je celč pri njem opravil osebno pobožnost.

Mnogo je dosegel; njegovo delo je Bog blagoslovil. To sam
priznava v prijaznem pismu, ko piše: „Podravci, če tudi počasni,
mrzli in težavni, me ne pustijo brez veselja. Na praznik sladkega
imena Jezusovega nisva mogla oba odpraviti vseh izpovedancev; tudi
v osmini je bilo vsak dan več ur dela v izpovednici. Igranje je v
moji župniji cel6 ponehalo; tudi večji del pohujšljivih vzgledov je
odstranjen. Veliko sem že posnažil; hvaležni so mi, kateri so me
ubogali; pa mnogo še moram pretrpeti, dokler božja šiba tistih ne
poniža, kateri se ošabno ustavljajo moji oblasti. Ako bi vsi duhov¬
niki ravnali jednako, svoje nauke potrjevali z lastnim vzgledom, svoje
opomine pa zalivali z molitvijo, kako lahko bi se dal svet izpreobrniti'/

A kako je bilo mogoče, toliko v primerno kratkem času doseči?
Pregovor pravi: „Brez boja ni zmage; brez truda ni uspeha/ Kdor
roke križem drži, lenobo pase, se za svoje dolžnosti malo briga, ni
v nobenem stanu kaj prida. Delati je treba.

Slomšek se je v istini trudil, da izpolni upanje, prošnje in želje
svojih ovčic. Hotel jim je ustreči v vseh opravičenih zahtevah.

Na pridige se je vedno z vso natančnostjo pripravljal; zato so

49

bile vselej v vsakem oziru dovršene. Skoro vsako je spisal prej in
se je marljivo naučil na pamet. Svinčnik in drobno knjižico v rokah,
tako se je pogostoma izprehajal ob deroči Dravi. V čudapolni prirodi
je vedno opazil kako lastnost božjo; o njej je potčm premišljeval,
glavne misli pa si zapisal, da jih ne bi pozabil. Pozneje jih je nabral
v lepo celoto ter uravnal, opilil in olepšal na vse strani. Na tak
način so nastala njegova krasna premišljevanja in popolne pridige.
Crez nekaj let jih je izdal v posebni knjigi, imenovani „Hrana
evangeljskih naukov“.  V predgovoru pravi o njih: „Vsak bo
našel v njih potrebnih naukov, bodi hlapec ali gospodar, mlad ali
star, ki ga bodo zadeli in mu z milostjo božjo segli v srce. Čitajte
jih torej radi, pa ohranite tudi nauke v svojem srcu in živite po njih,
zakaj: »Vsak,« veli Jezus, »kateri sliši moje besede in jih dopolnjuje,
bo jednak modremu možu, kateri je zidal svojo hišo na skalo. In
ploha se je vlila, in so prihrule deroče vode, in vetrovi so pihali in
so se uprli v tisto hišo, pa se ni podrla, kajti bila je postavljena na
trdo skalo!« — Veselo je slišati in videti, kako se učijo čitati mladi
Slovenci in Slovenke, sosebno po nedeljskih šolah; že vsaka hiša bo
koga imela, ki zna čitati. Zato je pa tudi učenikov dolžnost, jim dajati
koristne bukve v roke, dobre bukve, katere kakor zvest prijatelj
človeka varujejo hudega in ga učijo vse dobro. Sezimo si v roke,
ljube duše, in drug drugemu pomagajmo po nevarni poti v srečno
večnost. Skrbno pišimo in čitajmo bukve svete, zdrave vere, ki imajo
koristne nauke za časno in zveličanske za večno življenje! 1 '

Druga zbirka njegovih govorov so: „ Osnove za pridige
celega leta",  ki so izšle pozneje v »Drobtinicah« od 1. 1850—56.

Posebno lepa je knjiga „ Apostolska hrana",  katero je bil
tudi spisal v Vuzenici in dal 1. 1848. v Celovcu na svetlo. V uvodu
Slomšek pravi: „Trudil sem se tudi jaz, ko sem bil župnik, oznanje¬
vati svojim ovčicam, kakor je bila moja dolžnost. Kar sem popisal,
hočem bogoljubnim dušam dati: Apostolsko hrano, preljubi Slovenci,
vam, ker vas za ljubo imam. Razložil sem branje vsake nedelje in
zapovedanega praznika, katero se bere v cerkvi." —

Tako marljivo in rodovitno je bilo Slomšekovo javno delovanje.
A popolnoma ne bi mogli razumeti zaslužnega moža, ako bi ga ne
opazovali še od bliže v njegovi hiši. Obiščimo torej Slomšeka
na domu, v njegovem župnišču.

Ganljivo je bilo v njem življenje. Slomšek je bil skrben oče
svoji družini, moder gospodar svoji hiši. Imel je res lepe lastnosti.
Svojim gospodom kaplanom je bil iz vsega srca naklonjen. Najrajši
je bil v njihovi družbi; najrajši se je z njimi razgovarjal in razve¬
seljeval. Z njimi je bratovsko delil veselje duhovskega stanu, a jednako
jim je pomagal nositi težko breme, katero nalaga duhovska služba.
Da bi jih lepo vodil v popolnem življenju, spisal jim je hišni^ in
cerkveni red, po katerem so se morali zvesto in vselej natančno
ravnati. Določno je bilo predpisano, kdaj morajo vstajati, kdaj ma¬
ševati in hoditi v izpovednico; ure, ki je bila odmenjena za obed in
za večerjo, ni smel nobeden zamuditi. Slomšek je dobro spoznal,
kolikega pomena je za vse ljudi, pred vsemi pa za duhovnika vsak-

A. M. Slomšek. 4

50

danji red. Kdor ga vestno izpolnjuje, si okrepi značaj; nanj se je
lahko zanesti, kajti opravljal bo točno dolžnosti svojega stanu. Slomšek
je pa svojim kaplanom posle zdatno olajšal; delal je, kakor bi bil
zadnji med njimi. Zanj ni bila nobena izpoved v visoke planine pre-
težavna; zadrževala ga ni niti tema, niti mraz, niti vročina. Lepo
je popisal nekdanji njegov kaplan dobrotljivost svojega bivšega žup¬
nika in dekana v Vuzenici: „Po smrti rajnega kneza in škofa (Slom-
šeka), mojega preljubega očeta, nimam nobenega veselja več v svojem
srcu. Dnevi, ki sem jih v Vuzenici preživel, so najlepši mojega
življenja. Red, ki so nam ga predpisali za cerkev in dom, so naj¬
ostrejše sami držali. Tako so razen krščanskega nauka tudi zjutranje
opravilo sami imeli. Kar je bilo zastonj, so oni, kar je bilo plačanega,
smo mi opravljali. Ko sem po zimi na poti k bolnikom dvakrat zbolel,
so oni namesto mene hodili, tako da je moj tovariš po enkrat šel,
oni pa po dvakrat. Pri ponočnih potih k bolnikom so nam dali
konja za jahanje, pa tudi včasi po cele tedne za vožnjo. Karkoli smo
želeli — če je bilo tudi v hišnem redu zapisano: »Za primerno plačilo«
— se nam je dalo zastonj. Vso postrežbo nam je opravljal njihov
strežaj. Vsak teden smo šli enkrat ali dvakrat v Trebonje na ob¬
iskovanje. v  Pri vseh drugih kratkočasnih potih sva se vrstila s to¬
varišem. Se le pozneje sem prav spoznal, kako dobrega očeta sem
imel; zatč moja večna zahvala, zato moja nepopisna bolečina po
njihovi smrti. Jaz morem le reči, da rajnega škofa nikdar ne bom
pozabil, in da ostane moja zahvala do groba vedno jednaka.“

Ljubezniv in mil je bil Slomšek vsem svojim duhovnim so¬
bratom. Pogostoma so ga obiskovali, dobro vedoč, da najdejo v Vu¬
zenici plemenito bratsko srce. Ako je prišel kdo izmed njih na obisk,
opravili so vsi skupno takozvane „duhovne ure‘ £ , navadno v cerkvi;
potčm je izvršil nadžupnik z njimi zaželene stanovske zadeve in
zahteve. Slednjič je vsakemu gostoljubno postregel, prav po stari
slovenski šegi, po kateri se, če tudi malo, vendar rado dd. Bili so
za goste presladkega veselja trenutki. Slomšek je bil radostne narave;
kaj rad je zapel kako veselo. Vsedel se je h glasoviru ter spremljal
preproste, poštene popevke. Tu so se izpolnile besede sv. pisma:
„Glej, kako dobro in prijetno je, ako bratje v jedinosti žive!“

Jednaka ljubeznivost ga je vodila v občevanju z njegovimi
župljani. „Vsem je postal vse.“ Bil jim je blag predstojnik, vnet za
njihov, ne le dušni, temveč i telesni blagor. Razločka med njimi ni
delal nobenega, bogatin in siromak sta mu bila jednako ljuba, z isto
prijaznostjo je postregel obema. Ubožcem je bil nad vse radodaren
podpornik; v njegovi župniji ni bilo nobene kočice, še tako borne,
katere ne bi bil obiskal, tolažilnemu angelju podoben. Tuje bolečine
je čutil hujše, kakor lastne; zatč jih je povsod, kjer je le bilo mogoče,
lečil. Ubožcem sladiti grenkosti tužnega življenja, je bilo njegovo
veselje in tolažba. Kmalu po njegovem prihodu se je zgodila v Dravi
pri Vuzenici velika nesreča. Velik brod, z lesom težko obložen, se je
razbil ob pečini, trije plavičarji ali, kakor jim tam pravijo, ,flosarji‘
so utonili, dva sta se pa komaj rešila po srežu. V nezavesti, onemogla
sta obležala v groznem mrazu na obrežju. Ko ju ljudje najdejo, mislijo

51

vsi, da sta že mrtva. Hitro gredč povedat gospodu nadžupniku. Slom¬
šek hiti gledat nesreče. A ni samo obžaloval ubogih sirot, temveč
prenesti ju je dal v župnišče. Vsled točne, najboljše postrežbe sta
prišla zopet k zavesti, a bolna obležala. Blizu dva meseca sta ležala
pri Siomšeku, on sam jima je stregel, kakor usmiljeni Samaritan.
Zdravnika jima pripelje vsak dan ter jima vliva v srce olje sladke
tolažbe. Dober sin za svoje stariše ne bi mogel lepše skrbeti. Ko
sta ozdravela, sta se s solzami poslavljala od predobrega gospoda;
vprašata ga, kaj sta dolžna. Slomšek pa smehljaje dene: „Je že Bog
vse poplačal. Le pojdita, pa molite zame; samo pazita, da vama v
drugič Drava groba ne izkoplješ — Pri Turineku, ki je bil kmet
gori v hribih proti Sv. Antonu, je 1. 1841. vse pogorelo. Še živine ni
bilo mogoče oteti. Ubogi Turinek, vse mu je pokončal strašni požar!
Kaj bo počel? Slomšek ga je dobro poznal, v sili ga torej ne sme
zapustiti. Za celo pomlad mu posodi močne vole, da bo obdelal polje;
vrh tega mu pa še podari četvero živinčet, da si bo sčasoma zopet
kaj izredil. V svojem letnem računu je Slomšek to daritev zabeležil,
a zraven pristavil: „Za dobra dela Bog obresti plača; da bi le dal
srečo Turineku in — meni!“

v lastni hiši je bil nadžupnik ljubezniv, a po potrebi tudi oster
hišni oče. Tako je prav. Župnišče mora biti vzor vsem drugim hišam;
v njem morajo imeti vsi gospodarji cele župnije lep vzgled pravega
krščanskega življenja. Pri Siomšeku je bil tudi družini predpisan na¬
tančen hišni red; vsi so se morali ravnati po njem. Vsak mesec so
morali vsi prejeti sv. zakramente, ob nedeljah vsi poslušati krščanski
nauk, vsak dan opraviti jutranje in večerne molitve. Slomšek je,
kakor pravi oče, sam molil z njimi. Ni čuda torej, da ga je družina
tako neizmerno ljubila. Vsak posel je hotel ostati pri njem celo
življenje. Ko je pozneje postal knezoškof, so najpridnejši mladeniči
in najčednostnejša dekleta hitela iz Vuzenice v Maribor, da bi jih
vzel Slomšek v službo.

Kakor so pa ljudje svojega nadžupnika ljubili in spoštovali, tako
je bil tudi on vsem vdan. Čutil se je med njimi silno srečnega. Želel
je v Vuzenici dokončati svoje dni. Večkrat je rekel, da hoče nekdaj
med Vuzeničani, na vznožju zelenega Pohorja, počivati. Samo enkrat
je namerjaval zapustiti svojo priljubljeno župnijo. Bilo je to 1. 1842.
Takrat je bilo izpraznjeno mesto profesorja za veronauk na
celjski gimnaziji.  Celje je že od nekdaj posebno cenil; še iz
dijaških let mu je bilo mesto v najlepšem spominu. Tja nazaj ga je
mikalo. Potegnil se je torej za razpisano službo. A ne samo kraj,
ne celjsko mesto, le prelepi delokrog ga vleče. Rad bi deloval med
srednješolsko mladino, kajti neizmerne važnosti je njena doba; v njej
se odločijo mlada srca za bodočnost. Neprecenljivega pomena je za¬
radi tega služba veroučitelja v latinskih šolah; tak veroučitelj na¬
vadno odloči s svojim poukom in ravnanjem versko stališče naših
omikanih stanov. Zatci je Slomšek tako hrepenel, dobiti to službo.
Z njim bi bila pač izborna moč prišla na svoje v mesto! Dne 27. vino¬
toka istega leta je delal pismeno izkušnjo v St. Andražu, pri kateri
J e  z veliko bistroumnostjo in učenostjo razpravljal predmet: „Kako

4 5

52

vpliva vera na duševni razvoj učeče se mladine". Svoji
prošnji je priložil najboljša priporočila, a vendar službe po naključju ni
dobil; imenovan je bil J. Schluet, ki se je bil prej odpovedal isti službi.

Odslej Slomšek ni več mislil, drugod si iskati novega mesta.
Kdo bi odšel iz kraja, kjer ga vse ljubi? Ostani tam, kjer srca bijejo
za tebe; če bi bil tudi berač, ne hodi proč; boljšega kraja ne najdeš,
in naj ti tudi zlati prestol ponujajo!

Vendar so v celi škofiji vedno bolj in bolj želeli, da bi bil Slomšek
više povzdignjen. Marsikomu se je zdelo — in po pravici, da je v Vu¬
zenici pač prenizka in preskromna služba za Slomšeka, za takega
dušnega  velikana. Saj je vse hvale vredno njegovo delovanje; saj je
takorekoč neprimerljiv v vsakem oziru! V dušnem pastirstvu je ves
goreč, kot župnik in dekan iznajden in izurjen v vseh le mogočih
opravilih, kot šolski nadzornik pa zveden in spreten, kakor ni k do drug.

Tako je bilo mnenje po vsej škofiji; povsod se je razodevalo
to prepričanje. Razen tega je zelč vneti škof lavantinski, K rane
Kutnar,  želel imeti Slomšeka v svoji bližini, da bi mu bil zvest
pomagalec in spreten svetovalec v različnih zadevah.

Mnogokrat se je že v duhovskih in posvetnih krogih govorilo, da
bo Slomšek povišan. Vsi so se take novice veselili, le Yuzeničani so bili
v strahu, da jim bo kmalu odvzet preblagi dušni oče. Šteti so bili  dnevi
Slomšekovega župnikovanja, prej ali slej ga pokličejo v drug kraj.

Meseca velikega travna 1. 1844. je bilo izpraznjeno mesto višjega
ogleda ljudskih šol in kanonika lavantinske stolne cerkve v Št An¬
dražu. Dotedanji šolski ogleda dr. Simon Ladinik  je bil namreč
imenovan za c. kr. vladnega svetovalca v Ljubljani. Bil je zelč ugleden,
vsled svojih sposobnostij visoko spoštovan mož. Kdo bo njegov na¬
slednik? Kdo bi bil najbolj vreden te službe? Vse se je na Slomšeka
oziralo; vse je želelo, da jo on dobi. Glas ljudski, glas božji. Iz
Št. Andraža se mu od pristojne strani namigne, naj prosi za njo. A
on noče o njej nič slišati. Vuzenica mu je ljubša, kakor pa čast in
priznanje v škofovem obližju. Zatč je pisal nekemu prijatelju: ,,Vabijo
me za kanonika v St. Andraž; pa le težko in silno težko se k temu
odločim. Vendar, kakor Bog hoče. Da bi mogel le njegovo voljo
prav spoznati, da moj poklic pride od Boga in pelje k Bogu.“ Slednjič
se je želji, volji in nujni prošnji svojih predstojnikov vdal. Cesar
Ferdinand ga je imenoval za

kanonika lavantinske škofije.

Škof Kutnar mu je iskreno častital ...„kot možu učenemu,
brezmadežnega življenja in po drugih preslavnih za¬
slugah nam dovolj znanemu”.  Dne 1. vinotoka 1844 je bil u a
novo službo vmeščen in je takoj prevzel tudi njene posle.

Služba je bila za njega kakor nalašč ustvarjena; kajti bil je ob
jednem tudi imenovan za višjega ogleda vseh šol v škofiji. S šolo se
je vedno neizmerno rad pečal; sedaj ga pokliče previdnost božja, da
vodi vse ljudske šole v ožji svoji domovini. To je bil zanj opravek!
Akoravno ni dolgo opravljal te službe, storil je vendar silno veliko
dobrega v prospeh narodnega šolstva.

53

Pred vsem si je prizadeval, urediti šole, slabe prenoviti, dobre po¬
množiti, a kjer je le mogoče, nove ustanoviti. Z očetovsko ljubeznijo se
je povsod potegoval za učitelje in jih modro poučeval; kjer je videl du¬
ševno ali gmotno pomanjkanje, je izkušal z vsem usmiljenjem pomagati

A ljubljenci njegovi so bili otroci, dobri in mili šolarji. Ti so
bili njegovo veselje. Njegovo nedolžno srce je imelo največje do-
padenje nad nedolžnostjo njihovih src. Jednak jednakega ljubi. Otroke
je hotel utrditi v čednostnem obnašanju, zakaj otrok s čednostjo je
junak, ki premaga svet in si zasluži nebesa, brez čednosti pa je žrtev
svetovne zapeljivosti in peklenskega sovražnika. V pouk in dušno
hrano šolskih otrok je spisal dve prelepi, ljubeznivi knjižici: „Angelj
molitve" in „Sveto opravilo za šolarje". Otrokom sploh ni znal
nikdo lepše in preprostejše pisati, kakor ravno on. Tudi v le-teh
knjigah se kaže pravega mojstra nadepolnih otrok. Knjigi sta se
mladini zelo prikupili. Kmalu sta bili razprodani v več natiskih, sedaj
romata med slovensko mladino že v peti izdaji.

Toda ne le sam se je neumorno trudil za šolo, tudi druge je
vnemal za to plemenito delo. Dekanom, ki so bili takrat šolski
ogledi, je posebno pokladal na srce to sveto nalogo. Tako je pisal
prijatelju, ki je bil ravno postal dekan: „Bog daj, da bi ljubo solnce
milosti božje sijalo in rodilo žlahten sad v velikem vinogradu Tvoje
široke dekanije. Imaš voljo, imaš moč, rast bo mili Bože dal. Pri¬
zadevaj si in skrbi, da iztrebiš iz šol svoje dekanije tisto brezmiselno
učbo (mehanizem), katera kakor rja vse dobro razjeda in dela, da so
naše šole le v kvar. Vdahni svojim šolam duha in življenje.
Obiskuj nenadoma sedaj to, sedaj ono šolo. Ukaži izpraševati, izprašuj
sam, in ne hodi mimo nobene šole, da je ne bi obiskal!"

Kaj ne, kolika vnema, kolika ljubezen do prave, dobre  šole
odseva iz tega pisma!

Ravno tako je stopil v ozko dotiko z učitelji kot njihov ne-
posrednji predstojnik. Ako je opazil kako potrebo, jo je izkušal
takoj odpraviti. Tako je hitro v začetku svoje službe prosil učitelje,
naj marljivo gojijo pri svojih učencih lepo petje, ki je pri odgoji
velikega pomena; blaži srce, navdušuje za vse lepo, zraven pa dela
na pošten način kratek čas. Zbiral je s pomočjo učiteljev po vsej
škofiji pripravne šolarske pesni. Vsled preobilnega dela jih ni mogel
hitro skupno izdati; še le 1. 1853. je kot škof dal na svetlo zbirko
pod naslovom: „Šola vesela lepega petja za pridne  šolarje".

Učitelji so bili takrat tudi večinoma orglavci pri župnijskih
cerkvah. Tudi za nje je skrbel; zbiral je kot nadzornik lepe pesni
ter jih širil po škofiji. Še zadnje leto pred svojo smrtjo je izdal
zbirko najlepših in najbolj priljubljenih cerkvenih napevov.

Zraven je z vso vztrajnostjo skrbel za izobraženje preprostega
ljudstva. Kako bi to dosegel? Dolgo in mnogo je o tem premišljeval
ter skoval različne načrte. Namerjaval je ustanoviti ,,društvo za
izdajanje dobrih slovenskih bukev".  V poljudnem, lahko
umljivem, a vendar pravilnem jeziku naj bi se ljudstvo s čitanjem
izobraževalo, naj bi s pomočjo dobrih in zdravih knjig umevalo tok
novejšega časa. Dne 23. svečana 1. 1845. je vložil prošnjo za dovoljenje

54

namerjavanega podjetja. A ilirska deželna vlada v Ljubljani mu tega
ni dovolila. Vzroka svoje prepovedi ni navedla. Takega odloka ni
nikdo pričakoval, tem manj, ker je bila ista vlada privolila nemško
podjetje z istim namenom, „mehitaristno društvo". Slomšekovi pri¬
jatelji so bili užaljeni, potrti; le on sam ni zinil žal besede; s čudno
potrpežljivostjo je videl svoj sladki up splavati po vodi. Vendar po¬
guma ni izgubil. Nekemu prijatelju je pisal: .. . „Da je dvorni odbor
za nauke našo prošnjo za izdajanje knjig odbil, ne da bi navedel
vzrok, že veste. Meni je s tem težko breme odvzeto, žalibog pa tudi
dobra stvar pokončana. Pojedini uporabljamo svoje moči ter oma¬
gujemo. To vidijo sovražne sile in zabranjujejo vse dobro pod naj¬
različnejšimi razlogi. Vendar me to ne bo zadrževalo, po močeh
delovati k večji božji časti in v blagor ljudstva, med kojega me je
postavila previdnost Naše načelo bodi: Malo govoriti, veliko storiti,
vse pretrpeti." Značajen mož se ne da upogniti, čeravno mu nemila
usoda prekriža ponosne načrte. Začel je ugibati, kako bi na drug
način prišel do zaželenega smotra. Moder mož najde kmalu novo
sredstvo, da doseže svoj namen.

Ni dolgo trajalo, in Slomšek je poznal že novo pot, ki ga mora
slednjič vendar privesti, kamor si je želel. Kaj je torej storil? Sklenil
je izdajati slovenski letnik,  knjigo, ki naj bi vsako leto izšla ter
prinašala od različnih domoljubov dobrega in prijetnega berila slo¬
venskemu ljudstvu. Namen se je uresničil. Le-ta letnik je v našem
slovstvu, pri vsem narodu slavno znan. Imenuje se „Drobtinice“.
Kdo jih ne pozna, ljubih „Drobtinic“? Prvič so izšle „za novo
leto  1846. Učitelam ino učencam, starišam ino otro-
kam v podvučenje ino za kratek čas. I. leto. Na svetlo
dal Anton Slomšek,  viši ogleda šol lavantinske škofije".
V uvodu pravi izdajatelj: „ ... Dolgo sim že želel ino premišloval,
kako bi Slovenci pošteno omizje naredili, na tajisto duhovskih darov
polagat, katerih pridne Ljublanske novice, kakorkolj skrbne za srečo
dežele, zato na svojo slavno mizo ne jemljejo, ker bi jim bile pre-
duhovske. Sklenil sim torej za to leto mizo pogerniti ino drobtine
za pokušno na-nj položiti, ki jih vsim dobrim prijatelam ino domo-
rodcam priporočim, naj jih pokusijo ino presodijo, ali kaj veljajo ali
ne . . . Imajo naše dni svoje omizje zdravniki za ozdravo ljudi —
sodniki za pravice dežele — rokodeli in kmetje za živinsko rejo ino
obdelanje polj; tudi goci imajo svoj dnevnik, v katerim se pogovorijo,
kako^ bi jim strune bolj vbrano pele; ali ni nam učenikam duhovskim
ino šolskim, starešam in oskrbnikam tudi potreba pogovoriti se,
kako bi po slovensko prav oskerbeli nar potrebnej reči, ki so h veči
časti božji, nam h časni sreči ino dušam v večno zveličanje?"

Nobena slovenska knjiga nima za naš razvoj na Štajerskem
tolikih zaslug, kakor ravno „Drobtinice".  Čitalo jih je vse. V
najimenitnejši slovenski palači so bile tako priljubljene, kakor v koči
trpečega siromaka. Se je pa Slomšek tudi potrudil, ljubim Slovencem
kaj dobrega podati, kakor sam pravi: „ . .. nekoljko drobtine du-
hovske hrane, ki so iz moje ino iz ptujih krušene pobrane, de se ne
zgubijo ino ne potratijo, ampak ohranijo za vsakdanje potrebe."

55

Vsakemu stanu je hotel ustreči. Želim vam vstreči, predragi gospodje
šolski, ako vam nekoljko nauka za šolo pokažem, ino nekaj resničnih
prigodb, pa malo pravlic zravno povčm. Nadjam se, de mi ne bote
zamerili, vi očetje ino matere, gospodarji ino gospodinje, ako vam za
novo leto povčm, kako bi naj otroke v strahu božjim redili, kako
pošteno za svojo družino skerbeli ... Pa tudi pesternam per zibeli,
tericam, predicam ino perilam bi se rad vslužil, naj bi tak hude ne
bile, kakor imajo staro navado, ampak raj čedne pesmice pele. Tudi
pesmica lepa je božji dar; naj vam bo torej mar lepo popevati. Ne¬
koljko novih pesem vam torej za novo leto podam."

Vsebina v „Drobtinicah“ je bila zelč zanimiva. Najboljši članki
so bili od Slomšeka. On je ostal ves čas prava duša „Drobtinicam“,
tudi pozneje, ko jih ni več sam uredoval.-

Navzlic svojim obširnim opravkom je bil Slomšek vedno tudi v
dušnem pastirstvu jako delaven. Hodil je na različne kraje pomagat
izpovedovat; obiskoval je bolnike, z neizpremenjenim veseljem je
pridigoval po vsej Labudski dolini. Ljudstvo ga je, kakor povsod,
silno rado poslušalo. Pri neki pridigi ga je slišal i solnograški nad¬
škof Friderik knez Schvvarzenberg,  ki je bil slučajno v
Št. Andražu. Tako ga je občudoval, da je že takrat sklenil, Slomšeka
priporočiti za še višje službe.

A pri škofu Fr. Kutnarju Slomšeka ni bilo treba priporočati.
Ljubi! ga je z neomejeno srčnostjo. Slomšek mu je bil desna roka,
najspretnejši sotrudnik in najmodrejši svetovalec v različnih zadevah.
Nanj se je smel vselej in povsod zanašati. Kar je Slomšek storil, bilo
je dobro storjeno. Kutnar ga je tem bolj potreboval, ker je sam zelč
bolehal. Skoda tako dobrega in plemenitega knezoškofa! Dne 10. listo-
pada 1. 1844. je pisal Slomšek o njem: „Premilostljivi knez in škof
še vedno na vratu boleha; od 4. vinotoka je glas popolnoma izgubil.
Bojimo se hudih nasledkov. Dolga bolezen, gotova smrt. Molite, da
bi ljubi Bog ohranil dobrega gospoda, ki ima toliko lepih načrtov v
svojem srcu za cvetoči razvoj naše škofije!"

Akoravno je bil Slomšek škofu Kutnarju takorekoč vse, priti
je morala vendar njuna ločitev. Nobeden od njiju ne bi bil pričakoval,
kdaj in zakaj. V Celju je bil dne 10. kimovca 1. 1845. umrl opat
Franc Schneider.  Celjsko mesto je že samo ob sebi v lavantinski
škofiji zelč v važnega pomena. A v onem času še mnogo bolj, kakor
dandanes. Škofijski sedež je bil namreč v Št. Andražu na Koroškem,
čisto ob meji dolgo raztegnjene vladikovine. Največ, in sicer naj¬
lepših dekanij je bilo na slovenskem Štajerskem. Celje je bilo v
sredini; bilo bi najbolj pripravna prestolnica v oni dobi. Celjski opat
je imel radi tega pri duhovščini in pri ljudstvu velik vpliv. Zatč je
bilo posebne važnosti, kdo da opravlja to službo. Škof Kutnar je tja
želel izvrstnega moža, ki bi častno in vredno zastopal višjega pa¬
stirja na Štajerskem. Koga je moral v takratnem slučaju izvoliti, ni
težko uganiti. Svojega Slomšeka  hoče poslati tja. Svetoval mu je,
na j prosi za celjsko izpraznjeno opatijo. Sposobnejšega moža ni imel.

Škofova želja je bila Slomšeku božja volja in — nujno povelje.
Š tužnimi občutki se je odločil zapustiti mirno, prekrasno Labudsko

56

dolino. Na odločno prigovarjanje knezoškofovo je v vložil prošnjo.
Soprošnika sta bila slovenjebistriški dekan Anton Zuža,  poznejši
dekan laški, in Jakob Westermayer,  župnik v Črni na Koroškem.
Slomšeka je škofijstvo izvenredno priporočilo ter pravi med drugim
o njem: „Ta prošnik se odlikuje po zmožnostih in neutrudljivi mar¬
ljivosti, po duševni in nravstveni izobrazbi, po odkritosrčnem verskem
prepričanju, po neomahljivi možatosti svojega značaja." Lahko je
tedaj umevno, da je Njegovo Veličanstvo cesar Ferdinand Slomšeka

imenoval za ... ,

celjskega opata.

Ob jednem ga je v odloku vrlo pohvalil, kajti nazivlje ga „ .. .
moža učenega, vsled gorečnosti v dušnem pastirstvu,
vsled hvalevrednega obnašanja v njegovem življenju
in vsled drugih veleslavnih čednostij ter zaslug zelo
dopadljivega!"  Koliko priznanje torej s cesarskega prestola!
Tako hvalo je našel odličen slovenski korenjak na najvišji stopinji
v Avstriji! Slomšek jo je v istini zaslužil.

Pred odhodom iz priljubljenega Št. Andraža je zadela toli od¬
likovanega opata še grenka izguba. Dne 8. sušca je umrl preblagi
knezoškof Kutnar. Ob njegovem grobu je Slomšek obžaloval naj¬
boljšega prijatelja, mogočnega pokrovitelja in bistroumnega somišlje¬
nika. On sam mu je govoril krasno nagrobnico, ki je mnogobrojno
gospodo in kmetsko ljudstvo pri pogrebu ganila tako, da je vsa
cerkev ihtela in jokaje vpila za pokojnim pastirjem.

Dne 24. mal. travna 1. 1846. se je odpravil Slomšek na pot. Vzel
je, kakor sam pravi, „s solznimi očmi slovo od škofijske prestolnice".
Za njim je tugovala vsa Labudska dolina.

Pot ga je peljala iz Št. Andraža skoz Spodnji Dravograd, Slo¬
venji Gradec v Vitanje, kjer je isti večer prenočil v župnišču. Drugo
jutro na vse zgodaj je odpotoval dalje proti Celju, kjer za njegov
prihod nikdo ni vedel. Še dneva ni nikomur, niti svojim ožjim pri¬
jateljem in znancem v Celju naznanil. Nalašč je hotel popolnoma
na tihem priti. Bil je to preprost vhod! Nobenega pozdrava ni, no¬
benega sprejema; nobena zastava mu ne vihra v počaščenje, nikdo
ne kliče: Živio! Dobrodošel!

To je Slomšeku po volji; na tihem, kakor apostol, hoče dospeti
v kraj svojega novega delovanja, v starodavno mesto ob bistri Savinji.

Prva pot ga vede v cerkev. Bil je namreč ravno dan sv. Marka.
Cerkev natlačeno polna. Duhovniki se pripravljajo na sveto opravilo.
Ko pride Slomšek v zakristijo, ga hipoma spoznajo; prosijo ga, naj
ima on slovesno službo božjo. Seveda rad usliši to prošnjo. Pri
sv. maši zadoni prvič slavnoznani glas novega dušnega pastirja. Kdo
bi popisal iznenadenje? Vse je čudno oduševljeno. Marsikdo vidi
sedaj prvič onega častitljivega moža, kojega knjige krožijo od hiše
do hiše, onega, kojega že iz prelepih spisov vsakdo ljubi in spoštuje.
Po sveti maši je bila običajna procesija skoz mesto k podružnici
sv. Duha. Med preprostim ljudstvom, z rožnim vencem v roki se je
je udeležil tudi novi opat. To je bila njegova prva javna pot po
mestu — v znamenju krščanskega miru, med molitvijo.

57

Nekemu prijatelju v St. Andražu je pisal Slomšek drugi dan po
svojem prihodu v Celju: „ .. . Srečno sem prišel v Celje, kjer
bo, ako Bog tako hoče, tudi moj grob nekdaj."  Dostavi še
vprašanje: „Kdaj bomo zvedeli za novega škofa?" Marsikdo drugje
že tajno slutil, kdo bo bodoči škof lavantinski, a Slomšek v svoji
otroški ponižnosti in skromnosti si ni mogel tega domnevati.

Ne, visoko leteti, ponašati se s svojimi zaslugami, ali celč po
imenitnih službah pohlepno hrepeneti, to Slomšeku ni bilo lastno.
Vesten dušni pastir ima druge želje in druge namene.

Slomšek je bil odslej ves vnet za svoj duhovski delokrog v
Celju. K temu ga je opominjala njegova dolžnost in njegovo visoko
dostojanstvo. A to mu je veleval tudi kraj sam, v katerem hoče
delovati in nekdaj najti — svoj zemeljski počitek. Poznal je dobro
pomenljivo celjsko mesto. Na Štajerskem gotovo ni kraja, ki bi imel
tako slavno preteklost, važno tudi v cerkvenem oziru. V Celju so
brezdvomno svoje nadobudne kali pognale prve cvetlice krščanske
vere na Štajerskem. Tukaj so Rimljani — morebiti že pred Kristu¬
sovim rojstvom, gotovo pa takoj v prvem veku naše dobe — sezidali
ugodno ležečo Celejo. Ob Savinji so utrdili vojaški tabor, ki je bil
potem podlaga nadaljnjemu zmagonosnemu prodiranju po sosednjih
pokrajinah. Sčasoma so tam postavili krasne palače in divna svetišča
svojim bogovom. A kmalu je dobilo Celje tudi prve oltarje, na ka¬
terih se je darovala presveta daritev jedino pravemu Bogu. Ko se je
pričelo preganjanje kristjanov, so bila tudi celjska tla posvečena s
krvjo svetili mučenikov; med njimi slovi posebno sveti škof v  Maksi¬
milijan. Pozneje je bilo Celje glavno mesto slovenskega Stajerja;
najbogatejši, najsvetlejši grofi, znani celjski grofi, so stolovali tam
z veliko oblastjo. Kako torej ne bi Slomšek ljubil in čislal Celja?
Kako ne bi bil — nekako naslednik sv. Maksimilijanu — v resnici
ponosen, da je postal višji duhovnik v tako slavnem kraju? Zat6 si
je želel tam za vselej ostati.

Novo službo je nastopil z mladeniško vnemo. V dušnem pastirstvu
je bil, kakor povsod, vzgleden. Učiti, izpovedovati, govoriti v Celju
in njegovi okolici mu je bilo veselje in čast. Ljudje so ga oboževali,
kot očeta spoštovali.

A vendar — njegovo delovanje ob Savinji je bilo kmalu kon¬
čano. Njemu v Celju ni bilo ostanka. Prišel je tja takorekčč kot
letovičar, ki koncem pomladi pride, a začetkom jeseni zopet odide.
Bog ga je hitro drugam poklical.

Kam, pove naslednje poglavje.

V. Slomšek škof lavantinski.

Z velikim zanimanjem je pričakovala po Kutnarjevi smrti lavan¬
tinska vladikovina novega škofa. Kdo bo, kdo?  To vprašanje je šlo od
ust do ust. Z vedno rastočo radovednostjo so se ozirale oči vseh vernikov
v Solni grad, kjer bo knezonadškof imenoval Kutnarjevega naslednika.

Neko posebno pričakovanje je vnemalo vsa srca. V jednem imenu
so se namreč vsi soglašali; hoteli so le vedeti, ali bo res tisti postal

58

škof, kojega si vsi želijo. Bilo je pač povsod tako, kakor je rekel
neki duhovnik na Kranjskem. Vprašal je bil štajerskega sobrata:
„Ali že imate škofa?"—  „Ne,“ je bil odgovor. Kranjec pa je po
svoji navadi dovtipno in šaljivo, a dobro odvrnil: „No, ako ima v
Solnem gradu sv. Duh kaj govoriti, saj ne more nihče
drug biti, kakor Slo mš e kV

Da, Slomšek  je bilo častitljivo ime, katero so spoštljivo iz¬
govarjali tisočeri jeziki v onih dneh. On je bil ljubljenec vsega pre¬
bivalstva v lavantinski škofiji. Bil je za visoko častno službo sposoben,
kakor noben drug ne. Slava njegova je bila razširjena ne le po vsem
Slovenskem, temveč njegovo ime se je s posebnim priznanjem izgo¬
varjalo po vsej Avstriji; poznali so ga tudi v Nemčiji, na Francoskem
in v Rusiji, kamor so potovale prestave nekaterih njegovih del. Na
Slovenskem ga je poznal vsak gospod in siromašni prostak. Njegove
pesni so povsod prepevali; donele so od Drave do Sotle, od Save do
Soče. Njegove pripovesti so čitali po vseh deželah. Iz njegovih
molitvenikov je pobožno molil berač in bogatin.

Ni-li torej ta mož v prvi vrsti poklican, prevzeti vodstvo pol
milijona vernikov, kojih srca že za njega bijejo v najčistejši ljubezni?
Ni-li potrebno, da je on postavljen na svečnik cele škofije, da na¬
daljuje apostolsko delo sv. Cirila in Metoda?

Hvala bodi Bogu! Kar so vroče želeli in nestrpno
pričakovali njegovi nešteti častilci, to se je zgodilo.
Dne 30. vel. travna  1846. leta je imenoval solnograški
knezonadškof Friderik Schwarzenberg Antona Slom-
šeka za lavantinskega škofa.

Slomšek lavantinski škof! To je bilo sladko evangelije, ki se
je razlegalo po lepi vladikovini. Povsod je vzkipelo veselje nad
zaželeno novico. Radost je bila občna in splošna. Vsi brez razločka
stanu ali starosti ali narodnosti, vsi so odkritosrčno pozdravili Slom-
šekovo imenovanje; zakaj vsi so ga brezpogojno čislali in spoštovali;
vsi so brezpogojno priznavali njegove izvenredne vrline. Takrat še
ni imel srditih nasprotnikov. Radi tega je bil pozdrav splošen; povsod
se je razlegal le urnebesni hozana!

V najsijajnejši luči se je pa veselje pokazalo v Celju. Mesto,
Slomšeku v resnici neomahljivo vdano, je bilo ponosno, da zasede
njegov opat prestol lavantinski. Le malo, malo časa je bil v staroslav-
nem mestu dušni pastir, a žalost nad njegovo izgubo je nadkriljevalo
plamteče veselje nad njegovim povišanjem. Posebno ob slovesu so
Celjani svojo ljubezen na silno ganljiv način izrazili. Od opatije do
kolodvora so bile ulice natlačeno polne domačega in tujega ljudstva,
ki se je prišlo poslavljat od duhovnega očeta. Vse je bilo v praz¬
ničnih oblačilih. Mnogo duhovnikov ter vsi mestni in državni uradniki
so spremljali Slomšeka na kolodvor. Ko gredo mimo cerkve, prodere
Slomšek goste gruče molčečega ljudstva ter hiti pred sv. Rešnje telo,
da opravi svojo zahvalno molitev in se priporoči za prihodnjost. Bil
je to presunljiv prizor; ljudstvo je do solz ganjeno, ihtenje se sliši
med nepreglednimi vrstami. Slomšek moli, dolgo in jokaje moli.
Morebiti vidi pred seboj bodočnost. Gleda križe in težave, ki ga

59

čakajo, nadloge in trpljenje, ki se tako rado vsuje na višjega pastirja.
Zdi se, da vidi na cvetno nedeljo priti Jezusa zadnjič v Jeruzalem.

Iz Celja je šel Slomšek naravnoč v Solni grad  k škofov¬
skemu posvečenju. Dvanajst duhovnikov in nekaj posebnih prijateljev
ga je spremljalo k najslovesnejšemu trenutku njegovega življenja.

Ko pridejo v blestečo prestolnico solnograških nadškofov, gre
Slomšek, v prijazni samostan o. benediktincev, „Maria Plain“ ime¬
novan. Štiri dni se je tam v duhovnih vajah pripravljal na svoj
vzvišeni poklic. Kako prešinjen je bil njegove visokosti, je lahko
umljivo iz značaja Slomšekovega. Sklenil je, novemu stanu posvetiti
vse svoje moči. V neki pridigi 1. 1854. je rekel: „Bili so prvi dnevi
meseca mal. srpana 1846, ko sem se v benediktinskem samostanu
,,Maria Plain“ pripravljal na posvečenje. Pregledoval sem vrsto podob
sv. redovnikov, sinov sv. Benedikta, kakor sv. Ruperta, Bonifacija in
Kilijana. Občudoval sem imenitna dela teh svetih redovnikov in
pregledoval s prijaznega griča blagoslov, ki ga je ta red razširil črez
Solni grad in njegovo okolico. Takrat sem sklenil, pokrepčan in
vzbujen po premišljevanju apostolskih del teh svetnikov, se tudi
samega sebe kot škof  čisto in cel6 darovati apostolskemu
poklicu, zdnj živeti in umreti!“

Dne  5. mal. srpana  1846 ga je knezonadškof Friderik
Schwarzenberg posvetil v škofa.

Vrnivši se v svojo domovino, pomudil se je nekoliko dnij  v
celovškem bogoslovju. Značilen je sprejem, ki so mu ga priredili
bogoslovci obeh narodnostij. Veselje nad njegovim imenovanjem je
brez dvoma doseglo tam vrhunec. Srčnejše nikdo ni ljubil Slomšeka,
kakor duhovska mladež; iskrenejše ga ni nikdo pozdravil, kakor
ravno ona. Med bogoslovci je bil takrat tudi zelo nadarjen mož,
četrtoletnik, Braslovčan France Kosar.  On je pozneje pravil o
tisti dobi: „Takrat smo molili, naj nam ljubi Bog da zopet dobrega
višjega pastirja; a jaz sem naravnost prosil Vsegamogočnega, naj nam
pošlje Slomšeka za škofa. Slomšek je bil namreč zlata jutrnja zarja
na slovenskem nebu, ki je naše ljudstvo budila, da je treba vstati iz
dolgega spanja; ona je pa tudi zanimala že slovensko razumništvo,
ki jo je strme občudovalo. Ko se je torej raznesla vest, da je cvet
slovenske korenine in ljubljenec svojega ljudstva, Anton Martin
Slomšek, škof lavantinski, razlegalo se je glasno veselje tako daleč,
kakor sega slovenska beseda.“ Navdušenje Kosarjevo je tako vzkipelo,
da mu je dal duška v vezani besedi. Lavantinski bogoslovci so namreč
svojemu novo posvečenemu škofu v „znamenje iskrene radosti
in pokornega počaščenja“  priredili veselico, kjer so ga po¬
zdravljali ter proslavljali v latinskem, slovenskem in nemškem jeziku.
Slovenska grlica je bil Kosar. Njegova pesen, Slomšeku v prisrčen
pozdrav, se glasi:

Kjer skoz pisane ravnine
Sava krotko žubori,

Od visoke kjer planine
Pesen mila se glasi;

Kjer Šent-Andraž, mesto belo,
V solnčni zarji lesketa,

In od stolne cerkve v’selo
Zvezda žarna se igra:

60

Kak se giblje vse in maja,
Vsaka pot kak živa je,
Nenavadno trum se shaja,
Veselica kakšna je?

Mislit’ to — v pretesnem krili
Srcu več ostati ni —

Knez prevzvišen, vselej mili,
V duhu k Tebi hrepeni!

O kak srečne ste ve ptice,

Vaša pot kak hitra je!

Z vam’ vzleteti — veselice
Priča biti — sladko je!

Strel za strelom močno poka,
Daleč glas njegov grmi;

Zvon pod klad’vom težkim stoka,
Vsepovsod nebo buči.

Tesna vernih vsa je steza,

Kjer duhovnih krasni zbor

Novo posvečen’ga kneza
Spremlja tjakaj v božji dvor.

V radosti se srce taja,

V radosti oko topi,

Ljubezen žilo vsako maja,

Na licu vsakem’ plameni.

Tudi mi vdanosti svoje
In ljubezni plam goreč
Položimo v roke Tvoje. . . .
Boljšega kaj mor'mo več?

Sprejmi to, in pa obljubo,
Vselej Teb’ pokornim bit’,
Še z življenja svoj’ga zgubo
Voljo Tvojo dopolnit’!

Naj nam pal’ca Tvoja sveta
Pot odloči, kamor je;

Naj le trnje jo prepleta,

Naj črez brezdno tudi gre:

Vse nam eno — dan tekoči
„ Nas pred Bogom toži naj,
Če nas kaj pokoršč’ne loči,
Ki obljubimo jo zdaj.

Na stolici že visoki
Knez v svetišču tam sedi,
Verno vsak njegovi roki
Vdanost svojo izroči.

Saj ljubezen, če je prava,
Vsemogočno kaže se,

Nam tud’ taka v žilah plava,
Taka greje nam srce!

A Kosar hoče v svojem ognjenem navdušenju Slomšeka še po¬
sebej pozdraviti kot slovenskega rodoljuba. Zato zapoje v čast in
slavo „najboljšemu sinu matere Slave“ še sledečo pesen, katero
je pri slovesni svečanosti sam prednašal:

Tudi ti, Slovenja cela,

Kakor dal’č tvoj jezik gre;
Danes bodi ti vesela,

Teb’ pred vsem spodobi se!

Veseli se mati prava
Ko časti se njeni sin;

Le raduj se, mati Slava!
Tvoj najboljši ta je sin.

Bolj, ko vsi, je tebe ljubil,
Bolj, ko vsi, te ljubi še;
Bolj, ko vsi, za te se trudil,
Alj dokazov treba je?

„Evangelja svet’ga hrana"
Ukaželjnim kruh drobi;

Kak’ bo šola prav peljana,
„Blaže v šoli" te uči.

Da na uma tvoj’ga vejah,

Kar zorilo, ohrani se,

Po širokih tvojih mejah
Tud’ »drobtinic" zbirat gre.

Tvoja hči še ni rodila
Toljko pridnega sinu!

Kak’ boš vredno ga častila,

Kaj v zahvalo dala mu?

Kdo z otroki tvoj’mi hodi
Pot čednosti jih učit?

»Angelj" njih »molitve" vodi,
Spisal on ga njim je v prid.

Kdo devištva hčeram tvojim
Venec lepi, kdo ohran’?

On z „devištvom“ stopil svojim
Zapeljivcem vsem je v bran.

V gorah kresi naj gorijo,

V rekah venci naj tekč!

Kjer Slovenci pač živijo,

Slavo Njemu naj poj6!

Slava, slava, trikrat slava
Svetlem’ bratu našemu!
Pa tud’ slava, slava, slava
Ferdinandu milemu!

Kdo mladen’če tvoje zvesto
Pot nedolžnosti pelja?

On za čisto jim nevesto
»Pot življenja srečno" da.

Blagor našemu narodi,

Ki ga vlada tak vladar,

Ki zasluge same sodi,

Mu le blagor naš je mar!

61

Tako so proslavili bogoslovci svojega škofa. Govorili so pač
v imenu vsega slovenskega ljudstva.

Po svečanosti je podelil Slomšek še nižje redove nekaterim
bogoslovcem, potčm pa odpotoval v svojo skromno prestolnico, v
Sent-Andraž v Labudski dolini.

Bil je takrat Slomšek v svoji najlepši dobi. Kreposten in čil
na duhu in telesu, je bil po vsem kos odgovorni službi, katero je
prevzel. Njegova modrost in učenost sta se pokazali takoj pri prvih
izjavah v škofovski oblasti.

Izdal je namreč takoj v začetku svojega škofovanja dva pastirska
lista. Prvega za duhovnike. Pisan je v vzorni latinščini, v prekrasnem
slogu. V njem opominja svoje duhovenstvo, naj mu pomaga, da bo
njegovo pastirovanje služilo po izreku sv. Ignacija v dosego najvišjega

Šent-Andraž na Koroškem.

namena: „Vse v vedno večjo čast božjo in v zveličanje ne¬
umrljivih duš.“ Opozori duhovnike na učenost: „Odvzemi solncu
luč, odvzemi duhovniku učenost, in jednaka si bosta. Božje razodenje
bodi solnce naše učenosti, modroslovje pa podoba lune, ki sprejema
od solnca svojo luč. Da bi se pač tudi o nas nekdaj moglo reči,
kakor o sv. Martinu, turonskem škofu: „Martin, ubog in ponižen, gre
bogat v nebo . 44  Kakor zidovi, sezidani na trdno skalo, postavite se proti
valovom razdirajočega pohujšanja; kajti po njem izgine vera, v nečistem
srcu se pridrvijo oblaki, ki otemnijo razum in slednjič pogasijo, da ne
more več'spoznati resnice!“ List ganljivo sklene z besedami: »Sprej¬
mite ga v prisrčen pozdrav! Preprost je, kajti vem, da med vami
ničesar drugega ne znam kakor Jezusa, in sicer križanega ! 44

V drugem pastirskem listu pa se obrne do ljubljenih vernikov.

62

S posebno prijaznostjo pozdravi svoje ovčice, od Boga mu izročene;
prosi jih čednostnega življenja, cerkvenega duha in krščanske po¬
polnosti, da mu bo ob sodnjem dnevu lahko dajati o njih račun.
Le-ta list je bil pisan v tako lepem in ganljivem slovenskem jeziku,
da dotlej Slovenci še niso sprejeli lepšega.

Z obema pastirskima listoma se je Slomšek silno prikupil. Pri¬
dobil si je vsa srca, v kolikor jih že prej ni vnel. Z njima je na-
črtal bodočnost svojega delovanja; izrazil je pa tudi željo, kaj od
ljudstva in od duhovenstva pričakuje.

On — on je svojo nalogo in dolžnost čudovito dovršil. Njegovo
ime je v vrsti lavantinskih, in sploh vseh slovenskih škofov, za vselej
zapisano z zlatimi črkami. Lavantinska škofija je smelo ponosna, da
šteje njega med svoje višje pastirje. Njegove zasluge za njo so ne¬
precenljive. Zato pa zavzema med vsemi škofi posebno odlično mesto.
Med predniki njegovimi se ne more z njim nikdo meriti. Mogoče,
da so bili med njimi možje izvenredne nadarjenosti, junaškega po¬
guma in vztrajne delavnosti, a zgodovina nam o nobenem ne poroča,
da bi bil toliko storil za ljudstvo,  v njega duševni in gmotni
blagor, kakor ravno Slomšek.

Brez dvoma najslavnejši Slomšekov prednik je bil Jurij Sto-
baeus plem. Palmburg.  Rojen 1.1532. na Pruskem v Braunsbergu,
je postal 1. 1584. lavantinski škof. S krepostno roko in s priznanja
vredno modrostjo je do svoje smrti 1. 1618. vladal lavantinsko škofijo.
V njegovi dobi so bili za katoliško cerkev strahovito nevarni in po-
gubljivi časi. Kriva vera, luteranstvo se je širilo, da je bilo groza.
Tudi v lavantinski škofiji so že bili tisočeri zapeljani katoličani od¬
padli; trgi, posebno pa mesta so bila okužena, da se katoličani v
javnosti niti pokazati niso smeli. Takrat je neizmerno veliko naši
veri koristil Stobaeus, ki je bil ob jednem štajerski in nekaj časa tudi
koroški cesarski namestnik. On je nadvojvodi Ferdinandu svetoval,
kaj naj stori v obrambo katoliške vere. Nat6 se je začela takozvana
protireformacija, ki se je izvršila po načrtu in podrobnih nasvetih
lavantinskega škofa Jurija. Ferdinandu se je res posrečilo v svojih
deželah ohraniti katoliško vero; zapeljivce, ki so proti katoliški veri
in proti habsburški vladi na nečuven način ščuvali in hujskali raz¬
burjeno ljudstvo, je iztiral, in kmalu se je povrnil ljubi mir v naše
dežele. Kdo bi torej Juriju Stobeju odrekal zasluge? Velezaslužen je;
slava vrlemu bojevniku za verske pravice, slava njegovemu spominu!

A vendar se gotovo njegovi časti ne dela krivica, ako se više
cenijo Slomšekove zasluge za lavantinsko škofijo. Kako bo pa
treba še le soditi, ako premislimo, kaj je bil Slomšek
celemu slovenskemu narodu!

Slomšek je bd kot škof pravi apostol svoje dobe. Največjo
skrb je seveda obračal na svojo lastno škofijo, „v katero ga je sveti
Duh postavil, vladati cerkev božjo“. Zroč na njene potrebe, je storil
vse, kar je le mogel. In potreb je bilo mnogo. V marsikaterem oziru
se je morala škofija preroditi.

63

V prvi vrsti je Slomšeka zanimala zadeva, s katero se je mučno
pečalo že mnogo njegovih prednikov, a nobenemu v se ni posrečila.
Menimo preselitev škofijskega sedeža iz Šent-Andraža
na Koroškem v Maribor.

Čemu taka preselitev? Lavantinska škofija je bila ustanovljena
1. 1228. Bila je začetkoma zelč majhna. Obsegala je prav za prav
samo tri obširne, a malo obljudene župnije. Kmalu pozneje so jo v
toliko povečali, da je merila poldrugi dan hoda v dolžini. Ravno v
njeni sredini je ležalo zel6 prijetno mestece Šent-Andraž. Izvolili so
ga v prestolnico novoustanovljene škofije. L. 1786. so več škofij pre¬
novili; k lavantinski so pridejali velikovško okrožje na Koroškem
in celjsko na Štajerskem. Lavantinska škofija se je raztezala odslej
od Šent-Andraža doli do Save in Sotle blizu Zagreba. Šent-Andraž
je torej ležal ob njeni meji. Taka lega je bila za prestolnico zelč
neugodna; kajti težko je bilo ljudstvu in duhovnikom prihajati tako
daleč k svojemu škofu. Zat6 so takoj začetkoma mislili škofijsko
prestolnico preložiti; ravno tako tudi 1. 1806., 1822. in 1832., a vselej
se je poskus ponesrečil zaradi velikih zaprek. Iz tega se pač izpre-
vidi, kako težavno delo je to moralo biti. A Slomšek se ga ni ustrašil.
Z vso resnobo in gorečnostjo se ga je lotil. Pokazal se je vrlega
moža, ki ne miruje prej, kakor da doseže svoj namen, in naj teče
od čela znoj, naj je treba žrtvovati čas, imetje in tudi življenje!

Slomšek je izprevidel, kako potrebna je preselitev škofijskega
sedeža; zatč jo je hotel tudi doseči.

Več vzrokov ga je nagibalo k temu, ne samo nenaravna, obmejna
lega dotedanje prestolnice. Poglavitni nagib za Slomšeka je bil sledeči:
Ko so 1.1786. škofije znova uravnali, pripadle so vse Slovenske gorice,
Haloze, mariborski okraj in župnije tja blizu celjskega mesta h graški
škofiji. V le-teh okrajih je bilo okoli dve sto tisoč Slovencev. Tretjina
vseh vernikov v graški škofiji je bila slovenska. A na njo se nikdo ni
oziral. Škofje so bili Nemci, ki niso niti besedice razumeli slovenski;
na višja duhovska mesta so dospeli izključno le Nemci; v 100 letih
je bil j edini J. Kavčič, poznejši mestni župnik, postal graški kanonik.
Na slovenske ovčice se nikdo ni oziral, bile so zapuščene sirote.
Višjega pastirja niso nikdar slišale v svojem jeziku govoriti; cel6
navadni duhovniki med njimi niso znali njihovega jezika. Ubogo
ljudstvo! Zamorcem in drugim divjim nevernikom se ni godilo tako
slabo; zakaj misijonarji, ki so prihajali k njim, so vsaj znali njih jezik!

Solnograški nadškofje so v mnogoterih pismih priznali, da je
to zelo žalosten nedostatek, ki se mora odpraviti prej ali slej. Da
je ljudstvo v teh pokrajinah neizmerno težko prenašalo take razmere,
je ob v sebi umevno.

Že 1. 1802. je slovensko ljudstvo v mnogoterih prošnjah, vlo¬
ženih pri graškem škofijstvu, izrazilo srčno željo, naj mu pošilja
duhovnike, ki so vešči slovenskega jezika. A škofijstvo mnogokrat
pri najboljši volji te želje ni moglo izpolniti, ker mu je primanjkovalo
zmožnih duhovnikov.

Narodnost je potem vedno v  bolj vzbujala duhove. Imenovanje
Slomšekovo je tudi povsod po Štajerskem obnovilo hrepenenje po

64

posebni škofiji, ki naj obsega vse štajerske Slovence. Silovito je
tudi 1. 1848., „leto narodnostnega prebujenja", vzdramilo Slovence v
graški škofiji, da so ponovili svojo staro prošnjo. L. 1853. se je te
zadeve poprijel tudi solnograški nadškof Maksimilijan Jožef
plem. Tarnoczy.  Vložil je pri namestništvu v Gradcu prošnjo, naj
se izvrši preosnova lavantinske škofije in preselitev njenega sedeža.

A kje se naj ustanovi škofijski sedež? Nekateri so želeli, da
v Mariboru, drugi zopet, da v Ptuju, ali v Celju, ali v Slovenski Bistrici.
Slednjič seje namestnija odločila po Slomšekovem nasvetu za Maribor.
A v Mariboru je bilo za škofijstvo malo prostorov. Stolna cerkev,
sezidana 1. 1520., je bila ubožna, nevredna visoke časti, da bi postala
škofovska prestolnica; za škofa samega, za kanonike, za bogoslovje
ni bilo primernih stanovanj. Toda v tem oziru je pomagalo Slom-
šekovo ime. Mesto Maribor, njegova okolica, duhovniki in verniki
slovenske narodnosti v graški škofiji so toliko veledušno podarili,
da se je moglo vse lepo pripraviti za dostojen škofovski sedež v
Mariboru. Sloveči župnik Marko Glazer  v Sent-Petru in pa vrli
mestni župan mariborski Otmar Reiser  sta vse za v preselitev hvale¬
vredno pospeševala in si zaslužila pri Slovencih na Štajerskem trajen
spomin. Tudi deželnim uradnikom je treba hvalo izreči, kateri so si
za preselitev prizadeli veliko.

Solnograški nadškof se je neizmerno potrudil, da bi čim prej
dovršil začeto delo. Celč v Loreto  na Laško se je podal, kjer je
bival takrat papež Pij IX., da bi od njega izprosil dovoljenja. In
res. Papež je takoj blagovoljno podelil dovoljenje ter dostavil po¬
menljive besede: „Povejte Vi Mariborčanom, da je za nje
škofijski sedež, ki ga dobijo, velika milost, katere se
naj vedno vredne izkazujejo!“

Veselo novico je prečastiti solnograški nadškof Mariborčanom
z Laškega gredoč prinesel, pa jim tudi ostro naročil, naj izpolnijo,
kar so obljubili, in bodočemu škofu spodoben sedež pripravijo.

Ko je bilo v Mariboru vse, kolikor toliko, pripravljeno, se je
začelo škofovo preseljevanje; kajti tudi posvetne oblasti so pritrdile
Slomšekovim nasvetom. Presvetli cesar Franc Jožef  I. sam pa je
bil že dne 26. vinotoka 1. 1856. odredil preosnovo lavantinske škofije
s sedežem v Mariboru.

Zaprek torej ni bilo nobenih več. Na veliko gospojnico 1. 1859.
je škof Slomšek od svojega starega sela v Šent-Andražu vzel slovo,
kjer so lavantinski škofje prebivali nad 600 let. Dne 16. vel. srpana
je odpotoval v Maribor, kamor je z velikimi težavami vsled truda-
polnega pota — železnice na Koroško še takrat ni bilo — dospel
19. vel. srpana.

Z veliko žalostjo se je poslavljal Slomšek od Koroškega. Vedel
je dobro,^ da se začnejo zanj po preselitvi viharni dnevi in mučni
časi. Večkrat je pred odhodom, oziraje se po prekrasni Labudski
dolini, dejal: „Ne bi bil verjel, da bo preselitev toliko te¬
žav imela! Za nas je to le žrtva. Mi ne bomo nič dobrega
doživeli, morebiti naši nasledniki. Na nas čakajo le
skrbi in trpljenje."

65

Koroško ljudstvo je za njim neizmerno žalovalo, pred vsemi pa
njemu vdani duhovniki. Meseca vinotoka 1. 1858. je zbral slednjič
svoje duhovenstvo v Sent-Andražu k posvetovanju. Imel je ganljiv
nagovor; k sklepu je rekel: „Pozabite na mene, pa na moje
nauke ne pozabite nikdar!“  Te besede so vse navzočne tako
presunile, da so solzni in moleč zapustili sobo. Neki častitljiv du¬
hovnik pa svojim sobratom zunaj ves objokan dene: „ P osle d njih
besed škofu ne morem nikdar odpustiti. Kako nam
morejo tako neusmiljeno povelje dati, da bi jih pozabili!
Mi jih ne moremo in jih ne bomo nikdar pozabiliP

Na angeljsko nedeljo, dne 4. kimovca 1. 1859. je vzel premilost-
Ijivi škof Slomšek svoj novi škofijski sedež v posest. Na predvečer,
v soboto, so prvikrat v novi stolni cerkvi slovesno peli cerkvene
večernice; zvečer od 6. do 7. ure je zvonjenje vseh zvonov v mestu
in po celi škofiji oznanjevalo veselo novico, da je napočila nova doba
v lavantinski vladikovini. Po pravici so se vernikom in duhovnikom
utrinjale goste solze, ko so prejšnjo nedeljo slišali v cerkvah pa¬
stirski list, v katerem je sekovski škof od svojih slovenskih ovčic
jemal slovo; „vsekdar jih je srčno ljubil, njih pobožnost in gorečnost
še v tem listu pohvali ter jim priporoča jednako pokorščino in lju¬
bezen tudi do novega višjega pastirja, kakoršno so Slovenci vedno
izkazovali graškemu škofu.“ Ali ne v manjšem veselju so se jim to¬
pila srca, ko so jim tisti večer zvonovi oznanjevali prihod novega
škofa, kateri bo mogel odslej v slovenski besedi s svojimi duhovnimi
otroki govoriti. Priča tega veselja so bile neštevilne množice ljudstva,
ki so iz mesta, okolice in iz daljnih krajev prihitele skupno obhajat
svečanost. V soboto zvečer je priredilo mariborsko pevsko društvo
mirozov; mogočen strel in pa glasna godba na stolpu stolne cerkve
sta pozdravila zlato zarjo angeljske nedelje. Take slovesnosti Maribor
menda še nikdar ni videl. V cerkvi je pozdravil mestni župnik, Jožef
Kostanjevec,  milostljivega knezoškofa, potčm je pa Slomšek sam
stopil na lečo ter je prvič kot škof preosnovane lavantinske vladi-
kovine pozdravil svoje vernike. V prekrasnem, do solz ganljivem
govoru je odgovoril na trojno vprašanje: ,,Kaj želite vi od mene?
Kaj želim jaz od vas? Kaj pa želi Bog od nas vseh?“  Po
pridigi je pel slovesno sv. mašo z zahvalno pesnijo ob sklepu. S
tem je bila končana velepomenljiva, a tudi nepozabna svečanost.
Mariborski mestni odbor je z neomejeno pohvalo priznal Slomšekove
zasluge ob preselitvi. Že dne 12. svečana 1858 je v spoštljivem pismu
do Slomšeka to delo imenoval „velikansko“.  V vedni spomin je
dostavil pomenljive besede: „Imeni Tarnoczy in Slomšek bo¬
deta pri nas in pri naših potomcih nesmrtni!"

Za štajerske Slovence je bila preselitev škofijskega sedeža iz- »
venrednega pomena. Dve sto tisoč Slovencev je bilo celč v cerkvi
brez pravic; niso imeli sreče, kdaj slišati svojega višjega pastirja v
slovenskem jeziku govoriti. Neizmerno, vedno rastoče je bilo radi
tega hrepenenje po izboljšanju nenaravnih in neznosnih razmer.
Iskreni domorodec in marljivi pisatelj A. Krempl  je večkrat vzdi¬
hoval: „Bog mi daj doživeti slovenskega škofa, potčm se

A. M. Slomšek. ®

66

rad preselim odtod.“ Vrli mož svoje želje ni videl uresničene,
a drugi so bili toliko srečni, da so videli in slišali svojega škofa,
slovenskega narodnjaka in slavnega pisatelja, na težko pričakovanem
prestolu v Mariboru.

Žal, da se lavantinski škofiji niso podredili sploh vsi spodnje¬
štajerski Slovenci; kajti mnogo tisoč jih še prebiva gori nad Rad¬
gono in Gomilico, okrog Zelenega travnika in okoli Ivnika, ki so
ostali pri graški škofiji. Tudi za nje se je Slomšek potegoval, a vsled
okrajne razdelitve so morali ostati ločeni od lavantinske škofije.

Kolikor je sploh bilo mogoče, je Slomšek dosegel. Slavo mu
mora priznati ves slovenski narod za njegov trud in plemenito po¬
žrtvovalnost. Božidar Raič,  goreč rodoljub, je pač v imenu vsega
naroda zložil oduševljeno pesen, katero je podal 4. kimovca 1. 1859.
narodnemu ljubljencu Slomšeku. Glasi se:

Slovenci podravski in pomurski k prihodu svojega novega
višjega pastirja.

V temo dnij je bila zavita zemlja slovenska,

V črni obleč noči neverske, časov poganskih.

Ljudstvo ni znalo resnice svetih dolžnostij,

Divja zverjad je besnela po lepih logih domačih,

Še nikaka vladarska oblast ni znala ravnati,

Da slavili Boga bi rojaki, srečno živeli,

Dokler Gospod jim ni poslal učenikov s Primorja,

Kjer je Oglej  slovel, krščanskih zibel očakov.

Tisti sveti možje so kazali narodu svetlost,

Ktera premore privesti zemljane v srečno domovje.

Teh glasovi nebeški doneli so v naših krajevih
In blago prinašali sadje božjih čednostij.

V Ptuju starinskem bili so vredni višji pastirji,

Božji nauk trosčč o tretjem, četrtem stoletju,

Na Podravju, Pomurju za nevernih Rimljanov.

Spletali so mučeniške si vence po trudih težavnih.

Žezlo rimljansko jim je zatrlo setev preblago,

Pa v poznejših so dneh se naključile hujše dogodbe:

Privihrali so grdi divjaki iz vzhodnih pokrajin,

Strašno požgavši in pomorivši blago in ljudstvo.

Atila bil je na čelu take grozne druhali,

Ki spremenila lepo je selišče v divje pustinje
In z nedolžno krvjo polila rodne poljane.

Našlo podrla drevo krščansko, krasno cvetoče,

Ter ljudi pogreznila pridne v prepad nesrečen,

Kjer težko vzdihovala dolgo je revna družina,

Ker znebila se vere, rojakov in blaga je vsega. —

Solnce rumeno je neko pomlad ogrevalo zemljo,

Kar prisveti s krajev večernih lučica verska,

Ki nekoliko našim pradedom sleparstva prežene.

« Niso umeli poslani tuji duhovni govora,

Ki ga je narod imel, da daval bi stvarniku slavo.

Kako bi bila prijela se klica njihove setve?

Kako ne bi po malem slabela v prsih slovenskih?

Vendar, o blagi spomin, prisvetile jasno od vzhoda
Zvezdi bliščeči sta, tekla ko let je deveta stotina.

Brata častita sta bila, sveti Ciril in Metodij!

Ta sta zasejala vero srečilno v narod sorodni,

Dobro misli ume ter sladke glasove slovenske,

67

Polna daru nebeške modrosti, polna resnice;

Src je gorečih narod poslušal uke medene,

Misli, delo, govor po njih marljivo ravnaje.

Vnuki predavni še zdaj iskreno hvalijo Boga,

Ki poslal toliko dobroto je nekdaj pradedom.

Naj si ravno so hudi sovražniki pačili rastek,

Mlado krepko je brstje razvil — Gospod ga je branil.

Dosti po letih odslej je dobila drugo podobo
Naša krajina po svetnih in cerkvenih vladarjih.

Mile ovčice naše so pasli tuji pastirji.

Niso umeli glasu slovenskega šest stoletij,

Ovce pa njih ne, kajti beseda bila je tuja.

Milo, pobožno, gork6 so Slovenci prosili, molili
Leta in leta, da bi nebeški vladar nam pomagal
In bi vendar poslal pastirja domačega ljudstvu,

Ki bi privajal duše krščanske v rajsko veselje,

Ki bi umevnih glasov uglajal narod slovenski.

Krepko naj napreduje v veri in vedah in urnah,

Naj med ljudmi cvetb telesne, dušne blagosti.

Glej, nebeški vladar je razgrnil roko darilno,

Nam poslal pastirja, ki mila mati slovenska
Ga je gojila skrbnd, da vzraste na zemljici naši.

Sladkih domačih besed pozna premile glasove,

Kraje pozna in ljudi in navade njihove dobro.

Delo težavno sadu prinašalo bode obilno,

Vrlim Slovencem kazalo pot v nebeške višine
Di dajalo moči krepilne občni omiki.

Čast Bogu Očetu, Sinu ter svetemu Duhu,

Hvalo neskončno zdaj davaj, verno ljudstvo podravsko!

Nikdar ne žabi srce pohlevno častiti, moliti
Večne modrosti, ki vse in povsod najboljše naravna.

Hvala in slava in čast tedaj milostljivim nebesom!

Ti pa premili pastir, stopivši prvič med svojce,

Sprejmi darove, daruje jih Tebi srečna ljubezen!

Sprejmi darove, ki pravi se jim: zvestoba, pokornost!

V venec darilni zapletamo jih današnjega goda.

Le nikol’ ne poveni, venec čvrstev ostani!

To trdno Ti obeča prihodnja Tvoja detčica.

Božji poslanec! Vodnik nam bodi po stezah težavnih,

Da se sovražnih ognemo sil, steptamo napade.

Večni nebeški Gospod, goreče Te prosimo danes:

Rosi z darilnih nebes blagoslov obilo pastirju,

Ki prevzel je sedaj pastirstvo novega dela,

Da častil, slavil, molil bo Tebe brezkončno,

Sebe in nas tukaj ter onkraj groba posrečil!

Dolgo se je potegoval Slomšek za prenos škofijskega sedeža v
Maribor, srečno ga je dovršil. A ob jednem je hotel še neki drug
važen namen doseči. Stal ga je morebiti še več mučnega truda in
skrbij, kakor prvi. Ni miroval, dokler ga ni dosegel. Slomšek je bil
pač jeklen mož, trdne volje, neomahljivih sklepov, neutrudljivega
delovanja!

Vsak škof je primerjati krepostnemu vojskovodji, ki zapoveduje
v  hudem boju za pravico in resnico. Njegovi vojščaki in boritelji so
duhovniki. Blagor vladiki, ako so oni vzgledni! Potčm mu je zmaga
Rotova; peklenska vrata ga ne morejo premagati. Slomšek je našel
Pri svojem nastopu dobro in vrlo duhovenstvo. Bil je nanje ponosen.

68

Žalostilo ga je le nekaj. Kaj bi-li bilo to?. .. Da ni imel lavan¬
tinski škof na odgojo svoje duhovščine skoro nobenega
vpliva. To ga je bolelo v srce. Lavantinski bogoslovci so se od-
gojevali od 1. 1811. v tuji  škofiji, v celovškem bogoslovju. Bili so
Slomšeku neizmerno dragi. Kadar je prišel med nje, žarelo mu je
veselje na obrazu. Med njimi se je čutil srečnega. Nagovoril jih je
navadno le z besedami sv. Pavla: „Vi ste moje veselje D A redkokdaj
je užival to srečo; kajti bogoslovci so bili daleč od njegove prestol¬
nice, ločeni od svojega višjega pastirja.

Hotel jih je dobiti v svojo bližino. Zakaj škof mora svoje du¬
hovnike poznati že od začetka; vedeti mora natanko za lastnosti in
zmožnosti tega in onega; potčm jim bo z lahko vestjo tudi podelil
pristojne službe; za vsako mesto bo izbral najsposobnejšega.

Radi tega je hotel Slomšek imeti svoje lastno bogoslovje,
v katerem se naj izobražujejo duhovniki lavantinske škofije. To je

bilo po vsem neobhodno potrebno,
“j -  7 " — 1 Že 1.1780. je cesarska vlada

četrti letnik je hotel imeti pri sebi. A smrt ga je, žal, prehitela.

Potem se je Slomšek lotil stvari. In res, bil je srečnejši od
svojih prednikov. Vlada mu je dovolila, da sme že 1. 1850. v Šent-
Andražu ustanoviti zavod za četrto leto svojih bogoslovcev. Za to
veliko in pomenljivo pridobitev je skoro vse sam žrtvoval. V ško¬
fijski palači je dal četrtoletnikom stanovanje; tudi hrano in druge
potrebščine jim je oskrboval večinoma sam. Cel6 profesorje in rav¬
nateljstvo je plačeval iz lastnega imetja. Le nekoliko so mu pomagali
tudi drugi duhovniki, ki so mu bili posebno naklonjeni.

Velika želja se mu je s tem izpolnila. V jeseni 1. 1850. so prišli
prvi bogoslovci v Sent-Andraž. Bili so škofova ljubezen. Kaj rad
se je pomudil med njimi. Ne kot škof, kot dobrotljiv oče se je
pogovarjal z njimi. Zat6 je bilo vsakega bogoslovca goreče hrepe¬
nenje, kmalu dospeti v četrto leto, da bo prišel k Slomšeku v Šent-
Andraž. Neutrudni višji pastir jim je preskrbel odlične profesorje;
med njimi je bil najimenitnejši vzoren mož kanonik Jožef Rožman,
poznejši nadžupnik konjiški, slovčč po svoji učenosti in jednako tudi
po angeljski pobožnosti; bil je ob jednem ravnatelj v bogoslovju. Spisal

pripoznala tako potrebo. Cesar
Jožef II. je 1. 1786. izdal odlok s
poveljem, da se naj bivši domini¬
kanski samostan v Sent-Andražu
pripravi za lavantinsko bogo¬
slovje. A kmalu potem je ustano¬
vil v Gradcu takozvano „glavno
bogoslovnico“ za vse škofije svo¬
jih južnih dežel; Sent-Andraž je
ostal zopet brez bogoslovja. Isti
samostan so ce!6 1.1812. prodali

nekemu zasebniku.

Škofova palača in kapiteljski dom v Mariboru.

Škof Kutnar je znova po¬
skusil vso zadevo urediti; vsaj

69

je za bogoslovce izvrstno katehetiko  v slovenskem jeziku. Slom¬
šek sam je učil govorništvo v slovenskem jeziku. Vadil je z vso
navdušenostjo bogoslovce v slovenskem izrazu, gladil njih govor in
jih vnemal za dušno pastirstvo. Pri predavanju se je posluževal iz¬
virnih spisov v govorništvu, ki so pozneje v „ Drobtinicah “ izšli kot
predgovor k osnovam njegovih prelepih pridig. Še celč v slovenski
slovnici jih je poučeval; kjer je le mogel, jih je izpodbujal za pravo
in pošteno narodno oduševljenje. Beriio pri mizi in v cerkvi je odslej
moralo biti slovensko. Ker so bili posli v škofovi službi skoro sami
Slovenci, a v nemškem Šent-Andražu niso nikdar slišali svojega jezika
govoriti, odredil je preblagi škof, da morajo četrtoletniki vsako nedeljo
imeti za nje slovensko pridigo in krščanski nauk. On sam jih je
vedno zvesto poslušal.

Njegova skrb za vsestransko izobrazbo ljubljenih četrtoletnikov
je bila celč tako velika, da jih je vsak mesec vsaj enkrat povabil na
svojo grajščinico „Thiirn“. Tam so se morali vaditi v sadje- in
čebeloreji, morali so cepiti, obrezovati, presajati, sploh vse, kar mora
znati dober vrtnar. Tudi v poljedelstvu se jim je dobro razložilo,
da so spoznali in si prisvojili lastnosti skrbnega gospodarja. To je
bilo zelo lepo in silno koristno. Vesten dušni pastir tudi v tem svoje
vernike poučuje in jim daje dobre vzglede, kako  naj  dobro obdelu¬
jejo svoja posestva. Vidijo kmetje pri gospodu župniku njive čedno
obdelane in vrt bogato nasajen ter ljubko ozaljšan s pisanimi cvet¬
licami, tedaj se i sami veliko bolj potrudijo za svoje kmetijstvo in
vrtnarstvo. Blagor takemu duhovniku, a blagor tudi takim vernikom!

Slomšek je bil svojim bogoslovcem res vse. Ni čuda torej, da
se je vsak y s posebnim veseljem spominjal presladkih dnij, ki jih je
preživel v Šent-Andražu na strani svojega plemenitega škofa in kneza.
Imenoval jih je vedno najlepše v svojem v  življenju. Kadar se je bilo
treba ob koncu bogoslovnih naukov od Šent-Andraža posloviti, zdelo
se je vsakemu, da jemlje od svojega doma, od preljubih starišev slovo.
Ni ga bilo, ki si ne bi bil brisal objokanih očij, ko se je slednjič
oziral na prijazno Labudsko dolino.

A s samim četrtim tečajem Slomšek še ni bil zadovoljen. Hotel
je imeti celo bogoslovje.  V Šent-Andražu ga ni dosegel, po¬
skrbel pa je, da se ga bo v Mariboru veselil. Želja se mu je izpolnila.
Vlada mu je dovolila vse bogoslovne letnike. Za odgojevališče la¬
vantinske duhovščine se je določila pripravna hiša na vzhodni strani
Alojzijeve cerkve v Mariboru, l.e-td hiša ima zanimivo zgodovino.
Sezidana je bila 1. 1757. iz zapuščine vnetega jezuita o. Vojteha grofa
j J urgstalla. Njen prvotni namen je bilo stanovanje za naselbino o.
jezuitov v Mariboru, med kojimi bi naj bila po pogodbi vedno dva
Slovenca. L. 1757. so redovniki res prišli; celo mesto jih je radostno
in slovesno sprejelo. Takoj drugo leto so otvorili na drugi strani
Alojzijeve cerkve latinske šole, mariborsko gimnazijo,  ki je bila
v tistem poslopju do 1. 1892. Alojzijeva cerkev sama je bila dovršena
!• 1769. pod ravnateljstvom o. Petra Holloy-a. Pri njenem posvečevanju
| e  pridigoval jezuit Kranich (Žerjav) tako dovršeno lepo, da ga je
Holloy javno pred vsem ljudstvom pohvalil: „Naša leča do sedaj še

70

ni bila pozlačena, a vi ste jo s svojim govorom pozlatili." Po za¬
časnem  prenehanju jezuitskega reda je vzela državna oblast 1. 1776.
poslopje in cerkev v posest. V bivšem jezuitskem stanovanju — in
cel6 v cerkvi — je bilo potem vojaško skladišče. Ob času francoskih
vojsk je bila cerkev večkrat oropana; s puškami in tudi s topovi so
streljali na njo. Na podobi sv. Ignacija, ki visi sedaj poleg velikega
oltarja, je še videti 120 luknjic od francoskih krogel. V prejšnji
jezuitski hiši so leta 1815. ustanovili kadetsko šolo, cerkev so pa
1. 1831. zopet izročili prvotnemu namenu, službi božji; slavni graški
škof Roman Zaengerle jo je blagoslovil. A bila je silno siromašna,
brez vsake notranje in zunanje lepote.

Imenovano poslopje s cerkvijo sv. Alojzija je torej Slomšek dobil
od vlade za svoje bogoslovje. Dolg, s trnjem potrošen je bil pot do
tolike pridobitve. Treba je bilo cele Slomšekove kreposti in jeklene
volje. Mnogo se je preblagi škof trudil in mnogo je žrtvoval v to
svrho. Hiša in cerkev sta se morali prenoviti, kar se je zgodilo po
zelč hvalevrednem v  prizadevanju in pod modrim vodstvom bistro¬
umnega župnika v Št. Petru, Marka Glazerja. Dne 14. vinotoka 1.1859.
je Slomšek s prekrasnim govorom otvoril bogoslovje. Veliko let je
po njem hrepenel, neizmerno mnogo je moral zanje storiti in slednjič

je vendar dosegel svoj smoter;
škofiji pa je podaril za¬
vod, ki je za cerkev in
slovensko v  narodnost na
spodnjem Štajerskem naj¬
večjega pomena.

V bogoslovju je potem
Slomšek užival najsladkejše
trenutke. Tja je najrajši za¬
hajal, bodisi molit, javno ali
skrivaj, bodisi pridigovat in
poučevat. Neprimerno lep je
govor, ki ga je imel 1. 1861.
pred bogoslovci. Vnemal jih
je z očetovskimi opomini, s
čudno ganljivimi besedami k
ljubezni do cerkve, do škofije
in do miljene domovine. Nad¬
zoroval je vse gibanje in življe¬
nje v bogoslovju z bistrim oče-
Bogoslovje in cerkev sv. Alojzija v Mariboru. som. Nenadoma je prišel mno-
. gokrat med svoje ljubljence.

Navadno je bil med njimi kot preblag oče in najljubeznivejši gospodar;
le sem ter tja, ako je bilo res treba, je pokazal strog obraz neiz¬
prosnega sodnika.

Da bi bogoslovje še bolj utrdil in si odgojil krepek duhovski
naraščaj, namenil se je postaviti tudi deško semenišče. Že 1. 1847. je
osnoval „podporno društvo za uboge dijake lavantinske ško¬
fije  . On sam in mnogoteri duhovniki so darovali tako obilne pri-

71

spevke, da si je društvo najelo v Celju 1. 1850. posebno hišo za deško
semenišče. Drugo leto so sprejeli že 16 dijakov brezplačno na sta¬
novanje in hrano. Kolika dobrota je bila to za siromašne kmetske
sinove! Nikdar jim ne bi bilo mogoče, dospeti do latinskih šol, do
višje omike, ako„ jim ne bi bil Slomšek s tem omogočil poti do
boljšega kruha. Škof je novi zavod po slovečem celjskem mučeniku,
sv. Maksimilijanu, imenoval Maksimilijanum. Neizmerno se ga je
veselil. Njegovo veselje je postalo koncem šolskega leta 1852. tem
večje, ker so vsi dijaki v njem odlično napredovali. Naslednja leta
so jih sprejemali vedno več; Slomšekov vzgled je obudil mnogo
darežljivih dobrotnikov prekoristnemu zavodu. Oglašalo se je pa tudi
več prošnikov za sprejem; od vseh stranij so hiteli ukaželjni kmetski
dečki v Celje, molčč za srečo, da bi bili sprejeti v Maksimilijanum.
S tem je bil ustvarjen dober začetek za obilnejši razvoj lavantinske
duhovščine, katera je tako silno potrebovala novih marljivih delavcev
v vinogradu Gospodovem.

Ko se je Slomšek preselil v Maribor, namerjaval je takoj tudi
tam ustanoviti deško semenišče za uboge dijake s Ptujskega polja in
jz Slovenskih goric. Imenoval ga je po nekdanjem slavnem ptujskem
škofu Viktorinum. Že 1. 1859. je najel za 10 dijakov stanovanje,
kjer so bili z vsem preskrbljeni: Slomšekova dobrotljivost je bila
tolika, da je več mesecev, ker še druge podpore ni bilo, dajal za
dijake hrano iz lastne kuhinje.

Pozneje sta se oba zavoda, celjski in mariborski združila; nastalo
je 1.1877. veliko in prostorno poslopje Maksimilijanum-Viktorinum v
Mariboru. Slomšekov naslednik, Jakob M. Stepišnek, ga je veledušno
obdaroval, imenujoč ga za dediča vsemu svojemu premoženju. Radi tega
se je zavod zdatno povečal. Sedaj je v njem oskrbljenih nad 80 dijakov,
ki uživajo s tem neprecenljive dobrote. Kdo bi mogel izreči, koliko se s
takimi semenišči koristi preprostemu narodu in zapuščeni mladini?
Marsikateremu kmetu ne bi bilo nikdar mogoče, poslati svojega sina v
šole, ako ne bi take podpore zaupljivo pričakoval. Na stotine dijakov
se telesno in dušno ohrani narodu v prid, v domovine čast, v lastni njih
blagor. Da bi le bili za to hvaležni in vedno vrli dijaki, nekdaj pa ple¬
meniti, vzgledni duhovniki! To je bila goreča želja ustanovnikov in
dobrotnikov mariborskega semenišča, pred vsemi pa največjega nje¬
govega podpornika, Antona Martina SJomšeka. Slava mu za preobilo
skrb in vnemo, s kojo je slovenskim Štajercem izkazal toliko dobroto!

A kakor se je Slomšek trudil, da bi si odgojil dobrih duhov¬
nikov močno krdelo, tako jih je tudi po sprejetem posvečenju vodil
modro in ljubeznivo. Da bi se kot duhovniki i nadalje znanstveno
izobraževali, uvedel je dekanijska in škofijska posvetovanja (konfe¬
rence). Pri njih so morali posamezni duhovniki razpravljati različne
predmete iz dušnega pastirstva. Namerjaval je tudi sklicati duhov¬
niški zbor cele škofije, a smrt mu tega veselja ni dala učakati. Nad
v se pa je visoko spoštoval duhovne vaje za svoje svečeništvo. Vsako
leto so se morali duhovniki zbrati, ali v Šent-Andražu, ali na Slatini,
ali v Mariboru, <Ja bi nekaj dnij s skupno molitvijo in s posebno
pobožnostjo drug drugega vnemali za svoj vzvišeni poklic. Duhovne

72

vaje so za vsakogar silno koristne. Zatrč v srcu napuh, zanetijo
plamen božje ljubezni, očistijo dušo, učijo svet, kakor po pravici za¬
služi, le malo ceniti, a z vsemi močmi hrepeneti v nebo; v duhovnih
vajah je že tisoč in tisoč ljudij vsakega stanu našlo samega sebe, a
našlo ob jednem tudi časno in večno srečo. Slomšek je to dobro
uvidel; zato je tako nujno priporočal in večkrat tudi zahteval duhovne
vaje. Med svojimi duhovniki je bil skoro ves čas vedno navzoč.
Večkrat je tudi govoril, seveda nepopisno lepo in ganljivo. Radi tega
je neki vodja duhovnih vaj rekel lavantinskim duhovnikom: ..Za¬
hvalite Boga, da imate takega škofa; oni so res apostolski,
sveti mož!“ $

Kakor se je pa Slomšek trudil, da bi svoje duhovnike odgojil
in navdušil za sveti poklic, tako je izpolnjeval sam dolžnosti odlič¬
nega duhovnika s čudovito popolnostjo. On ni bil prvi duhovnik v
svoji škofiji le po časti, temveč še v imenitnejšem pomenu po svojih
čednostih in po svoji izvenredni delavnosti. Toliko se nikdo ni trudil
za čast božjo in za zveličanje ljubljenih vernikov, kakor on. Solze
nas morajo obliti, in brezmejno občudovanje se polasti našega srca,
ako premislimo in pregledamo, kar je on storil v tem oziru. V nje¬
govi zapuščini, posebno v njegovih knjigah, v pastirskih listih in v za¬
sebnih pismih je nagromadeno toliko spomenikov vztrajnega delovanja,

da moramo nad njim strmeti. In
vendar je to komaj senca nje¬
govih del! O da bi mogli odpreti
knjigo večnega življenja! V njej
so zapisana Slomšek o va nesmrtna
dela, njemu v večno slavo in v
nebeško veselje, slovenskemu na¬
rodu, posebno pa lavantinski vla-
dikovini v telesno in duševno
blaginjo.

Veliko veselje je imel pre-
vzvišeni knezoškof s pridigova-
njem. Besedo božjo oznanjevati
je hotel povsod in vselej, kadar
se mu je le ponudila kakšna pri¬
lika. Vedel je dobro, da s primerno besedo duhovnik največ koristi;
ona je njegovo najmočnejše orožje. Ako je kateri duhovnik v njegovi
bližini zbolel ali odpotoval, prevzel je rad njegovo službo. V Šent-
Andražu in v Mariboru je večkrat prepovedoval ves adventni in postni
čas. L. 1899. je rekla neka gospa v Mariboru na smrtni postelji: „0,
še sedaj ga vidim na prižnici stolne cerkve — velikega škofa, kakor
smo ga vsi imenovali. Samo pri njegovih cerkvenih govorih je bila
stolnica vedno premajhna. Kajti ako se je zvedelo, da bo Slomšek
pridigoval, tedaj sta mesto in njegova okolica hiteli v njo. Kako pre¬
prosto je govoril, in vendar kako pretresljivo! Vsaka beseda je bila
zlato zrno, vsak opomin povelje iz nebes, vsaka grožnja iz njegovih
ust se nam je zdela prepoved, katero Bog sam narekuje. V stolni

73

cerkvi je pridigoval dalje časa obrtnikom. Razpravljal je zanimivi
predmet: »Kje najdeš zlato?« Odgovor: »V čednosti in v delu!«
V slovenski cerkvi je pa viničarjem oznanjeval božje resnice s pri-
pomočjo Jezusovega izreka: »Jaz sem vinska trta, vi mladike.« Cel6
beračev ni pozabil; za nje je imel v predmestni župnijski cerkvi oster
govor o tistih, ki Bogu čas in čast, sebi pa poštenje in večno zveličanje
kradejo. Njegovi prekrasni govori so ganili vse, segli so v globočino
srca gospodu in siromaku, starini in mladini. V cerkev k njegovim
govorom so hodili različni stanovi, a iz nje so se vračali vsi jednaki,
presunjeni, objokani, spokorni in polni dobrih sklepov."

Toda ne le v svojem prestolnem mestu, temveč po vsej škofiji
je Slomšek pridigoval z apostolsko gorečnostjo. Zunaj morebiti še
srčnejše neljubeznivejše; kajti med preprostim ljudstvom se je čutil
prav domačega. Poznal je natančno vse lastnosti in potrebe, čednosti
in hibe našega ljudstva, zat6 so pa njegovi govori tudi vedno pravo
zadeli. Bil je „močen v svojem govoru".

Z jednako marljivostjo je
deloval v izpovednici. Nikjer
duhovnik toliko ne koristi, ka¬
kor v njej. Tam razliva blaženi
mir v nesrečna srca, tam deli
milosti božjega usmiljenja vsem,
ki je iščejo, v njej sprijazni
grešni svet s svetimi nebesi.

Slomšek je še kot škof, ako je
bilo treba, sedel dan na dan pri
tem težavnem poslu. Ako je bila
velika sila, ga ni zadrževalo
nobeno drugo opravilo; noben
trud ga ni ustrašil, očetovsko
občevati z onimi, ki so pomoči
in tolažbe najbolj potrebni — z
ubogimi grešniki. To se mu je zdel prvi poklic.

Slomšek je vladikoval v zelo viharnih in burnih časih. Bila je
takrat strastna doba splošne nepokorščine in upora proti vsem po¬
stavam in proti vsaki oblasti. Kdo ne pozna usodepolnega leta 1848.?
Vse je kričalo po prostosti in svobodi; a pravi namen je bil povsod:
širiti prekucijo, razuzdanost in nevero. So-li narodi postali odtlej res
prosti in srečni? So-li dosegli zaželeni blagor, ki se jim je obljuboval.
Tekli so potoki nedolžne krvi; je-li pa vzklila iz nje zlata doba člo¬
veškega roda? To je drugo vprašanje. Najboljši odgovor nam poda¬
jmo neprenehoma tisočere tožbe, da gre vedno slabejše.

Poglavitna sredstva, s katerimi so delovali sovražniki sv. cerk\ e

iu državnih postav, so bila društva pod različnimi imeni. Zato so
ui o rali dobri možje vzeti v roke jednako orožje. Snovali so društva.

Slomšek jih je mnogo ustanovil. Začel je pri svoji stolnici z
»družbo sv. križa", v kateri so se zbirali čvrsti možje verskega
prepričanja. Z neustrašljivim pogumom naj branijo sv. pravice in
koristi katoliške cerkve. .

74

Družba mladeničev“ je imela namen, mladino moškega
spola odvračevati od zapeljivosti in jih ohraniti v naročju sv. vere.

..Družba devic“ naj bi utrdila dekleta v sramežljivosti in
čednosti, saj so ravno ona v največji nevarnosti, z vencem nedolž¬
nosti med zapeljivim svetom izgubiti poštenje in dušni mir. Mladina
naj bi bila obvarovana slabih tovaršij, v katerih ničesar dobrega ne
sliši, niti ne vidi. Za koliko mladeničev in deklet so pač že bile
slabe tovaršije strahoviti grob, iz kojega niso učakali blaženega vsta¬
jenja! Radi tega je potrebno, da se zbirajo v poštenih krščanskih
družbah, kjer se jim podajejo koristni nauki in se utrdijo v čednost-
nem življenju.

Zel6 je čislal Slomšek „družbo žen“. Osnoval jo je v Sent-
Andražu in pozneje v Mariboru. Njen namen je bil, zbirati krščanske
žene, jih vnemati za versko življenje in jih nagibati k dobrim delom.
Posebno naj skrbijo za zapuščeno mladino. Mariborska „družba žen“
še sedaj bujno cvete; izpodbudila je na stotine vrlih žen k dobrotlji¬
vosti in k raznovrstnim čednostim, a z njimi je rešila gotove pogube
na stotine in stotine zapuščenih otrok. Nikdo ne more popisati,
kolike važnosti je taka družba v sedanjih časih, posebno po mestih,
kjer preži hudobija takorekoč na vsakem oglu na nedolžna in ne¬
izkušena srca.

Razen imenovanih družb je Slomšek ustanovil veliko število
prekoristnih bratovščin po raznovrstnih župnijah. Zel6 lepa je med
mnogimi drugimi ,,bratovščina sv. Cirila in Metoda“, katero je
ustanovil s sedežem v cerkvi sv. Jožefa poleg Celja za izpreobrnjenje
razkolnih Slovanov k jedino zveličalni katoliški cerkvi. Njen na¬
men je sam lepo popisal v posebnem pastirskem listu na svojo du¬
hovščino: „ ... Cerkva je na dva velika kosa razcepljena, in ta nesreča
je zlasti bridko zadela Slovane. Več kot dve tretjini sta odcepljeni
od debla katoliške cerkve. V prepadu cerkvenega razkolništva je
utonila Slovanom zvezda krščanskega izobraženja, ki jim je v de¬
vetem stoletju po splošnem, v krščanstvu posvečenem pismenskem
jeziku zasijala tako veličastno; v tem globokem brezdnu je izginila
Slovanom jutranja zarja vzajemnega slovstva. Srce naroda, sv. vera
namreč, je bilo raztrgano, in Kristus nam kaže še današnji dan bolj
kakor kdaj raztrgano oblačilo sv. cerkve posebno med Slovani, kateri
si med seboj stojč tako blizu in vendar tudi tako daleko! ... Po¬
vabim torej vse duhovnike in vernike, celč naše ločene brate in
sestre v to društvo molitve. Večje ko bo naše društvo, močnejša
bo vojska vojščakov Kristusovih za kraljestvo božje na zemlji. Naše
orožje, molitve in dobra dela, ne seka nobenih ran, temveč jih cčli,
potre vse zadržke, zmaga najsrditejše sovražnike, pridobi narode in
kraljestva, je vselej nepremagljivo in nam je porok gotove zmage tudi
črez ledeno razkolništvo; zakaj veliko premore stanovitna molitev
pravičnega. In če nam tudi ni dano, časa in ure vedeti, ki jo je
Oče v svoji mogočnosti odločil za zjedinjenje, bomo vendar videli
zjedinjene molitve in bomo priče najčudovitejših izpreobrnjenj. Veste
P a ’. m< ?P bratje, če je kdo zašel od resnice in ga kdo izpreobrne, da
reši njegovo dušo smrti in zakrije obilnost grehov! Morebiti še niste

75

nikoli za izpreobrnjenje razkolnikov v imenu Jezusovem prosili. Pro¬
site in bodete prejeli, da bo vaše veselje popolnoma ..Slomšek
sam je ob jednem toliko daroval, da se je v imenovani cerkvi po¬
stavil lep oltar v čast sv. bratov Cirila in Metoda. Bratovščina se
je veselo v različne kraje razširila; ob škofovi smrti je štela že poldrug
sto tisoč udov.

Z neizmerno radostjo je Slomšek pozdravil „društvo  sv. Mo¬
hor  j a £ \ katero so po njegovem nasvetu osnovali 1.1851. nekoji rodo¬
ljubi v Celovcu. Takoj je k njej pristopil ter ji mahoma daroval 500
goldinarjev. Pozneje jo je vedno duševno in gmotno podpiral; čisti
dobiček od „Drobtinic“ je zaporedoma njej naklonil; on je tudi pri
ministerstvu izprosil, da je zaloga šolskih knjig odstopila društvu
krasne slike za izdajo svetega pisma stare in nove zaveze.

Marljivo je nadalje Slomšek skrbel za misijone in duhovne vaje
na mnogoterih krajih. Da bi imel vnete in goreče misijonarje tudi
doma v svoji škofiji, poklical je s Francoskega očete lazariste. Po¬
delil jim je lepo cerkev sv. Jožefa poleg Celja; dne 26. kimovca 1.1852.
jih je sam slovesno vpeljal v velikanski procesiji iz celjske opatije na
kraj, kjer še sedaj plodonosno delujejo v obilni dušni blagor.

Veliko si je Slomšek prizadeval za lepoto hiš božjih. Kjer
je le mogel, je opominjal duhovnike in vernike, naj skrbijo za čedne,
snažne in dostojne cerkve. Še kapelice na polju in križi ob potih
naj bodo — tako željo je večkrat izrazil — lepi in spodobni. Sebi
pripravljamo kolikor mogoče lepa stanovanja; ni-li torej potrebno, da
Bogu zidamo najlepša prebivališča, kakor le moremo? Dvajset novih
cerkev je sam blagoslovil in posvetil. Za olepšavo že obstoječih ali
pa za ustanovitev novih cerkev je žrtvoval mnogo, mnogo tisoč. Je
pač na smrtni postelji s kraljem Davidom lahko rekel: „Gospod,
ljubil sem lepoto tvoje hiše.“

Najtežavnejši posel za škofa je obiskovanje njegove  škofije.
Slomšek se ga ni ustrašil. Večkrat je križema prepotoval celo škofijo.
Obiskal je vsako župnijsko cerkev; kjer je mogel, oglasil se je tudi
pri podružnicah. Ni ga zadrževal niti dolg, težaven pot, niti vroče
ali deževno vreme; zbal se ni nobene burje, nobenega hribovja. Tri
tedne pred smrtjo je bil v laški dekaniji, že nevarno bolan. Strahovito
vreme je bilo; lilo je noč in dan; ceste so bile tako razdrapane, da se
ni bilo mogoče voziti. Slomšek je moral peš hoditi. V groznem deževju
je prišel od Sv. Miklavža na Laško, moker do zadnje niti. Začetkoma
s o ga ljudje pomilovali in se jokali nad njim; ko so pa opazili, da je
vendar dobre volje navzlic neznosnemu nalivu, so se sem ter tja po¬
šalili drug drugemu, češ: „Tako blatnega škofa še niste videli.' 1

Nobena župnija mu ni bila preubožna, nobeno župnišče presiro-
jnašno. Ljubo mu je bilo vsako trpljenje in vsaka težava, da je le
izpolnil svojo dolžnost; nevolja ga je samo takrat navdala, če je kje
našel zanemarjeno cerkev, ali pa nevedno, nepoučeno ljudstvo. Iskal
ni nikjer dobre postrežbe; takšno si je cel6 večkrat odločno prepovedal;
namen mu je bila le čast božja in blagor vernega naroda.

Kamor je prišel, povsod se je o vsem poučil. Ogledal si je
krajne znamenitosti in posebnosti. Zeld ljube so mu bile krasote

76

naše prelepe domovine. Kar se mu je dopadlo, si je vestno zapisal.
Ko je bil slednjič v Solčavi, v zadnjem letu svojega življenja, očarala
ga je tako mogočno-velikanska priroda solčavskih planin, da je hitro
spisal na njo navdušeno pesen. Kako vzneseno, od najčistejše narodne
ljubezni navdihnjeno se glasi v proroškem duhu zloženo

Slovo solčavskim planinam.

Z Bogom, hčere stare matere, mogočne Slave:

Košata Radoha, visoka Ojstrica,

Gorata Rinka in zobata Olšoval
Povzdigajte Slovencem bistre glave,

Naj bodo vrli sini Slave!

Deroča Drava, svetla Sava in Savinja,

Mogočne vode in slovenske sestre tri;

Po svoji stezi vsaka neprenehoma hiti
In te uči, slovenska rodovina,

Kako se z.dobi modrina!

V nebesa kažejo mogočni velikani,

V nebesa dvigajmo mi srce in ok6!

Slovencem luč naj sveta vera bo!

Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani,

Rodovom drugim vsi prodani'

Orjaške glave starodavne, le trdno stojite!

Saj za pravico in resnico trdno stati
Hočemo tudi mi, da bode slava naša mati.

Ve, bistre reke, nam pa neprenehoma rosite,

Da bodo roke naše rodovite!

Ni jih več videl, velekrasnih solčavskih planin — da bi se le
želja in molitev njegova za srečo slovenske zemlje izpolnila!

Obiskovanje obširne škofije je Slomšek podpiral s svojimi čudno
lepimi pastirskimi listi. Dovršeni so v vsakem oziru. Iz njih
mogočno doni apostolska beseda. Razen po običaju v postnem času
je izdal ob vsaki ugodni priliki kak pastirski list. V njih je svojim
vernikom razlagal vesele in žalostne dogodke katoliške cerkve in
avstrijske države; v njih jim je pojasnjeval nujne potrebe tekočega
časa; v njih je s sveto resnobo opominjal k čednosti ter svaril pred
hudobijo in pogubo. Pastirski listi so dražestni cvet njegovega de¬
lovanja. Polni so globoke modrosti in temeljite učenosti. Slomšek
govori v njih preprosto, a vendar nad vse prisrčno in ljubeznivo.
Njegov plemeniti značaj je zlit v nje. Iz njih odseva njegova neiz¬
merna ljubezen do Boga, dušna gorečnost za blagor njegovih vernikov,
najčistejše, plemenito rodoljubje. Pastirski listi so Slomšek, kakor
je živel, kakoršen je bil. Lepših do njegove dobe slovensko ljudstvo
ni čulo. Sedaj jih pozna in visoko ceni, saj jih je „Družba sv. Mo-
horja“ blagovoljno izdala. Za vsakega imajo obilico koristnih naukov
in očetovskih opominov. Kdor jih pazljivo čita, premišljuje in se po
njih zvesto ravna, bo imel od njih neprecenljiv dobiček.

Božja beseda je vedno krasna in vzvišena, a če se poslušalcu
ponudi v tako lepi obliki, tedaj mora vneti neugasljiv plamen v
njegovem srcu. Slomšekovih pastirskih listov so se veselili duhov-

77

niki in verno ljudstvo. Hrepeneli so zopet in zopet slišati Slom-
šekovo besedo. Njih vrednost in lepoto je pač s kratkimi besedami,
a določno označil rajni videmski dekan Rajec, ko je rekel: ..Kadar
Slomšek božje resnice razlagajo, podajejo nam demante v
zlatih posodah.“

w w

Tako blagoslovljeno delovanje vzornega škofa je našlo, ne le v
škofiji lavantinski, temveč po vsej Avstriji, da, v celi katoliški cerkvi
zasluženo priznanje. Povsod so s posebno častjo izgovarjali
sloveče ime Slomšek.

Splošno spoštovanje je 1. 1852. lavantinskemu vladiki poverilo
visoko nalogo. Takrat so morali po papeževem povelju avstrijski
škofje preosnovati in obnoviti nekatere cerkvene redove. Slomšek
je bil po praškem kardinalu, knezu Schwarzenbergu, odbran, da
obišče skoro po vsej Avstriji samostane o. benediktincev ter vse
potrebno ukrene, da se povsod zopet uvedejo čista pravila sv. Bene¬
dikta. Slomšek je sicer imel v svoji škofiji le benediktinski samostan
šentpavelski, a vendar ga je doletelo to častno, zraven pa jako težavno
opravilo. Več kakor jedno leto je potoval po Moravskem, Češkem,
Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Tirolskem ter obiskoval ta-
mošnje samostane. Trudapolno je bilo to delo, zelč naporno za dušo
in telo. A Slomšek je isto tako vrlo dovršil, da mu je dal praški
kardinal priimek „najpridnejšega pomočnika apostolske ob-
iskave : ‘; tudi mu je pisal, „da mu ravno to težavno delo vplete
veliko biserov v tisto krono, ki ga čaka onkraj groba“.

Največje odlikovanje pa je Slomšek dobil od papeža Pija IX.
že ob poznem večeru svojega življenja.

L. 1862. je namerjaval Pij IX. za svetnike proglasiti 27 mučenikov,
ki so bili v 16. stoletju na Japonskem umorjeni zaradi sv. vere. Slo¬
vesnost je bila določena na 9. dan meseca rožnika. Da bi jo kolikor
mogoče povzdignil, je povabil vse škofe celega sveta k redki sve¬
čanosti. Z veseljem je bil papežev poziv povsod sprejet. Tudi la¬
vantinski vladika Slomšek se je odločil potovati v Rim. Petkrat je
bil že prej obiskal grobove svetih apostolov v večnem mestu; petkrat
je bil že prej prisegel pokorščino Kristusovemu namestniku. Lahko
je vselej prehodil daljno pot, a sedaj je bilo drugače. L. 1862. je bil
hudo bolehen, in vendar se je odpravil v tuje dežele. Papeževa želja
mu je bila strogo povelje. Gnala ga je tjakaj goreča ljubezen do
sv. očeta.

Dolga pot je že za mladega človeka nevarna, kako še le ne bi
bila za 621etnega, utrujenega starčka. Že nekaj časa so na Slomšeku
ppazovali, da tolikokrat in tako rad govori o smrti. Kjer je le mogel,
je spomnil na njo. Ko je odhajal v Rim, je govoril o njej posebno
nu jno. On sam ni imel nobenega upanja, da se iz večnega mesta
vrne še kdaj domu. Tako je čutil v sebi bolezen. Mislil je, da bo
umrl na potu. Zatč je pred odhodom vedno govoril, kakor da bi od
vseh prijateljev in znancev, od cele škofije slovo jemal. Pred ro¬
manjem je uredil vso svojo zapuščino, spisal oporoko, se posloul
°d mestne duhovščine s posebno prijaznostjo. Zvečer pred odhodom

78

je še opravil sv. izpoved; stopil je na prižnico, ker so bile ravno
šmarnice, ter se je v pretresljivem govoru poslovil tudi od meščanov.
Vsa cerkev je prelivala solze.

Drugo jutro, dne 17. vel. travna, je čisto na tihem odpotoval.
Sel je črez Dunaj, Monakovo, Genevo, Lijon, v Marzelj, od tam pa
z ladij o mimo Genove, Pize in Livorna v Rim, kamor je srečno do¬
spel zadnjega vel. travna. Stanoval je v starodavnem zavodu „Dell’
Anima“ s 3 nadškofi in z 12 škofi. Pij IX. ga je sprejel z veliko
ljubeznivostjo. Pohvalil je s prisrčnimi besedami njegovo delavnost,
pred vsem pa njegov veliki trud za časa preselitve škofijskega se¬
deža. V priznanje njegovih mnogoterih zaslug ga je visoko odlikoval,
imenujoč ga za „prisednika apostolskega sedeža“ in za „me¬
ščana rimskega mesta". To je bilo jedino visoko odlikovanje,
katero je Slomšek dobil. Nobenega ni iskal, po nobenem ni hrepenel.
Zavest, da izpolnjuje svoje dolžnosti, mu je bila najvišje odlikovanje!

Po tistem potu, koder je potoval v Rim, se je zopet vrnil iz
solnčne Italije. Na Dunaju je obiskal več blagih prijateljev; v nji¬
hovi družbi je rekel, oziraje se na bodočnost: „Bil sem v Rimu,
sedaj bom pa umrl.“

Dne 20. rožnika zjutraj je prišel zopet v Maribor, na tihem, ne¬
pričakovan. Peš je hitel s kolodvora v stolno cerkev, zahvalit se
Bogu za srečno potovanje; ob 10. uri je v ta namen maševal. Med
tem je ljudstvo zvedelo njegov prihod; trumoma je v  hitelo k škofovi
maši ter je s solzami pozdravilo svojega kneza. Škofiji je poročal
o romanju v zanimivem pastirskem listu, mariborskemu mestu pa ga
je razložil na praznik sv. Petra in Pavla v prekrasni pridigi; med
njo je bil sam tako močno razvnet, da je moral v govoru — menda
prvič v svojem življenju — prenehati za nekaj trenutkov. Morebiti
ni nikdar poslušalcev tako globoko ganil, kakor tedaj; Mariborčani,
ki so bili takrat v cerkvi navzočni, se še sedaj razsolzijo, ako se
spomnijo na oni Slomšekov govor.

Prijatelji so mu svetovali, naj si po težavnem romanju odpočije
nekaj mesecev. Zdravje njegovo je hudo oslabelo, treba mu je bilo
miru in pokoja.

A Slomšek se v svojih opravilih ni dal motiti. Večkrat je dejal:
„Za škofa tukaj ni odmora, počivali bomo že v grobu.“

VI. Slomšekova smrt.

Do takega počitka, žal, ni imel več daleč. Narava se ne da
prisiliti. On je sicer še imel jekleno voljo, duševne kreposti še toliko,
kakor da bi moral še sto let živeti, a telesne moči so vidno pešale.

Ko je bil 1. 1851. v Celju prvič zbolel — na želodcu in črevesih
- rekel mu je znani zdravnik, vrli domoljub dr. Kočevar: „Pre-
milostljivi knez in škof, 10 let še lahko živite, ako se boste skrbno
varovali vsake nevarnosti." In res, 10 let je ravno preteklo, in zdrav¬
nikovo prerokovanje se je začelo izpolnjevati. Slomšek je postajal
bled, jel se je tresti; večkrat ga je krč v želodcu grozno trpinčil.
Trpel je strahovito. Tožil sicer ni nikdar, a na obrazu so bile poznati

79

njegove krute notranje bolečine. Sam je čutil, da se bliža hladnemu
grobu. Rad je večkrat govoril o smrti. Kako pač človek sluti svojo
bodočnost!

Začetkom vel. srpana 1. 1862. je obiskoval z navadno marljivostjo
škalsko dekanijo v Šaleški dolini. V petek, 8. dne imenovanega me¬
seca, je blagoslovil veličastno cerkev sv. križa pri Belih vodah. Med
službo božjo ga je krč hudo prijel. Ignacij Orožen, tedanji župnik
v Mozirju, sedaj stolni prošt mariborski, slavni zgodovinar, mu je
držal knjigo pri sv. opravilu. Slomšek mu takoj začetkoma dene:
„Pokažite mi s prstom vrste, kajti vse mi je temno pred očrni. 41  Po
cerkvenem posvečenju niti pridigovati ni mogel, kakor je namerjaval,
in kar je koprnčč želelo mnogoštevilno ljudstvo. Ves otožen vzdihne
proti duhovnikom: „Tako, sedaj še ne morem več cele službe božje
opraviti. Kako rad sem vedno govoril, sedaj nimam več moči!....
Vidite, bratje, kam človek slednjič pride! 44

Takoj po maši se je moral vleči. Ko bolečina odneha, zopet
vstane. Župnijski upravitelj v Belih vodah, Fr. Burja, mu prinese
na njegovo željo spominsko knjigo, v katero popotniki in romarji k
Sv. Križu zapisujejo svoja imena. Črez nekaj časa da Slomšek knjigo
Orožnu ter dostavi: ..Zapisal sem v to knjigo nekatere besede v spo¬
min na današnjo svečanost; naj se podpišejo vsi duhovniki, ki so mi
stregli in pomagali! 44  Orožen odpre knjigo, in glej, v njej vidi pesen,
kojo je Slomšek hitro zložil v vedni spomin na tako krasni hrib
Sv. Križa. Glasi se:

Pohvala sv. križa.

O križ, na visoko postavljen, Na gori bandero častito

Zastava premoge si nam! V doline globoko glediš,

Visoko nam bodi pozdravljen, Sovražnikom svojim srdito,

Zaupanje naše si nam! Se š’roko po svetu smejiš.

Hudobni se tebe bojijo,

In vrag te od nekdaj črti,
Pa verni se te veselijo,
Brez križa zveličanja ni!

Zastonj krivoverci trušijo
In škripajo s svoj’mi zobmi,
Kristjani le k tebi hitijo —
Slovencev zaupanje si.

Držimo se svetega križa;

Svet’ križ nam nebesa odpre,

Svet’ križ nas nebesom približa,

Le s križem v nebesa se gre!

To je Slomšekova zadnja pesen. S ,,pohvalo sv. križa 44  je
sklenil svoje petje mili slavček. Za sv. križ se je vedno junaško boril,
sv. križ je še proslavljal, ko je že gledal neusmiljeni smrti v obraz.

Pod pesen je še lastnoročno zapisal: „V trajni spomin. Cerkev
svetega in zmagoslavnega križa poleg Belih vod, katero je bogoljubno
slovensko ljudstvo pobožno sezidalo, slovesno blagoslovil pa Anton
Martin Slomšek, knezoškof lavantinski, dne 8. avgusta, ki je bil petek
Po VIII. nedelji po binkoštih 1862. 44  Izmed podpisanih 12 duhovnikov
živita samo še Ignacij Orožen in Matija Stoklas, dekan braslovški.

Pri skromnem obedu vrh visoke gore je bil Slomšek pa vendar
prav dobre volje; kakor skrben, ljubezniv oče je sedel v preprosti
družbi. A ko je vstal, je rekel s tresočim glasom kmetom, okrog

80

stoječim: ,,Sedaj pa z Bogom, preljubi možje, ne bodete me več videli!' 1
Vsi pokleknejo in zajočejo, kakor ob pogrebu najdražjega prijatelja.
Poljubljajo mu roke ter ga prosijo sv. blagoslova. Spremijo ga daleč
v dolino, a ne morejo se potolažiti, žalujoč posebno ob besedi, da
ga ne bodo več videli.

Kmalu po tej svečanosti je šel Slomšek po zdravnikovem na¬
ročilu na Slatino, utrjevat svoje zdravje. Hotel se je okrepčati za
trudapolno obiskovanje laške dekanije. Bila je njegova zadnja apo¬
stolska pot, pot v strme hribe ob bistri Savinji in deroči Savi. Ni
je hotel odložiti. Akoravno zelo bolehen, je vendar prehodil, večinoma
peš, gorate župnije okoli Laškega. Na treh krajih je moral hitro po
cerkvenem opravilu v postelj. Duhovniki so ga opomnili, naj na¬
daljnje obiskovanje ustavi. A goreči škof jim pogumno odgovori: „Ni
treba, da živim, treba pa je, da svoje dolžnosti izpolnim. 11

Dne 14. kimovca je šel zopet na Slatino k duhovnim vajam.

Opravil jih je sredi obilno
zbrane duhovščine z ve¬
liko pobožnostjo. Vsem je
bil prejasen vzgled. Imel
je tudi več nagovorov. Ne¬
primerno lep in ganljiv je
bil zadnji, ob sklepu du¬
hovnih vaj, dne 18. kimovca.
Med drugim je rekel:,,...
Solnce mojega življenja in
mnogih izmed vas se je
nagnilo; čutim, da moje
bivanje med vami ne bo
trajalo več dolgo. Skoro
bo Gospod svoji hišni,
smrti namreč, zapovedal,
da nas pokliče na odgovor. Zatč je zadnji čas, da se ozremo po
vinogradu, ki je izročen naši skrbi, da, kar smo zamudili, nadomestimo,
kar smo pregrešili, popravimo, predno nam hišni oče odvzame vi¬
nograd in izroči drugim delavcem, ki mu bodo boljši sad prinesli.
Vse je ležeče na zvestobi našega stanu. Kaj namreč bi nas moglo
na smrtni postelji bolj tolažiti, kakor zavest zvestobe v poklicu —-
oj da bi nas le ne ukanila! In kaj bi nam moglo smrt bolj polajšati,
kakor klic Gospodov: Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec, pojdi v
veselje Gospoda! .;. Spominjam se več, kakor pol stoletja. 39 let
sem že duhovnik in 17 let škof. V le-tem kratkem času, koliko
velikih dejanj se je izvršilo. Avstrija, naša domovina, in tudi naša
škofija je dobila drugo obličje. O da bi pač bilo vse in na vse strani
boljše postalo! Na njih sadu jih boste spoznali! ..

Kako ganljivo, preprosto in ponižno govori katoliški škof! Po
pretresljivem nagovoru je še nekoliko molil z vsemi duhovniki. Pred
zadnjim očenašem je rekel: „Sedaj pa molimo še za tisto dušo izmed
nas, ki se bo prva podala v večnost. 11  Duhovniki so se zasolzili pri teh
besedah. Kdo bi bil slutil, da je bila tista duša — Slomšekova?

81

Po dovršenih duhovnih vajah je romal Slomšek, v petek, na
starodavno, slovečo božjo pot, na Ptujsko goro, priporočat se ne¬
beški kraljici, katero je tako goreče ljubil.

Takoj drugi dan pa je šel v Kostrivnico, kjer je hotel po dani
obljubi v nedeljo, 21. kimovca, posvetiti podružnico sv. Rozalije.
Tudi to opravilo je še srečno dovršil.

Zvečer se je vrnil v Maribor. Duh je bil še čvrst, a telč potrto.
V torek po obedu se je moral hitro vleči. Trpel je strašno. Nikomur
ni hotel povedati, da mu kaj manjka. Le slučajno je prišel njegov
uradnik v sobo in ga zagledal v smrtnem boju tužno vzdihovati.

V sredo, 24. kimovca, zjutraj ob 5. uri pokliče svojega izpoved-
nika Fr. Kosarja. Mirno mu reče: „Ali me je že mrtvoud v drobo¬
vini zadel, ali me pa bo kmalu. Želim se izpovedati, da bomo brez
skrbi, vi in jaz." Kakor najpreprostejši med njegovimi verniki, je
prejel zakramente za umirajoče. Bili so presunljivi trenutki. Vsi
kanoniki so z gorečimi svečami spremljali Najsvetejše v škofovo
stanovanje. Slomšek se je bil z velikim trudom in trpljenjem oblekel
v škofovska oblačila; pokleknil je na tla in tako pričakoval prihod
svojega Odrešenika. Kleče, s povzdignjenimi rokami je prejel sveto
popotnico. Potčm se je zopet vlegel, molil glasno ter prejel še sveto
poslednje olje. Molčč, z objokanimi očmi so zapustili duhovniki
škofovo dvorano. Vse je žalovalo.

Popoldne se mu je zelč shujšalo. Ob 3. uri je stopil izpovednik
k postelji ter vprašal, kako se knezoškof počuti. Z milim glasom je
odgovoril: „Molite zime; zdi se, da je zadnja ura!" Ob 5. uri
ga obiščeta brata grofa Ferdinand in Henrik Brandis. Ko ga prvi
tolaži, mu Slomšek dene: „Škof nima nič dobrega na svetu." Drugi
mu pravi: „Če že sami radi umrjete, prevzvišeni,... ali vaša škofija
vas potrebuje." Škof z rahlim glasom odvrne: „Saj od jednega človeka
ni nič odvisno."

Od 6. do 7. ure je bila v stolnici molitvena ura za ljubljenega
nadpastirja. Po dokončanih molitvah pridejo nekateri duhovniki k
bolniku pozvedovat, kako se počuti. Slomšek jih prijazno pogleda,
pa pravi: „Ste prišli po slovo!"

O 1 / 2 9.  uri mu postane hipoma posebno hudo. Zdravnik, dr.
Modrinjak, pravi, da se bliža smrt Hitro se zbere več duhovnikov
okrog postelje. Kosar vpraša: „Ali želite, da bi kaj tukaj molili.-
,,Da!“ odgovori škof. Med tem se zbere skoro vsa mestna duhov¬
ščina ter vsi škofovi služabniki v sobi. Molijo lavretanske litanije.
Nekaj časa škof odgovarja z razumljivim glasom: „Prosi za nas. ...
n Prosi za nas!“... Mahoma utihne. Široko odpre oči. Pogleda vse
navzočne ... Prosi za nas!"... Umolkne, krčevito se strese, po¬
lagoma zatisne oči. Zdravnik namigne, da škof^umira. Dvorni kaplan,
Mat. Modrinjak, priskoči; poda mu brlečo svečo v roko. Slomšek jo
stisne z desnico ... Še nekaj trenutkov. Globoko vzdihne, pojema...
ter izdihne preblago dušo. Slomšek ... naš Slomšek je umr 1....

Glasen jok in ihtenje je nastalo po dvorani. Vse je prelivalo
obilne solze in glasno plakalo. .. .

Stolni prošt Friedrich je stopil k mrliču ter mu zatisnil oci; ze

A. M. Slomšek.

82

tretjemu škofu lavantinskemu je izkazal to žalostno uslugo. Vsi so
pristopili k postelji, da še enkrat, ah! zadnjič poljubijo roko velikemu
škofu. Lepo je pripomnil jokaje neki sluga: „Skof so umrli ravno
ob času, v katerem so vsak večer molili s svojo družino
v kapelici/ 4

Bogu vdan je živel, Bogu vdan je umrl. Poslednje besede nje¬
gove so bile prisrčen klic k nebeški materi: „Prosi za nas! 44

Nanj se lahko obrnejo besede sv. pisma: „Dragocena je v
očeh božjih smrt njegovih svetnikov. 44 ....

Po smrti odprti omaro ter najdejo vse v najlepšem redu, že
zdavna za smrt pripravljeno. Oporoka je bila pisana na Slomšekov
rojstni dan — zadnji v njegovem življenju, dne 26. listopada 1861.
V njej pravi, da hoče biti pokopan, kjerkoli utegne umreti, na občnem
pokopališču dotične župnije, med svojimi ovčicami. Mrtvaška krsta
(truga) ne sme biti dragocena. (Glej njegovo oporoko str. 95.)

Na odru je ležal v četrtek in petek v veliki sobani škofijske
palače. Od jutra do večera je bila natlačeno polna ljudstva iz vseh
stanov. Tudi vsi častniki so prišli skupno višjega pastirja kropit,
kajti ves polk Kinski je do rajnega škofa vedno razodeval veliko
ljubezen in spoštovanje.

Brzojavno se je smrt naznanila križem sveta. Povsod je pre-
žalostna novica vzbudila najglobokejše sočutje.

K pogrebu v soboto, 27. kimovca, je prihitela od blizu in daleč
ogromna množica Slomšekovih neštevilnih prijateljev in častilcev.
Maribor še nikdar ni videl tako slovesnega izprevoda. Prišli so med
drugimi trije knezoškofje (iz Gradca, Celovca in Ljubljane), 195 du :
hovnikov in 28 bogoslovcev. Mrtvaški govor v cerkvi je imel tedanji
stolni dekan mariborski, Jakob Stepišnek, pozneje Slomšekov na¬
slednik. V duhovitem in krasnem slavospevu na nesmrtnega Slom-
šeka je v uvodu rekel: „ .. . Ker sem današnjo, ne lahko nalogo
prevzel, ob mrtvaškem odru našega rajncega, že v Bogu počivajočega
višjega pastirja vam govoriti besedo ločitve od njega in tolažila za
nas, storil sem to zraven drugega tudi zato, da bi opravil neko
dolžno hvaležnost. Ko sem Gospodu Bogu slovesno daroval svojo
prvo sv. mašo, so mi imeli visoki rajnki novomašno pridigo; povra-
cujem jim sedaj tukaj z mrtvaškim govorom; k temu mi srčnost dajejo
besede nekdanjega cerkvenega očaka Maksima, kateri piše: »Po smrti
koga hvali in povzdiguj, kajti takrat govornika ne izkuša prilizovanje
in mrtvega ne ničemurnost« ... Z odkritosrčnim veseljem je lavan¬
tinska škofija pozdravila novoizvoljenega kneza in škofa (Slomšeka).
b>aj je bil izmed njenih sinov, pricvetel iz njene sredine. Dobro znan
z njenimi potrebami, prime še v polni moški čvrstosti pastirsko palico,
v . a j ™u b ,° de c * st0 ves . t°) kor je imel biti. In bil je tudi zarčs. S
cim ' , l e  °hdan s tistimi lastnostmi, ki so ga lepotičile, in katerih
mu mhce ne more utajiti, kakoršne so: najzvestejša vdanost do ka¬
toliške cerkve, najsrčnejša pobožnost in bogoljubnost. ... Iz goreč¬
nosti za svoj poklic je izvirala tista neutrudna delavnost, kateri so
i i  vdani, ki je pa tudi najbrž pripomogla, da so njih moči tako
hitro opešale. Nikoli jih m nihče našel brez dela. Na svojih pot o-

83

vanjih so se ravno tako malo zbali dela, kakor doma... Predno
njih mrtvo telo izročimo zemlji, v kateri razpade v prah, kakor je
bilo nekdaj vzeto iz prahu, smo je prinesli sem v hišo božjo, da se
naj moli za dušo rajnega višjega pastirja, se daruje za nje spravna
daritev nove zaveze. Tukaj so višji pastir zbranim vernikom večkrat
klicali pri božji službi: Pax vobis, mir vam bodi! Zares, mir Gospodov,
spoštovani moji, so vam želeli iz srca. S to željo so prišli k vam,
ko so škofovski sedež prestavili v vaše mesto. S to željo so se ločili
odtod. Ravno to jim tudi mi danes želimo, kot poslednje poslov-
ljenje, in kličemo za njimi: Mir bodi s Teboj! Tvoj spomin
ostani med nami nedotaknjen in blažen!“

Raz hiše so tužno vihrale črne zastave. Po ulicah se je trlo ža¬
lujočega občinstva. Ko so zapeli zvonovi vseh mariborskih cerkev,
slišalo se je ob vseh straneh glasno jo¬
kanje. Tako je ljubil narod svojega ne-
nadomestnega Slomšeka.

Izprevoda ni bilo mogoče pregledati.

Vsi uradniki, vsi častniki, dolga vrsta me¬
ščanov mariborskih se ga je udeležila z go¬
rečimi svečami. Vodil ga je graški knezo-
škof. V prijazni kapelici mestnega poko¬
pališča so hitro napravili novo rakev. V
njo so položili zemeljske ostanke tistega
slovenskega škofa, kojega veleslavno ime
ostane zapisano z zlatimi črkami neugasljive
ljubezni v srcu vsega slovenskega naroda.

Mrtvaška kapelica na mariborskem
pokopališču je za Slovence posvečen kraj.

V njej čaka blaženega vstajenja mož, ki
zasluži jedno prvih mest v zgodovini naše
domovine. ....

Slomšekova smrt je vzbudila v Slo-
vencih neizmerno, pregrenko žalost. Po Nagrobna kapelica, v kateri
vseh krajih, koderkoli se razlega naš mili počiva Slomšek,

jezik, so odmevale črez gore in doline, . . . •,

od hiše do hiše, najbridkejše žalostinke. Ves narod je jokal m P •

I osebno lavantinska škofija je bila potrta. Ko so v nedeljo po P
grebu duhovniki raz prižnice oznanjali smrt Slomsekovo, nas J
sem ter tja tak jok in toliko žalovanje, da so morah duhovni p
nehati med govorom. v . v . * „

Koliko ljubezen in spoštovanje je Slomšek užival sirom om
v me, kažejo otožni glasovi, ki so se čuli iz različnih krajev nim
so brezmejne Ac+i o aK  lorinATD fnHi firiivisics^ priznanja
kovih^ zaslug.

,  —uiu/.m  giasovi, ki so se culi iz raznemu iviaj

so brezmejne žalosti, a ob jednem tudi najvišjega priznanja
kov, 'h zaslug.

Lepo je pisala „Zgodnja Danica “:. , , ; n

. „Mati Slovenija, ogrni se s prtom najbndkejšega za J >
Sas molitve povzdigni na pomoč proti nebesom s srcem, p J

bezni ! Tvoj sin, ki je izmed vseh te najbolj ljubil, izmed

84

vseh za tebe največ delal in trpel, in ki si ga tudi ti izmed
vseh najbolj ljubila in častila, je umrl; zapustil je to zemeljsko
dolino, ki mu je bila posebno zavoljo pobožne in prevroče ljubezni
do tebe v resnici solzna dolina, ki mu je rodila leto na leto več
trnja, preganjanja in zlobnega natolcevanja, ter se je preselil v nebeško
domovino, v kraj večnega počitka, kjer bodo njegova dela tehtana
na zlati tehtnici božje pravice, in gotovo zaupamo, da bodo vredna
spoznana, mu pridobiti posebno častito mesto med božjimi prijatelji.

— Ta glas žalovanja, ki nam hoče besedo na jeziku zatopiti, velja
našemu prevzvišenemu knezu in škofu Antonu Martinu Slomšeku,
ki so nas tako nenadoma zapustili, da vsi osupli in strmeč stojimo
okoli njih mrtvaškega odra, in jedino tolažbo najdemo le v vselej ne¬
skončni modri previdnosti božji.. .

Neki vnet Slomšekov častilec piše v istem listu: „Zdi se mi, da
vidim svojega preljubijenega škofa v kapelici na Slatini klečati
utopljenega v molitev in sveto premišljevanje; zdi se mi, da jih čujem
govoriti v najsladkejšem jeziku materinem, ki jim je gladko tekel,
kakor bi rožice sadil; zdi se mi, da jih gledam pazno poslušati raz¬
svetljenega o. Stoegerja, ki ravno o smrti govori. »Hoc anno morieris

— to leto boš umrl,« pravi prorok. Kdo, Gospod, vprašamo v svojem
srcu vsi po vrsti... In zares, kako čudni so božji opomini! V sredo,
če se ne motim, je bilo pri vajah premišljevanje o smrti, in ob tednu
v sredo — najblažji pastir sv. cerkve, najboljši sin mile
matere Slovenije leži na mrtvaškem odru! Potihnili so sladki
glasi lepih pesnij in svetih naukov, ki smo jih bili vajeni poslušati
iz njegovih ust; nehalo je biti blago srce, ki je bilo najzvestejše Bogu,
cesarju in narodu svojemu; otrpnile so roke, ki so le dobrote delile
in blagoslavljale ovčice svoje; zastale so noge, ki so obhodile toliko
božjih vež na svojih apostolskih potih . ..

V neki pridigi, govorjeni na Koroškem 1. 1838., so rajni škof
med drugim rekli: „Kakor je moja prva beseda slovenja bila,
naj tudi moja poslednja beseda slovenja bo!“ Njih domoljubna
želja se je tudi izpolnila, kakor smo čitali v zadnji „Danici“. Upamo
v Gospoda, da se jim bo izpolnila tudi tista tretja vroča želja, katero
so razodeli v svoji oporoki, da bi namreč za svojo ljubo škofijo v
nebesih pri Bogu mogli prositi in moliti. — O blagor Tebi, prevzvi-
šeni knez, ko je bilo celo Tvoje življenje priprava za srečno smrt,
in Ti je dal Kristus še posebno milost, po skončanih duhovnih vajah
preseliti se v boljšo deželo. Ti si bil svetla luč Slovencev na zemlji;
upamo, da boš Slovencev zavetnik v nebesih. Luč Tvojega življenja
nam je sicer ugasnila — ali luč Tvojega lepega vzgleda, Tvoje
posneme, bo Slovencem svetila od roda do roda!“

Jako ganljivo je pismo odličnega pisatelja Davorina Trstenjaka
na velezaslužnega urednika dr. Janeza Bleiweisa, ponatisnjeno v
„Novicah“, v najuglednejšem slovenskem listu one dobe: „Predragi
moj! Roka mi trepeče, ko Ti pišem ta list. Poslušaj! — Našega
premilega škofa Antona Martina Slomšeka ni več na svetu.
Žalostno in tožno razglašajo zvonovi od Mure do Save, od koroške
do ogrske meje smrt škofovo, in vsakega, kateremu prežalostno to

85

novico poveš, polijejo obilne solze grenke žalosti. Kdo bode nas
tolažil, kdo tako lepo učil, kdo tako lepe bukve spisoval, kakor so
jih rajni g. škof Slomšek? Tako vpraša narod slovenski in se bridko
joče. Ko so zvonovi zapeli žalostno pesen pri župnijskih cerkvah in
podružnicah, je ljudstvo bežalo v cerkev in med solzami molilo za
svojega višjega pastirja in se priporočalo njihovim priprošnjam, »saj«
— pravi ljudstvo — »so rajni škof živeli sveto in pobožno in bili
nam pravi apostol.«. . . Prijatelj, izguba je velika za katoliško cerkev
in narod slovenski. Umrjejo nam slavni naš cerkveni vladika ravno
v težavni dobi, v kateri se cerkev in narod vojskujeta za svoje svete
pravice. . . . Priobčujem Ti ta znameniti slučaj. V zimi 1. 1859. so
rajni g. škof, vrnivši se z Dunaja, obiskali nas duhovnike v Mariboru.
Jaz jim rečem: »No, sedaj bodete, svetli gospod škof, skoro naši!«
Nat6 odgovorijo, oči proti nebu obrnivši, z mrklim glasom in nekako
težkim srcem: »Kje kakšna tri leta bode mi ljubi Bog dal v Mariboru
živeti.« In ko da bi te besede bili v proroškem duhu izgovorili: ravno
tri leta in nekaj črez 20 dnij so živeli v Mariboru ... Ob svojem
času bodem marsikatero drobtinico iz njihovega življenja priobčil,
posebno gledč njihovega delovanja za narodno reč; bil sem z njimi
znan že od leta 1837., in marsikatero prijazno pisemce hranim v
svoji omari. Slovenski narod, ne žabi njihovih lepih naukov; blaženi
duh njihov pa naj čuje in bedi nad narodom slovenskim, da si bode
zmeraj živo svest svoje narodne vrednosti, poln blagega narodnega
ponosa, kakor so bili rajni slavni vladika in neumrljivi domoljub
slovenski — Anton Martin Slomšek!“ —

Dragoceni in krasni venci so lepšali več mesecev Slomšekov
grob; bujno, omamljivo vonjavo so razširjali po mrtvaški kapelici;
a kaj so oni v primeri s takimi navdušenimi, priznalnimi govori,
pismi in članki, kakoršni so romali po celi domovini ob Slomšekovi
smrti! Vse ga je slavilo, hvalilo, občudovalo. Toliko solz se ni še
za nobenega Slovenca prelilo, kakor jih je teklo na Slomšekov grob.
Naš narod je bil svojemu dušnemu očetu, najboljšemu dobrotniku
hvaležen. To je bila njegova sveta dolžnost. S tem je častil njega
in sebe. Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih vrli naslednik
biti vreden ni!

Nikdo pa ni položil na Slomšekov grob lepšega Javorovega
venca, kakor dični pisatelj Anton Umek Okiški s svojo prelepo
pesnijo v „Zgodnji Danici“. Izraz je najvišjega občudovanja Slom-
šekovih del in znak najgorkejše ljubezni do umrlega slovenskega
velikana. Doni še dandanes, d6ni neprestano po vseh slovenskih
pokrajinah oduševljen slavospev

Slomšeku

buhtč dišave blage črez ledine,

« z  nežnih bilk poganja pisan cvet.
t otoki bistri močijo ravnine,

Sprehaja se po njih slovenski svet.
Hitim ves radosten med zveste sine,
Zagledam temno vrsto prošlih let.
Hadujemo se zornega že svita,

Svetloba solnčna je očem še skrita.

v spomin!

Med množico je hrabre mož postave,
Čvrsto na tlaku vzvišenem stoji.
Blešči se zlati venec mu ’znad glave,
In jezik ljubeznivo govori.

Od vseh razlegajo se klici slave,

Ko mili glas njegovih strun doni;
Vse ljudstvo se krog njega zbira rado,
Odpira srca staro mu in mlado.

86

A glej! Izmed oblakov ga obsije
Še enkrat — zadnj i č j asni šolnini žar;

Svetloba jasna naglo spet se skrije,
Povzdigne temen se za njo vihar.

In oh — najblažje srce več ne bije,
Obmolkne strun srebrnih.rajski dar:

Zgubi najlepša žena zaročnika,

Zgubi očeta ljudstvo in vodnika!

Razumeš glas, predraga domovina,

Ki ranil ti globoko je sreč?

Gomila krije vrlega Martina,

K počitku sklenjene so mu roke.

Ne boš, pokojnik blagi, brez spomina,

Za vekovitost dela govore!

Ah, drago bilo Tvoje je življenje...

Od blagih src najtežje je ločenje!

Korakal si, kot zvezda črez višino,

Iz proste vrste na visoko čast;

Iskreno ljubil rod in domovino,

Njej v blagor višjo si imel oblast.

Kot pomladansko solnce na rastlino
Razliva žarke, pospešuje rast,

Tako sivedelTi svoj rodbuditi

In srca blažiti mu, um vedriti.

Slovencem komaj se je razvedrilo,
Razlegal že se je Tvoj sladki glas;

Ko se neb6 je lepše razjasnilo,
Svetlejši ko je nam prihajal čas:

Si slavec oveseljen pel bolj milo,
Zapustil pa prezgodaj si Parnas.

Prezgodaj vtihnile so Tvoje strune,

Prezgodaj glas molči, ki rod presune!

Počivaj mirno, ljubi naš Martine! _
Pokojno spavaj, dragi, in sladko!

Saj v krilu si slovenske domovine,
Ki ljubil si jo tolikanj gorkč.

Izpred očij naj duh ji Tvoj ne zgine,
Da srečna bode, pomni naj zvestd

Srca preblagega goreče želje,

Besede Tvoje, sveto nam povelje:

„Ne zabite, slovenski sini zali,

Jedino prava je resnice pot.

Zastonj bi sreče si brez nje iskali,
Zagazili bi v mrežo hudih zmot.

Zato glasovi vaši kot kristali
Naj čisti bodo vedno in povsod;

Plamenov zračnih se le naglo skrije,

Žar zvezd nebeških pa na veke sije. 1

„Tedaj zatiraj brž peklenske zmaje,

Če v dom ti sili kdaj neverski hrum.
Prihodnjost hrani ti cvetoče mlaje,

Daravno jutro je, imej pogum.

Za solncem tvojega sveta tečaje
Naj suče blago srce, bister um:
Potem bo srečna tvoja očetnjava,
Slovenski rod, in večna tvoja slava! 1

VII. Kakšen je bil Slomšek?

Slavnega moža hočemo popolnoma poznati. V prvi vrsti nas za¬
nimajo sevčda njegova dela; ona mu dajejo pravo, jedino vrednost
A želimo videti tudi njegovo osebo; radi bi ga poznali osebno,
zrli mu iz očij v oči. Pogled v njegov obraz nas veseli. Kaj, ko
bi nas še le ogovoril, pozdravil, nam v ljubeznivi prijaznosti stisnil
rok/)?. . . To bi nas osrečilo! Stari Latinci so od daleč, cel6 iz
Gadisa potovali v Rim, da bi videli slovečega zgodovinarja Livija;
Francozi so trumoma romali v Pariz, ne boječ se ogromnih stroškov,
da bi le videli svojega Napoleona I. v cesarskem blesku in veličanstvu.

A ne samo zunanjo postavo, videti želimo tudi srce takega moža,
ki ga visoko cenimo in ljubimo. Natančno opazujemo njegove last¬
nosti, čednosti in kreposti. Vse njegovo dejanje in nehanje nam mora
biti znano in očito. Radujemo se njegove sreče, z njim delimo njegovo
slavo; ravno tako pa z njim žalujemo v slučaju nemile usode; solza
iz njegovega srca teče tudi črez naše lice. Svojega ljubljenca in
slavljenca spremljamo od zibelke do groba, z njim se dušno in telesno
družimo, njegovo sliko nosimo v globočini vdanega srca.

Dvigni se torej, častitljiva podoba Slomšekova! Stopi

87

pred nas! Zasijaj nam v obzorju našega spomina! Sveti nam, da
bodemo svojega preslavnega rojaka, odličnega slovenskega
domoljuba spoznali po telesu in duhu!...

Kakšen je bil Slomšek? Telesno je bil krepko razvit, močne,
trdne postave. Brezdvomno je bil že v otročjih letih zdrave in čvrste
narave, kakor sploh vsa njegova rodovina; oče njegov je bil orjak.
Slomšek je pač mislil na svoje mlade dni, ko je pozneje pel:

„Kot mlado drevce jaz cvetim,

In dobro drevo bit’ želim

ali pa:

„Lepo jasno jutro se mladi,

Lepo zlata zarja se smeji,

Lepši vendar sem še fantič mlad,

Oče me nebeški ima rad.“

Tako se je poslovil od svojega doma, ko je šel v Celje v šole —
nedolžnega srca, bistre glavice, cvetočega lica. Taki so večinoma
naši kmetski dijaki, ko pridejo v mesto. Vidi se jim na obrazu, da
so prišli iz svežega zraka, iz poštene hiše; povsod jih spremlja zna¬
menje srečnega domačega življenja. Veselje jih je gledati.

Toda kmalu izginejo lepi dnevi. Mestni zrak ni tako čist in
zdrav, v njem ne sije zlato solnce materine ljubezni. Začnejo kruti
viharji besneti. Revščina, trpljenje, pomanjkanje potrkajo dijaku na
vrata. Dolgo jih ni moči pregnati.

Tudi Slomšeku se je nekatera leta v latinskih šolah zel6 slabo
godilo, posebno po materini smrti. Kajti oče ga niso nič kaj ljubili;
le mati ga je bila takorekoč skrivaj potisnila v šole. Ko je zatisnila
skrbne oči, bil je njen sin v tujem mestu brez podpore. Od nikoder
ni bilo pomoči. Celo vsakdanjega kruha ni bilo. Stradal je. Kako
je to neizmerno hudo, vedč le ubogi dijaki iz kmetskih vasij. Oh,
gladu umirati v mestu, kjer se tisoč miz šibi samih jedij in pijač
kako grenko je to! ,

Slomšek je vsled uboštva jako shujšal, postal je bled in suh;
bila ga je le kost in koža. Rekli so, da bo dobil jetiko. Vendar ga
je Bog dobrotljivo obvaroval hude bolezni; sčasoma si je tudi s po¬
učevanjem nekaj zaslužil. Prišli so zopet lepši časi, prijetnejši dnevi.
Se kot škof je pozneje večkrat hvaležno omenil, koliko milost mu
je podelil Bog, da ga je obvaroval bolezni; zraven se je vedno z
otročjo ljubeznijo spominjal plemenite obitelji Uhlove iz Laškega
trga, v kateri je poučeval dva sina, Antona in Ferdinanda, ter do¬
bival za to obilno podporo.

Rastel je v dijaških letih hitro. Med součenci na gimnaziji in
v  bogoslovju je spadal med največje.

Kot duhovnik je bil v svojem nastopu zelč pnkupljiv, lepe,
ysega spoštovanja vredne zunanjosti. Kdor ga je spoznal, mora ga
je občudovati. . . v

Dne 9. rožnika leta 1828. je bil v Celju pokopan opat brane
Hobelnik, bivši zadnji učenec latinskih šol v Rušah. Pri pogrebu je
bil tudi novocerkovski kaplan — Anton Slomšek. Ta ra ga je
Mdel mariborski stolni prošt Ignacij Orožen. Takč-le ga popisuje.

88

„ Slomšek je bil dokaj velike rasti, visokega, a šibkega in vitkega
telesa. V obrazu je bil zdrave, rdeče barve, čednega lica. Nosil
je po tedanji navadi dolge lase, ki so v gostih kodrih padali črez
rame. Na glavi visok, starodoben klobuk (cilinder). Telo mu je
zagrinjala črna, do gležnjev segajoča suknja. Obuvalo so mu bili
običajni črevlji s svetlimi, visokimi obodi (sarč).“

Zunaj v prosti prirodi pod milim nebom se je kaj rad mudil.
Ako se je le mogel nujnim opravkom za nekaj trenutkov odtegniti,
pohitel je takoj v sveži zrak. Za spremljevalca mu ni bilo mari;
hodil je najrajši sam. Sam je hotel uživati prirodno lepoto in obču¬
dovati božjo modrost v neobsežnem stvarstvu. Zamišljen,^ s povešeno
glavo se je izprehajal. Na takih potih je koval nove načrte za svoje
delovanje, ponavljal je pridige, razmotrival v globokih mislih snovi
za svoje pesni in druge umotvore. Zat6 je imel vedno nekaj listkov
pri sebi in svinčnik v desnici. Čas tratiti, tudi na izprehodih, se mu
je zdelo greh.

Govoril je malo. Gostim besedam je bil sploh strasten sovražnik.
Še celč v svoje narodno načelo, za koje je ves gorel, je sprejel
opomin: „Malo govoriti! 1 ' Ljudje, ki mnogo govorijo, mu niso bili
najljubši. V taki družbi se ni dobro počutil. Prislovica mu je bila:
„Mnogo krika, malo dobička! 11  Pač pa ga je v tovaršiji silno veselilo
lepo petje. On sam je bil izvrsten pevec, v godbi dobro izobražen.
Kakšno veselo, pošteno zapeti, je bila zanj srčna radost. Med kratko¬
časnimi pevci se je kaj rad zadrževal. Občno veselje je ravno on
najbolj povzdignil, bodisi s kako pesnijo, ali pa z duhovitim dovtipom.
Imel je krasen, zelo obsežen glas v baritonovi legi. Dobro mu je
služil pri govoru in petju. V pridigah je bil včasi jako glasen. Zanj
ni bila nobena cerkev prevelika, vsako je s svojo močno besedo
prevladal. Znal je hrumeti kakor grom, včasi pa mu je bil glas mil,
kakor slavčevo petje. V poznejših letih je govoril navadno bolj tiho,
nekaj očetovsko-ljubeznivega je odmevalo iz njegovih pridig. Neke
posebnosti pri tem ne smemo prezreti. Ako je poslušalce še tako
ganil, ako se je vse jokalo in plakalo ter je vpitje donelo po cerkvi,
ostal je vendar on vedno neizpremenjen, glas se mu ni tresel, oko
ne solzilo. Bil je izvenreden govornik močne, skalnate narave.

V noši je bil preprost, a vendar prav čeden. Gizdavost mu je
bila hudo zoprna, in jo je tudi povsod ostro grajal. Njegova obleka
ni bila dragocena, a jako snažna je morala vedno biti. Dobro je
vedel, da se v obleki nekako zrcali človeški značaj; lepota na duši
in snažnost v noši sta si pogostoma sestri.

Kakor v obleki, bil je preprost v vsem zasebnem življenju.
Njegova hišna oprava je bila, kolikor mogoče, skromna. V njegovi
sobi ni bilo potrate, niti razkošnosti. Trd stol, omara, široka, ne¬
pokrita miza, postelj, visoko stojalo za knjige in glasovir — to je
imel v stanovanju kot kaplan in ravno isto še — kot prevzvišeni
škof. Stoteri njegovih vernikov so imeli mnogo lepša in dragocenejša
stanovanja. Jedino, kar se mu je zelč dopadlo, so bile krasne umetne
slike na stenah; za nje je bil posebno vnet Imel jih je vse polno
po svojih sobah, za nje je žrtvoval lepe svote.

89


Čim skromnejši pa je bil v zunanjem obnašanju, tem mnogo
ličnejši in bogatejši je bil v srcu, kakor poje kraljevi pevec
* n , prorok: „Vse veličastvo kraljeve hčere je od znotraj.
Njegovo srce je bila zakladnica najlepših in najbolj vzvišenih ce
nostij. Ni čuda, za nje je plamtel z vsem ognjem svoje duše. Kako
lepo to izraža njegova pesen

90

Sveta čednost.

Sveta čednost,

Vsa lepota

Bodi meni prva vrednost;
Lepo čedno naj živim
In se tebe veselim!

Je brez čednosti praznota;
Mlado lice lepo ni,

ivud.au iiuc lajju m,

Če ga čednost ne svetli.

Čednost mila,

Ne boš mene zapustila;
Sveta čednost, ljubim te,
Sveta čednost, vodi me!

To njegovo lastnost bomo tem bolj cenili, ako globlje pogledamo
v njegovo naravo.

Slomšek je bil rahlo občutljiv, ognjevite narave, nagle
jeze. Kri se mu je pri najmanjšem dogodku hudo vnela; taki ljudje
kaj lahko zajdejo na kriva pota, ker ne morejo biti gospodarji črez
lastno srce in njegove nagibe. Bil je strog proti sebi in proti drugim.
Izkušal je že v svoji mladosti, samega sebe dobro spoznati, kar je
silno važno za nravstveno popolnost, a ob jednem nepopisno težavno,
pri mnogih skoro neizvedljivo. Izkušal se je potčm premagovati.
Imel je strašne notranje boje. Ko je bil spiritual, bil ga je nekega
dne hudo razžalil nepreviden bogoslovec. Ostro ga je zato oštel in
v prvem srdu v prenagljenih izrazih ozmerjal. A kmalu spozna svojo
pretiranost, jeza mine; ljubeznivo povabi bogoslovca k sebi ter mu
ponižno pravi, proseč ga odpuščenja: „Gospod, midva imava oba
jednako pregreho, preostra sva. Nikar mi ne zamerite. Nate t6-le
knjigo v znamenje moje ljubeznih 4  Do solz ginjen je bil bogoslovec
vsled tolike ponižnosti svojega duhovnega očeta. — Kot škof se je
bil sprl z nekim visokim gospodom. Od obeh stranij so padale pikre,
pereče besede. A še tisti dan proti večeru je šel k dotičnemu gospodu
prosit odpuščenja. „Sprijazniva se zopet, prosim lepo, kajti zapisano
je: Solnce naj ne zajde nad vašo jezo! 44

Ako je spoznal, da je koga prehudo sodil ali preveč strogo
kaznoval, zjokal se je pogostoma nad svojo prenaglo sodbo ter na¬
redil sklep, drugokrat previdnejše in krotkejše postopati.

Radi tega je bil čimdalje bolj blagega, dobrotnega in ljubezni¬
vega srca.

Tako je izkušal svojo strast ukrotiti. Toda koliko truda in
koliko samozatajevanja to stane, ve le tisti, ki je s posebno pazljivostjo
gledal čudna pota, raznovrstna nagnjenja in strastne nagibe človeškega
srca. Aleksander Veliki, kralj macedonski, je premagal ves svet, a
sebe, svojega srca, ni mogel premagati; umrl je nečastno v cvetu
svojih let, zapeljan po svojih strastih, katerih ni hotel in pozneje
tudi ni več mogel brzdati.

Slomšek se je bil polagoma notranje ves izpremenil. Strast, ki
je razsajala^ nekaterekrati v njegovem srcu, je izpremenil v ravno
nasprotno čednost. Zadnja leta ni bilo več sledu o prejšnji nagli
jezi; bite ga je sama dobrotljivost. Ko ga je nekdo opomnil, da bi
večja strogost več koristite v pastirovanju, je odgovoril: „Ravnam
se po izreku sv. Frančiška Salezija, da bo na sodnji dan lažje
dajati račun o preveliki dobrotljivosti, kakor pa o preveliki
strogosti. 44

91

Bujno so se razvijale njegove čednosti ter so obrodile tisočer
sad. Bil je pred vsem izvenredno bogoljuben in pobožen. Te
čednosti mu ni motilo nobeno opravilo. Slomšek je bil mož angeljsko
vnete molitve. V njej je iskal pomoči v pretežavnem poklicu, v njej
je sladil svoje veselje, a tudi potapljal svoje tuge in žalosti. V njej
se je Bližal prestolu božjemu, v njej je čudovito občeval z Bogom.
Z molitvijo je začel ob rani zori vsak dan, njo je črez dan večkrat
nadaljeval, z njo je v krogu svoje zveste družine vsak večer dan
sklenil. In predno se je vlegel, je še pokleknil ter, utopljen v rajske
občutke, molil sv. rožni venec. Zahajal je med preprosto ljudstvo v
cerkev počastit najsvetejše Rešnje telo. Pobožna molitev je bila zanj vir
neskončne dušne radosti, bila mu je orožje, s katerim se je bojeval
proti vidnim in nevidnim sovražnikom. Ganljivo je bilo njegovo za¬
sebno življenje, v katerem se je zopet vse oziralo na ljubezen božjo,
da bi na tak način vse njegovo življenje bila neminljiva, vedna molitev.
Koliko se je postil! Vsak teden je imel vsaj dva postna dneva, vsako
sredo in petek je vedno opuščal zajutrk. Hotel je svoje telč z velikim
sv. apostolom Pavlom „v sužnost tirati“, da bi umoril v njem vse
posvetne, ničemurne čute. Isti namen je imelo njegovo dolgotrajno
bedenje po noči. Spal je silno malo; štiri, pet ur, to je bilo že mnogo.
Mariborčani so rekli: „V našem mestu zadnji luč ugasne škof,
a prižge jo prvi . 11  Vendar ako se je tudi vlegel, kakšno je bilo to
ležišče! Trda, slamnata postelj, pod vzglavjem široka opeka namesto
mehke pernice — tako je bilo njegovo počivališče. Njegovo samo-
zatajevanje, spojeno s čudovito pobožnostjo, nas spominja na naj¬
večje svetnike svete cerkve, na sv. Benedikta, sv. Frančiška, sv. Terezijo.
Je-li torej čudo, da je sem ter tja med ljudstvom razširjeno mnenje, da
je Slomšek — svetnik?

Podlaga' krščanskim čednostim je prava ponižnost. Tudi v njej
se je veliki slovenski škof ganljivo odlikoval. Sebi ni pripisoval no¬
benih močij. Zanašal se je povsod pred vsem na pomoč od Boga.
„On, ki je dobro delo začel, ga bo tudi dokončal,“ je večkrat
rekel s sv. Vincencijem Pavlanskim. S takim zaupanjem se je pogumno
lotil najtežavnejših podjetij. So se mu posrečila, je hvalil Boga in
druga nova dela namerjaval. Ničesar se ni bolj bal kakor hvale, ki
je njemu veljala. Zoprno mu je bilo sladkanje v obraz, slavospevov
po časnikih pa še celč ni maral; ni jih hotel videti, niti slišati, niti
citati. „Tako hvalisanje ničesar ne koristi, temveč človeka le pokvari,“
je mnogokrat dejal. Ko je neki duhovnik njegove zasluge začel po
časnikih popisovati, je začetkoma rekel: „Morebiti bi bilo bolje, da
to opustite / 1  Ko pa duhovnik tega nežnega namigljaja ni hotel raz¬
umeti ter je svoje pisarjenje po časopisih nadaljeval, mu je Slomšek
odločno dejal: „Prepovem vam za vselej, še nadalje taka poročila
pisati; vedna hvala in priznanje utegneta zakriviti, da bomo blagoslov
božji izgubili ! 11

Kako izvenredno ponižen je bil, kazal je posebno v slovstvenem
delovanju. Nikdar ni svojih nazorov trmoglavo branil. „Slovstvo je
Spremenljivo; kdor več vč in lepše knjige piše, njega poslu¬
šajmo , 11  je bilo njegovo načelo. Akoravno sam izobražen, kakor

92

nikdo ne v njegovi bližini, je vendar pogostoma vprašal druge za
svet. Svoje rokopise je dal navadno popravljati. Nevoljen je bil,
ako mu nikdo ni ničesar popravil. Ko je predložil naučnemu mini-
sterstvu berilo za ljudske šole, je profesor dr. Franc Miklošič hotel
nekaj predrugačiti. Takoj je Slomšek pisal ministru: „Bog me varuj
trdovratne svojeglavnosti! Z veseljem sprejmem vsako boljše prepri¬
čanje. Prosim, naj dr. Miklošič omenjene pomanjkljaje popravi, da
bo knjiga v vsakem oziru za rabo. Samo to iščemo in želimo. 4 '
Dober nauk mu je bil dobrodošel, kjerkoli ga je našel. Sel je med
preprosto ljudstvo, da bi se celo med njim o marsičem poučil. Po
ljudskem jeziku je gladil in likal svoj slog in svoje oblike. Najljubše
mu je bilo narečje ljutomerske okolice, kojega sledovi se čestokrat
nahajajo v njegovih spisih. On, kot škof in slaven pisatelj, si je
marsikaj izposodil od preprostih pastirjev in delavcev.

S toliko ponižnostjo pa je lepo družil izvenredno marljivost,
nekako hvalevredno častilakomnost: mnogo znati in svoje vede
uporabiti v blagor preljubega naroda., Slomšek je bil mož
jeklene marljivosti in vztrajne delavnosti. Čebelica, ki od zore do
mraka med nabira, ali mravljica, ki se neprestano trudi v mučnem
delu, ga ni prekosila v tej velekoristni, za naše ljudstvo neobhodno
potrebni čednosti. Njegovo življenje je bil dolg delavnik, ki pokoja
in odmora ni dopuščal; praznik je hotel obhajati še le — v večnosti.
Na zemlji je treba uporabiti vsak trenutek, zato je pel:

Pač je potreba nam zlatega časa,

Ne zamuditi, ne ur, ne minut,

Nikdar raztrgati zlatega pasa,

Vsaka minuta je večnosti ud.

Časa nam malo je stvarnik odločil,

Naj bi spoznali, kak’ drag je za nas;

Časa nakupit’ je z dobrim naročil,

Večnosti cena sedanji je čas!

Kdor čas tako vestno porabi, mora si pridobiti neprecenljive
zaklade v vsakem stanu, ne sicer v zlatu ali srebru, temveč v sta¬
novski sreči in zadovoljnosti, katere ne preseže vse bogastvo sveta.
V tem tiči prava modrost zemeljskega življenja, katero Slomšek tako
prisrčno priporoča in opeva, ko pravi:

Sveta modrost.

Ni na svetu boljš’ga blaga,
Ni nobena stvar tak’ draga,
Kakor sveta je modrost!
Ona mladih dnij lepota,
Ona starih dnij dragota,

Njo oskrbi si mladost!

Modrih naukov se učiti,
Sveto čednost osvojiti,
To mladini da modrost;
Ona se nam ne postara,
Tudi tat za njo ne bara,
Večna njena je modrost!

Bode nekdaj vse minilo,
Nas posvetno zapustilo,
Nam ostane še modrost.
Tam med angelji častila
Se modrost bo in delila
Nam nebeško visokost!

Taka modrost človeku pot po solzni dolini s cvetlicami posuje;
pokrije naj njej tudi trnje grenkega trpljenja, žalostnih izkušenj in
neštevilnih prevar, koje mora uživati vsak Adamov sin.

l udi Slomšek jih je moral neizmerno veliko prestati. Njegovega
življenja ni obsevalo solnce zlate sreče. Trpel je mnogo, mnogo!

93

Storil ni nikdar nikomur krivice, in če bi jo bil, bil bi jo takoj po¬
pravil; dobrega pa je izvršil toliko, da more o tem poročati samo
knjiga večnega življenja. Vsakdo bi torej mislil, da je Slomšeka vse
ljubilo in spoštovalo, kakor je po vsej pravici zaslužil. Kdo bi slutil,
da ima tak dobrotnik svojih vernih ovčic kakega sovražnika!

In vendar! Slomšek je imel mnogo strastnih nasprotnikov in
sovražnikov, ki so mu grenili življenje. To je bilo njegovo trpljenje.
On je bil mučenik v najgroznejšem pomenu le-te besede. Pri deželni
in državni vladi je bil skrajno nepriljubljen. Dolžili so ga celč vele¬
izdaje — njega, ki je pisal med vsemi avstrijskimi škofi najlepše
pastirske liste o cesarju, o ljubezni do njega, o davkih itd.; njega,
ki je s plamtečimi pesnimi navduševal hrabre vojake, naj se junaško
borč za slavo in blagor premile avstrijske domovine. Brezmejna
ljubezen Slomšekova do slovenskega naroda je bila vzrok, da so ga
višji krogi prezirali in obrekovali ter mu podtikali najhujše in naj-
podlejše namene. Zatč ni bil Slomšek nikdar odlikovan, na njegovih
prsih se ni svetil noben križec, noben red se ni bleščal nad srcem,
ki je gorelo najčistejše ljubezni do Avstrije. Niti vsled brezdvomnih
zaslug za avstrijsko šolstvo ga niso odlikovali; ostal je do groba brez
priznanja; zavest, da je svoje dolžnosti vedno in povsod z vso le
mogočo natančnostjo izpolnjeval — to je bilo jedino odlikovanje
blagoslovljenega in nad vse uspešnega delovanja.

A neprimerno hujši, kakor nasprotniki v višjih krogih, bili so
njegovi sovražniki v bližnji okolici. Zakaj? Ker se je bojeval od¬
kritosrčno za svete pravice slovenskega naroda. Narodni nasprotniki
so ga na nečuven način črtili in preganjali. Sumničili in obrekovali,
zasledovali in tožili so ga, kjer so ga le mogli. V Mariboru so na¬
pihovali poulično druhal proti njemu; pred njegovo palačo so prirejali
hrupne in burne prizore, celč kamenje je letelo proti njegovim oknom.
Ko je Slomšek nekaterekrati v mariborski čitalnici govoril in vnemal
Slovence, rojake svoje, za narodno delo, dospelo je sovraštvo proti
njemu na vrhunec. Ni si bil več svest osebne varnosti; prijatelji so
mu celč svetovali, naj mesto zapusti, ker se utegne kaj hudega zgoditi.

J ednak o rovanje se je pričelo tudi po drugih nasprotnih trgih in
mestih proti njemu. Ravno ob večeru njegovega življenja so se
zbirali pogubonosni, strahoviti viharji nad njegovo glavo. Mnogi
prijatelji so se s trepetom ozirali v bodočnost. I r. Kosar je vse
spletkarije Slomšekovih nasprotnikov v dunajskem listu „Vaterlandu
popisal ter svaril pred takim ostudnim početjem. Dne 12. kimovca
1-1862. pravi v posebni „Vaterlandovi“ prilogi o Slomšekovih sovraž¬
nikih: „Načelno deluje ta stranka z namenom, našega škofa \ javnem
mnenju osramotiti, njegovo delovanje obrekovati in mu posebno o -
vračati nemško prebivalstvo. Njegova dva zadnja pastirska lista pre^
rimskim potovanjem in po njem je objavila po časnikih. Toda zakaj.
Prvega zatč, da bi škofa obrekovala pri vladi, drugega, da bi za¬
smehovala njega in njegove slovenske vernike." Celč zasramov a ne
Pesni proti njemu so kovali, polne laži, obrekovanja in natolcevanja.

Njegovo ožji prijatelji so že trepetali; bali so se celč za njegovo
življenje; takega boja so se ustrašili; odvreči so hoteli orožje.

94

Samo Slomšek je ostal nepremakljiv kakor steber. Vse sovraštvo,
s katerim so ga kakor smrt zasledovali, je sicer globoko obžaloval, a
čudno hladnokrvno prenašal. Bal se ni nikogar; od svojih nazorov,
ki so bili utemeljeni na podlagi svete pravice, ni niti za pičico od-
jenjal. Slomšek je bil značaj, ki živi in umrje za svoja načela. Ako
je kje čital ali slišal o zlobnih nakanah in strastnih obrekovanjih
proti sebi, je mirno, smehljaje rekel: „Naj govorijo ljudje, kar
hočejo, a mi delajmo, kar je prav!... V pravici je naša
prihodnjost in naša zmaga!“ Pripravljen je bil, rajši vse, tudi
življenje žrtvovati, kakor pa svojemu prepričanju in svojemu narodu
nezvest postati. Prav tako! Sladka zavest, da brani le pravico in
resnico, mu je bila zadostno tolažilo v hudih, strašnih dnevih.

Svet je nehvaležen. V Slomšeku je grdil in sovražil velikega
dobrotnika ne samo slovenskega naroda, temveč človeštva sploh.

Slomšek je namreč delil na različnih straneh neštevilne
dobrote. Sam je živel preprosto in skromno, proti sebi varčen in
skop, da bi le ubogim siromakom ter dobrodelnim zavodom mogel
pomagati. Pri tem ni gledal ne na narodnost, niti na veroizpovedanje
ne. Kjer je bila potreba, tam je priskočil z veledušno dobrotljivostjo.
Velikanska je bila njegova darežljivost Svojega premoženja ni v
blagajnice zbiral; kar je imel, razdelil je v dobrodelne namene.

Ako je zvedel, da je kak duhovnik v stiskah in v sili, mu je
takoj po 100, 200 in še po več goldinarjev poslal. Nikomur ni
takih dobrot razodel, le v tajnih zapiskih si jih je zabeležil, ka-
koršni se najdejo v njegovi zapuščini. Ako ga je preprost kmet ali
meščan poprosil pomoči, mu je dal, če je mogel.

Bil je dostikrat tako radodaren, da je vse razdelil, kar je sploh
imel. Fr. Kosar, ki je bil njegov posebni prijatelj, ga je pogostoma
za kak dobrodelen namen prosil denarne pomoči, a dobil je večkrat
odgovor, kakor sam pripoveduje: „Sedaj nimam ničesar, ne mo¬
rem dati; spomnite me drugokrat, ko bom zopet kaj dobil. “
Njegov dvorni kaplan je delil miloščino javnim beračem, a stolnemu
župniku je Slomšek včasi podelil velike svote, katere naj razdeli
med meščane, ki so na videz bogati, a živijo v velikem pomanjkanju
ter se sramujejo beračiti; češ, taki so mnogokrat bolj potrebni in vredni
podpore, kakor berači na cesti.

Veliko je Slomšek daroval za cerkvene potrebe. Nobena cerkev
se za časa njegovega precej dolgega vladikovanja ni zidala v škofiji,
da ne bi bil on pomagal z zdatnim prispevkom. Za nove cerkve v
Sevnici, v Dobovi in pri Sv. Križu je dal po več tisočakov.

Zelč obilne podpore je daroval katoliškim misijonom v tujih
deželah, v Afriki, Aziji in Ameriki. Občudovanja vredni misijonarji
gredč v smrtni nevarnosti med neverne divjake, da bi med njimi
oznanjali sveto vero in širili pravo krščansko omiko. To so go¬
tovo velevažna podjetja v korist vsemu krščanstvu in človeštvu, ne¬
precenljivega pomena za svetovno omiko. Taki misijonarji so apostoli
človeškega napredka, luč, ki preganja temo in zmoto iz zapuščenih
krajev; svetovna zgodovina jim je in jim bode vselej pela slavo. Za
svoja mučna in skrajno nevarna podjetja pa potrebujejo mnogo

95

denarne pomoči; kdor jih podpira, podpira s tem človeško omiko.
Slomšek jih je iskreno ljubil in neomejeno spoštoval, a tudi z de¬
narjem kaj rad podpiral. Društvu sv. Leopolda in Ignaciju Knobleharju,
preslavnemu slovenskemu misijonarju sredi Afrike, je poslal večkrat po
tisoč goldinarjev. Ni-li s tem položil plemenitega daru na žrtvenik nese¬
bične ljubezni do omike, do vsega človeštva, do zveličalnega krščanstva?

Največje, skoro neverjetne svote pa je daroval za lavantinsko
škofijo; njena blaginja je bila zanj prva dolžnost. Ljubil jo je istinito
ne le v besedi, temveč tudi v dejanju. Kdor toliko za kako stvar
žrtvuje, res, on jo ljubi neizmerno. Več, kakor vsaka beseda, povedel
v tem slučaju številke: Za dijaško semenišče je 1. 1850. daroval
1000 gld.; ko je prišel v Maribor, 10.000 in pozneje še 2000 gl d. Za
ustanovitev bogoslovja v Mariboru je dal 20.000 gld. ter se je
vrh tega še zavezal iz lastnega premoženja oskrbeti vso hišno opravo
v njem in do smrti prevzeti vse stroške za popravila, kar je znašalo
nad 5000 gld. Nad.10.000 gld. je dal v nakup stanovanja za škofa
in za kanonike v Mariboru ter je prostovoljno prevzel vse stroške,
ki so bili potrebni za težavno preseljevanje škofijskega sedeža v
Maribor; znašali so nad 5000 gld. (Glej slike na str. 68., 70. in 72.)

To so ogromne svote za škofa, ki je imel zelč skromne dohodke;
prihrani! si jih je večinoma le z nagradami, katere so mu dajali knji-
garji in založniki za njegova dela; omogočila jih je pa le silna varč¬
nost, vsled katere je sam živel, kakor najbornejši puščavnik.

Kako vnet in požrtvovalen je bil za vsako dobro podjetje, po¬
kazal je med drugim tudi 1. 1851. v Celju. Celjani so prosili vlado,
naj jim dovoli k šesterim že obstoječim gimnazijskim razredom še
7- in 8. razred. Vlada je to dovolila, a samo s pogojem, da kdo na
svoje stroške dozida prostore za ona dva razreda. Slomšek daruje
mahoma 2000 gld., s katerimi so kupili toliko prostora in vse po¬
trebščine, da je bilo mogoče izpopolniti celjsko gimnazijo. Le-ta ga
torej sme imenovati svojega očeta.

Koliko je Slomšek svojim sorodnikom in bližnjim rojakom dal,
se ne ve gotovo; a znano je, da bi bila skoro njegova domovina na
Slomu prodana in bi bila prešla v tuje roke, toda on je sorodnikom
podaril toliko, da so posestvo za Slomšekovo rodovino zopet rešili.

Zanimive podatke o Slomšekovi dobrotljivosti zvemo tudi iz
njegove oporoke; ker je ista sploh zanimiv spis iz njegovega peresa
in izraz njegovega plemenitega srca, oglejmo si vso. Glasi se:

Oporoka,

od mene Antona Martina Slomšeka, knezoškofa lavantinskega, po
dobrem premišljevanju, pri zdravih močeh in s prosto voljo pisana, z
namenom, da se moje malenkostno premoženje na sledeči način porabi.

§ 1. Svojo neumrjočo dušo priporočim Bogu in pobožnemu spo¬
minu svojih prijateljev in škofljanov, svoje umrjoče telo pa materi
zemlji in izrečno zahtevam, da se moje truplo položi v preprosto trugo
iz mehkega lesa, in da se na tistem pokopališču pokoplje, v cigar
župniji bom umrl. , ...

§ 2. Svojo zapuščino, ki obstoji v nekaterih dragocenostih, \

96

hišni opravi, v premičnih in nepremičnih gospodarstvenih orodjih, v
cerkvenih oblekah in knjigah, zapustim postavnemu nasledniku v
lavantinski škofiji in postavim istega za glavnega dediča, ker imam
svoje premoženje samo od škofije, in ker želim izgubo poravnati, ka¬
tero trpi primeroma slabo oskrbljena lavantinska škofija vsled pre¬
selitve škofijskega sedeža v Maribor.

§ 3. Po odštetvi vseh postavnih zahtev od mojega premoženja
se naj iz moje zapuščine ti-le deleži izplačajo:

1—3. Za otroke mojih treh sester v znesku 2500 gld. Moji
drugi sorodniki so svoje deleže prejeli že med mojim življenjem.

4. Sirotišnici v Št. Andražu na Koroškem, kjer je bil prej sedež
lavantinskega škofa, izročim 2000 gld. v nakup hiše za ubožce.

5. Ubožcem tiste župnije, v kateri bom umrl in pokopan, sporočim
1000 gld. kot glavnico; za ubožce sedaj pa se naj ob mojem pogrebu
razdeli 300 gld.

V sledečih točkah je za razna dobrodelna društva sporočil
3500 gld. ter določil tudi nagrade svojim služabnikom in dvornemu
kaplanu.

§ 5. Za upravnika oporoke imenujem velečastiti stolni kapitelj
lavantinski s prošnjo, zato skrbeti, da se škofijski inventar o premo¬
ženju, kakor tudi moje sporočilo kolikor mogoče popolnoma mojemu
nasledniku izroči; radi tega sporočim istemu (kapitelju) 2000 gld. s
pogojem, da se z obrestmi te glavnice vsakoletna popravila na sta¬
novanjih gg. kanonikov, katera sem jaz deloma zidal, deloma kupil,
poravnajo, in da lavantinski škofiji z vzdrževanjem teh poslopij ne
priraste nobeno novo večje breme.

Naj Oče luči, od katerega pride vsak dobri dar, to mojo slednjo
voljo potrdi, naj blagoslovi mojega naslednika z vso ljubo lavantinsko
škofijo in njenimi zavodi, meni pa naj podeli najvišjo in zadnjo milost,
da bi mogel pred njegovim prestolom s svojo priprošnjo koristiti. Amen!

Maribor, dne 26. listopada 1861.

Anton Martin Slomšek 1. r.,
knezoškof lavantinski.

Le-ta oporoka je dražesten venec vsega Slomšekovega blago-
nosnega delovanja. Z njo je sklenil in zapečatil dolgo, nepregledno
vrsto dobrih del. Hotel je še po svoji smrti dobrote deliti. Dva
meseca, predno je oporoko pisal, je rekel na Slatini pri duhovnih
vajah: „Ako v resnici Boga ljubimo, nikdar ne recimo: Dosti je,
ampak le naprej, o Gospod, od stopnje do stopnje po poti svete
čednosti, od jednega dobrega dela do drugega. Več ko dobrega
storimo, lepše se bo svetilo naše oblačilo svatovsko, oblačilo žive,
krščanske ljubezni... Le delo, katero se dobro konča, svoje plačilo
imd. Dober konec da opravilu našemu venec!“

&

Drugi del.

Slomšekove zasluge

za slovenski narod.

A. M. Slomšek.

7

I. Slomšek slovenski pisatelj.

rasno se je razvilo v minulem 19. stoletju slovensko slovstvo.

V njem smo Slovenci primeroma več storili in lepše uspehe
dosegli, kakor katerikoli drug narod. Novejša doba je
fiKKS- samo  velikim, mnogo milijonov broječim ljudstvom
ugodna; mali narodi imajo neizmerne težave v svojem
' r  razvoju, celo za obstanek se morajo z vsem naporom

boriti. Kje bi torej vzeli moči, še za občni napredek in svetovno
omiko delovati? Mi se po številu s svojimi sosedi ne moremo meriti.
Naše prebujenje ovirajo neštete zapreke. A vendar si nismo le ohranili
in — Bog nam trud blagoslovi! — zagotovili samo obstanka, temveč
smo tudi v omiki dospeli visoko, ne s krvavim orožjem, ne s kruto silo,
ampak samo z mirnim in vztrajnim slovstvenim delovanjem;
v njem je naša moč, naša bodočnost, naš najsijajnejši na¬
predek!

Kako malo in skromno je bilo število slovenskih knjig v za¬
četku 19. veka! A kako nenadno je rastlo! Sedaj je že tako zdatno in
obilno, da smo lahko pred vsem svetom ponosni na svojo književnost.

So bili pa tudi marljivi možje, ki so jo tako velikansko po¬
vzdignili. Z bistrim umom in spretnim peresom so se posvetili narodni
omiki. Spisali so dokaj izbornih knjig ter izdali mnogo temeljitih
časopisov. Na vsakem polju človeške izobrazbe so se trudili; vse so
srčno poskusili; povsod so pogumno napeli svoje dušne sile. Cesar
se slovenska glava resno loti, to brezdvomno doseže, le marljivosti,
vztrajnosti in srčnosti ji je treba. Zmožnosti nam je Bog toliko dal,
da ne smemo zavidati za njo nikogar. Slovenski oratar — vse doseže,
kar mu drago, bodi slava, bodi blago.

Naši književniki so vzor narodnih delavcev. Z veliko vnemo,
ki je vsega priznanja vredna, so začeli orati prej tako tužno in za¬
puščeno ledino našega slovstva. V polstoletju so naredili iz nje bujen
vrt, poln najdivnejših cvetlic, nam v veselje in vsem v občudovanje,
ki nas poznajo.

Kdo ne bi slavil naših vrlih pesnikov, ki z lepoto svojih ne¬
smrtnih del smelo tekmujejo s prvimi orjaki v čarobnem kraljestvu
sladkega pesništva? Drugi narodi imajo, vsled srečnih razmer, plo-
dovitejše in številnejše pesnike, boljših pa nimajo, kakor mi. Diugod
umira pravo pesništvo, pri nas se vedno lepše razvija in cvete, da

7»

100

je veselje. Kdo ne pozna naših zanimivih pripovedovalcev? Niso-li
njihova dela tako dovršena, kakor pri drugih ljudstvih? Kdo ne bo
priznal, da smo tudi v znanstvenem slovstvu zel6 napredovali? Kje
najdeš boljše jezikoslovce, kakor so ravno slovenski? Kopitar in
Miklošič se nikomur ne umakneta. Ali ni naše zgodovinopisje temeljito
in tudi obširno? Niso-li naši zgodovinarji tudi v inozemstvu priznani?

Kdor vpošteva izvenredne težave, ki so ovirale in deloma še
ovirajo hitrejši razvoj slovenskega slovstva, ne bo mogel naših knji¬
ževnikov dovolj ceniti. V zvezde bi jih morali kovati in proslavljati
z neomejeno častjo. Lepo jih je pohvalil Slomšek sam, rekoč: „Kaj
mi Slovenci slavnih mož pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne
glasijo med nami naših očakov lepa imena? Naših prednikov vrlih
častiti spomin je živelj narodnega duha . . . Zaupam, da se svetijo
njih častita imena v bukvah večne slave ter jih bomo nekdaj veselo
čitali, ako jih bomo zvesto posnemali v pravi krščanski ljubezni in
v rodoljubju.“ 1

Mnogo takih slovečih mož je potčm imenoma naštel, le jednega
imena ni navedel, le jedno je opustil, ki bi bilo pač v prvi vrsti
zaslužilo, lesketati se v dičnem zboru, to je njegovo imč
— Slomšek!

Da, Slomšek spada med naše najboljše pisatelje in književnike.
V prvem delu smo ga videli delujočega v njegovi vladikovini, v dru¬
gem delu ga bomo občudovali kot sotrudnika na polju omike, v
prospeh vsega slovenskega naroda, v prvi vrsti kot pisatelja. Njegov
pomen ni omejen samo na lavantinsko škofijo, v katero ga je poslala
božja previdnost za višjega nadpastirja, temveč njegovo delovanje
je obsegalo ves naš narod; plodonosno seme njegovega truda je
padlo v vse kraje, kjerkoli se sliši slovenski glas; obrodilo je tisočer
sad v blagor in slavo premile domovine.

Njegovo delovanje je bilo za naše slovstvo odločilnega pomena.
On je steber slovenski književnosti. Pisal je neumorno; izdal je
toliko del, knjig in manjših tiskovin, da se v obilici ne more z njim
primerjati noben slovenski pisatelj. Pisal je vedno lepo, dovršeno;
v nekaterem oziru je celo nedosežen.

Toda njegove zasluge so tem večje, ker je neutrudno budil
manjše moči. Navduševal jih je in vnemal za slovstveno delovanje;
velik krog nadarjenih pisateljev je zbral okoli sebe ter jim kazal s
prelepim vzgledom pot do zaželene narodne omike. „Kdorkoli je
kaj slovenskega pisal, vprašal ga je rad za svet, ki ga je tudi vedno
rad dajal. Zadosti je bilo, da je le njegovo ime bilo natisnjeno na
bukvah, pa so Slovenci z veseljem segli po njih.“ 2  Tako navdušenje
je vzbujalo že imč njegovo.

Njegov vpliv je bil merodajen; mlajši pisatelji so zrli vanj,

.. Slp ms ek°vi p  zivotopisi. Zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek, ptujski
vikanj. Siomsekovih zbranih spisov: Tretja knjiga. 1879. Natisnila in prodaja
tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu. Str. 4 . sl.

2  Slomšekove „Drobtinice“ za leto 1863. Učiteljem in učencem, starišem in
otrokom v pouk in kratek čas. XVIII. letnik. Izdalo ravnateljstvo lavantinskega
semenišča. V Mariboru. Prodaja Fr. Lejrer. Str. 169.

101

kakor v nezmotljivega proroka, ljudstvo pa se je trgalo za njegove
knjige. Nikdo se mu ni tako dopadel, kakor Slomšek. „Gotovo mi
nikdo ne bo ugovarjal, ako rečem, da še noben rodoljub po vseh
slovenskih krajih našemu narodu ni tako globoko segal v srce, kakor
rečeni mož (Slomšek), tako da smemo reči, da je Slomšek glede slo¬
venščine v narodnem javnem pomenu to, kar nam je Miklošič v
znanstvenem; tudi se more reči, da noben Slovenec ni še napisal
toliko slovenski natisnjenih del in sestavkov, kolikor ta narodnjak. 4 ' 1

„Slomšeka je zanimalo vse, kar se je tikalo slovenskega slov¬
stva . . . Slomšek je okoli sebe zbral vse duhovnike svoje škofije,
zmožne za pisateljevanje, in nima v tem oziru med slovenskimi škofi
ne vrstnika, ne tekmeca." a

Iz raznovrstnih Slomšekovih del vidimo, da je bil odlični vladika
v slovstvu vsestransko delaven. Nobene panoge v književnosti ni
zanemarjal. Vendar pa ni dosegel povsod jednake popolnosti. Da ga
bomo dobro, natančno spoznali ter vedeli ceniti vrednost njegovega
leposlovnega ploda, moramo ga od različnih stranij pogledati. Videli
bomo, kaj in kako je delal na književnem polju. Potčm bo naša
sodba jasna in pravična; Slomšek bo stal pred nami v svoji istiniti
podobi. Ker ga bomo občudovali kot pisatelja v odgojeslovju in v
drugih strokah v posebnih poglavjih, preudarimo tukaj, kolike vred¬
nosti je Slomšek kot pesnik, kot životopisec in kot cerkveni pisatelj.

A.  Pesnik.

Pesniški dar mora biti človeku prirojen. Zato so rekli stari
Rimljani: „Poeta nascitur," pesnik mora biti kot tak že rojen. Komur
ljubke rojenice niso položile tega daru že v zibel, ga bo pozneje za¬
stonj iskal v življenju; našel ga ne bo, in naj se še toliko trudi v
potu svojega obraza. Pevska žila mora biti takoj pri prvem trenutku
v zemeljskem življenju. A samo z naravnim darom še nikdo ni postal
dovršen pesnik. Ne, izobraziti se mora; še le po večletnih vajah
olika svoj slog, ugladi jezik ter oživi domišljijo. Tudi pesnik dospe
le po trudapolnem naporu do svoje slave. Koliko mora piliti na
svojih duševnih proizvodih, koliko popravljati, ako hoče biti dovršen
v svojih pesnih!

Velikemu pesniku je torej treba naravnega daru in dolgotrajne
vaje. Obojno mora združevati. Toliko je treba pripomniti, da bomo
Slomšeka kot pesnika prav ocenili. To smo dolžni tem bolj vestno
razložiti, ker so različni ocenjevatelji Slomšeka kot pesnika sodili
jako različno, včasi preugodno, včasi preostro. Nam je le za resnico.

Slomšek ne stoji na vrhuncu slovenskega pesništva. Marsikdo
ga prekosi v krasoti in milobi pesniške oblike, marsikdo se je ne¬
primerno više vzpel v sinje visočine pesniških mislij, marsikdo s
čilim Pegazom plava črez dokaj obširnejše obzorje bujne domisjije.

1  Književna zgodovina slovenskega Štajerja. Spisal Ivan Macun.  V Gradcu

1885 ' ^Zgodovina slo venskega slovstva. III. zvezek. Spisal dr. Karol Glaser.
v  Ljubljani. 1896. Str. 126 . in 130.

102

Ne prekosijo ga samo pesniki novejše dobe, ki imajo več priložnosti,
v narodnem duhu in jeziku se vrlo izobraziti, temveč tudi nekateri
njegovi sovrstniki, med kojimi si je Slomšekov osebni prijatelj, F ranče
Prešeren, priboril prvi venec v slovenskem pesništvu.

Kako torej — ali Slomšek ni pesnik? To zanikati, bi bila velika
krivica. Slomšek je od narave zelo nadarjen pesnik. Iz njegovih pesnij
odmeva mil pesniški duh. Črez vse njegove pesni je razlit pravi,
blagodejni znak odlične pesniške narave. Se celč v nevezani besedi,
posebno v govorih, mu silijo vedno in vedno pesniški izrazi na dan.
A vendar ga drugi v marsikaterem oziru prekosijo; on vendar ne
slovi posebno kot pesnik! Odkod to? Zakaj neki ne? —Slomšeka
moramo spremljati od nežne mladosti do sive starosti, pa bomo za¬
sledili vzrok. Le poglejmo si njegovo življenje. On sam je pesniško
žilo prav dobro občutil v sebi, mati ga je celč vnemala k pesništvu
in netila v njegovem srcu ogenj pesniškega oduševljenja; ubirala je
z njim strune sreč topečih pesnij — toda on pesništva nikdar ni
smatral za nalogo svojega življenja. Imel je druge namene,
druge želje; čutil je, da ima za drugo delovanje še večje sposobnosti.
Ne s pesni omamljivim glasom, temveč z resnimi, jasnimi dokazi za
resnico in pravico, s pomočjo govorništva in pouka je hotel koristiti
svojemu predragemu narodu. Ne z liro v roki, temveč z vedno bru¬
šenim uma svetlim mečem narodnega bojevnika se je hotel odlikovati.
Vrh tega je Slomšeka v pesništvu ovirala resnica latinskega pregovora,
ki pravi: „Inter arma silent Musae,“ med orožjem molčijo pesni.
Slomšek je bil celo svoje življenje v orožju, v neprestanem boju.
Kot dijak se je moral boriti za borni vsakdanji kruhek; pozneje se
je vojskoval zoper stotere sovražne zapreke, ki so vedno ovirale
dobro stvar. Pesnik mora imeti časa dovolj na razpolago, da se v
svoji rajski umetnosti uri in vadi; Slomšek pa je bil vedno vprežen,
opravljal je službe, ki so zahtevale vse njegove moči in ves njegov
čas v uporabo. Ni bilo časa, igrati se z lahkoživo poezijo; ni utegnil
trgati sladko dišečih rožic na Parnasu. Življenje mu je s kruto silo
nakladalo druge naloge, poklic ga je tiral k drugim opravkom.

Radi tega se v pesništvu ni mogel dovolj uriti; naravno nadar¬
jenost je puščal nekoliko v nemar. V njegovih pesnih se sicer nahaja
povsod lepa, zdrava pesniška misel, a oblika je zanemarjena; Slomšek
je sem ter tja krušil neobhodno potrebna pesniška pravila. Zato na
videz pesni niso dovršene; kdor le po obliki sodi, zmaje včasi z
rameni nad njimi; le kdor vpošteva tudi snov, notranjo lepoto, na¬
ravno nepokvarjeno milobo, jih bo srčno vesel.

Da bi bil Slomšek živel v mirnih časih, v brezskrbnih razmerah,
bil bi brezdvomno postal velik pesnik, ponos svoje domovine i v
tem oziru.

v  Take slave sicer ni dosegel v pesništvu, a vendar si je priboril
odlično mesto med slovenskimi pesniki. Neutrudni preiskovalec in
poznavatelj Slomšekovih del, Mihael Lendovšek, je zbral njegove
pesni ter jih dal na svetlo. Bile so raztrošene po vseh slovenskih
deželah in po različnih knjigah. Lepa knjiga je Lendovšekova izdaja,

103

broječa XVI+ 256 stranij. 1  Precej obširna je zbirka. Razdeljene so
pesni v šest poglavij: I. Pesni veselih otrok, II. Pesni za kratek čas,
III. Poštene zdravičke, IV. Basni in prilike, V. Različne pesni, VI. Po¬
božne pesni.

Prvo poglavje nam podaje najlepše pesni. Slomšek je bil po¬
seben prijatelj nedolžnih otrok. Med njimi se je čutil povsem sreč¬
nega. Res, kdo jih ne bi ljubil, prijateljev božjih? Otrok v svoji
preprostosti, nedolžnosti, nepokvarjenosti je odsev nebeškega življenja.
Uživa srečo, kakoršne svet nikdar in nikjer drugje podati ne more.
V neomadeževanem srcu misli ter si domneva, da je zemlja še vedno
prvotni raj, da na njej ni zlega, ni hudobije, ni krivice, ni trpljenja.

O srečno dete! Slomšek, mož čistega srca, navdihnjen s svetim
hrepenenjem, je rad zahajal med otroke, jih učil, razveseljeval ter
vodil k srečni bodočnosti. Naučil se je zopet otroškega jezika, v
njem je govoril z njimi. In to ni lahko. Učeni ljudje pozabijo otroške
izraze, običaje, šege in želje. Ne vem, kdo bi bil otroško govorico
boljše zadel, kakor Slomšek; samo Levstika smemo primerjati z njim.

Kako prijazno govori Slomšek z v otroki! Kako lepo in preprosto
jih opominja. Otrok, poslušaj ga! Čuj, kaj ti pravi tvoj najmilejši
prijatelj v ganljivi pesni:

Po svetu angelj hodi,

Ne vidi ga oko;

Pa vendar tebe vodi
In varje te lep6.

V nebesih angelj je doma,
Nebeški oče pošlje ga.

Angelj varuh.

On v vsako hišo pride,
Če tud’ zaprta je,

In otrok mu ne uide,
Naj ravno skrije se.
Odene tebe, ko zaspiš.
Odkrije, ko se prebudiš.

Doma, kakor na poti
Je angelj var’h s teboj;
Za mizo, kakor v koti
Te vidi angelj tvoj.
Oh, ne razžali angelj a,

Ki tebe tako rad ima!

Tvoj angelj te odeva^
Kadar po noči spis;
Po dnevi te ogreva.

Da kašlja ne dobiš.
Si dete dobre volje ti,
Se angelj s tabo veseli.

Pa angelj gre k očetu
v  In vse Bogu povč,

Če otrok na tem svetu
Prav priden, dober nč.
Oh dete, vbogaj prav lepo,
Da angelj tebe hvalil bo!

Otrok, veš, kje si doma? Tvoj dobrotljivi učenik Slomšek ti
vse prijazno razloži. On je v tvojem imenu takč-le zapel:

V nebesih sem doma,
To glasno pravita

Mi zemlja in nebo
In vsaka stvar lepo.

V nebesih sem doma,
Nisem tega sveta;
Nebes se veselim,

V nebesa prit’ želim.

Kje sem doma?

V nebesih sem doma,
To glasno pričata

Mi solnce, mesec bled
In vsake zvezde sled.

V nebesih sem doma,
Kjer družba 'zvoljena
Se skupaj veseli

In k sebi me želi.

V nebesih sem doma,
Svet sreče mi ne da;

Za me vsa zemlja le
Dežela tuja je.

V nebesih sem doma,
Tam Jezus krono da;
Tam je moj pravi dom,
Kjer večno srečen bom!

1  Slomšekove pesni. Zbral,
zbranih spisov: Prva knjiga. 1876. Natisnila
Celovcu.

uredil in izdal Mih. Lendovšek. Slomšekovih
tiskamica družbe sv. Mohorja v

104

Ni-li to krasna pesmica? Kako preprost je njen slog? Misli pa
so vendar tako vzvišene!

Dete ljubo, kako te pač ima tvoj nebeški oče rad! Ne pozabi
tega nikdar. Slomšek te lepo uči, da

Bog za vse skrbi.

Na zemlji miške najti ni,

Ki bi ne imela mamice,

Da ji prinese skorjice,

Da rev’ca stradala ne bo;

Ji še postelje posteljco —

Bog pač za vse skrbi!

Pod nebom tudi ptičke ni,

Ki bi ne imela suknjiče,

Prav lepo tople pernate,

Ki greje ptičico gorko,

Da hudi mraz je vzel ne bo —
Njo oče oskrbi.

Črvičeka na zemlji ni,

Ki bi ne našel kapljice,

Katere on napije se;

On najde dosti živeža
In lakote še ne pozna —
Nebeški atej zanj skrbi.

Metulj po travnikih leti,
Obišče svoje rožice,

Preleta vrte in polje,

Ima žamnato suknjico,

Lepše, ko dekle, pisano —

Ga dobri oče preskrbi.

Pod solncem stvarce take ni,
Naj bi še tako mala b’la,

Pri Bogu ni pozabljena.

Ima pač svojo hišico
In vsaka svojo postelj co —
Vse ljubi oče preskrbi.

Glej, moje dete, tudi ti
Očeta v raju tam imaš,

Se njemu lahko v roke daš;
Se lahko njega veseliš,

Ker v božjih rokah ti živiš —
Za tebe milo on skrbi!

Čudno lepa, pretresljiva, da globoko seže v srce, je tista

Glasni zvonček naše vesti.

Prav glasni zvonček čujem, Za lepo zadržanje
Ki v prsih mi zvoni, Veselo mi zvoni,
Pogosto premišljujem Polajša jed in spanje,
Kar njegov glas veli. Polepša moje dni.

Vse žive dni svarila,
Te varovala bo,

Na sodbi govorila
Za tebe bo lepo.

V skušnjavi zvonček poje
In trka prav močno:
Naj varjem srce svoje,
Da greh ga vjel ne bo.

Bo mojega življenja Sam Bog je zvonček vstvaril,
Za goro solnce šlo, Obesil ga v srce,

Veselja, al’ trpljenja Da naj bi tebe svaril,

Glas zvonček dajal bo. Pa tudi hvalil te.

Skušnjavo če premagam,
Me hvali zvonček moj,
Osrči me pred vragom:
Nikar se ga ne boj.

Grešim, mi zvonček bije
In kljuka žalostno,

Mi noč in dan upije,

Da storil sem hudo.

Če grehov odpuščanje
Pri spovedi dobim,

Si zvončka žalovanje
V veselje spremenim.

In kakor mi zapoje,

Ko bo življenja kraj,
Tako plačilo moje
Bo pekel ali raj.

Poslušaj to zvonjenje,
Kjerkoli se glasi,

Čuj milo pozdravljenje,
Tvoj angelj var’h zvoni.

Oj zvonček moj premili,
Kako ti je ime?

Glas božji v tvojem krili
Vest imenuje se.

Ohrani in poslušaj,

O človek, svojo vest
In hude ne poslušaj,
Gorjč, ji priti v pest!

Le zvoni, zvonček, zvoni,
Da v grehu ne zaspim,
Na dobro delo goni,

Da časa ne zgubim!

In pojdem jaz počivat,

Mi zvonček sladko poj,
Po smrti srečno vživat
Mir večni in pokoj!

A ostro posvari Slomšek tiste otroke, ki le lenobo pasejo, se
nočejo učiti in cel d šolo puščajo v nemar. Bog tega varuj! Take

105

otroke vse zbada, svari in psuje, še ptički, metulji in potoki. Le
cujte, vi zamkarni ničvredneži! Slomšek hudo popiše, kako se takim
godi:

Dva potepena šolarja.

Iz neke vasi fanta dva
Sta v šolo vkup hodila.

»Po kaj bi danes v šolo šla?
Raj’ v les se bova skrila!“

»Pri vodi hoče gmetno bit’,“
Sta rekla, „tja letiva,

Brž čeva vodo zajezit’

In mlin si narediva."

Letela sta v sosedov log
In vabiti začela
Zverino, ptice, vse okrog,

Da kratek čas bi imela.

»Ve ptičice, počakajte!"

Sta potepuha zvala,

»Tu po ledini skakljajte,

Z vami bova igrala."

»Oj grda potepuha sta!"

Tak’ ptičice velijo;

»Me nosimo si gnezdeca,
Lenuhi le norijo!"

Pri nogah mravlje lazijo;
Njim četa govoriti.

»Me praznovat’ ne vtegnemo,
Me čemo pridne biti."

Bučel’ce fanta gledata,

Bi rada govorila;

»Lenuha, kaj tu delata?"
Bučel’ca ju navila.

Zdaj miško teči vidita,

Ki je za zimo brala.

»Lenuha, kaj tu delata?"

Je mala miška djala.

A voda njima koj veli:

»Ne vtegnem se muditi;

Po svetu meni se mudi,
Zelenje pomočiti."

Skrjančeka zaslišita
Na polju žvrgoleti,

Za njim jo hitro vdereta
In mislita ga vjeti.

Škrjanček pa zažvrgoli:

»Oj grda potepuha,"

Še vama v šolo ne mudi ?
Sramujta se, lenuha.

Jaz zjutraj zgodaj se vzbudim
In moram pesni peti,

Potem med brazde se spustim,
Si živež oskrbeti.

In vidva zaležuha pa
Tako dolgo ležita,

Namesto da bi v šolo šla,

Pa muhe tu lovita?". . .

Otroci, ki ne molijo
In v šolo kar ne grej o —

Jim ostra šiba pela bo.

Jim kruha dat’ ne smejo.

Spod grma skoči zajček mlad,
Se gre k potoku vmivat.

»Svoj gobček blatni grem oprat,
Ne vtegnem si počivat’."

Za potepene šolarje
Se šiba že namaka;

Ni grše, kot potepat’ se,
Vse hudo take čaka.

Le kdor se skrbno, rad uči
In pridno v šolo hodi,

Se lahko vsega veseli,

Ker angelj njega vodi.

Otrok, ne bodi torej prirodi v sramoto! Le čedno se vedi,
Pridno se uči ter delaj veselje Bogu in ljudem. To zahteva tvoj
Pevec, ki te je iskreno ljubil — škof Slomšek. 1

Pesni za pouk in kratek čas so posvečene preprostemu
ljudstvu. Navdaja jih pristen, pošten slovenski duh. Sem ter tja imajo

1  Njegove pesni za otroke so uporabljene v različnih šolskih berilih. I o-
se bej so izšle tudi v Gaberščekovi izdaji v Gorici.

106

veliko pesniške lepote, tudi oblika je večinoma povoljna. Kako
vzvišeno se glasi znana, med ljudstvom priljubljena pesen:

Zvezde.

Tema zemljo je pokrila,
Razsvetlilo se nebo;

Zvezd se vnema brez števila,
Ki nam svetiti začno.

Oh, le prid’te in poglejte.
Vse miljone zvezd preštejte,
Ki se gori sučejo,

Nam prijazno svetijo!

Čudne zvezde in velike
V svojih rokah Bog ima,
Nam postavil je mejnike
Minejočega sveta.

Bomo zemljo zapustili,

Se nad zvezde povzdignili —
Oh, tam bomo gledali
Čuda božje milosti!

Rimska cesta je razpeta,

V tuje kraje nas pelja;
Pot nam kaže do Očeta,
Kjer smo tujci mi doma.
Tam bo žalost vsa minila,
Vsaka solza se vsušila,
Tam med zvezdami lepo,
Tam se sveti nam nebo.

Svetle zvezde, le gorite
Ino kažite nam pot;

Le k nebesom nas vodite,
Da bo srečen naš odhod.
Iz pozemeljske doline
Nas povzdignite v višine,
Kjer pozemeljsko oko
Se solzilo več ne bo.

To je brez dvoma krasna pesen; to je prava poezija. Da,
Slomšek je pesnik! To moramo slovesno priznati.

Neko posebnost pač ima. Vidi se, da mu ni toliko za pevanje,
kakor pa za lep nauk, ki ga hoče vplesti v pesen. Nanj se ozira
vsa pesen, zdnj hoče vneti svoje pevce in pevke. Posebno si priza¬
deva, ljudstvo navdušiti za šolo, za pouk. Več pesnij je tej snovi
posvečenih. „Boštjan goljufan“ mora trpeti, ker se v mladosti
ničesar ni učil. Slomšek poje:

Poslušajte, mladen’či vi,

Kako se takemu godi,

Ki šolo zaničuje;

Kako v mladosti prevzetnjak,

Na stara leta siromak
Zamudo obžaluje,

Po sreči pa vzdihuje.

Zamujena šola je vsakomur v veliko kvar, pridobljeni nauki
pa prinesejo neštevilne dobrote.

Kdor se v mladosti prav uči,

Za mizo lahko on sedi;

Zanikarna prismoda
Kosti za vrati gloda.

Lepe v in narodu priljubljene so Slomšekove „poštene zdra-
vičke“. Cuješ jih skoro pri vsaki veselici, v vsaki veseli družbi;
povsod jih radi prepevajo. Kdo ne pozna „Veselega hribčka 14 , ali pa
„Urbanove“:

Preljubi sveti Urban,

Ti dober naš mejaš;

V goricah ti stanuješ,

Nam žlahtno grozdje daš.

Le zori ga in medi ga,

Boš dal nam dober mošt!

107

Slomšekove „zdravičke“ so postale lastnina narodova; malokdo
se spomni, čigave so; smatrajo se v obče za narodne pesni. Je pač
najboljše znamenje, da je pevec zadel pravo narodno struno.

Poučne so „basni in prilike". Slomšek jih je zelč rad zlagal,
ker so bile njegovemu glavnemu namenu najbolj prikladne. Pod
pravljico iz proste narave se skriva vedno kak zlat nauk:

Predrzna ptičica.

Ptičica pisana mreži vletela, Duša, ki govoriš: jaz sem grešila,

Sama ni vedela, kaj bi začela; Kaj pa je! se smejiš, kaj sem zgubila?

Brez skrbi skakala, v zanko zadela, Šiba pripravljena te bo zadela,

Strašno je plakala, konec je vzela. Prve ne čutila, druga bo pela.

Bogu pravičnemu ne moreš uiti,

Strašno, poboljšanja čas zamuditi!

Grehu nevarnemu se ni smejati,

Hitro potreba je, slovo mu dati!

„Različne pesni" so bile zložene ob raznovrstnih prilikah. Ne¬
katere naj oživljajo spomin na drage prijatelje. Posebno lepa je
„Hudo vreme". Zložil jo je bil 1. 1829. svojemu bivšemu sosedu in
duhovnemu tovarišu Jakobu Strašeku, kaplanu v Pišecah in v
Vojniku, „v oveseljenje in tolažbo". Le-ta je bil namreč nevarno
zbolel; Slomšek ga je pa tolažil, meneč: Kakor mine hudo vreme,
tako bo tudi bolezen minila; za burjo se prikaže najlepše solnce,
tako bo tudi za boleznijo prišlo ljubeznivo zdravje. Popiše hud vihar:

Glej, kako bleska!

Čuj, kako treska!

Megle goni hud vihar;

Grom za gromom, vdar na vdar.

Toča skaka
In se staka;

Strašno po goricah hruje,

Grozno jo po polju suje;

Česa, lomi, prisekava,

Žanje, mlati in vrezava;

Vse potepta
In pokonča;

Več nikjer zelenja ni,

Vse je belo,

Na debelo

Je pod kapom kup leži.

Od prestrašnega rožljanja
Se ne čuje glas jokanja.

Grozno dela hudo vreme,

Mnogo škode naredi,

Vse veselje kmetu vzeme,

Celo žetev mu zdrobi.

A kmalu neha strahovita nevihta; grom umolkne, toča jenja, v
čudapolnem krasu se prikaže zopet jasno nebo:

Burja potihne,

Vreme konča,

Vetrc zapihne,

Liti neha.

108

Nebo se po malem oeeja,

In megla, kot žlahtna odeja,

Pomočeno zemljo odkriva,

Ki kaže se vsa ljubezniva.

Vse je zopet oživelo,

In še enkrat bolj veselo
Raste sad,

Ker je zdrav in sčiščen hlad.

Tako je s človekom po hudem trpljenju. Kdo se torej ne bi

tolažil? Xe obupaj, ljuba duša,

Ako tebe večni skuša,

Trpi in tolaži se!

Kratko zemeljsko trpljenje
Večno ti sladi življenje
Tvoje le.

Glej, za dežjem solnčece,

In za hudim dobro gre! . . .

Lepo zvedrilo
Se je nebo,

Solnce odkrilo
Spet se ljubo;

Veselo se zvečer ozira
In žarke po gorah upira;

Lepo od zemlje
Zdaj slovo jemlje,

Ino veselo zahaja
V jutro prihodnjega kraja.

To je Slomšekova najdaljša samostalna pesen. Ako pomislimo,
da jo je zložil v svoji prvi, še mladostni dobi, in sicer 1. 1829., v
onih, kakor bi rekli z Vodnikom, „nerodnih časih“, tedaj jo bomo
tem bolj Slomšeku šteli v slavo.

V poslovenjeni „Zvonov pesni“ se kaže Slomšek jako spretnega
prestavljalca, ki dobro pogodi misel in obliko izvirnikovo; brez
dvoma tekmuje z jednakim prevodom Koseskega.

„Pobožne pesni“ so med vernim ljudstvom dobro znane; raz-
trošene so po mnogoterih molitvenikih. Narod jih v cerkvah leto in
dan prepeva. Marsikatera izmed njih je bila že tolikokrat natisnjena,
kakor nobena druga slovenska pesen ne. Slomšek je bil tudi skla¬
datelj; naredil je za svoje pesni preproste, a jako ganljive napeve.
Kdor jih je slišal peti v natlačeni cerkvi, in sicer v kraju, kjer lepo
poje vsa množica, čutil je nepopisno moč, ki odmeva iz njih; srce
mogočno bije v svetih občutkih, oko se ne more ubraniti solz-
Nekdaj je slišal nadvojvoda Viljem v velikonedeljski cerkvi peti
Slomšekov „Oče naš“; razjokal se je ter po dokončanem opravilu
rekel: „Tako krasnega petja še nisem nikdar čul.“

B.  Životopisec.

Veliko popolnejši kakor pesnik je Slomšek kot životopisec. V
tem oziru mu v slovenščini nihče ni kos; nedosežen je, jedin. Tudi
v drugih jezikih je težko kaj boljšega najti na tem polju. Njegovi
životopisi so pravi biseri v našem slovstvu, spadajo med najbolj
dragocene zaklade, katere nam je zapustil Slomšek.

109

Čitaš jih, kakor ljubke pripovedke in pravljice; če si jih začel
citati, ne moreš se ločiti od njih. Kdo bi tako divno knjigo položil
iz rok, si misliš!

Karkoli v njih opazuješ, vse se ti dopade. Jezik je čudno lep,
oglajen, sladko doneč, sem ter tja pesniško navdahnjen. Lepše proze
v slovenščini ni; primernejših in določnejših izrazov nikjer ne najdeš.
Oblika je prikupna in povsod dovršena. Nekateri popisi različnih
prizorov so vzgledni. Tukaj kaže Slomšek, kako ima svoj rodni jezik
popolnoma v oblasti, kako izvrstno pozna svojega ljudstva običaje,
dobre in slabe lastnosti. Njegovi životopisi so jasen in točen izraz
narodnega mišljenja. V njih občudujemo dičnega knezoškofa kot
pravega, pristnega sina slovenskega naroda, ki je pisal poljudno,
preprosto in vsem razumljivo, kakor pred njim še nikdo
ne. To so klasični spisi — iz naroda za narod! Mnogoteri pisatelji
so jih hoteli posnemati. Že v „©robtinicah“ so poskušali svojo srečo,
a vsakemu je izpodletelo. Za tč se je pogostoma čulo mnenje, izra¬
ženo v krepkih ter nedvoumnih besedah: „Životopise naj sam 6
Slomšek piše!“ Slomšek je narodni pisatelj v najlepšem pomenu.

In kako odlična je vsebina njegovih životopisov! Ni lahko
razmere v vsakdanjem življenju, o koji bi Slomšek tu ne govoril v
svoji razsvetljeni modrosti, s svojim bogatim izkustvom. Osebe nam
tako očividno riše, da jih gledamo, kakor bi stale žive pred nami.
Seznanimo se z njihovimi dejanji, strmimo nad čednostmi, ki jih krasijo.
Iz njihovega življenja nam pove bistroumni pisatelj zanimive podatke,
skoro vselej samo hvalevredne, slabih in zapeljivih se kaj vestno
izogiblje. Slomšek ni imel namreč namena, opisovati osebe, naštevati
njih službe in kraje, kjer so bivale ter delovale. Višji, veliko višji
je bil njegov smoter. On hoče popisati le take osebe, in sicer ve¬
činoma le zaradi tega, da bi se mi od njih kaj lepega naučili. Letnice
naštevati in suhoparna imena dolgočasno navajati, je mrtvo, brez za¬
nimanja, brez pomena. A lepe čednosti v mikavnih vzgledih in vzorih
razlagati, to gane. Zato je pa treba, v dobrih životopisih vedno le
poštene, čednostne može in žene v spomin klicati. T aki nas učijo
prav delati, trpeti in veseliti se, živeti in umreti.^ Njihove čednosti
nas bodo vnele in ogrele za popolno življenje. Kdo jih ne bi po¬
snemal, ali vsaj želel hoditi za njimi, ako vidi in premišljuje njih
častivredne čine!

Naravno in umestno je, da take osebe v životopisih slabimo.
Hvaliti svoje dobrotnike, povzdigovati njih dobra dela in znamenite
zasluge, nam je celč dolžnost, kakor je naša največja korist, nji
sloveče vzglede posnemati. „Kdor svojih slavnih predniko\ ne časti,
n jih vrli naslednik biti vreden ni.“ Pometi starih junakov slavo, in
Pripravil si mlajšim pogin. Rajnih Slovencev posnema bodi naša
slava, bodi naše prisrčno veselje!

V dobrih životopisih se torej dvojni plemeniti, namen doseže:
Prvič proslavljamo po zaslugi imenitne može in žene ter
jim stavimo dostojne spomenike, a drugič vnemamo sebe in ise
°itate] j e k marljivi posnemi njihovih dobrih del.

110

Katere životopise pa nam je Slomšek zapustil? Sledečih 22, ve¬
činoma po „Drobtinicah“ raztrošenih, slednjič skupno v Lendovšekovi
izdaji 1  zbranih: . .

1. Matija Ahacelj, nekdanji učitelj sedme višje sole v Celovcu,
Slovencev imeniten rojak in prijatelj. Rojen 1779. 1. pri Sv. Jakobu
v Rožni dolini na Koroškem, je umrl 1845. 1. v Celovcu. Bil je Slom-
šekov posebni, iskreni prijatelj. Seznanila sta se bila, ko je bil Slomšek
bogoslovec v Celovcu; vezala ju je od tiste dobe vzorna bratska
ljubezen in najčistejše rodoljubje. Ahacelj je bil vedno priden, zvest
in vselej resnicoljuben, kot dijak vzgled svojim součencem, kot pro¬
fesor pravi oče svojim dijakom. Izkazal jim je veliko dobrot, zato
so ga vsi ljubili in čislali z otroško vdanostjo. Zraven je bil ple¬
meniti Matija izvrsten slovenski narodnjak, darežljiv, zelč požrtvo¬
valen. Dal je tudi natisniti „Koroške in štajerske pesni 11 , ki so
se ljudem neizmerno dopadle. Za koroške kmete pa je imel še drug,
jako važen pomen. „V Celovcu je imel v tihem kraju, lepo za vetrom
svojo hišico in pred hišo sadonosni vrt, in v tem vrtu si našel, kar
si človek izmisli. Bila je jedna greda rož, zopet druga zelenjave, tretja
mladih dreves nasajena. V jednem kotu je stal bučelnjak, v drugem
sadonosno drevje, polno žlahtnega sadu, po solnčni steni velike brajde
rumenega grozdja. V sredi vrta je stala košata hruška, na hruški
sta bili dve mizi in okrog klopi. Tukaj so imeli Ahacelj svojo po¬
sebno šolo, in kakor ptiči so se učenci šolali na zelenih vejah. In
vse to so naš Matija s svojimi rokami izdelali. .. Mlado drevje so
sadili, cepili in redili, pa tudi sto in sto drevesec razdali iz gole
dobrote. Svoje učence so vodili na polje orat, pa tudi v sadonosnik
drevja sadit in žlahtnit..On  je prvi temeljito učil na Koroškem
umno sadjerejo, vrtnarstvo in poljedelstvo. „Kdor je Matija poznal,
je rekel, da je žlahtni kamen koroške dežele. Po vsej pravici ga
imenujejo dobrotnika cele koroške dežele/ 1  A on ni bil le odličen
domorodec in velezaslužen deželjan, temveč tudi prav pobožen, pravo¬
veren kristjan. Učenost in dobrotljivost so le kresnice, ako prave
vere, trdnega zaupanja in krščanske ljubezni ni pri ljudeh. Ko je
Ahacelj umrl, je bilo žalovanje po njem občno in splošno, vsakdo je
rekel: „Takega moža ni blizu  in  ga ne  bo.“ Kdor je le mogel,
je pritekel, iz mesta in dežele, rajnemu Matiju poslednjo čast in
zahvalo dajat ter ga častito k pogrebu spremljat, in marsikdo se je
za rajnim razjokal. „Veliko lepih naukov in čednih vzgledov so nam
zapustili; njihovo ime bode pri zarodu slovelo, in njihov lepi spomin
ostane v hvali pri nas. 11

2. Valentin Stanič, kanonik stolne cerkve in šolski nadzornik
vConici j J 774—1847). Že v mladosti je rad po gorah hodil in naj¬
višje goličave doplezal, na katerih se Bog v svojem stvarjenju toliko
veličastno kaže in časti. Po pravici so ga imeli za kralja vseh
tedanjih gorskih pešcev. Triglav je on prvi z zrakomerom 1. 1808’
premeril. A bil je tudi marljiv slovenski pisatelj; samostojno je zložil

1  Slomšekovi životopisi. Zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek, ptujski
vikanj. Slomšekovih zbranih spisov: Tretja knjiga. 1879. Natisnila in prodaja

tiskarmca družbe sv. Mohorja v Celovcu. Stranij VIII -f 399.

111

in poslovenil mnogo čednih pesmic za šolo in dom, za cerkev in
slovesne priložnosti. Po Goriškem je bil znan po svoji izvenredni
prijaznosti, ljubeznivosti in dobrotljivosti do ubožcev. Za mutce je
ustanovil slovečo šolo, v kateri je bil sam tudi tako izvrsten učitelj,
da se je vsako leto po več mutcev moliti, čitati m pisati naučilo.

3 .  Frančišek Seraf Šmid (Kovač), rodom Dunajčan (1764—
1833), a sin vrlih slovenskih starišev s Kranjskega. Bil je neutruden
dušni pastir, ki je spisal nad 30 molitvenikov; slednjič je bil kanonik
pri sv. Stefanu na Dunaju. Ljubezen do Boga in do bližnjega je bila
svetla igla njegovih čednostij, ponižnost pa zlato jedrce. Vsled nje¬
govega jako zaslužnega delovanja ga je vse ljubilo, papež in cesar
sta ga visoko odlikovala.

4 .  Tomaž Hren, slavni ljubljanski škof, steber katoliške vere
po Kranjskem in Štajerskem, rojen Ljubljančan (1560—1630), mož
neprecenljivih zaslug. Cerkvena zgodovina ga mora prištevati naj¬
odličnejšim škofom vseh krajev in vseh časov. V njegovi dobi se je
z grozno hitrostjo razširjala po naših krajih lutrovska kriva vera,
katero so nezadovoljneži sejali z veliko vnemo. Zdelo se je, da bo
kmalu popolnoma pokončana katoliška cerkev. A Hren se krivo¬
vercem s čudovitim pogumom postavi v bran. Z apostolsko goreč¬
nostjo govori v cerkvah in po zasebnih stanovanjih proti njim, z
veliko učenostjo pobija njih krive nauke, s katerimi so slepili in
zapeljevali ljudstvo. In glej, v kratkem času pripelje nad 41.000 duš
zopet v naročje katoliške cerkve — samo z molitvijo in besedo božjo,
brez prelivanja krvi. „Veliko dnij od jutra do štirih popoldne ni
slekel svoje škofovske obleke, ampak po sv. maši in po pridigi je
delil vernikom zakrament sv. birme in še le po večernicah je sedel
k mizi in imel kratko kosilo in večerjo ob jednem. Po pravici so
torej Tomaža vsi verni katoličani imenovali drugega apostola kranjske
dežele. Pa tudi po Štajerskem je skrbel za pravo vero in za lepoto
katoliških cerkev.“ Pozidal je mnogo krasnih cerkev, ljubljansko
in gornjegrajsko je lepo prenovil; na Plešivcu, strmi gori, 1696 m
visoki, ob koroško-štajerski meji je postavil slovečo cerkev sv. Uršule
1- 1602.; na prijaznem hribu poleg Mozirja, sredi divne Savinjske
doline, je postavil obširen frančiškanski samostan in cerkev, Marija
Nazarje po imenu. Sirotam je bil velik podpornik, vsej škofiji rado¬
daren dobrotnik, vzor odločnega kristjana za duhovnike in preproste
vernike. Imel je navado, ob strahovito težavnih poslih in opravilih
vzdihniti: „Si taedet labor, aspice praemium! — Tomaž, se dela
bojiš? Poglej, kaj dobiš!“ V tihi gornjegrajski dolini je preživel
svoje poslednje dni, kjer je tudi sklenil svoje zaslužno in bogoljubno
življenje; tam, v tihem kraju (v Gornjem gradu) počiva od svojega
truda, in njegova dobra dela gredč za njim.

5. Jurij Japelj  (1744—1807), lepa zvezda slovenskega slovstva,
domd v Ivamniku, kanonik v Celovcu in slednjič izvoljen škof tržaški,
koje službe pa vsled prerane smrti ni opravljal. Bil je velik učenjak,
Prebrisane glave, marljiv in jako plodovit slovenski pisatelj. Ze pred
120 leti je dal več prav koristnih in poučnih slovenskih knjig na
svetlo. Tudi celo sveto pismo je z nekaterimi sotrudniki poslovenil,

112

še celo dobro premišljeno slovensko slovnico je spisal. Ako se
ozremo na časovne razmere, v kojih je živel, in preštejemo njegove
mnogolične spise, njegova obširna in težavna dela, „se lahko pre¬
pričamo dobrega duha, ki ga je oživljal za svoje ljudstvo, in pripo-
znati moramo, da je bil Japelj vzgled najiskrenejših rodoljubov, kar
jih je nosila kdaj slovenska zemlja“.

6. Leopold Volkmer, slavni pesnik Slovenskih goric, kojega
častito ime naj vsak Slovenec spoštljivo izgovarja. Rojen je bil
1. 1741. v Ljutomeru. Učil se je v Varaždinu in v Gradcu; v slednjem
mestu je bil tudi v mašnika posvečen. Kaplanoval je pri Sv. Ožbaltu
zunaj Ptuja, pri Sv. Martinu poleg Vurberga, v Ptuju in pri Sv. Urbanu,
kjer je dne 4. svečana 1. 1816. umrl. Večkrat jc v svoji starosti rekel:
„Bodete videli, kadar bom jaz umrl, tistikrat bo grmelo. 4 " In res,
sneg je vel in drapal, ko so se ljudje šest dnij po svečnici shajali k
pogrebu. Kadar so pa mrliča vzdignili, je začelo tako grmeti, da so
se pogrebci čudili ter se spomnili besede Volkmerjeve, ki je kot
prerokba slovela in še slovi med ljudmi. Volkmer je bil duhovnik
po volji božji; malo jih je, kateri bi se tako slavno in pa toliko
pohlevno v svoji sveti službi obnašali, kakor on, pobožen mašnik,
mladini skrben učitelj in sloveč pisatelj svojega ljudstva.. Kamorkoli
je prišel, je bil ljubljenec vernega ljudstva; izkazoval mu je neštevilne
dobrote. V vsaki svoji službi je ustanovil ljudsko šolo, kakoršnih je
bilo tačas silno malo. Sam je dajal učencem stanovanje, sam je bil
njihov vrli učitelj. „Kdor nadepolnega mladeniča v čednosti in uče¬
nosti modro vzgoji, da vzraste pošten mož, naj si bo mašnik, pravdo-
znanec ali vojščak, on množi slavo in blagostan svojega ljudstva, za
srečo cele dežele skrbi in zasluži, da ga imajo narodi v hvalnem
spominu. Te hvale vredni so naš vlastenec Volkmer, ki so lepo
množico slavnih mož izpodredili, jim v višje službe pomogli in so
po njih osrečili svojo deželo. Stariši vseh stanov so jim svoje sinove
zaupali, kajti niso učili za posvetno mezdo iz dobičkarije, nego iz
gole ljubezni božje in do mladeži, v skrbi za občo blagost svoje do¬
movine. Jakše, kakor lastni stariši, so skrbeli Volkmer za gotovi
blagor svojih učencev ter jim niso bili samo učenik, ampak tudi oče
in mati. 44  Ko je v Rušah višja latinska šola usahnila, je začel častiti
in učeni Volkmer posebno šolo v Ptuju in je pri Sv. Urbanu tako
uspešno napredoval, da je njegova latinska učilnica bila rodovito
semenišče imenitnih mož, ki so slava svojega ljudstva. Duhovskega
stanu je bil iz njegove šole knezoškof Ignacij Cimerman, rojen
Bistričan; vojak je postal Majnard baron Geppert, pozneje od¬
ličen general naše vojske; razen njega je bilo še pet generalov
Volkmerjevih učencev. Vsi učenci so vselej hvaležno in tudi s sok'
nimi očmi govorili o svojem učeniku in očividno pričali, koliko
koristnega so se naučili pri njem, kako vrlo je znal Volkmer po-
bistriti in omikati svoje rejence. A bil je Volkmer tudi priden slo¬
venski pisatelj in pesnik; izdal je več knjig in zložil prav mnogo
ličnih pesnij, katere so po vseh krajih peli in čitali; vsa dežela je
oživela lepega petja in nedolžnega veselja. Bogastva ni zapustil, P a
lep spomin njegovih učenostij in dobrih del med Slovenci živi; nje-

113

gove lepe pesni venčajo še sedaj njegovo ime pri veselih Slovencih
od zaroda do zaroda.

7. Jožef grof Radecki, slavni vojskovodja avstrijski, krščan¬
skim vojščakom oče in luč. Rodom je bil Čeh ter je živel 1766 do
1858. 1. Ni bilo bolj priljubljenega in poljudnega vojskovodja v naši
domovini, kakor je bil on. Vojaki so ga le „očeta“ imenovali, zanj
so goreli, živeli in z veseljem navdušeno hiteli v smrt. Radecki ,,pre¬
brisane glave in pogumnega srca, ves živ ko gliva in čvrst ko hrast,
je v vojaški službi hitro napredoval. Vojaška služba mu je bila vesela
in srečna, ker ga je Bog zaklical na vojsko 11 . „Bil je prebrisane glave
Slovan, zvest Avstrijan, pa tudi pobožen kristjan; zato mu je Bog na
vojski toliko sreče dal.“ Bojeval se je zoper Turke, Francoze in
Lahe. Posebno slavna je njegova zmaga pri Sv. Luciji na Laškem
1.1848., kjer so „Piemontezi krvav nauk po glavi dobili, katerega
niso lahko pozabili. Naši vojščaki so se bili, kakti levi in pokazali
sovražniku svojo čudovito moč; v njihovi vrsti so bili mladi cesar¬
jevič, naš sedanji svetli cesar Franc Jožef I. V tej bitki je učil stari
vojščak Radecki svojega cesarja meč držati, braniti pravico, se na
zvestobo in moč svojih vojakov zanašati, jih srčno ljubiti, pa tudi
kakor oče skrbeti za svoje 11 . „Hoče vojskovodja zveste vojake imeti,
mora kakor oče za vse skrbeti: zdravim za živež, bolnim in ranjenim
za postrežbo. Vrli Radecki je vse to storil tako lepo, da malokdo tako.
Kadi pripovedujejo stari vojaki, ki so služili pod njim, kako prijazno
je starček ves vesel ob palici hodil med njimi, jih popraševal, so-li
žejni ali lačni, ali jim pomanjkuje kake stvari, so-li dobili svojo plačo
ali še ne. Vsakemu je vedel lepo besedo dati: potolažil je žalostne,
obljubil kar mogoče pomagati in ni pozabil mož beseda biti ... Lepo
je tudi naš Radecki pri vsaki priložnosti očitno pokazal, da nima le
sablje v roki, marveč tudi Boga v srcu, ter ga ni bilo sram križa
na čelu, ki je nosil 30 križev na prsih. Kadar je videl revščino
krvave vojske, ležati ubite in ranjene vojščake, je po navadi globoko
vzdihnil: Oh, Jezus Kristus! Svete maše, izpovedi in sv. obhajila ni
Pozabil pri vseh svojih težavnih opravilih in skrbeh. Cel6 molka se
ni sramoval in ga je vedno nosil pri sebi v vidno znamenje, da je
katoliški kristjan. Ko je bil 1. 1850. v Ljubljani zbolel in so se dobre
duše bale, da bi pri toliki starosti častitljivi starček nepreviden umrl,
®° ga lepo nagovorile bogaboječe gospč, naj bi prejel sv. zakramente.
Smehljaje pokaže starček prijateljicam rožnivenec, rekoč: Mislite, da
sum Boga pozabil? Vsak dan se je potreba za večnost pripravljati. 14
Koseben prijatelj je bil slovenskim hrabrim vojakom, zval jih je svoje
sinove. Dostikrat je rekel, da boljših nima in tudi ne pozna. Radecki
l e  vsadil na vojaškem polju avstrijskega cesarstva mogočno drevo
s,a ye in imenitnosti, ki bo zelenelo in cvetelo vse veke, slovelo pa
iudi imč: oče Radecki.

8. Andrej Črešnik, pošten kmet s Pohorja, domd blizu Velike
Kape v vuzeniški župniji. „Dobri Bog ne gleda na veljavo ljudij, ne
nkrajta rodu, ne stanu, ampak svoje ljubeje ima tudi v kmetiški suknji.

, vsakega stanu steza v nebesa — pa tudi v pekel pelja; kamor se
c| ovek poda, tja pride. Pogosto kmetje vzdihujejo, da niso učene

A. M. Slomšek.

8

114

glave. Bili bi rajši gospodje, kakor pa kmetje, ter mislijo, dale
gospodu sreča cveti. Toda veliko več sreče je pod slamnato streho
domd, kakor po visokih gradovih; prava sreča si je tihoto in samoto
izvolila, kmetič jo najde, ako je išče po stezi pravice in resnice,
kakor rajni Andrej Črešnik ... Ni se zanašal na lotrijo, ne na ba-
rantijo; pridno je delal in pa molil rad, zgodaj vstajal in družino
budil na delo, o pravem času plačeval svoje davke, k vsem občinskim
opravilom je prvi segal, varoval se vsake tožbe, pa tudi krivice; za¬
dovoljen je bil v svojem stanu in svojega Boga vesel: to je bila
Andrejeva — in to naj bi bila vsakega kmeta modrost. . . . Andrej
je zbolel, čimdalje bolj slabi in se v večnost pripravlja. Ubogim
domače župnije lepo miloščino sporoči, naj jo župnik obrnejo, kjer
večjo potrebo poznajo. Pohištvo in drugo blago zapusti svoji zvesti
ženi ter ji naroči, ker nimata otrokom zapustiti, naj veliko dobrega
stori za nebesa. Voljno in potrpežljivo se poda v sveto voljo božjo
in lepo pohlevno umrje, kakor je ves pohleven in ponižen živel.
Na sv. treh kraljev jutro 1. 1842. so ga pokopali. Veliko je bilo ljudij,
ki so ga spremljali. Jokali se niso otroci za njim, pa dosti rejencev
in rejenk, ubogih siromakov in zapuščenih botričev je vzdihovalo po
njem, kakor po svojem rajnem očetu V Prelep vzgled poštenega kmeta!

9. Jakob Strašek iz Št. Petra na Medvedovem selu, kaplan v
Pišecah in v Vojniku, umrl 1. 1830., komaj 30 let star. Bil je zelo
nadarjen v vsaki stroki, tudi več pesmic je zložil. Da bi bil dalje
živel, brez dvoma bi bil mnogo koristil svoji domovini.

10. Juvančič Zigmund, bivši nadžupnik na Laškem, umrl
1. 1845. v 49. letu svoje starosti. Bil je „vse žive dni mladine priden
učenik, šole neutrujen nadzornik in dober oče svojih podložnih".

11. Janez Miklav, slaven duhovski pastir lavantinske škofije
(1803—1838), slednjič župnik v Svabeku.

12. Janez P. Ješenak, imeniten duhovnik in prošt lavantinske
stolne cerkve (1755—1827), Slovenjegradčan, „nekdanji vodja in po¬
seben dobrotnik cele škofije, vreden, da jih posebno Slovenci pomnijo
hvaležno“. Kot župnik v Olimju je poslovenil katekizem, ki jo bij
skoro 100 let v celi škofiji za šolsko rabo. Zlagal je cerkvene pesni,
katere so bile pri ljudstvu zelč priljubljene. Pečal se je mnogo i
umnim poljedelstvom in z živinorejo; kmetom v pouk je 1.1821. spisa 1
prav dobre gospodarske „Bukve za pomoč v ino prid kmetom
potrebne“. Velike zasluge si je za slovenski Štajer pridobil, ko F
1. 1808. pri cesarju Francu I. izprosil dovoljenje za ustanovitev celjske
gimnazije; sam se je peljal večkrat na Dunaj ter je ponižno prosu
od pisarne do pisarne, dokler ni dosegel svojega namena, On J e
torej oče celjskih latinskih šol; bil je tudi njih največji dobrotnik-
Še „na smrtni postelji niso pozabili celjskega učilišča in so izporocu'
vse svoje bukve in tudi svojo podobo latinskim šolam v spomin. jjjj
to pripravo zaslužijo rajni Ješenak posebno pohvalo vseh domači
rojakov“.

13. Mihael Zagajšek, neutruden delavec v vinogradu Gosp 0
dovem, Slomšekov bližnji rojak, Ponikovčan (1737—1827). Pobožna
mati je otroka nevarno bolnega izročila Mariji; zatč je bil vse zi' ,e

115

dni posebno goreč Marijin častilec. Na Kalobje, ,.na visoko goro je
Gospod rajnega Zagajšeka čuvaja svoji čredi poklical; in tukaj so
culi in pasli ovčice Gospodove nad 50 let, si užili veliko hude zime,
pa tudi vročine. Ni jim bilo pretežko iz ljubezni do Jezusa in Marije
dušam pomagati v nebesa. Ne le s telesom, ampak tudi s srcem so
bili na gori bliže nebes. Na Kalobju najdejo cerkvi dve, pa dobre
strehe nobene. Naravnost Kalobčanom naročijo, cerkvico sv. Marjete
opustiti in župnijsko cerkev matere božje popraviti. Da se to zgodi,
so sami kladivo vzeli in podružnico »povegrali«, odvzemši ji posve¬
čenje. Potčm so naredili iz stare cerkve kaplanijo in so jeli popravljati
župnijsko cerkev. Kadar so prenašali oltar iz podružnice v veliko
cerkev, si ni noben zidar upal podobe sv. Marjete vzeti z oltarja,
ker so se bali, da bi oplotek (nesreča) njega zadel, ki bi si kaj takega
zlobil. Rajni Zagajšek pa sami podobo vzdignejo in srečno prenesejo
ter so prazno vero ne le z besedo, ampak tudi z dejanjem podrli.. .
Ni bilo pa tudi knjig slovenskih med nami razen evangelija, 68 svetih
pesnij, in pa kake stare Tobijeve bukve so se našle, pa si imel dnij
hoda iti za njimi; ni jih bilo na prodaj. Ta duhovna puščava je
vsakega domoljuba v srce bolela, tudi rajnega Zagajšeka. Lotijo se
slavnega dela in spišejo prvi na Štajerskem »Pismenost ali
gramatiko nemško-slovensko«, po kateri se lahko Nemci slo¬
venščine, Slovenci pa nemščine naučijo. Natisnil jo je v Celju 1.1791.
Fr. Jenko. Ime so prenaredili in se Jurij Zelenko imenovali. Tudi
slovensko-nemški besednik ali slovar so spisali, marsikatero polnoč
prebedeli, težko delo dogotoviti. Tudi molitvene bukvice, slovensko
vrtnarijo, krščansko dejanstvo in abecednik so spisali. Vse to priča,
kako marljiv gospodič so bili, skrbni svojim rojakom za telesno in
za duhovsko blago. Tako se človek v samotnem kraju dolgočasi,
Pa tudi samote ovaruje ... Pomagali so duhovniji uro v zvonik in
orgle v cerkev omisliti. Toliko veselje so imeli z milim soglasjem,
ha so hoteli 84 let star mož še orglanja se naučiti ter so si kupili mali
klavir za pouk. Ali prsti so bili že preokorni in za tako delo prestara
moč. Spoznali so, da je le molitev najlepša godba za stare ljudi.‘‘

14. Štefan Rajh, visoko spoštovan duhovnik lavantinske škofije,
rodom Ribničan s Kranjskega (1745—1826), župnik v Dramljah.

15. Franc Ksaverij Lušin, svetlo ogledalo svojim slovenskim
rojakom, iz Tinja blizu Celovca (1781—1854). V te-tem mestu se je
tu di šolal. A kaj se je bilo zgodilo po dovršenih latinskih šolah?
»Pravijo, da je bil o napadu Francozov Lušinov dijak pobegnil iz
s ole in se skrivaj po noči primuznil domu ter se brez vednosti starišev
vl egel k hlapcem. Drugo jutro dijaka hišinja zagleda in hiti materi
Pravit, rekoč: »France je prišel!« Mati prestrašena v sobo k hlapcem
Pridirja vprašat, kaj je. Sin materi odkritosrčno povč, da ne bo več
s°l pometal, temveč hoče biti oratar. Ta beseda materi srce prebode,
deloma, ker je že svojega Franceja pred oltarjem gledala, deloma pa,
por se je bala strogega očeta. Strahoma očetu mati rahlo pove, kaj
l e  France storil. Oče mirno odrastlega sina pred se pozove, rekoč:
*Si s hlapci spal in jedel, boš pa z njimi tudi delal!«“ Blizu dve leti
l e  potčm pri očetu po kmetovsko služil. „Po zimi je čvrsto cepi

8 S

116

sukal, o vigredi za oralo držal in po letu kosil s slamnatim po-
vreslom opasan, na katerem kosir visi; cokle na nogah, jo je mahal
po senožetih s hlapci, da je bilo veselje. Senena košnja je bila in
delo težko. Senokosi se poskušajo. Mladi Lušin jo pred hlapci reže,
ali težko nastopniku pete odnaša in na koncu celo opeša. »Nisem
za tako delo!« začne misliti; »Bog mi je dal višje lastnosti in me
kliče v drug stan. Moji prijatelji me vabijo, katere sem kot tovariše
popustil. Hočem kmetiško suknjo sleči in obleči duhovsko!« Vrnil
se je v šole, postal 1. 1804. duhovnik, pozneje profesor na graškem
vseučilišču, 1. 1823. pa tridentski škof. Crez 10 let je prevzel zelo
važno nadškofijsko službo v Levovu, a že drugo leto jo je zamenjal
s stolico goriškega nadškofa in prvaka Ilirske. Med vsemi pastir¬
skimi čednostmi se je najkrasneje svetila Lušinova velika milodarnost,
tako da se jim je po pravici reklo: Frančišek milodarnik. »Pripetilo
se je, da jih pride ubog rokodel prisrčno prosit, naj ga rešijo, da ga
ne bode sodnik dejal na boben, kojemu plačati nima. Usmilečni oče
nimajo gotovega denarja in mu toliko svojih srebrnih nožev dajo,
naj jih zastavi in svojemu zaupniku plača, dokler jim bo moč zastavo
rešiti. Veseli rokodel srebrnino v zastavo nese, ali gosposka ga prime,
srebrnino po zaznamku spozna, da je knezoškofova in ga hoče kakor
tata zapreti. Na njegovo prošnjo ga ženo k dobrotniku, ki ga reši
zapora. Po njihovi smrti niso toliko gotovega denarja za njimi našli,
da bi jih bili tako slovesno pokopali, kakor se škofu spodobi; kar
so gleštali, so svoje žive dni po rokah ubogih naprej poslali v ne¬
beško zakladnico, in prav se na nje obrnejo psalma svete besede:
»Delil je in ubogim dajal, njegova pravičnost ostane vekomaj!«“

16. Tomaž Koren, duhovski oče svojih ovčic (1786—1854),
Celjan, 42 let kot starotrški dekan v slovenjegraški dolini na Štajer¬
skem duhovskega očeta in skrbnega pastirja živ vzor.

17. Andrej Reja, pohlevnega dušnega pastirja prelep vzgled,
rojen v Kormožu onkraj Soče (1752—1830), slednjič župnik v St
Petru pod Svetimi gorami.

18. Ožbalt Rauš, rajni oče iz družbe Jezusove, Korošec iz vasi
Golšovo blizu Žihpolja (1780—1855). Bil je že mladenič v šoli živ vzgled
lepega zadržanja, pobožnosti in zvestobe v izpolnjevanju svojih dolž-
nostij; zapiral je vsaki nevarnosti svoja očesa, vsem obrekovalnim
in praznim govorom svoja ušesa in se vedno skrbno ogibal drugega
spola. Posvetil se je duhovskemu stanu, stopil v jezuitski red v Di-
naboru na Ruskem, kjer je več let plodonosno deloval. Na stare dni
je prišel v svojo domovino, v Celovec. „Ker so bili pobožni mož
blagega srca in jasne prebistre glave, so si pri svoji živi gorečnosti
za vse dobro in neutrudni marljivosti po mnogoternem čitanju obilno
navrstili in ohranili ne le samo svoje bogoslovne znanosti, temveč
tudi modroslovne, zgodovinske, zemljepisne, rastlinske, pesniške,
zvezdoznanske in vsakega plemena učenosti s predobrim pomnežem-
Dovršeno so poznali in znali vso grško in latinsko klasično izvrstno
učenost, kakor vse to, kar so slavni stari in novi možje spisali-
Posebno pa je čuda vredno njihovo znanje jezikoslovno, zakaj zastopih
so in gladko govorili deset jezikov, in zraven teh so poznali še

117

druga narečja živih jezikov, namreč: češko, hrvatsko in slavonsko;
zato so v silni potrebi, tudi v teh narečjih zastopiti se, priskočiti mogli;
in vendar niso hoteli za učenega moža biti spoznani; celo nepohotni
so pa pri drugih učenost vredno spoštovali."

19. Amalija Hagenauer, svakinja Antona plem. Bonača, po¬
sestnika mislinjskih fužin blizu Slovenjega Gradca. Bila je iz Trsta
doma ter je po smrti svoje sestre, Bonacajeve žene, prevzela na mestu
nje gospodinjstvo na gradu in fužinah. Prav po krščansko dobra
duša, je bila blizu 20 let dobra mati ne le mislinjske hiše, temveč
cele doline svetla luč, katera je za vse dobro gorela, ki so jo poznali
ali pa obiskali mislinjske fužine. „Dober vzgled hišne gospodinje
in pa ljuba luč dajata ljudem svetlobo in toploto, če še niso za
dobro kamen in led. Dve reči krščansko gospodinjo hvalita, ako
za njiju prav skrbi: molitev in pa miloščina, da ne pozabi Boga, ne
ubožčka, rada moli in vbogajme daje. Tako je Amalija v Mislinjah
storila. Imeli so posebno sobo za domačo pobožnost, s svetimi po¬
dobami čedno ozaljšano, tako da je že kraj, k molitvi odločen, srca
povzdigoval k Bogu. Vsak večer je o pravem času pozvonilo, in
zbrali so se vsi domači, gospoda kakor družina, k molitvi; gospod
Bonača so sami na glas družini molili," in če ni bilo gospoda doma,
je Amalika gospodarja namestila. Pobožna duša je posebno Marijo
prečisto devico imela v časti in je obhajala vsako leto meseca vel.
travna z domačimi mile šmarnice doma, dokler jih v cerkvi še niso
imeli. Pred vsakim obedom je Amalika na glas mizno molitev opra¬
vila, naj bi si bili gospodje še toliko imenitni, povabljeni gostje. Kar
je Amalija v srcu verovala, je tudi očitno kazala v dejanju ter je
dobro pomnila, kar Jezus veli: »Kdor mene pred ljudmi spozna, ga
hočem tudi jaz spoznati pred svojim Očetom, ki je v nebesih!« Vsak
dan je po navadi v župnijsko cerkev k sv. Tilu tekla k sv. maši, v
adventnem času ni svitanic zamudila, naj je vreme še tako grdo bilo.
Vsako nedeljo in zapovedani praznik je stopila očitno k božji mizi,
in kakor ona, tako gospod Bonača in drugi domači ljudje. Taki
vzgledi več k pobožnemu življenju pomorejo, kakor še toliko lepe
pridige; žalibog, da jih je malo pri gospodi, kakor pri kmetih. So
Po mestih in gradih še mnogotere pobožne duše, ki rade molijo in
Prejemajo sv. zakramente, pa le očitno to storiti jih je sram. Taka
sramota je pa snedljiva rja žive vere in svete kreposti; taka sra¬
motna sramežljivost gloda in slabi pravo krščansko življenje tako
dolgo, da ga cel6 zaduši. Vera brez dobrih del je mrtva, kaj ti pa
mrtva vera pomaga? O vi gospodje in žlahtne gospe, vi gospodarji
ln  gospodinje, povzdignite svoje glave in zaslišite, kaj vam večna
resnica veli: „Vi ste luč sveta. Naj se vaša luč sveti pred ljudmi,
"aj vidijo vaša dobra dela in častijo vašega Očeta, ki je v nebesih."
Sestra Bogu dopadljive molitve je pa miloščina, hči žive ljubezni
hožje in do bližnjega; jedna brez druge nič ne velja. Zato opominja
sv. Duh: »Moliti in vbogajme dajati ne zanemarjaj!" To se je na
Mislinjah prav čedno godilo. Amalika, dobra mati, je prvo skrb za
domače ubožčke imela. Ako je kdo delavcev zbolel, bodisi drvar
a >i kovač, hlapec ali dekla, hitro je dobil potrebno postrežbo, dobre

118

juhe in zdravila, pa tudi kupico dobrega vina, ki ubožčkom dostikrat
več pomaga, kakor zdravila. Če so duhovniki le povedali, da imajo
v župniji uboge zapuščene ljudi, hitro jim je poslala dar, ali pa sama
dala, kolikor je premogla. Ubogim otrokom je priskrbela za zimo
obleko in obutalo, da so mogli hoditi v cerkev in v šolo. Ko je bila
s koncem leta slovesna poskušnja šolarjev, je gospodična Amalika
lepih daril omislila tistim, kateri so se pridno učili .. . Vsake po¬
štene rodovine žlahtno cvetje so otroci; malo deco lepo učiti in
skrbno rediti, mora biti vsake gospodinje prva in največja skrb, pa
ne le za svoje, ampak tudi za rejence in rejenke, ki pod njeno streho
bivajo. Taka dobra mati je bila rajna Amalija otrokom domačih urad¬
nikov, fužinskih služabnikov in kovačev, ki so vedno bili okoli nje,
kakti piščanci okrog svoje koklje. Otroci krščanske gospodinje so
pa tudi posli, ona tudi za hlapce in dekle po materino skrbi, gleda
na njihovo delo, pa tudi na njihovo zadržanje, skrbi družini za pravico,
pa tudi za poštenje in dobro vest ter dobro vč, da, če družina Bogu
zvesto ne služi, tudi svoji gospodi zvesta ne bo . . . Žalost za pokojno
Amalijo se je po celi mislinjski dolini razlegala, in ubožčki so za njo
na glas jokali: »Svojo mater smo pokopali!«“

20. Franc Ipavic, vzgled krščanskega zdravnika (1776—1858),
iz Gradaca na spodnjem Kranjskem, ki se je pa 1. 1805. na Štajerskem
naselil in bil v St. Juriju ob južni železnici več let izvrsten zdravnik.
„Naj rajnega Ipavica še vnukov vnuki hvalijo, kar je očetom dobrega
storil, kajti modri in pa krščanski zdravniki so redki. Srečen kraj,
kateri ga ima; tak je vreden sto centov zlata, kakor rajni šentjurski
Ipavic. Zdravniški stan je imeniten stan, pa tudi potreben, kajti bol¬
nikov nikjer ne manjka; je pa tudi stan močno nevaren; najdražje
blago sveta, zdravje in življenje, človek zdravniku zaupa. Veselo so
Ipavic bolnike pozdravili, lepo pogledali, pa tudi ostro izpraševali,
v katerem korenu bolezen tiči; potčm so se k bolniku vsedli in mu
kaj kratkočasnega povedali ter ga za roko rahlo prijeli za spoznavo,
kako žila bije, je li ga mrazi ali vročina izprehaja. Dvojna reč po
navadi stori, da se prosti ljudje zdravnika k hiši boje in tako dolgo
odlagajo po lečnika poslati, da je prepozno: ako vračitelj Boga ne
pozna in o njem ne zine, in pa če zvedč, da mora krava od hiše,
če zdravitelj k hiši pride. Dobri Ipavic niso ljudem preveč rajtali,
so tudi radi potrpeli, če ni bilo hitro gotovega denarja, kakor se
rado kmetom godi. Imeli so pa tudi bolnikov ne le polno hišo,
marveč tudi nadevane voze, katere so jim vozili iz vseh krajev spodnje¬
štajerske, iz koroške in tudi kranjske dežele, največ pa s Hrvatskega-
Najsvetlejša stran Ipavičevega znaka, dejanja in nehanja, je bila živa
vera, prav po besedah Jezusovih. Modri Ipavic so vrlo skrbeli ter
vse dolžnosti in pobožne šege pravovernega kristjana natanko do¬
polnjevali. Vsako jutro so molili ter niso šli brez molitve ne jest,
ne spat. Vsako nedeljo in zapovedani praznik so obiskali očitno
službo božjo in skrbeli za cerkveno slovesnost. Je poldne ali pa
večno luč zvonilo, vselej so se pokrižali in angeljski pozdrav od¬
molili. Svet srd je gospoda prijel, če ni kdo vzel k molitvi klobuka
z glave. Ni jih bilo sram v procesiji s poštenimi župljani hoditi, jih

119

pa tudi ni grozilo, na večer po samem v tiho cerkev iti in obiskati
prav pobožno božjega zdravnika v presv. Rešnjem telesu, prosit svojim
otrokom za srečo, svojim bolnikom za zdravje, sebi in drugim za
toliko potrebnih rečij. Lepo so rajni Ipavic v Gospodu zaspali,
kakor so v Gospodu živeli, ter so potrdili staro resnico: Kakoršno
življenje, takšna smrt. Hudo ne umrje, kdor je čedno živel. Izgubili
so otroci skrbnega očeta, gospa vdova zvestega moža, domače cerkve
čarovnika, ubogi dobrotnika in ves šentjursko-celjski okraj vrlega
pomočnika v križih in telesnih težavah.“

21. Franc Čepe, dekan jareninski, sekovski častni korar, vrli
domoljub, doma od Sv. Križa poleg Maribora (1802—1861). „Rajni
Čepe so skrbeli, naj bi pobožnost v srcu njihovih ovčic prav lepo
cvetela, in so v ta namen bratovščini presv. srca Jezusovega in pre-
čistega Marijinega srca postavili in posebno mladini priporočali; kajti
pobožni mladeniči in deklice so najlepši kinč duhovnije . . . Duhovski
hram je oko cele občine, na katero se vsi ozirajo, ima biti tudi
župljanom svetla luč vsake čednosti, in njen hišni gospodar ali župnik
živ vzgled krščanskega hišnika, kakor so častiti Čepe v resnici bili.
Bili so rajni dekan pravi oče ljubega miru; in če je bila kaka pravda
med duhovniki ali šolskimi učeniki skleniti, ali kakšen razpor med
župniki in župljani poravnati, so poslali obče poštovanega jareninskega
dekana. S svojo prijaznostjo, bistroumnostjo in pohlevnostjo so raz¬
kačene ljudi pomirili in pospravili. Je bilo pa potreba se za kako
cerkveno pravico ponositi, so znali pogumni dekan, kakti škofov
pooblaščenec, tudi mogočno na noge stopiti in slabovoljne nasprot¬
nike hrabro premagati. “

22. Zveličana Liharda, ubogih mila mati, Slovenka, žena kneza
Albuina, ki je bil posestnik imenitne grajščine Prosnica ob Dravi na
Koroškem. Živela je v 10. stoletju. „Skrbno je pobožna mati svojo
deco v strahu božjem redila, je pa tudi veselja nad otroki učakala.
Knez Albuin je bil nagle jeze in vroče krvi, hodil po lovu in po
bojih, kakor je bilo tisto dobo takih navada; pohlevna Liharda je pa
doma varovala, pridno delala in Bogu služila, pa gojila svoje ljube
otroke. Pozidala je v svojem gradu na Kamenu lepo cerkev Bogu
in sv. Lovrencu v čast ter duhovniku potrebnih dohodkov in pa lepo
zemljišče sporočila, katero še zdaj kamenski župnik v preužitek imajo.
Njena grajščina je bila vsem ubogim pribežališče. Pod gradom je
utemeljila bolnišnico, v kateri je bolnim siromakom in popotnikom
sama stregla, jim prala in jih oblačila. Ni bilo sirote ne blizu, ne
daleč, ki bi ne bila pri bogoljubni Lihardi našla pomoči. Bila je
usmiljena mati Slovencev, kateri so ob krajih Drave živeli, in tudi
Po svoji smrti jih ni pozabila, kajti sporočila je, naj se vsako leto
na dan njene smrti ubogim gosti narede, ki se snidejo na Kamenu
Pri božjem opravilu. Moliti in premišljevati božje reči, pogosto pre¬
jemati sv. zakramente, bilo je dušno življenje Lihardi; po zemlji je
hodila in dobra dela za njo, v nebesih pa je bilo njeno srce, ter je
želela skoro s Kristusom biti. Učakala je blizu 100 let starosti in
ntnrla okoli 1. 1024. Njeno truplo so častito pokopali v sredi cerkve
Pred oltarjem sv. Lovrenca, pa rajne dobrotnice spomin živi po

120

Podjunski dolini od roda do roda, in Bog je svoje služabnice pokop
z mnogimi čudeži počastil..— -

To je skromno posneta, prekrasna knjiga Slomšekovih životo-
pisov. Plemenit in dragocen sad je dolgoletnega opazovanja člo¬
veškega življenja. Prištevati jo moramo najlepšim knjigam, ki so sploh,
v slovenščini tiskane, zagledale beli dan. Slomšek jo je spisal v dobi
zrelega, kreposti polnega moža, ko vlada v srcu mirna modrost in
temeljita presojevalnost. V njej ima skoro vsak stan svojega za¬
stopnika: prevzvišeni knez in škof je poleg preprostega kaplana,
slavni vojskovodja poleg delavnega kmeta, razumni in učeni zdravnik
poleg milosrčne gospodinje. Različne so si popisane osebe po rojstnih
krajih, po času in poklicu, jednake pa po čednostih in popolnosti
svojega neutrudnega življenja, jasni vzgledi, katere naj narod slavi
in posnema v življenju!

C)  Cerkveni pisatelj.

Cerkveni pisatelj ima vzvišen namen, za ljudstvo pisati po nauku
sv. katoliške cerkve lahko umljive knjige verske ali nabožne vsebine.
Vera je podlaga časne in večne sreče. Za vsakega človeka je ne¬
izmernega pomena; njena vrednost je neprecenljiva. Blagodejna luč
nam je, ki razsvetljuje temo solzne doline; jasna zvezda je. ki nam
kaže pot v rajske višave. Zemeljskemu popotniku daje moč in kre¬
post, žalostne sladko tolaži, vesele čudapolno še bolj razveseljuje;
oživlja in čuva čednosti, a prežene strasti, umori izkušnjave, odpira
nebesa in zapira pekel. ,,Največja bogatija, najdražji zaklad, najlepša
čast je katoliška vera. Ona prinaša zveličanje grešnikom, razsvetljuje
slepce, opravičuje spokornike, potrjuje v dobrem pravičnike, venca
mučenike, varuje device, vdove in zakonske v čisti sramežljivosti,
nas za nebesa pripravlja in nas z angelji deležne stori večnega veselja.
Gotovo bogastvo je, ki ga nam svet nima dati." 1 2  Brez vere propade
posamezni človek in ves narod. Zgodovina nam kaže, da je nevera
poguba, trdna vera pa sreča in odrešenje v življenju.

Kdo torej ne bo priznal, da je vsaka knjiga, ki se tiče vere,
velika dobrota za narod, ako je le v pravem zrni slu spisana, da je
le polna božje modrosti in lepih naukov! A kdo tudi ne bo pritrdil,
da je ravno radi tega cerkveni pisatelj posebne važnosti za narodno
življenje. Zakaj ravno on ljudstvu razlaga najbolj pomenljivo zadevo,
ki sega v tajne globočine človeškega srca, ki preganja zmote in nosi
blagoslov na ljudstvo. Kdor pravo vero utrjuje in čednost razširja,
narodu srečo seje in je velik njegov prijatelj. Dober cerkveni pi'
satelj je za narod pravi dobrotnik, hvaležna naj bi mu bila vsa do¬
movina. Njemu veljajo resnične besede: „Bog daj dobro vsem da-
hovskim očetom mladih ljudij, ki mladini hasnovitih knjig omišljujejo,
večjo dobroto jim storijo, kakor da bi jim zlate delili. Zlat nauk
več velja, kakor zlat denar." 21

Noben pisatelj pa ni v tem oziru slovenskemu ljudstvu toliko

1  Slomšelcov pastirski list o nastopu škofovske službe.

2  Slomšekovi životopisi, str. 40.

121

koristil, kakor naš neprimerljivi Slomšek; noben mu ni spisal toliko
izvrstnih nabožnih knjig, kakor on. Na le-tem polju je bil najbolj
plodovit. Njegova dela verskega sodržaja so tako obilna in tako
obširna, da smemo Slomšeka primerjati s prvimi cerkvenimi pisatelji
v dobi svetih očetov. Nehotč se spominjam sv. Avguština in svetega
Gregorija Velikega, ko gledam tu pred seboj njegove molitvenike in
druge verske knjige. Toliko jih je! . ..

In kako lepe so! Pisane so v krasni slovenščini, v pravem
narodnem duhu, v tistem čvrstem slogu, ki je samo Slomšeku lasten.
Le malokje se nahajajo kaki tuji ali zastareli izrazi, kakoršni so v
navadi pri marsikaterih drugih cerkvenih pisateljih; Slomšek se od
takih zdatno in častno razločuje. V njegovih verskih knjigah se nam
ponujajo najvišje verske resnice v dovršeni obliki; odlični pisatelj
nas opozarja na krščanske dolžnosti v opominih, ki nas ganejo, pre¬
tresejo, k čednostnim dejanjem silijo.

Ni čuda. Slomšek je bil katoliški duhovnik z dušo in te¬
lesom. Vedno in povsod je učil, da se mora človek popolnoma po¬
svetiti stanu, ki si ga je izvolil; njemu mora žrtvovati vse svoje moči,
zdnj naj živi, zanj, če je treba, tudi umrje. Duhovniški poklic z vso
vnemo in natančnostjo izvrševati, je bila Slomšeku prva in vrhovna
zelja. A ker je čutil v sebi dovolj zmožnosti, hotel je svoje duhov¬
niško delovanje tudi s peresom podpirati, zat6 je tako marljivo in
vztrajno pisal verske knjige.

Bil je k temu sposoben, kakor pač malokdo izmed njegovih
vrstnikov. Kajti bil je učen, v vseh bogoslovnih vedah temeljito
izobražen. Vsa bogata zakladnica verskih znanostij mu je bila od¬
prta in dobro znana; v vsaki stroki je bil izurjen. V njegovih knjigah
najdemo v veliki obilnosti raztrošene najraznovrstnejše bogoslovne
podatke in nazore, težko umljive, tajnostne resnice, ki nam pričajo,
da je bil res velik cerkveni učenjak.

A to cerkvenemu pisatelju še ne zadostuje. Mnogo vedeti še
z anj ni dovolj. O verskih resnicah mora biti tudi popolnoma pre¬
pričan, za nje s celim srcem vnet, prošinjen mora biti pravega cer¬
kvenega oduševljenja. Zraven mora vse, kar ve in za dobro spozna,
kazati sam v dejanju, živeti po resnicah in naukih sv. vere.

Kdo bj bil v tem pogledu sposobnejši cerkveni pisatelj, kakor
Slomšek? Živel je vedno vzgledno; kot duhovnik je hodil za svojim
nebeškim učenikom s polnim prepričanjem: kot škof je deloval z
?Postolsko gorečnostjo; za sv. cerkev pa je bil vnet, kakor mučenik
[ x  prvih krščanskih časov. Njegove verske knjige so zrcalo njegove
Cls te, plemenite duše. V njegovih molitvenikih žarno odseva angeljska
Pobožnost, nedolžno srce, neoskrunjen značaj. Neizmerna ljubezen
do Boga in do bližnjega je razlita po vsaki strani njegovih verskih
knjig. Ganljiva rajska lepota!

Kot cerkveni pisatelj se nam Slomšek kaže, kakoršen je bil: po
svetosti koprneč mož, želeč sebe in svoje preljube ovčice zveličati.
Negove verske knjige so njegova najlepša in najsijajnejša podoba
" Slomšek sam!

Res — zlate knjige so.

122

Oglejmo si jih nekoliko bliže! Spoznati je treba vsaj površno
njihovo vsebino.

1. Krščansko devištvo. 1  Je molitvenik z lepimi nauki in
vzgledi za dekleta. Obsega tri dele: I. Potrebni nauki za dekleta,
kakor: devištva čast in imenitnost, devet naj hujših sovražnikov in so¬
vražnic devištva, deset prijateljev in prijateljic devištva itd. II. Vzgledi,
52 božjih svetnic, deviškega stanu posebnih prijateljic, za vsak teden
po jedna za premišljevanje in posnemanje. III. Molitve, za domačo in
cerkveno rabo.

V uvodu pisatelj lepo pravi: „Kdor ljubi časno srečo in večno
zveličanje, naj brani, kar more, da nam zapeljivost ljube mladine po¬
morila ne bo. Kakor velika povodenj se razliva nečistost črez vse
stanove; ako mladosti ne ovarujemo pred nečistim potopom, potopili
se bodo z njo tudi srečni časi. Pričujoče bukvice krščanskega de¬
vištva, čeravno male, naj vsaj nekoliko pomagajo zajeziti sovražne
nečistosti deroči potok, ki mladini jemlje časno in večno srečo. Le
nekoliko kratkih naukov je za deklice mlade, pa za dobre poštene
duše dovolj, ki ubogajo rade. Trdovratnih se ne prime tudi dolga
pridiga ne. Ljube deklice, zdaj je še vašega življenja vesela spomlad
ali vigred. Zdaj so dnevi vaše sreče, ako živite lepo, čisto in pošteno.
Hitro bo prišlo vroče poletje, potčm hladna jesen težavne starosti;
zadnjič pa tiha zima vaše smrti. Truplo bo počivalo v hladni zemlji,
duša pa uživala, kar si boste zaslužile od svojih mladih let. Kar
sejete zdaj, boste žele nekdaj. Mislite na svojega stvarnika v dneh
svoje mladosti, predno pridejo leta, o katerih porečete, da vam ne
dopadejo ...“

2. Posebni nauki in molitve za žensko mladost , 2  navodilo
za pobožno življenje z običajnimi molitvami.

3. Hrana evangeljskih naukov. 3 * * * * 8  Dokaj obširno delo v treh
delih. Njegov namen je razložil pisatelj v „nagovoru“: „Kakor po¬
treben je za telci vsakdanji kruh, ravno tako potrebna je za dušo
božja beseda. Pripravljajte si ne le hrano ali jed, opominja Jezus,
katera mine, ampak živež, ki ostane v večno življenje. Dušni živež
je sveti Jezusov nauk, zakaj on ima besede večnega življenja. Sest
dnij sploh za hrano ali živež svojega trupla skrbimo in zelo malo nam
je duša na skrbi; sedmi dan pa moramo posebno svoji duši za zveličan-
sko hrano skrbeti, zvesto moliti in božje nauke pridno poslušati; to se

1  V opombah sledijo natančni naslovi v izdajah, ki so nam ravno na ni-

polago: Krščansko DEVIŠTVO. Nauki, vzgledi in molitve za dekleta. Spisa*

Anton Martin Slomšek, bivši knez in škof lavantinski. Novič izdala in založna

Družba sv. Mohorja v Celovcu. Z dovoljenjem vis. čast. krškega knezoškofijst'' 3 -

1894. Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Mala 16°. Stranij 400. — To J e

že 8. natis.

* Pofebni NAUKI ino MOLITVE sa shenfko mladdft. 16°. Stranij 72. > a
zadnji strani še stoji: V ZELOVZI, 1835. Natifnil Janes Leon.

8  HRANA evangeljfkih naukov, bogoljubnim dufham dana na vfe nedelj
ino sapovedane prašnike v leti. Spifali dufhni paftirji na fpodnim Shtajarfkim’
na fvetlo dal ANTON SLOMSHEK, nekdajni kaplan per Novizerkvi. PER\
DEL. Salofhil Franz Ferstl v’ Gradzi. Janes Lavre Greiner. 1835. 8°. Stranij
XVI + 203,— DRUGI DEL. 1835. Stranij 226,— TRETJI DEL. 1835. Stranij
— Drugi pomnofhen natif, V ZELOVZI. Natifnil ino ima na prodaj Joan Leon. D 45,

123

pravi, nedelje in zapovedane praznike ali svetke posvečevati, kakor
nam jih sam Bog posvečevati zapove, rekoč: »Spomni se, da boš dan
sobotni posvečeval!« Dolžnost je torej vsakega kristjana, naj bo star
ali mlad, gospod ali hlapec, bogat ali ubožen, učen ali neveden, službo
božjo obiskovati, ne le samo svete maše, ampak tudi, če je le mo¬
goče, vsaj enkrat vsako nedeljo ali zapovedani praznik božjo besedo
poslušati; če ne pridige predpoldnem, pa popoldne sv. krščanski nauk.
Pogosto se pa pri kmetih zgodi, da ni mogoče iti v cerkev božje
besede poslušat. Hud in dolg pot, slabo vreme, posebno po zimi;
starost ali kaka bolezen brani nekaterim službo božjo obiskati. Kdor
tedaj v cerkev ne more, ali je prisiljen doma za varuha ostati, naj
vzame ob času svetega župnijskega opravila sv. rožni venec ali kakšne
mašne bukvice v roke, se proti svoji župnijski cerkvi obrne, naj po¬
klekne, če more, in moli. Kadar domači iz cerkve pridejo, jih po-
prašaj za nauke, ki so jih slišali v pridigi ali krščanskem nauku.
Ako pa tebi prav in dovolj povedati ne vedč, vzemi te bukve,
»Hrano evangeljskih naukov«, v roke, čitaj sam, ali daj drugim
citati, kar je ravno to nedeljo ali zapovedani praznik zapisano. Pa
tudi druge dni, posebno ob svetih večerih, naj se čitajo v zveličanski
dušni užitek; zakaj kakor telo brez živeža, tudi duša oslabi, ako po¬
gosto božjega nauka ne sliši. Veselo je slišati in videti, kako se
mladi Slovenci in Slovenke, posebno po nedeljskih šolah, učijo čitati;
že vsaka hiša bo koga imela, ki zna čitati. Zato je pa tudi učenikov
dolžnost, jim koristne bukve dati v roke, dobre bukve, katere kakor
zvest prijatelj človeka varujejo hudega in učijo vse dobro. ..

Na podlagi vsakonedeljskega odlomka iz evangelija, kakor se
Prečita na leči, je izdelana pridiga, v zelč lepi in dovršeni obliki,
pravi kras govorniškega slovstva. V naslovu se sicer čita: „Spisali
dušni pastirji na Spodnjem Štajerskem' 4 , a to je samo pretveza. Slom¬
šku so sicer pošiljali nekateri duhovniki pridige, a on jih je bore
malo uporabljal; celo delo kaže, da je pristno Slomšekovo; njegov
jezik, njegov slog, njegovi so izrazi. Sicer je pa Slomšek tudi drugod
rabil različne priimke namesto pravega imena; storil je to iz skromnosti
m ponižnosti.

4. Krščanska beseda 1  je izpodbuden govor za pristop k
različnim bratovščinam katoliških misijonov, kojih velik podpornik
m pospešitelj je bil Slomšek.

5. Življenja srečen pot. 2  Molitvenik za mladeniče. Podoben
l e  »Krščanskemu devištvu", razdeljen tudi v tri dele: I. Potrebni
n auki za mladeniče, kakor: mladeničev trojno premoženje (zdravo
te 16, dobra glava, pošteno sreč), mladeničev najlepše oblačilo, sedem

1  Kerfhanska Beseda katolshkim mifjonam pomagat, ktero je Slovenzam
j>°voril Anton Slomshek, shpiritv’al v Zelovshki duhovshnizi, v’ fpomin katolshke
watovshine svetiga Leopolda. V Zelovzi 1836. Natisnil Ferdinand fhlahni od
Majnmajr. 8°. Stranij 38.

2  Življenja SREČEN POT. Nauki, vzgledi in molitve za mladeniče. Spisal
' n ton Martin Slomšek, bivši knez in škof lavantinski. Novic izdala Družba
l v - Mohorja v Celovcu. Z dovoljenjem vis. čast. krškega knezoškofijstva. 1893.
•'skarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Mala 16°. Stranij 448. — To je že
5c dmi natis.

124

strupenih kač, ki so mladeničem posebno nevarne itd. II. Vzgledi,
52 božjih svetnikov, mladeničem posebnih prijateljev in nebeških
tovarišev. III. Molitve za dom in za cerkev.

Le-td knjiga spada med najlepše, kar jih je spisal
Slomšek; kaže nam posebno vročo ljubezen Slomšekovo do mla¬
deničev. Spisana je v tako lepem, ganljivem slogu, snov je tako
modro in srečno izbrana, da je težko v cerkvenem slovstvu najti
kaj lepšega. V uvodu čitamo: „Mladega Tobija zvesti tovariš je bil
Rafael, angelj božji. Oh, da bi takega tovariša imeli vsi mladeniči,
kadar se spravljajo od svojih starišev v tuje dežele! Popotnik si
tudi ti, mladenič, bodisi starišev ubogih ali bogatih. Vsa zemlja je
zdte le tuja dežela, hiša starišev samo kratka ostaja za nekoliko dnij
tvoje mladosti; tvoj pravi dom so sv. nebesa. Tudi ti moraš svoje
sreče iskati po svetu, da bi se kdaj srečno povrnil k svojemu Očetu
v sv. nebo. Kadar pa boš odpotoval, koga si boš tovariša izbral, da
te bo srečno vodil? Oh, išči si ga in Boga lepo prosi, naj ti v tvojih
mladih letih da dobrega tovariša, da ne zaideš; na stare dni bi bilo
tovariša iskati prepozno. Ponuja se ti tovarišev mnogo; obeta pri¬
jateljev še več, ki ti kažejo srečen pot, naj bi potegnil za njimi. Ne
verjemi vsem; radi lažejo. Izmed sto je težko zaupati jednemu. Kdo
bi se ne posolzil, ko gleda nedolžnega mladeniča, lepega ko žlahtno
drevce v božjem vrtu, po svetu pa vidi sovražnikov toliko, ki te
čakajo in želijo zapeljati! Tvoji stariši ne morejo s teboj, zapustijo
te bratje in sestre tvoje, samo angelj varuh te spremlja od zibeli do
groba, kakor mladega Tobija, naj si ga ravno ne vidiš. Posluša]
njegov glas, slušaj njega vsak čas, kar te uči! Prijazni glas sv. an-
gelja varuha lahko čitaš v teh bukvicah in po njem spoznaš srečni
pot, katerega te on uči. Ne zaničuj naukov, ki ti jih dajejo bukvice,
posnemaj vzglede, katere ti kažejo. Hodil boš črez hribe in doline,
vozil se po kopnem in po morju, pa vselej srečno, ako ne zanemarjaš
naukov, ki jih čitaš v teh v bukvicah. Mladi popotnik, srečno hodi!
Božji angelj naj te vodi! Živi pošteno in bogaboječe!

Bog ti milo daj povsod
Srečno hojo, lahko pot!“

Ni-li to krasna, izpodbudna, ganljiva pisava! Pridejanih je tudi
več pesnij za mladeniče, jednako srčnih in ljubkih. Za vzgled:

Vesela pesen nedolžnega mladeniča.

Poslušajte mene, vsi ljudje,
Poslušajte, ženein možje;

Bom veselo pesen vam zapel,

Ker mladenič mlad sem in vesel.

Oh, kako bi jaz vesel ne bil,

Kak’ Boga ne hvalil in častil,
Dokler sem nedolžen še in mlad?
Bodi Bogu hvala tisočkrat!

Lepo jasno jutro se mladi,

Lepo zlata zarja se smeji,
Vendar lepši sem mladenič mlad,
Oče me nebeški ima rad.

Lepo sije solnce jutrno,
Okrašuje zemljo in nebo,

Lepše mlado lice se svetli
V zarji ljube, svete čistosti.

125

Saj prelep je divni rožni cvet,
Napolnjuje s cvetjem celi svet;
Toda srce mlado lepše je,

Ki v ljubezni božji sveti se.

Proč, hudobni vi mladen’či vsi,
Modrijani in prevzetneži!

Nič ne maram jaz za prazni smeh,
Nič za vaše djanje, če je greh.

Žlahtna rožica je rožmarin,
Žlahtnejši mladenk:, Marijin sin;
Če je čista duša in telo,

Ljuba mati mu Marija bo.

Naj sovraži grešnikov me roj,
Voljno vse trpeti sklep je moj;
Ženin cerkve Jezusove bom,

Sveti raj po smrti bo moj dom.

Lepo žvrgolijo ptičice,
Plavajo po vodi ribice,

Oče jih nebeški vse živi,

Za mladeniča še bolj skrbi.

O preljubi Jezus, prosim te,
Greha vselej skrbno varuj me,
Nekdaj pa po smrti meni daj,
Pridem k tebi naj v nebeški raj!

Naj bo beli dan, naj temna noč,
Naj me loti se sovražna moč,
Jezus moj tovariš, ljubi brat,’
Hudega bo varoval me rad.

Srečen sem mladene nedolžen, mlad,
Na gostijo rajsko vabljen svat,

Tu bom lepo molil in si pel,

Tam v nebesih vekomaj vesel!

6. Molitvice in potrebni nauki za mladeniče; 1  kakor za
dekleta, pripravil je tudi še za mladeniče potreben molitvenik v tej
priročni, ob svojem času zelo razširjeni knjigi.

7. Mnemosynon slavicum, 2  spada med knjige, ki so Slom-
šekovo ime najbolj proslavile. Z njo hoče podati kot bivši duhovni
voditelj v celovškem bogoslovju svojim tedanjim učencem spomenik
za vsakdanjo rabo. Navodilo je, kako mora duhovnik opravljati
cerkvene obrede, postavim: krstiti, deliti prvo sv. obhajilo, pokopavati,
opravljati zakrament sv. zakona itd. Pravila so pisana v latinščini,
vse drugo v slovenščini. Pridejanih je več cerkvenih pesnij; deloma
so izvirne Slomšekove, deloma narodne. Snov ni vsa od Slomšeka,
temveč so mu zraven pomagali, kakor podpisi pričajo: Mihael
Stojan, Mihael Zagajšek, Jakob Pražnikar in posebno Matija
Vodušek. Sestavki brez podpisa so brezdvomno vsi Slomšekovi.
Jako lepi sta njegovi pridigi: 1) na novi maši Jožefa Slueta v
Dobrlivesi dne 12. vel. srpana 1838, in 2) na novi maši Jakoba
Stepišneka, poznejšega škofa, v Celju dne 19. vel. srpana 1838. O
lepoti in važnosti duhovskega stanu ter o blagodejnem razmerju med
ljudstvom in med duhovniki se v našem jeziku ni nikdar jasnejše
m  lepše govorilo, kakor tu.

8. Filoteja, 3 * * * * 8  je prevod iz francoščine po sv. Frančišku Saleziju.
Francoski izvirnik, ki je izšel 1. 1609. prvič, pozneje pa še več stokrat,

1  MOLITVIZE in potrebni NAUKI sa pridne mladenzhe. V Zelovzi 1836.

Natifnil Janes Leon. 16°. Stranij 230. — Pri Leonu je izšel 1.1849. tretji, nekoliko

Popravljeni natis.

, 2  MNEMOSYNON SLAVICUM SUIS QUONDAM AUDITORIBUS AC

AMICIS CARISSIMIS DICAT ANTONIUS SLOMSHEK. VENDITIONE IN

cOMMODUM BIBLIOTHECAE SEMINARII GLANFORTANI RELICTA. -

"lanforti, tvpis et impensis Joannis Leon. MDCCCXL. 8°. Stranij 162.

8  SvetigaFRANZHISHKA SALESJA nekdajniga fhkofa v’ Genevi FILOTEJA,
?J Prijasna roka poboshno shiveti. Poslovenil in s’ molitvami sa zerkuv in ne-
^rimi drugimi pomnoshil neki dufhni paftir Lavanfhke fkofije. Pregledal ino
Prjporozhil Anton Slomfhek, Vosenifki fajmofhter. V’ Zelovzi 1842. Natifnil in
Moshil Janes Leon. 8°. Stranij 357.

126

je v cerkvenem slovstvu slavnoznan; prestavljen je gotovo v vse
evropske jezike. V 5 delih nam podaje knjiga različne opomine ali
„postave“ v povzdigo bogoljubnega življenja; za katere stanove, nam
pove Slomšekov uvod: „ . . . Dosti imamo že pobožnih bukev, starih
in novih, ki nas pobožno živeti učijo, toda so pisane večjidel za
mlade ljudi ter kažejo takorekoč le prve stopinje proti nebesom; za
odrastle pobožne duše nam še v slovenski besedi bukev pomanjkuje,
ki bi jih ravnale k višji pobožnosti. Lepe bukve Filoteja naj bodo
torej posebno odrastlim kristjanom izročene, katerih za nebeško kra¬
ljestvo in njega pravice kaj skrbi. Takim dušam je Filoteja prav
ljubezniva prijateljica in svetovalka, katera jih iz bogaboječnosti ne¬
varnega strahu v presrečno ljubezen božjo pelja in pokaže, kako
človek vsakega stanu, tudi imeniten in premožen, lahko pobožno živi,
ne posvetno, naj si je ravno na svetu. Oh, kako je tega potreba!
Dolgo so želeli skrbni dušni pastirji, sosebno pa pridni izpovedniki,
prelepe bukve svetega Frančiška Salezija, katerim je Filoteja ime,
bogoljubnim dušam dati v roke; zdaj so nam jih dober prijatelj
poslovenili. Hvalo jim vejmo za to! Najboljša pa bo hvala, da bukve
skrbno čitamo, se po ljubeznivih naukih ravnamo, pa tudi molimo
drug za drugega. Tako bo tudi Slovenec in vsaka Slovenka živa
Filoteja, to se reče, duša, ki Boga ljubi. Kdor mene ljubi, govori
Jezus, tega tudi jaz ljubim, pa tudi moj Oče ga ljubi, in bova prišla
in pri njem prebivala/' Kdo je ta prijatelj, ki nam je preložil
Filotejo, ne vemo; Slomšek sam gotovo ni, kajti po slogu in izrazih
se takoj pozna, da delo ni njegovo; on ga je samo pregledal, ne¬
koliko popravil in izdal.

9. Sveto opravilo za šolarje, 1 II  in

10.  Angelj molitve za pobožne šolarje 2  sta molitvenika

za šolsko mladino, zel6 priročna, med narodom v mnogih tisoč
izvodih razširjena. .

11.  Apostolska hrana 3  je podobna „Hrani evangeljskih
naukov". Spada med Slomšekova najboljša dela. „Zalostno se po
krajih godi, kjer krščanskih učiteljev ni, ki bi lomili ljudem kruha
božjih naukov. V naših krajih je sedaj, hvala Bogu, učenikov dovolj,
ali to je žalost, da ljudem božja beseda preseda, njo poslušati jim n c
diši, ker so bolni na duši. Tako žalostna se godi po mestih, kJ et
poredni ljudje krščanske pridige opuščajo, na komedije pa tiščijo,
po kmetih pa zunaj cerkve brez nauka stojijo, po krčmah pa g rdc

I  Sveto opravilo za šolarje. Spisal Anton Slomšek, nekdanji viši ogl e( h

šol. Natisnil Janez K. Jeretin. V Celi 1846. 16°. Stranij 250. 1899 . je izšla
Cirilovi tiskarni v Mariboru že 9. izdaja ,

II  Angel molitve za pobožne šolarje. V Celi 1846. Natisnil Janez K. Jerd

16°. Stranij 128. Izšlo je že 5 natisov. o,vll

8  APOSTOLSKA HRANA BOGOLJUBNIM DUŠAM DANA PO BRANI
APOSTOLSKIH LISTOV INO DRUGIH BUKUV SVETIGA PISMA ZA NEDLC >
INO SVETKE CERKVENIGA LETA. PERVI DEL. PISAL ANTON SLU**
SEK, NEKDANJI NADFAJMOŠTER U VOZENICI. V CELOVCI. NATISU^
IN NA PRODAJ IMA JANEZ LEON. 1849. - Velika 8°. Stranij VIII+240.
DRUGI DEL (istotam), 1850. Strani IV+ 158. — TRETJI DEL (istotam)
Strani IV + 76.

127

vraže in zapeljive marnje željno poslušajo. Taka uboga duša umira,
če se ravno truplo gosti. Zato pa sv. Pavel vsem dušnim pastirjem
ostro naroča: »Zarotim vas pred Bogom in Jezusom Kristusom, ki
bj sodil žive in mrtve, oznanjujte besedo, ne odjenjajte, bodisi pri¬
tožno ali nepriložno, pričajte, prosite, svarite z vsem potrpljenjem in
naukom«! Trudil sem se tudi jaz, ko sem bil župnik, svojim ovčicam
oznanjevati, kakor je bila moja dolžnost. Kar sem popisal, hočem
bogoljubnim dušam dati: Apostolsko hrano,  preljubi Slovenci,
vam, ker vas za ljubo imam. Razložil sem branje vsake nedelje in
zapovedanega praznika, katero se čita v cerkvi. Po pismih apostolov
sem nauke posnemal, zato pa po pravici te bukve ali knjige apostolsko
hrano (živež) imenujem.“ Na podlagi berila ob nedeljah in praznikih
podaje potčm lepe nauke v dobro sestavljenih govorih, ki so zloženi
vedno pravilno iz uvoda, razprave (v dveh delih) in sklepa. Za vzgled
poglejmo v III. delu razlago za tretjo nedeljo v vinotoku, na praznik
posvečevanja vseh cerkev. Snov je: Kristjanov trojni dom.
Uvod: ..Ljubo doma, kdor ga pozna! nam star pregovor pravi, nas
pa tudi vsakdanja izkušnja uči. Ptica v svoje gnezdo, dete v svojo
zibel rado leti, mladenič iz daljnih krajev, deklica črez hribe in doline
hiti na ljubi dom očeta in matere svoje. Ljubo doma, kdor ga ima;
zato si vse išče ljubega doma, pa le malo jih spozna, kje so prav za
prav domh. Nimamo tukaj obstoječega mesta, uči sv. Pavel, ampak
prihodnjega iščemo. To prihodnje mesto nam pa sv. apostol Janez
ravno v današnjem branju skrivnega razodenja 21, 2—5. pokaže.
Poglejmo tudi mi danes nam pripravljen večni dom!“ — Razprava
kaže trojni dom: rojstno hišo, župnijsko cerkev,  sv. nebesa,
biklep slove: „Pomislite, bratje in sestre moje, koliko sto let že na
tem svetem kraju Bogu posvečena cerkev stoji, pravi živi Bog, sam
Jezus Kristus iz ljubezni med nami prebiva in nam svoje milosti deli.
Kdo prešteje dobrote, ki nam jih Bog na tem sv. mestu daje? Koliko
tisoč je že bilo v tej hiši božji krščenih, poročenih, grehov odvezanih
m oveseljenib. Koliko stotisočim je dober Bog tukaj solze obrisal,
uslišal njih prošnje mili glas, jim bolečine potolažil, jih za svoje otroke
sprejel! V resnici je tukaj božje prebivališče, naš dober Bog tukaj
me d nami prebiva; mi pa to tako slabo spoznamo! Ne pozabimo, da
smo le popotniki na tem svetu; naš prvi dom je le kratka ostaja za
na ,s. Ljubimo svoj drugi dom: sveto hišo božjo, svojo domačo žup-
mjsko cerkev; saj bodo skoro naše kosti tukaj doma počivale, naše
jjuše pa uživale, kar smo si zaslužili. Največjo skrb pa za svoj tretji
“°m, za nebesa, imejmo, da nam bo tamkaj došlo večno zveličanje.
Amen. £ ‘

12. Oznanilo in opravilo 1  je kratek navod, kako se mora
Shajati sv. leto 1852. Pridejane so običajne molitve za odpustke.

13. Dejanje svetnikov božjih 2  je najobširnejše delo, ki je

1  Oznanilo in opravilo slovenskih molitev zadobiti popolnoma odpustih
J' e tiga leta po naročilu sv. očeta papeža Pija IX. za lavantinsko škofijo. Celovec.
a hsnil Jan. Leon. 1852. 8°. Stranij 28.

o, 2  Djanje svetnikov božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali Svetkov.
'Psali družniki sv. Mohorja, na svetlo dal Anton Slomšek. Pervo pol leta. U

128

izšlo pod Slomšekovim imenom. Zagledalo je beli dan v dveh ob¬
sežnih, debelih zvezkih. A ni vse iz Slomšekovega peresa. Ko je
bil on še spiritual v Celovcu, je že mislil na izdajo take knjige. Ker
jo je pa namerjaval objaviti v velikem obsegu, poprosil je več dobrih
prijateljev, naj mu ljubeznivo pomagajo. Zgodilo se je tako. Z veli¬
kim veseljem so pozdravili njegovo namero bodoči sotrudniki. On
sam jim je razdelil snov: Poljudno naj opišejo svetnika ali svetnico
vsakega dne po koledarjevi vrsti, vsak v določenem krogu. Zaseje
Slomšek ohranil velik del cele tvarine ter popravo in urejevanje
skupnega dela. Z združenimi močmi se je vse lepo in zelo povoljno
izvršilo. Popisan je dokaj obširno (po 3, 4 in še več stranij) svetnik
vsakega dneva na zgodovinski podlagi; životopisi so sem ter tja,
posebno kateri so od Slomšeka, jako lepi in zanimivi; potem pa sledi
nauk,  ki ga nam daje dotični svetnik s svojimi čednostmi; temu je
pridejan še opomin  k marljivi posnemi. V vsakem večjem slovstvu
je že izšlo tako „dejanje svetnikov božjih"; zatri je hotel Slomšek
tudi našo književnost obogatiti z njim, narodu v dušni blagor. Ljudstvu
se je knjiga takoj začetkoma silno dopadla, kajti čeravno je obširna
in primeroma draga (oba dela 7 gld.), se je je v treh letih razprodalo
nad 3000 izvodov. Za tedanje razmere je bil to velikanski uspeh
kakoršnega je moglo samo Šlomšekovo ime povzročiti. Životopise
narod sploh rad čita, berilo o svetnikih mu je neizmerno ljubo. V
njih najde tudi mnogo zlatih naukov in najlepših vzgledov za čednostno
življenje. Radi tega so tako vplivni in koristni. Po pazljivem čitanju
v „dejanju svetnikov" je mnogo Ignacijev postalo iz velikih grešnikov
čudapolnih svetnikov. Zato Slomšek lepo opominja v uvodu: ,,'Vzemi
in čitaj dejanje svetnikov božjih,  izvoljenih prijateljev in pri¬
jateljic svojih. Življenje svetnikov,  pravi sv. Franšišek Salezij,
je živ evangelij Kristusov,  ki ti prelepo kaže pot zveličanja,
pot življenja svetega. Hočeš po pravi poti zveličanja srečno hoditi,
bali, hočem te v ograd ali vrt naše preljube matere, sv. katoliške
cerkve peljati, v rožni ograd, katerega je usmiljeni Jezus svoji nevesti
zasadil, in kojega sv. Duh rosi, da rastejo in neprenehoma v njem
cvetejo božji svetniki in svetnice, kakor nebeške rože, mnogovrstno
pisane po svojih čudežih in svetih čednostih. Prvo dobo krščansko
so cvetele rože krvavo rdeče svetih mučenikov, ki so prelili za
Jezusa svojo kri. Svet njih ni bil vreden, in Jezus jih je presadil v
nebeški vrt svetega raja. Za njimi najdeš v puščavi skrite modre
vijolice svetih puščavnikov, po mnogih samostanih bele lilije čistih
devic, nedolžne Jezusove neveste. Pod ostrim trnjem posta in po-
korjenja so prirastle in napolnile z žlahtnim duhom svete ponižnosti
in notranje svetosti ves krščanski svet...“  Zanimive in važne so se
sledeče besede v uvodu: „Akd to dejanje svetnikov  pazno čitaš,
ne spotikaj se, če zapaziš, da niso vsi popisi svetnikov iz jednega pe¬
resa pritekli. Popisali so jih gospodje časti in hvale vredni: j ožet
Ulaga, Mihael Pikel, Joanez Zumper, Jurij Caf, Felicijan
Globočnik, Peter Cizej, Jernej Ciringer, Matevž Ravnikar,

Gradcu 1853. Ima na prodaj Jožef Sirota. Natis in papir od Jož. A. Kienreiha-
Velika 8°. Stranij VIII +  736. — Drugo pol leta. U Gradcu 1854. Stranij 81*

129

Stefan Kocijančič, Franc Sorčič, Franc Kosar in še
drugih prijateljev kaj. Kakor v občestvo svetnikov verujem, tako
obsežno delo ljubim in mu zaupam, kajti združena moč veliko pre¬
more, in veliko jih lahko stori, kar bi jednemu bilo pretežko. Kakor
pa ljudje v vsakem kraju ravno tistega jezika nimajo in razne besede
golčijo, jih tudi včasi razno zapišejo. Grdo bi jih bilo ukarjati in
še grše jih zato grajati, ako se vsakemu beseda prav po domače ne
zarobi. Prava ljubezen ne sodi hudo, pa tudi komarjev ne preceja,
kadar potreba ni.“ Ti so torej bili sotrudniki njegovi; med njimi so
nekatera prav sloveča imena, kakor Ulaga, vrl štajerski domoljub,
Caf, Ravnikar, Kocijančič, Kosar, ki so mnogo delovali za narod.
Slomšek jih hoče opravičiti zaradi nejednotne pisave, a brez potrebe;
mogoče, da so bili spisi pred tiskom različni, v knjigi se čitajo
(gotovo vsled Slomšekovih popravkov) čisto gladko in slovniško
pravilno. V večjo okrasbo je pridejal skoro vsakemu životopisu
lično podobo  dotičnega svetnika; radi tega je opravičena sodba,
da Slomšekovo dejanje svetnikov ne spada samo med najobširnejše,
temveč i med najlepše knjige slovenske.

14. Spomin sv. misijona, 1  ki ga je Slomšek obhajal zelč
slovesno v Alojzijevi cerkvi ob ogromni udeležbi ljudstva iz mesta
in okolice mariborske 1. 1860. V knjižici najdemo tudi Slomšekovo
pesen, ki jo je zložil nalašč za to slovesnost; ljudstvo jo še dandanes
zelč rado in vneto prepeva. Izmed 9 kitic se glasi prva:

„Srečni in zlati čas svet’ga mis’jona,

O da smo včakali tudi ga mi!

Milosti svoje iz večnega trona
Svojim otrokom zdaj Oče deli.

Duša krščanska, oj zdaj se potrudi,

Zvoljen’ga časa nikar ne zamudi!“

15. Pastirski listi. 2  Višji pastir je v vedni dotiki z ljud¬
stvom, kateremu ga je božja previdnost naklonila za dušnega voditelja
v  sveti cerkvi. Večkrat pride osebno med ljudstvo, srčno, navdušeno
sprejet in pozdravljen kot namestnik Gospodov, da, kot Kristus sam,
kakor je sv. Pavel dejal. Pri vsaki važnejši priliki pa pošlje svojim
Brnikom „pastirski list“, ki ima namen, opozoriti jih na kako važ-
n ejšo resnico ali novico v katoliški cerkvi; v postnem času prihaja
Pastirski list vsako leto redoma. Slomšek je vzbujal s svojimi pa¬
stirskimi listi vedno največjo pozornost. Dovršeni so v vsakem oziru.

postni čas jih je 16, o različnih prilikah 21. Vladika govori v njih
2  resnobo in odločnostjo staroveškega proroka, tu in tam z ljubezni¬
vostjo sv. Bernarda, povsod pa s prepričanjem pravega apostola. To
Je vzvišen, čudovit, rajski glas! Ljudstvo je koprnelo slišati svojega
Preljubega nadpastirja. „Vedno še si radi pripovedujejo ljudje, kaj da
So  rekli rajni Slomšek v pridigi v tej ali pa v oni župniji; s kolikim

1  Spomin sv. misijona. Natisnil Ed.Janžič v Mariboru. 1860. 8°. Stranij 14.
a  Ant. Mart. Slomšeka Pastirski listi. Izbral in uredil Mihael Lendovšek,
lu Pnik v Makoljah. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. Z dovoljenjem
I' s - čast. krškega knezoškofijstva. 1890. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v
Celovcu. 8°. Stranij 256.

A. M. Slomšek.

9


130

veseljem da so poslušali ta ali pa oni pastirski list; . . . ljudje so kar
na sapo vlekli besede, in nihče si ni upal zakašljati. Pridigarji vedo,
da imajo modri izreki Slomšekovi malo da ne tisto veljavo, kakor
besede svetih cerkvenih očakov. “ S pastirskimi listi je Slomšek segal
tako globoko v srca svojega ljudstva, kakor pač malokdo, ali slobodno
rečemo, nihče izmed slovenskih pisateljev s kakim poljudnim delom.
Odlomkov iz pastirskih listov ni treba navajati, ker so vsled izdaje
po družbi sv. Mohorja iz 1. 1890. že vsi last narodova. Slomšekov glas,
božji glas! je prislovica med štajerskimi Slovenci, ki so spadali pod
vladikovino Slomšekovo.

16. Različne pridige, 1  izvršene in samo osnovane, so iz¬
borno Slomšekovo delo. Raztrošene so bile po „Drobtinicah“ in
drugih različnih knjigah; neutrudni M. Lendovšek  jih je v posebno
knjigo zbral in skupno objavil. Na čelu knjigi stoji: Za uvod:
Slomšekove vaje cerkvene zgovornosti.  Le-ta spis pri¬
števamo jednemu najboljših, kar jih je bilo sploh v našem premilem
jeziku natisnjenih. Kratek pouk je za cerkvenega govornika; podaje
mu pravila, po katerih ima dober govor urediti, kako ga razdeliti,
dobro se ga naučiti, vrlo prednašati; na katere stvari mu je posebno
paziti itd. Za poskus podajmo takoj začetek: „Navod: Stari Latinci
so dejali: Pesnik se narodi, govornik pa izuči (Poeta nascitur, orator
fit). Prvo je povsem resnica, drugo pa le na pol. Tudi govorniku
mora Bog dati bistrouma, mogočnega glasu, vrlo postavo; učenec pa
ima vse to izomikhti in dovrševati, kakor se žlahtni kamen zbrusi
in olika. Razni so darovi. Kovač mora imeti krepke ude, pa tudi
bistro glavo in pridne roke. Podobar se uči podobe delati, pa jim
živosti dati ne more, ako pridno dletva ne suče. Tako govornik
Stari prednamci so za govornost veliko skrbeli. Tudi gimnazijci
pretekle dobe so imeli celo leto zgovornosti pouk in vajo. Bogoslovni
učenci so poznali zgovornosti obseg in obraz — so bili vajeni pra¬
vilno govoriti in se obnašati. Po sedanji sestavi gimnazijskih naukov
pa blagorečje (retorika) ni mesta našlo, kar je gotovo obžalovanja
vredno. Naj si ravno učenci kako povest na pamet povejo, se vendar
blagorečja po takih vajah naučiti ne morejo. Izvrsten govornik mora
poznati pravila, po katerih se zložena stvar tako pred oči stavlja?
da poslušalca zavzame. To vrzel gimnazijskih naukov želimo zadelati
s sledečim poukom. Naša zgovornost ima dvojno blago, prvo na¬
ravno: bister um, glavo prebrisano, živo domišljijo, glas mikaven m
ličen. Vse to Bog po razni meri daje; drugo si delavno v zgovor¬
nosti in vzponoši sami omislimo, ako se pridno vadimo. Kdor ra
prvo ne skrbi, tudi drugo blago pokoplje, kakor zanikarni hlapec '
evangeliju. Žalostna izkušnja nas tega uči. Potreba se je torej P rl '
pravljati zarana na delo, toliko važno. Kar sem sam izkusil, cital in
pri drugih zapazil dobrega ali slabega, bi vam rad povedal, vas J>*
tudi privadil dobro posnemati, slabega se pa ogibati. Kratka naj bo 1

, 1  Antona Martina Slomšeka pridige osnovane. Slomšekovih zbranih S P'.T' V

.Šesta knjiga. Zbral in uredil Mihael Lendovšek, duh. svetovalec in župni
Makoljah. 1899. V Mariboru. Založilo „Katol. tisk. društvo v Mariboru,
tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 8°. Stranij 496.

131

naša pravila, pogostne pa vaje slovenske zgovornosti. Tukaj velja stari
pregovor: Pot v zgovornosti je dolga po pravilih, kratka
po vzgledih.  Zložen je ta navod za bogoslovce, pa tudi duhov¬
nikom, ki v vinogradu Gospodovem delujejo, bi utegnil hasniti. Le
čitajte in ravnajte se po njem! Prijatelji, moje zgovornosti solnce
zahaja, vaše pa vstaja. Pojasnite je s pridno pripravo!... Imaš vzgledov
na izbiro, posnemi, kar se ti dobro zdi; tudi mojstrsko delo tako
dovršeno ni, da bi se ne dalo popraviti. Si pa gradiva dovolj nabral,
le tako lično ga uravnaj, da bo tvoje lastno, iz jednega vlito delo.
Tudi zidar nabira mnogovrstnega gradiva, katero v svojo stavbo tako
modro zazida, da se tuje blago ne pozna. Pločeš kot vrl govornik
napredovati, prizadevaj si, svoje prednike ne le doiti, temveč prekositi,
koje posnemaš. Tako je Demosten Hiperida posnemal, pa tako hvale¬
vredno, da ga je premagal. Nikdar prehitro ni začeti, nikdar pre¬
pozno nehati, kdor hoče v zgovornosti vrlo napredovati." Iz teh besed
spoznaš slog, v katerem je navod pisan; jasen ti je namen njegov in
način, po kojem hoče Slomšek kot učitelj zgovornosti svoje učence
daleč privesti v velevažni umetnosti. To je odlična slovenska reto¬
rika,.! j. govorniška knjiga,  prva, ki je spisana v naši mate¬
rinščini. Sestavljena je izvrstno; pravila so točna, polna modrosti in
temeljite izkušnje, pisana pa v krasni slovenščini. — V obširni knjigi
sledijo potem pridige ob nedeljah, ob zapovedanih praznikih in ob
različnih svečanostih. Vzgledno lepe so. Kratke, razločne v snovi
>n izvršitvi, zložene po najboljših govorniških pravilih,  a
jezik je istotako lep in dovršen. Pri drugih narodih ne najdemo v tem
oziru nič boljšega, v nemški cerkveni zgovornosti še celč ne. Slomšek
se v tem delu kaže izvenredno modrega, mnogo izkušenega in vse¬
stranski izobraženega duhovnika in dušnega pastirja, ki dobro vč s
svojimi govori veliko doseči. Za duhovnika je ta knjiga pravi biser;
a ko jo modro, previdno in vztrajno rabi ter proučuje, mu bode ne¬
zmerno koristila.

Razen navedenih, deloma zelč obširnih knjig verske vsebine je
Slomšek objavil še dolgo vrsto krajših spisov. Ako bi bili tudi tisti
zbrani, nastala bi nova knjiga, mnogo sto stranij obsegajoča. Po
drobtinicah"  se nahaja obilo člankov. V „Zgodnjo Danico"
l e  pisal neutrudljivi knez in škof na stotine poročil o verskih zadevah
ln  o cerkvenih dogodkih. Tudi pri drugih cerkvenih listih je bil
Marljiv sotrudnik. „Krščanski nauki"  (izdelane katekeze) bodo
Se  Prišli v tisku na svetlo. Sam je izdal več majhnih knjižic o
različnih bratovščinah in ob važnih cerkvenih dogodkih. V rokopisu
j* nahaja 1  lepa zbirka cerkvenih govorov iz vseh let njegovega du¬
hovniškega delovanja; posebno zanimivi so načrti njegovih predavanj
Za  časa dolgotrajnega obiskovanja benediktinskih samostanov.

Slomšek je cerkveno delovanje katoliškega duhovnika večkrat
Primerjal z lepim vrtom. Po pravici. V tem vrtu je bil on sam več
r °dovitnih let čudovito priden delavec. Zasadil je kot cerkveni pi-
Sate lj vanj neštevilne, prekrasne rožice; izgojil je cvetlice, ki bodo

1  Sedaj lastnina kapiteljske knjižnice v Mariboru.

9*

132

za vselej slovenskemu narodu podajale prijetno vonjavo, a služile
tudi v dušno zdravilo in v okrepčanje njemu toli ljubih Slovencev.
Zložil je na nje mično pesmico; 1  nd one

Tri najlepše rožice.

Tri rožice v našem naj vrtu cvet6: Tri rožice v našem naj vrtu cvet6:

Ta prva je roža veselja; Nedolžnosti lilija — druga;

Naj vselej opleta nam našo glavb, Lepota to našega srca naj bo,
Pravična naj spolni se želja! Da hudega vest nam ne žuga.

Tri rožice v našem naj vrtu cvet6:

Zelen rožmarin pa je tretja;

Na grobu naj našem usajena bo,

Zelena od veka do veka!

II. Slomšek učitelj slovenskega naroda.

„Kateri jih veliko v pravičnosti poučijo, se bodo svetili, kakor
zvezde na vekov veke,“ pravi sv. pismo. Komu-li veljajo te sladke
besede? Pridnim učiteljem! Nje lepo pohvali veliki prorok Danijel,
navdan sv. Duha. O malokaterem stanu izreče božja knjiga toliko
slave. Zakaj neki ne? Ker je malokateri tako važen za človeško
družbo, kakor ravno učiteljski stan. Pomenljiv je bil v vsakem veku,
a v sedanjem času je bistveno potreben. Le pomislimo! Narodi
slonijo dandanes na omiki, z njo živijo, brez nje umrjejo; omika je
podlaga narodnemu obstoju; z njo se ljudstva ohranijo, so močna in
krepostna, brez nje morajo propasti. To je zgodovinsko dejstvo,
koje nam potrjuje ogled po širokem svetu.

Omiko pa vzdržujejo in širijo v veliki meri učitelji, delčč svoj
preimenitni posel z duhovščino. Kdo torej ne bi uvidel visokega
pomena učiteljskega stanu? Zat6 je rekel Slomšek, naš modri dušni
oče: „Zlati nauk več velja, kakor zlat denar. Pa še več so učitelji
vredni, ki za izgojo mladine skrbijo; zakaj ni dovolj, otroka le poučiti,
treba je še bolj, ga hudega odvajati in k dobremu privajati. Mlada
privada je stara podkev, ki je človek lahko ne izgubi. Blagor mla;
deniču, ako modre učitelje in ravnatelje prave najde, kateri so nuli
očetje, ki so hudi, pa dobri tudi, vse po modrosti o pravem času,
tako da jih mladina spoštuje, ne pa, da se jih boji. Učitelj, kateri
ve svojo mladino za potrebno vednost in krepost oživljati, ji pa tudi
možko vedenje in stanovitnost priskrbeti, tak učitelj je vreden sto
centov zlata; jedna njegovih besed dijaku več izda, kakor drugih cela
pridiga. Tak dušni oče vzbuja v svojih učencih visoke misli in blage
občutke, kaže izvrstnim glavam polje slavnega dejanja, in če je zn' e
vere mož in sveti z lučjo svete vere učencem v prihodnjost, jih p raV
lahko z nekolikimi besedami za časnost in večnost oskrbi; vse svoj 2
žive dni ga bodo hvalili. Mladeniču drugi stariši so njegovi učitelji)
in blagor mu, kdor dobrim, modrim učenikom pride v roke. Oče u 1
mati izredita človeka, izučita kristjana; moža po volji božji, osreči'

1  Slomšekove pesni, str. 61.

133

telja narodov storijo mladine voditelji, ako so mladeničem prava luč,
katera sveti in ogreva!“ 1

Kje in s čim pa učitelj deluje? V šoli in s šolo! To je
njegov blagonosni pripomoček, njegovo sredstvo in orožje. Kdo
ne bi tudi nje cenil in visoko spoštoval! Kolike vrednosti je! „Dobra
šola glavo razjasni in srce za dobro ogreje, in to je šole prvi, sveti
namen. Učiti otroke po krščansko modro živeti, si za časno in za
zveličarje večno skrbeti, za to je šola. Pošteno dejanje ima v šoli
prvo mesto. Sola je božji dar, dokler je krščanska, pa pridna, v koji
se deca uči Boga spoznavati, ljubiti svojo domovino, dopolnjevati
svoje dolžnosti in pa zadovoljno živeti. Doma se nauku le dobro
dno naredi, v šoli se nauka čeden stan postavi; otroke v šolo po¬
šiljati, je starišev sveta, velika dolžnost, koje veliko njih ne razumi,
ne dopolni.“ 2

Dobre šole ni moči prehvaliti. Z njo se ljudstvu neizmerno
veliko koristi.

Pravimo, vsemu ljudstvu se koristi, ne samo nadobudni mla¬
dini, ki še ravno šolo obiskuje. Kajti beseda „šola“ ima po Slom-
šekovem izrazu dvojni in širši pomen. Hiša, v katero otroci k pouku
zahajajo, in vse, kar tisto zadeva, je šola v prvotnem ali ožjem po¬
menu. A v njej se pouk ne dokonča; otrok, ki njo zapusti, še ni
dovolj izobražen; čaka ga še veliko važnejša šola — šola vsakdan¬
jega življenja; taka je za človeka odločilna. Iz nje bo izstopil, kadar
ga bodo položili v grob. Bo-li v njej svoje nauke dovršil?. . . Kdo
ve? To je od marljivosti in zvestobe odvisno, s katero je svoje učitelje
poslušal, in sicer dvojne: prvič učitelje v prvotni šoli, ki jih je
poslušal kot otrok v svoji mladosti 4, 5 ali 8 let, kakor dolgo je
Pač imel srečo, ljubo šolo obiskovati; drugič pa učitelje v po¬
znejšem življenju, na potu v vedno višjo starost do zadnjega
izdihljaja; to so bili njegovi stariši, duhovniki, prijatelji, sploh vsi,
od katerih je kak nauk prejel, bodisi z živo besedo, bodisi s knjigo.

Razvidno je iz vsakdanje izkušnje, da sta šola in pouk za člo-
yeka silnega pomena. Povzročita njegovo srečo in slavo, pogostoma
oasni in večni blagor. Neštevilni ljudje so že s pomočjo dobre šole
visoko dospeli, se povzdignili iz prahu na lesketajoči svečnik človeške
^ružbe, so obogateli, širom sveta zasloveli, velika podjetja dovršili.
Sola je začetek in vzrok človeške visokosti skoro v vsakem slučaju.

Niso-li tedaj vse hvale vredni tisti možjč, ki so se za šolo med
slovenskim ljudstvom potegnili? Kateri pa so? Vseh našteti ni lahko;
“vala Bogu, lep broj jih je. A najboljšega pa vendar mora naše ljudstvo
Poznati. Toda ga že pozna . .. Slomšek je.

On je zlato solnce na vzgojeslovnem obnebju v slovenskem
“arodu; on je prvak slovenskega šolstva; on je vzgledni in nedosežni
voditelj med slovenskimi učitelji. Popolnoma opravičen je naslov
te ga poglavja: Slomšek učitelj slovenskega naroda. S tem hočemo
re ci, da je on v obojnem, zgoraj navedenem pomenu, v resnici učitelj
“ašega naroda, v šoli in med ljudstvom.

1  Slomšekovi životopisi, str. 22., 32., 99., 226.

2  Slomšekovi životopisi, str. 93., 99., 226.

134

Le ozrimo se na njegovo delovanje, pa se bomo o tem očividno
prepričali.

A. Y  šoli.

Njegove velikanske zasluge v šoli (v ožjem pomenu) mora vsakdo
priznati, ki se je le nekoliko poučil o naših šolskih razmerah. Pred
vsemi so v tem oziru soglasni velezaslužni učitelji sami. Cujmo, kako
pišejo o njem! Govorijo naj taki izmed njih, ki so na najboljšem
glasu! Kako sodijo o Slomšeku?

Preblag učitelj, izvrsten odgojitelj in vrl prijatelj naše mladine,
pokojni Fr. Jamšek, bivši šolski nadzornik in ravnatelj, je dejal ob
251etnici Slomšekove smrti: „Dne 24. kimovca t. 1. (1887) bo preteklo
25 let, kar je umrl preslavni knez in škof Anton Martin Slomšek.
Da se bo njegov spomin po celi Sloveniji vredno obhajal,
umevno je pri toli probujenem in hvaležnem narodu, kakor
so Slovenci, samo ob sebi; da se bo pa od strani sloven¬
skega učiteljstva vse storilo, prvaka slovenskih pedagogov
dostojno proslavljati, tega sem naprej prepričan. Namen tega
spisa je le: opozoriti učitelje po Slovenskem na najbogatejši (Slom-
šekov) pomnožek slovenske književnosti, navdušiti jih za prvaka
slovenskih pedagogov, pokazati jim preiskrenega domo- in rodoljuba
ter jim srca ogrevati k hvaležnosti do preroditelja našega, do apostola
Slovencev. Drznem se trditi, da je Slomšek ne le prvak slovenskih,
ampak jeden največjih pedagogov naše širne Avstrije. Mož, kakoršnih
se pri velikih narodih v stoletju komaj jeden prikaže, je bil Slomšek;
to nam pričajo njegova nesmrtna, velika dela.“ 1 2

Drug, zelč ugleden učitelj, A. Brezovnik, pravi: „C. čitatelji
pač poznajo Slomšeka in vedč, da se smelo reformator
naših šol in naš največji pedagog (in jeden naj večjih vseh
narodov sveta) zvati zamore, ali njegovi odgojiteljni nazori so
morda še marsikomu precej neznani. Zato sem nabral in objavil
nekoliko njegovih »izrekov o šoli in odgoji«. Želim le, da bi jih
čitatelji z ovim veseljem in koristjo prebirali, kakor v istini zaslužijo.
Pri premišljevanju marsikojega teh izrekov naj si pred oči stavijo
dobo, v kateri je naš Slomšek deloval in pisal, kajti potem jim bo
marsikateri izrek razumljivejši. 14 2

Slovenski pedagog, ki uživa neomejeno ljubezen in spoštovanje
v svojem stanu od vseh stranij — ravnatelja Schreinerja v Mariboru
menimo — pravi: „Kakor je znano in slavljeno ime Slomšek med
njegovimi ožjimi rojaki, tako tuje se glasi neslovenskemu ušesu. I n
vendar je isto nosil mož, kateri kot duhovnik ne bo le v
vrsti lavantinskih škofov za vse čase jedno najčastnejših
mest zavzemal, ...temveč kateri se je tudi kot prijatelj ( n
pospeševatelj šole odlikoval, kateri je po svoji marljivi P 1 '

1  Šolske Drobtinice v 25letni spomin smrti A. M. Slomšeka. Učiteljem,

odgojiteljem in prijateljem šole spisal Franc S. Jamšek, nadučitelj in bivši c. k
okrajni šolski nadzornik v Reichenburgu. V Ljubljani. Natisnil in založil J- 1< ~
Milic. 1887. Str. IV, 4, 96. ' v . ,.

2  Popotnik. List za šolo in dom. Vredoval: Jakob Lopan, nadučitelj-
Založil: Miha Žolgar, c. k. profesor. V Celji. Tiska Janez Rakusch. 1880. Str. •

135

sateljski in drugi delavnosti k povzdigi ljudskega šolstva
na spodnjem Štajerskem in deloma na Koroškem bistveno
pripomogel, ali bolje rečeno, kateri je ljudsko šolo le-teh
dežel ustanovil, tako da po vsej pravici zasluži, da se po¬
vzdigne v vrsto avstrijskih šolnikov... On je z veliko od-
gojeslovno modrostjo in spretnostjo na razvoj šol svojega delokroga
vplival in je glede naučnega načina dal učiteljem nedosežne
vzore. Slovensko ljudstvo ga časti kot ustanovnika svoje
ljudske šole. - ‘ 1

Nam že znani neutrudni M. Lendovšek kratko, pa določno
opomni: „Neizmerne zasluge si je pridobil Slomšek za po-
vzdigo, da, lahko rečemo, za prerojenje slovenskega šol¬
stva, čigar stanje je bilo pred 1. 1850. po nesrečnem nemčevanju
poprejšnje dobe nepopisno žalostno. Naj se pozabljenju otme občudo¬
vanja vredna modrost in izkušenost Slomšekova v šolskih rečeh, naj
še tudi poznejši zarodi zvedo, kako da je bil zavzet za pravo, vse¬
stransko omiko slovenskega naroda njega najboljši sin!“ 2

Slomšek tako laskavo priznanje in pohvalo istinito zasluži. Kar
zadeva pri nas povzdigo ljudskih šol, si je on priboril prvi častni
venec; domovina ga je že hvaležno položila na njegovo glavo.

Kako pa je Slomšek sploh dobil priliko se pečati s šolo? Saj
je bil duhovnik po stanu, ne učitelj. V današnjih razmerah to niti
niogoče ne bi bilo. Res, toda takrat so bili drugi odnošaji. V
Slomšekovem životopisu smo videli večkrat, kako slabo so bile
šolske razmere v njegovem času razvite. Šol je bilo silno malo; le
po večjih krajih je dežela ali država vzdrževala kako borno ljudsko
šolo. Po manjših krajih pa javnih šol sploh ni bilo, temveč po po¬
sameznih župnijah so marljivi in požrtvovalni duhovniki ustanovili
zasebne šole, kakor smo videli vrlega Pražnikarja na Ponikvi. Storili
so to iz same ljubezni do mladine; dostikrat niso dobili za to od
nikoder nikakega plačila. Svojim šolarjem so delili knjige; tudi
obleko in obutal so jim ali sami, ali pa s pomočjo dobrih prijateljev
Priskrbovali. Šolska soba je navadno bila kaplanija, katero je du¬
hovni prijatelj nedolžnih otrok prepustil in uredil za tak namen.
Naj ljubi Bog vsem tisočero povrne! Duhovska oblast je take šole
ze!6 pospeševala. Ob vsaki mogoči priložnosti je opominjala du¬
hovnike, naj ustanovijo kako zasebno šolo, ali naj že obstoječo raz¬
širijo. Radi tega so se posebno mlajši duhovniki lotili pouka. Z
veliko, hvalevredno vnemo so se začeli pečati s šolo. Storili so na
ta  način domovini mnogo dobrega.

Sčasoma je sicer nastalo več javnih šol; a bolj ko so rastle,
m anj sadu so obrodile. Zakaj? Ker so bile ustanovljene na krivi
Podlagi. Bile so povsod samo nemške, naši mladini neumljive. Šola
Pa, če narodna ni, je boljše, da je ni. Kako se bo otrok v tujem
jeziku učil, ki ga ne razume? Svoj rodni jezik deloma pozabi, tujega

1  Biographien oesterreichischer Schulmaenncr. Als Bcitrag zur Schul-
Seschichtc der letzten hundert Jahre herausgegebcn von Franz Frisch. Wien,
1897. Verlag von A. Pichlcr\s Witwe und Sohn. Str. 79., 93.

* Slomšekove pesni. Str. 243.

136

se pa naučiti ne more, tako da nazadnje manj vč kakor prej, ko
je začel hoditi v šolo. Sploh ljudska šola nima glavnega namena,
otrokom drugi jezik vbijati v glavo.

Razen tega je bil ves takratni učni načrt strašno slab in po¬
manjkljiv. O nazornem pouku, ki je otrokom bistveno potreben, ni
bilo sledu; predmeti so bili nenaravno razvrščeni; pri pouku samem
ni bilo pravega načina; zahtevalo se je le, da se je mladina brezmiselno
učila na pamet; ali razume ali ne, to ni brigalo nikogar. Učnih močij
je bilo malo, in še tiste niso bile svoji nalogi vselej kos, ker je
manjkalo potrebne pripravljalne izobrazbe. Zat6 so bili uspehi jako
nepovoljni, včasi naravnoč sramotni, čemur se ni čuditi.

Kdo pa je bil temu kriv? Koga naj dolžimo in sodimo? Ne¬
kateri te nezdrave razmere predbacivajo temu, drugi drugemu stanu;
srdito si segajo v lase, češ, ti si kriv, tebe zadene sramota! Po našem
skromnem mnenju pa nobena takih sodeb ni umestna, ni prijateljska,
ni plemenita, ni pravična. Nikogar ne zadene krivda, ki bi se
mu smela šteti v zlo. Pomisliti je le treba, da je sedanja šola velik
uspeh, plod dolgotrajnega, napornega truda. Ali se pa tak mahoma,
ali v jednem dnevu, v jednem letu doseže? O nikakor ne; ni mogoče!
Treba je v potu obraza delati deset- in desetletja, a se še malo do¬
seže; beliti si morajo glave najboljši možje ter drug drugega po¬
pravljati— potem še le dosežejo nekaj. Se Bog ni sveta v jednem
dnevu ustvaril; še solnce v jednem trenutku ne obsine cele zemlje;
tudi rožica ne pokaže duhtečega cveta v jedni uri. Ali kdo otroka
obsodi, ker sam ne more prvo leto hoditi?... Vse v naravi se le
polagoma razvija, le sčasoma iz malega nastane veliko, iz nepopol¬
nega popolno.

Tem bolj pa to opazujemo v človeškem napredku. Kako grozno
počasi dospemo više in više! A morebiti ni to na nobenem polju
bolj očividno, kakor ravno v šoli. Dolgo se mora duh truditi, predno
količkaj doseže.

Zat6 pa slabih šolskih razmer iz prejšnje dobe ne smemo ostro
soditi; ni bilo mogoče, šolo takoj na vrhunec njene popolnosti po¬
vzdigniti. Kaj takega si domnevati, bilo bi nezmiselno. Vsi takratni
šolniki so imeli brezdvomno dober namen; da so pa slabeje
delovali, tega niso sami krivi. Mi sedaj orjemo po lepi njivi,
po prahi, oni so pa trebili in kopali ledino, trnje ruvali in odmetavali
kamenje. A to je bilo težavno, hudo in mučno.

Ko je stopil Slomšek v službo v 24. letu, poln svetih sklepov,
visokih namenov in tisočerih nad, je položaj hitro spoznal. Predobro
je uvidel skrajno siromaštvo ljudskih šol. V srce ga je bolelo. A
kaj storiti? Morebiti koga tožiti in dolžiti? Kaj še, tega Slomšek
ni hotel in ni smel storiti. Delati, delati je treba. Iz svoje mla¬
dosti se je še spominjal preblagega kaplana in učitelja Prašnikarja,
ki je na Ponikvi ustanovil ljudsko šolo. Tudi on je bil takrat kaplan
na Bizeljskem; zakaj se tudi on ne bi lotil pouka za mladino?

Ze kot bogoslovec je bil spoznal, da je kot začetek pri ljudstvu
najboljša nedeljska šola. Kmalu pri svojem prihodu na Bizeljsko
jo je ustanovil. Vsako nedeljo, od 1—2. ure popoldne je poučeval

137

v svoji sobi otroke iz okolice, katere je k pouku prijazno povabil.
Začetkoma so samo čitali, pozneje so poskušali tudi pisati in računati.
Mnogo jih je bilo; celd odrastli hlapci in dekle so prosili za sprejem.
Tako marljivo so prihajali, da je bila soba kmalu pretesna. Moral
jih je deliti. Večje je vzel v drugi oddelek ter jih poučeval od 9.
do 10. ure, pred poznim opravilom. Iz njegovih zapisnikov je raz¬
vidno, da jih je imel pri svojem odhodu z Bizeljskega v prvem od¬
delku 45, v drugem pa 30; več jih sprejeti ni mogel. V Novi cerkvi
je začeto delo nadaljeval, samo da je imel mnogo več učencev;
kakor zapisnik pravi: 130 otrok, 8 do 18 let starih.

Nedeljske šole so bile prava dobrota za narod. Otrok je prosti
čas dobro porabil. Ne da bi okrog cerkve ali po cestah ob nedeljah
postopal, je šel v šolo, da bi se česa učil, ali če je že kaj vedel, da
bi ponavljal in razširil svoje znanje. Posebno za odrastlo mladino,
katero čaka v prostih urah marsikaka nevarnost in zapeljivost, so
bile nedeljske šole kakor nalašč ustvarjene.

Osnovane so bile povsem na narodni podlagi. Slomšek se je
posluževal samo materinščine, tega najizdatnejšega, ker jedino narav¬
nega sredstva pri pouku. Strokovnjaki trdijo, da se je v takih šolah
v 10 letih za občno omiko več storilo in doseglo, kakor v neumestnih
ponemčevalnih zavodih v 50 letih.

Izmed vseh takratnih šol so bile nedeljske gotovo najboljše,
svojemu namenu najbolj prikladne. Učilo se sicer ni Bog ve koliko,
a vse, v čemur se je poučevalo, je bilo za mladino silno koristno.
V nekaterih krajih, kjer je bila pod vodstvom učiteljevim javna šola,
so zraven še vendar nedeljsko uvedli. Ko so otroci iz prve izstopili,
so zahajali ob nedeljah v drugo, da ne bi pozabili pridobljenih naukov.

Kdo ne bo priznal, da je bilo tako ravnanje dobro in potrebno?
Povsod je vladal med učiteljem in med duhovščino lep mir, gotovo
poroštvo dobrega uspeha. V nedeljski šoli sta poučevala navadno
kaplan in učitelj, včasi je še prišel župnik nadzorovat. V medsebojni
ljubezni so podpirali drug drugega, mladini dajali vzvišen vzgled in
s poukom ljudstvu neizmerno hasnili. Odkritosrčna ljubezen in
nerazdružljiva jedinost med učiteljstvom in duhovščino je
zlata vredna; nikjer drugje ni tako potrebna, kakor pri
Pouku. Ona je dobre odgoje blažen začetek in srečen konec. Brez nje
J e  pouk podoben viharju, ki polomi cvetlice in celd drevje podere.

Slomšek pa ni le sam delal v šoli in za šolo, temveč je tudi
dru ge navduševal k plemenitemu in zaslužnemu opravilu. Svojim
stanovskim tovarišem je z navdušeno besedo priporočal šole snovati,
Posebno pa nedeljskih šol nikjer ne opuščati. Kot spiritual v Celovcu
Je bogoslovce prosil in rotil, naj te svete naloge nikar ne pozabijo v
bodočih svojih službah. Nasledek je bil, da so bili vsi marljivi kaplani
^ztrajni učitelji; nedelje so bile dnevi veselega pouka v šoli in v cerkvi.

" nepopisno radostjo so kmetje skoro povsod svoje otroke v ne¬
vske šole pošiljali; kmalu ni bilo več hiše, v kateri ne bi nihče
?'tati ali pisati znal, kakoršnih je prej bilo na stotine. V celjski okolici
k zahajalo nad 200 mladeničev in deklet iz okolice in deloma tudi
12  mesta v nedeljsko šolo, po nekaterih krajih primeroma še več.

138

Pouk v takih šolah je bil, posebno začetkoma, zelč težaven;
zakaj nekaj jim je manjkalo. Složnosti in jednotnega načrta v po¬
učevanju. v  Dobrih knjig, po kojih bi se kaplani in učitelji naj ravnali,
ni bilo. Če pa vsak po drugem kopitu šiva, ne bo dobrega blaga.
Slomšekova modra glava je to takoj opazila. Hajdi, treba je knjige
za šolo pisati. Urno in srčno se loti dela.

Do njegove dobe so rabili navadno neko knjigo, ki je v Celju
1. 1817. izšla od neznanega pisatelja pod naslovom: „Nauk za ljudi“.
A bila je slaba, za rabo pretežavna.

Slomšek je hotel drugo, boljšo izdati. Postal je šolski pisatelj.
V tem oziru je na odgojeslovnem polju največ storil; tukaj je svoje
vrline pokazal v najsijajnejšem svitu. Nikdo ga ni prekosil. Kdo
mu ne bi slave pel?

Pred vsem je bila krvava potreba, spisati kak navod za nedeljske
šole. 1  15 let je Slomšek o njem premišljeval, ugibal, kaj in kako
bi bilo pisati. Slednjič je našel načrt, hitro ga je izvedel, objavil je
prekrasno knjigo: „Blaže in Nežica v nedeljski šoli“. 2

To je Slomšekovo najbolj premišljeno, najbolj modro delo.
Brez dvoma se sme imenovati „krona Slomšekovega pisatelje¬
vanj a“. Skoda, da ga dandanes narod skoro samo po imenu pozna.
To je tako izvirna, neizmerno zanimiva knjiga, da se ji ni mogoče
dovolj načuditi. Druga slovstva nimajo nič boljšega, niti jednakega
ne. Predragocen biser je slovenske književnosti.

Vzemimo jo v roke! Kakšna vsebina je?

Uvod se glasi:

Čuješ, preljubi moj!

Boš bral, kar sta se Blaže in Nežica v šoli učila, naj se tudi
tebe nauk prime. Beri, štej in poskušaj; koliko toliko se bo prijelo,
in veselilo te bo, tudi kaj znati.

Hočeš ti druge učiti in bolj moder biti, kot skrbni učitelj m
pridni gospod kaplan, ki sta v šoli učila, ti ne branim. Uči kakor
rad; naj le dobro seme na dobro zemljo pade, imej si v roki sevko
ali sevavnik.

Pri setvi mora solnce sijati, da se da lepo orati; tudi pi'
nauku bodi vesel — dobre volje, kar je prav. Povedal sem h

1  Med knjigami rajnega dekana J. Šribarja v Skalah pri Šoštanju sem našel
delce z naslovom: ,,Navod sa nedelfke shole. Kako je potreba uzhiti? 1830.
Gradzi. Natifk ino papir od bajkama." 8°. Strani 72. — Te knjige po knjifP'
piših nikjer nisem zasledil. Vsebina je preprosta: Kratek navod, abecedni*
podoben, z vzgledi za čitanje, pisanje in računstvo. Na zadnjih 15 straneh J
nekaj beril, pripovestij in dvoje pisem. Čigava je knjiga? Po slogu v P rl P'
vestih smelo trdim, da je Slomšekovo delo; po tem takem je to njegova pr'
šolska knjiga. Tudi ne dvomim, da je to tisti „Navod“, ki ga Slomšek v
žetu in Nežici" na 3. strani omenja. Govoril sem s tremi učenci nedeljske s

v Celju; rekli so, da so tisti Navod" vsi pripisovali Slomšeku. ..a

2  BLASHE INO NESHIZA V NEDELSKI SHOLI. UZHITELAM PT.
UZHENZAM SA POKUSHNO SPISAL ANTON SLOMSHEK, VOSENISH*
FAJMOSHTER. V ZELI. 1842. NA PRODAJ V NEMSHKIH SHOLAH. - *'
Stranij XX + 292. Pridejanih je še pet listov s podobami (pismenke v kamn
rezu, solnčne izpreminjave, več rastlinskih vrst in stekel pes).

139

torej mnogotero za smeh. Naj tudi setvo pohleven dežek pomoči,
se bo hitro ozelenela. Rodoviten dež na razložen nauk so solze
iz ginjenega srca. Mislim, da bi te tudi vmes posilile.

Je tebi-preveč, kar se v bukvicah uči, izogni se; — je pre¬
malo, pa dodaj. Veš, da po svetu vse tehtnice jednako ne vlečejo,
tudi vse ure ravno ne tečejo; vsakemu vse po glavi biti ne more.
Naj tebi nauk dopade, reci: Bodi Bog hvaljen! ako ne, pa ti po¬
pravi, in bom jaz Boga zahvalil. K večji božji časti — naši predragi
mladini pa v zveličanje naj se vse zgodi. — To želi prijatelj tvoj

A.ntoix Slomšek,
Vuzeniški župnik.

Potčm sledi mična povest, ki naj vzbudi veselje do šole in ob
jednem kaže veliko korist, ki jo obrodi šola. Tak6-le se glasi:

Dobro za mlade ljudi, ki se v šoli kaj prida izučijo.

V Loki na Dolenjskem je bilo kmetov pet, pa dva kočljarja. Za
Loko na Bistrici je bil Mlakarjev mlin. Nad mlinom je stala zidar¬
jeva bajta, ki mu je bilo Tomaž ime. Njegovemu očetu Matevžu je
svoje dni povodenj mlin odnesla. Siromak ga ni imel za čim po¬
staviti: selo bogatemu Mlakarju proda, bajtico pa Tomažu, svojemu
sinu, zapusti; zatč mu Mlinarič pravijo. Izučil se je po leti zidariti,
po zimi pa stole, mize, omare in take ropotije delati. Prav radi
so ga imeli.

Tomaž se oženi po Anico, Mlakarjevo deklo. Bogata ni bila,
Pa pridna, razumna in poštena. Dvanajst let sta že v zakonu. Bog
jima je dal dvoje otrok. Blaže je bil ravno v jednajstem, Nežika pa
v desetem letu. Ker premoženja ni bilo, sta ju toliko bolj skrbno učila
Logu služiti, pridno delati in se greha varovati. To je pravo blago!

Na Tomaževo, neko sredo večer, ženeta Blaže in Nežica na
vodo, gredč pa materi vode izpod mlina nosita. Nekaj šolarjev mimo
prihiti, med njimi Lojze, Ramenskega gospoda sin. Dekline gredč
pohlevno ^vojo pot, dečki pa naglo na led planejo ter po stezki
drskajo. Ko bi trenil, se led vdere. Lojze v vodo pade, ki ga ravno
na žleb nese. Tovariši bežijo. Blaže vidi in hitro vodo zapre, Nežika
Pa po očeta leti. Mlinsko kolo ravno Lojzeta prime in zastoji, ker
''°de ni imelo. Mlinarič pridirjajo, mladenčeta izpod kolesa potegnejo,
ki ni več dihal. Voda od njega teče. Vaščani na krič priletijo in
kočejo sirotče na glavo postaviti. „Nikarte!“ zavpije Florijanova
°arica. ,.Ravno preteklo nedeljo smo slišali v šoli, utopljenih ne na
Slavo postavljati. Le v bajto ga zanesimo, pa varno na klop položimo.
Lepo varno ga na trebuh denimo. Mlinarička, čedno mu ledeno obleko
slecite, jaz mu bom glavo nekoliko k zemlji nagnila, pa čelo po¬
mignila, naj se voda iz njega izcedi. Zdaj pa v postelj z njim. Le
Klalo mu glavico podložite. Oterite ga prav dobro in pa suknine
^grejte. Dajte mi cev, bom skoz nos v njega pihala, pa moram
drugo nosnico zatisniti. Možje, prav zvesto mu srčno jamico, pa
Podplate s krtačo terite; tudi po vsem životu ga s toplim suknom
dr gnite. Bom poskusila mu skoz usta zdrave sape vpihati. Primi

140

ga nekdo čedno za nos! . . . Hvala Bogu, še živi. Le pridno delajte;
že se žilice mesijo! Zdi se mi, da rahlo diha?“. .. Lojzeta ravno
toplo odeneje, ki zopet živi, ko zdravnik iz Kamnika prisopejo, bol-
nička oskrbet. Barico pohvalijo, da je vaščanom tako modro sve¬
tovala. „Neumni ljudje iz jedne nesreče dve naredijo, ako modrega
človeka blizu ni. Predlanskim so v Vrbnem otroka iz vode potegnili.
Hitro ga dva za noge zgrabita in na glavo trčita. Kašta v njem
pokne — po njem je bilo. — Kako dobro za mlade ljudi, ki se v
šoli kaj prida izučijo!“

Blažeta in Nežico je bila Florijanova Bariča ob nedeljah brati
naučila; a drugega še nista ničesar znala. V nedeljo popoldne sta
stala ob postelji, v kateri je ležal Lojzek; delala sta mu kratek čas;
Blaže mu bere nekaj počasi iz bukev. Po večernicah pridejo gospod
kaplan Lojzeka obiskat. Ko vidijo, da ima Blaže bukvice, ga vprašajo,
če hodi v šolo. „Ne utegneva,“ odgovori Nežica. „Po zimi pomagam
jaz mami, Blaže pa ateju. Po leti paseva vaško živino, da si obleko
zasluživa. 14  — „Prav tako, 44  rečejo gospod kaplan, „škoda bi pa
vaju vendar bilo, da bi se bolj ne izučila. Cesar se v mladosti izučiš,
si za starost oskrbiš. Ob nedeljah nimata kaj zamuditi. O božiču
lahko med drugošolce vstopita. Vaju hočem v šolo. 44  Ko pridejo
stariši v hišo in z njimi Lojzetov oče, Kamenski gospod, začnejo
gospod kaplan: „Mlinariča, dajta Blažeta in Nežico v nedeljsko šolo! 1 '
— „Pač, pač, 44  prigovarjajo grajski gospod, „iz pridnih otrok še kdaj
kaj bo. Od nog do glave ju bom oblekel, pa jima vsega omislil,
česar za šolo potrebujeta. Bi vajinih otrok ne bilo, ne bilo bi tudi
mojega Lojzeta več. Bog daj srečo! V šolo pojdeta! 44

Oče Mlinarič je bil nepopisno vesel. Ko pride željno pričako¬
vana nedelja prvega šolskega obiska, reče Blažetu in Nežici modro:
„V šolo bosta hodila, ne, da bi se grdih rečij naučila. Kaj pomaga
veliko znati, pa se slabo zadržati, glave prebrisane, srca pa grdega
biti; znati pisati in brati, vsakemu odgovor dati, moliti pa ne! Ako
bi kdaj od vaju kaj takega učakal, stopiti bi vama v šolo ne dal. 44

Ko prideta prvič v šolo, jima gospod učitelj prostor-odkažejo,
potčm pridejo v šolo gospod kaplan ter učence in učenke prelepo
nagovorijo s sledečimi zlatimi nauki:

„V šolo hoditi, med poštene šolarje zapisani biti, je velika sreča
in čast. Hočete pridni šolarji biti, posebno trojno dolžnost na skrbi
imejte: Bogu prav lepo služiti — Se pridno učiti — Stariše
in predstojnike lepo ubogati! Kdor teh dolžnostij ne dopolni)
šole vreden ni in bo odvržen. Vrh tega vam je vedeti dvanajst posta'
za nedeljsko šolo:

1. Vsako jutro in vsak večer molitvico opraviti ali na paffl e
ali iz bukvic.

2. Vsako mlado nedeljo, vsaj vsake kvatre k izpovedi in k
sv. obhajilu iti.

3. Pri svetem opravilu ste dolžni v cerkvi peti, ako se poje,
ne, iz molitvenih bukvic ali rožni venec moliti. Brez pridige ne ostat 1 )
in če le mogoče, tudi krščanski nauk slišati.

4. Ob nedeljah in praznikih ne postopati, ne z drugim spolo®

141

nespodobno govoriti. Kadar utegnete, se za šolo učite, prvošolcem
kaj več dobrega storite.

5. Na božje pote ali po cerkvanju (shodih) nobeden ne sme,
razen da mene ali gospoda učitelja poprosi. Kdor v šolo ne pride,
mora prihodnjo nedeljo povedati, zakaj ga ni bilo.

6- Ob delavnikih pridno delati in se s šolskimi rečmi ne muditi.
Besedovati, prazne izgovore iskati je prepovedano.

7. V šolo ali iz šole mladeniči z mladeniči, deklice z deklicami
pametno naj hodijo. Samo brat in sestra slobodno skupaj gresta.
Noreti po poti je prepovedano.

8. Po poti se ne mudite, v krčmo ne hodite, na ples ali raj še
gledati ne.

9. Mladeničem je prepovedano tobak kaditi, lule tudi v roke
jemati ne. Dekleta ne smejo prstanov jemati, ne dajati. Oblačite se
čedno, le po svojem stanu.

10. Prepovedano je, grde pesni peti, nesramno govoriti. Po noči
okoli laziti, oglariti, vasovati, ukati Bog obvaruj! Vsaka noč ima
svojo moč.

11. Vsi šolarji in šolarice so si kakor bratje in sestre; za po¬
štenje drug drugemu so dolžni skrbeti, greha varovati in ljubeznivo
posvariti.

12. Ako se kaj hudobnega zgodi in zve, je dolžnost pred šolo
gospodu kaplanu po resnici povedati, za pričo pa jednega ali jedno
iz tiste vasi vzeti. Kdor priden ni, da kaj nespodobnega stori, bo
odvržen. Tudi tovariš in tovaršica, ki hudobne zakriva, v šoli ne bo.
Sola mora poštena biti.

Preljubi vi, zaupam vas vse nedolžne in poštene. Ohranite svojo
nedolžnost in poštenje. Brez poštenja bi bili cvetlice brez žlahtnega
duha. Greh je mladine dušni smrad. Rastite kakor Jezus, ne le na
starosti, temveč tudi na modrosti in ljubeznivosti pri Bogu in pri
ljudeh. Vse vas bo rado i m elo.

Poglejte, Ramenski žlahtnik so vam tablic in pa krede kupili,
paj bi se vi, ki ste se branja že gladko lotili, tudi po malem pisanja
m računstva za potrebo privadili. Skrbno torej pazite, kar vam bodo
gospod učitelj pokazali."

Gospod učitelj vsakemu črno tablico, pa krhelj krede podajo, se
k veliki črni tabli vstopijo, rekoč: „Lepa reč je pisati ■— papir po
kurje razpraskati pa ni lepo. S kredo poprej na tablice poskusite.
Vsak primi svoj krhelj s tremi prsti desnice. Z levo svojo tablico
s Podaj poprimi, da se ne premika." Potčm poskusijo. Najprej delajo
samo črte, riže, ravne in sloke; iz njih nastanejo posamezne črke: i,
u > n, m, r, v v, o, a. Iz posameznih pismenk poskusijo besede: in, ni,
u m, vir. Šolarji poskusijo, kakor so jim učitelj pokazali. Marsika¬
teremu roka spodrkne in grdo kavko naredi, pa jo tudi nagloma
obriše in popravi. Vse tiho dela — kar začne k drugemu opravilu
toniti. Poshranijo tablice in kredo v šolsko omarico, za odhodno pa
Vs i skupaj zapojč od neveste Jezusove, katere so se lani naučili."

Tako sta bila Blaže in Nežica prvič v nedeljski šoli.

S tem smo videli, kako vpelje Slomšek po svoji neprimerljivi

142

knjigi „Blaže in Nežica“ svoja ljubljenca v šolo. To je mojstrsko
zložen uvod, lepšega in primernejšega si niti misliti ne moremo.
Kmetskemu preprostemu ljudstvu ni mogoče bolj razumno in mikavno
povedati, kako koristna je šola, kakor z ono ganljivo pripovestjo o
Lojzekovi nesreči in o njegovem ozdravljenju vsled modrosti Florijanove
Bariče. Grozne smrti je Bariča grajščakovo dete otela, ker se je
ravno v šoli naučila, kako je treba z utopljenci ravnati. Kdo torej
ne bi rad hodil v šolo, da bi se česa koristnega naučil. Kdor kaj
vč, zna srečo najti in nesrečo previdno odvrniti.

Iz le-tega odlomka pa tudi vidimo, kako čudno modra sta bila
kaplan in učitelj v šoli. Lepših naukov, kakor je onih 12 omenjenih,
za nedeljske šolarje (kmetske mladeniče in deklice, tudi že bolj od-
rastle) nikjer ne najdemo. Niso-li zlate resnice tudi za današnje
šolarje? Na pamet naj se jih učijo! Posebno se nam dopade, da je
pouk v šoli tako tesno zvezan z božjo službo, katere se ob nedeljah
itak mladina udeležuje; v šoli si bistri um, v cerkvi blaži pa srce,
— to je vzor prave odgoje. Take nedelje so pravi blagoslov za
mladino. Komur se tudi ne bi dopadlo skupno postopanje in med¬
sebojno podpiranje v šoli med učiteljem in kaplanom? Otroci tu
vidijo posvetno in duhovsko gospodo v lepi slogi, spoštujejo to in
ono — tako se goji prava krščanska pokorščina do gosposke,
zvezana s potrebnim strahom in oblažena z otročjo ljubeznijo.
Otrokom se mora dopasti, da vidijo duhovnika in učitelja tako
složno, v bratski ljubavi delovati. Oba poklica se jim zdita vzvišena
in sveta, od obeh pričakujejo lepih naukov, zat6 pa oba srčno ljubijo.
Slomšek je apostol prave ljubezni in prepotrebne sloge med
duhovščino in učiteljstvom, ki obema toliko, toliko koristi!
Daj Bog, da bi povsod bujno cvetla ter obrodila tisočer sad!

Kaplan in učitelj v „Blažetu in Nežici‘ £  sta vzgled dobrih od-
gojiteljev. Nadaljnja vsebina prekrasne knjige nam to kaže. Z vsem,
kar pač nedeljski šolarji potrebujejo, jih seznanita. 52 nedelj ima
leto, 52 je tudi poglavij v knjigi, ki razpravljajo pouk vsake nedelje,
počenši z nedeljo po vseh svetnikih. Ni važnejše stvari, o kateri
učenci ne bi izpodbudnega pouka slišali, ne v suhoparnem razlaganju,
temveč v temeljitem nazornem vzgledu iz življenja. Kaplan ali p a
učitelj povedo kakšno zanimivo prigodbo, iz tiste izvajajo nauk in jo
lepo kot uvod k vajam v pisanju in računstvu uporabijo.

Poglejmo si postavim tvarino 12. nedelje. Taka-le je:

XII. Snaga, lepa draga reč.

Nekaj za dekleta.

Prvo postno nedeljo je večji del šolarjev že znalo svoje i® e
podpisati, tudi dan postaviti, kdaj je pisano. „Ne bo se vam potreba
pri gosposki podkrižati — so gospod učitelj dejali — kadar boste
na pričo pozvani. Danes vam bom povedal, kako se besede pr aV
pišejo, ali kaj je slovenski pravopis. (Sledijo pravila, kdaj se pi se
z veliko črko, in da je treba v slovenščini pisati, kakor se bere, ne
kakor se po nekaterih krajih grdo zavija). Med pisanjem gosp 0 " 1
kaplan v šolo pridejo in pohvalijo šolarje, rekoč: „Po vsej pravici

143

čedno pišete, pa vam povem, da bi ne bilo prav, lepo pisati, pri do¬
mačiji pa vse nesnažno imeti, in če bi dekleta rajši za per6 prijela,
kakor za metlo. Danes bom posebno dekletom jedno povedal.

Ko sem dijak iz šol črez hribe domu hodil, pridem v neko bajto,
blizu Nemškega. Vsa vkajena dimnica je bila, črna in temna ko noč.
V jednem kotu so prasci jedli, v drugem so kure zobale. Dvoje otrok
na ognjišču sedi in muha, ker gospodinja kosilo kuha. Bilo je okoli
devetih zjutraj; lačen sem že bil in rad bi za kosilce prosil, kar mi go¬
spodinja reče, na kosilo počakati; pa kaj da se mi začne gabiti, ko
njo pogledam. Bila je vsa umazana in kuštrava; otroci marogasti,
muh po hiši vse živo. Ko je bilo vse pripravljeno, večje dekle go¬
spodarja in družino k mizi pokliče. Tudi mene prisilijo, da z njimi
zajmem; pa ni se mi veliko ljubilo, ker sem videl, kako so žlice na¬
mesto v usta — le pod mizo metali. Zdaj hlapec grila zajme in se

začne glasno kregati. Gospodinja skledo šterklavke popade, jo v
pomije vrže in bulanke (štruklje) na mizo postavi. Prav željno vsi
po njih sežejo; pa meni so jele hitro sline lezti, ko je gospodar prač
dolg las iz bule potegnil in pred gospodinjo položil.

Takih nezgod je po svetu veliko, kjer so ženske nesnažne.
Predno črez hišni prag stopim, lahko vem, kaj ženske veljajo. Po
nekaterih izbah je toliko smetij in kurnikov, da se pošten človek
vsesti ne more; pa vendar zanemarnih krščene ni sram, kakor če
svatje pridejo in hiše pometene ne najdejo. Postelje so veliko grše,

kakor gnezdo v svinjaku. Stenic, grilov in takega mrčesa je toliko,

da bi tujega človeka ujedle, ako bi v kaki čumnati prenočil. Prtiči,
krušence, če jih imajo, so grši od kuhinjske cunje. Ni se torej čuditi,
da pri taki hiši 7 let garje imajo in otroci vsi krastavi, bledi ko smrt,
okoli lazijo. Vse drugače je, kjer so skrbne gospodinje in snažne
dekle. Take hočete tudi ve biti, kaj ne?

Nauki za domačo snažnost.

1. Kuretine, svinj in druge živine v hiši ne redi; tudi v kuhinjo
ali pred prag nje ne vaditi.

2. Prebivalnica za ljudi naj bo snažna, lepo svetla. Po Hrvatskem
imajo svoje lesene kuče vse čedno zametane in bele, kakor bi zidane
bile. Vsake svetke jih pridne devojke in skrbne žene lepo zamažejo
in pobelijo. Z veseljem se v take bajtice gre.

3. Kjer pri hiši grile in stenice imajo že od starega, se mora
mrčes pogoje pokončati, postelje in klopi popariti. Po malem se vse
odpravi.

4. Vsako soboto pridne ženske mize in klopi umijejo, okna in
stole očedijo, da je vse belo ko pražnja ruta.

5. Dobre gospodinje oskrbijo domačim po dvoje srajc za pre¬
obleko ter jih privadijo vsako nedeljo v jutro preobleči se, posebno
otroke, kateri se lahko umažejo.

6. Vsakega meseca se prtiči, plahte ali rjuhe iz postelje poberejo
ln  v pranje denejo. Skrbeti je pa, da je dvoje rjuh po perilu k redu,
a ko bi kdo tuj prišel, da se mu pogrne. Brez plahte še berača na
slami ne pusti. Zat6 po zimi bolj zgodaj vstani in predi, da si do-

144

mačega platna pripraviš; to je gospodinje prvo blago. Starega, po¬
nošenega oblačila, postelj, suknine in take robe po mestih ne kupuj.

7. Brez vse postelje po goli klopi valjati, ali po trdi peči pariti
se, dobra gospodinja svojim ne dd. Iz hostnega maha, ki se med
gospojnicama nabere, očedi in v senci posuši, se napravijo postelje,
na katerih se po gosposko spi.

8. Vsako jutro ženske postelj popravijo, čedno pogrnejo, hišo
pred kosilcem pometejo, prah z mize, klopi in stolov pobrišejo ter
vsako stvar v kraj postavijo, da vsakdor, ki k hiši pride, lahko spozna,
da so ženske kaj vredne.

9. Po obedu skled, okrožnikov, piskrov in žlic obrzdanih ne
puščati, muham pašo, ampak brez odlogov posodo pomiti ter jo v
sklednike in žličnike pospraviti.

10. Hišne priprave ne pusti po prebivalnici križem ležati; vsako
reč se navadi na svoj kraj dejati, da ti na poti ne bo.

Pa tudi same sebe ne pozabijo čedne ženske. Ne hodijo raz¬
galjene, ne razkodrane, gredo poslednje spat in morajo prve vstati,
da se jim ni vpričo moških umivati in opletati. Svetlih uhanov nobena
pametna kmetiška ne nosi. Nesnažna ženska pri hiši, še tako bogata,
nič ne velja. „Nič pa lepšega ni, sv. Duh govori, kakor čedna duša.
Kar je svetlo solnce na svetlem nebu celemu svetu, je dobra ženska
svoji hiši — svetla luč in zlati steber.“ Po resnici ljudje pravijo:
Gospodinja hiši tri ogle drži.

Take, moje deklice, morate ve biti, se snage iz mladega učiti,
na vse povančati, kar vidite.

Tudi vam, mladeniči, moram povedati, da vse po vašem ni prav.
Grdo vam je, če se po klopeh valjate ali s peči zijala prodajate,
sosebno po zimi. Pridno moštvo nikoli brez dela ni; ako drugega
ne ve, iz slame pletarje dela. Grdo je tudi možakom, ki svoje lule
trebijo in smrdljivi pepel po hiši trosijo. Za hišno snago skrbeti, je
tudi moških dolžnost.

1. Umiti se morate, kadarkoli ste blatni in umazani, posebno
kadar od dela k mizi greste. Vsak večer si zobe iztrebite in usta
izplahnite.

2. Počesati se je večkrat treba, pa ne na mizo ali na okna, temveč
na kak širok papir. Se vpričo ljudij obirati, je po cigansko.

3. Nohtov ne grizti, ampak porezati, kakor hitro začnč črneti.
To se v kakem kotu s škarjami zgodi.

4. Kateremu moška brada raste, naj se vsaj vsako soboto obrije,
in kadar v cerkev ali h kaki gospodi gre.

5. Moških skrb naj bo, da se po prebivalnici hitro popravi, kar
se potere.

6.  Gnojna jama se pred hišni prag ne sme napravljati, ampak
za hlev v kak senčni kraj; gnojnica je zdravju škodljiva, in kjer je
smrad, ne gre pošten človek blizu rad. Pa tudi tnalo ali kraj za
drva se mora pridno pospravljati in večkrat poravnati.

7. Oblačilo moškega spola naj bo čedno, obutal osnažena, naj
že bodo škornji ali črevlji, opanke ali cokle. Raztrgani hodijo lenuhi,
okrpani tudi pošteni možje; le potepuhom palec iz škornja gleda. Od pre'

145

košatih čamrov rada glava boli — od nove šege pa oči, ako ni pa¬
metna. Zato nam sv. Pavel priporoča: „Moji bratje, karkoli je res¬
ničnega, poštenega, pravičnega, svetega, ljubeznivega, dobrega imena,
ali čednostnega, ali hvalevrednega, to si prizadenite!“ —

Tak je bil pouk XII. nedelje. Ali ni primeren, lep in zdrav?
Česa e treba kmetskemu ljudstvu bolj priporočati po marsikaterih
krajih, kakor ravno snage, ki se mnogokrat strašno pogreša. Na
jednak način gospod kaplan in učitelj v nedeljski šoli vse potrebe
kmetskega ljudstva razlagata tako preprosto, a vendar določno, da
je jako prijetno njune pogovore čitati, kako veselo je še le moralo
biti jih poslušati!

Blaže in Nežica sta se pridno učila; ko šolo zapustita, sta šla
v službo. Blaže se je mizarstva učil, potem pa odšel v Milan na Laško,
kjer je imel veliko dobrega zaslužka, ker je bil vedno priden in pošten.
Nežica je bila pestema na Hojski grajščini; kmalu se je gospodi toliko
priljubila, da so jo za grajsko hčer vzeli in s homskim oskrbnikom
omožili. Tudi Blaže je prišel domu in je vzel hčer svojega nekdanjega
mojstra, kojega lepo posestvo je dobil s svojo deviško nevesto za
doto. „Bodi Bogu hvala za vse, posebno pa za nauk, ki smo ga v
mladih letih imeli. Bolje so nas stariši in učitelji z naukom oskrbeli,
kakor bi nam bili tisoče zapustili. Zdaj poskušamo, kar smo svoje
dni brali: Cesar se v mladosti naučiš, s tem se za starost
oskrbiš! Pa ni zadosti učena in prebrisana glava — reče Blaže —
sreča prava hoče tudi pošteno srce imeti." — „Sem bil mlad in sem
se postaral, veli pobožni David, pa nisem videl poštenega zapušče¬
nega, ne njegovih otrok kruha prositi."-

S tem konča prezanimiva knjiga. „Svobodno se sme imenovati
Prva slovenska praktična metodika ali navod v pisanju, številjenju,
prirodoznanstvu itd., kajti učitelj najde v njej sama izkušena navodila
z; i poučevanje .« 1  — ,,Kar imenovani knjigi čisto posebno vzgojeslovno
vrednost podeli, je prvič razdelitev šolske tvarine in vzbujanje
občnega zanimanja, drugič pa način poučevanja. V le-tem
dvojnem oziru se kaže posebno Slomšekova pedagoška spretnost,
bnov, katero razpravlja, ni v panoge različnih ved razdeljena, kakor
jo običajno v šolah. Ne poučuje po določeni razdelitvi ur, vsled koje
s e mora vsak predmet v gotovih urah poučevati, temveč vsak predmet
se takrat razlaga, kadar ga je po kaki notranji zvezi najlaže razumeti.
^  posamezna prednašanja so merodajni dogodki letnega časa in
cerkvenih praznikov, kakor tudi z njimi združeni opravki in običaji
Pri ljudstvu. S posebno bistroumnostjo je vedel pisatelj izvenredne
d°godljaje in slučaje v občini uporabiti, da je z njimi spojil svoj pouk.
•va. tak način se kaže učna tvarina v čudapolni jednoti. Vsa učna
Larina je tesno zvezana celota, in misel, ki vse združujejo pripovest
0  Hlažetu in Nežici, ki hodita v nedeljsko šolo. Priznati moramo,
da  se je zanimanje za učno tvarino silno oživilo in povzdignilo, ker
? e  je ista naslanjala na dogodke, ki so se ravno dovršili, o katerih
]e  vse govorilo, kateri so duhove razburjali. To je glavni pogoj za

1  Jamšek, Šolske drobtinice, str. 50.

■A. M. Slomšek. 10

146

gotov uspeh . . . Menda se je le redkokdaj kateremu učitelju posrečilo,
v svoj slog toliko gorkote in nazornosti vliti, kakor je Slomšek v tej
knjigi storil. Jezik je preprost in čist, v izrazih, v rabi primer in
prispodob se tesno naslanja na ljudsko govorico, a je vendar vzvišen
nad vsakdanje narečje, sem ter tja nosi znak pesniške oblike. Gledč
na način pri pouku, posebno pa v jezikovnem oziru se imamo
mi vsi učitelji še mnogo učiti od Slomšeka. ai

Tako sodijo strokovnjaki pedagogi o Slomšeku, kakoršen
se kaže v divni knjigi „Blaže in Nežica“. Taka in tolika pohvala
nam predočuje njeno neprecenljivo vrednost v najsijajnejšem svitu.
V slovenskem slovstvu si je priborila tako odlično mesto, da smelo
tekmuje z vsako knjigo, karkoli jih je izšlo v naši ljubi materinščini.
Brez dvoma bo svojo neomejeno slavo vedno ohranila, kakor si jo je
takoj pridobila, ko je romala iz tiskarne med svet. Z velikim navdu¬
šenjem jo je narod sprejel. 4000 izvodov prve izdaje je bilo tekom
nekaterih mesecev razprodanih, 80 izvodov so naročili celo v Moskvi.
Škof Kutnar je izdajatelju pisal: 1 2  „Bog vam povrni Vaš trud in Vašo
požrtvovalnost, s katero ste to prekrasno knjigo spisali. Tako lepega
berila v slovenskem jeziku še nisem nikdar čital. Ljudstvo Vam bo
gotovo v vek hvaležno . ..“ Kmalu je moral iziti drugi in tretji natis.
Kardinal Sehvvarzenberg v Pragi jo je dal prevesti v češčino. A ne
le lepa, temveč tudi prekoristna in plodonosna se mora imenovati Ja
knjiga. Po njej se je na tisoče Slovencev čitati in pisati naučilo;
bila je za narodni razvoj pravi blagoslov. Ob nedeljah in praznikih
ter ob zimskih večerih jo je ljudstvo željno čitalo; kakor božjo
besedo je poslušalo zlate, prelepe nauke iz nje.

Kdo bi mogel Slomšeka dovolj zahvaliti, da jo je podelil slo¬
venskemu narodu!

Vendar samo nedeljske šole — in naj bodo še tako odlične
narodni izobrazbi ne morejo zadostovati. So samo njen 'skromni in
ponižni začetek. Pouk pri mladini je treba dandanes zdatno razširiti,
več ko mladina dobrega in poštenega ve, boljše je. V ta namen se
stavijo šole. A ljudstvo se začetkoma za redne šole ni posebno ogrevalo,
včasi jim je bilo naravnost nasprotno; reklo je, da so predrage, in
da mladina preveč časa izgubi; pomislilo pa ni, da so lepi nauki vec
vredni, kakor kupi zlata. Državna in deželna oblast je zaradi tega
imela posla in sitnosti dovolj, da je v nekaterih krajih ustanovila
ljudske šole v današnjem pomenu; imenovali se jih trivijalne šole.
Toda bilo jih je primeroma zelč malo. Slomšek je ta nedostatek
opazil; hotel ga je odstraniti. Kaj je storil? Začel je duhovnikom
nujno prigovarjati, naj izkušajo ustanavljati takozvane občinske
šole. Posamezne, večje občine naj prostovoljno, na lastne stroške,
postavijo šolo, katero naj tudi same vzdržujejo. Kako so se tak®
občinske šole razvile v štajerskem oddelku lavantinske škofije, ,n
kakšne razmere so bile na njih, razvidimo jasno iz zanimivega pis® a »
katero je Slomšek 1. 1850. pisal naučnemu ministru Leonu Thunu-

1  Schreiner v Frischevi knjigi, str. 84., 86.)

2  Pismo iz Slomšekove zapuščine v kap. arhivu. v  -g e

8  Pismo v izvirniku je v ministerskem arhivu na Dunaju. Lendovšek P -

147

V njem pravi med drugim: .. Za štajerski oddelek lavantinske ško¬

fije je bilo v nadzorniškem poročilu za leto 1849. pod skupino »za¬
sebne in ljudske šole« takih 18 izkazanih. Med temi so 3, na lcojih po-
svetnjaki poučujejo, na drugih 15 oskrbujejo pouk prostovoljno duhov¬
niki dotičnih krajev. Trije posvetni učitelji so cerkovniki, ki so pa
ob jednem usposobljeni za učiteljevanje ter so dobili dovoljenje od
okrajnih nadzornikov v imenu škofijskega konzistorija, potem ko so
bili od cerkvenega predstojništva sprejeti, kakor drugi cerkovniki.
Njih plača so cerkovniški dohodki, pomnožena s prostovoljnimi do¬
neski hvaležnih starišev. Stojijo pod istim nadzorstvom, kakor drugi
učitelji; njih šole se kakor druge nadzorujejo, in od njih se zahtevajo
ravno tiste izkušnje. Le-te šole se imenujejo občinske šole v raz¬
loček od ustanovljenih trivijalnih šol, ker niso v zvezi z všolanjem;
kurjavo in stroške za oskrbovanje šolskih prostorov plačuje prosto¬
voljno občina, česar ni treba s silo doseči, kakor na ustanovljenih
šolah. Take občinske šole, kakor tudi šole, katere duhovniki sami,
navadno v svojih lastnih tesnih prostorih vzdržujejo, so delo za pouk
mladine vnetih duhovnikov, ki dobroto lastne šole občini nadomeščajo
in občane nagibljejo k požrtvovalnosti, kojo zahtevajo redne šole.
Večina šol se je po takih pripravah ustanovila; po občinskih šolah
se je širilo zanimanje za redne šole. Tako se je, da le jeden slučaj
navedemo, zaman pogajalo za ustanovitev trivijalne šole v St. Juriju
pod Taborom od leta 1820.; imenovana občina, ki šteje blizu 2000
prebivalcev, še sedaj ne bi imela šole, ako bi tamošnji kaplan navzlic
mnogim duhovskim opravkom, ne vzdrževal šole, in sicer, kakor zadnji
izkaz poroča, za 95 vsakdanjih šolarjev, za 85 nedeljskih ponavljalnih
in za 20 nedeljskih začetnih šolarjev. Razen teh delavnih občinskih
in zasebnih šol je štel štajerski del lavantinske škofije v zadnjem
šolskem letu še 109 začetnih nedeljskih šol, koje vzdržujejo in v
katerih poučujejo skoro izključno samo dušni pastirji; v krajih, ki
nimajo šole, poučujejo duhovniki tudi osebe, koje se niso mogle v
mladosti ničesar učiti, v branju in v najpotrebnejšem pisanju in ra¬
čunstvu; navadno delijo tudi iz lastnega premoženja šolska učila med
šolarje, da bi svojim vernikom podelili dobroto šolskega pouka.“

Iz tega poročila je razvidno, kako neumorno in vsega priznanja
vredno so se duhovniki trudili za razvoj ljudskega šolstva; to je pa
skoro vse samo krepostnemu vplivu izbornega voditelja Slomšek a
Pripisovati. Kako modro je izkušal ljudstvo za šolo pridobiti in ljubezen

v  Slomšekovih „Pastirskih listih" na 4. strani, da bi bilo velike vrednosti, najti
objaviti „dopise, katere je Slomšek pošiljal v šolskih zadevah bivšemu ministru
7 f  uk in bogočastje, rajnemu grofu Leonu Thunu“. Na to opazko odgovorim,
da mi ni bilo mogoče, gotovo obširnega dopisovanja med Slomšekom in Thunom
dobiti v roke; v ministerskem arhivu je jedino zgoraj omenjeno pismo, drugih
Poročil Slomšekovih tam nimajo. Kje se sedaj nahajajo, v ministerstvu samem
ne  ved6. Sluti se, da sta si Slomšek in Thun sicer mnogo, a vedno tajno in
s amo zasebno dopisovala; morebiti so Slomšekova pisma v zasebni rodbinski
zbirki grofov Thunov; ker se tudi v Slomšekovi zapuščini Thunova pisma ne
Jahajajo, je opravičen sklep, da so se brzda vsa dopisovanja na obeh straneh
,a koj začetkoma uničila zaradi tajnosti. — Za blagovoljno posredovanje v mi¬
nerskem arhivu se tem pdtom spoštljivo zahvaljujem gospodu dr. Fr. Vidicu
1,3  Dunaju.

10 -

148

za šolo v njem zanetiti! Nikdo ne bi bil mogel toliko storiti, kakor ravno
on; razmere so bile takrat za šolo skrajno neugodne: pri ljudstvu ni
bilo veselja in vneme za pouk, šol je bilo dokaj premalo, šolska sred¬
stva so bila dostikrat nepovoljna, učiteljskih močij ni bilo na izbiro.
V takih tužnih odnošajih vsaj nekaj doseči, je že veliko, a imeti take
uspehe, kakor Slomšek, je skoro neverjetno. On je bil školnik po¬
sebnih zmožnostij in neprimerljive veljave.

Kakor v nedeljskih in občinskih, tako se je njegovo blagoslov¬
ljeno delovanje kazalo tudi v rednih trivijalnih šolah. Le-tč so imele
nekoliko boljši položaj, kakor one; seveda je bil tudi v njih marsi¬
kateri nedostatek.

Slomšek je izkušal razmere izboljšati. Nikdo ni bil k temu bolj
poklican, kakor ravno on. Ves čas svojega javnega delovanja seje
mnogo bavil s šolo; kot vuzeniški v  nadžupnik je bil okrajni šolski
nadzornik; ko je postal kanonik v St. Andražu, je bil pa imenovan za
višjega nadzornika v celi škofiji za ljudske šole.

Visoka in vplivna služba mu je podajala prilike dovolj, da se
je natančno pečal s šolo. Deloval je vedno zvesto, vneto in vestno,
kakor mu je veleval njegov čisti in vzvišeni značaj. Priljubil se je
milim učencem in marljivim učiteljem; prvim je bil povsod preblag
oče, drugim pa dobrosrčen in naklonjen svetovalec.

Tudi kot škof je ostal s šolo vedno v tesni zvezi. Minister grof
Leon Thun mu je poveril preosnovo ljudskih šol v lavantinski
škofiji. V nekem pismu veli, da „v tej zadevi noče ničesar prej
začeti, predno ne vpraša škofa Slomšeka za svet“. Toliko
zaupanje je stavil vanj, tako je cenil njegove pedagoške vrline.
Vsled pogostnih pogovorov in dopisovanj med Thunom in Slomšekom
je lavantinski vladika neposrednje vplival na zaslužnega ministra, ki
je, kakor znano, prerodil in preosnovil vse avstrijske ljudske, srednje
in višje šole; a posrednje je vplival Slomšek s tem na preosnovo
avstrijskih šol sploh, in marsikatera uredba ministrova je
posledica Slomšekovih modrih nasvetov.

Slomšek je z veseljem prevzel težavno nalogo, izboljšati šolske
knjige ali pa nove spisati, kjer bi bilo potrebno. Posvetoval se je
z najodličnejšimi učitelji ter je z njihovo pomočjo uravnal šolski
pouk. Najbolj se je opiral na vzglednega učitelja Petra Musi ja v
Šoštanju, kojega je bratsko ljubil, a tudi povsod po zmožnosti od¬
likoval. Pri svojem poslovanju je pred vsem zahteval, da se pouk
vrši v materinem jeziku; to je prave odgoje prvi pogoj, ki se je P a
dotlej skoro povsod tako težko pogrešal. Le kjer je nujna potreba
vsled krajevnih in narodnostnih razmer, naj se poučuje po mogočosti
v drugem deželnem jeziku. Kot sad dolgoletnega truda in posveto¬
vanja je izšlo več šolskih knjig, katere je Slomšek deloma sam spisal,
deloma pa od izvrstnih učiteljev in duhovnikov prejel, pregledal-
po mnogoterih popravkih odobril in dal na svetlo.

Sledeče so: 1  1. Mali Blaže v prvi šoli, 2. Abecednik za
slovenske šole, 3. Malo berilo za prvošolce, 4. Veliko beril 0

1  Natančnejše naslove glej v Lendovšekovi izdaji „Slomšekovih pesnil
str. 243. sl., kjer je tudi vsebina obširnejših knjig zaznamovana.

149

in ponovilo za vaje učencev drugega odreda, 5. Ponovilo
potrebnih naukov za nedeljske šole na kmetih (posebno iz¬
borna knjiga!), 6. Nemška slovnica za slovenske šole, 7. Mali
katekizem za prvošolce, 8. Malo berilo za slovensko-nemške
šole, 9. Veliko berilo za slovensko-nemške šole, 10 . Abe¬
cednik za slovensko-nemške šole, 11 . Razlaganje krščansko-
katoliškega nauka v podobah za šolo, cerkev in dom (je pre¬
vod zelo rabljive in razširjene knjige po Bernardu Galuriju, briksen-
skem škofu), 12 . Sola vesela lepega petja za pridno šolsko
mladino.

Lepa vrsta šolskih knjig! Ne imenujejo torej zastonj Slomšeka
„preosnovatelja ljudskih šol". Kaj, kateri članki so v teh knjigah
iz Slomšekovega spretnega peresa, se natančno ne da določiti, ker so
podpisi skoro vselej opuščeni. Vendar je gotovo, da je ogromna ve¬
čina vseh boljših sestavkov in cela razvrstitev samo Slomšekovo delo.
Njegove so pripovesti in popisi v obeh izbornih berilih. Le-ti članki
so tako lepi in tako dovršeni, da — kakor mi je zatrjeval strokovnjak
— v drugih jezikih ni lepših, bolj nazornih in za rabo bolj prikladnih.
„Ponovilo“ je tako modro, obsežno in temeljito sestavljeno, da je
znani pisatelj Matija Majar to knjigo imenoval ,,enciklopedijo za
slovensko ljudstvo“. Ministru Thunu se je izvenredno dopadlo;
pisal je Slomšeku, da „bo ista knjiga ne le ponavljanje šolskega
pouka na najizdatnejši način povzdignila, temveč slovenskemu kmet¬
skemu ljudstvu bistveno koristila v dejanskem življenju, pomnožila
verski čut in odvračala pogubonosne namere“.

Slomšekova, vsega priznanja vredna modrost in izkušenost v
šolskih zadevah se kaže že v njegovih uvodih ali predgovorih, katere
je posameznim knjigam postavil na čelo. Ko je izdal 1. 1854. »Veliko
berilo«, je pisal: „Visoko c. kr. naučno ministerstvo priporoča, naj se
v šoli prvega odreda srce učencev oživi za vero in za Boga, za ce¬
sarja in domovino, naj se za resnico in pravico ogreje. Temu namenu
naj služi »Malo berilo«. V drugem odredu naj se učencem glava
'zbistri, izjasni razum in razcveto blage dušne moči, naj mladina svoj
sveti poklic spozna in pa namen različnih božjih stvarij po svetu.
V izobraženje glave, pa tudi v obširnejšo omiko srca naj služi: »Veliko
berilo« in pogovorilo o najpotrebnejših rečeh. .Samo čitati, pogovarjati
se z učenci "pa ne, bilo bi vodo žejnemu s sitom zajemati, okna za¬
bijati in temo v šolo nositi. Mladini naj sije solnce modre spo-
z nave, naj pije žejna duša čisto vodo zdravega nauka. Zato je šola.
Kakor pa daje le solnce zemlji toploto in luč, tako daje šoli pravega
razsvetljenja in omike pomoč samo Bog—Jezus Kristus, nebeški
•jubej otrok; kakor je bila blagoslovljena hiša Egipčana, v koji je
Jožef gospodaril, tako bo blažena le tista šola, v kateri bo
Jezus vsakega nauka začetek in konec. Bratje, to učite, tako
storite, in živeli boste vi in vaši učenci!“

Jako duhovito sestavljeno je v Drobtinicah 1.1861. „Kratko vodilo
z a malo in veliko berilo. Blagim učiteljem dober svet.“ To so za
učitelja tako modri in odlični nauki, da lepših nikjer ne najde.
Slomšek jih je pisal v 17. letu svoje škofovske časti, a kdor „Kratko

150

vodilo“ čita, bi mislil, da je to spisal školnik, ki neutrudno deluje v
šoli in je osivel v svoji težavni službi. Marljivi vladika je imel za
šolo neprimerno velike zmožnosti. Poznal in vpošteval je, kakor
malokdo drug, nujne potrebe ljudske šole. Vedno resničen in zlat
ostane opomin, ki ga daje učitelju kot poglavitno vodilo: „Skrbi,
da bo tvoja šola za življenje, ne pa za šolsko klop; pri¬
zadevaj si svoje šolce za Boga, za vse pošteno in blago
oživiti, ne pa jim zadušiti dobre nazore. Branje in pisanje
je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.“
Je-li mogoče, lepše izraziti vrhovni namen dobre ljudske šole?

Slomšek je imel o šoli jedino prave, plemenite in vzvišene na¬
zore. Poznal in vpošteval je njen visoki, nikdar preveč cenjeni
pomen v narodnem življenju; dandanes narodi z dobro šolo krepko
živijo, brez nje umrjejo. Zatč se je toliko trudil za njo, kakor za
nobeno drugo stvar ne, izvzemši za dušno pastirstvo. Njej je žrtvoval
svoje najboljše moči, kakor smo opetovano videli.

Svoj vladiški prestol je mnogokrat zamenjal s ponižno stolico
v preprosti, ubožni šoli. Ne v šumeči družbi svetlih knezov, temveč
med bornimi, ukaželjnimi šolarčki je našel svoje veselje. Poznal je
le dve cesti: prva ga je vodila v cerkev, druga v šolo.

Učiteljski stan je smatral za tako važnega, da se smelo slo¬
venski učitelji nanj ozirajo kot na svojega najzvestejšega prijatelja.
On je njih dika in njih ponos. Noben knez še nikdar ni stopil raz
svoj prestol s toliko ljubeznijo med predragi mu učiteljski zbor,
kakor Slomšek, da bi jim podal bratsko roko, jih prisrčno pozdravil
in kakor prijazen tovariš razpravljal z njimi stanovske zadeve. Kakor
je bilo pri Slomšeku vse čisto in pristno, srce in značaj,
vera in narodnost, tako je bila i ljubezen do učiteljev in
do šole čista in pristna.

Ni čuda, da se mu je z jednako mero vračevalo. Slovensko
učiteljstvo ga je vedno neomejeno ljubilo, čislalo in spoštovalo.
Jednako so učitelji vseh slovanskih dežel in pokrajin sodili o Slom¬
šeku. Ko sta 1. 1889. poljski pedagoški list jjSzkola 141  v Levovu in
istotako rusko učiteljsko glasilo „Vestnik Vospitanij“ 1. 1893 . v
Moskvi objavila o Slomšeku zanimive članke, 1 2  je vesoljno tamošnje
učiteljstvo z nepopisnim navdušenjem čitalo o prizadevanju in o
uspešnem delovanju našega velikana v šoli; število naročnikov ime¬
novanih listov se je pomnožilo, in uredništvoma so došla mnogobrojna
laskava priznanja. V Pragi je znani iskreni prijatelj nas Slovencev,
Jan. Lego, v „pedagoški jednoti“ dalje časa predaval o Slomšeku
v odgojeslovnem oziru. Vselej so bili mnogi češki pedagogi navzočni;
poslušali so navdušene Legove govore ter odkritosrčno občudovali
velikega Slomšekovega duha.

1  V 4., 5. in 6. številki onega letnika je objavila izvrsten spis pod naslo¬
vom: Antoni Marcin Slomszek, biskup, pedagog in patryota sloweiiski.

s  V navedenem letniku na strani 47 — 60. z naslovom: AnTOiiift MapTHHj
C-io.Miueici, CJiOBeiiCKift eiiHCKOin>, nemaren, h uaTj)ioT r i>. — Oba članka J e
spisal marljivi in plodoviti slovenski pisatelj Peter Miklavec iz Ribnice na
Pohorju.

151

Po pravici! Slomšek je slovenskih učiteljev vzor; na pedagoškem
polju sploh, polnem imenitnih zaslug in velikih dobrot, se on sveti
kakor zlata zvezda.

B.  Med ljudstvom

je hotel Slomšek nadaljevati, kar je bil začel v šoli. Človek potre¬
buje celo svoje življenje pouka, išče si ga, kjer le more. Zraven hoče
zabave, veselja in kratkega časa. Pouk od skrbnih starišev, duhov¬
nikov in učiteljev mu ne zadostuje; veselja v prirodi in v različnih
družbah se ne nasiti dovolj. Z obojnim stika še po drugem potu.
V sedanji dobi se mu ponuja zdatno sredstvo v dosego zaželenega
namena: za pouk in kratek čas skrbi v veliki meri tisk, ki never¬
jetno urno in za primeroma malo ceno pošilja neštevilne knjige in
časnike med svet; kakor mogočna reka preplavi s svojimi proizvodi
mesta, trge in vasi. To je znak novega časa. Ljudstvo čita, hoče
in mora čitati. Tej njegovi želji in neizprosni zahtevi ;e ne more
ustavljati nobena moč.

Modri možje to uvidijo, pa se resno vprašajo: Kaj ljudstvo
cita? Dobre ali slabe knjige in časnike? Ako ne dobi dobrih, seže
po slabih; taki se mu pogostoma celč zastonj vsiljujejo. V prvih najde
zdrav in pameten pouk, z drugimi se pohujšuje, se vnema za ne¬
nravnost in nevero, za prekucijo in upor; postaje zmedeno na umu
in razdivjano po srcu; ščuva se zoper Boga in oblasti, le prevečkrat
se peha v časno in večno pogubo. Ni-li res tako?

Ljudstvu torej podati dobrega in poštenega berila za pouk in
kratek čas, je velika usluga in dobrota. Kdor pa ima prebrisano
glavo in spretno pero, naj piše v knjige in časnike, ki so ljudstvu
namenjeni; postal bo narodni učitelj.

Tako je storil Slomšek. Že kot bogoslovec je spoznal velik
vpliv in pomen tiskovnih podjetij. Zato se je s svojimi tovariši tako
neumorno vadil v slovenski pisavi in v govoru, da bi pozneje mogel
pisati za ljudstvo. Kot spiritual je svoje prejšnje načrte izvršil. Na¬
vduševal je bogoslovce, naj se marljivo urijo v pisateljevanju; da bo
Pa tudi ljudstvo od njihovih vaj imelo kakšen hasek, je sklenil, z
njimi izdajati poljudne knjižice. Večinoma so prevodi iz tujih jezikov;
največ je pripovestij nemškega priljubljenega pisatelja Krištofa
^mida. Pod Slomšekovim nadzorstvom so jih pridni bogoslovci
prestavili v slovenščino. Sevčda je gospod spiritual vse vestno po¬
pravil in opilil, mnogo tudi z nova predelal, tako da se tiste knjige
smejo imenovati njegova lastnina.

Take so: 1 1. Prijetne pripovedi za otroke (1832), 2. Kratko¬
časne pravljice otrokom v poučenje (1835), 3. Sedem novih
Pripovedij za otroke (1836), 4. Martin, mladi puščavnik, pri¬
poved za otroke (1836), 5. Dober dar za mlade ljudi (1837),

6. Troje ljubeznivih otrok. Tri vesele pripovedi za otroke:

!• Pavle Hrastovski. II. Izgubljeno dete. III. Kapelica (1838); 7. Dve
lepi reči za pridne otroke: I. Velikonočna pisanka ali piruh.

1  Natančnejše naslove glej v Lendovšekovi izdaji »Slomšekovih pesnij,“
st r. 231. sl. Zanimive so ondi tudi opazke k posameznim knjigam.

152

H. Kresnica (1838). — Na vsaki knjižici stoje sicer besede: ..Spisali
mladi duhovni“, a vemo, kaj pomenijo; duša vsega podjetja je bil
vedno Slomšek, njemu se smejo knjige pripisovati.

Ljudstvo jih je zelo rado čitalo; razprodane so bile vse jako
hitro, pri nekaterih je bilo treba več natiskov. Ker je neutrudni iz¬
dajatelj Slomšek videl, da se je delo ljudstvu priljubilo, je isto na¬
daljeval tudi pozneje, ko je zapustil Celovec. Obelodanil je 8. Dvoje
fantov. Blagi Fridoli v n in hudobni Bric. Nekaj za stariše in
otroke iz pisem Krištofa .Šmida. Poslovenil Felicijan Globočnik (1841).
Vsa prestava je iz Slomšekovega peresa. F. Globočnik, kakor tudi
Ljubomir, sta le pretvezni imeni (psevdonima), pod katerima se je
Slomšek rad skrival. 9. Bog čuje nad pravičnimi (1849).

Veliko pozornost je vzbudila knjiga: 10 . Pesni po Koroškem
in Štajerskem znane, nekoliko popravljene in na novo zlo¬
žene. Na svetlo dal Matija Ahacelj, cesarski kraljevi učenik v
celovških višjih šolah (1833). Ahacelj pri izdavanju teh pesnij nima
mnogo zasluge, le samo svoje ime je posodil. Uredoval je menda
takoj vse natise Ahacljevih pesnij Slomšek sam, in le njemu samemu
gre zasluga za izdajo; bil je celo porok plačila za tiskovne stroške
pri tiskarju Janezu Leonu. Knjiga je izvenredne slovstvene
važnosti.  Kar je bila na Kranjskem „Cbelica“, katere se je slavni
Prešeren toliko veselil, to so bile na Štajerskem in Koroškem Akacijeve
pesni; v zgodovini slovenskega slovstva zavzemajo odlično in vzgledno
mesto. Slomšek sam piše o njih: ,.Da bi se lepe stare pesni ne pogubile,
ki jih je Ahacljev nekdanji sosed in prijatelj Mihael Andreas,
kmetiški tkalec v Rožni dolini, zložil in pel, so jih dali Ahacelj
skrbno popisati in s pomočjo svojih prijateljev s štajerskimi poročiti.
Te koroške in štajerske pesni so Matija Ahacelj v  v Celovcu natisniti
dali. Toliko so po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem te pesni
ljudem dopadle, da so jih morali v kratkem drugič natisniti. Koliko¬
krat je Matijeta ljuba sestra v Celovcu obiskala, sta nekatere slo¬
venske pesni zapela ...“  1  Večina je v knjigi Slomšekovih pesnij in
Andreaševih, ki je bil svoje dni po vsem Koroškem in sosednjem
Štajerskem znan narodni pevec. Nekatere narodne in njegove pesni
so s to zbirko rešene gotove pogube.

Proti strašnemu, pogubonosnemu pijančevanju je Slomšek izdal
knjižico: 11 . Čujte, čujte, kaj žganje delal Prigodba ža¬
lostna in vesela za Šlovence  (1841). Knjiga nosi sicer na čelu
pripombo „Poslovenil F. G.“, a je pristno Slomšekovo delo; P°d
uvodom in pod sklepčno pesnijo je tudi on s polnim imenom pod¬
pisan. Spoznal je na Koroškem, deloma tudi na Štajerskem grozno
nevarnost, ki preti našemu ljudstvu vsled strastnega žganjepitja;
ljudje slabijo na duši in telesu, se pokvarijo strahovito v nravstve¬
nem in gmotnem oziru, kar se na žalostnem vzgledu kaže v oni
knjižici. Slog je presunljiv, pripovest gorostasna. Slomšek izkuša s
krepkimi izrazi nekatere zaslepljene rojake odvrniti od usodepolne
razvade. V pesni vzdihuje:

1  Slomšekovi životopisi, str. 22. sl.

153

Oh sovražniki so vstali,
Hudo reč so si izbrali;
Ljubi kruhej nam jemlje,
Strup iz njega kuhajo.

Glej možake žganja p’jane
In mladen’če obdivjane,
Poživinili so se,

Groza videti jih je! . . .

Strašne kotle so skovali,
jih v pečnice grozne djali;
V njih se ljubi kruhej žge,
Smrtna voda iz njih vre . . .

Oj prijatelji, povejte,

Ali mi vtajiti smete,

I)a ni žganje mišnica,

Ki počasen strup ima ?. . .

Žganje boj in mor napravi,
V žganju brata brat zadavi;
Žganje moža tak znori,
Svojo ženo da vmori.

Zarotim vas, ljubi bratje:
Če želite biti svatje
Nekdaj raja svetega,

Se varujte žganjevca! . . .

Vodo zdravo rajši pijmo,
Vina za potrebo vžijmo!
Dobri Bog nam vina dal,
Žganje si je zlodej zbral!

'* T  tem delcu je Slomšek rano pokazal na inače zdravem telesu
našega naroda; poučil je narod o zelo pogubljivi razvadi, ki je tem
hujša in nevarnejša, ker široko sega med bolj zapuščene sloje. Tukaj
lepo vidimo, da je Slomšek šel poučevat, kjerkoli je videl nujno po¬
trebo; nič se ni sramoval, stopiti tudi med ljudi, kakoršnih se na¬
vadno olikanci izogibljejo. In to je plemenito! Ako sploh kdaj,
tukaj je bil dober nauk umesten. Daj Bog, da bi le mnogo koristil!

Vendar pa Slomšek s posameznimi knjigami, za ljudski pouk
in zabavo namenjenimi, še ni bil zadovoljen. Hotel je ustanoviti
stalno „društvo za izdavanje dobrih slovenskih  bukev 11 .
Ker mu pa vlada tega ni dovolila, ustanovil je letnik, „Drobtinice a
imenovan. 1  Načrt je bil: Vsako leto naj izide bolj obširna knjiga z
navedenim naslovom; prinaša naj zanimive članke od raznovrstnih
Pisateljev. Prvi letnik je Slomšek po dolgem premišljevanju izdal za
novo leto 1846. Njegov namen je označil v „povabilu in prošnji 11  na
koncu knjige: „Smoter tega letnika je medsebojno objavljenje takih
člankov, ki so sposobni, nravstveno-versko omiko med ljudstvom v
°hče in posebej odgojo mladine pospeševati, ljudi časno in večno
osrečiti, iz njih resnično pobožne kristjane in dobre državljane od-
gojiti. Le malokateri gospodje duhovniki, školniki in ljudski prijatelji
imajo veselje in priložnost, cele knjige pisati, a vendar čutijo v sebi
Potrebo, svoje pridobljene izkušnje, nazore in želje svojim stanovskim
tovarišem poročati, jih tudi za marsikak svet v tako važni stroki
odgojevanja vprašati. Za taka bratovska poročila bodi ta letnik!
Marsikateremu se v ugodnem času posreči mnogoter duhovit članek,
ki se naj kot darilo božje pozabljivosti otme ter drugim sporoči,
bodisi govor ob lepi priložnosti, popis izvenredne cerkvene pobožnosti,
a H veselega ali žalostnega dogodka, životopis kakega zanimivega in

* Popoln naslov slove: DROBTINCE za NOVO LETO 1846. Učitelam ino
“čenčam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek čas. 1. Leto. Na
fetlo dal Anton Slomšek, viši ogleda šol lavantinske škofije. 1846. 8°. Stranij
p ! 6. — Pred naslovnim listom jc podoba: Dvanajstletni Jezus med pismouki v
te mplj u  s podpisom: „Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popolnoma."
A,a t. 5 5 48 .

154

za naše kraje zaslužnega moža, bodisi odlična šolska naloga, dobro-
voljni nasveti v šolskih zadevah in v domači odgoji, bodisi poljudne
razprave o obstoječih nedostatkih ali hvalevrednih narodnih običajih,
pripovedke, prisrčne pesni v pouk in zabavo. Takim sestavkom,
kakoršni so v le-tem prvem letniku, bode odprta ta knjiga. Krepost
v izrazih, razumljivost v slogu in v opominu na cerkveno-versko
življenje, na odgojo in pravo narodno omiko naj članke za ta letnik
posebno odlikuje; s tem bo javno zanimanje nadaljnjo izdajo zagotovilo.
Čisti dobiček je namenjen za učiteljsko pripravnico v Celju. P. n.
g. duhovniki, učitelji in prijatelji slovenskega slovstva se tem potom
vabijo in prosijo, da svoje sestavke do konca malega travna vsakega
leta dopošljejo. Da bi pač to malo drevesce našega domovinskega
slovstvenega prizadevanja živo zanimanje vzbudilo in oživljajoče so-
trudništvo rodilo, da bo postalo rodovitno drevo naši mladini v korist.
Vendar to ni odvisno niti od tistega, ki sadi, niti od tistega, ki poliva,
temveč le od Boga, ki daje rast. Bog daj k temu svoj blagoslov!

V Št. Andražu, na dan sv. Miklavža 1845. Izdavatelj wi

S temi besedami je označen dovolj jasno namen vrlih „Drobtinic“.
Pouk naj nesejo med ljube Slovence, pouk v različni
obliki na kolikor možno široki podlagi.  Že prvi letnik
ima zanimivo vsebino. Razdeljen je v 6 poglavij: A.  Stare resnice
v novi obleki.  Obsega 10 člankov verskega sodržaja, pridig in kr¬
ščanskih naukov. B.  Prigodbe vesele in žalostne;  je nekaj ži-
votopisov in pripovestij. C.  Razgled za stare in mlade ljudi;
10 poučnih prigodeb. D.  Prilike  in  basni. E.  Ogledalo  za šolo
in domačo rejo otrok.  Posebno zanimiv oddelek! Učne vaje so,
a tako razumljive, poljudne in nazorne, da je le Slomšek, mojster v
šoli, mogel take spisati. Sedmi članek se zove: 15 naglavnih
grehov pri otroški reji;  tako lep, koristen in izvrsten je, da
bi se naj posebej tiskal in pribil na vrata pri vsaki hiši, kjer imajo
otroke; stariši naj bi ga znali na pamet! V osmem članku jednako
snov nadaljuje: 7 prošenj materam in očetom;  Slomšek v njih
opominja, prosi in roti stariše, naj otroke dobro in modro odgojujejo.
V devetem članku z ganljivim vzgledom kaže, kako so „hudobni
otroci krvava šiba slabih starišev“.  Slovenski starisi
še nikdar prej niso dobili skupno toliko in tako vrlo lepih naukov.
F.  Slovenska grlica;  je dokaj obsežna zbirka raznovrstnih, na¬
božnih in posvetnih pesnij od različnih pesnikov; največ med njim'
je Slomšekovih. Sploh je skoro vsa vsebina prvega letnika iz Sloffl-
šekovega peresa. Pomočnikov ni mogel dobiti, ki bi ga bili zdatno
podpirali. V bogoslovju je bil sicer odgojil nekaj nadepolnih mocij,
a iste so sčasoma opešale, ker po Slomšekovem odhodu niso imel®
nobenega vodja. Slomšek si je pisateljski krog moral še le odgojik

1  Le-to „povabilo in prošnja" je na koncu knjige, in sicer v nemške
jeziku pisano, kar je jako značilno; mnogo Slovencev, olikanih in izobraženi ,
niti citati ni znalo v svojem materinem jeziku; Slomšek jih je še le pi s ati
slovenski citati moral naučiti. Uvod, kakoršen je na čelu knjige, smo pa delom
navedli že v Slomšekovem životopisu.

155

kar se mu je lepo posrečilo. Pri drugih letnikih je že imel toliko
sotrudnikov, da njegovi članki niti polovice „Drobtinic“ ne polnijo.
Ko je postal škof, je vsled preobilnih opravil moral celo uredovanje
odložiti; izročil ga je mlajšim pisateljem, kojim je sam vcepil veselje
in navdušenje do slovenskega slovstva. Najbolj vztrajni in delavni
med njimi so bili: zeld nadarjen jezikoslovec Caf, Stojan, vrli Kosar
in celjski opat Vodušek.

Vendar je ostal vedno le Slomšek duša „Drobtinicam“. Njegovi
članki so najobilnejši; 1  nad 1334 stranij je v njih napolnil. Zraven
so njegovi spisi najlepši, nekateri povsem klasično dovršeni; posebno
životopisi in šolske razprave so prekrasne cvetke slovenskega slovstva.

Pri narodu so bile „Drobtinice“ tako priljubljene, kakor pač
dotlej nobena slovenska knjiga ne. Tiskale so se navadno v 5000
izvodih, kar je gotovo zeld veliko, a bile so vselej takoj razprodane.
Bleiweis jih v „Novicah“ ni mogel prehvaliti; ljudstvo jih je čitalo
z veliko navdušenostjo, romale so od hiše do hiše.

Koliko so Slovencem koristile, ni mogoče popisati. Bile so
neusahljiv vir zlatih naukov, prave modrosti in zdra¬
vih nazorov. Po njih je dobilo ljudstvo veselje do či-
tanja, začelo se je zanimati za prosveto.  Kmetski krogi
so zajemali iz „Drobtinic" tisočere nasvete za čednostno življenje,
pa tudi za umno poljedelstvo, živinorejo in kletarstvo; učitelji so
našli v njih izvrstno gradivo in bistroumne načrte za pouk; a  duhov¬
niki so imeli v njih pravo zakladnico najboljših sredstev za dušno
pastiro vanje.

Po Slomšekovi smrti so namerjavali njegovi prijatelji in častitelji
»Drobtinice" nadaljevati. Samo „izpremenile so svoje ime in na¬
znanjajo se Slovencem kot »Slomšekove Drobtinice«.  Kaj
namreč je primernejše, kakor da sc Drobtinice po smrti svojega
utemeljitelja okinčajo z njega preslavnim imenom, in s to presijajno
zvezdo na čelu se še le bolj prikupijo nam in, ako Bog da, tudi
našim potomcem ter kažejo od leta do leta prežlahtni studenec, iz
katerega so pred 17 leti izvirale... Živela na veke slava
Antona Martina Slomšeka — in živel njega duh med
Slovenci na veke!" 2  Tako piše Kosar v uvodu „Drobtinic"
k 1863., ko je prevzel nadaljnje uredovanje.

Toda ni jih več dolgo uredoval. Samo 4 letnike je še izdal.
Z dvajsetim letnikom,  1. 1869., so „Drobtinice“ umrle.
Zanimiv je predgovor zadnjega letnika: „Večkrat vidimo, da hiša
bogatega gospodarja, kateri več sinov ima, ko jih razoženi in jim
premoženje razdeli, hirati začne in mnogokrat celd obnemore. Kaj
kdnakega žuga tudi Drobtinicam Slomšekovim. Ko so Drobtinice
! e ta 1846. prvokrat izšle, so bile podobne bogati hiši, katere gospodar
je imenitnih delavcev — večjidel svojih duhovnih sinov — zbral in jim

1  Naslove raznovrstnih Slomšekovih člankov glej v Lendovšekovi izdaji
^omšekovih pesnij, str. 251. sl.

2  Slomšekove Drobtinice za leto 1863. Učiteljem m učencem, starišem
^ otrokom v pouk in kratek čas. XVII. letnik. Izdalo ravnateljstvo lavan¬
tinskega semenišča. V Mariboru. Prodaja Ir. Lejrer. Str. III.

156

razne vrste lepih vednostij v obdelovanje odločil: jednim homiletiko,
drugim životopisje, tretjim leposlovje, četrtim detorejo in slednjim
pesništvo. In kar je modri gospodar namerjaval, je tudi slavno do¬
segel. Vzbuditi namreč je hotel v svojih duhovnih sinovih veselje
do slovstvenega dela, pa tudi zavest, da so za tako delo sposobni,
ter jih pripravne storiti, da se danes ali jutri, stoječ na lastnih nogah,
lotijo obdelovanja tega ali onega predmeta. In res, sinovi se razidejo,
si nove hrame postavijo — očetova hiša pa postaja dalje bolj samotna
in zapuščena. Homiletiko obdeluje »Slovenski Prijatelj«, šolstvo
oskrbuje »Šolski Tovariš«, pobožno leposlovje in životopisje poganja
košate veje pod varstvom mogočne družbe sv. Mohorja, v tem ko
»Zgodnja Danica« razna verska in cerkvena vprašanja, kakor ravno
čas nanaša, temeljito in jedrnato razpravlja in obravnava. Tako so
se delavci razšli — in »Drobtinice« osamele. Res je, da pri takem
stanu naše književnosti »Drobtinice« niso več tako, kakor nekdaj,
potrebne; a vendar terja že spoštovanje za ime njih začet¬
nika, da jih ohranimo; in vrh tega je branje »Drobtinic« našemu
ljudstvu še vedno tako priljubljeno, kakor le malokatere druge knjige.
Zato je za »Drobtinice« pisati, za pisatelja gotovo bolj hvaležno,
kakor za katerikoli časnik; pisatelj namreč sme prepričan biti, da se
bodo njegovi spisi še črez leta in leta sto in stokrat hvaležno pre¬
birali in premišljevali... Kdaj izidejo zopet »Drobtinice« ? Kakor hitro
se zopet nabere zadosti gradiva. “ 1 2  A ni se ga več toliko nabralo.
„Drobtinice“ so prenehale; mož, ki je bil takrat jedini zmožen, Slom-
šekovo slavno delo nadaljevati, Kosar, je odšel iz Maribora v Kozje:
s tem se je odtegnil slovstveno delujočim prijateljem ter izgubil ugodno
priložnost pisateljevati.

Ob Slomšekovi 251etnici, a  1887. leta, so se v Ljubljani pod ured¬
ništvom toli marljivega dr. Fr. Lampeta zopet obnovile. Kako živ
je še bil spomin na prejšnje »Drobtinice«, in koliko je bilo po njih
hrepenenje, vidimo iz urednikovega predgovora, kjer se lepo pravi:
„Zadnji letnik »Drobtinic« je izšel leta 1869. Ker 21.letnika tako dolgo
ni bilo na dan, misliti smo skoro morali, da so »Drobtinice« za vselej
ponehale. Vendar želeli so jih Slovenci še vedno, akoravno so do¬
bivali leto za letom mnogo drugega berila; prav radi so zato jemali
v roke tudi stare letnike. Kot vzor so pred očmi »Drobtinice«, tako
potrebne nekdaj, tako vrlo pisane in uredovane. Iz prigovarjanja
veljavnih in spoštovanja vrednih mož je nastal sklep, da naj prej ko
mogoče zopet izidejo »Drobtinice«. 251etnice po smrti Slomšekovi
ne praznujejo (zopet oživele »Drobtinice«) na kak poseben način zu¬
nanje, ampak najbolje s tem, da so letos izšle; saj »Drobtinice« se ne
dajo ločiti od slavnega Slomšekovega imena, naj imajo to ime na
čelu, ali ne. Spomin Slomšekov obnavljajo s prekrasnimi govori
Slomšekovimi, katere prinašajo v drugem delu. Ta del je za nas
Slovence silno zanimiv: Kranjsko, Koroško in Štajersko se nam stavi
pred oči, Slomšek pa je pred nami kot velikan-govornik, kot učenik

1  Slomšekove Drobtinice, 1869, str. 3. ..

2  Drobtinice. XXI. letnik. Uredil dr. Fr. Lampe. Izdala katoliška druzK 1
za Kranjsko. V Ljubljani, 1887. Tiskala katoliška tiskarna. Str. VII., Vlil-

157

in narodnjak v najlepšeni pomenu. Slomšekovi nazori o narod¬
nosti naj bi danes kot svetla luč obsijali našo domovino,
kajti toliko jasno, določno in resnično pri nas o tem pred¬
metu še nihče ni govoril. To je pač najlepše slavljenje Slomše-
kove 251etnice, da podajejo »Drobtinice« Slomšeka samega, njegovega
duha in njegovo srce. 44

Rajčevič celo v vezani besedi pozdravlja oživljene »Drobtinice 14 :

Na vrtu slovenskem zrem v duhu cvetlice,

Duševne plodove zrem v duhu okrog,

Ki slovstvene krijejo naše gredice,

Ki dičijo krasno domači naš log!

Vrstijo pred mano se razni cvetovi,

Cvetovi pomladnji, cvetlice srca,

Ki milemu narodu slavni sinovi
Sadili v prosveto so rojstna jih tla.

Radostno mi polje srce in goreče,

Goreče za dragi, za ljubi moj rod;

Ko pisane cvetke prebiram dišeče,

Ko rožice gledam rastoče povsod.

Radost pa največja se v prsih mi dviga,

Ko sredi livade zrem cvet — pomlajen.

Oj cvet ta priljubljen, prisrčna je knjiga:

„I)robtinicc“ mile, prej cvet — zapuščen.

Sijalo je solnce že dvakrat deseto
.,Drobtinicam", cvetel pomladnji njih kras;

Pa prišla je zima — usodno mi leto! —

In cvetko domačo upognil je mraz.

A ni nam zamrla na veke cvetlica,

Od nas poslovila se ni za vsekdar;

Prihaja pomlad, zeleni že gredica,

Omlajeno cvetko goji nam vrtnar.

In solnce čarobno spet žarko nam sije,

V cvetličje odeva vso zemeljsko plan.

Vesel spet preštevam ,,Drobtin'c“ lepotije,

Glej, vnovič napočil jim jasen je dan!

Pozdravljena, roža mi ti pomlajena,

Pozdravljen tvoj dvajset in prvi tečaj!

Da nikdar ne bila bi spet zamorjena,

Da leto bi vsako obnovil te maj!

Akoravno so oživljene ,.Drobtinice 44  v Ljubljani prinašale tudi
več krasnih člankov od Slomšeka samega, vzetih iz njegove zapuščine,
vendar niso vzbudile več tistega zanimanja, kakoršno so uživale,
dokler je še njih duševni oče živel. ..Drobtinice' 4 , ki so tako neizmerno
lepo vplivale na slovensko ljudstvo, so bistveno združene s Slomšekom;
°b njegovi smrti so tudi one zamrle . . .

A ohranilo se je drugo podjetje, ki je še v obširnejšem zmislu
Posvečeno vsestranski omiki slovenskega naroda. Menimo „družbo
s v. Mohorja 44 . Tudi njo je Slomšek ustvaril; plod je nje¬
govega truda, rodila se je v njegovi glavi. Ob stoletnici Slom¬
škovega rojstva je torej ,,družbe sv. Mohorja' 4  sveta dolžnost, hva-

158

ležno se spominjati svojega prezaslužnega ustanovitelja. Narod naj
ne pozabi, da je v prvi vrsti vse Slomšekova zasluga, karkoli je
„družba sv. Mohorja“ storila dobrega. On je prvi sprožil misel, naj
se ustanovi; on je bil takoj začetkoma njen največji podpornik; on
je spoznal živo potrebo take družbe, v pouk in veselo razvedrilo
slovenskega ljudstva.

Dne 25. svečana 1. 1851. je bil Slomšek v Celovcu; prilično je
obiskal po svoji navadi tudi g. mestne kaplane, med njimi Andreja
Einspielerja, ki je bil takrat kaplan pri mestni glavni župniji
sv. lija. „Povabili so me — tako pripoveduje Einspieler sam — naj
pridem o veliki noči v Št. Andraž in pogledam prekrasne velikonočne
krese, ki se velikonočno nedeljo na vse zgodaj po celi lavantinski
dolini požigajo. Dne 19. mal. travna 1. 1851. se peljeva jaz in č. g. Fr.
Zorčič, tedaj spiritual v celovškem semenišču, po obljubi v St. Andraž.
Velikonočno nedeljo po obedu me povabijo premil, knezoškof, naj
se greva po škofovem vrtu malo izprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi
besedami začnč popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje
dni bilo, osnovati in na noge spraviti društvo, katero naj med Slo¬
venci širi dobre slovenske bukve. Pravili so mi, kako so že leta
1846. imeli misel in voljo, napraviti tako društvo, pa jim ni šlo izpod
rok, izpodletelo jim je . . .' Pristavili so: Zdaj so nastopili nam Slo¬
vencem ugodnejši in prijaznejši časi; zdaj smemo tudi mi Slovenci
po slovensko pisati in delati za naš mili narod slovenski. Obljubili
so nam pomagati na vso moč z besedo in dejanjem, s peresom in
denarjem. Njih besede so mi segale do živega, jel sem to misel pre¬
tehtavati in razširjati med znanci in prijatelji. In glejte, to seme je
padlo na rodovitno zemljo, in že 27. mal. srpana 1851 smo razposlali
celovški Slovenci vabilo na vse vetrove in ga tudi razglasili po tedanji
»Slovenski Bčeli«, lepoznanskem časniku, ki je takrat v Celovcu
izhajal. Ta oklic se je raznesel po celi Sloveniji kakor blisk, in od
vseh stranij so odmevali veseli glasi. In veste, kdo se je prvi oglasil
in prvi položil svoj dar na oltar slovenske domovine? Tisti gospod
so bili, ki so nekdaj pisali: »Naše vodilo bodi: Malo govoriti —
veliko delati — vse trpeti!« Le nekaj dnij po tem oklicu je došlo
iz Št. Andraža od knezoškofa Antona M. Slomšeka v Celovec tč-le
pismo: »Veseli me, da društvo, ki sem ga že pred sedmimi
leti osnovati mislil, pa ga nisem mogel, se spet izbujati in
oživljati vidim; da pa moje veselje tudi kaj sadu obrodi,
podlago in temelj temu društvu s tem položim, da pet sto
goldinarjev v bankovcih temu društvu darujem. Kakor hitro
društvo v življenje stopi, bodem ta svoj dar društvenemu
odboru izročil. Zraven pa še tudi obljubim, za društvo
delati in ga podpirati, kolikor premorem,« —in ostali so moz
beseda do smrti. — Leta 1852. je društvo sv. Mohorja stopilo v
življenje. 4 ' 2

1  Vlada je bila ustanovitev društva prepovedala.

s  Andr. Einspieler v Koledarju družbe sv. Mohorja za navadno leto 187»-,
str. 135. sl. — Jednako poroča dr. Jakob Šket v Slovenskih Večernicah, 4 . z'-
1. 1892., str. 3. sl.

159

Tako je nastala družba sv v  Mohorja; to je njen začetek. Slomšek
je njen plemeniti, slavni oče. Že prvi letnik je tudi duševno pod¬
piral, kajti med 5 knjigami, ki so 1. 1852. izšle, je tudi „Šola vesela
lepega petja za pridno šolsko mladino“, katero je spisal
Slomšek s. pomočjo župnika Virka in Hašnika.

Doslej je dala družba na svetlo nad sedem milijonov knjig,
ki so razširjene po vsej slovenski zemlji. Temu velikanskemu uspehu
se po pravici čudi ves omikani svet. Družbin pomen je v se¬
danjem narodnem položaju neprecenljiv, njene zasluge
uprav nepopisne. Delala je — in tako naj vedno ostane! — vselej
le za duševno in telesno korist premilega naroda; s posebno pazlji¬
vostjo se je vedno ozirala na različne potrebe preprostega ljudstva,
ki najbolj potrebuje pouka. Omikani krogi si z lahka priskrbč duševne
hrane, ki jim sladko prija; a narod po samotnih krajih, po zapuščenih
planinah in oddaljenih dolinah — kje jo naj ta dobiva v prostih urah?
Slomšek je skrbel zanj, podaril mu je dično Mohorjevo družbo. Prodrla
je polagoma tako globoko v vse stanove — tudi naj nižje — našega
naroda, da skoro ni več hiše, niti borne kočice v gorskem zatišju,
niti blesteče mestne palače, kamor ne bi, srčno in radostno pozdrav¬
ljene, vsako jesen priromale njene knjige.

Mohorjeva družba je, kar nasledke zadeva, najplodovitejša misel
Slomšekove bistre glave. Mnogo dreves je vsadil slovenskemu ljudstvu
v veselje in korist, a toliko najžlahtnejšega sadu ni obrodilo nobeno,
kakor le-to.

Mohorjeva družba je Slomšekova slava, neminljiv spomin, ki bo
njegovo ime blagroval od roda do roda med hvaležnimi Slovenci;
za pouk in nedolžno veselje, ki ga Mohorjeve knjige razširjajo po
slovenskih krajih, bo Slomšeku vsa domovina v vek hvaležna iz
srca.-

Predno končamo poglavje: „Slomšek učitelj slovenskega
naroda,“ moramo še opozoriti na velik zaklad krasnih, prelepih
izrekov, ki so raztrošeni po vseh knjigah našega neumrljivega vladike.
V njih se zrcali izvenredna modrost njegova, nad katero moramo le
strmeti. To so dražestni biseri, čudovite režice, ki se morajo vsakomur
dopasti. Iz vseh Slomšekovih del smo jih nabrali lep šopek ter jih
tu podamo narodu v pouk; nikjer v slovenščini jih ni najti toliko in
tako resničnih; ko jih čitamo, se nehotč spominjamo svetopisemskih
knjig: pregovorov, modrosti, Salomonovega pridigarja in
Jezusovega eklezijastika; samo tam najdemo tako lepe pregovore
in izreke, Slomšek jih je najbliže dosegel.

Čuj torej, domovina, nekaj takih Slomšekovih izrekov; glej
carqjbne utrinke njegove posebne modrosti in izkušenosti; vsak stan,
vsak spol, vsaka starost najde v njih zlata zrna, ki jih naj uporabi
z a svoje delovanje in mišljenje. 1  Ti-le so:

1  Zbirk Slomšekovih izrekov, pregovorov in prislovic je več: Jamšek
v Šolskih Drobtinicah str. 51.: „115 iskric“ (posneto po „Blažetu in Nežici");
Tone Brezovnik  v Učit. Tovarišu 1880 : »Učiteljem in starišem nekaj A. M.
Slomšekovih izrekov o pouku in odgoji; Svitoslav  v knjižici: „Rože in ko¬
prive za šolo in dom,“ v Ljubljani, na prodaj v Kat. bukvami 1882, str. 3. sl.: „0

160

1. Čedne bukve so mladih ljudij najzvestejše znanke, lepe pesni
pa najboljše dobrovoljke.

2. Lepo in dobro je res, ljudij koristnega dela učiti, pa še boljše,
se dela z lastnimi rokami lotiti in pokazati, kar se povč v besedi.

3. Kdor drevje sadi, za svojo hišo denarje na obresti polaga.

4. Več ko zna, več velja, naj bo gospod ali kmet.

5. Mlada privada je stara podkev, ki je človek lahko ne izgubi.

6. Kar abotni zavržejo, morajo modri pobrati in vsejati.

7. Človeku najslajše diši, kar z lastnimi rokami pridela.

8. Ni nobena prava modrost, se svoje stare trme držati, ampak
vse prav preudariti m se boljšega prijeti.

9. Učenost in dobrotljivost so le kresnice, ako prave vere, trdnega
zaupanja in krščanske ljubezni pri ljudeh ni.

10. Bog je toliko dober, da nam celo križe, ki si jih nakladamo
po neumnosti, obrne v naše zasluženje.

11. Mrtvi nas živeti učijo.

12. Zdrava voda in čvrsta sapa sta pol kruha.

13. Otrok prava sreča so bogaboječi stariši, pa tudi starišev
naj večja čast so pobožni, lepo izrojeni otroci.

14. Prvo seme poučenja starišev najgloblje pade, naj dalje ostane
in naj lepši sad obrodi.

15. Kdor le po večjih dohodkih hrepeni, že na tem svetu svojo
plačo dobi — kaj bo pa za nebesa?

16. Za mladino je bolje, biti brez denarja, kakor pa brez vladarja.

17. Četrtinka ure pred Bogom v hiši božji je bolja in več velja,
ko tisoč drugih.

18. Nedolžne opravičuj, dolžne izgovarjaj, kar je prav, ali pa molči.

19. Sestra prave krščanske ljubezni je prijaznost.

20. Tomaž, se dela bojiš — glej, kaj dobiš!

21. Čudo veliko lepega in dobrega stori en sam mož, kateri
veliko dela, pa malo tožuje, se sam trudi in ne zanaša na druge ljudi.

22. Lepe cerkve so žive vere očitna priča.

23. Ljubezen je močnejša ko smrt.

24. Mehkužno izrejeni otroci so puhli repi podobni, vse svoje
žive dni rahli, sebi in svojim ljudem velika nadloga.

25. Častilakomnost je družica hudega.

26. Mladenič, ki previsoko leti, navadno nizko obsedi.

27. Zadovoljnost je polovica življenja.

28. Ni prav, se svojega dela sramovati, naj si bo šilo ali šivanka;
naj se časti, dokler pošteno človeka živi.

29. Polje hvali orača, trsje kopača, lepo krščansko življenje pa
dušnega pastirja.

30. Svet se po samih šolah ne poboljša, ako stariši doma pra¬
vega dna ne položijo.

31. Zdravje duše in telesa sta si najbližja soseda, kajti pod jedno
streho prebivata.

32. Če hočeš mir, pripravljaj se na prepir.

Slomšcku dijaku in bogoslovcu 1 '. Vendar so vse tc zbirke le iz nekaterih
Slomšekovih del nabrane.

161

33. Naglica rada spodrkne.

34. Dober sosed je velik zaklad, ki se za gotove denarje ne kupi.

35. Bogastvo ne da modrosti, in za denar se poštenje ne kupi.

36. Boljšega stana si zastonj želi, kdor doma za pečjo leži in
dolg čas po laktu ali komolcu prodaja.

37. Učenost brez čednosti je cvet brez sadja.

38. Svobodi je varučke potreba, da se ne pobije; njej je varučka
modrost, varuh pa strah božji.

39. V mladih letih stradati je huda, pa se dobrega razvaditi še hujše.'

40. Večje težave, lepše plačilo.

41. Gospodar se po strehi spozna, župnik pa po cerkvi.

42. Molitev je najlepša godba za stare ljudi.

43. Priden delavec ne jenja, dokler mu solnce ne zajde in ga
večerni mrak počivati ne prisili.

44. Tuja reja otrok je mačehina odgoja; ako otroci prve šole
doma ne najdejo, ostanejo vse svoje žive dni kilav sad.

45. Tri reči se Slovencem najbolj prikupijo: zvona glas, orglavca
milo petje in pa mašnikova zgovornost.

46. Veliko bogastvo je sreče vodenika.

47. Imeniten stan pa visoka čast je ledena laz, po kateri člo¬
veku rado izpodleti.

48. Star denar in star prijatelj — lahko se nanj zaneseš.

49. Govori malo, pa tisto dobro, tako bo tebi čast.

50. Kdor jezik ljudij zna, tudi njih srca ima, je pri njih kakor domd.

51. Huje ko človek za častjo leti, bolj čast pred njim beži, da
je ne dojde.

52. Lepa cerkev in prostorna šola sta cele duhovnije čast in
hvala, pa tudi hasen.

53. Se trikrat preseliti, je enkrat pogoreti.

54. Kaj pomaga še toliko čedna lupina, ako jedro dobro ni!

55. Lepo je srce, ki se z veselimi veseli in z žalostnimi žaluje.

56. Kjer v soseski lepe zastopnosti ni, tam je življenje za pekel
priprava.

57. Kmetov prevzetija je prave sreče podrtija.

58. Čast in služba človeka premeni, pa ga malokdaj poboljša.

59. Se mlad prepogosto voziš, boš star pešec hodil.

60. Kjer žena klobuk nosi, mož slabo k6si.

61. Ni človeka brez sence.

62. Kratko, pa dobro, v pridigi slovi.

63. Sestra Bogu dopadljive molitve je miloščina, hči žive lju¬
bezni božje in do bližnjega.

64. Mlad berač bo star tat.

65. Sedem let moraš na jednem kraju ostati, če hočeš ljudi prav
spoznati.

66. Ako Bog ne pomaga, si zastonj zdravnik glavo beli in le¬
karnar rane celi.

67. Kdor nikdar stradal ni, ne vč, kako lačnemu kruhek diši.

68. Moder mož se še le oženi, kadar ima ženkico ali dečico s
cim rediti.

A. M. Slomšek. 11

162

69. Dobra duša povsod dobre ljudi najde.

70. Hočeš zdrav ostati in učakati starih dnij, skrbi posebno za
tri reči: za prosto glavo, za tople noge in pa za odprto telo.

71. Mož mora biti srečnega zakona glava, žena pa srce.

72. Več ko je kuharic, manj je dobrih potic.

73. Zdravje gre po curku doli, po niti pa gori.

74. Potrpljenje je za vsako bolezen prvo in najpotrebnejše zdravilo.

75. Naj bo hiša še toliko srečna, neprenehoma ji solnce ne sije.

76. Kdor v jedi in pijači pravo mero drži, učaka navadno starih dnij.

77. Gosta selitev pa redka molitev ni kaj prida.

78. Zoper moč smrti ni rože na vrti.

79. Bog plačuje po zvestobi, ne po stanu.

80. Časi so ravno taki, kakoršni so ljudje.

81. Kdor hoče pravi otrok božji biti, mora tudi sovražnika ljubiti.

82. Kdor ubogim daruje, Bogu posojuje.

83. Lenoba je vseh grdob največja grdoba.

84. Zapravljivec in tat sta si brata.

85. Lakomnež ima za denar tudi dušo na prodaj.

86. Brezovo olje ozdravi razvade mladih dnij.

87. Le krščanska krepost dd veselo starost.

88. Kdor je potreben, tudi po drobtinici rad seže.

89. Kdor hoče prav srečno živeti, mora modro glavo pa žlahtno
srce imeti.

90. Obeh očij nikoli ne zatisni.

91. Kdor za prihodnje dni ne skrbi, življenja vreden ni.

92. Prazen je vrišč in rotenje, ako ni sile in moči.

93. Kar v mladih letih zamudiš, težko kdaj več popraviš.

94. Kdor lepo pesen zna in jo zapoje, se več obrajta pri po¬
štenih ljudeh, kakor on, ki piti kupuje.

95. Krivično blago dobro storilo ne bo.

96. Prevelika čast in hvala ti ne bode prida dala.

97. Lahko je v nesrečo priti, težko iz nesreče uiti.

98. Kdor ne pomisli, kamor gre, potem nazaj ne ve.

99. Zvonu je človek podoben, ki veliko lepega o sveti čednosti
in dobrih delih govori, dobrega pa celo malo ali nič ne stori.

100. Le iz zvestobe raste blagor.

101. Otrok beračija je hudobija, katera z njimi raste.

102. Več ko je gostilnic, več je uboštva; več ko plesa, več bo joka.

103. Krvavih bojev se le on veseli, ki po tujem blagu roko stega.

104. Pravica je sladkega mira mati, oče pa božji strah, sestra
pa prava krščanska ljubezen.

105. Brez Boga ni sreče doma.

106. Za rana začne žgati, komur je kopriva mati.

107. Marljivost tudi slabo glavo izboljša.

108. Glava lenuha vsak dan bolj trda prihaja.

109. Sreča tvoja še ni to, česar se dobrega naučiš, marveč to,
kar dobrega storiš.

110. Veliko posvetnega znati, slabo se pa zadržati, je konja
ritansko obsedlati; hitro te v blato vrgel bo.

163

111. Šiba naj bo zdravilo, ne vsakdanje kosilo za otroke.

112. Družini daj pravice, pa ne prepolne žlice, da se ne okablja.

113. Bolje je malo, pa dobro brati, kakor veliko žlabodrati, umeti
in čutiti pa nič.

114. Kaj pomaga glava prebrisana, srce pa hudobno in robasto?

115. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika
in žlahtno srce.

116. Jutrnji čas, zlati čas.

117. Le kdor zgodaj vstaja, se bolezni brani in zdravje ohrani.

118. Železo rja sne, lenoba pa mlado telo, ako praznuje.

119. Kdor svoje pošteno delo v nemar pušča, naj si ravno na
denarju sedi, bo še bos hodil.

120. Mlad bahač, ki se noče učiti, bo star berač moral kruha prositi.

121. Prisiljena pokora le malo velja; prava pokora mnogo ve¬
selja prinese.

122. Prevzetij a in napuh človeka oslepita, le ljubeznivi poniž¬
nosti je resnica odkrita.

123. Komur jesti ne diši, nima pravega zdravja; komur na dober
nauk mrzi, kaže, da se za hudo pripravlja.

124. Potrpežljivost rožice sadi, jeza pa trnje.

125. Hočeš veselo in srečno živeti, uči se potrpeti.

126. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje.

127. Kakor drugim posojuje, tako se nam povračuje.

128. Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti.

129. Kdor pomore drugim iz nadlog, rad pomaga njemu Bog.

130. Kdor svojih želj ne premaguje, sam sebi smrtno sulico kuje.

131. Prebrisana glava, pa pridne rokč so boljše bogastvo, ko
zlate gorč.

132. Lastna škoda ga izuči, komur dopovedati ni.

133. Kdor z lepim naukom norce brije, on sam sebi vrat zavije.

134. Mladine najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost, pa
žlahtnost srca.

135. Najsrečnejše ljudi poštenje stori.

136. Tam, kjer glad mori lenuha, najde priden dosti kruha.

137. Kdor se pridnega dela izuči, lahko si slamo v senč izpremeni.

138. Kdor nekaj použije, nekaj si pa prihrani, ima lahko
dvakrat obed.

139. Ne zavrzi starih prijateljev, ker ne veš, kakšni bodo tvoji novi.

140. Bog jedna vrata zapira, pa sto drugih odpira.

141. Razvajena družina in pa bolna živina, vsakdo se je boji.

142. Ne, kjer dobro živijo, ampak kjer se dobro zadržijo, tam
je dobra služba.

143. Kdor malega ne časti, velikega vreden ni.

144. Kdor pridno dela rad, le on je stanovitne sreče brat.

145. Preveč medena potica zobe krha, presladek človek rad ogoljufa.

146. Največja nesreča je ta, če kdo sovražnike svoje za pri¬
jatelje ima.

147. Ni noben žlahtni kamen toliko vreden, kakor čisto, de¬
viško srce.

n»

164

148. V luži se veliko grdega zaredi, še več hudega v srcu
lenega človeka.

149. Vse drugo lahko izgubiš, le tega, kar znaš in dobrega veš,
ti nihče ne more vzeti.

150. Bog ne gleda na lepoto telesa, ampak na čednost srca.

151. Nespodobni pogledi so žive iskre nečistosti, ki čisto srce zažgo.

152. Sveta samota je prijateljica božja.

153. Dekle, ki se po nedeljah in praznikih po krčmah potika,
se ponuja hudobiji v službo.

154. Grd, da ni gršega, je pijanec, ali sedemkrat grša je pijanka.

155. Dolgo znanje prinese slab zakon, ali pa nobenega ne.

156. Modra zmernost ohrani čedno dušo in telo.

157. Ni srečen, kdor veliko ima, ampak srečen je, kdor malo
potrebuje.

158. Kar človek izprosi, brez strahu nosi.

159. Kar se skrivaj zgodi, k pridu ni.

160. Prevzetne glave se spotaknejo in padejo.

161. Napuh je omotica devištva.

162. Kdor rad nespodobne reči premišlja, se sam v zanke
zapleta, in kadar pride izkušnjava, ne more več uiti.

163. Tudi beseda človeka ubije.

164. Trdovratnih se tudi dolga pridiga ne prime.

165. Krščanski nauk je žlahtna rožica, od katere naj tvoja duša
medu nabira za večno življenje.

166. Greh sovraži, a grešnika ljubi.

167. Popravljati vse svoje žive dni ne bodi te sram!

168. Prenapeta struna poči, in prenapeta beseda slabo opravi.

169. Srčnim je sreča domača.

170. Ne trudi se vsem ljudem dopasti, da sebe in drugih ne ukaniš!

171. Kdor dobro sklene, vse zadene.

172. Hočeš druge vneti, moraš sam goreti.

173. Kdor modrega moža preveč hvali, ga žali.

174. Čednost in pregreha se človeku na obrazu poznata.

175. Nehvaležnost je očitna priča grdega srca.

176. Kjer je greh starešina, ne bo pridnega zakona.

177. Kriva vzgoja otrok je slabih časov mati.

178. Črna mati poželenja očij je svetu dve hčeri porodila: prva
je lakomnost, druga pa požrešnost.

179. Pridno delo lastnih rok blagoslovi dobri Bog.

180. Razuzdani otroci so starišev počasna, pa gotova smrt .

181. Kdor privleče očeta do praga, njega bodo otroci sunili
črez prag.

182. Nesramen mladenič in pa garjev človek, nesramna deklina
in pa kuhinjska cunja — treba se jih je izogibati.

183. Prisiljena reč nikdar dobrega ne stori.

184. Mladenič ne sme nobenega dobrega nauka zamuditi, ker

ne ve, kam še danes ali jutri pride. v

185. Naglost nikdar dobra ni, najmanj pa velja, kadar se človek
v nov stan odpravlja.

165

186. Pametni otroci so starišev naj večje bogastvo.

187. Bogaboječa .hči in modra žena se ne plačata z zlatom
ali srebrom.

188. Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže.

189. Boga se bati, greha se varovati, pa dobro storiti, je zadosti
modrosti za časno srečo in večno zveličanje.

190. Naj večja dota je: zdravo telo, dela vajene roke in pa učena glava.

191. Bogati, pa neolikani otroci so oslom podobni, ki za druge
zlato nosijo.

192. Le kdor Bogu zvesto služi, bo tudi gospodarju zvest.

193. Bogaboječa družina je božji dar, hudobna pa hiši prokletje.

194. Lenuh in pa tat sta si tovariša.

195. Resnica je sama na sebi ostra in boli; tudi zdravnik zdra¬
vilo osladi.

196. Miza, ki se z molitvijo začne in konča, ne bo stradala.

197. Dva ključa človek ima: molitev mu odpre nebesa, kletev
pa pekel.

198. Kjer sramežljivost umira, tam se pekel odpira.

199. Denar se lahko povrne, dobro imč pa težko ali nikoli ne.

200. Kdor premlad vino pije, olje na ogenj lije.

201. Zvestoba v svojem stanu je mati časne in večne sreče.

202. Prevzetija mladih let na starost rada kruha prosi.

203. Ako pri hiši pokorščine ni, se slabo godi.

204. Bolezen in smrt sta si sestri.

205. Ves svet je šola modrosti, zgodbe sveta so najboljša knjiga
življenja.

206. Kakor mrtvaških zvonov glas, bo izginil naš spomin.

207. Največja izguba je izguba svete vere.

208. Nesrečen ni, dasi vse drugo izgubi, komur še živi pravo
upanje v srcu.

209. Kamor se drevce nagne, bo rastlo in padlo drevo.

210. Veselje oslajšati in trpljenje olajšati nam krščanska pri¬
ljudnost in ljubezen veli.

211. Malo je človeško srce, pa neizmerne so njegove želje.

212. Kakor moder oče lahkomiselnim otrokom vsega ne dovoli,
tako tudi Bog nam ne stori vsega po volji, ker nas ljubi.

213. Na pol pota obstoji, kdor stanoviten ni.

214. Nezadovoljnost je vodilja nezvestobe.

215. Kdor se na Boga zanese, njemu ne izpodnese.

216. Človeka lahko po hoji, hiše po strehi, ljudi in kraje po
šegah spoznaš.

217. Veliko dobrovoljcev — malo dobrih gospodarjev.

218. V kraju, kjer kmetov pri solnčnem vzhodu na polju ne
srečaš, jih najdeš gotovo po solnčnem zahodu v krčmi.

219. Kjer nobene postave ni, tam veljajo same pesti.

220. Srečaš veliko bledih, tankih deklic po mestu, boš našel
vsako nedeljo dosti raja, pa malo prida.

221. Kjer stari delajo, mladi pa tobak kadijo, tam pogosto
boben ropoče.

166

222. Poskusi, predno verjameš!

223. Najdeš v kakem kraju ob nedeljah vse polne krčme, ne
glasi se, ampak prekrižaj in mimo pojdi.

224. Ne pravi, kar znaš, ampak pokaži!

225. Le spoznati si prizadevaj našo besedo čedno olikano, in
ljubil jo boš, kakor svoje očesce!

226. Kratki in krepki so slovenski pregovori in prislovice,
žlahtnim jagodam v kiti govora podobne.

III. Slomšek vzor slovenskega domoljuba.

Ljubimo se! pravijo resni Poljaki, v  bratje naši. Ne vdajmo
se! kličejo krepostni, podjetni in žilavi Čehi.

Narod, ki hoče živeti, mora biti samozavesten. Ljubiti mora
samega sebe, spoštovati in čislati vse dobro in blago, kar mu je
lastno. Drage mu morajo biti domače šege in noše, običaji in lepe
navade. Mili, nad vse druge so mu domači kraji, kjer ljubko doni
njegova beseda; mile so planine in doline, kjer se razlega njegovih
pesnij najslajši glas; mile so mu bogate gorice in zlata polja, kjer
se potijo v neutrudnem delu njegovi čili sinovi in čednostne hčere.
Pred vsem pa mu mora sveta biti njegova vera, v kateri Boga časti,
si srce tolaži in nebesa služi; a svet mu mora biti tudi rodni jezik,
ki ga je prejel od svojega predobrotljivega stvarnika, v katerem je
prvokrat molil in prvokrat pozdravil svoje ljube stariše.

Narod, ki sebe ne ljubi ter ne spoštuje, obstanka ni vreden;
ako na sebe ni ponosen, je že izgubljen.

Tako je bilo in bo vselej; zgodovina nam daje kopo zanimivih
vzgledov za to. Ljubezen in navdušenje do narodnosti je poglavitni
pogoj narodnega življenja. Z njima se probuja, raste in cvete, brez
njiju se pogrezne v grobno temoto.

Ljubimo torej svoj narod in vse, kar ima lepega na sebi; bodimo
iz globin zvestega srca navdušeni za svojo domovino!

Tega nas Slomšek uči na čudapoln način z besedo in dejanjem.
Kako goreče in plemenito je bil pač on vnet za svojo očetnjavo! Ne
vemo, je-li sploh kdo srčneje ljubil slovensko ljudstvo, kakor on.
Težko, da bi ga bil kdo prekosil v tej ljubezni.

Čelo svoje življenje je posvetil svojemu narodu. Pri vsaki le
mogoči priložnosti je vnemal in navduševal k pravi ljubezni do do¬
movine, bodisi svoje čitatelje, bodisi poslušalce v zasebnih in javnih
krogih. In kako plemenito je bilo njegovo domoljubje! Ni dobro,
svoj narod ljubiti, sosede pa sovražiti; dobro in pošteno je le, vsa¬
kemu svoje pravice pridobiti. To je hotel Slomšek Sloven¬
cem priskrbeti: pravico in jednakopravnost za nas v uradu, v šoli
in v vseh razmerah družbinskega življenja. Zraven je pa brate budil,
naj se zavedajo svoje narodnosti, in naj jo povsod s ponosom in
častjo kažejo. V borbi za narodne pravice moramo biti vztrajni in
neustrašljivi. Spoštovati in braniti pa moramo posebno to, kar nam
daje narodni obstanek: slovenski jezik.

L. 1862. je imel Slomšek v mariborski čitalnici kot preprost ud

167

več nagovorov. Treba je slišati, kako ognjevito se poteguje za slo¬
venščino. Cujmo, kako lepo govori o njej!

„Kar je krščanski občini zvona mili glas, to je narodu materin
jezik, po kojem naznanjujemo občutke svojega srca, žalostne in vesele.
Kakor se povzdiga po lepših in lepših zvonovih svete matere cerkve
čast in hvala, naj se tudi povzdiga slava jezika našega, za katero nam
je toliko skrbeti, kakti za čast svoje predrage neveste. Olika jezika
je olika resnice in gotovosti, veli stari, častiti pevec Herder.

Veselo pozdravim, prijatelji moji, vrlo načelo naše slovenske
čitalnice, blago društvo jakih m6ž in visoko učenih gospodov, ki
smo si roke podali, povzdigovati slavo jezika svojega, po jeziku iz¬
obraženem pa tudi slavo naroda svojega, ki je toliko časa pospaval,
nepoznan in zaničevan največ od svojih lastnih sinov, nad katerimi
po pravici mati Slava toži, rekoč: Otroke sem izredila in odgojila,
oni pa so me zaničevali!

Ne daj Bog, da bi tako ostalo; bolje hoče biti, ako, dragi dru-
štveniki slavne čitalnice naše, dobro razumemo svoj važni predmet
in se vedemo po pravnih ravnilih. Blagovolite, naj vam svoje misli,
želje in nasvete v tej zadevi naznanim.

Hočemo, naj bi slovenska beseda slovela, imela čast
vpričo narodov, naših sosedov: sami jo prvi spoštujmo, ne
toliko v praznih besedah in malovrednem pričkanju, tem¬
več v dejanju in slavni obnoši slovenski. Beseda materina
bodi nam navadna v naših družbah in pri veselicah; na iz-
prehodu, kakor doma naj se beseda materina čuje in slovi.
Tako bodo pošteni tujci našo slovensko besedo spoštovali,
če bodo spoznavali, da jo mi prvi spoštujemo.

Ne prenaglimo se v svojih pravičnih zadevah, ne nosimo se
prenapeto, da se ne bomo spotikali nad nasprotniki, katere bi naša
ošabnost budila. Pohlevnost in pa modrost, prijaznost in miroljubnost
so bile od nekdaj zvezde slovenske, naj ostanejo tudi naše vodilje!

Srčnost in stanovitnost naj nas podpirata pri našem domačem
trudu, oni naj bodeta naši vrli družici. V tuje reči se ne bomo vtikali, pa
za toliko bolj bomo likali svoj materin jezik — sebe in svoje mikali za
pravo narodno izobraženje. Tako, dragi prijatelji, zvijajmo venec — lep
venec spletajmo mili materi — materi naši Slavi! Tako bodi!“

Te prelepe besede je Slomšek izustil pri ustanovitvi prve či¬
talnice na Slovenskem, v Mariboru. Po njegovem trudu in rodoljub¬
nem prizadevanju je oživela, brez njega bi je še dolgo ne bi bilo.

Pozneje je v čitalnico vsako nedeljo prihajal, ako je bil doma.
Med udi ni bil prvi samo po dostojanstvu, temveč tudi po marljivosti
in vztrajnosti svojega delovanja v velevažnem narodnem zavodu. Go¬
voril je še večkrat zelo zanimivo, njegovi krasni govori so vselej
napolnili dvorano; bili so vedno preprosti, a jako poučni, navdahnjeni
najčistejše narodne ljubezni in oduševljenosti.

Posebno značilen se nam zdi tretji govor njegov v čitalnici. Je
sicer malo oster, rezek, celo grenek, a dober, kakor koristno zdravilo
iz lekarne, ki tudi ni sladko ali prijetna Iz le-tega govora se lahko
mnogo, mnogo učimo. Dobro bo, da slišimo celega. Glasi se:

168

»Človek sem, vse človeško je tudi moje.

Homo sum, nihil humani a me alienum puto.

Častita gospoda!

Veliko naših govorilo —- veliko lepega povedalo. Slišali smo
Slovanov gostoljubnost, pobožnost, dobrosrčnost. Do slemena po¬
hvaljeni Slovenci — se veselili, da smo. Pa — homines sumus, svojih
slabostij ne pozabimo! Kakor jug cvetje osmodi — prevelika hvala
omami; sever vzdrami — tudi pravična graja ozdravi. Smo slišali
hvaliti Slovencev lepo solnčno stran, tudi senčno poglejmo! Ako pa
preveč rečem — pomislite, da so tudi moji predniki v nekih reččh
prehvalili. Kar je preveč, zdravo ni. Moje grajilo ne bodi zamera,
marveč zdravilo.

Naš katekizem našteva sedem naglavnih grehov, ki so (lahko bi
še več slabostij, ne rečem strastij, našteli, ki so več ali manj vsakemu
narodu lastne, slovenskemu pa znamenite vsaj v nekaterih krajih):

1. Lahkomiselnost ali vetrovnost. Kakor veter potegne, se
radi zasukajo, predpoldnem plačejo, popoldne skačejo; molijo, kolnejo,
ni se na njih besedo, obljubo, krepost zanesti. Koliko žalostnih na¬
sledkov izvira iz te slabosti, vsi dobro vemo.

2. Zapravljivost, ki gostoljubnost presega. Jedno četrt leta se
gostijo — tri pa stradajo, kar je žalost! Ali ni povsod taka, po
širokem spaka? Kaj iz tega izvira?

3. Pijanost, kojo lahko vidimo in čujemo — na ulicah, cestah,
božjih potih. Da Slovencem trta raste, rodi in deco z grozdjem, može
pa z vinom razveseli, je prav. Da pa vince pijejo toliko in tako, da
ne vedč kam domu, to je grdo. Kjer pa ljube vinske kapljice ni,
tam se žganje srka in slovenska kri ostrupi. Kaj pride iz pijanosti,
vsakdanja izkušnja kaže: krvavi boji, pravde, poživinjenje.

4. Nezaupljivost do svoje gosposke, deželske kakor du-
hovske. Reci jim, kar hočeš, ne verjamejo. In če tudi potrdijo, hitro
ovržejo; prenaglo in preradi pa takim zaupajo, ki jim prazne obljube
delajo in široka usta imajo. Reče zapeljivec: vse je proč, davki,
bernja itd., bodo ga do neba povzdignili. Vem, odkod ta slabost iz¬
vira; pa tudi vem, da je gotova; naj bi tako ne bilo!

5. Pogostna zanikarnost in nesnažnost pri domačiji. Po¬
glejmo drugod po Avstrijskem — postelje — krčme! Nekateri slo¬
venski možaki se celo zimo po peči valjajo, pipe pulijo, pa na goli
slami ležijo ....

6. Zametovanje svoje narodnosti, svojega jezika. Le
nemško! vpijejo nemčoni, in Slovenci jim zaslepljeni pomagajo, se
podpisujejo in psujejo duhovne in učitelje, ki se slovenske besede
poprimejo, ali pa slovensko zapojč ....

7. Politična slepota in surovost nekaterih Slovencev,
ki ne sodijo, kakor dacijo, in jim ni drugega na srcu, kakor da bi
nobenih davkov ne bilo. Kolnejo ter so pripravljeni, se vsakemu
sleparju podati. To pričajo stare krvave pravde nekdanjih, kakor
sedanjih časov ....

Pa ne žaliti vas, ne grajati svojega dragega naroda, ki je po

169

ogromni večini zelo nravstven in plemenit. Le rane sem hotel po¬
kazati, kojih imamo celiti. Meliora vulnera de manu diligentis, quam
oscula odientis. Posvetovati se, kako? to je naša naloga; čitalnica
je slovenske narodnosti jedro.

Namen čitalnice je, povzdigniti liko in ceno slovenščine. Ko¬
likor mogoče povzdigujmo to ceno tudi v narodu. Povejmo ljudem,
kaj materin jezik velja, da ga bo tudi ljudstvo spoštovalo_

Držimo se z obema rokama slovenščine, skrbimo za
njeno omiko sebi in svojim! Po omiki in liki jezika se navadno
človek in ljudstvo časti. Jezik je najžlahtnejši telesni dar božji;
pismo našega roda, po kojem se spoznamo in spoštujemo;
narodna beseda je večjidel mati narodne slave, ali pa ma¬
čeha, če jo pustimo v nemar.

Terjajmo svoje pravice, pa po modrosti in pravi meri; naj slo¬
venščina v ljudski šoli ostane in se ji po malem izboljša potrebna
olika; naj se polagoma tudi v uradnije vpelja, vsaj pri takih opravah,
ki zadevajo ljudstvo. Prostemu ljudstvu bo slovenščina toliko več
veljala, za kolikor bolj jo bode gospoda spoštovala. Dokler slovenski
jezik le do pisarnice ali uradnije velja, kakor kmetje pravijo, je ljud¬
stvo primorano po drugem tujem jeziku vpiti in zapustiti zaničevani
materin jezik.

Branimo se napadov naših nasprotnikov, pa brez vsega srda in
brez praznega pričkanja. Naše orožje bodi beseda večne resnice,
ki uči Nemce kakor Slovence: Quod tibi non vis fieri, nec alteri
feceris — česar sam sebi ne želiš, glej, da tudi drugemu ne storiš!
To je jedino, pa zlato pravilo narodne jednakopravnosti.

In tako, prijatelji, Slovenci, bodi nam geslo našega dejanja in
nehanja velikega sv. Avguština zlata beseda: V potrebnih rečeh
nas naj vodi sloga, v dvomljivih svoboda, v vseh pa
ljubezen bratovska!‘ £1

Niso-li to prekrasni opomini iz dna slovenskega srca, ki bije
z vso močjo za blagor svojega ljudstva?

Kako neizmerno je svoj materin jezik ljubil, in kako je tudi
preprosto ljudstvo vnemal k jednaki ljubezni, izprevidimo iz pomenljive
pridige, katero je imel na binkoštni ponedeljek 1.1838. v Blatnem gradu
na Koroškem, torej takrat, ko je narodnjaštvo še spalo;  ko
se za prelepi naš jezik še skoro nihče, nihče ni brigal, je bil on
narodni buditelj; spoštovanja vreden veteran je naš Slomšek
na  težavnem, polju narodne probuje.  Ista pridiga je tako poučna
in mikavna, da jo hočemo v sledečih odlomkih podati. Slomšek v
njej pravi: 1 2

„Ves svet je velik tempelj božji, od solnčnega izhoda do zapada
se njemu čast in hvala poje, in vsaka stvar poveličuje Vsemogočnega
sveto ime. Mala ptičica, slavulj, v zelenem grmu, ki po noči milo
žvrgoli; velika postojna po planinah, ki visoko pod nebom leta in se
Po hribih in dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; mali pastirček,

1  Po zapiskih v Slomšekovi zapuščini; po razdelitvi nekoliko izpremenjen
čitaš govor v »Drobtinicah* XXI. letnik, uredil dr. Fr. Lampe, str. 90. sl.

2  Po »Drobtinicah* 1. 1S49., str. 3. sl.

170

ki na paši na svojo stranščico piska, kakor tudi grozovitni lev v
puščavi; mili glas zvonov in orgel sladko petje v sveti hiši božji,
pa tudi strahoviti grom, pred katerim se zemlja trese in nebo maje;
najlepše pa človek, kateremu je stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom
pel čast in hvalo. Lepo je slišati glasne zvonove peti, še lepše veselo
orgle žvrgoleti, najlepši pa je človeški glas, s katerim poje in govori,
žaluje in se veseli; beseda, katero mu je vsemogočni stvarnik dal,
je najimenitnejši in največji dar milosti božje. Brez besede ali govora
bi bila zemlja žalostna puščava, in vsaka človeška druščina bi bila
le tiho, dolgočasno zbirališče mutastih divjakov.

V začetku je le samo jeden jezik bil, kakor je jeden Bog in oče
vseh; kadar so se pa ljudje pomnožili, se po svetu razširili, pa tudi
pohujšali, jim je Bog pri zidanju babilonskega stolpa zmedel jezik
in jim dal več jezikov govoriti; sv. Duh je vse te jezike posvetil, da
bi se oznanjeval v njih božji nauk in pela Bogu spodobna hvala,
da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus velečeščen Sin svojega ne¬
beškega Očeta.

Kaj se vam zdi, ali bi bilo boljše, da bi vsi ljudje samo v
jednem jeziku govorih?

Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse piščalke
jednako pele; dolgočasna bi bila godba, ako ne bi bilo več godbenih
orodij; žalosten bi bil tudi svet in dolgočasen, naj bi vsi ljudje lev
jednem jeziku marnjevali. Zato je sv. Duh na binkoštno nedeljo vse
jezike posvetil, da vsak svoj jezik, v katerem govori, po vrednosti
s hvaležnim srcem spoštuje in zanj Bogu spodobno čast in
hvalo daje. To smo tudi mi storiti dolžni.

Med vsemi jeziki mora Slovencem naš materin jezik najljubši
biti. Kako ga moramo k božji časti in k svojemu zveličanju prav
spoštovati, vam bom drugič povedal.

Bratje in sestre moje! Slovenec bom Slovencem nove besede
iz ljubezni materine govoril, v slovenskem jeziku, katerega je dal
tudi sv. Duh apostolom govoriti. Vselej so Slovenci besedo božjo
radi poslušali; zaupam, da tudi vi!

Ko so apostoli za sv. vero kri prelili in so šli za svojim go¬
spodom Jezusom v večno zveličanje, so prišli drugi apostolski možje
v naše kraje sv. vero Jezusovo po teh deželah razširjat in med Slo¬
venci potrdit. Med njimi je bil na Koroškem sv. Modest, prvi škof
gosposvetski, kateri še v tej imenitni cerkvi počiva.

Slovenci, ki so tistokrat po vsem Koroškem, Štajerskem, Kranj¬
skem, Ogrskem, Češkem in Moravskem živeli, so imeli tri imenitne
kneze, Rastislava, Svetopolka in Kocelja, ki so, sami skrbni kristjani,
tudi kakor dobri očetje Slovencem kot svojim otrokom skrbeli za
krščansko poučenje. Dva brata, modra in učena moža, sv. Ciril m
Metod, ki sta v slovenske dežele prišla, sta Slovence Boga prav
spoznati, njega spodobno častiti, pa tudi pisati in brati učila, in sta
tako bila Slovencev najimenitnejša učenika in apostola. In Slovenci
so se veselili, ki so toliko božje reči v svojem slovenskem jeziku
slišali. Ali se, ljubi bratje in sestre, tudi vi veselite, sv. božje nauke
v slovenskem jeziku poslušati? — Oh, veliko se najde Slovencev,

171

ki se svojega materinega jezika celo sramujejo in ne po¬
mislijo, da je pregrešno, se svojega jezika sramovati, ga
zatajiti in celč pozabiti.

Naš slovenski jezik je brat tistega grškega jezika, v katerem so
apostoli in evangelisti spisali sv. pismo; že več tisoč let pošteni ljudje
slovensko marnjajo. Slovenski jezik je brat latinskega jezika, v ka¬
terem se sploh sv. maša služi, in že pred tisoč leti so naši stari očetje
sv. pismo čitali v slovenskem jeziku in po slovensko v hiši božji pre¬
pevali Bogu hvalo. Kdor se tedaj tako starega, imenitnega
jezika sramuje, je podoben človeku, ki lepo pošteno obla¬
čilo raz sebe iztrga, ki mu ga je dal dobri oče, se obleče po
tuje in misli, da bo lepši.

Naš imenitni jezik slovenski se ne marnja samo po Koroškem;
ni ga jezika na svetu, ki bi ga tako po širokem govorili, kakor jezik
slovanski. Pojdi za jugom do morja, našel boš po Hrvatskem, Dal¬
matinskem ljudi, ki slovenje govorijo, kakor ti. Prehodi ogrsko,
češko, poljsko in moravsko deželo, povsod boš našel svojo slovan¬
sko žlahto.

Slovenski jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne po¬
zna in ne ve, kakšni ljudje živijo po svetu. Podoben je tak
nevednemu otroku, kateri tudi misli, da je celovško jezero največje
morje na svetu, in da je onkraj Ljubelja že konec sveta.

Kdor svoj materin jezik zavrže ter ga pozabi in za¬
pusti, je zmedenemu pijancu podoben, ki zlato v prah po¬
tepta in ne ve, koliko škodo si dela. Slovenski stariši, ki
slovenski znajo, pa svojih otrok kar slovenskega jezika ne učijo,
so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč, slovenski
jezik, zapravijo, ki so ga jim njihovi dedje izročili. Podobni so taki
očetje in matere slabim gospodarjem, ki svoje očetno gospodarstvo
prodajo, drugo pohištvo kupijo, poslednjič pa večjidel beraško palico
najdejo. Kar je oče dobrega od svojih starišev prejel, mora svojemu
sinu zapustiti, in kar se je mati od svoje matere naučila hvalevrednega,
bo tudi zapustila svoji hčeri. Materin jezik je najdražja dota,
ki smo jo zadobili od svojih starih; skrbno smo ga dolžni
ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent,
ki nam ga je Gospod nebes in zemlje izročil, da bi z njim barantali in
storili veliko dobrega. Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi,
malopridno svoj talent zakoplje; Bog bo enkrat terjal, in vsi
zaničevalci svojega poštenega jezika bodo v zunanjo temo vrženi.

Oj, ljubi, lepi in pošteni slovenski jezik, s katerim sem
Prvič svojo ljubeznivo mamo in dobrega ateja klical, v ka¬
terem so me moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem
Prvokrat svojega stvarnika častil—tebe hočem, kakor naj¬
dražji spomin svojih rajnih starišev, hvaležno spoštovati in
ohraniti; za tvojo čast in lepoto po pameti, kolikor pre¬
morem, skrbeti; v slovenskem jeziku svoje ljube brate in
sestre, Slovence, najrajši učiti; želim, kakor hvaležen sin
svoje ljube matere, da, kakor je moja prva beseda slo¬
venja bila, naj tudi moja poslednja beseda slovenja bo.

172

Tudi vsak pošteni Slovenec ravno to želi; mislim, da želite
ravno to tudi vi.

Usmiljeni Bog, vsemogočni stvarnik, je dal človeku dušo in
truplo. Truplo potrebuje poštenega oblačila, duša pa zgovornega
jezika; kar je za truplo oblačilo, to je duhu jezik in beseda. Vi
skrbite svoje telo lepo oblačiti; ali bodete pozabili preskrbeti svoji
duši pošteno govorjenje? Veliko starišev med vami novo šego ima,
svoje otroke le po novi šegi učiti in na svoj stari slovenji marenj celo
pozabiti. Oh, to je hudo delo in velika izguba! Ravno v tem jeziku,
v katerem so vas vaši ljubi stariši žebrati in lepo govoriti naučili,
ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti; ako ne, tako niste vredni,
biti dobri sinovi in hčere svojih poštenih starišev! Zakaj
hudobec je, ki svojih starišev ne spoštuje; tudi oni vas kdaj po
vstajenju za svoje mlajše ne bodo hoteli spoznati. Govorjenje, ki
ste ga od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom, kakor
žlahte lastino (najdražje blago) zapustiti. Otroci, ki se ne naučijo
slovenski govoriti od svojih starišev, izgubijo veliko premoženje, ki
se več povrniti ne da. Kolikor jezikov kdo govoriti zna, toliko ljudij
velja. Kako nemarno bi bilo, da bi vi stariši svoj materin jezik
svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje in matere vas.
Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo, so podobni neumnemu
kmetu, ki svojo kmetiško suknjo sleče in začne gosposko nositi, da
potem ni ne gospod, ne kmet. Rojen Slovenec, ki svoj narod zataji,
je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni; tak človek svojega
rodu žlahtne lastnosti pozabi in se slabostim privadi, in je, kakor
preoblečen vran, od vseh zaničevan.

Ne bodi vas tedaj sram, da ste Slovenci; to naj bo
vaša čast!

Prizadevajmo si, vsak po svojem stanu, pošteno in prav po
krščansko živeti, kakor so naši predniki, stari Slovenci, živeli. Slo¬
venci so bili od nekdaj dobrega, usmiljenega srca; radi so potrebnim
pomagali in sosedom dobro storili. Slovenci so bili od nekdaj pridni
delavci, ki so polje marljivo obdelovali in živino lepo redili. Krivico
komu storiti, jih je bilo strah. Pokažimo tudi mi, da smo po¬
štenih očetov pošteni sinovi. Slovenci so od nekdaj radi Bogu
služili in so bili dobri kristjani; tudi mi ne pozabimo Boga, in tudi
on nas ne bo zapustil. Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškega,
bratje in sestre Jezusa Kristusa, tempelj sv. Duha, ki bo pri nas vsakem
prebival in nam delil svoje nebeške darove. To je vsakemu rodu
največja hvala in čast!

Oh, zadržimo se tako, da bomo vse časti in hvale
vredni pred Bogom in pred ljudmi!

Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik! Za čast svo¬
jega jezika vsak pošteni mož bolj skrbi, kakor pošten ženin
za čast in poštenje svoje neveste. Pred Bogom ni nobenega
razločka; on vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. Kakor je sv. Dun
vse narode in jezike v svojo sveto cerkev poklical, ravno tako bo
tudi enkrat vse svoje zveste služabnike združil v svojem kraljestvu.

Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govori, iz vseh narodov in jezikov',

173

ki jih noben šteti ne more, stali pred prestolom božjim in pred jagnjetom
peli novo pesen: Hvalo našemu Bogu in jagnjetu, ki je nas s svojo
krvjo iz vseh narodov, jezikov in ljudstev prikupil.

O da bi tudi nas Slovencev, kakor nas je na zemlji
med vsemi našimi sosedi največje število, tudi največ tam
pri Očetu nebeškem bilo!“...

Kdo je naše ljudstvo lepše, nujnejše in srčnejše vnemal k narodni
ljubezni, kakor tukaj navdušeni Slomšek? Na vseh taborih in na
vseh narodnih svečanostih ter zborovanjih ni bilo bolj primernih na¬
govorov, kakor je ta iz leta 1838., ko se je le malokdo brigal za
zatirani narod. Ima pa še tudi za dandanes tako lep pomen, da je
želeti, naj bi ga ljudstvo marljivo čitalo ter se ravnalo po njem. Da
bi le obrodil mnogo dobrega sadu!

Jednak je „ogovor Slovencev“ v „Drobtinicah“ 1. 1862., v
zadnjih Slomšekovih. Za svoj narod goreče vneti škof ga je pisal
kratko pred svojo smrtjo; smemo ga torej imenovati njegovo narodno
oporoko. Naj jo opetovano sliši slovenski svet:

„Prijatelji! Mili stvarnik nam je brez števila veliko darov do¬
delil ter nas je kakti venec svojega stvarjenja okinčal; bodi mu slava
na veke! Velik božji dar je naš materin jezik, s kojim stvarnika
hvalimo in govorimo o nepreštevilnih čudežih božjih. Povej, ako
moreš, število zvezdic na jasnem nebu, in po njih preštej dobrote
milosti božje, katerih zauživamo na ovem svetu: pa ne pozabimo,
srečni otroci, da je beseda materina vseh dobrot največja do¬
brota, jasno ogledalo vsakega ljudstva, mila dojka vsakega
nauka in izobraženja narodnega. Dokler beseda materina slovi,
časti se narod in oživlja; kakor beseda materina umira, peša tudi
narodna slava in moč. Kdor ljubi torej svoj narod, njemu so dragi
tudi matere mili glasovi; oni so živci življenja dušnega. Prijatelji,
ne pozabimo, da smo Slovenci!

Beseda materina je mati slave svojemu ljudstvu. V domačem
jeziku se narod jame učiti; po materini besedi slavijo častiti možje,
blagi dobrotniki svojega ljudstva; po njegovi besedi stranski narodi
ljudstvo spoštujejo, ali ga pa zasmehujejo. Kdor tedaj spoštuje svoj
narod, ima spoštovati tudi besedo materino ter skrbeti za njeno čast,
kakti za diko svoje neveste. Prijatelji, ne pozabimo, da smo
Slovenci!

Slovenščina, beseda mile matere naše, bodi nam ravno tako
blaga in draga, kakor zemlja materina, na kateri je tekla naša zibel.
Beseda Slave, naše matere, gladko teče, kakor pohlevni potok, kateri
zelenje in cvetje rosi. Kratki in krepki so slovenski pregovori in
prislovice, žlahtnim jagodam v kiti govora podobne. Rodovita je
slovenščina v svojih oblikah, kakor naše slovenske gorice. Le spo¬
znati si prizadevaj našo besedo čedno olikano, in ljubil jo boš, kakor
svoje očesce. Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci!

V čedni pesmici nam je rajni Vodnik blagor naše zemlje živo
popisal in nam pokazal rodovitost slovenskega, ne le telesnega, marveč
duhovskega polja. Glasno, kakor mogočna tromba, nas Vodnikova
pesen na delo budi; ne preslišimo, kaj nam veli:

174

Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava,
Za pridne nje lega najprava;
Polje, vinograd, gora, morjej
Ruda, kupčija tebe rede.

Našel jo bodeš, če nisi zaspan.

Za uk si prebrisane glave,
Pa čedne in trdne postave;
Išče te sreča, um ti je dan,

Glej, stvarnica vse ti ponudi,
Le jemat’ od nje ne zamudi;]
Lenega čaka strgan rokav,

Pal’ca beraška, prazen bokal.

Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci!

Nas Slovence naj bistri glava prebrisana, nas Dolenjce naj greje
žlahtno srce; glava in srce dajata možu poštenje in čast. Lepo naj
bode cvetje našega uma, pa tudi našega dejanja obilni sad; naj cvet
brez sadu ne odpade. Boga in cesarja, Slovenci, ne pozabimo, vse
za nebesa in za domovino storimo; tako bode naša Slava slovela, ki
da Slovencem toliko lepo ime. Prijatelji, ne pozabimo, da smo
Slovenci!' 4

Niso-li krasne, vznesene besede?

Kakor prisrčno pa je Slomšek ljubil svoje rojake, zveste slo¬
venskemu narodu, tako pikro in ostro se je mnogokrat pritoževal
črez odpadnike in izdajalce svojega ljudstva. V ravno imenovanih
„Drobtinicah“ 1. 1862. se nahaja iz Slomšekovega peresa „graja od¬
padnikov", ki je svoje dni vzbudila veliko pozornost. Z opravičenim
svetim srdom opominja iskreni domoljub tiste svoje rojake, ki so za¬
pustili narodni prapor. Med drugim pravi:

„Kaj mi hočete dati, in jaz vam ga izdam? Tako je go¬
voril Judež Iškarijot krvoželjnim sovražnikom Kristusovim. Oni mu
obljubijo 30 srebrnikov, in odsihdob je iskal priložnosti, da bi ga jim
brez hrupa izdal. — Kaj nam hočete dati, in prodati vam ho¬
čemo svoj narod, svoj materin jezik in vse narodno blago?
Tako govorijo svojega naroda zatajevalci. Tridesetih srebrnikov ravno
ne iščejo; zadosti jim je nekoliko pohvale, nekaj posvetne časti, pa
tudi časnega dobička prazna obljuba, da taki mešetarji svoj rod z ve¬
seljem zatajijo, kakor nas Slovence stoletna žalostna izkušnja uči. Ni
se po tem takem čuditi, da ubogo slovenščino od vseh krajev pokonče-
valna povodenj zaliva ter našo slavo podvaljuje in blati tako, da se
je lastni otroci sramujejo in svojo narodnost toliko grdo zaničujejo,
da se usmili že stranskim prijateljem. Bi-li rodoljub te bridke usode
ne omiloval?. ...“

Kdo ne bo priznal, da je bil Slomšek v narodnem boju hraber,
neustrašen junak. Živel je v času, ko je pretil pogin našemu narodu.
Takrat je veljalo geslo: živeti ali umreti.  Slomšek je to dobro
spoznal; zato se je pa s pogumnim srcem postavil v prvo vrsto narodnih
bojevnikov. On je narodno stvar branil v višjih krogih, akoravno
je za to prestal marsikatero grenko; on je za narodno prebujenje pri¬
dobival preprosto ljudstvo ter navduševal nadepolno mladino, naj se
zaveda svoje narodnosti. Iz njegove „šole“ so prihajali najboljši
domoljubi, ki niso nikdar pozabili Slomšekovega opomina:

Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani,
Sovražnim narodom prodani!

175

V narodnem boju pa mora biti domoljub previden in moder. Z
neokretnim, nepremišljenim postopanjem se narodni stvari včasi več
škoduje, kakor koristi. Treba je imeti trda načela, neomahljiv program.
Modri slovenski možje so geslo slovensko izrazili v znanih besedah:
„\ se za vero, dom, cesarja!"  To je naš program; zvesto me¬
rilo je, po katerem lahko vsakega zaslužnega domoljuba presodimo.
Kdo si je bolj prizadeval, to geslo natančno izvrševati, kakor pre¬
slavni Slomšek? Kot vzoren duhovnik in vzoren škof je vsled svoje
službe neumorno deloval za sv. vero; kako je bil vnet za svoj dom,
za ljubo slovensko ljudstvo, smo ravnokar videli. Kar je nekdaj
rekel o Ahaclju, je sam izpolnjeval: „Vsak pošteni mož ljubi
svoj materin jezik in se ne sramuje svojega roda!“

A prezreti se ne sme, kaj je Slomšek storil tudi za tretji del
narodnega gesla — vse za cesarja!  To je treba tem bolj razgla¬
šati, ker se je Slomšeku pogostoma očitalo, da ni zvest svojemu ce¬
sarju. Posebno „ zgoraj", v uradniških vrstah, so čestokrat rekli:
Slomšek je panslavist, torej cesarju nezvest, Avstriji sovražen.

Katerega Slovenca krvavo ne užali to grozno očitanje? Drugi
avstrijski narodi so večji in bogatejši, toda presvetlemu cesarju
zvestejši niso; bolj vdani niso, kakor Slovenci.

Nikdo pa v tej zvestobi, v plameneči ljubezni do cesarja, ne
nadkriljuje Slomšeka. On je storil za cesarja  vse, kar je sploh
mogel, gotovo več, kakor je zahteval njegov  poklic. Ravnal
se je pač i tukaj po besedah:

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan;

Kar more, to mož je storiti dolžan!

Slomšek je ljubil Avstrijo v najlepšem pomenu besede. Naše
države si ne more misliti brez Habsburžanov;  zatč ji
pa želi mogočen habsburški prestol. Slovencem želi zlate dneve,
narodno svobodo in zahteva za nje jednakopravnost v vsakem oziru,
a v nobeni drugi obliki, kakor pod krepostno vlado
habsburško.  Njemu očitati nezvestobo do vladarske habsburške
rodovine, je podlo obrekovanje in grdo hinavstvo. Noben junak
v bojnem gromu, noben govornik v mnogobrojnem zbo¬
rovanju, noben pisatelj ni plemenitejše izrazil svoje
ljubavi do avstrijske vladarske  hiše, kakor  naš  Slomšek.

Viharno je bilo 1. 1848. Prekucija je bila obrnjena naravnost
Proti Habsburžanom; cesar Ferdinand je moral že bežati. Takrat je
merila marsikatera puška na onega, ki je branil avstrijskega cesarja;
krvavi meč je mahnil po njem, ki je cesarju prisegal zvestobo. Na¬
hujskani kmetje so cesarju odpovedali dačo; a že 2. mal. travna je
Slomšek izdal poseben pastirski list, v katerem upornike in vse svoje
Podložnike ostro opominja na zveličarjevo povelje: „Dajte cesarju,
kar je cesarjevega! 1 '  Prelepo pravi: 1  „Naj svet spozna, da
mi cesarja ne ljubimo samo z besedo, temveč tudi v
dej anju in resnici!"

1  Glej slavnostni govor pri Slomšekovi svečanosti v Mariboru dne 2. sve¬
tna 1893. leta v „Dom in svetu 11  1893, št. 4., str. 145. sl.

176

Ob nastopu cesarja Franca Jožefa  I. piše v pastirskem listu:

. . . Bog daj cesarju, mlademu Francu Jožefu I., srečno in veselo
prav veliko let kraljevati, naj 36 milijonov Njihovih podložnikov v
ljubem miru pod Njih cesarskim žezlom prebiva in obilno uživa slav¬
nega vladanja milih dobrot! Zato smo pa dolžni vsi podložniki,
Njim za srečo ali blagoslov prositi; zakaj vse dobro in vsak popolni
dar pride od Očeta luči, pri katerem premenenja ni...  Zato moramo
cesarski prestol, kateri je srce prave jedinosti in moči za celo ce¬
sarstvo, vselej kakor sveto reč v spodobni časti imeti, cesarja od
Boga postavljenega vladarja visoko spoštovati, kajti dolžnost kato¬
ličanov je: 1. Spoštovanje in čast svojemu cesarju,  ki so
namestnik kralja nebes in zemlje v deželskih rečeh, božji maziljenec,
kakor nas uči sv. vera. 2. Cesarju zaupati,  da nam bodo pravico
spoznavali in sklepali, kar je prav. 3. Pokorščino izkazovati.
4. Nove ustavne pravice,  katere so nam cesar dali, so nam pa
tudi nove dolžnosti prinesle, katere imamo dopolnjevati cesarju, ka-
koršnih poprej ni bilo. 5. Dobrotljivi cesar so dovolili
svojim podložnikom,  po svoji volji, kar je prav, govoriti, pisati,
bukve in novice natiskovati in prodajati... Pa še jedno lepo dolžnost
imamo: 6. Za cesarja moliti,  posebno v sedanjih težavnih in
toliko nevarnih časih_“

Ko so se cesarske čete 1. 1849. zmagonosno vračale z Laškega,
je bil Slomšek med prvimi škofi, ki so svoje vernike spomnili, naj
za to skupno hvalijo Boga.

Ko je bil cesar 1. 1853. kruto zavratno napaden, a po božji
neskončni dobrotljivosti srečno otet, tedaj je zopet Slomšek v krasnem
pastirskem listu, ki je ves prešinjen iskrene ljubezni do cesarja, hvalil
Boga za to rešitev in vernike izpodbujal k jednaki zahvali. „...  Prav
je torej bilo in spodobilo se je, da smo tudi mi za otetvo svetlega
cesarja Franca Jožefa Bogu zahvalno pesen zapeli, in da še enkrat
Boga prisrčno zahvalimo, da so cesar, naš oče, zopet ozdraveli; kajti
Njih drago življenje je bilo na tehtnici. Bog nam je cesarja, ljubega
deželskega očeta, takorekoč vnovič dal, naj nas s svojo mogočno
roko varujejo in srečno vodijo. Z novo ljubeznijo Jih torej ljubimo
in za Nje molimo po nauku sv. Pavla! Pa samo moliti in veseliti
se svoje sreče pod oblastjo mogočnega in pravičnega cesaija, še m
zadosti; potreba je tudi zvesto dopolnjevati, kar nam sv. Peter v dveh
besedah kratko, pa dobro naročuje: Bojte se Boga, in spoštujte
kralja ali cesarja!...“ 1

Leta 1859. so šli Avstrijci na Laško v vojsko; Slomšek je takoj
zaukazal po celi vladikovini moliti za srečno zmago avstrijskega
orožja. Se več! On sam — priletni škof — je zložil več vojaških
pesnij, ki naj užigajo pogum in ljubezen do cesarja. Na pr.:

Popotnica vojaška.

Leži, leži ravnd poljč, Voj, holal hola! fantje vi,

Po polju bela cesta gre; Kamo ste se namenili?

Po cesti krepko stopajo, Se hočete podat’ od nas,

Prelepi mladi fantje so. Ki ljubimo iz srca vas?

1  V Lendovšekovi izdaji Slomšekovih pastirskih listov, str. 210. in 218. sl

177

Zdaj z Bogom, vsi prijatelji,

Vi bratje, sestre, stariši!

Na vojsko gremo zdaj za vas,
Mogočen vojvod kliče nas!

Slovenci, zdravi in mladi,

Smo urni, kakor glive, vsi:
Imamo srce ino moč,
Premagali bomo gredbč.

Veselo hočemo zapet’,

V Boga zaupanje imet’;
Pogumno bomo streljali,
Sovražniki pa bežali.

Le naj ropoče in bobni,

Iz tisoč topov naj grmi;

Naj krogle križem švigajo
Slovenci ne pobegnejo.

Pred nami pade vse okrog,

Za nas skrbi naš ljubi Bog.

Ne bode nas vlovila smrt,

Da b’ ravno pekel bil odprt.

Mladenči, srčni bodimo!

Bog Sabaot nas var’val bo:
Sovražnika požene strah
Pred nami, kakor veter prah.

Slomšek je gotovo jedini avstrijski škof novejšega časa, ki je
celč s pesmicami za vojake vzbujal svoje podložnike k ljubezni do
cesarja in skupne domovine.

Mnogokrat natisnjena in med ljudstvom udomačena je Slomšekova
cesarska pesen: ,,Bog ohrani nam cesarja!^

Bog ohrani nam cesarja,
Naš’ga Franca Jožefa,
Blagoslovi gospodarja
In očeta našega!

Naj mu sveti lepa zarja,
Večni naj mu srečo da!
Bog ohrani nam cesarja
Naš’ga Franca Jožefa!

V ljubem miru kraljevati,
Bog miru ti, njemu daj,
Avstrijanom pa vživati
Že na zemlji srečen raj!
Naj cesarska roka brani
Nas ves čas sovražnika;
Bog obvaruj nam cesarja
Naš’ga Franca Jožefa!

Ako bo avstrijski cesar imel vedno tak6 zveste podložnike, kakor
je bil naš Slomšek, tedaj bode — brezdvomno — Avstrija do konca
dnij najtrdnejša država na svetu!

Kako bi to ljubezen do vladarske hiše lepše kazali zvesti Slo¬
venci, kakor če posnemajo svojega — nedosežnega Slomšeka!

IV. Slomšekov spomin v Slovencih.

Obširno delovanje Slomšekovo je mogočno vplivalo na naš narod.
Njegov neumorni trud je obrodil plemenit, blagodejen in trajen sad.

Ime Slomšek je takorekoč vzpored, program v narodnem
delovanju. V marsikaterem oziru je merodajen. Narod ga bo moral
vedno vpoštevati. Slomšekova dela se bodo vselej lesketala v slo¬
venski zgodovini; zapustila so sled, ki ostane neizbrisna v narodnem
življenju. Vsak naš zgodovinar, posebno pa vsak slovstveni ocenje-
vatelj se bo moral nanj ozirati. Njegovo ime bo slavno donelo po
vsej slovenski domovini, dokler se bodo po njej razlegali krasni
glasovi našega premilega jezika.

Slomšek je vzbudil pri tisočerih rojakih iskreno ljubezen do
slovenskega naroda. Ravno po njegovem prizadevanju se je dvignil
posebno na Štajerskem in Koroškem, deloma i po drugih slovenskih
pokrajinah narodni ponos, ki je dotlej bil popolnoma neznan;
samozavest je vzkipela v navdušenih srcih. Tako odločno, kakor on,
še do njegove dobe ni nikdo poudarjal pristno narodnega, sloven¬
skega stališča. Bil je ravno takrat že skrajni čas, kajti pogubonosni

A. M. Slomšek. 12

178

valovi so besneli in pljuskali od vseh stranij na naš narod, kakor še
nikdar prej ne. Treba je bilo rojake vzdramiti, jih privesti do na¬
rodnega prepričanja.

Slomšekovi učenci in prijatelji so bili vrli bojevniki za svete
pravice slovenskega naroda. Mnogo jih še danes živi; glave so jim
osivele, a srce, po Slomšekovih besedah in po njegovem vzvišenem
vzgledu vneto, je ostalo neizpremenjeno, podobno oltarju, na kojem
narodna ljubezen neugasljivo plamti. Častita četa so v prezaslužni
vrsti narodnih boriteljev. Ponašajo se po pravici s prelepim priim¬
kom: „Slomšekovi učenci 11 . Slava jim! A zopet njihovi učenci
nadaljujejo začeto Slomšekovo delo.

Mnogo je vplival Slomšek, kakor smo že videli, na razvoj
slovenskega slovstva. Njegova dela so bila jako vplivna na pi¬
satelje in na ves narod. Narod jih je vzel v svojo dragoceno posest;
njegov spomin in njegovo slavo bodo za vselej razširjala in poveli¬
čevala med Slovenci. „Aere perennius 11  — dalje kakor jeklo in železo
bodo trajala. Živ, neumrjoč spomin so med našim ljudstvom.

Kako priljubljeni so pri narodu njegovi spisi, kaže najjasneje
dejstvo, da so bili skoro vsi, nekateri v kratkih prestankih, nepri¬
merno mnogokrat izdani. V tem oziru se Slomšek zdatno razločuje
od drugih pisateljev; s toliko poljudnostjo se ne more nobeden po¬
našati; on vse druge prekaša. Izšle so njegove knjige:

1. „Prijetne pripovedi za otroke 11  v dveh natisih,

2. „Pesni po Koroškem in Štajerskem znane 11  (Ahacelj)
v treh,

3. „Krščansko devištvo“ v devetih,

4. „Hrana evangeljskih naukov 11 , 3 deli, v dveh,

5.  „Posebni nauki in molitve za žensko mladost 11  v dveh,

6. „Življenja srečen pot za mladeniče 14  v sedmih,

7. „Blaže in Nežica 11  v treh,

8. „Sveto opravilo za šolarje 11  v sedmih,

9. „Angelj molitve 11  v dveh izdajah.

Vrh tega je izšlo v posebnih knjigah več važnejših, prelepih.
Slomšekovih del, ki so bila prej po različnih tiskovinah razširjena
Sledeča so, s popolnim naslovom v novejših izdajah:

1. Slomšekove pesni. (Zbral, uredil in izdal Mihael Lendovšek.
1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu.)

2. Slomšekove basni, prilike in povesti. (Zbral, uredil in
izdal Mihael Lendovšek. 1878. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja
v Celovcu.)

3. Slomšekovi životopisi. (Zbral, uredil in izdal Mihael
Lendovšek, ptujski vikarij. 1879. Natisnila in prodaja tiskarnica
družbe sv. Mohorja v Celovcu.)

4. Slomšekovo različno blago. (Zbral, uredil in izdal Mihael
Lendovšek, župnik Makoljski. 1885. Natisnila tiskarnica družbe
sv. Mohorja v Čelovcu.)

5.  Ant. Mart. Slomšeka Pastirski listi. (Zbral in uredil
Mihael Lendovšek, župnik v Makoljah. Izdala in založila družba
sv. Mohorja v Celovcu. 1890.)

6. Slomšekove pridige osnovane. (Zbral in uredil Mihael
Lendovšek, župnik v Makoljah. Izdalo in založilo katol. tiskovno
društvo v Mariboru. 1899. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.)

7. Antona Martina Slomšeka Spisi, zbrani za mladino.
(Urejuje in izdaja Slomšekov odsek „Zaveze slovenskih učiteljskih
društev“. I. Pesni. 1. snopič za srednjo stopnjo. Zbral in uredil dr.
Janko Bezjak. V Gorici. Tiskala in založila „Goriška tiskarna“ A.
Gabršček. 1895.)

8. Antona Martina Slomšeka Spisi, zbrani za mladino.
(. ... 2.  snopič za višjo stopnjo ... .)

9. Antona Martina Slomšeka Spisi, zbrani za mladino.
(.. . . 3. snopič. Basni, prilike in povesti. Za nižjo in srednjo stopnjo.
Odbral in priredil Janez Koprivnik. V Gorici. 1896.)

Tekom 1. 1900. izideta zopet dve knjigi o Slomšeku, namreč:
Slomšek, slovenski pedagog. Spisal Henrik Schreiner, ravnatelj
v Mariboru, in druga z  naslovom: Anton Martin Slomšek, vzor
in prijatelj slovenske mladine. Spisali Antonija in Marija Stupca,
učiteljici pri Sv. Marku poleg Ptuja.

V rokopisu se nahaja „Blaže in Nežica“ za četrti, sedanjim
potrebam primerno prirejeni natis.

V zapuščini Slomšekovi so še neobjavljena dela: Raznovrstne
pridige, krščanski nauki, najbožno blago, zelč zanimiv spis o
potovanju po Koroškem, Štajerskem, Kranjskem in Hr-
vatskem ter na stotine pisem o slovstvenih, šolskih, cer¬
kvenih in političnih razmerah. Prej ali slej pride vse na svetlo;
Slomšek mora stopiti ves, v popolni obliki pred slovenski narod.
Takrat bo še le zažarel v vsem svojem sijaju ... .

Kolika plodovitost! Kolikor Slomšekovih knjig — toliko je
njegovih neminljivih spominov.

Med najlepše spomine na Slomšeka spadajo i njegove pesni.
Tudi on lahko poje o sebi, kakor Vodnik:

Ne hčere, ne sina
Po meni ne bo;

Dovolj je spomina —

Me pesni poj 6.

Za slovensko petje si je naš veliki škof pridobil posebne za¬
sluge. Zlagal je sam lepe, poljudne pesni. Posnemal je Vodnika,
svojega sorodnika po iskreni ljubezni do slovenskega ljudstva, kakor

Sam pravi: Svetla si zvezda, Vodnik moj,

Pred menoj daleč hodil,

Pa bil sem zvest učenec tvoj,

Prijazno si me vodil.

Prav po domače si nam pel
In tudi moje srce vnel:

Naj po domače poje
In drami brate svoje!

Zapel jih je mnogo, rčs prav po domače. Tudi napeve je svojim
pesmicam sam zlagal, tako preproste in mile, da jih je ljudstvo takoj
Povsod sprejelo za svoje; popeva jih, ne vedčč, da so Slomšekovi.
Slomšekove pesni so postale prave narodne pesni. Ni-li to najvišja

180

čast za pesnika in za skladatelja, ako njegovi umotvori postanejo
narodna last?

Zelč mične so Slomšekove šolarske pesni, katere je sam
večinoma uglasbil. Sledeče so: „Kje sem domd?“ (str. 8. 1 ), „Veselo
jutro“ (22), „Lepa zahvala“ (22), „Vesela šola“ (23), „Sveta čednost“
(24), „Četrta božja zapoved“ (25), „Mlado drevce“ (25), v  „Veselo srce"
(26), „Lenuhi potepuhi “ (27), „Sveta modrost“ (27), „Časa tek 44  (28),
„Vesela pridnost 14  (29), „Hvala bodi Bogu 44  (30), „Pesen pred očitno
službo božjo 44  (31), „Pesen po končani izkušnji 44  (32), „Dva potepena
šolarja 44  (33), „Zapuščena sirotica 44  (35), „Previdnost božja 44  (37),
„Lahko noč" (39), „Mlado jagnje 44  (93).

V Ahacljevi zbirki „koroških in štajerskih pesnij 44  so Slom¬
šekove z napevi vred: „Blagor našemu cesarju! 44  „Jutrnica“, „Dober
večer 44 , „Sobotni večer 44 , „Večernica 44 , „Lahko noč 44 , „Novoletnica 44 ,
„Tri rožice 44 , „Poslednja veseličk 44 , „Zdravica 44 , „Veseli hribček 44 ,
„Šent-Urbanova“, „Veselja dom 44 .

V „Slovenski pesmarici 44  družbe sv. Mohorja (1896) najdemo
Slomšekovo „Lahko noč 44 , „Veselja dom 44 , „Marijina 44  in „Sv. misijon 44 ,
poslednji dve uglasbeni od D. Fajgelja.

Več cerkvenih pesnij je Slomšek s svojimi napevi sam še v
..Drobtinicah 44  objavil, tako: „Venec blagoslovnih pesnij za lavantinsko
škofijo 44  (Drobtinice 1861), ki obsega 17 pesnij; „Sveti misijon 44  in
„Misijonski križ 44  pa sta pozneje objavljena (Drobtinice 1865/66).
Nekaj jih je natisnjenih tudi v cerkveni pesmarici „Cecilija“, izdani
po družbi sv. Mohorja 1883. in 1884. leta ter v pesmarici „Cerkvene
pesni, nabrane med slovenskim narodom 44 , katere je izdalo Cecilijan-
sko društvo za goriško nadškofijo.

Najbolj udomačene so Slomšekove zdravičke: „Zdravica Slo¬
vencev 44  (Sloven’c Slovenca vabi), „Vinska trta 44  (Na svetu lepše
rož’ce ni), „Veseli hribček 44  (En hribček bom kupil), „Urbanova"
(Preljubi sv. Urban), „Gorica“ (Nikdar na svetu boljšega ni), „Dobra
volja 44  (Zmir’ tukaj ne more tak’ biti). Le-te je Slomšek ustno raz¬
širjal; ker so se povsod dopadle, jih ljudstvo zelo rado prepeva po
vsem Slovenskem.

Nekaj Slomšekovih šolskih pesnij je uglasbil nadučitelj L a vo¬
si av Cvek: izšle so v posebni knjižici v Ljubljani 1875.

„Zvezde 44  (Tema zemljo je pokrila) je krasno uglasbil za moški
zbor z bariton-solom Ludovik Hudovernik, stolni vikarij v Ma¬
riboru, kateri napev sicer še ni tiskan, a se je že na mnogih krajih
pel z velikim oduševljenjem. Mnogo Slomšekovih pesnij pa se sploh
poje z napevi neznanih skladateljev.

Slomšek je rekel: „Lepo petje, lepo srce 44 ... „Teža let me
k zemlji vleče, glava se beli od skrbij, pa me še vselej glas nekdanjih
pesnij omladi. Sladki glasovi mladih dnij! 44  Da, sladki so in bodo

1  Strani se razumevajo po Lendovšekovi izdaji Slomšekovih pesnij- ^
Večina šolarskih pesnij Slomšekovih se nahaja v knjižici „Šolske pesni ,
zbral in izdal Gabrijel Majcen. Maribor. Založil Th. Kaltenbrunner“, 1 . sno¬
pič 1888 , 2 . snopič 1888 , 3 . snopič 1890 . Mnogo jih je tudi v Slomšekovi knjig 1

„Šola veselega petja 11  in v „Drobtinicah“ 1851.1.

181

vedno ostali premili glasovi njegovih pesnij, razširjenih med sloven¬
skim ljudstvom. Vsak stan jih ljubi, k vsaki priložnosti se te ali
one ljubko priležejo. Kolikorkrat iz navdušenih grl naših slavčkov,
nežnih pevk in vrlih pevcev, zadonijo, tolikokrat se poje Slomšeku slava
ter poveličuje njegov spomin. Kakor one med narodom ne bodo nikdar
utihnile, tako ne bode med Slovenci preminil Slomšekov spomin!

Na slovesen način proslavljajo Slomšeka ter širijo njegov spomin
slovenski pisatelji. Slovstvena zgodovina slovenskega jezika
je o Slomšeku izrekla silno pohvalno, laskavo sodbo. Poglejmo si
lepo vrsto bistroumnih slovstvenikov, Slomšekovih vnetih častilcev!

V prvi vrsti je imenovati France Kosar, bivši stolni dekan
v Mariboru. Bil je mož izvenredne učenosti, izboren govornik, jeklen
značaj, za slovenski narod ves vnet. S Slomšekom je več let v naj¬
ožjem prijateljstvu občeval. Slomšeka ni nikdo bolj poznal, kakor
on, in nikdo ga tudi ni tako cenil in — ljubil, kakor on. Takoj po
Slomšekovi smrti je začel pisati životopis, ki je izšel že drugo leto
(1863). Za Slovence je slavnega vladiko opisal v „Drobtinicah“ (1863)
na strani 133—229.; za Nemce je pa spisal obširno knjigo „Anton
Martin Slomšek, Fiirst-Bischof von Lavant“. Le-ta knjiga, ob¬
segajoča 326 stranij, je pač za vselej najboljši vir vsem Slomšekovim
životopiscem; na njo se bodo morali vsi ozirati. Pisana je z neiz¬
merno ljubeznijo in z neomejenim spoštovanjem do Slomšeka; ker
je pisatelj imel vso Slomšekovo zapuščino na razpolago ter je bil z
njim dobro znan, zasluži temeljito in s pesniškim vznosom pisana
knjiga največjo zgodovinsko verjetnost. Podlaga je vsem preisko¬
vanjem o Slomšekovem delovanju in življenju.

Iskren častilec Slomšekov je Julij plem. Kleinmajrr. 1  Lepo
in prepričevalno pravi o njem: „Bogata njegova pevska žila, kipeča
ljubezni do Boga in do slovenskega naroda, je ... obsadila slovenski
Parnas z najnežnejšimi cvetlicami lepih pesmic, katere bodejo prosti
narod vedno razveseljevale. ... V mnogo tisoč iztisih so se njegove
knjige po vseh slovenskih pokrajinah razširile; ni ga pa bilo tudi
pisatelja, da bi jo bil takrat bolj po domače v pisanju zadel,
kot naš Slomšek. Njegova beseda je gladka, umljiva, lepa; njegov
slog je izmed ljudstva povzet in je tedaj lahko v srce segal narodu
našemu.... Spomin njegov živi in se vedno bolj oživlja!
Slava očetu duševnega prerojenja posebno prostega nam
naroda; slava blagodušnemu in marljivemu knezu in škofu,
kojega ime se bode na vekov veke častno imenovaloJ“

Ivan Macun piše v „Književni zgodovini slovenskega Stajerja“
(str. 135.): „Gotovo mi nikdo ne bo oporekal, ako rečem, da še noben
rodoljub po vseh slovenskih krajih našemu narodu ni tako globoko
segal v srce, kakor rečeni mož (Slomšek), tako da smemo reči, da je
Slomšek gledč slovenščine v narodnem javnem pomenu to, kar nam
je Miklošič v znanstvenem; tudi se more reči, da noben Slovenec ni
še napisal toliko slovenski natisnjenih del in sestavkov, kolikor ta

1  Zgodovina slovenskega slovstva. Spisal in založil Julij plem. Kleinmayr,
c. k. profesor v Kopru. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Str. 141. sl.

182

narodnjak. ... Bil je rajnki naš Slomšek vse svoje dni prijatelj slo¬
venske mladine.. .. Ljubezen do slovenske mladine ga ni zapustila
do smrti; porok nam je (njegovo) »Kratko vodilo za malo in veliko
berilo«. Naj si to vodilo vsak učitelj vsako leto prebere ne-
kolikokrat, in vsakokrat bo našel, da je plodonosno, da je
zlata vredno. ... Bil je Slomšek neustrašljiv naprednik in borilec
na narodnem polju, ne boječ se vseh javnih in potuhnjenih političnih
zoprnikov. ... Bil je Slomšek mnogovrsten pisatelj, životopisec in
jaren govornik; nikdar še ni bilo takih pastirskih listov, kakoršni
so bili njegovi, in jih tudi dolgo ne bo, pak vse to v gladki, prosti
prozi, ki bo glede gladke besede še dolgo časa za vzgled služila

vsem Slovencem. . ..“

Obširen životopis in oceno
vsestranskega delovanja pre-
zaslužnega Slomšeka je objavil
dr. Karol Glaser v svoji nam
že znani „Zgodovini sloven¬
skega slovstva‘ £  str. 125—131.

Temeljito in vzgledno do¬
vršeno razpravo o Slomšeku
nam podaje profesor Josip
Lendovšek. 1  Med drugim
lepo pravi: „Leta 1829. je bil
Slomšek imenovan za spiri-
tuala v celovški bogoslovnici.
Da je to velevažno službo
opravljal z vso njemu lastno
natančnostjo, vestnostjo in go¬
rečnostjo, razume se samo ob
sebi; a že tukaj je začel plodo¬
nosno svoje delovanje za razvoj
slovenskega slovstva. Devet
let je deloval Slomšek kot spi-
ritual v bogoslovnici, a v ko-
Slomšekov spomenik v mariborski stolni cerkvi, liko duhovnikov srcu je vzbu¬
dil v tem času ljubezen do
domovine, koliko je storil za razvoj in povzdigo slovenskega jezika
in slovstva! Dobro vedoč, kako neizmerno vpliva petje na človeško
srce, in kako se z lepim petjem vzbuja rodoljubje in ljubez v en do ma¬
terinega jezika, izdal je 1. 1833. »Pesni po Koroškem in Štajerskem
znane.« ... Iz delovanja Slomšekovega razvidimo, da je posvetil ves svoj
trud izomiki naroda slovenskega. Največje zasluge si je vladika Slomšek
pridobil na polju slovenskega šolstva. Neprecenljive zasluge za razvoj
slovenskega slovstva in narodne zavesti si je pridobil Slomšek tudi s
tem, da je po dolgoletnem trudu in z velikimi žrtvami preselil škofijski
sedež od sv. Andraža na Koroškem v Maribor-V Slomšekovih spisih

1  Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Se¬
stavil dr. Jakob Šket,  c. kr. profesor. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig-
1893. Str. 241—247.

183

nam je v prvi vrsti občudovati mnogovrstnost njegovega delovanja.
Njegovi nazori o narodnem življenju, jeziku, slovstvu in gospodarstvu
nam kažejo Slomšeka kot vzor pravega katoličana, kot vzor od¬
ličnega Avstrijca, kot vzor domoljubnega Slovenca in pre¬
vidnega pisatelja. Kdor pozna Slomšekove pridige, njegove izvrstne
pastirske liste itd., ve, d£ ima vsaka beseda zlato zrno v sebi,
in mora priznati, da Slomšek ni le pisal multa, temveč tudi
, multum. Toda Slomšek ni s svojimi knjigami le obogatil slovenskega
slovstva, temveč njegovi spisi so se prikupili po mikavni in poučni vse¬
bini in po lepi, gladki pisavi omikanemu občinstvu, kakor preprostemu
ljudstvu. S svojimi spisi je tedaj Slomšek stvarjal na jedni strani slo¬
venske čitatelje in vzbujal hrepenenje po slovenskih knjigah, na drugi
strani pa pridobival novih delavcev in jih učil, kako jim obdelovati
raznovrstne slovstvene stroke. Občudovati nam je v Slomšekovi pisavi
njegov slog, njegove kratke stavke, njegove krasne in jedrnate misli,
izražene v pravem slovenskem duhu, milo in srčno njegovo besedo,
ki nam sega do srca in nas navdušuje za prelepo materinščino. Veliko
zaslugo za razvoj slovenskega slovstva si je Slomšek pridobil tudi
s trudom svojim, da se uvede na podlagi vseh slovenskih narečij
občeslovenski jezik. Da dandanes ni več govora o kranjskih, štajer-
j skih, koroških, nego le o slovenskih pisateljih, imamo se mnogo za¬
hvaliti Slomšeku, ki je tudi gledč pravopisa prvi potegnil za Blehveisom
in kakor mogočen velikan podrl Danjkovo abecedo ter mnogo pri¬
pomogel, da so se združili Slovenci na slovstvenem polju.“

To je naravna, krasna Slomšekova slika ! 1

Z veliko vnemo poje Slomšeku čast in slavo velemarljivi zbi¬
ratelj njegovih del, Mihael Lendovšek. V predgovoru prve knjige
Slomšekovih spisov pravi : 2  „Neumorno je delal Slomšek več kot
trideset let svojega življenja na polju slovenskega slovstva, a vendar
množina naših književnikov o njem kot pisatelju še pravega pojma
nima; o njem kot priljubljenem narodnem pesniku le malokaj vč, in'
v slovstvu slovenskem se mu ne odkazuje tisto častno mesto, katero
si je zaslužil, in ki mu po vsem pravu pristaje!"

A v predgovoru šeste knjige že radostno poroča isti pisatelj : 3
„Toliko mnogovrstne izborne tvarine v jedni lepi (Slomšekovi) knjigi
vkup! In čemur se najbolj čudimo: zdaj, črez pol stoletja vse še tako
primerno in rabljivo, kakor da bi bilo pisano v naši dobi in za naše
sedanje razmere! Radi in hvaležno zopet izjavljamo rekoč:
zdaj še le vemo, kaj Slomšek velja!"

Učeni orjak, dr. Fr. vitez Miklošič, sam določno priznava iz-
venredne zasluge Slomšekove : 4  „Po vzgledu v kranjskih Slovencev so
začeli tistih dob tudi nekateri domorodci po Štajerskem in Koroškem
slovenščino v knjige presajati in jo marljivo pleti, da bi nagleje
rastla, lepše se razcvetala in zmeraj bolj rodila. Prvak izmed

1  Jednako vrlo ga ocenja J. Marn v „Jezičniku“ 1. 1886., str. 1—20.

'‘‘  Slomšekove pesni. Str. XI.

3  Slomšekove pridige osnovane. Str. VI.

4  Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred. Izdal dr. Franc Miklošič,
bruga, nekoliko predelana izdaja. Uredil 1. Navratil. 1881. Str. 68. sl.

184

njih je bil nekdanji vuzeniški župnik, potem knez in škof lavan¬
tinski A. M. Slomšek-Slomšekova slovenščina je gladka in pri¬

jetna ter vselej lepo po domače ubrana. Posebno izvrstno je pa znal
spisovati životopise.“

Tako sodijo o njem poklicani sodniki v slovenskem slovstvu.
Take lavorove vence mu vijejo. Res — Slomšekov spomin je blago¬
slovljen med Slovenci.

Jednako ga čislajo, kakor smo deloma že čuli, drugi Slovani.
Zanimivo piše izmed Hrvatov zagrebški profesor Dav. Dogša  o

Slomšeku. 1  Čujmo lepe be¬
sede: „Nezaboravni, blago-

pokojni knez-biskup Slomšek
jest medju Hrvatima vrlo do¬
bro poznat, a napose medju
starijima svečenicima i uči-
teljima, a i mladji ga dobro
znadu. Osobito ga lijepo ističe
profesor Basariček u svojoj
povjesti pedagogije, a »Hrv.
Učitelj« te i drugi hrvatski
pedag. listovi donjeli su več
mnogo lijepih članaka o njemu.
Nu nigdje ne nalazimo kojega
od njegovih djela pohrvačeno,
van ovdje ondje koja pripo-
vijest. Ja scijenim, da je uzrok
tomu ne možda lijenost, nego
to, što se mi tako lahko raz-
umijemo i što Hrvati veoma
rado slušaju a i čitaju slo¬
venski, jer je to jezik ljubak,
mekan i sladak, kojega se ni
pjesama a ni proze ne možeš
tako brzo slušajuč zasititi.

Slavni »Slovnik naučny«
dr. Riegerja  v Pragi* o
Slomšeku lepo piše: „V Ko-
rutansku v tu dobu vedle U.
Jarnika velmi blahodarne ph;
šobil Anton M. Slomšek (1800—62) ze Slomu v celjskčm okoli, jenž
v r. 1829—38 byl spiritualem seminafe v Celovci. Zde budil lasku bo-
hoslovcu ke slovinčine a vydal jejich pomoči 5 knih puvodnich i p) e '
loženvch pro lid, širil verejnfmi kursy znamost slovinčiny v kruzich
ufednickvch a zfidil s pfateli v Celovci a okoli jakousi literarni spo-
lečnost. I vvdani Ahaclovy sbirky pisni bvlo takč jeho dilem. Zpo-
zorovav duležitost školy pro narodni vychovani, dal konečne i podnet

1  V zasebnem pismu piscu teh vrst dne 30. vinotoka 1899.

’ V članku „Jihoslovane (literatura)” str. 413. iz spretnega peresa doktorja
Matij a Murka.

Slomšekov spomenik v nagrobni kapelici mari¬
borskega pokopališča.

185

ku zfizovdni nedelnlch škol. Vfibcc byl Slomšek nejen velmi pilnym
a pfijemnym cirkevmm a lidovym spisovatelem, jehož pisne se sta-
valy narodnimi, nybrž i znamenitem paedagogem, jenž psal pro školu
a dum. Do r. 1843. vydal asi 20 takovych knih. R. 1846. stal se
biskupem lavantskym. Jeho nejlepšf kniha je „Blaže in Nežica v ne¬
deljski šoli'" (1842, 1848, 1857), ze ktere mluvi stoupenec Pestalozziho.
Hr. Lev Thun dopisoval si čtyfi leta se Slomškem o znovuzfizeni
narodnich škol, a Slomšek sepsal vetšinu pro školu potfebnych knih
slovinskvch. Pomvšlel take na zafizeni »společnosti pro vydavani
dobrych knih« (1845), ale když nedostal dovoleni, založil r. 1846.
„Drobtinice^, ktera se stala oblibenvm čtenim slovinskeho lidu. I jeho
puvodnf myšlenka uskutečnila se r. 1852 — 53. založenim »Družby
sv. Mohorja« v Celovci. Velkou službu prokazal slovinskemu narodu
take tim, že svou stolici prenesi do Mariboru (1859) a spojil štyrske
Slovince v jednom biskupstvi....“

Dovolj je spomina Slomšekovega! Slava njegova je slovesno
označena v slovenskem slovstvu po najboljših književnikih naših.
Prištevajo ga — in to po vsej pravici — najboljšim in najvplivnej¬
šim slovenskim pisateljem; v nekaterem oziru je pa sploh nedo¬
sežen. Slovensko ljudstvo se bo svojemu velikanu, prezaslužnemu
rodoljubu Slomšeku, vedno spoštljivo klanjalo, kakor se je klanjal
Božidar Raič v imenu vse Slovenije ob zadnjem Slomšekovem godu,
pevajoč v „Novicah “  dne 15. prosinca 1862:

SLAVA

ANTONU MARTINU SLOMŠEKU

milostljivemu knezu in škofu labodskemu
17. prosinca 1862.

Bistro se Drava vali, ki čula je nekda knezove
Kmetom v slovenskih glaseh koroške prisegati zvestost,

Sestrice svoje vabč, da prišle bi danes na praznik
V slavni beli gradič, veličastni prestol Antonov:

Hrupne Mure sopot, ki veže Prekmurce z nami;

(Naj bi skoro bili pastirja našega ovce,

Naj jih ne bi strašno več žulil jarem madjarski,

Pustil dušno blago v korist razcvetati pravo);

Savo, nosi pozdrav Hrvatom, srbskim junakom,

Naj smo složni vsegdar kor sinci Slave na jugu;

Šče Savinjo mirno, na čije levem pobrežju
Zibka je tekla v Ponikvi, posteljca prva vladiku.

Muri, Savi veli, ki vladikovine prelepe
Spirata krajne robe, veli Savinji zdravilni:

Zberimo pevske glase, pozovimo pisane ptice,

Da poslavi se god, z nebes rosi blagoslov naj!

Plava jarni labod po svetlih dravskih valovih,

Vredno da podari brnečih glasov milino;

Venčan danes pahlja slavič z grmičev dolanskih,

Le pastirju želč zročiti pesmico mično;

186

Z južnih šibkih lesov vesela svojega grla
Posvetiti dari se nežna grlica pašči.

Pevski zbor zadoni soglasno v srebrnih glasih:

„Prečastiti gospod! Rad sprejmi naše poklone,

Je ponuja srce goreče dnes godovnjaku.

Srečen bodi tečaj pozemski Tvojega Žitka,

Srečno, varno ravnaj še dolgo ovčice svoje,

Močno krepi razvoj nam narodne naše omike,

Naj sovražnik spozna slovenske blage terjatve,

Bodi nam čvrstev vodnik najdalje v križnem razcvetu,
Rešimo naj se okov, ki dušo, ki srce nam žule;

Kdar se preseliš odtod, obilno Te Bog poveličaj
Mnoge za trude tukaj, saj nosiš je vselej potrpno.

V raju spominjaj se nas, po pravem da hodimo potu,

Naj se zvezda lešči srečivna Slovencem brez konca.“
Nesi, beli golob, ta dar pred vladikov prestol,

V zlati listek zavit, okinčan z vencem slovenskim,

Zroči u blago roko, prose: dovolj no se sprejmi!

Reke ne govore, ni petje pisanih ptičic,

Genij slovenski deli dar varhu vere, slovanstva. —

Slovenski narod je pa hotel spomin svojega največjega dobrotnika
na knezoškofovskem prestolu še na vidni način proslaviti in uveko-
večiti. Zraven brezmejne hvaležnosti v globinah slovenskih
src naj se ponosno dvignejo tudi kameniti spomeniki v
vedno češčenje vzornega rodoljuba!

Prav tako! Ako si svetel spomenik kdo zasluži — Slomšek si
ga je brezdvomno zaslužil. Velik naj bi bil, velečasten, nerazrušljiv;
kipel naj bi visoko proti nebu ter se oziral po vsej prekrasni slo¬
venski domovini, oznanjajoč neminljivo slavo velikega Slomšeka!
Kdor ga pogleda, naj se spomni preobilnih zaslug toli vrlega Slovenca
ter naj izkuša ga posnemati v nepopisni ljubezni do Boga in do do¬
movine!

Plemenit in zelo umesten se nam radi tega zdi navdušeni, do
solz ganljivi oklic, ki so ga slovenski narodnjaki objavili v „Zgodnji
Danici“ dne 1. grudna 1865. Glasi se:

Slovenci!

Pomagajte, da se spodoben spomenik postavi v čast pokojnemu
knezu in škofu lavantinskemu

Antonu Martinu Slomšek  u.

Navzoči poziv trka na vaše rodoljubno srce in vas budi k
slavnemu činu sijajnega domoljubja. Komaj so bili knez in vladika
lavantinski Anton Martin  Slomšek v Gospodu zaspali, so jedno-
glasno vsi slovenski časniki željo in terjatvo izrekli, da je dolžnost
slovenskega naroda, možu tako plemenitega značaja, rodoljubu tolikih
zaslug in škofu tako visokih čednostij dostojen spomenik postaviti.
Duhovski spomenik so jim stavile slovenske čitalnice v navdušenih

187

besedah in posamni rodoljubi v knjigah, pesnih in slikah: ali javen
spomenik se še vsegdar pogreša, kateri bi nam utelesil Slom-
šekove čednosti in zasluge.

Vsi izobraženi narodi, nekdanji kakor sedanji, so stavili javne
in dragocene spomenike možem, kateri so bili naroda svojega dika
in ponos; za njimi ne sme nikakor zaostajati slovanska omika.
Slomšek so bili jutrnja zvezda na obnebju slovenskem, ko je še
nočna tema pokrivala spečo našo narodnost; kakor jutrnja zarja
so razsvetljevali slovensko mladino, da bi se vzbudila in spoznala
dolžnost do roda svojega; kakor solnce poldnevno so ogrevali
naša srca za pobožno rodoljubje in zorili s svojo gorkoto mnogo¬
vrstne sadove narodne prosvete; in njih smrt, ali ni bila podobna
večerni zvezdi, ki je na kvišku dvigala upanje naše in nas
navdušila na njih grobu k obljubi, da bodemo stanovitni v delu
za blagor naroda?

Vse svoje dušne in telesne moči so tebi posvetili, mili narod
slovenski! Tebi  so bile posvečene vse njih misli, tebi  vsak
tripljaj njih očetovskega srca. Tebi  je služilo njih perč nebeško,
tebi  je govorila njih beseda apostolska. Tebi  so žrtvovali truda-
polne dneve in noči, tebi  vse svoje premoženje, tebi  svoj mir
in svoje dobro ime. Iz ljubezni do tebe  so molčč do dna izpili
najbridkejši kelih obrekovanja in krivega dolženja. Kakor skala
nepremakljivo so stali tvojim  sovražnikom v bran in mirno spre¬
jemali bridke udarce, tebi  namenjene. Neutrujena delavnost za
tvoj  blagor jim je izkopala grob prerani, ali zadovoljni so sto¬
pili vanj, ker svesti so si bili, da so tebe  ljubili čisto in stano¬
vitno do konca.

Narod slovenski, katera žrtev ti bo prevelika, da vredno pro¬
slavljaš dobrotnika tolikega,  da javno in sijajno pokažeš
svojo hvaležnost in razsvetljeno omiko ?

Odbor, v ta namen sestavljen iz poročnikov visoko časti¬
vrednega konzistorija labodske biskupije in mariborske čitalnice,
katere ud so bili, katere zbore so tolikokrat s svojo pričujočnostjo
in besedo razveselili, vabi s tem Slovence, naj pripomorejo, da se
postavi vladiku Slomšeku spomenik v mestu Mariboru, kamor so
v blagor Slovencev prenesli sedež lavantinskega škofijstva, in kjer
njih koščice počivajo. Zatorej prosi odbor za milodare po vseh
krajih, koderkoli se govori slovenski jezik in se ljubi in spoštuje
spomin Slomšekov, ter kliče vse Slovence k darilniku domoljubja.

Slovenci, v gostih vrstah obstopite tedaj darilnik hvaležnega
domoljubja. Pokladaj vsak, kolikor zamore, in kakor ga rodo¬
ljubno srce nagiba. Večja ko bo vaša radodarnost, sijajnejši bo
spomenik Slomšekov.

Pristopite najpoprej, vi duhovniki:  vam so spisali „Hrano
evangeljsko 44  in „apostolsko 44 ;^— nasledujte, učitelji:
vam je „Blaže in Nežica 44  potokaž pravega slovenskega šolstva;

_ ne zaostajajte, očetje in matere,  ki krušnico Slomšekovih

Drobtinic 44  zauživate; — pridruži se, mladina slovenska,
ki ti Slomšek „pot deviškega življenja 44  kažejo; — pa tudi

188

vi otroci  pritecite, ki vas Slomšekov „Angelj molit  v e a  vodi.
Pristopimo brez razločka vsi in pokažimo svetu, da Slomšekove
misli so naše misli, njegova načela naša načela, da njegov značaj
in njegov duh ostane Slovencem potokazna zvezda za vse čase!
Pokažimo svetu, da smo vredni in sposobni, da kakor narod
živimo,  se kakor narod čutimo in kakor narod v kolo ravno-
pravnih narodov stopimo!

Živela na veke slava in spomin Slomšekov!

Odbor za Slomšekov spomenik.

Le-ta pretresljivi oklic na slovensko občinstvo je bil sestavljen
v mariborski čitalnici pod spretnim vodstvom zgovornega Fr. Kosarja.
Imel je nenadno lep uspeh. Tekom nekaterih let se je bilo nabralo
nekaj nad 10.000 gl d. Za tiste so se postavili Slomšeku trije spomeniki.

Prvi preprosto, a lepo in pomenljivo krasi' Slomšekovo rojstno
hišo na Slomu. Lična plošča je iz rumenkastega mramora; vzidal
jo je po posredovanju Davorina Trstenjaka  Tomaž Novak,  zidar
na Ponikvi. Plošča ima pod znamenji škofove kape, križa in škofove
palice sledeči napis: v tem domu

so se rodili
Anton Martin
Slomšek

knez in škof lavantinski
26. nov. 1800.
umrli v Mariboru
24. sept. 1862.

Drugi spomenik, jako lepo izveden iz črnikastega mramora, je
vzidan na evangeljski strani poleg glavnega oltarja v ponikovski
župnijski cerkvi. Pod Slomšekovim malim doprsnim kipom ima napis
(glej sliko na strani 189.):

Anton Martin Slomšek,

sin kmeta Marka Slomšeka in Marije Zorkove,
rojeni na Slomu v Unišah 1. 1800. kršeni v tej cerkvi,
duhovnik 1. 1824., korar 1844, opat Celjski. — Škof
Lavantinski 1.1846., kinč sv. Cerkve, čast domovine,
apostol Slovencev — so umrli v Mariboru 1. 1862.

Slaven Jim vsigdar spomin ostane
na zemlji Slovenski.

Tretji spomenik stoji v mariborski stolni cerkvi na levi strani
velikega oltarja. Vreden je slavnega moža, kojega proslavlja. Na¬
rejen je ves iz kararskega mramora. Predstavlja Slomšeka v polni
postavi, v nadnaravni velikosti. Okrog kipa so zelč okusni okraski

v gotskem slogu (glej sliko na strani 182.).
napisi v treh jezikih: 1

Pod kipom so sledeči

Narodnemu buditelju,
pisatelju in pesniku
hvaležni Slovenci.

Anton Martin
Slomšek

Ecclesiae egregio
episcopo, pastori
optimo.’

Dem Grtinder
des Bischofsitzes
in Marburg.

1  Latinski napis slbve slovenski: Antoniju Martinu Slomšeku, cerkve od¬
ličnemu škofu, pastirju najboljšemu; nemški pa: Ustanovitelju škofijskega sedeža
v Mariboru.

189

Anini Mfirtifi ^KhtiCvU

mu  kmetjoMarlt^iflTnlfekairt Marije Zorkov*!

duhovnik I tS24l;orfir l.1o44 opnfCelj^kt -
I avaf)ffe4fi|!iMI<inci'y.C(jpkve:čas)do , nio v ine
;i p osi ul Siovfflcjgv-so uinrli v41li,nl)'iQt 1  <fiPF

Spomenik je umetno, mojstrsko delo ljubljanskega kiparja
Franceta Zajica.  Stane 8000 goldinarjev.

Slovesno je bil odkrit
dne 24. rožnika 1.1878. Ve¬
likanska slovesnost je bila
isti dan v mariborski pre¬
stolnici zbrala najodličnejše
zastopnike slovenskega na¬
roda. Domoljubi od vseh
stranij so bili v ogromnem
številu prihiteli poveličevat
spomin nesmrtnega sloven¬
skega škofa in pisatelja.

Cerkveni govor je imel od¬
lični kanonik Fr. Kosar  o
snovi: „Slomšek usta¬
novitelj mariborske
škofije, izvrsten škof
katoliške cerkve, bu¬
ditelj slovenskega na¬
roda in pisatelj!“  V
vznesenih besedah je opisal
izborni govornik Slomše-
kovo delovanje. K sklepu
je rekel: 1

„Glejte, ljubi moji, to¬
liko in še več so pokojni
Slomšek delali za duševni
blagor in za krščansko
omiko svojega naroda. Bili
so v resnici narodni mož,
v najlepšem, krščanskem
pomenu te besede. Ali ne
zasluži tak mož, da narod
njegovo ime z zlatimi čr¬
kami zapiše v liste svoje
zgodovine? Ali ne zasluži
tak mož, da mu narod po¬
stavi javen spomenik, do¬
stojen njegovim zaslugam?

In to se je danes zgodilo
in z božjo pomočjo srečno
dovršilo. Pri pogledu ča¬
stite podobe nepozabljivega
dobrotnika smo pač dolžni
s kraljem Davidom hvaležno
zaklicati: To je dan, ki

Slomšekov spomenik v ponikovski župnijski cerkvi.

1  Govor je izšel v posebni, 19 stranij broječi knjižici z naslovom: Pridiga
pri slovesnem razkritju spomenika Antonu Martinu Slomšeku itd.

190

ga je Gospod naredil; radujmo se in veselimo se na
njem! Da, današnji dan jednako časti pokojnega kneza in škofa
Slomšeka, kakor one, ki so mu ta spomenik postavili. In tudi z ozirom
na njegove narodne zasluge smo dolžni danes s hvaležnim srcem po¬
noviti angeljsko pesen: Čast bodi Bogu na višavah in mir lju¬
dem na zemlji!  Čast bodi pa tudi spominu na narodnega dobrotnika
Slomšeka in mir njegovim kostem v grobu!

Ako so tedaj pokojni knez v svoji prvi tukajšnji pridigi rekli:
»Božjo čast širiti in mir ljudem oznanjevati, je moja visoka naloga,
zato sem k vam prišel!« bo od zdaj zanaprej, ker so njih usta umolknila,
njih spomenik to nalogo nadaljeval in od roda do roda oznanjal:
Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji. In zares, prav tukaj
pred to podobo, kjer se vsi svojega občnega dobrotnika spominjamo:
Mariborčani ustanovitelja škofovskega sedeža v Mariboru, lavantinska
škofija prvega kneza in škofa mariborskega, in slovenski narod svo¬
jega dušnega buditelja: prav tukaj — tako se mi dozdeva, se najlaže
nas vseh srca v miru in ljubezni sklenejo, da po besedah sv. Pavla
apostola mirno in pokojno živimo v vsej pobožnosti in čistosti; zakaj
to je dobro in dopadljivo pred Bogom, našim zveličarjem.

Ti pa, sv. Janez Krstnik, mogočni varuh te stolne cerkve, vzemi
zdaj tudi spomenik njenega prvega škofa v dobrotno varstvo svoje in
izprosi pri Bogu milost, da bode vse, ki tukaj molijo, budil in na¬
gibal k miru in ljubezni!“

Slovesno sveto mašo je služil bivši stolni prošt Fr. Zorčič  ob
navzočnosti prvakov našega ljudstva, duhovskega in posvetnega stanu.

Cerkveni slovesnosti je sledila narodna svečanost v slovenski
čitalnici; v tolikem obsegu, kakor so mariborski narodnjaki namer-
javali, ni bilo mogoče iste izvršiti, ker se je bilo vsako javno slavlje
prepovedalo.

Se drug Slomšekov spomenik se v Mariboru nahaja. Na grobu
Slomšekovem je, v preprosti kapelici mariborskega pokopališča. Po¬
stavilo ga je lavantinsko škofijstvo kmalu po Slomšekovi smrti. Na
desni strani imenovane kapelice — tam je grob nam toli dragega
pokojnika. Tih, miren kraj; zdi se, da sam žaluje, ker mora kriti kosti
tako vrlega moža. Pod tlakom je rakev, ki hrani zemeljske ostanke
najodličnejšega slovenskega domoljuba. Na steni je vzidana belo
blesteča kamenita plošča, ki nam s svojim latinskim napisom 1  raz¬
laga pomenljivi kraj:

„Antonius Martinus Slomšek Princeps - Episcopus Lavantinus
natus in parochia Ponikl 26. Novembris 1800 sacerdos 8. Septembris
1824 episcopus consecratus 5. Julii 1846, primus Marburgi sedit inde
a 4. Septembris 1859, obiit 24. Septembris 1862. R. I. P.“ (Glej sliko
na strani 184.)

Omeniti je še neki spomenik Slomšekov. Bela Ljubljana, slo¬
vensko stolno mesto, ga ima. Posebne ulice so posvečene Slom-

1  V slovenskem jeziku se glasi: Anton Martin Slomšek, knezoškof lavan¬
tinski, rojen v župniji Ponikva 26. listopada 1800, duhovnik postal 8. kimovca
1824, škofom posvečen 5. malega srpana 1846, prvi v Mariboru stoloval od
4. kimovca 1859, umrl 24. kimovca 1862. Naj v miru počiva!

191

šekovemu spominu, ker nosijo njegovo ime: Slomšekove ulice.
Dne 24. rožnika 1. 1892. je občinski svetovalec, sedanji ljubljanski
župan, Ivan Hribar, stavil v mestnem odboru sledeči predlog:

„0 slavnem vladiki Antonu Martinu Slomšeku, ki je z deja¬
njem kazal, da se najiskrenejša ljubezen do naroda in negovanje
materinega jezika dd prav lepo združevati s svetim vladiškim po¬
klicem; o vladiki, ki je navduševal narod naš v borbi za sveta
njegova prava; o vladiki, ki narodnosti ni smatral za nekaj pogan¬
skega, temveč, ki je nastanek raznih jezikov in po tem takem tudi
narodnostnega vprašanja spoznaval za delo neskončne božje mo¬
drosti; o vladiki, ki se ni pokoril volji mogotcev, ako je spoznal,
da bi to bilo na škodo pravovernemu slovenskemu narodu, kate¬
remu ga je previdnost božja postavila za višjega pastirja —■ ne
priča ime nobenega javnega prostora v Ljubljani. Zato nasvetujem,
naj se Parne ulice, katere bodo, kakor se kaže, v kratkem zazidane
in bodo potem prav lične, ker so v bližini učiteljišča in prve mestne
deške šole, odslej imenujejo Slomšekove ulice. “

Predlog je bil jednoglasno sprejet ter se je tudi dejanstveno iz¬
vršil v znamenje, kako se naj slovenska prestolnica vedno spominja
obilnih zaslug Slomšekovih.

Slomšekov spomin med Slovenci oživljajo zdatno tudi narodne
slavnosti in veselice. Na stotine se jih je že priredilo po vsej
domovini Slomšeku v čast in proslavo. Vrla mladina osnuje sem ter
tja „besede“ in „obletnice“ Slomšekove; bralna društva in čitalnice
so že, posebno na Štajerskem, obhajale mnogo Slomšekovih sloves-
nostij. Na tisoče je zbranega ljudstva na takih narodnih praznovanjih.
Ko zadonijo v sladkih napevih Slomšekovi glasovi, ko šinejo v srca
in porosijo očesa ... o takrat pride naš Slomšek v oduševljeno mno¬
žico! Kadar nam slikajo ognjeviti govorniki Slomšekove nesmrtne
zasluge ... o takrat zagrmijo z orjaško silo pretresljivi klici: Slom¬
šeku slava! slava! slava!

Taka neomejena ljubezen in slaven spomin do velikega Slom-
šeka je skromen dar, ki ga žrtvujejo hvaležni Slovenci svojemu
dobrotniku.

Na Slomšekovih sijajnih slavnostih se izpolnjuje Slomšekov vroč
opomin, doneč nam iz njegovega groba:

Budite s petjem svoj sorod,

Naj se v omiko žene;

Obhajajte veseli god
Slovenje oživljene!

J

CDBISS

r

MFlRODMfi IM UMIUERZITETNfl
KMJI2MICR

Kazalo.

Predgovor.:.

Prvi del.

Slomšekovo življenje in pastirovanje.

I. Slomšekova mladost.

II.  Slomšek dijak.

III.  Slomšek bogoslovec.

IV.  Slomšek duhovnik.

V.  Slomšek škof lavantinski .

VI. Slomšekova smrt.

VII. Kakšen je bil Slomšek?.

Drugi del.

Slomšekove zasluge za slovenski narod.

I. Slomšek slovenski pisatelj.

A.  Pesnik.

B.  Životopisec.

C.  Cerkveni pisatelj.

II.  Slomšek učitelj slovenskega naroda.

A. V  šoli.

B.  Med ljudstvom.

III.  Slomšek vzor slovenskega domoljuba.

IV.  Slomšekov spomin v Slovencih.

Stran

3

9

17

26

31

57

78

86

99

101

108

120

132

134

151

166

177


nilimtu'ii