Iz dež. zbora v Gradci. Na drugem mestu govorimo večkrat o štajarskem dež. zboru, na tem mestu pa le redko. Ni pa posebno težko, da človek ugane, zakaj da tako. Iz ene strani je delovanje dež. zborov jako skrčeno in skoraj je podoba, da nimajo v političnih rečeh nič ali le malo pomena, ako niao tako veliki, kakor je n. pr. češki v Pragi. Iz druge atrani pa delovanje dež. zbora v Gradci že dolgo ni bilo več tako, da piše ali bere človek rad kaj o njem, kajti liberalna gospoda ima v njem veeino in dela torej lehko, kakor se njej dopade ter ne gleda v tem veliko na koriati dežele, vaaj ne na koriati cele dežele. Tako mu je bila navada doslej, kako pa da bode poalej, to še nam je zakrito, ali če ga aodimo po njegovib. delih, tistih. iz prejšnjih let, ne pričakujemo nič kaj od njega, vsaj ne veselja za slov. ljudstvo. Letos, dne 14. oktobra, se je za naš dež. zbor začela nova doba in trpi mu, če ne pride kaj vmes, akozi celih šest let. Ta den je bila prva aeja in bila je, če jo aodimo po zunanji podobi, prav sloveana, izlaati dež. glavar, grof Wurmbrandt ai je prizadeval v svojem nagovoru do novib. gg. poslancev veliko, naj jonapravi slovesno in v tem tudi pohvali dež. zbor in dosedanje delovanje dež. zbora. Mi se sicer ne strinjamo z njim v tej ,,lastni hvali", vendar pa bi bili prav veseli, ko bi bilo vse tako, kakor g. glavar pripoveduje. Mi na slov. Štajarji pa čutimo doalej malo tistih blagrov, ki bi ae bili doalej sipali čez deželoriz dež. hiše v Gradci. Tudi nimamo veliko upanja, da bode poBlej bolje, vaaj tako dolgo ne, dokler bodo možje v dež. hiai, ki odprejo, če je treba, na stežaje dež. ka80 — šulvereinu, nimajo pa arca za to, kar je ljudatvu najdražje, za laatno življenje, za tiato, ki mu pripada od narave, torej pri nas za slov. življenje. V tem kuje dež. zbor v Gradci vaelej le okove in čem trši so, tem ljubši ao tej goapodi v deželni biši. Ali pustimo dnes, ko pišemo o novi dobi dež. zbora, te žalostne prikazni v našem dež. zboru! More biti pa v tej dobi ne bode več tako. Mogoče je in to tudi želimo, ali upanja, kakor smo mi, ne moremo za to dati nikomur, kajti nemško liberalna goapoda sedi še v dež. zboru vedno na vrnu, da-ai nima več take večine za-se, kakor doslej. Za eden ali more biti za dva glasa je manjša. Dež. glavar je v svojem nagovoru razkrival tudi nekak načrt za delovanje, ki čaka gg. dež. poslance v tej dobi in ce ae poprime dež. zbor tega načrta in oatane le pri njem, tedaj se nam ni bati, da pride veliko dobrega za nas iz dež. zbora, toda hudega tudi ne bode. Ali kaj vemo? Kolikor poznamo doalej nemške liberalce, ki aede v dež. zboru, ni jim za drugo veliko mar; če morejo v tem le kje kako do kake brce za slov. ljudatvo, brž so za to k redu. Mi imamo v dež. zboru sicer naše, slov. poslance; v vsem jih je oaem in več nam jib. ni mogoče dobiti, dokler volijo naša mesta in trgi nemške liberalce in dokler ne pride v veleposestvu konaervativna stranka ua vrh. To je sicer resnica in tudi to je resnica, da se amemo zanesti na-nje v vseb. rečeh, ki zadevajo koristi slov. ljudatva, toda njih število je premalo in njih beaeda, če je še toliko tehtna, Bog zna, ali in koliko da tenta ona pri nemški, liberalni gospodi. Naj pa bode to, kakor hoče, toliko je gotovo, da bodo naši poslauci pri vsakem vprašanji, ki zadeva koriati štaj. dežele v obče in poaebej v vprašanjih gled^ na naše alov. kraje, vai ene misli, vsi v vseh. rečžh le, če smenio tako reči, en mož. Za nas je v tem tolažba pa tudi upanje, da bode kedaj za naše ljudstvo bolje. Seje so bile doalej v dež. zboru že štiri in iz njih nimamo poročati še posebnih reči ali smo pa povedali o njih že na drugem mestu, kolikor je bilo treba. Doslej ao bile vse še le bolj priprave za poznejšnje in so vsa dela, ki jih dobi dež. zbor v roke, aedaj še v raznih odaekib, kakor se pravi, na rešetu. Kaj jih pride pa iz teh odaekov v dež. zbor in kaj počne o njih )e-ta, to poročamo o avojem čaau veatno našim bralcem, to se pravi, če bodo vredna poročila.