TEHTEN PRISPEVEK K POZNAVANJU SLOVENSKE REFORMACIJE
Mednarodni simpozij 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, ki je bil od 27. do 29. junija 1984 v prostorih ljubljanske univerze, je bil posvečen spominu štiristoletnice Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice. Zbornik na simpoziju predstavljenih predavanj, ki sta ga uredila B. Pogorelec (jezikoslovje) in J. Koruza (književnost in kultura), je izšel dve leti zatem kot šesti v zbirki Obdobja.
Zaporedje besedil v zborniku ni v celoti prekrivno z vrstnim redom njihove ustne predstavitve na simpoziju. Vzrok neujemanja je v natančnejši vsebinski členitvi treh osnovnih tematskih skupin (jezik, književnost, kultura), ki sta jo kot razvrščevalni kriterij upoštevala urednika zbornika. S tem je prišlo do posameznih prerazporeditev, tudi medtematskih, kar bo razvidno iz nadaljnje predstavitve.
V zborniku je objavljenih 41 razprav, razvrščenih v šest tematskih skupin z naslednjimi naslovi:
1. Protestantizem in moderni čas
2. Zgodovinske, kulturološke, filozofske, teološke razsežnosti 16. stoletja na Slovenskem
3. Slovenska refi>rmacija in Evropa
4. Slovenski knjižni jezik 16. stoletja
5. Prevajanje
6. Literarna teorija, literarna veda, kulturna zgodovina - problem cerkvenih pesmaric
Najbolj razvejeni sta področji raziskovanja druge in četrte skupine; pri drugi skupini to potrjuje že vsebinska razčlenjenost naslova, pri četrti pa je zaradi vsebinske splošnosti naslova ta značilnost prikrita oziroma ni eksplicitno izražena. Omenjeni skupini sta številčno opazno močnejši od preostalih štirih (14 oziroma 13 razprav proti 2 do 5 razprav).
1. V tematski sklop Protestantizem in moderni čas sta uvrščeni dve razpravi, ki izpostavljata nasprotujoča si odnosa do obdobja reformacije, izpričana konec prejšnjega in v začetku tega stoletja. Obema predstavljajo izhodišče medsebojna nasprotovanja v takratni slovenski politiki in različna ideološka obarvanost posameznih odnosov do obravnavanega obdobja. Pri tem ostaja V. Melik (Mesto reformacije v slovenski zgodovini) v okvirih zgodovinopisja, F. Zadravcu (Cankarjeva in Pregljeva ocena slovenskega protestantizma) pa predstavlja družbenopolitični okvir dobe predvsem izhodišče za razlaganje izbranih literarnih del in oseb.
2. Naslov drugega tematskega sklopa (Zgodovinske, kulturološke, filozofske, teološke razsežnosti 16. stoletja na Slovenskem) resda izkazuje že omenjeno vsebinsko raznovrstnost razprav, pregled njihovih naslovov pa pokaže, da sta zgodovinski in kulturološki del še podrobneje razčlenjena in da se v veliki meri dopolnjujeta. Nadrejena sta v naslednje skupine vklapljajočim se razpravam:
- splošna zgodovina,
- literarna zgodovina,
- glasbena zgodovina,
- likovna zgodovina,
- duhovna zgodovina.
Splošno zgodovinsko tematiko obravnavajo trije avtorji: B. Grafenauer (Poglavitne komponente slovenske zgodovine v 16. stoletju in njihova povezanost), Z. Šmitek (Trubar in Turki) in P. Scherber
163
I Primož Trubar, der Protestantismus und die Türken. Zum politischen und theologischen Hinter-f^rund von Truhars letzter Reise in die Heimat).
Prva razprava je strnjena predstavitev novega tipa obravnavanja 16. stoletja, ki je značilen za povojni čas. Dodan je obsežen bibliografski pregled ustrezne strokovne literature. Prispevka o Turkih izpostavljata različne momente. Z. Šmilek poudarja predvsem turško nevarnost in težnje protestantov po pokristjanjevanju Turkov kot najpomembnejša motiva Trubarjevega zanimanja za Turke. P. Scherher se omejuje na Trubarjevo posredniško vlogo pri spoznavanju islama, ki jo je le-ta prevzel na željo in pobudo nemškega teologa Jakoba Andreaeja.
Od treh literarnozgodovinskih razprav, ki so vključene v ta razdelek, predstavljata prispevka B. Paternuja (Protestantizem in konstituiranje slovenske književnosti) in J. Pogačnika (K: Iturološki model reformacije v jugovzhodni Evropi) splošnejšo tematiko; v skladu s tem sta uvrščena v prvi del obravnavanega tematskega sklopa (to velja tudi za razprave iz splošne zgodovine), medtem koje prispevek G. Giesemanna (Der »Feind« im protestantischen Kirchenlied - reformatorisches Bekenntnis bei Trubar aus der Perspektive des geistlichen Liedes) zaradi svoje vsebinske specifičnosti na njegovem koncu.
Na osnovi vzporejanj protestantizma in romantike ter ugotavljanja njunih medsebojnih podobnosti in razlik zagovarja B. Paternu tezo o vplivih protestantizma na globinsko sooblikovanje nastanka moderne slovenske literature.
Na dejstvo, daje reformacija v prvi vrsti sicer religiozno gibanje, vendar je kot taka presežena z izpričanim knjižnim delovanjem, ki ima širši kulturološki pomen, opozarja / Pogačnik (Kulturološki model reformacije v jugovzhodni Evropi). Kot posebnost slovenske in hrvaške reformacije odkriva premišlje-nost izbora dejavnosti, s čimer ostajata obe v okvirih točno začrtanega koncepta.
Z analizo lika sovražnika v Trubarjevih cerkvenih pesmih opozarja G. Giesemann na izvirnost teh pesmi, ki je evidentna kljub togim teološkim in dogmatskim okvirom.
Področje glasbene zgodovine je obravnavano v razpravah D. Cvetka (Slovenska reformacija in glasba) in A. Rijavca (Primož Trubar in vprašanje večglasja v slovenskem glasbenem protestantizmu). Prvi avtor nam predstavi sintetičen prikaz glasbe v slovenski reformaciji, drugi pa se omeji na enega avtorja (P. Trubar) in na določen tip glasbenega izvajanja (večglasje).
Slovenska likovna umetnost 16. stoletja je predstavljena samo v prispevku N. Šumija (Renesansa v arhitekturi na Slovenskem - zunanja forma in notranja struktura). Neusklajenost med obliko in vsebino je prezentirana na posameznih kulturnih spomenikih.
Razpravo J. Dolarja (Duhovna podoba Jurija Dalmatina) bi lahko podnaslovih kot duhovnozgodo-vinsko študijo. Ohranjene izjave nekaterih Dalmatinovih sodobnikov, njegovi lastni zapisi v predgovoru Biblije in v ohranjenem pismu ter poznavanje naslovov knjig iz njegove knjižnice predstavljajo materialno osnovo za Dalmatinovo duhovno skico.
Teološke razprave so uvrščene zaporedno v drugo polovico obravnavanega tematskega sklopa. Avtorji so trije teologi, Slovenca V. Grmič (Korenine Trubarjeve teološke misli) in J. Rajhman (Analiza dveh predgovorov /1557-1584/j ter Avstrijec O. Sakrausky (Primus Trubers deutsche Widmungsreden zum slowenischen und kroatischen Reformationsschrifttum).
Pri Trubarjevi teološki misli izpostavi V. Grmič tri osnovne točke: religionost, povezanost z domačimi razmerami in humanistične vplive.
J. Rajhman poudari na podlagi primerjanja Trubarievega predgovora k prvemu delu novega testamenta iz leta 1557 z Dalmatinovim predgovorom k Bibliji iz leta 1584 predvsem različnost besedil, ki je odraz različne generacijske pripadnosti avtooev ter njune različne osebnostne in izobrazbene strukture.
O. Sakrausky opozarja na potrebo po izdaji Trubarjevih nemških posvetil; slovenska in hrvaška reformacija sta obstajali kot del širšega evropskega konteksta, Trubarju pa naj bi pripadlo častno mesto v zgodovini evropske kulture.
Avtor edinega besedila, ki sega na področje filozofije, je F. Jerman (Idejne prvine reformacije). Poleg predstavitve glavnih idejnih prvin reformacije pokaže še na njihov izvor.
164
3. Tematski sklop Slovenska reformacija in Evropa je uvrščen na tretje mesto in obsega pet razprav tujih avtorjev, ki so vse razen prve primerjalne.
R.-D. Kluge nas v prispevku Frühe Tübinger Beiträge zum Verlauf und zur Erforschung der slove-nischen Reformation (Andreae. Nast, Weber und Schnurrer) seznanja z najstarejšimi (od 1586-1799) natisnjenimi obravnavami slovenske reformacije, ki so delo tiibinških in württemberskih raziskovalcev.
Naslov naslednje razprave je Češka obdoba Dalmatinovy Bible, njen avtor pa je M. Kopecky, ki ugotavlja, da med češko krališko biblijo (1579-1594) in med slovensko Dalmatinovo sicer ni genetske zveze, obstajajo pa določene tipološke povezave (npr. obsežne razlage).
Istvan Lökös (Tipološki paralelizam recepcije Erazma Rotterdamskog u slovenačkoj i madžarskoj književnosti) odkriva podobnosti med reformatorskim konceptom Madžarov in Slovencev. Na osnovi ugotovljenih vzporednic poskuša avtor določiti vplive Erazmove misli, skupne madžarskim in slovenskim reformatorjem. Tudi razprava K počatkum slovinskeho spisovneho jazyka, ki jo je napisal K. Hadek, je zasnovana primerjalno. Paralelno ugotavljanje istih tipov besedil, ki so nastajala v 16. stoletju v češkem in slovenskem jeziku, sicer ne potrdi medsebojnih vplivov, predvideva pa podobno razpoloženje, ki izhaja iz protestantske versko-izobraževalne ideje.
Zadnjo razpravo IGrammatika kak fenomen kul'tury /Adam Bohorič i Meletij Smotrickij/) je napisala N. Mečkovska. S pomočjo primerjave dveh časovno zaporednih pojavov (1584 : 1619) v območju gramatike, ki se razlikujeta v obravnavanem jeziku (slovenski: cerkvenoslovanski) in v metajeziku (latinski : cerkvenoslovanski) kot tudi v idejni usmeritvi (reformacija : protireformacija), ugotavlja njuno različno povezanost s filološkimi načeli reformacije.
4. Četrti tematski razdelek je naslovljen Slovenski knjižni jezik 16. stoletja, iz cesarje razviden vsebinski okvir. Raznovrstnost problematike, obravnavane v trinajstih razpravah, ki so vključene v to tematsko skupino, pa je razvidna že iz pregleda njihovih naslovov. Predmet proučevanja so naslednji jezikovni problemi iz slovenščine 16. stoletja:
- črkopis
- pravopis
- oblikoslovje
- besedotvorje
- besedišče
- frazeologija
- stilistika
S pomočjo izbranih izpisov iz del štirih glavnih protestantskih piscev predstavi J. Toporišič (Bohoriči-ca 16. stoletja) stanje črkopisa pri posameznih avtorjih; ugotavlja uresničitve zapisov posameznih glasov oziroma refleksov (s in z, š in ž, c in č, mehki in navadni 1 in n, dvoglasje šč, i in j, u in v, polglas-nik, jat, dvojni soglasniki, soglasniški predlogi) pri Trubarju (v dveh delih), Krelju, Dalmatinu in Bohoriču. Pomembno mesto v prispevku pripada normiranosti bohoričice (zavestna ali norma občutka) in prenosu pravil v prakso.
Tudi V. Gjurin nas v prispevku Pisna podoba besed v prvih dveh Trubarjevih knjigah, ki so danes žive le v nekonvencionalni slovenščini seznanja s črkopisno problematiko, ki pa je omejena na Trubarja in njegovi začetni deli; članek predstavlja tudi poskus sistemiziranja rabe velike oziroma male začetnice pri Trubarju. Avtor opozarja na težave, ki se pojavljajo pri zapisovanju nekaterih danes obrobnih besed, znanih iz Trubarjevega jezika kot večinoma nevtralnih, in na možnost ustrezne rešitve teh problemov s pomočjo poznavanja zapisov izpred 400 let.
Oblikoslovno ravnino obravnavata dva tuja avtorja: G. Neweklowsky (Zur Paradigmatik in Trubars Katechismus 1550) in H. Orzechowska (Warianty gramatyczne /morfologiczne i skladniowe./ w Biblii J. Dalmatina. Imperativus.).
G. Neweklowsky nas v svojem prispevku seznani s sestavom samostalniških, pridevniških in glagolskih paradigem v prvi slovenski knjigi. Ta predstavitev je hkrati tudi poskus rekonstrukcije naglasnih paradigem.
165
H. Orzechowska ugotavlja tri načine velelniškega izražanja v Dalmatinovi Bibliji; od tega sta dva sestavljena, s čimer pride do premika obravnave na skladenjsko ravnino.
Z oblikoslovno problematiko se ukvarja tudi razprava A. Derganc O morebitnem vplivu Bohoričeve slovnice na cerkvenoslovansko slovnico Meletija Smotrickega. Glede rabe posebnih dvojinskih oblik za ženski spol, ki je izkazana v obeh slovnicah, avtorica predvideva druge vplive na cerkvenoslovansko slovnico (npr. traktat Bolgara Konstantina Kostenečkega iz 15. stoletja).
A. Vidovič-Muha nam v razpravi Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi predstavlja v tem besedilu izkazane besedotvorne načine pri samostalniku, pridevniku in prislovu. Znotraj posameznih besedotvornih načinov je izvedena delitev na osnovi besedotvornih pomenov, ki so uresničeni z določenimi kombinacijami besedotvornih podstav in besedotvorrtih obrazil, pri tem pa avtorica ugotavlja visoko stopnjo ujemalnosti med takratnim in sedanjim stanjem v knjižnem jeziku.
Največ razprav iz obravnavanega tematskega sklopa (4) je posvetilo glavno pozornost proučevanju besedišča. Prvi del razprave Konkurenčna razmerja glagolov v Dalmatinovi Bibliji avtorice M. Merše je besedotvomo-onomaziološki, saj nam v njem predstavlja glagole z enakimi osnovami in različnimi besedotvornimi obrazili, ki si konkurirajo kot poimenovanja za iste ali podobne pojme. V drugem delu upošteva še druge tipe glagolskih parov, ki so v medsebojnem sopomenskem odnosu. Nakazan je vpliv Luthrove predloge na izbor in razvojna linija z Japljevim dvesto let mlajšim prevodom.
Besedišče, ki je izpričano v slovenskih knjigah 16. stoletja, nam v razpravi Razvojne tendence v besedišču slovenskih protestantskih piscev predstavlja v njegovi sistemski celovitosti F. Novak. Poleg splošnih in posebnih (npr. avtorskih) značilnosti, ki so trajna sestavina petinštirideset let aktivno delujočega knjižnega sistema, nas avtor seznanja z njegovimi spremenljivkami, ki jih v prvi vrsti pogojuje oblikovanje mladega knjižnega jezika in nove upovedovalne zahteve.
V razpravi Pomenska in stilistična izraba »Registra« v sobesedilu Dalmatinove Biblije opozarja M Orožen na dejstvo, da so besede iz vseh stolpcev (posebej so izpostavljene koroške in panonske besede) Registra, tj. večnarečnega in dvojezičnega besednega seznama, ki je dodan Dalmatinovi Bibliji, aktivno uporabljene v Biblijskem sobesedilu, s tem pa izpolnjujejo različne pomenske in stilistične vloge, kar je dokazano z obsežnim gradivom. Številčno stanje in pomensko-stilistični opis iz nemščine prevzetih besed, izkazanih v prvi slovenski knjigi, je v prispevku Raba in pogostnost iz nemščine prevzetih besed v Trubarjevem Katekizmu (1550) podal A. Janko.
E. Kržišnik-Kolšek nam v prispevku Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v Trubarjevi Cerkovni ordningi predstavi tri tipe stalnih besednih zvez, izpričane v omenjenem Trubarjevem besedilu. Razvrstitev temelji na predvidljivosti oziroma nepredvidljivosti posameznih sestavin besednih zvez.
Zadnja dva prispevka iz tega tematskega sklopa imata v ospredju svojega zanimanja stilistična vprašanja.
B. Pogorelec poda v razpravi Dalmatinovo besedilo med skladnjo in retorično figuro in Bohoričeva gramatična norma opis retoričnih figur na osnovi njihove predstavitve v Bohoričevi slovnici; pri tem primerja Bohoričeve razlage z ustreznimi mesti v dveh izdajah Melanchtonove latinske slovnice. Oblikovanost slovenskih protestantskih besedil po klasičnih retoričnih pravilih dokazuje na primeru odlomka iz Dalmatinovega predgovora k Bibliji. T. Sajovic nas v razpravi Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige seznanja z retorično besedilno zgradbo Trubarjeve pridige iz katekizma 1550 in Rogerijeve pridige iz Zmagovitih nebes 1731. Prenos renesančnih in baročnih slogovnih določil iz likovne umetnosti na obravnavani besedili pokaže, da sta pridigi zgrajeni po načelih časa, v katerem sta nastali, Trubarjeva renesančnih, Rogerijeva pa baročnih.
5. V peti tematski sklop, ki je naslovljen Prevajanje, so uvrščene štiri razprave: dve v domačem in dve v tujih jezikih. K. D. Olof poskuša v prispevku Mittelalterliches und neuzeitliches Sprachverständnis am Beispiel der Übersetzer Luther und Trubar na osnovi Luthrovega in Trubarjevega prevajanja biblije oziroma njunega odnosa do jezika in do bibličnega besedila določiti srednjeveške in novoveške premise v njunem razumevanju jezika in prevajanja.
Razlike v izboru besedišča v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Davidovega psaltra izpostavlja v prispevku Primerjava med Trubarjevim in Dalrriatinovim prevodom Davidovega psaltra v razmerju
166
do hebrejskega izvirnika, latinske Vulgate in nemške Luthrove predloge F. Premk. Ob sopostavitvi posameznih odlomkov v izvirniku in v navedenih prevodih so ugotovljive povezave med slovenskima prevodoma in njunimi potencialnimi predlogami.Globinske analize posameznih hebrejskih besed oziroma zvez in njihovih slovenskih (nemških, latinskih) prevodnih ustreznikov te povezave dodatno dokumentirajo.
5. Slapšak nas v prispevku Kako opisati prevedenicu seznanja z opisnim modelom, ki ga aktualizira na primeru kalkiranih prevodov (nove besede) in pomenskih izposojenk (stare besede z novim pomenom) iz grščine, registriranih v Vukovem slovarju. Po mnenju M. Rodeta (Slovenski protestantizem in prevajanje) velja za večino slovenskih besedil iz 16. stoletja, da niso prevodi v pravem smislu; označi jih kot kompilacije oziroma priredbe, medtem ko naj bi bila svetopisemska (t. i. sakralna) besedila prevajana s funkcijo širjenja novega nauka, zato naj bi bili določeni elementi izpostavljeni, drugi pa prikriti.
Temu tematskemu sklopu sta dodana diskusijska prispevka avtorjev M. Stanovnik (Razprava o prevajanju) in K. Gantarja (Nekaj misli o slovenskem protestantizmu in prevajanju), ki oba izražata ne-strinjanje tako z Rodetovim pojmovanjem teorije prevajanja kot z njegovo opredelitvijo svetopisemskih besedil iz 16. stoletja kot nepravih prevodov. Ta dva diskusijska prispevka sta edina objavljena, saj drugi razpravljalci svojih pripomb niso oddali v pisni obliki.
6. V tematskem sklopu Literarna teorija, literarna veda, kulturna zgodovina - problem cerkvenih pesmaric, ki je uvrščen na zadnje mesto v zborniku, so tri razprave. Njihovi avtorji obravnavajo cerkvene pesmarice vsak s svojega vidika, odvisno od problema, ki ga osvetljujejo.
Posebnosti rime v silabičnem verznem sistemu, konkretiziranem v slovenski protestanski pesmi, nam z vidika formalnih (gramatičnih, vidnih, slušnih) in vsebinskih (pomenskih) usklajenosti in nasprotij predstavi T. Pretnar (Med gramatičnim paralelizmom in zvočno figuro: o rimi v slovenski protestantski pesmi).
M. Smolik nas v razpravi Psalmične pesmi v pesmaricah 16. stoletja seznanja s posebnim tipom cerkvene pesmi, ki predstavlja prepesnitve starozaveznih psalmov. Psalmične pesmi (avtorji so bili vsi glavni protestantski pisci) so bile odmevne še v kasnejših obdobjih, npr. med protestanti na Koroškem in v Prekmuqu, medtem ko je znan en sam primer katoliške pesmarice (M. Kastelec), ki vsebuje ponatis protestantskih pesmi, tudi psalmičnih.
Z dvema malo znanima protestantskima pesmaricama z začetka 17. stoletja, njun avtorje gradiščanski Hrvat Grgur Mekinić - Pythiraeus, nas v razpravi Konvergentni odnosi među gradišćanskohrvat-skim i slovenskim protestantskim pjesmaricama seznanja A. Jembrih. Na osnovi primerjave s slovenskimi protestantskimi pesmaricami odkriva hrvaško-slovenske stične točke, ki niso izpričane le v upoštevanju slovenske prevodne predloge, ampak tudi v širjenju besedišča (npr. termini).
Zbornik kot celota predstavlja poglobitev posameznih raziskovalnih področij in pomemben korak naprej v raziskovanju slovenskega 16. stoletja. Kvalitetna raven razprav ni enotna, vendar sem se ocenjevanju posameznih prispevkov izognila, saj je bil moj glavni namen, da jih vsebinsko predstavim.
Jožica Narat-Šrekl Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU,
167