-   148   -
Zgornjim Plvčenam.
Sosedje! Prijatli! Priserčno veselje meje obšlo, slišati, de ste Vi namenili, mene za svojiga vikšiga oskerbnika Svoje srenje izvoliti, ke'r po tem spoznam Vaše zaupanje do mene, kar si v svojo veliko čast štejem 1 Veliko veci veselje pa čutim še le za to, ker tako ee mi odpira priložnost, naši dragi domovini, ktere sreča in blagor je nevgasljiva želja mojiga serca, s svetam in z djanjem, z vsim mogočim trudam in prizadevo kaj koristiti in k dosegi njeniga davno željniga blagostanja pripomoči.
Ravno zato pa, ker te želje v sercu nosim, me tudi dolžnost, kakor zvestiga sina domovine veže, Vam v natanjčni prevdark nekaj predpoložith Kar iz serca pride, se tudi serca prime! —
Od 15. sušca p. I. to je, od časa preterganiga stariga, za ljudstva žalostnima vladanja se našimu mogočnima avstrijanskimu cesarstvu lepši in srečniši prihodnost pripravlja. De pa še dandanašnji obljubljenima polajšanja čakati moramo, so le hude prekucije in silne vojske, posebno na Laškim in Ogerskiui, krive.— Ena ministerstvo se je za drugim menjalo. Komaj se je ena ministerska vlada z dnevam rodila , že je z nočja druga zrastla in poprejšnjo nadomestila, dokler se ni s pomočjo večine miroljubnih sedanja vstanovila, ktera si z vso mogočo hitrostjo prizadeva, potrebne in davno željene premembe vpeljati.
Čudim se zares tolikim naredbam, ktere so po odpravljenim deželnim zboru v Kromerižu že na svitlo prišle , —v škoda le , de dozdaj mertve čerke se niso oživele! Čudim se krepkimu ravnanju ministerstva, ki vkljub tolikim zaderžkam vender potrebne poprave dozdaj tako rekoč zarujoveniga cesarstva tako razumno napotuje, — škoda le, de se vidi, kakor bi se hiša popred zidala, predin se temeljni kamen postavi!! Moja misel je: pred vsakim politiškim razdeljenjem kake dežele primerjeno razdeljenje srenj napraviti, in gotovo bi se bili tako vsi Pivčeni v eno edino srenjo, v eno edino sodnijo združili, namesto, de so zdaj v tri okroge, in žalibog! v mnogo srenjic raztergani! Ne , de bi se jaz hotel z ministri pretezovati, tolikomanj, ker jih častitljive in razumne možake spoznam , tudi ni to namen pričijočiga spiska, zakaj zanesti se smemo, de se bo za to pervi deželni zbor krepko potegnil! Tukaj sim le opomniti hotel: naj bi se soseske po pametnim , domovini koristnim načinu z edin o vale.
Namen ministerstva je očiten: preveliko število nepotrebnih uradnikov zmanjšati, zato je mnogo politiških opravil srenj a m izročenih. Nespametno bi bilo tedaj le pomisliti, kakor de bi nemara s tem, de vlada toliko politiških opravil srenjam izroči, kaka nova težava ali jarm soseskam naložen bil! Marveč mislim, de z obudenjem častimarnosti se tudi povzdiga vikšiga omikanja ljudstev podpira. To je ponatorno, zakaj vsaki posamezni deželan čuti nekakšno častimarnost, ko vidi, de vlada do ljudstva toliko zaupanja ima, in tako se tudi v vsakim obudi gorečnost, po svoji moči pridu svoje dežele kaj koristiti, kar zopet vsaciga deželana obu-duje, se po svetu bolj marno ozirati, z oziranjem po svetu si vsaki več skušnje pridobi, skušeno dobro se v deželo vpelje, in dežela se le z dobrimi naredbami obogati , ter blagor duha in telesa zvestim udam nanaša. Tako postanejo po ponatornim poti domači sinovi pripravni , svoji domovini koristiti, svoji srenji z delam in svetam pomagati! Tako si bodo domači rojaki lahko v domačim kraji domači kruh služiti zamogli!
Vsaka srenja po postavi mora narmanj eniga vikšiga oskerbnika, dva svetovavca in eniga pisarja imeti. V kolikor srenj se tedaj en okrog ali zavoljo prevzetne , ali zavoljo samosvoje, ali zavoljo nepodučene glave prebivavcov razdeli, tolikokrat po štiri uradnike bo treba več imeti, in tako se iz dežja pod kap hodi, ali pa iz vajšnice na slamo!
De se pa soseske lahko in po svoji volji zedinijo, ni dvoma! — Dozdaj je politiške opravila kakih čvetero ali petero uradnikov brez posebniga truda oskerbelo; od-zdaj bo nemara manj peres in černila potreba (sicer ima navada železno suknjo, pa vender ne bo mende vse po starim kopitu), tako de bodo morebiti trije uradniki vse tiste opravila oskerbeli, tode s tem imenitnim razločkam, de uradniki ne bodo ne cesarski, ne ptujci, ampak sosesk i ni možje in naši rojaki.
v
Druga korist je: Ce bo ma'nj srenj, koliko manj bo pisarije z vikšimi uradništvi in pisarnicami, toraj koliko manj uradnikov tudi pri vikših uradništvih? Pre-vdarimo, koliko bi bilo brez potrebe zaverženiga, če bi 4 ali 5 srenj ravno eno reč pisariti moglo? To bi bilo grozno slabo gospodarstvo, očitna potrata l
Zadnjič pa, če več ljudi k enimu cilju in koncu doklada, toliko manj plačila na eniga pride , in ko bi vsak izmed nas blaga in blaga imel, bi vender nobedin po nemarnim denarja zametavati ne hotel!
Prijatli in sosedje! Kakor si bomo postlal!, tako bomo ležali! Ne smemo rok križem pokladati! Serce velja l — Prevdarite , presodite dobro moje besede in zedinite se, de bomo na celi Pivki samo eno, k več-jimu dve srenji imeli! Zagotovim Vas, de so to želje Vašiga in za celo domovino dobro mislijočiga prijatla!
Na Kalcu 18. veliciga serpana 1849.
Miroslav Vilhar.
  -   149   -