64kritikaza nekaj »pregrešno novega« mateja komel snojČeprav se »zgodbe o novem NUK« lotevam kot ravnateljica osrednje slo- venske knjižnične ustanove, ki je pravkar nastopila to funkcijo, se počutim razmeroma lagodno, saj vanjo vstopam neobremenjeno. »Predzgodbo« poznam za nekaj odtenkov natančneje kot povprečni državljani, ki jih zanima dogajanje v kulturi, znanosti, šolstvu in, ne nazadnje, v arhitekturi in umet- nosti ter jih medijski utrip na teh področjih ne pušča hladnih, nekaj (že kar pikantnih) nadrobnosti pa sem v zadnjih letih po naključju izvedela kar iz prve roke. V tem trenutku se mi neobremenjenost ne zdi samo najlagodnejša, temveč tudi edina drža, ki omogoča kolikor toliko »zdrav« in svež pogled v prihodnost. Predzgodba, ki jo omenjam, zadeva zdaj že dvajset let stare načrte za novo knjižnično stavbo. V zadnjem času so me kar nekajkrat povprašali, kako presojam ta doslej edini, vendar neuresničeni projekt. Ker po poklicu nisem arhitektka in torej ne pripadam stroki, katere manjši del je ves čas od nas- tanka projekta (brez posebnega navdušenja) podpiral načrt, večji del pa ga je (posebno glasno in »udarno« v zadnjih letih) silovito kritiziral, pravzaprav nisem poklicana k presojanju. Vem, da lahko, če ne rečem nič, varno in brez prask ostanem tako zunaj tabora zagovornikov kot nasprotnikov.Toda kljub temu menim, da ne bo nič narobe, če zapišem svoje mnenje kot prebivalka Ljubljane ali, če hočete, kot državljanka z očesom, ki je privajeno na staro arhitekturo in hkrati skuša biti odprto za novo. Zato čisto na kratko: ni mi težko reči, da starega načrta ne vidim kot svojo izbiro. Zdaj, ko moram tako rekoč po službeni dolžnosti razmišljati o prihod- nosti Narodne in univerzitetne knjižnice, tudi kar zadeva vse mogoče pros- torske razsežnosti, me okvir, kakršnega ponuja stari načrt, pravzaprav ome- juje ter mi jemlje voljo in pogum. V zvezi s tem načrtom se je veliko govorilo o spogledovanju s Plečnikovimi mojstrovinami in o formalni zasnovi, ki je nas- tala ob zatonu postmodernizma in bila najverjetneje že ob rojstvu preživeta, danes pa se nam zaradi posnemanja historičnih slogov in oblik ne zdi samo zastarela, temveč v marsičem celo naivna. Kar zadeva staranje, z arhitekturo ni povsem tako kot z literaturo (ali vinom). Medtem ko čas najboljši literarni stvaritvi v vseh razsežnostih doda nekaj patine (ali vinu žlahtnega okusa) in jo lahko postavi še više na piedestal najizbranejšega, z arhitekturo – kolikor mora nujno biti ne samo estetska, temveč tudi uporabna – ni tako. Čeprav lahko skozi stoletja postaja čedalje očarljivejša, še zdaleč ni rečeno, da hkrati še zmeraj rabi svojemu prvotnemu namenu. Naj se od (namenoma nenadrobne) kritike formalne podobe načrtovane nove knjižnične stavbe preselim k njeni vsebini. Projekt, ki se je postaral, še preden se je sploh začel uresničevati, tudi po vsebinski plati poka po šivih. V tem ni ne prvi ne zadnji. Vendar dvomim, da je slabo rešitev, ki ji je že arhitekturna stroka poočitala nekonsistentnost, mogoče v celoti pripisati samo avtorju projekta. Upoštevati je namreč treba, da se je moral arhitekt pri večkratnem dopolnjevanju in spreminjanju prvotne zamisli prilagajati (uklanjati?) nenačelnim in nejasnim odločitvam v drugi, to je bibliotekarski in informacijski stroki ter – na to res ne smemo pozabiti – tudi politiki. Vzroki niso neznani. Ob tem, da bibliotekarska in informacijska stroka (prav tako kot arhitekturna) ni bila enotna, da nenehno dvomi o svojem prav in je že kar pregovorno oportunistično plaha, delež politike pri zapletih ni bil nič manjši. Vsakokratna oblast je namreč projekt nove knjižnice z velikimi črkami zapisa- la med svoje prioritetne naloge, te črke pa so proti koncu njenega mandata zaradi bolj ali manj znanih, čeprav težko opravičljivih razlogov postale skoraj neberljive. Morda se motim, vendar sem prepričana, da je bilo pomanjkanje prave vizije veliko večji krivec za nedopustno odlaganje graditve knjižnice kot finančna teža tega velikopoteznega projekta. Po letih spreminjajočih se vsebinskih načrtov in prelaganja odgovornosti z enega snovalca idejnih rešitev na drugega tačas žal še vedno ni konsenza, kdo in kako bo z novo stavbo upravljal in jo uporabljal. Prav to pa je po mojem mnenju še veliko pomembnejše in, če hočete, usodnejše od tega, kakšno podobo bo imela nova knjižnica. Čeprav bi poznavalci razmer na tovprašanje že morali jasno odgovoriti, nas leta neuspešnega dogovarjanja prepričujejo, da je odgovor samo na videz preprost. Vsi doslej v različnih dokumentih, celo v zakonu zapisani »akter- ji«, nosilci različnih knjižničnih funkcij in nalog (Narodna in univerzitetna knjižnica, Centralna tehniška knjižnica, Osrednja humanistična knjižnica itn.), so bili oziroma so vsak po svoje upravičeni do nove stavbe. Vendar bi od vod- stev vsake izmed naštetih ustanov ta trenutek najbrž dobili precej različna po- jasnila oziroma predloge v zvezi z reševanjem problema v prihodnje. Že res, da bi vsi najprej radi rešili svoje žgoče prostorske težave, vendar ali sobivanje vsebinsko nezdružljivih knjižnic v eni stavbi hkrati ne bi povzročilo novih, neprostorskih? Kdo se ne bi bal nedomišljenih kompromisnih rešitev? Kot je znano, zdajšnji koalicijski sporazum med vladnimi strankami omenja tudi revizijo projekta NUK 2 in razpis mednarodnega natečaja za izdelavo novega načrta. Določilo je pomembno in za prihodnji razvoj dogodkov vseka- kor pomenljivo. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da v nekaterih krogih še vedno vztrajajo pri prepričanju, v skladu s katerim knjižnična stavba – taka, kakršna je bila zasnovana in v načrtih večkrat predelana – omogoča prav vse, kar naj bi ponudila sodobna knjižnica. Mogoče res. Mogoče za silo. Vendar je po mojem potreben dvojen pogled: od zunaj in od znotraj hkrati. K premis- leku spodbuja že načelna vladna zaveza, da se loti projekta, s tem da mora ta premislek upoštevati okoliščine, ki so zdaj precej drugačne. Pred dvajsetimi leti Slovenci še nismo imeli svoje države, Ljubljana ni bila glavno mesto, kaj šele ena izmed evropskih prestolnic, nismo vedeli, kakšne arheološke »kore- nine« se skrivajo pod površino zemljišča, odmerjenega novi knjižnični stavbi, računalnikov je bilo pri nas le za vzorec in še bi lahko naštevali. Vse to je ome- jevalo tedanji pogled. Današnji je – tako si vsaj mislim – lahko znatno bolj odprt. Za Plečnikov NUK, stavbo s konca tridesetih let prejšnjega stoletja, ni preti- rano reči, da je svetovno znana arhitekturna referenca. Prostor novega NUK (ali kakor koli že poimenujemo novo knjižnično stavbo) vsekakor mora ko- respondirati s staro stavbo, (p)ostati mora točka navezave. Vendar se mora spoštovanje tradicije podvojiti. Nova knjižnična stavba bo stala na kraju »utemeljitve Ljubljane«, na emonskih ostalinah, zato bi trezna predstavitev teh ostalin morala biti eden izmed največjih izzivov za avtorje novega pro- jekta, ki se mu ne glede na to, da utegne precej podražiti graditev, nikakor ne bi smeli odpovedati. Kaj pa lahko pokaže današnji odprt pogled, če zajame odlične knjižnične stavbe, nastale v zadnjem desetletju ne samo po Evropi, temveč tudi po svetu? Lahko odgrne predstavo o stavbi, odvezani težnje po monumental- nosti (palačo znanja in učenosti že imamo v stari Plečnikovi stavbi). Pred našimi očmi se tedaj znajde arhitektura, ki je računalniško revolucijo že vzela za svojo in ki bo hitremu tehnološkemu razvoju morala slediti tudi v prihod- nje. Vidimo stavbo, ki jo bodo z uporabniške plati – ta je seveda osrednjega pomena – zaznamovale odprtost, preglednost, dostopnost, pretočnost, gib- kost, zračnost, živahnost. Morda se sliši naivno, vendar v takem ritmu dihajo sodobne knjižnice. Ne glede na skokovit razvoj, ki ga je informacijska veda doživela v zadnjih desetletjih, pa bi nova knjižnična stavba, če naj v manjšem delu podpre delovanje nacionalne knjižnice in v večjem univerzitetne, še vedno morala biti varuh knjige v najširšem pomenu besede – in, poleg tega, »razstavišče« novih informacij, prostor za misel, refleksijo in izmenjavo mnenj. Zgraditi moramo knjižnico, ki bo s preprosto, vendar uporabno or- 64kritikaza nekaj »pregrešno novega« mateja komel snojČeprav se »zgodbe o novem NUK« lotevam kot ravnateljica osrednje slo- venske knjižnične ustanove, ki je pravkar nastopila to funkcijo, se počutim razmeroma lagodno, saj vanjo vstopam neobremenjeno. »Predzgodbo« poznam za nekaj odtenkov natančneje kot povprečni državljani, ki jih zanima dogajanje v kulturi, znanosti, šolstvu in, ne nazadnje, v arhitekturi in umet- nosti ter jih medijski utrip na teh področjih ne pušča hladnih, nekaj (že kar pikantnih) nadrobnosti pa sem v zadnjih letih po naključju izvedela kar iz prve roke. V tem trenutku se mi neobremenjenost ne zdi samo najlagodnejša, temveč tudi edina drža, ki omogoča kolikor toliko »zdrav« in svež pogled v prihodnost. Predzgodba, ki jo omenjam, zadeva zdaj že dvajset let stare načrte za novo knjižnično stavbo. V zadnjem času so me kar nekajkrat povprašali, kako presojam ta doslej edini, vendar neuresničeni projekt. Ker po poklicu nisem arhitektka in torej ne pripadam stroki, katere manjši del je ves čas od nas- tanka projekta (brez posebnega navdušenja) podpiral načrt, večji del pa ga je (posebno glasno in »udarno« v zadnjih letih) silovito kritiziral, pravzaprav nisem poklicana k presojanju. Vem, da lahko, če ne rečem nič, varno in brez prask ostanem tako zunaj tabora zagovornikov kot nasprotnikov.Toda kljub temu menim, da ne bo nič narobe, če zapišem svoje mnenje kot prebivalka Ljubljane ali, če hočete, kot državljanka z očesom, ki je privajeno na staro arhitekturo in hkrati skuša biti odprto za novo. Zato čisto na kratko: ni mi težko reči, da starega načrta ne vidim kot svojo izbiro. Zdaj, ko moram tako rekoč po službeni dolžnosti razmišljati o prihod- nosti Narodne in univerzitetne knjižnice, tudi kar zadeva vse mogoče pros- torske razsežnosti, me okvir, kakršnega ponuja stari načrt, pravzaprav ome- juje ter mi jemlje voljo in pogum. V zvezi s tem načrtom se je veliko govorilo o spogledovanju s Plečnikovimi mojstrovinami in o formalni zasnovi, ki je nas- tala ob zatonu postmodernizma in bila najverjetneje že ob rojstvu preživeta, danes pa se nam zaradi posnemanja historičnih slogov in oblik ne zdi samo zastarela, temveč v marsičem celo naivna. Kar zadeva staranje, z arhitekturo ni povsem tako kot z literaturo (ali vinom). Medtem ko čas najboljši literarni stvaritvi v vseh razsežnostih doda nekaj patine (ali vinu žlahtnega okusa) in jo lahko postavi še više na piedestal najizbranejšega, z arhitekturo – kolikor mora nujno biti ne samo estetska, temveč tudi uporabna – ni tako. Čeprav lahko skozi stoletja postaja čedalje očarljivejša, še zdaleč ni rečeno, da hkrati še zmeraj rabi svojemu prvotnemu namenu. Naj se od (namenoma nenadrobne) kritike formalne podobe načrtovane nove knjižnične stavbe preselim k njeni vsebini. Projekt, ki se je postaral, še preden se je sploh začel uresničevati, tudi po vsebinski plati poka po šivih. V tem ni ne prvi ne zadnji. Vendar dvomim, da je slabo rešitev, ki ji je že arhitekturna stroka poočitala nekonsistentnost, mogoče v celoti pripisati samo avtorju projekta. Upoštevati je namreč treba, da se je moral arhitekt pri večkratnem dopolnjevanju in spreminjanju prvotne zamisli prilagajati (uklanjati?) nenačelnim in nejasnim odločitvam v drugi, to je bibliotekarski in informacijski stroki ter – na to res ne smemo pozabiti – tudi politiki. Vzroki niso neznani. Ob tem, da bibliotekarska in informacijska stroka (prav tako kot arhitekturna) ni bila enotna, da nenehno dvomi o svojem prav in je že kar pregovorno oportunistično plaha, delež politike pri zapletih ni bil nič manjši. Vsakokratna oblast je namreč projekt nove knjižnice z velikimi črkami zapisa- la med svoje prioritetne naloge, te črke pa so proti koncu njenega mandata zaradi bolj ali manj znanih, čeprav težko opravičljivih razlogov postale skoraj neberljive. Morda se motim, vendar sem prepričana, da je bilo pomanjkanje prave vizije veliko večji krivec za nedopustno odlaganje graditve knjižnice kot finančna teža tega velikopoteznega projekta. Po letih spreminjajočih se vsebinskih načrtov in prelaganja odgovornosti z enega snovalca idejnih rešitev na drugega tačas žal še vedno ni konsenza, kdo in kako bo z novo stavbo upravljal in jo uporabljal. Prav to pa je po mojem mnenju še veliko pomembnejše in, če hočete, usodnejše od tega, kakšno podobo bo imela nova knjižnica. Čeprav bi poznavalci razmer na tovprašanje že morali jasno odgovoriti, nas leta neuspešnega dogovarjanja prepričujejo, da je odgovor samo na videz preprost. Vsi doslej v različnih dokumentih, celo v zakonu zapisani »akter- ji«, nosilci različnih knjižničnih funkcij in nalog (Narodna in univerzitetna knjižnica, Centralna tehniška knjižnica, Osrednja humanistična knjižnica itn.), so bili oziroma so vsak po svoje upravičeni do nove stavbe. Vendar bi od vod- stev vsake izmed naštetih ustanov ta trenutek najbrž dobili precej različna po- jasnila oziroma predloge v zvezi z reševanjem problema v prihodnje. Že res, da bi vsi najprej radi rešili svoje žgoče prostorske težave, vendar ali sobivanje vsebinsko nezdružljivih knjižnic v eni stavbi hkrati ne bi povzročilo novih, neprostorskih? Kdo se ne bi bal nedomišljenih kompromisnih rešitev? Kot je znano, zdajšnji koalicijski sporazum med vladnimi strankami omenja tudi revizijo projekta NUK 2 in razpis mednarodnega natečaja za izdelavo novega načrta. Določilo je pomembno in za prihodnji razvoj dogodkov vseka- kor pomenljivo. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da v nekaterih krogih še vedno vztrajajo pri prepričanju, v skladu s katerim knjižnična stavba – taka, kakršna je bila zasnovana in v načrtih večkrat predelana – omogoča prav vse, kar naj bi ponudila sodobna knjižnica. Mogoče res. Mogoče za silo. Vendar je po mojem potreben dvojen pogled: od zunaj in od znotraj hkrati. K premis- leku spodbuja že načelna vladna zaveza, da se loti projekta, s tem da mora ta premislek upoštevati okoliščine, ki so zdaj precej drugačne. Pred dvajsetimi leti Slovenci še nismo imeli svoje države, Ljubljana ni bila glavno mesto, kaj šele ena izmed evropskih prestolnic, nismo vedeli, kakšne arheološke »kore- nine« se skrivajo pod površino zemljišča, odmerjenega novi knjižnični stavbi, računalnikov je bilo pri nas le za vzorec in še bi lahko naštevali. Vse to je ome- jevalo tedanji pogled. Današnji je – tako si vsaj mislim – lahko znatno bolj odprt. Za Plečnikov NUK, stavbo s konca tridesetih let prejšnjega stoletja, ni preti- rano reči, da je svetovno znana arhitekturna referenca. Prostor novega NUK (ali kakor koli že poimenujemo novo knjižnično stavbo) vsekakor mora ko- respondirati s staro stavbo, (p)ostati mora točka navezave. Vendar se mora spoštovanje tradicije podvojiti. Nova knjižnična stavba bo stala na kraju »utemeljitve Ljubljane«, na emonskih ostalinah, zato bi trezna predstavitev teh ostalin morala biti eden izmed največjih izzivov za avtorje novega pro- jekta, ki se mu ne glede na to, da utegne precej podražiti graditev, nikakor ne bi smeli odpovedati. Kaj pa lahko pokaže današnji odprt pogled, če zajame odlične knjižnične stavbe, nastale v zadnjem desetletju ne samo po Evropi, temveč tudi po svetu? Lahko odgrne predstavo o stavbi, odvezani težnje po monumental- nosti (palačo znanja in učenosti že imamo v stari Plečnikovi stavbi). Pred našimi očmi se tedaj znajde arhitektura, ki je računalniško revolucijo že vzela za svojo in ki bo hitremu tehnološkemu razvoju morala slediti tudi v prihod- nje. Vidimo stavbo, ki jo bodo z uporabniške plati – ta je seveda osrednjega pomena – zaznamovale odprtost, preglednost, dostopnost, pretočnost, gib- kost, zračnost, živahnost. Morda se sliši naivno, vendar v takem ritmu dihajo sodobne knjižnice. Ne glede na skokovit razvoj, ki ga je informacijska veda doživela v zadnjih desetletjih, pa bi nova knjižnična stavba, če naj v manjšem delu podpre delovanje nacionalne knjižnice in v večjem univerzitetne, še vedno morala biti varuh knjige v najširšem pomenu besede – in, poleg tega, »razstavišče« novih informacij, prostor za misel, refleksijo in izmenjavo mnenj. Zgraditi moramo knjižnico, ki bo s preprosto, vendar uporabno or- projekti NUK II