štirinajstdnevnik
sreda, 8. oktobra 2014
letnik 5, št. 19
cena: 2,99 €
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Nevrofenomenologija
Znanost in mistika
v sodobni filozofiji
Neustrašno voditeljstvo
Winston Churchill
Zmagovalec 20. stoletja
Prekmurski Le Corbusier
Izjemni arhitekt 
Franc Novak
Tovarišijski teror
110. obletnica
Kocbekovega rojstva 
En  
Shao
Najdlje  
delujočI 
glasbeNI  
vodja  
prI Nas
Delo, d. d., Dunajska 5, SI 1509 Ljubljana, 579086
Splošni pogoji in pogoji naročanja so objavljeni na www.trgovina.delo.si.
Naročite se na revijo v letu 2014
in pridobite 25 % popusta.
V oktobrski 
številki preberite:








 











❞
  
Fotoreportaža Papež 
Frančišek na grobovih 
dedovih soborcev
❞ 
Alma M. Karlin Leta, 
ki jih je pisateljica in 
svetovna popotnica preživela 
kot prevajalka Panamskega 
prekopa
❞ 
Brane Bitenc,  
1962–2014 Slovo 
Otroka socializma
❞ 
Lokalne volitve Kdo so 
večni župani slovenskih 
občin
❞ 
Ivan Prijatelj Slovenski 
publicist evropskega 
formata
080 11 99 | 01 47 37 600 
narocnine@delo.si | www.delo.si












 8. oktobra 2014
3
Vsebina
Vse pravice so pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli medi-
ju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira.
Časopis Pogledi izhaja dvakrat mesečno, julija, avgusta in decembra pa enkrat mesečno dvojna številka. Letna naročnina s 
25-odstotnim naročniškim popustom je 49,35 EUR z DDV, za naročnike Dela in Nedela s 40-odstotnim naročniškim popu-
stom pa 39,47 EUR z DDV. V naročnino je vključena dostava na dom na območju Slovenije. Letna naročnina za tujino zajema 
naročnino in pripadajočo poštnino. Odpovedi naročnine sprejemamo samo v pisni obliki; odpovedi, prejete do 25. v mesecu, 
upoštevamo ob koncu meseca oz. ob koncu obdobja, za katero je plačana naročnina. Cenik in splošni pogoji za naročnike so 
objavljeni na www.etrafika.delo.si .
Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo 
Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta 
Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.
štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo
izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu
Pogledi issn 1855-8747
Leto 5, številka 19
odgovorni urednik: Boštjan Tadel
namestnica odgovornega urednika:  
Agata Tomažič
lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak
stalni sodelavec: Matic Kocijančič
fotografija: Jože Suhadolnik
tehnični urednik: Matej Brajnik
oblikovna zasnova: Ermin Međedović
oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja
naslov uredništva 
Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana
T: 01/4737 290
F: 01/4737 301
E: pogledi@delo.si
S: www.pogledi.si
izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana
predsednica uprave Dela, d. d.: Irma Gubanec
tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče
naročnine in reklamacije: 
T: 080/11 99, 01/4737 600, E: narocnine@delo.si
direktorica trženja
Dragica Grilj, T: 01/47 37 463, F: 01/47 37 504, 
E: dragica.grilj@delo.si
Oglasno trženje, Dunajska 5, Ljubljana: 
T: 01/47 37 501, F: 01/47 37 511, E: oglasi@delo.si
skrbnica blagovne znamke: Monika Povšič, 
T: 01/473 74 35, F: 01/473 74 06, E: monika.povsic@delo.si 
direktorica marketinga
Dolores Podbevšek Plemeniti, T: 01/47 37 580, 
F: 01/47 37 406, E: dolores.plemeniti@delo.si
tisk: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, Tiskarsko središče
število natisnjenih izvodov: 6000
4-5 DOM IN SVET
6 DEJANJE
En Shao, šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
ZVON
7 Ubesedovanje neizrekljivega
Podobe neupodobljivega mladega slovenskega filozofa Sebastjana Vörösa (1981) je 
knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti. Ne njen naslov ne podnaslov (z izjemo morda 
nevroznanosti) kot tudi ne njen obseg, ki ni majhen, sicer niso v duhu časa. Piše 
Borut Škodlar.
8 Modernistični izziv provinci
Zgodba o murskosoboškem arhitektu Francu Novaku (1906–1959) je zgodba 
o svetovljanstvu in provincialnosti, o poskusu uvajanja visokih standardov in 
degradaciji rezultatov le-teh, o gradnji za »bodočega človeka« in o tem, da se je ta 
očitno nekje usodno izgubil, nikoli prišel. Poroča Vladimir P. Štefanec.
10 Ubeseditev iskrene prizadetosti
Knjižna obravnava stvarnikovega odnosa do zemeljskega trpljenja Karla Gržana je 
že postala prava knjižna uspešnica, Gašper Jakovac pa sodi, da bi bilo pravzaprav še 
bolj presenetljivo, če knjiga pri bralcih ne bi doživela tako ugodne recepcije. 
11 Magična lava jezika
Miriam Drev je s svojim drugim romanom Nemir odločno vstopila v polje 
romanesknega, piše Gabriela Babnik, ki izpostavlja tudi poetične elemente v pisavi 
Drevove.
12 Oblikovanje vsakdana s taktikami odprtosti in sodelovanja 
Se je vsebinsko jedro oblikovanja premestilo glede na prvi bienale industrijskega 
oblikovanja v Evropi leta 1964 v Ljubljani? Snovalci letošnjega BIO 50 so radikalno 
obrnili na glavo koncept dosedanjih razstav, je prepričana Mateja Kurir.
13 Iz Bosne z ljubeznijo
Z zgodbo Fino kolo Tanje Komadina 
smo tudi Slovenci končno dobili strip, 
ki je posvečen begunski problematiki. 
Ocenjuje Iztok Sitar.
14 Jezus Kristus!  
Kakšen človek!
V tednih, ko je Slovenija dobila 
četrtega predsednika vlade v treh 
letih, se zdi vznemirljivo ponoviti 
par značajskih potez enega največjih 
državnikov preteklega stoletja. 
Winston Churchill se je rodil v ugledni 
plemiški družini, v ključnih trenutkih 
svojega življenja pa se je znašel v 
okoliščinah, ki so daleč presegale 
najbolj pesimistična pričakovanja, 
povzema Igor Grdina.
16-17 DIALOGI
Christine lagarde je za nas sovražnica
Silvia Federici, feministična teoretičarka in aktivistka 
18-19 ESEJ
Alenka Puhar: Kako se je tovarišija spremenila  
v črno sluzasto mavrico
Edvardu Kocbeku ob 110. obletnici rojstva
20 KRITIKA
KNJIGA: Vladimir P. Štefanec: 66,3 m² (Aljaž Krivec)
KNJIGA: Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin (Matej Krajnc)
KINO: Pot v raj. R. Blaž Završnik (Špela Barlič)
PLOŠČA: Neca Falk: Od daleč (Jure Potokar)
KONCERT: Oranžni 1 (Stanislav Koblar)
21 AMPAK
Rok Stergar in Jernej Kosi odgovarjata Igorju Grdini in Evi Vrbnjak
22 BESEDA
Marjeta Doupona: Nevarnost posploševanja 
Komentar k pisanju Dušana Merca 
23 MCENZIJE
Marko Crnkovič: Nekoč bio, danes bio; eksponati so simbolični
umetnost
kultura
družba
www.pogledi.si
Nevrofenomenologija
Znanost in mistika
v sodobni filozofiji
Neustrašno voditeljstvo
Winston Churchill
Zmagovalec 20. stoletja
Prekmurski Le Corbusier
Izjemni arhitekt 
Franc Novak
Tovarišijski teror
110. obletnica
Kocbekovega rojstva 
En  
Shao
Najdlje  
delujočI 
glasbeNI  
vodja  
prI Nas
NaSlov NIca
Kitajski dirigent En Shao, šef dirigent Simfonikov RTV Slovenija, 
je z devetimi leti staža najdlje delujoči umetniški vodja večjih 
glasbenih ustanov v Sloveniji.
Foto Jože Suhadolnik


4
Dom in svet
 8. oktobra 2014
22. septembra je desetčlanski upravni odbor (nekateri 
člani so v njem poklicno, drugi ne) korporacije Amazon s 
priporočeno pošto prejel tole pismo ameriških pisateljev, ki 
je seveda istočasno zaokrožilo po medijih: 
»Pišemo Vam kot članom najožjega vodstva korporacije 
Amazon. Kot vsi vemo, je Amazon zapleten v komplicirana 
pogajanja z založbo Hachette in pred približno šestimi 
meseci je svojo pogajalsko pozicijo začel krepiti s sank-
cioniranjem knjig Hachettovih avtorjev. Te sankcije so 
vključevale nemožnost prednaročil, zamude pri dostavi, 
zmanjševanje popustov in celo okenca, ki so prekrivala 
strani Hachettovih avtorjev in kupce preusmerjala na 
knjige drugih založb.
Vse to je prodajo Hachettovih avtorjev na Amazonu zmanj-
šalo za vsaj 50 odstotkov, v nekaterih primerih pa celo do 90. 
To velja v enaki meri za knjige v trdi vezavi kot broširane pa 
tudi e-knjige. Zaradi Amazonovega orjaškega tržnega deleža 
in lastne platforme Kindle je ta izpad nemogoče pokriti s 
prodajo pri drugih trgovcih. Več tisoč Hachettovih avtorjev 
je le nemočno opazovalo zmanjševanje števila svojih bral-
cev ali, v primeru novih avtorjev, doživelo izginotje svojih 
knjig, še preden bi si te lahko našle ustrezno bralstvo. Te 
ženske in moški so globoko zaskrbljeni, kaj to pomeni za 
njihove kariere.
Prosimo vas, da si ogledate naša imena na dnu tega pisma. 
Tako ugledna ali raznolika skupina avtorjev še nikoli ni 
nastopila skupaj: smo romanopisci, s Pulitzerjevo nagrado 
ovenčani novinarji in pesniki; smo pisci kriminalk, začetniki 
in pisci s sredine lestvic uspešnic. Pišemo znanstveno fan-
tastiko in popotne vodiče, zgodovinske knjige in časopisne 
članke, učbenike, biografije in marsikatero izmed najljubših 
zgodb vaših otrok. Skupaj smo prodali več kot milijardo knjig, 
Amazonova taktika pa nas vznemirja in nas ogroža. 
Amazonov predstavnik Russell Grandinetti je izjavil, da je 
bilo podjetje prisiljeno v te poteze, ker se Hachette ni hotel 
pogajati. Zatrdil je tudi, da so avtorji naš edini vzvod. 
A kot ena največjih korporacij na svetu ni bil Amazon 
prisiljen v čisto nič. To je očitno dejstvo. Vsi imamo možnost 
izbire in odločanja. Amazon se je odločil, da bo v pogajanja 
vpletel 2500 Hachettovih avtorjev in njihovih knjig – in 
navedene sankcije bi lahko ukinil jutri, pa se obenem še 
vedno pogajal. Amazon s tem avtorjem otežuje preživljanje 
družin, odplačevanje stanovanjskih kreditov in šolanje nji-
hovih otrok. Želimo poudariti, da večina med nami nismo 
Hachettovi avtorji in da je naša zaskrbljenost utemeljena na 
načelih in ne na lastnem interesu.
Težko verjamemo, da bi vsi člani Amazonovega uprav-
nega odbora podpirali ta dejanja. Sprašujemo vas: ali vi 
osebno kot član upravnega odbora podpirate to politiko 
sankcioniranja knjig?
Poskusi preprečevanja ali oviranja prodaje knjig imajo 
dolgo in grdo zgodovino. Si vi osebno želite postati njen del? 
Podpisani smo trdno prepričani, da takšne poteze ne sodijo 
v običajne komercialne spore. Amazon ima na voljo druga 
pogajalska orodja in ni mu treba povzročati gorja nekaterim 
prav tistim avtorjem, ki so mu pomagali, da je postal eden 
največjih trgovcev na svetu.
Naša pozicija je vseskozi konsistentna: trudimo se, da se 
ne bi postavljali na eno od strani v tem sporu. Nismo proti 
Amazonu. Spoštujemo dejstvo, da Amazon proda polovico 
knjig v ZDA, Amazon pa nas je večkrat poskušal odpraviti 
kot bogate avtorje uspešnic, ki se zavzemajo za višje cene 
e-knjig – to je lažna in nepoštena oznaka, saj je med nami 
večina takih, ki se, nasprotno, dnevno borimo za preživetje. 
O cenovni politiki pa sploh nismo dali nobene izjave. Naša 
poanta je enostavna: prepričani smo, da je nesprejemljivo, 
če Amazon kot pogajalsko taktiko uporablja oviranje ali celo 
onemogočanje prodaje knjig.
Amazon seveda ima vso pravico, da zavrne prodajo potro-
šniških dobrin, če se o ceni ne more dogovoriti z njihovim 
ponudnikom. Vendar pa knjige niso le potrošniške dobrine: 
ne da se jih pisati na cenejši način in pisateljskega dela se ne 
da kupiti v drugi državi. Knjige niso pekači ali televizorji. Vsa-
ka je enkratna, samosvoja kreacija osamljenega, napornega in 
tudi dragega boja enega samega posameznika, osebe, katere 
življenje je odvisno od tega, ali bo njena ali njegova knjiga 
našla bralce. In ta proces povezovanja avtorjev in bralcev 
Amazon z zlorabo svoje velikanske moči ogroža.
Na spletu je bilo precej govora o tem, da so tradicionalni 
založniki, kot je Hachette, dinozavri, ki branijo na smrt 
bolni poslovni model. Pojavile so se trditve, da je Amazon 
na čelu nove založniške paradigme, ki avtorjem omogoča 
višje tantieme, omogoča vsakomur, da objavi svoje delo, in 
odpravlja elitistične posrednike. Strinjamo se, da je Amazon 
sodeloval pri pomembnih založniških inovacijah, vključno 
s samozaložbenim modelom, ki je dal glas številnim novim 
avtorjem.
A ne Amazon ne njegovi zagovorniki se morda ne zaveda-
jo, da tradicionalne založbe igrajo bistveno družbeno vlogo. 
Založniki zagotavljajo začetni kapital idej: avtorjem izpla-
čujejo predujme, s katerimi jim omogočijo čas in svobodo 
za pisanje knjig. Ta sistem je še posebej pomemben za pisce 
stvarnih del, ki morajo pri svojih raziskavah pogosto potovati. 
Več tisočkrat vsako leto založniki tvegajo z neznanimi avtorji 
in jim izplačajo predujem samo na osnovi ideje. Ker pa nase 
jemljejo to tveganje, založniki pričakujejo – in dobijo – po-
zitiven finančni rezultat. Kako lahko Amazon nadomesti ta 
proces? Na kakšen način lahko mlad avtor dobi sredstva za 
uresničenje obetavne ideje? In kaj bo z delom urednikov, 
lektorjev in korektorjev ter oblikovalcev, ki zagotavljajo, da 
se na policah znajdejo dela, ki so ne le tega vredna, temveč 
tudi v vseh pogledih dovršena?
Prepričani smo, da kot član Amazonovega upravnega 
odbora cenite knjige in svobodo izražanja prav toliko kot 
mi. Od svoje ustanovitve dalje je bil Amazon cenjena in 
napredna blagovna znamka. Vendar če bo Amazon še naprej 
tako ravnal s književno skupnostjo, bo ta ugled trpel. Ape-
liramo na vas, z upanjem in dobro voljo, da boste naredili 
konec sankcioniranju knjig, ki so temelj naše kulture in 
demokracije.«
Pismu sledijo imena devetsto podpisnikov, med njimi 
so Paul Auster, Junot Díaz, Mark Haddon itn. Teden dni 
pozneje je časnik New York Times poročal o stopnjevanju 
pritiska na Amazon, ki ga je vodil največji literarni agent v 
ZDA Andrew Wylie, ki je na stran nasprotnikov Amazona 
pridobil še tako znana imena, kot so Philip Roth, Orhan 
Pamuk, Salman Rushdie, V. S. Naipaul in Milan Kundera, pa 
tudi imetnike pravic avtorjev, kot so Roberto Bolaňo, Allen 
Ginsberg, Norman Mailer in Arthur Miller.
Drugo mnenje in odločba
Potem pa se je zgodil preobrat, ki je na koncu pripeljal do 
intervencije varuhinje pravic bralcev New York Timesa (»pu-
blic editor«). Bralci so se namreč pritožili, da časnik poroča 
pristransko in da poslovno bitko predstavlja kot vojno za dušo 
ameriške kulture. Izkazalo se, da je bila kot protiargument 
gornji peticiji piscev napisana še ena v podporo Amazonu s 
skoraj osem tisoč podpisniki, ki je bila deležna mnogo manjše 
pozornosti. Timesov specialist za tehnološko področje David 
Streitfeld je to utemeljil takole: »Pri poročanju me vodi na-
čelo relevantnosti (»newsworthiness«). In če se dolga vrsta 
uveljavljenih avtorjev združi proti največjemu knjigotržcu, 
je to seveda velika zgodba. Njihovih 900 podpisov ima 
mnogo večjo težo kot spletna peticija, ki jo lahko podpiše 
kdorkoli. Izenačevati ti dve pismi je lažna enakopravnost.« 
Dodal je še, da se on sam ne opredeljuje in da svojo vlogo 
vidi v odpiranju družbeno pomembnih vprašanj. Omenil je 
tudi, da je del krivde za morebitno pristranskost pri samem 
Amazonu, ki ni dal od sebe nobenega komentarja.
Varuhinja Margaret Sullivan se s svojim kolegom ni strinja-
la in je v svoji odločbi zapisala: »Pomembno se je zavedati, da 
gre pri tej zgodbi za digitalni prelom, ne za vprašanje dobrega 
in zla. Tudi stališča uglednih osebnosti, na katere se je sklice-
val tudi NY Times, morajo biti izpostavljena kritični analizi, 
enako kot Amazonove poteze. In NY Times je posvetil veliko 
črnila eni strani – pri izbiri zgodb, tona in prikaza dejstev 
–, s čimer je trgovca predstavil kot književnost zatirajočega 
nasilneža in ne kot podjetje z debelo kožo.
Želela bi si manj čustveno obravnavo gospodarskih tem, 
več kritične analize do stališč velikih imen in večjo zasto-
panost tistih, ki menijo, da je Amazon lahko prenovitelj 
literarne kulture in ne njen grobar.« B. T.
Poslovna stavba Amazona v Bratislavi
Razni javni interesi
Foto Urban Červek
Petčlanska odprava na Mont Blanc
Simfonični orkester RTV Slovenija bo zelo aktivno 
proslavil nedavni rojstni dan svojega dolgoletnega šefa 
dirigenta En Shaa. Na svojem drugem abonmajskem kon-
certu v četrtek, 9. oktobra, bodo skupaj z njim namreč 
krstili veliko Simfonijo Mont Blanc, petstavčno delo, za 
katero je po en stavek napisal skladatelj iz petih držav: 
Slovenijo zastopa Nina Šenk, Francijo Dominique Probst, 
Nemčijo Benjamin Schweitzer, Poljsko Jarosƚaw Cheƚmecki 
in Slovaško Juraj Filas, ki bodo vsi tudi prisostvovali čisto 
prvi izvedbi v Ljubljani: le nekaj dni pozneje bo skladba 
izvedena v Franciji s Pikardijskim orkestrom iz Amiensa, 
konec oktobra pa v Katovicah v izvedbi Šlezijske filharmo-
nije. Februarja 2015 sledi izvedba s Slovaško Sinfonietto 
v Žilini, konec maja 2015 pa še z Jensko filharmonijo, ki 
jo bo zopet vodil En Shao.
Simfonija je nastala je pod okriljem in na pobudo mreže 
orkestrov ONE (Orchestra Network for Europe), ki je bila 
ustanovljena leta 2004 in deluje s pomočjo subvencij 
Evropske unije za Kulturne programe. Simfonični orkester 
RTV Slovenija je član mreže od leta 2007.
V prvem delu koncerta bo orkester najprej izvedel Tri-
rogeljnik, Suito št. 2 Manuela de Falle, nato pa Koncert za 
altovski saksofon in orkester Henrija Tomasija (1901–71), v 
desetletju po drugi svetovni vojni (in pred hudo boleznijo) 
zelo cenjenega francoskega skladatelja in dirigenta. Solist 
bo mladi slovenski glasbenik Jan Gričar, med drugim fina-
list tekmovanja Mladi evrovizijski glasbeniki na Dunaju 
in štipendist Yamahine glasbene fundacije za Evropo. 
Nosilka podobno zvenečih nagrad je tudi slovenska so-
avtorica Simfonije Mont Blanc Nina Šenk, med drugim v 
Münchnu tudi študentka Matthiasa Pintscherja, ki smo ga 
zadnja leta dobro spoznali kot dirigenta in skladatelja, pa 
tudi umetniškega vodjo Festivala Slowind 2012.
S seksom in smehom nad vojno
V seriji del, ki se tako ali drugače ukvarjajo s prvo sve-
tovno vojno in njenimi posledicami, bosta tudi dve lju-
bljanski gledališki premieri 15. in 16. oktobra: v Mestnem 
gledališču ljubljanskem bodo uprizorili dramatizacijo 
Haškovega Dobrega vojaka Švejka, v Drami pa krstili igro v 
Veliki Britaniji živečega makedonskega dramatika Gorana 
Stefanovskega Figurae Veneris Historiae v prevodu Valerije 
Cokan. Stefanovski se je naslonil na analizo nemškega 
zdravnika Magnusa Hirschfelda, ki je ugotavljal, da se 
ljudem v času velike ogroženosti življenja paradoksalno 
intenzivira libido. Zadeva je seveda po svoje komična, 
obenem pa nepopisno tragična, podobno kot Švejk, ki je 
v svojem absurdnem navdušenju nad vojaškim življenjem 
za taisto vojsko bolj poguben kot zase.
Prvih 5 ... ... prihodnjih 14 dni
Uprizoritev v Drami režira Aleksandar Popovski, avtor 
vrste odličnih del na slovenskih odrih v zadnjih letih (Da-
mask, Misterij Buffo, Prizori iz življenja meščanov, Tak si), 
koprodukcijo MGL z Gledališčem Koper pa koprski hišni 
režiser Jaka Ivanc, ki se je lani v MGL izkazal s Prevarami, 
naslovno vlogo pa bo odigral Lotos Vincenc Šparovec (na 
fotografiji).
Večjezičnost, tolmači in prevajalci
» Tolmačenje je drugi najstarejši poklic« je stavek, ki se 
morda komu sliši kot žalitev (verjetno predvsem zaradi 
»najstarejše obrti«). Pa ni, in brez veščin tolmačenja bi 
marsikatero državniško srečanje obtičalo na mrtvi točki, 
zastal pa bi tudi mehanizem tako velike in pomembne 
nadnacionalne tvorbe, kot je Evropska unija, ki večjezič-
nost šteje za eno svojih glavnih prednosti. O večjezičnosti 
bo govor 9. in 10. oktobra, ko bo v organizaciji Oddelka 
za uporabno jezikoslovje Fakultete za humanistične štu-
dije univerze na Primorskem, Oddelka za prevodoslovje 
Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Informacij-
ske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji potekala 
Konferenca o večjezičnosti. V četrtek bo različnim strokov-
njakom (teoretikom in praktikom) s področja tolmačenja 
in prevajanja mogoče prisluhniti v Kopru, v petek pa bo 
v Mariboru potekala okrogla miza z evropskimi poslanci 
o večjezičnosti v politiki. Prireditelji kot glavni zvezdi 
napovedujeta Valterja Mavriča, direktorja Direktorata za 
prevajanje v Evropskem parlamentu, in Susanne Altenberg, 
vodjo urada za večjezičnost. 
Pivkova fotografija, Zajčeva poezija
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) 
v ljubljanskem Tivoliju bodo 14. oktobra odprli razstavo 
fotografij Hermana Pivka, ki so navdihnile poezija Daneta 
Zajca. Razstava je posvečena 85. letnici rojstva cenjenega 
in spoštovanega slovenskega pesnika, čigar stihi so med 
drugim tako prevzeli sodobnega ameriškega glasbenika 
Chrisa Eckmana, da jo je uglasbil in izdal na plošči The Last 
Side of the Mountain. Pri pričujoči razstavi je bilo ravno 
obratno: edinstvene fotografske upodobitve, ki jih je med 
letoma 2000 in 2004 naredil Herman Pivk, so tiste, ki so 
pesnika napeljale k ustvarjanju v zadnjih letih njegovega 
življenja. »Skupno delo je plod sožitja dveh ustvarjalcev, ki 
sta na svoj unikatni način osvetlila pogled na naše življenje 
in smrt,« je zapisano v vabilu na odprtje, kjer bo nastopil 
»priznani citrar Tomaž Plahutnik, uvodni govor pa bo imel 
pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik Aleš Šteger«.  
Bettie gre v Mesto žensk
Bettie, nekdanja mis Bretanje, ki jih zdaj šteje nekaj čez 
šestdeset, vodi družinsko restavracijo in živi z ostarelo, 
zaščitniško materjo. Ko jo zaradi precej mlajše ženske 
zapusti dolgoletni poročeni ljubimec, je Bettie dovolj. V 
največji opoldanski gneči odkoraka iz restavracije, sede 
v avto in – se odpelje. Sledi nenačrtovana odisejada po 
francoskem podeželju, ki vključuje niz naključnih srečanj 
z lokalnimi prebivalci, slavnostni sprejem lepotnih kraljic 
leta ’69, obnovljene vezi z odtujenima hčerko in vnukom 
ter morda – na koncu ceste – nov začetek. 
Bettie gre je otvoritveni film nove sezone Kinodvora (8. 
oktober) in obenem del filmskega sklopa festivala Mesto 
žensk. Režiserka in scenaristka Emmanuelle Bercot (1967, 
Pariz) si je kot igralka ustvarila ime v filmih režiserjev, kot 
so Claude Miller, Claude Lelouch in Bertrand Tavernier, 
od leta 2001 pa se vse bolj uveljavlja tudi kot filmska rež-
iserka. Njen celovečerni prvenec Clément je bil prikazan 
v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu.
Foto Mavric Pivk
 8. oktobra 2014
5
Dom in svet
Janez Kopač, nekdaj 
vidni član nekdaj vidne 
LDS, direktor sekretariata 
Energetske skupnosti na 
Dunaju, v Sobotni prilogi 
Dela, o strokovnosti 
Junckerjeve evropske 
komisije. 
Kaj se je po svetu dogajalo 
v prvih dneh oktobra 1964? 
V Kairu se je začenjalo dru-
go zasedanje neuvrščenih. V 
Tokiu so bile v polnem razma-
hu poletne olimpijske igre, na 
katerih je blestel Miro Cerar 
(starejši). Nobelovo nagrado 
za mir je dobil Martin Luther 
King. V Jugoslaviji je na grad-
bišču jadranske magistrale 
bučalo od brigadirskih pesmi. 
V Sloveniji je tovarna Angora 
iskala nove šivilje in pletilje. 
Takšna je podoba sveta izpred 
petdesetih let, kakršno je bral-
cem prinašalo Delo. Natisnje-
no na papirju, ki danes rume-
ni in prhni, osnovni koncept s 
porazdelitvijo rubrik, vsebino 
in grafično podobo pa je enak. 
Soustvarjali so ga uredniki, 
dopisniki iz tujine in poročevalci iz slovenskih krajev, in to 
tako rekoč na slepo, po približnem občutku in brez formalne 
novinarske izobrazbe. A leto 1964 je bilo še zadnje leto, v 
katerem so si lahko privoščili kaj takega, kajti oktobra tistega 
leta se je zgodilo nekaj, zaradi česar nič v medijskem svetu 
ni več bilo, kakor je bilo poprej: takrat so na Visoki šoli za 
politične vede (predhodnica današnje FDV) namreč začeli 
izvajati »smer Novinarstvo«.
Poklic novinarja obstaja, odkar obstajajo mediji, se pravi 
po najdrznejših presojah nekako od 17. stoletja naprej. Ker so 
se najprej pojavili časopisi, so bili tudi novinarji na začetku 
pišoči. Z razvojem tehnologije in pojavom radia, televizije in 
spleta, so jim sledili še radijski, televizijski, spletni (ki morajo 
pravzaprav združevati vse tri veščine). Prvi novinarji in 
uredniki tiskanih medijev, po navadi vse v eni osebi, so bili 
ljudje, ki jim je pogled segal daleč onkraj domačega mesta, 
predvsem pa so premogli pisateljsko žilico. Tudi pri nas ni 
bilo nič drugače; kot navaja Nežmah v Časopisni zgodovini 
novinarstva (2012), je bil Valentin Vodnik, ustanovitelj pr-
vega slovenskega časopisa, Lublanskih novic (1797–1800), 
pravzaprav one-man-band. Literarna zgodovina ga pomni 
predvsem kot enega prvih pesnikov v slovenščini. Tudi 
njegovi nasledniki na časopisno-novinarskem področju se 
novičarske dejavnosti niso lotevali s kakšnimi vnaprejšnjimi 
specializiranimi znanji, vsega so se priučili sproti. Skupno pa 
jim je bilo dvoje: čut za upovedovanje in novičarski nagon. 
Med njimi je bilo, vse do prve polovice 20. stoletja, tudi 
nemalo pisateljev: Josip Jurčič, Fran Levstik, Zofka Kvedro-
va, Miško Kranjec (urednik Ljudske pravice, 1934–1935), 
Edvard Kocbek (sourednik Slovenskega poročevalca med 
drugo svetovno vojno). To so le nekateri, najbolj znani in 
kanonizirani pisatelji, ki so soustvarjali časnike, po malem 
pa tudi javno mnenje in normo slovenskega jezika. Poleg njih 
so bili še mnogi drugi, danes že pozabljeni možje (in žene), 
ki sta jim um in oko segla daleč onkraj domovine in ki so 
v svojem času uživali spoštovanje in ugled, kakršnega se je 
spodobilo izkazovati pripadnikom novinarskega poklica. 
Naključje ali ne, nihče od njih se ni izobraževal na »smeri 
Novinarstvo« – jasno, ker takrat še ni obstajala.
Jasno je tudi, da je ugled novinarjev v zadnjih letih, mo-
goče pa že desetletjih, silovito upadel. Pri tem gre razlikovati 
med dvema, ločenima fenomenoma: eno je razvrednotenje 
poklica, ki ga je povzročil tehnološki razvoj z novimi nosilci 
novic (splet) ter s tem povezanim zmanjševanjem naklad in 
izpadom oglaševalskih prihodkov (kar se vse pogosteje konča 
s propadom medijev in presežkom brezposelnih novinarjev 
na trgu dela, ki samim sebi znižujejo ceno). Že prej pa se je 
začel krhati ugled novinarjev kot zapisovalcev družbene 
stvarnosti, podajalcev komentarjev na aktualna dogajanja, 
ki so zaradi dobre obveščenosti in vsestranske razgledanosti 
sposobni videti dlje, vleči zgodovinske vzporednice in celo 
napovedovati, kam se tok dogodkov utegne usmeriti. Vse to 
je namreč veljalo za časnikarje v prvi polovici 20. stoletja – 
omejimo se na slovensko ozemlje. 
Potem pa so leta 1963 na Visoki šoli za politične vede usta-
novili Katedro za novinarstvo, ki je bila »prva visokošolska 
institucija za izobraževanje novinarjev v Jugoslaviji«. Pred tem 
so se vnemale razprave, ali ne bi novinarjev kazalo usposabljati 
pod okriljem katere od že obstoječih visokošolskih ustanov, 
recimo Pravne ali Filozofske fakultete, je brati v analitičnem 
zapisu dve leti po ustanovitvi katedre izpod peresa Franca 
Šetinca v Delu 16. 5. 1965. Tovrstne razprave so po letu 1964 
zamrle, zato pa se še po tem datumu ni polegla debata, kakšno 
naj bo razmerje med teorijo in prakso; koliko naj bodo novi-
narji deležni t. i. splošnoizobraževalnih predmetov in koliko 
naj bo predavanj, kjer jih bodo seznanjali z novinarsko etiko 
in obrtniškimi znanji. Kot je razvidno iz programa študijske 
smeri novinarstvo na spletni strani FDV , so študenti splošno-
izobraževalnih predmetov po danes veljavnem predmetniku 
deležni predvsem v prvem letniku (Temelji ekonomije, Temelji 
politologije in Temelji komunikologije). Bolj ko se pomikajo 
v višje letnike, več je predmetov, ki se ukvarjajo z izražanjem 
v slovenščini, oblikovanjem novinarskih besedil, upošteva-
njem etičnih načel pri obveščanju javnosti ipd. Z drugimi 
besedami: učijo jih, kako naj pišejo oziroma poročajo, ne 
ponujajo pa jim znanj, da bi vedeli, o čem. Ali še bolj natančno 
in neprizanesljivo – oboje je posledica tega, da se je podpisana 
imela priložnost s programom novinarstva pred desetletjem 
seznanjati iz prve roke (hkratni študij na FF pa ji je dal možnost 
primerjave obeh) – predmeti na študijskem programu novi-
narstvo so večidel tiste vrste, ki bi morali biti za posameznike, 
ki so za novinarje primerni, popolnoma nepotrebni. Mar ni 
samoumevno, da znaš pisati, če hočeš postati novinar? In da si 
znaš, po par tednih uvajanja pod perutjo kakšnega starejšega 
sodelavca, tudi sam izmišljevati primerno dolge naslove svojih 
prispevkov, recimo? Ali da znaš tvoriti primerno kratke in 
udarne stavke, ki najdejo pot v uho? 
Zastavljati takšna vprašanja je – in to na predvečer sve-
čanosti ob petdesetletnici Katedre za novinarstvo – najbrž 
nekoliko nesramno. Kajti če bi na vsa ta vprašanja odgovorili 
z »ja«, potem bi se hitro izkazalo, da je specializirani študij za 
novinarstvo nepotreben … Od tod pa ni daleč do teze, da so 
mnogo uspešnejši novinarji tisti, ki se štiri leta izpopolnjujejo, 
recimo, v pravu, ekonomiji, filozofiji, sociologiji, primerjalni 
književnosti …, obrtna znanja pa usvojijo, ko začnejo delati 
v novinarski hiši. 
Vsi ti pomisleki niso nič novega. Dobro se jih zavedajo na 
sami Katedri za novinarstvo; trije tamkajšnji pedagogi so lani 
v Teoriji in praksi objavili izsledke raziskave, s katero so si 
zadali za cilj ugotoviti, kako na diplomante smeri novinarstvo 
na FDV gledajo uredniki slovenskih medijev (Univerzitetno 
izobraževanje ali novinarska praksa? Stališče urednikov 
slovenskih množičnih medijev; dr. Melita Poler Kovačič, dr. 
Karmen Erjavec, dr. Marko Milosavljević; Teorija in praksa, 
2/2013). Mogoče bi bilo dobro že uvodoma razjasniti, da 
diploma FDV ni atribut večine urednikov slovenskih me-
dijev. Če vzamemo kot vzorec samo štiri najpomembnejše 
(Delo kot osrednji slovenski tiskani medij, nacionalni radio, 
nacionalna televizija, Slovenska tiskovna agencija), je med 
njimi samo ena vodilna osebnost diplomantka FDV. V raz-
iskavi pedagogov s FDV, objavljeni v Teoriji in praksi, so jih 
pod drobnogled vzeli več, in sicer enajst, od katerih so vsi 
zatrdili, da »pri sprejemu kandidata v službo ne delajo razlike 
med različnimi visokošolskimi študijskimi programi«. Še 
več: »Vsi intervjuvani uredniki so dejali, da v procesu izbire 
kandidatov diploma študijskega programa Novinarstvo ni 
prednost ali pomanjkljivost.« So bili mogoče samo vljudni? 
A tudi če so povedali po resnici – zakaj bi torej potrebovali 
študij, od katerega ni ne škode ne koristi? Je to največji 
dosežek, ki ga je Katedra za novinarstvo sposobna pokazati 
pet desetletij od ustanovitve? Vse najboljše! 
Agata Tomažič
Katedra za novinarstvo, prva petdesetletka
Petčlanska odprava na Mont Blanc
Simfonični orkester RTV Slovenija bo zelo aktivno 
proslavil nedavni rojstni dan svojega dolgoletnega šefa 
dirigenta En Shaa. Na svojem drugem abonmajskem kon-
certu v četrtek, 9. oktobra, bodo skupaj z njim namreč 
krstili veliko Simfonijo Mont Blanc, petstavčno delo, za 
katero je po en stavek napisal skladatelj iz petih držav: 
Slovenijo zastopa Nina Šenk, Francijo Dominique Probst, 
Nemčijo Benjamin Schweitzer, Poljsko Jarosƚaw Cheƚmecki 
in Slovaško Juraj Filas, ki bodo vsi tudi prisostvovali čisto 
prvi izvedbi v Ljubljani: le nekaj dni pozneje bo skladba 
izvedena v Franciji s Pikardijskim orkestrom iz Amiensa, 
konec oktobra pa v Katovicah v izvedbi Šlezijske filharmo-
nije. Februarja 2015 sledi izvedba s Slovaško Sinfonietto 
v Žilini, konec maja 2015 pa še z Jensko filharmonijo, ki 
jo bo zopet vodil En Shao.
Simfonija je nastala je pod okriljem in na pobudo mreže 
orkestrov ONE (Orchestra Network for Europe), ki je bila 
ustanovljena leta 2004 in deluje s pomočjo subvencij 
Evropske unije za Kulturne programe. Simfonični orkester 
RTV Slovenija je član mreže od leta 2007.
V prvem delu koncerta bo orkester najprej izvedel Tri-
rogeljnik, Suito št. 2 Manuela de Falle, nato pa Koncert za 
altovski saksofon in orkester Henrija Tomasija (1901–71), v 
desetletju po drugi svetovni vojni (in pred hudo boleznijo) 
zelo cenjenega francoskega skladatelja in dirigenta. Solist 
bo mladi slovenski glasbenik Jan Gričar, med drugim fina-
list tekmovanja Mladi evrovizijski glasbeniki na Dunaju 
in štipendist Yamahine glasbene fundacije za Evropo. 
Nosilka podobno zvenečih nagrad je tudi slovenska so-
avtorica Simfonije Mont Blanc Nina Šenk, med drugim v 
Münchnu tudi študentka Matthiasa Pintscherja, ki smo ga 
zadnja leta dobro spoznali kot dirigenta in skladatelja, pa 
tudi umetniškega vodjo Festivala Slowind 2012.
S seksom in smehom nad vojno
V seriji del, ki se tako ali drugače ukvarjajo s prvo sve-
tovno vojno in njenimi posledicami, bosta tudi dve lju-
bljanski gledališki premieri 15. in 16. oktobra: v Mestnem 
gledališču ljubljanskem bodo uprizorili dramatizacijo 
Haškovega Dobrega vojaka Švejka, v Drami pa krstili igro v 
Veliki Britaniji živečega makedonskega dramatika Gorana 
Stefanovskega Figurae Veneris Historiae v prevodu Valerije 
Cokan. Stefanovski se je naslonil na analizo nemškega 
zdravnika Magnusa Hirschfelda, ki je ugotavljal, da se 
ljudem v času velike ogroženosti življenja paradoksalno 
intenzivira libido. Zadeva je seveda po svoje komična, 
obenem pa nepopisno tragična, podobno kot Švejk, ki je 
v svojem absurdnem navdušenju nad vojaškim življenjem 
za taisto vojsko bolj poguben kot zase.
Prvih 5 ... ... prihodnjih 14 dni
Uprizoritev v Drami režira Aleksandar Popovski, avtor 
vrste odličnih del na slovenskih odrih v zadnjih letih (Da-
mask, Misterij Buffo, Prizori iz življenja meščanov, Tak si), 
koprodukcijo MGL z Gledališčem Koper pa koprski hišni 
režiser Jaka Ivanc, ki se je lani v MGL izkazal s Prevarami, 
naslovno vlogo pa bo odigral Lotos Vincenc Šparovec (na 
fotografiji).
Večjezičnost, tolmači in prevajalci
» Tolmačenje je drugi najstarejši poklic« je stavek, ki se 
morda komu sliši kot žalitev (verjetno predvsem zaradi 
»najstarejše obrti«). Pa ni, in brez veščin tolmačenja bi 
marsikatero državniško srečanje obtičalo na mrtvi točki, 
zastal pa bi tudi mehanizem tako velike in pomembne 
nadnacionalne tvorbe, kot je Evropska unija, ki večjezič-
nost šteje za eno svojih glavnih prednosti. O večjezičnosti 
bo govor 9. in 10. oktobra, ko bo v organizaciji Oddelka 
za uporabno jezikoslovje Fakultete za humanistične štu-
dije univerze na Primorskem, Oddelka za prevodoslovje 
Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Informacij-
ske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji potekala 
Konferenca o večjezičnosti. V četrtek bo različnim strokov-
njakom (teoretikom in praktikom) s področja tolmačenja 
in prevajanja mogoče prisluhniti v Kopru, v petek pa bo 
v Mariboru potekala okrogla miza z evropskimi poslanci 
o večjezičnosti v politiki. Prireditelji kot glavni zvezdi 
napovedujeta Valterja Mavriča, direktorja Direktorata za 
prevajanje v Evropskem parlamentu, in Susanne Altenberg, 
vodjo urada za večjezičnost. 
Pivkova fotografija, Zajčeva poezija
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) 
v ljubljanskem Tivoliju bodo 14. oktobra odprli razstavo 
fotografij Hermana Pivka, ki so navdihnile poezija Daneta 
Zajca. Razstava je posvečena 85. letnici rojstva cenjenega 
in spoštovanega slovenskega pesnika, čigar stihi so med 
drugim tako prevzeli sodobnega ameriškega glasbenika 
Chrisa Eckmana, da jo je uglasbil in izdal na plošči The Last 
Side of the Mountain. Pri pričujoči razstavi je bilo ravno 
obratno: edinstvene fotografske upodobitve, ki jih je med 
letoma 2000 in 2004 naredil Herman Pivk, so tiste, ki so 
pesnika napeljale k ustvarjanju v zadnjih letih njegovega 
življenja. »Skupno delo je plod sožitja dveh ustvarjalcev, ki 
sta na svoj unikatni način osvetlila pogled na naše življenje 
in smrt,« je zapisano v vabilu na odprtje, kjer bo nastopil 
»priznani citrar Tomaž Plahutnik, uvodni govor pa bo imel 
pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik Aleš Šteger«.  
Bettie gre v Mesto žensk
Bettie, nekdanja mis Bretanje, ki jih zdaj šteje nekaj čez 
šestdeset, vodi družinsko restavracijo in živi z ostarelo, 
zaščitniško materjo. Ko jo zaradi precej mlajše ženske 
zapusti dolgoletni poročeni ljubimec, je Bettie dovolj. V 
največji opoldanski gneči odkoraka iz restavracije, sede 
v avto in – se odpelje. Sledi nenačrtovana odisejada po 
francoskem podeželju, ki vključuje niz naključnih srečanj 
z lokalnimi prebivalci, slavnostni sprejem lepotnih kraljic 
leta ’69, obnovljene vezi z odtujenima hčerko in vnukom 
ter morda – na koncu ceste – nov začetek. 
Bettie gre je otvoritveni film nove sezone Kinodvora (8. 
oktober) in obenem del filmskega sklopa festivala Mesto 
žensk. Režiserka in scenaristka Emmanuelle Bercot (1967, 
Pariz) si je kot igralka ustvarila ime v filmih režiserjev, kot 
so Claude Miller, Claude Lelouch in Bertrand Tavernier, 
od leta 2001 pa se vse bolj uveljavlja tudi kot filmska rež-
iserka. Njen celovečerni prvenec Clément je bil prikazan 
v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu.
Foto Mavric Pivk
Foto Mavric Pivk
To, kar se dogaja gospe Bratušek, 
je enostavno nespodobno. Kot 
strokovnjakinja gotovo ni »spitzen« 
kandidat za ta položaj, ampak 
kdo od predlaganih komisarjev 
oziroma podpredsednikov 
komisije pa je?
vzorec, kot so ga vzpostavili Haydn, Mozart 
in Beethoven. In za njim je to ponovno storil 
Šostakovič – seveda s popolnoma drugačnim, 
sodobnim harmonskim jezikom in iz ruskih 
ter nemških korenin – vseeno pa je pisal 
čiste simfonije. 
Poglejte, simfonije Čajkovskega so lepe in 
zanimive in dejansko njihovi sonatni obliki 
ne morete ničesar očitati. Ampak nimajo pa 
simfonične logike – tako kot jo ima Brahms 
ali Šostakovič. To je prvi razlog mojega ob-
čudovanja Šostakoviča, resnično spoštujem 
njegovo tehnično mojstrstvo. Recimo nje-
govih 24 klavirskih preludijev in fug: to je 
mojstrovina na Bachovi ravni. 
Drugi pa je zaradi znanega problema 
umetnika, ki želi povedati, kar ima za po-
vedati, živi pa v totalitarnem režimu, ki ne 
dovoljuje svobode izražanja. To je zelo težak 
položaj, ki ga lahko z vso trpkostjo razberete 
na fotografijah Šostakoviča: na njih je ranljiv, 
morda celo zlomljen človek. Njegova glasba 
pa je čisto nekaj drugega, izjemno močna! 
Včasih se mi zdi, kot da bi ga osebno poznal, 
kot da bi bila med nama nekakšna srčna 
povezava.
In res je bil ogrožen: po 4. simfoniji, ki je 
verjetno njegova najbolj moderna, je bil ozna-
čen za »sovražnika ljudstva«. Za marsikoga 
v tridesetih je to pomenilo smrtno obsodbo, 
Šostakovič pa je na srečo lahko hitro napisal 
Peto, ki jo je posvetil dvajseti obletnici oktobr-
ske revolucije in se rešil. Ta vzorec je potem 
še nekajkrat ponovil, seveda pa to ni ostalo 
brez posledic za njegovo zdravje.
Med velikimi simfoniki niste omenili Ma-
hlerja – ki ga je tudi Šostakovič izjemno 
cenil.
Mahler – ampak govorila sva o politiki? 
No, Mahler seveda je imel težave zaradi 
svojih judovskih korenin, celo prestopil je v 
katoliško vero, da bi dobil mesto direktorja 
dunajske Dvorne opere. V njegovih simfo-
nijah je mnogo jeze, celo kričanja, mislim 
pa, da si s Šostakovičem nista kaj prida po-
dobna. Šostakovičeva glasba je polna črnega 
humorja, ampak njegov um je deloval tudi 
R
ojen je bil v Tianjinu blizu Pekin-
ga, kjer je tudi študiral. Po zmagi 
na dirigentskem tekmovanju v 
Budimpešti leta 1989 je večino 
časa preživel v Evropi, kjer si je 
v Veliki Britaniji ustvaril tudi 
dom, v svoji mednarodni karieri letih 2003 do 
2008 pa je bil prvi poklicni glasbeni direktor 
in šef dirigent Simfoničnega orkestra Macao 
v istoimenski posebni administrativni enoti 
Ljudske republike Kitajske (identičen status 
ima od leta 1997 tudi Hongkong), kjer še ve-
dno delovno preživlja tri mesece na leto. 
Šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV 
Slovenija ste že od leta 2006. V tem obdobju 
je Slovenija prehodila trnovo pot od »zgodbe 
o uspehu« do ene bolj problematičnih članic 
Evropske unije, kar se med drugim kaže 
tudi v zmanjševanju sredstev za kulturo. 
Kako ste to ne ravno inspirativno dogajanje 
na svoji slovenski poti doživljali vi? O tem 
dogajanju se pišejo novi slovenski romani, 
z njim se ukvarjajo gledališke predstave in 
filmi – kako pa je to videti iz vaše pozicije 
tujca, ki se večkrat letno vrača v Slovenijo 
in sodeluje s Slovenci?
No, ekonomska situacija je problematična 
povsod po svetu. In v vsakem okolju se doma-
činom zdi, da je pri njih nekaj posebnega. 
Kar se tiče mojega občutka v Sloveniji, 
moram reči, da krize nisem posebno občutil, 
seveda se pa gibljem v zelo omejenem krogu 
ljudi, predvsem se družim z glasbeniki iz 
orkestra. Orkester pa je v tem času v načinu 
igranja in kakovosti zvoka napredoval na 
celostno višjo raven. Poleg tega se je precej 
izboljšal tudi mednarodni ugled orkestra, kar 
se vidi v različnih uspešnih angažmajih (tudi 
denimo z Domingom in Bocellijem) ter v 
sodelovanju z nekaterimi zelo uglednimi diri-
genti in solisti. Kot šef dirigent sem res lahko 
zadovoljen, skoraj bi lahko rekel, da orkester 
prerašča lokalne okvire, ob tem pa seveda 
še vedno opravlja svojo vlogo pomembnega 
mestnega glasbenega ansambla in je hkrati 
tudi vse bolj priznan v strokovni javnosti celo 
onkraj meja Evrope. To je seveda predvsem 
zasluga predanega dela glasbenikov, ki zara-
di vloženega truda igrajo vedno bolje. Tudi 
poslovodstvo se zelo trudi pri navezovanju 
novih stikov in iskanju priložnosti; pri tem 
po svojih močeh pomagam tudi sam. 
Moj glavni vtis o Ljubljani in Sloveniji v 
zadnjih desetih letih je torej predvsem to, 
kakšen napredek je v tem času naredil or-
kester! Umetniški napredek in gospodarski 
napredek sta lahko povezana, ni pa vedno 
tako – v primeru glasbenikov bi bilo prav, 
če bi zaradi veliko boljših rezultatov svojega 
dela dobili tudi boljše plačilo, a to se zaradi 
gospodarskih težav še ni zgodilo. Moram pa 
povedati, da to velja tudi zame – moje plačilo 
je enako kot pred desetimi leti, čeprav je v 
svetu običaj, da se v podobnih aranžmajih, 
kot je moj, v primeru uspešnega dela plačilo 
vsako leto poveča za pet do deset odstotkov. 
Ker pa razumem, da so razmere zaostrene 
in ker sem se na orkester res navezal, sem 
privolil v zamrznitev plačila, saj s tem po-
magam tudi ohraniti kakšno delovno mesto 
v orkestru. Je pa tudi res, da mi to ni težko, 
kajti napredek orkestra me res veseli in vsaj 
posredno tako raste tudi moj ugled.
Z leti sem se naučil, da v vsaki stvari posku-
sim videti dobro stran, slabo pa po najboljših 
močeh ignoriram. S tem orkestrom, ki iz 
leta v leto napreduje, mi to ni težko, in tiste 
povišice nič kaj ne pogrešam.
Vaši letošnji programi to potrjujejo: sezo-
no ste začeli s klasičnim paketom Brahmsa 
in Dvořaka, decembrski vrh bo s 7. simfonijo 
Dmitrija Šostakoviča, te dni pa vas čaka zelo 
nenavaden program: večina skladateljev, ka-
terih dela so na orkestrskih sporedih, je vsaj 
več desetletij, če ne celo več stoletij pokojnih. 
Vi pa boste te dni krstili Simfonijo Mont 
Blanc, delo kar petih različnih skladateljev, 
ki so napisali vsak en stavek. Je to tako, kot 
da bi dirigirali pet skladb petih avtorjev – ali 
eno celovito delo petih skladateljev?
Ta trenutek tega še ne vem (pogovor je 
potekal dobra dva tedna pred izvedbo), kajti 
čistopisa partiture še nimam. Morate vedeti, 
da to ni kakšna redkost, skladatelji so pogosto 
precej zaposleni in stvari oddajajo takrat, ko 
jih priganjajo roki.
Lahko na primer povem, da sem pred 
nekaj tedni na Kitajskem dirigiral krstno 
izvedbo podobne skladbe, ki jo je prav tako 
napisalo pet skladateljev. Naslov skladbe 
je Kitajski sen, zamisel pa je bila, da je na 
začetku približno desetminutna uvertura, 
kjer sodeluje tudi zbor, nato pa štirje stavki 
s podobnimi funkcijami kot v tradicionalni 
simfoniji. Vse skupaj je na koncu trajalo uro 
in dvajset minut. Zadeva je zahtevala več 
skladateljev, ker je do naročila prišlo pre-
cej pozno in en sam skladatelj ne bi mogel 
tako hitro končati. Ker se je mudilo, tudi ni 
bilo časa za kakšne popravke, in tako smo 
prišli do nekoliko neobičajne situacije, da 
sta bila najobsežnejša notranja stavka, se 
pravi tista dva, ki sta po navadi bolj lirična 
ali šaljiva. Zlasti eden se je razrasel v prav-
cato simfonično pesnitev – in ravno tega je 
napisal skladatelj, ki je prej pisal predvsem 
pop glasbo; prav zaradi tega je bil namreč 
tudi izbran, saj naj bi tretji stavek predsta-
vljal kitajsko mladino in nihče ne bi imel 
nič proti, tudi če bi bil napisan v disco ali 
rock'n'roll maniri. Skladatelj je to vzel zelo 
zares in res napisal glasbo v tem žanrskem 
okviru, obenem pa s simfonično strukturo 
namesto v preprostem obrazcu pop glasbe. 
Tako je elemente popa sestavil v dvojno 
sonatno obliko in zadeva se je nesluteno 
razrasla … no, navsezadnje je bilo vse skupaj 
precej zabavno.
Je pa tako, da imamo tudi pri vrsti stan-
dardnih del množico različnih verzij partitur, 
tako da situacija niti ni tako zelo drugačna 
– razen tega, da živega skladatelja lahko pokli-
češ in ga kaj vprašaš. Malo se šalim, saj sicer 
resno jemljem svojo vlogo krstnega interpre-
ta. To je velika reč, da s tvojim sodelovanjem 
iz črtic in pik prvič nastane glasba. Seveda je 
velika tudi odgovornost, saj lahko s kakšno 
napačno odločitvijo marsikaj pokvarimo – in 
obratno, kakšno stvar lahko tudi izboljšamo, 
zlasti kadar delamo s skladatelji, ki niso di-
rigenti in nimajo čisto realističnih predstav 
o tem, kaj je izvedljivo in kaj ne. Vsekakor z 
velikim veseljem izvajam sodobno glasbo, še 
posebej v prisotnosti skladateljev.
Tudi sami pišete glasbo, kajne?
Res je, ampak zadnje čase ne dosti. Ni-
mam dovolj miru, za skladanje pa potrebujem 
daljša umirjena obdobja. Ni pa moja glasba 
prav nič moderna, sodi v čas pred Šostako-
vičem.
Čez dva meseca boste dirigirali njegovo 
Sedmo, Leningrajsko simfonijo – zadnja leta 
pred drugo svetovno vojno je Šostakovič 
živel v nenehnem strahu za svoje življenje, 
kajti začasno je padel v nemilost, to pa se je 
v Stalinovi Sovjetski zvezi lahko končalo tudi 
s smrtjo. Ta strah umetnika pred terorjem 
države je nekaj, kar smo poznali tudi pri nas 
in kar ste poznali tudi na Kitajskem. Vas iz 
tega razloga Šostakovič zadeva tudi na čisto 
osebni ravni?
Šostakovič mi je zelo blizu iz dveh razlo-
gov. Brahms velja za vrh in konec klasične 
romantične simfonije, skladatelji za njim 
so praviloma pisali simfonične pesnitve ali 
programske skladbe. Šostakovič pa se je po-
novno lotil klasične forme – in čeprav jo je 
transformiral in uporabljal moderen glasbeni 
jezik, je v temelju delal s klasično sonatno 
obliko in klasično strukturo simfonije. Med 
Beethovnom in Brahmsom je bila cela vrsta 
simfonikov, ampak šele Brahms je bil tisti, ki 
je uspel ponovno zgraditi klasično simfonič-
no strukturo, ki je tako rekoč ubranil klasični 
Vzg OJEn SEM Bil V OBEh 
Kul TuRah, SpOznal 
SEM TaKO pEKinŠKO 
OpERO KOT zahODn E 
ROManE , OBVlaD aM pa 
TuDi TRa DiciO nalnO 
KiTaJSKO KaligR afiJO.
ObdObju 
ustvaRjanja 
sledi ObdObje 
uživanja
En Shao je šef dirigent Simfoničnega orkestra 
RTV Slovenija že skoraj desetletje. V tem času 
je orkester Slovenske filharmonije zamenjal 
že tri glavne dirigente (George Pehlivanian, 
Emmanuel Villaume, Keri-Lynn Wilson), 
dr. Borut Smrekar pa je v začetku letošnje 
sezone zapisal, da se kakovostne presežke vse 
pogosteje sliši pri Simfonikih. Te dni je maestro 
Shao praznoval šestdeseti rojstni dan.
Boštjan tadel f o to jože Suhadolnik
En Shao, šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
6
dejanje
 8. oktobra 2014
 8. oktobra 2014
7
Zvon
vzorec, kot so ga vzpostavili Haydn, Mozart 
in Beethoven. In za njim je to ponovno storil 
Šostakovič – seveda s popolnoma drugačnim, 
sodobnim harmonskim jezikom in iz ruskih 
ter nemških korenin – vseeno pa je pisal 
čiste simfonije. 
Poglejte, simfonije Čajkovskega so lepe in 
zanimive in dejansko njihovi sonatni obliki 
ne morete ničesar očitati. Ampak nimajo pa 
simfonične logike – tako kot jo ima Brahms 
ali Šostakovič. To je prvi razlog mojega ob-
čudovanja Šostakoviča, resnično spoštujem 
njegovo tehnično mojstrstvo. Recimo nje-
govih 24 klavirskih preludijev in fug: to je 
mojstrovina na Bachovi ravni. 
Drugi pa je zaradi znanega problema 
umetnika, ki želi povedati, kar ima za po-
vedati, živi pa v totalitarnem režimu, ki ne 
dovoljuje svobode izražanja. To je zelo težak 
položaj, ki ga lahko z vso trpkostjo razberete 
na fotografijah Šostakoviča: na njih je ranljiv, 
morda celo zlomljen človek. Njegova glasba 
pa je čisto nekaj drugega, izjemno močna! 
Včasih se mi zdi, kot da bi ga osebno poznal, 
kot da bi bila med nama nekakšna srčna 
povezava.
In res je bil ogrožen: po 4. simfoniji, ki je 
verjetno njegova najbolj moderna, je bil ozna-
čen za »sovražnika ljudstva«. Za marsikoga 
v tridesetih je to pomenilo smrtno obsodbo, 
Šostakovič pa je na srečo lahko hitro napisal 
Peto, ki jo je posvetil dvajseti obletnici oktobr-
ske revolucije in se rešil. Ta vzorec je potem 
še nekajkrat ponovil, seveda pa to ni ostalo 
brez posledic za njegovo zdravje.
Med velikimi simfoniki niste omenili Ma -
hlerja – ki ga je tudi Šostakovič izjemno 
cenil.
Mahler – ampak govorila sva o politiki? 
No, Mahler seveda je imel težave zaradi 
svojih judovskih korenin, celo prestopil je v 
katoliško vero, da bi dobil mesto direktorja 
dunajske Dvorne opere. V njegovih simfo-
nijah je mnogo jeze, celo kričanja, mislim 
pa, da si s Šostakovičem nista kaj prida po-
dobna. Šostakovičeva glasba je polna črnega 
humorja, ampak njegov um je deloval tudi 
politično in se z glasbo postavljal po robu 
temi, ki ga je obkrožala, pri Mahlerju pa se 
vse vrti okrog njega samega, on vse jemlje 
osebno, tudi antisemitizem je problem zato, 
ker zadeva njega. 
Mahler vedno govori le o samem sebi, Šo-
stakovič pa je glas celotnega ruskega naroda, 
celo vseh ljudi v komunističnih diktaturah 
po svetu. Morda se to pri njem včasih kaže 
kot hlad, sploh v primerjavi z Mahlerjem, ki 
nikoli ne skriva svoje jeze. 
Seveda je pa nekaj Mahlerjeve glasbe 
tako lepe, da je na tej ravni pač nemogoče 
dolgo ostati, recimo počasni stavek Devete 
simfonije: to je res glasba iz nebes, kratko 
malo neverjetna je. Mogoče je to tudi zato, 
ker se je v času pisanja svojih simfonij tako 
popolnoma osamil, o čemer pripovedujejo 
številne anekdote. Kot tudi o tem, kako je 
znal koreografirati svoje dirigentske nastope, 
brez dvoma je bil v gradnji svoje javne podobe 
zelo moderen. 
Šostakovič pa obratno – čisto introverti-
ran. Zlasti v zadnji tretjini življenja, ko se je 
zelo hitro fizično postaral in zaradi bolezni 
tudi ni mogel več igrati klavirja. Podobno 
kot Sibelius.
No, s tem da Sibelius od srednjih let na -
prej ni več pisal, Šostakovič pa praktično 
do zadnjega.
Drži. Ampak Sibelius je menil, da je napisal 
že dovolj. Tudi meni se ta odnos do življenja 
zdi zmeraj bolj posrečen: do tridesetega se 
učimo, od tridesetega do šestdesetega ustvar-
jamo, potem pa uživamo.
Vrniva se za trenutek v čas učenja: vaša 
najstniška leta je zaznamovala kulturna re -
volucija. Kako ste takrat prišli v stik z glasbo 
Šostakoviča?
O vseh kulturnih vprašanjih je odločala 
gospa Mao: za Beethovna je recimo presodila, 
da je bil velik skladatelj, saj je bil nekakšen 
revolucionar, Bizet pa je bil slab skladatelj, ker 
je nasprotoval pariški komuni. Šostakovič je 
bil tudi označen za slabega, saj je veljalo, da 
je bil proti Stalinu in režimu. 
Ljudje pa so seveda radovedni in če je 
nekaj prepovedano, je toliko bolj zanimivo. 
Če te v šoli učijo, da je bil Mao dober, to ni 
zanimivo, če ti pa rečejo, da je bil Čangkajšek 
slab, se boš potrudil, da bi o njem izvedel kaj 
konkretnega. Enako je bilo s Šostakovičem: 
ker je veljal za podpornika Hruščova, je bil 
kot domnevni izdajalec pravovernega komu-
nizma v letih kulturne revolucije popolnoma 
prepovedan. In to je bil za marsikoga povod, 
da je poskušal spoznati njegovo glasbo, jo 
razumeti in tudi razbrati, zakaj velja za sla-
bega. In to ni bilo tako težko, kajti marsikje 
se je dalo najti pozabljene ruske partiture iz 
štiridesetih ali petdesetih, ki smo jih mno-
žično kopirali.
Na spored prvega letošnjega koncerta ste 
uvrstili dve klasični deli, Brahmsovo Tretjo 
simfonijo in Dvořakov Koncert za violončelo 
in orkester. Za zahodno uho je to nekako 
»naravni zvok«, ta glasbeni jezik je ne na -
zadnje tudi osnova filmske glasbe, s katero 
se srečujemo na vsakem koraku. Kaj pa za 
vas, ki ste bili rojeni in vzgojeni v drugačnem 
kulturnem okolju?
Za veliko večino ljudi na Kitajskem kul-
tura ne obstaja in nikoli ni. Zanima jih le 
preživetje, hrana, in če jim gre zelo dobro, 
morda šport. Obstaja pa majhna skupina 
intelektualcev, univerzitetnih profesorjev, 
znanstvenikov, zdravnikov, pravnikov in 
drugih, za katere je kultura, tudi zahodna, 
nepogrešljiv del življenja. 
Iz takšnega okolja prihajam tudi jaz, moj 
oče je bil namreč znanstvenik, mati pa uči-
teljica. Vzgojen sem bil v obeh kulturah, spo-
znal sem tako pekinško opero kot zahodne 
romane, recimo Victorja Hugoja, pa Schil-
lerja, Heineja, Beethovna, Brahmsa. Ta dela 
v času moje mladosti seveda niso bila javno 
dostopna, saj so veljala za buržoazna. Še v 
večji meri pa je to v času kulturne revolucije 
veljalo za tradicionalno kitajsko kulturo – am-
pak družine so se temu pač izogibale, kakor 
so se pač mogle. Jaz sem bil že toliko star, 
da sem razumel, kaj delamo doma, kaj pa v 
javnosti. In lahko se pohvalim, da obvladam 
tradicionalno kitajsko kaligrafijo, ki me jo je 
naučil pisati oče, prav tako pa nas je navajal 
brati klasično kitajsko književnost. ¾
Je pa tako, da imamo tudi pri vrsti stan-
dardnih del množico različnih verzij partitur, 
tako da situacija niti ni tako zelo drugačna 
– razen tega, da živega skladatelja lahko pokli-
češ in ga kaj vprašaš. Malo se šalim, saj sicer 
resno jemljem svojo vlogo krstnega interpre-
ta. To je velika reč, da s tvojim sodelovanjem 
iz črtic in pik prvič nastane glasba. Seveda je 
velika tudi odgovornost, saj lahko s kakšno 
napačno odločitvijo marsikaj pokvarimo – in 
obratno, kakšno stvar lahko tudi izboljšamo, 
zlasti kadar delamo s skladatelji, ki niso di-
rigenti in nimajo čisto realističnih predstav 
o tem, kaj je izvedljivo in kaj ne. Vsekakor z 
velikim veseljem izvajam sodobno glasbo, še 
posebej v prisotnosti skladateljev.
Tudi sami pišete glasbo, kajne?
Res je, ampak zadnje čase ne dosti. Ni-
mam dovolj miru, za skladanje pa potrebujem 
daljša umirjena obdobja. Ni pa moja glasba 
prav nič moderna, sodi v čas pred Šostako-
vičem.
Čez dva meseca boste dirigirali njegovo 
Sedmo, Leningrajsko simfonijo – zadnja leta 
pred drugo svetovno vojno je Šostakovič 
živel v nenehnem strahu za svoje življenje, 
kajti začasno je padel v nemilost, to pa se je 
v Stalinovi Sovjetski zvezi lahko končalo tudi 
s smrtjo. Ta strah umetnika pred terorjem 
države je nekaj, kar smo poznali tudi pri nas 
in kar ste poznali tudi na Kitajskem. Vas iz 
tega razloga Šostakovič zadeva tudi na čisto 
osebni ravni?
Šostakovič mi je zelo blizu iz dveh razlo-
gov. Brahms velja za vrh in konec klasične 
romantične simfonije, skladatelji za njim 
so praviloma pisali simfonične pesnitve ali 
programske skladbe. Šostakovič pa se je po-
novno lotil klasične forme – in čeprav jo je 
transformiral in uporabljal moderen glasbeni 
jezik, je v temelju delal s klasično sonatno 
obliko in klasično strukturo simfonije. Med 
Beethovnom in Brahmsom je bila cela vrsta 
simfonikov, ampak šele Brahms je bil tisti, ki 
je uspel ponovno zgraditi klasično simfonič-
no strukturo, ki je tako rekoč ubranil klasični 
En Shao, šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
 8. oktobra 2014
Ubesedovanje 
neUpodobljivega
Podobe neupodobljivega mladega 
slovenskega filozofa Sebastjana Vörösa (1981) 
je knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti. Ne 
njen naslov ne podnaslov (z izjemo morda 
nevroznanosti) kot tudi ne njen obseg, ki ni 
majhen, sicer niso v duhu časa.
Borut Škodlar
p
ravzaprav je prej čud(ež)no, da 
se je mlad, perspektiven filozof, 
ki sta ga s filozofskega gledišča 
prvenstveno zanimali znanost 
in refleksija njenih zmožnosti ra-
zumevanja človeka, za svoj dok-
torat – delo je namreč knjižna izdaja njegove 
dopolnjene doktorske disertacije – zavezal tako 
neoprijemljivi temi.
A zakaj trdim nasprotujoče: da se je ob knjigi 
vredno ustaviti in da je njena prisotnost na 
neki način čud(ež)na? Zato, ker je prisotnost 
mističnih iskanj in izkustev nekaj, kar pretre-
sa človeka vseh kultur in vseh zgodovinskih 
obdobij ter bi se ob tako vseprisotnem pojavu 
bilo vredno pogosteje ustaviti. Na drugi stra-
ni pa ostaja preprosto dejstvo, da to ni tako. 
Zato se zdi obravnava takšne teme na visoki 
akademski ravni čudna in hkrati čudežna. 
Čudežna zato, ker so čudeži nekaj nepričako-
vanega, nekaj, kar prečka človekov razum in 
v njegovo življenje vnaša drugačne možnosti 
pogleda na življenje.
Doprinos mističnih izkustev k razumevanju 
človeka, njegovega mesta v življenju in usmeri-
tve v svetu ter k razumevanju znanosti same je 
tudi eden od osrednjih poudarkov Vörösevega 
dela. Drugače rečeno, trudi se pokazati, da 
imajo lahko mistična izkustva in znanja, ki 
izvirajo iz njih, tudi spoznavno (epistemološko) 
vrednost. To mu, kolikor zmorem presojati o 
tako širokem vprašanju, imenitno uspe.
Izkustvo in začetne težave
Ampak začnimo na začetku. Predstavitve 
vseh poglavij tako, kot so razvrščena v knjigi, 
nisem izbral zaradi intelektualne lenobe ali 
tesnobne negotovosti pred bralci, temveč ker 
si tematsko domiselno sledijo in vodijo bralca 
skozi celoten krog odkrivanja in raziskova-
nja mističnih izkustev. Prvo poglavje (Via 
mystica: Neizrekljivemu na pot) tako odpira 
polje ukvarjanja z mističnim. Najprej se ustavi 
na razpotju med perenialisti, ki trdijo, da je 
možno izluščiti izkustveno jedro mističnih 
doživetij, in konstruktivisti, ki temu ne ver-
jamejo ter trdijo, da so vsa izkustva pogojena 
in povsem določena z zgodovinskim in kul-
turnim kontekstom. Zase in za nas bralce 
– v čemer mu tiho prikimavam – se odloči 
za zmerno perenialistično pozicijo. Verja-
me, da je smiselno raziskovanje mističnega 
izkustva zunaj določujočnosti posameznih 
zgodovinskih in kulturnih pogojev, hkrati pa 
se jih neprestano zaveda in jih pri posameznih 
manifestacijah mističnega upošteva. Nato 
se avtor brez oklevanja osredotoči na samo 
srčiko mističnega izkustva. Kaj ga določa v 
njegovem najglobljem bistvu? To niso videnja, 
zamaknjenosti in ekstaze, temveč tiho, a vra-
tolomno doživetje enosti in/ali ničnosti vsega. 
Običajna dvojnost med posameznikom kot 
subjektom doživljanja in svetom, ki ga (objek-
tivno) obdaja, se poruši. Os subjekt–objekt, na 
kateri sloni naše vsakdanje razumevanje sveta 
in sebe, se prelomi. Če dosledno premislimo, 
kaj to v svoji radikalnosti pomeni, lahko le 
ostrmimo in misel se nam ustavi.
Na tem mestu se avtorju odpre drugo po-
membno razpotje. Je torej vrhunec takšnega 
doživetja vase umaknjeno spoznanje enosti/
ničnosti vsega in sledi dokončen umik iz 
običajnega sveta (Vörös to imenuje transce-
dentalno ali introvertirano izkustvo) ali pa je 
možno živeti v svetu naprej in presegati zgoraj 
omenjeno dvojnost tudi sredi življenja? Vörös 
in mi smo skozi branje vse bolj naklonjeni 
slednjemu, kar skupaj z avtorjem lahko imenu-
jemo živeto ali ekstravertirano izkustvo. V ečina 
mističnih izročil postavlja za svoje vzornike 
ljudi, ki so mistično stanje doživeli in ga živeli 
naprej med ljudmi in za njih ter niso ostajali 
zgolj v svojih »puščavah«.
Drugo poglavje nosi naslov Scientia: (Ne-
vro)kognitivni vidik. Prinaša izčrpen in siste-
matičen pregled znanstvenega raziskovanja 
mističnih stanj. Osredotoči se predvsem na 
nevroznanstvene pristope in modele, znane 
tudi pod imenom nevroteologija. Z izjemnim 
pregledom nad področjem in občutkom za po-
membno Vörös upodobi posamezne modele 
– od začetnih in preprostih do najzapletenej-
ših. Takšnemu pregledu modelov, ki so nam 
predstavljeni tako, da nas skoraj zapelj(uj)
ejo s svojo prepričljivostjo, pa sledita kritičen 
razmislek in presoja. Slednja pomenita tudi 
pomemben doprinos k problemom razisko-
vanja na tem področju in odskočno desko 
za nadaljnja poglavja, predvsem za četrto, 
v katerem predlaga nevrofenomenološki 
model raziskovanja, ki veliko bolj dosledno 
upošteva dejanske (doživete) opise mističnih 
stanj in hkrati metodologijo, ki je bistveno 
primernejša za raziskovanje mističnih izku-
stev. Vörös v svojem kritičnem premisleku 
ugotavlja, da v dosedanjih raziskavah, ki so 
zaradi pionirskosti in poguma zagotovo po-
membne, vlada velik teoretski in empirični 
kaos. Nesoglasja med posameznimi avtorji 
niso zgolj empirične narave, ampak predvsem 
teoretske – tj. metafizične in epistemološke 
narave –, kar pa ostaja zaradi zelo pomanjklji-
vih (fenomenoloških) opisov in pojmovanj 
»predmeta« raziskovanja velikokrat prikrito. 
Vse te raziskave, ki se ponašajo z zelo znan-
stveno zvenečimi pristopi, namreč zelo slabo 
opišejo in definirajo, kaj naj bi mistično izku-
stvo sploh pomenilo.
Sebastjan Vörös
Podobe neupodobljivega: 
(Nevro)znanost, fenomenologija, mistika
KUD Logos in Znanstvena založba Filozofske 
fakultete 
Ljubljana 2013, 528 str., 30 €
☛
8
Zvon
 8. oktobra 2014
Pot do nevrofenomenologije
Zaradi tega vsesplošnega pomanjkanja siste-
matičnega fenomenološkega raziskovanja mi-
stičnih izkustev je Vörös celotno tretje poglavje 
z naslovom Phainomena: Fenomenološki vidik 
namenil ravno tej temi. Nobeno raziskovanje 
izkustvenih pojavov ne more napredovati brez 
prvoosebnih podatkov v obliki opisov in po-
ročil. Najprej se je avtor fenomenologije lotil 
diahrono s tem, da je predstavil prispevke naj-
vidnejših fenomenologov mističnih in religio-
znih izkustev , kot so Friedrich Schleiermacher, 
Rudolf Otto, William James, Walter Terence 
Stace, Robert K. C. Forman in David Loy. Sledi 
sinhrono iskanje bistvenih elementov mistične-
ga skozi analizo poročil iz krščanskih, islamskih, 
judovskih, budističnih in hindujskih mističnih 
tradicij. Ugotovitve in izplen so nam poznani 
že iz uvodnega poglavja in se nam tukaj le še 
dodatno utrdijo. Ko mistik doživi uvid v enost 
– ali kar lahko še bolje izrazimo kot nedvojnost 
– vsega, kar biva, ko v odmaknjenosti od sveta 
in ljudi preseže razkol med sabo in svetom, je 
pomembno, da to spoznanje naprej polno živi 
med ljudmi. Introvertiran tip spremenjenega 
doživetja se mora pretvoriti v ekstravertirano 
spremenjeno življenje. Izbris meje med sabo in 
svetom, ki se dogaja v mistikovi odmaknjenosti 
od sveta, se tako prelevi v njegovo preseganje 
te meje sredi življenja. Mojster Eckhart, eden 
največjih krščanskih mistikov, to slikovito 
upodobi: »Zakaj resnično, kdor verjame, da 
bo od Boga več dobil v notranjosti, zbranosti 
in sladki zamaknjenosti kakor pri tabornem 
ognju ali v hlevu, dela kot nekdo, ki bi si svojega 
Boga vzel, mu obesil plašč čez glavo in ga nato 
potisnil pod klop.«
V četrtem, že omenjenem poglavju z na-
slovom Synthesis: Mistika kot življenje življe-
nja Vörös pred bralcem razgrne pomembno 
znanstveno paradigmo za proučevanje člove-
kovih izkustev in spoznanja, to je paradigmo 
utelešenosti/udejanjenosti (angl. embodied/
enactive cognitive science). Ta nevroznanstvena 
teorija stoji nasproti klasični in še vedno pre-
vladujoči paradigmi, ki spoznanje razume kot 
reprezentacijo zunanjega sveta v notranjem 
kognitivnem aparatu, v katerem se informacije 
procesirajo po zakonitostih, podobnih onim 
v matematično-računalniških sistemih. Ute-
lešena/udejanjena paradigma pa spoznanje 
razume kot s telesom pogojeno (in omejeno) 
delovanje, ki sočasno poraja zunanji in notranji 
svet opazovalca. Človek torej ni kot padalec 
vržen v vnaprej oblikovan svet, temveč ga s 
svojo utelešeno dejavnostjo soustvarja. Prak-
tična nevroznanstvena metoda, ki izhaja iz 
te paradigme, je poznana kot nevrofenome-
nologija. Nevrofenomenologija izhaja iz pre-
pričanja, da je treba poleg domnevno edinih 
verodostojnih, tj. nevrobioloških podatkov , z 
vso resnostjo upoštevati tudi izkustvene ali 
fenomenološke podatke. Oboji so zavezujoči 
in omejujoči. Šele s proučevanjem njihovih 
povezav lahko raziskujemo tako kompleksna 
področja, kot so človekovo spoznanje ali razu-
mevanje, religiozna in mistična izkustva ipd. 
Seveda pa do izkustvenih podatkov ne pridemo 
samo s preprostim pogledom v svojo notra-
njost (introspekcijo), temveč je za to potrebna 
domišljena in pregledna ter s tem ponovljiva 
metodologija. Nevrofenomenologija, ki ji je 
pot v znanstvene kroge v devetdesetih letih 
prejšnjega stoletja široko odprl izjemni čilski 
nevroznanstvenik Francisco V arela, se nam 
izkaže kot ena najustreznejših znanstvenih 
metod za raziskovanje vseh človeških izkustev 
in s tem tudi mističnih stanj. Znanost in mistika 
lahko po njeni zaslugi prihajata v dialog, ki ima 
potencial oplemenititi obe.
Finale in beseda o slogu
Ravno doprinos mistike k znanstvenim 
spoznanjem in razumevanju človeka samega 
je vsebina petega in zadnjega poglavja Vöröseve 
monografije, ki nosi naslov Experientia: Medi-
tacija, jezik in blaznost. V tem pomembnem in 
zelo izvirnem poglavju ponudi več miselnih 
preobratov, ki delu prinašajo veliko svežine 
in ga odpirajo do vedno aktualnih dimenzij 
conditio humana. Kakšno je sploh (spo)znanje, 
ki nam ga odpirajo mistična stanja? Kako ga 
je mogoče razviti in kakšen je njegov odnos 
do jezika ter do odklonov v človekovem do-
življanju, kot je npr. psihoza? Bistvena zna-
čilnost mistično razprtega (spo)znanja je, da 
to ni znanje o nečem, temveč je celobitno in 
bivanjsko znanje. Celobitno zato, ker zajema 
človekovo (utelešeno in udejanjeno) bit v njeni 
celokupnosti, in bivanjsko zato, ker neposredno 
nagovarja človekovo bivanjsko situacijo. Mistič-
no znanje tako človeka vrača od vedno novih, 
z informacijami prenapolnjenih teoretičnih 
znanj nazaj k prvobitnemu izkustvu celote, 
nerazcepljenosti in uvidu v bivanjske danosti 
»biti človek«.
Ena od poti k temu cilju so meditativne teh-
nike. Vörös je prepričan, da osnovno anatomijo 
meditacije v vseh religijskih tradicijah določa 
pozornost, ki jo lahko gojimo v dveh smereh: 
v smeri osrediščanja, to je pozornosti na eno 
točko, in v smeri čuječnosti ali panoramske-
ga uvida. Vsi ti procesi, ki jih lahko vadimo 
in razvijamo, pa imajo tudi velik terapevtski 
potencial, ki se v zadnjem obdobju širi z ne-
predstavljivo hitrostjo.
V zadnjem poglavju zajame Vörös še dve 
izjemno pomembni temi. Bralcu se zdi kar 
malo škoda, da ju ni obravnaval v samostojnih 
poglavjih in jima namenil več prostora. Prva 
tema je povezanost med mistiko in jezikom. 
Tu se sreča z enim največjih paradoksov – kako 
to, da mistiki različnih kulturno-religioznih 
izročil pišejo o tem, da je o takšnih izkustvih 
težko govoriti, pa o tem vendarle vedno znova 
govorijo (in pišejo)? Zakaj ne sledijo priporočilu 
Ludwiga Wittgensteina – ki se tega sicer tudi 
sam ni držal, če mu smem z nekaj smelosti 
pripisati status mistika –, da je o tem, o čemer 
ni možno govoriti, bolje molčati? Vörös proni-
cljivo ugotavlja, da mistik nima v prvi vrsti na-
mena pojasnjevati mističnih izkustev , temveč 
jih vzbujati v drugih. Človeku ne pripoveduje, 
ampak ga nagovarja. V se prispodobe in prili-
ke, nesmisli in paradoksi ter celo tišina med 
besedami služijo predvsem temu, da bi bralec 
mistično izkustvo doživel ali dobil navdih, da 
se odpravi na lastno mistično pot. Mislim, da 
kar nekaj tega uspe tudi Vörösu samemu, ko 
nas (za)pelj(uj)e s svojim jezikom.
Njegov jezik je namreč treba še posebej 
izpostaviti. Z izrednim občutkom za pisano 
besedo bralcu resnično upodablja te težko upo-
dobljive pokrajine. Je natančen in dosleden. 
V sak pojem, o katerem govori v nadaljevanju, 
dobro opredeli. Kjer jasnosti in nedvoumnosti 
ni mogoče zagotavljati, je glede tega nazoren in 
navkljub sicer dovoljšni samozavesti in suvere-
nosti nikoli predrzen ali domišljavo zagledan v 
pomembnost lastnega doprinosa. V odnosu do 
vsebin, posebno zapletenih in izkustveno boga-
tih, ostaja previden in spoštljivo odmaknjen.
Druga pomembna tema v zadnjem poglavju 
je odnos mističnih izkustev do psihopatoloških, 
predvsem psihotičnih, in do izkustev pod vpli-
vom psihoaktivnih snovi. Med njimi je veliko 
sorodnosti in skupnih značilnosti. Vörös poka-
že, da je pri proučevanju teh mejnih področij 
potrebne veliko pozornosti. Tudi če pride tako 
v psihotičnih stanjih kot v stanjih pod vplivom 
psihoaktivnih snovi do prelamljanja razdvo-
jenosti med posameznikom in svetom kot v 
mističnih stanjih, to ne vodi do trajnega uvida 
in razbremenjeno polnega življenja. Nasprotno, 
vodi v težka in grozeča izkustva, ki bi si jih želeli 
preprečevati in zdraviti.
Na tej točki se Vöröseva monografija in naš 
pregled počasi končujeta, in sicer krožno. V edno 
znova smo pri začetnem vprašanju. Zakaj bi 
se človek sploh ukvarjal s takšnimi izkustvi in 
vprašanji? Mar niso, če se vprašamo skupaj z Go-
razdom Kocijančičem, »ribarjenje v kalnem«? 
Brez dvoma so. V endar ali lahko brez teh vpra-
šanj sploh (pre)živimo? Ali je možno prehoditi 
pot od rojstva do smrti, ne da bi se srečali z nji-
mi? Če pozorno prisluhnemo besedam velikih 
modrecev – od vedskih rišijev in starozaveznih 
prerokov do učenj vseh najpomembnejših mi-
stikov – se več kot samo zdi, da ne.
Zaradi tega je Vörösevo delo izjemnega po-
mena. Ne samo, da je izvrstno argumentirano in 
mojstrsko napisano, temveč v slovenski prostor 
vnaša tudi prvi sistematičen pregled področja, 
ki zajame tako danes uveljavljene znanstvene 
paradigme kot tudi tehten in temeljit filozof-
ski premislek. Svari nas pred nedomišljenim 
raziskovanjem teh področij – tako v osebnem 
kot formalnem raziskovanju – ter pred šarlatan-
stvom in cenenostjo, s katerima se te vsebine 
»prodajajo« na vsakovrstnih trgih. Lahko smo 
torej zelo veseli, da se je temu »ribarjenju v 
kalnem« zavezal mlad, perspektiven filozof. 
Njegov ulov bomo gotovo še spremljali. ¾  
_
Doc. dr. Borut Škodlar je psihiater in 
psihoterapevt, zaposlen na Psihiatrični kliniki 
Ljubljana in na Medicinski fakulteti Univerze 
v Ljubljani. 
Vladimir P. ŠteF anec
S
e spominjate katere od zgradb, 
mimo katerih ste hodili v šolo, v 
osnovno, saj v tistih letih otrok 
gleda svet okrog sebe z dojemlji-
vejšimi očmi kot pozneje, ko ga 
povsem posrkajo preokupacije 
najstništva? Sam se s teh poti najbolj spo-
minjam vile ravnih linij in strehe, delno 
skrite med košatimi drevesi velikega vrta. 
Bila je drugačna od ostalih hiš v tistem sta-
novanjskem naselju, po eni strani precej 
modernejša, po drugi nekako skrivnostno 
samotna, saj ob njej nikoli ni bilo videti 
žive duše. Podobne hiše sem takrat videl v 
knjigi o umetnosti 20. stoletja, a tiste so stale 
nekje daleč, v Nemčiji, na Nizozemskem, v 
Ameriki …, in bile videti boljše že zato, ker 
so bile v knjigi. Vila iz moje poti v šolo se 
mi je zdela čudna in privlačna hkrati, po-
sebna in nestvarna, a hkrati čisto otipljiva, 
zgradba ob poti pač, redno sem jo opazoval, 
a hkrati nisem imel z njo kaj početi, bila je 
kot nekakšen privid.
edino slovensko 
moderno mesto
Danes vem, da je bila to Vila Keršovan 
(1931), prvo izvedeno delo arhitekta Nova-
ka, ki ga je za svojega mecena, soboškega 
bankirja, zasnoval že med svojim dunajskim 
študijem pri Petru Behrensu, eni opaznih 
postav takratne modernistične arhitektu-
re, ki je za povrhu deloval v času ambici-
oznih gradenj »rdečega Dunaja«, social-
demokratskega stanovanjskega programa 
s širšo družbeno konotacijo. S to vilo je 
Novak Murski Soboti predstavil sočasne 
evropske arhitekturne smernice, bila naj bi 
odraz statusa in kultiviranosti naročnika, 
vzgled, ki je do neke mere odigral svojo 
vlogo (mladi Novak je dobil še nekaj naročil 
za vile), a njena poznejša usoda v precejšnji 
meri priča o dometu tega arhitekturnega 
izziva provincialni miselnosti. Zgradba je 
bila ob postavitvi nekoliko odmaknjena 
od roba naselja (Murska Sobota je uradno 
postala mesto šele po drugi svetovni vojni), 
njen skrbno oblikovani vrt so obdajala po-
lja. Pozneje je mesto prišlo za njo in njene 
»bleščeče odmaknjenosti« je bilo konec. 
Obdale so jo hiše, povsem drugačne od nje, 
takšne, ki še zdaleč niso sledile njenemu 
zgledu, ampak so večinoma odražale ujetost 
v inercijo in pragmatično neambicioznost 
tukajšnje stanovanjske gradnje. Imenitno 
vilo je oblilo morje povprečnosti.
A to se je zgodilo šele pozneje, pred tem 
pa je »Feri« Novak dodobra izkoristil svoj 
kratki delovni vek (umrl je v avtomobilski 
nesreči). V Murski Soboti je postavil še nekaj 
odličnih vil, Osnovno šolo (1940–43), katere 
ambiciozni načrt pa je, spričo spreminja-
jočih se vojnih razmer, moral poenostaviti 
(kot sicer še nekaj svojih projektov), že v tri-
desetih letih je zasnoval mestno središče, s 
čimer je Sobota postala edini slovenski kraj, 
ki je takrat sledil progresivnim načelom 
funkcionalističnega urbanizma, projektiral 
je sodobno mestno kopališče, kompleks 
Fazanerije …
Kvalitativni preskok 
– v napačno smer
Predvojni svetovljanski modernizem 
(eno od soboških vil je projektiral kar v 
Parizu, kjer je delal v biroju slovitega Le 
Corbusiera) je Novak dokaj zložno prelil v 
povojno racionalnost, njegova arhitektura 
je eden od lepih primerov kontinuitete med 
tridesetimi in petdesetimi. Po vojni se je 
izkazal s postavitvijo Kina Park, niza sta-
novanjskih blokov ob Ulici Štefana Kovača, 
njegovih je nekaj spomenikov, skupaj čez 
dvajset raznovrstnih stvaritev, od katerih 
nekatere sežejo v slovenski vrh. Za vse No-
vakove zasnove so značilni prostori med 
zunaj in znotraj, balkoni, terase, lože, zimski 
vrtovi, ploščadi …, prostorske možnosti, ki 
ModerniStični 
izziv provinci
Zgodba o murskosoboškem arhitektu 
Francu Novaku (1906–1959) je zgodba o 
svetovljanstvu in provincialnosti, o poskusu 
uvajanja visokih standardov in degradaciji 
rezultatov le-teh, o gradnji za »bodočega 
človeka« in o tem, da se je ta očitno nekje 
usodno izgubil, nikoli prišel.
 Franc Novak
»Arhitektura  
za bodočega človeka«
Galerija Dessa, Ljubljana 
18. 9.–17. 10. 2014 Osnovna šola, 1940-43
Vila Vučak, 1932
 8. oktobra 2014
9
Zvon
A to se je zgodilo šele pozneje, pred tem 
pa je »Feri« Novak dodobra izkoristil svoj 
kratki delovni vek (umrl je v avtomobilski 
nesreči). V Murski Soboti je postavil še nekaj 
odličnih vil, Osnovno šolo (1940–43), katere 
ambiciozni načrt pa je, spričo spreminja-
jočih se vojnih razmer, moral poenostaviti 
(kot sicer še nekaj svojih projektov), že v tri-
desetih letih je zasnoval mestno središče, s 
čimer je Sobota postala edini slovenski kraj, 
ki je takrat sledil progresivnim načelom 
funkcionalističnega urbanizma, projektiral 
je sodobno mestno kopališče, kompleks 
Fazanerije …
Kvalitativni preskok 
– v napačno smer
Predvojni svetovljanski modernizem 
(eno od soboških vil je projektiral kar v 
Parizu, kjer je delal v biroju slovitega Le 
Corbusiera) je Novak dokaj zložno prelil v 
povojno racionalnost, njegova arhitektura 
je eden od lepih primerov kontinuitete med 
tridesetimi in petdesetimi. Po vojni se je 
izkazal s postavitvijo Kina Park, niza sta-
novanjskih blokov ob Ulici Štefana Kovača, 
njegovih je nekaj spomenikov, skupaj čez 
dvajset raznovrstnih stvaritev, od katerih 
nekatere sežejo v slovenski vrh. Za vse No-
vakove zasnove so značilni prostori med 
zunaj in znotraj, balkoni, terase, lože, zimski 
vrtovi, ploščadi …, prostorske možnosti, ki 
zgradbe in urbanistične celote pravzaprav 
šele naredijo polno uporabne. Iz dveh glav-
nih kubusov sestavljeni Kino Park (danes je 
v njem osrednja mestna dvorana) na primer 
odlikuje logično, ubrano sosledje vhodnih 
prostorov, ki obiskovalcem omogočajo po-
stopen prehod do dvorane in srečevanje, 
druženje pred in po predstavi. Pokritemu 
zunanjemu stopnišču in terasi sledi notranji 
prostor za prodajo kart, temu razsežna avla 
z zasteklenima stranskima stenama, v rahlo 
dvignjeno dvorano obiskovalec vstopi čez 
širok predprostor z oblazinjenimi klopmi 
ob steni. Za današnje tovrstne zgradbe do-
mala nepredstavljivo razkošje in ni čudno, 
čeprav je vseeno škandalozno, da se je neki 
brihtnež pred leti domislil, da bi veliko avlo 
lahko uporabili za prodajni salon avtomo-
bilov in svojo idejo tudi uresničil (danes je 
tam k sreči vzpostavljeno prvotno stanje).
Kakšen konkretni in simbolni učinek ima 
arhitektura na uporabnika, sem jasno obču-
til kot dijak soboške gimnazije, takrat do-
mujoče v zgradbi Novakove Osnovne šole. 
Tako njena notranjost kot njen smiselno 
zaokroženi zunanji ambient sta poudarjala 
pomembnost, tehtnost tamkajšnjega doga-
janja, že sam prihod v šolo, čez prostrano, 
z drevesi obdano ploščad pred njo, je bil 
nekakšna iniciacija, posvetitev pred vsto-
pom. Dobro, pozneje se je tam dogajalo tudi 
marsikaj neposvečenega, šola kot šola pač, 
a kakšna je razlika med dobro in povprečno 
zasnovano šolsko zgradbo sem občutil po 
neljubi selitvi iz Novakove stavbe, iz kate-
re so nas, najbrž v izogib elitizmu, v duhu 
prihajajočega usmerjenega izobraževanja, 
preselili v sodobno »tovarno učenosti«, ki 
smo jo delili z dijaki poklicnih šol. Šlo je 
za resničen »kvalitativni preskok«, a žal v 
napačno smer.
Pogled bodočega človeka
Na Novaka lahko gledamo kot na pred-
stavnika pogumnega, vizionarskega moder-
nizma, arhitekta, ki je včasih celo izzivalno 
posegal v prostor in mu je bilo to (sprva 
kot mestnemu arhitektu, po vojni kot di-
rektorju okrajnega Projektivnega biroja) 
tudi omogočeno. V začetku je za nekatere 
svoje rešitve moral iskati opravičila, odlo-
čitev za lecorbusierovske stebre, ki jih je 
večkrat uporabil, je na primer utemeljil z 
nevarnostjo »talne vode«. Pozneje je po-
stal tako samozavesten, da je razmišljal o 
tem, da bi svoj niz nizkih blokov ob Ulici 
Štefana Kovača (danes bi jim najbrž rekli 
»vila bloki«) urbanistično uravnotežil tako, 
da bi podrl vsako drugo hišo na nasprotni 
strani ceste ter s tem omogočil korespon-
diranje zelenih površin med zgradbami. Se 
je pa očitno zavedal, da njegova arhitektura 
in urbanizem (razen v primeru razgleda-
nih naročnikov vil) pravzaprav še nimata 
pravega naslovnika. Tolažil se je s tem, da 
ta še pride, da ga bodo porodili novi časi, 
morda že naslednja generacija. Do določene 
mere se je to gotovo zgodilo, a potem se 
je njegov želeni »bodoči človek«, name-
sto da bi naredil še korak, dva naprej, kar 
nekam izgubil, se oklenil starih vzorcev, 
zaradi katerih razkorak med projektirano 
»praktičnostjo in lepoto« na eni in dejansko 
potrebo uporabnika na drugi strani ni bil 
nikoli presežen. Zato se zdi, da Novakov 
projekt »nove Sobote« sodi med tiste bolj 
utopične, nasedle na plitvinah stvarnosti. 
Recimo, da se je z njegovo vizijo zgodilo 
nekaj podobnega kot z Vilo Keršovan, ki sem 
jo omenil na začetku (danes v njej domuje 
krščanska adventistična cerkev), a vendar 
večina pričevalcev o njegovi arhitekturni 
ustvarjalnosti še vedno stoji in nekateri so, 
hvala bogu, še v dobrem stanju.
Razstavo v Galeriji Dessa sta pripravila 
arhitekta Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger, 
z Novakovim delom pa se je v preteklosti 
največ ukvarjala umetnostna zgodovinarka 
Metka Hari. In zelo pomembno bi bilo, da bi 
razstavo videli tudi tam, kjer za ohranitev 
predstavljene arhitekturne dediščine lahko 
storijo največ. A kaj, ko so razstavišče so-
boškega Projektivnega biroja, v katerem so 
nekoč gostili takšne dogodke, spremenili v 
gostinske lokale. ¾
Večina pričeValceV o 
noVakoVi arhitekturni 
ustVarjalnosti še 
Vedno stoji in nekateri 
so, hVala bogu, še 
V dobrem stanju.
V ponedeljek, 13. oktobra, bo ob 19h 
ob predavanju avtorjev razstave Mete 
Kutin in Tomaža Ebenšpangerja voden 
ogled razstave.
Modernistični 
izziv provinci
Zgodba o murskosoboškem arhitektu 
Francu Novaku (1906–1959) je zgodba o 
svetovljanstvu in provincialnosti, o poskusu 
uvajanja visokih standardov in degradaciji 
rezultatov le-teh, o gradnji za »bodočega 
človeka« in o tem, da se je ta očitno nekje 
usodno izgubil, nikoli prišel.
Osnovna šola, 1940-43
Vila Vučak, 1932
Foto Miran KaMbič
Foto Miran KaMbič
10
Zvon
 8. oktobra 2014
Ubeseditev iskrene 
prizadetosti
Čeprav se zdi morda presenetljivo, da je Gržanova obsežna obravnava stvarnikovega odnosa do 
zemeljskega trpljenja postala prava knjižna uspešnica, pa skrbnejša kontekstualizacija teme razkrije, 
da bi bilo pravzaprav bolj presenetljivo, če knjiga pri bralcih ne bi doživela tako ugodne recepcije.
Gašper Jakovac
d
ovolj bo, če na tem mestu v večplastnost tega 
konteksta prodremo le z najbolj temeljno 
ugotovitvijo, in sicer da so stiska, bolečina 
in trpljenje ljudi izkustveno pradejstvo, ne-
kakšna apriorna in nadvse neprijetna zabela 
življenja na tem planetu. Temu primerna je 
seveda človeška prizadetost in želja po osmislitvi temačne 
vnaprejšnjosti, ki jo knjiga vendarle obeta, čeprav v pred-
govoru avtor skromno opozarja, naj bralci v njej ne iščejo 
dokončnega odgovora. 
Vsakršno trpljenje ne zahteva nemudoma metafizične 
eksplikacije. Oblike trpljenja so namreč med ljudmi tako ali 
drugače uvrščene v sheme moralne upravičenosti: trpljenje 
hudodelca je po navadi družbeno precej bolj sprejemljivo 
kakor muke nedolžnih in nemočnih otrok. To pa pomeni, 
da kadar je trpljenje osmišljeno znotraj ideoloških limit, 
določenih z raznorodnimi ideologijami postave (pravni sis-
tem, morala, religija idr.), ljudje z njim prav dobro shajamo. 
Brezno absurda se razpre šele takrat, ko se nabrušeno kopje 
racionalizacije prelomi in ko bolečin ni več mogoče prepri-
čljivo opravičiti z relevantnimi diskurzivnimi praksami. 
Odsotnost logike rodi gnev, ta pa je nemalokrat usmerjen 
proti Bogu, tisti presežni instanci, ki (če obstaja) bi se ven-
darle morala zganiti in odzvati na neznosno stisko ljudi. 
Čeprav je takšno sklepanje pogosto hipokritično in ujeto 
v moralistično razumevanje trpljenja, bi bilo brezčutno 
požvižgati se na posameznikovo prizadetost zgolj zavoljo 
njegovih mentalitetnih in verjetnostnih predispozicij. Gržan 
ima prav: ob soočenju s trpljenjem ljudi je besedičenje odveč, 
potrebna je zgolj sočutna bližina. 
Iskrenost in metodologija
Ker delo črpa iz avtorjevih osebnih stisk in dušepastirskih 
izkušenj, je izrazito neposredno in iskreno. Če se izrazim 
nekoliko slikoviteje in v Gržanovi maniri, bi lahko rekel, da 
pater v knjigi ne »blefira«. Razprava se tako izkaže za izjemno 
berljivo, duhovito ter, dolžini navkljub, razgibano in živo, 
čeprav je avtorjev klepetavi in anekdotični slog naklonjen 
vsebinskim ponovitvam. Kljub pripovedovalski sproščenosti 
je Gržanova razprava opremljena z znanstvenim aparatom, 
ki pa je žal pomanjkljiv. Referencam pod črto navkljub bo 
zahtevnejši bralec zaman iskal bibliografijo na koncu knji-
ge, zmotil pa ga bo nemara tudi kakšen faktični spodrsljaj. 
Naj za primer omenim, da avtor suvereno umešča pesem 
Desiderata (Zaželene stvari) v leto 1692, čeprav je znano, 
da je nastala šele leta 1927, in sicer v avtorstvu ameriškega 
pisatelja Maxa Ehrmanna. Gržanu v prid gre sicer dejstvo, 
da je dotična napaka na splošno izjemno pogosta, toda od 
doktorja literarnih ved bi pričakovali, da bo v domnevni čas 
nastanka pesmi podvomil že na podlagi njenih jezikovnih 
prvin. Kljub vsemu tovrstne tehnične pomanjkljivosti ne 
relativizirajo Gržanovih miselnih nastavkov, temveč – če 
sem malce ironičen, a nikakor ne zlonameren – prefrigano 
ilustrirajo njegov kritični odnos do veljavnega pedagoškega 
sistema, ki, kot pravi avtor, vrednoti posameznike predvsem 
gleda na njihovo sposobnost ponavljanja oziroma znanje 
»papagajščine«. Gržanova sposobnost reprodukcije znanja in 
vzorcev mišljenja drugih je torej včasih nekoliko šepava, a v 
tem zares ni velike škode, saj pronicljivost knjige večinoma 
tvorijo prav avtorjevi izvirni uvidi.
Prvi del knjige se ukvarja z opredelitvijo vprašanja in ilu-
striranjem njegove smiselnosti, hkrati pa ponuja neposredno 
kritiko salonske teologije in katoliške travmatične koncepcije 
Boga-Očeta. Čeprav Gržan sprejema klišejsko-moralistični 
diskurz, po katerem je Katoliška cerkev skorajda glavni razlog 
človeške neodrešenosti, teologi pa so vsi po vrsti vtaknjeni 
v isti koš blebetačev, ki zastirajo resnico, njegov govor ostaja 
spoštljiv, konstruktiven in samorefleksiven. K temu ga najprej 
žene njegova lastna strukturna umeščenost – tudi sam je 
ne nazadnje teolog – in neukalupljena intelektualna širina, 
hkrati pa bralec hitro spozna (predvsem ko poseže v drugi del 
razprave), da gre pri Gržanovi začetni nastrojenosti v resnici 
za privzemanje misli drugega. Omenjeni nergaški diskurz 
ima svoj smisel predvsem kot ubeseditev iskrene prizadeto-
sti, ki pri Gržanu nikakor ne pomeni banalizacije problema, 
ampak, ravno nasprotno, njegovo radikalno poglobitev. Avtor 
torej učinkovito poustvari govor in miselni okvir užaljenega 
povprečneža ter tako bralca v dramatičnem loku pelje od 
samopotrjevanja lastnega pravičništva do evangeljskega in 
s tem odrešujočega iskanja odgovorov. Zato v luči razkrite 
dramaturgije prav nič ne preseneča dejstvo, da je bila prva 
različica knjige napisana v formi dialoga.
oče in Sin, ljubezen in trpljenje
Gržan katolicizmu postavi diagnozo, da je prežet z mislijo, 
ki uči, da je trpljenje potrebno za zadostitev grehov. Kot izvor 
takšne miselnosti identificira »zablodo po svetem Anzelmu«, 
tj. tezo Sv. Anzelma iz Canterburyja (c. 1033–1109), ki v spisu 
Cur Deus Homo nujnost za učlovečenje Boga vidi v zadosti-
tveni daritvi Sina za grehe človeštva. Gržan meni, da je prav 
Anzelmova drzna teorija odgovorna za katoliško popačenje 
evangeljskega Abb ā (Očka) v srditega absolutističnega fo-
tra, ki terja krvavo zadoščenje za človeške prestopke in ki je 
bil skozi zgodovino uporabljen kot ustrahovalno sredstvo 
vzdrževanja družbenih hierarhij. Kljub avtorjevi historič-
ni kontekstualizaciji Anzelmove misli in upravičeni kritiki 
zgodovinskih aplikacij njegove teologije ima bralec vendarle 
pogosto občutek, da se začetniku sholastike godi krivica. 
Anzelmov nauk o zadostitvi je sicer razumljen kot produkt 
svojega časa – izpostavljena je predvsem teologova utilizacija 
pravnega diskurza in germanske ideologije časti –, a je hkrati 
pokroviteljsko opravičen kot zgolj nepremišljen in v bistvu 
napačen razmislek in bona fide. 
Toda branje Anzelma vendarle ponuja nekoliko drugačen 
uvid. Srednjeveški teolog v razpravi večkrat ponižno izpo-
stavi zahtevnost vprašanja in dvom o človeški spoznavni 
moči. Deklaracija lastne skromnosti je seveda commonplace 
filozofsko-teološkega diskurza, toda upoštevajoč Gržanove 
izpeljave je toliko bolj presenetljivo, da Anzelm nikakor ne 
izpričuje hladnega in krvoločnega Boga, ampak že v samem 
začetku postavi razpravo na popolnoma nasprotne temelje: 
učlovečenje in trpljenje Boga sta izraz njegove neskončne 
ljubezni do človeka, izraz sočutja in usmiljenja. To je njegov 
credo, to je temeljni uvid v Kristusovo bogočloveštvo. Toda 
zakaj Anzelm v nadaljevanju zabrede v pravniške formulacije 
o zadostitvi? Modus filozofovega razpravljanja izvira iz zah-
teve njegovega sogovornika, ki želi, da Anzelm z razumom 
pokaže na nujnost inkarnacije, da torej nagovori nevernike 
v njihovem jeziku, s pomočjo miselnih shem, ki so za njih 
domnevno samoumevne, in jih tako prepriča v nujnost smrti 
Bogočloveka na križu. Anzelm ne oznanja krvoločnega Boga, 
ampak si na vse kriplje prizadeva pokazati, da si Oče v resnici 
ne želi Sinove smrti. Želja po smrti Sina je namreč definirana 
kot odsotnost Očetove odločitve za nekaj, kar bi njegovo smrt 
– in s tem željo Očeta – onemogočilo. Očitno je, čeprav tega ne 
izpostavi neposredno, da Anzelm razume Očetovo pasivnost 
kot izraz njegove vsemogočnosti – prav dogodek Kristusove 
smrti je dokaz, da je Bog sam sebi zvezal roke in obrzdal svojo 
strogo pravičnost z usmiljenjem in odpuščanjem.
Anzelm je zelo pazljiv pri opisovanju dinamike med 
Očetom in Sinom: tako kot si Oče aktivno ne prizadeva za 
Sinovo smrt, tako tudi ne uživa v njegovem trpljenju, pač 
pa v njegovi svobodni odločitvi za poslušnost in brezkom-
promisno zavezanost resnici, ki ga vodi v trpljenje. Anzelm 
torej nikakor ne propagira okrutnega Boga, ampak ga skupaj 
z Gržanom zavrača. Če sem natančnejši: ključni problem ni 
»zabloda po svetem Anzelmu«, ampak dogmatsko-ideološka 
instrumetalizacija njegovega nauka. Pri analizi te bi Gržanu 
težko ugovarjali, čeprav Anzelm v njegovem besednjaku ne-
upravičeno pridobiva mesto izvirnega krivca za neustrezno 
dogmatično politiko Cerkve. 
Jezni Bog, ki ne more odpuščati brez krvave zadostitve, 
je zares karikatura evangelijskega Očeta, je zgolj »podoba« 
Boga, ki bi spadala kvečjemu v predabrahamovski čas in je 
potemtakem zares »za cajtom« (str. 178). Pri razbijanju tega 
malika, ki je krščanstvo stoletja vključeval v proces potrjeva-
nja in ohranjanja razmerij gospostva, pri vernikih pa vzbujal 
predvsem neizmeren strah in občutke krivde, si Gržan v veliki 
meri pomaga z Nietzschejem, Dostojevskim in Kermaunerjem, 
posebej ljub pa mu je glas dramatika Stanka Majcna. Gržan 
nam zagotavlja, da je Jezus oznanjal Boga ljubezni in da nauk 
o zadostitvi sodi v arhiv zablod krščanske teologije, saj naj bi 
sodobni človek instinktivno zavračal njene »anzelmovske« 
principe in s tem (na prvi pogled) togo in okrutno soteriologijo 
Katoliške cerkve. Gržan torej poudarja: resnica učlovečenja 
in Kristusovega trpljenja je v Božji ljubezni in ne v krvoločni 
zadostitvi za greh, »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal 
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne 
pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16). Jezus ni prišel 
na svet, da bi ustrahoval, oznanjal Božjo jezo in človeško krivdo, 
ampak da bi pričal za resnico, ki je Ljubezen. Po Kristusu, ki se 
je ponižal, ki se je postavil v položaj odvisnosti od tistega, ki ni 
nič, nam Bog sporoča, da nam zaupa in da v svojem trpljenju 
nismo sami, saj tudi on deli našo usodo.
Upanje in vera
Menim, da je kljub temu še vedno nujno govoriti tudi o 
zadostitvi, in sicer predvsem s sociološkega in antropološkega 
vidika. Tako kot je za sodobnega človeka krvoločni Bog zgolj 
karikatura, je prav tako v njem neizmerna želja po pravičnosti 
in (še vedno!) želja po moralističnem poravnavanju računov. 
Kadar Kristusovo smrt razumemo kot žrtvovanje in plačilo 
krvoločnemu Bogu-Očetu za grehe človeštva, je liturgični 
diskurz o zadostitvi zares lahko v spotiko, kot prepričljivo 
pokaže Gržan. Toda sam Kristusove zadostitve nikoli nisem 
razumel strogo znotraj razmerja Bog–človek, ampak predvsem 
v opoziciji človek : postava, razumel sem jo kot intervencijo 
Božje pravičnosti v človekovo bolezensko nezmožnost ure-
sničevanja Božje postave, kajti »[k]ot notranji človek [...] z 
veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim 
drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me 
usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 22–23). 
Človeška, ne Božja koncepcija pravičnosti je tista, ki zahteva 
žrtve, Bogu namreč zadostuje zgolj skrivna obreza srca. Kot 
je lucidno pokazal René Girard, je odrešujoči obrat pasijona 
prav v razgaljenju satanske narave žrtvovanjskega mehaniz-
ma, ki generira kratkotrajne katarzične pomiritve s pomočjo 
nasilja. Kristus na drugi strani trpi, umre in vstane enkrat 
za vselej ter s svojo žrtvijo človeku pokloni vir neskončnega 
miru, v katerem lahko posamezniki, odrešeni greha in krivde, 
sprejemajo sami sebe v svoji psihofizični celosti. Anzelmov 
nauk o zadostitvi torej diskurzivno aludira na neko realno 
in inherentno potrebo človeka po spravi in odkupovanju za 
svoje prestopke – in sicer predvsem potrebo tistih zunaj, ki 
ne verujejo in (še) ne delijo krščanske koncepcije pravičnosti 
–, hkrati pa nas od tega mehanizma tudi osvobaja, saj nam 
vendarle oznanja brezpogojno Božjo ljubezen.
Gržan primerno zaključi razpravo z nekakšno serijo napot-
kov o tem, kako se soočati s trpljenjem, govori o priznavanju 
in izražanju prizadetosti in poti odpuščanja. Za kristjane sta 
pri tem seveda ključna upanje in vera, da Neznano, tisto drugo 
biti, kot bi rekel Gorazd Kocijančič, ne omogoča le poraza zla, 
ampak tudi zmago dobrega. ¾
Karel Gržan
Le kaj počne Bog 
v nebesih, ko je 
na zemlji toliko 
trpečih?
Založba Sanje, 
Ljubljana 2013
388 str., 21 €
ČlovešKa, ne Božja K oncepcija 
praviČnosti je tista, Ki zahteva 
žrtve, BoGu namreČ zadostuje 
zGolj sKrivna oB reza srca.
Magična lava jezika
Miriam Drev, doslej bolj znana kot pesnica in prevajalka, je s svojim drugim romanom Nemir 
odločno vstopila v polje romanesknega. Njena imaginarna pokrajina ostaja, podobno kot v 
prvencu V pozlačenem mestu, srednjeevropski prostor, s poudarki na Sloveniji, Madžarski in 
Avstriji, med vrsticami pa tudi z aluzijami na indijsko podcelino.
GabrIela babnI k
t
rije junaki v romanu Nemir, ki 
tvorijo nenavaden ljubezenski 
trikotnik, so torej atipični pred-
stavniki svojih nacij. Atipični 
zato, ker skozi stranska vrata 
poskušajo uiti tistemu, kar naj 
bi bilo njihova najprimarnejša usedlina. 
Zgodba je sicer prezentirana skozi oči dveh 
pripovedovalk: Sangite iz Indije, ki se je 
znašla v življenjskem krogotoku nekdanje 
habsburške monarhije, in novinarke Eme 
iz Slovenije, ločenke, matere dveh deklic, 
ki poskuša najti ravnovesje med svojimi 
vsakdanjimi obveznostmi in razmerjem s 
Tiborjem, s katerim se dobivata na pol poti 
med njenim in njegovim domom. In čeprav 
Nemir ravno zaradi Eminih premišljevanj 
na poti do Gradca izkazuje težnje, da bi bil 
tudi »roman ceste«, to ni njegova bistvena 
karakteristika.
V središču romana Miriam Drev je izgra-
jevanje identitete vsakega izmed protagoni-
stov – Sangite, Tiborja, Eme, predvsem pa 
razdalja, ki jo prehodijo od izhodiščnega 
okolja do deziluzije, ki jo doživijo ne samo 
v drugem okolju, temveč tudi v razmerjih. 
Čeprav je Sangita »samo« Tiborjeva prija-
teljica, in ne tudi njegova ljubimka, kot na 
primer Ema, jo k razgledanemu in rahlo-
čutnemu moškemu, kakršen je Tibor, ki 
je pri petnajstih zbežal pred posledicami 
madžarske vstaje leta 1956, vleče natanko 
isto kot Emo; v nekem hipu celo pomisli, 
da Tiborjevi literarizirani opisi pokrajin, 
občutij in žensk, v njej odpirajo hrepene-
nje po pretanjenem. Tibor je kot begunec 
z dolgoletnim stažem, ki pozna skoraj vse 
zanke bivanja v kapitalistični državi, pred-
vsem pa kot nekdo, ki je najbolj med vsemi 
tremi zaznamovan s kaosom izhodiščnega 
okolja in ravno zaradi svoje robne pozicije 
zmožen lucidnih uvidov glede avstrijske in 
splošne evropske prihodnosti. 
»Človeku njegov naravni nagon pove, da 
je vse tisto, kar je ogromno in anonimno 
– in vse tisto, kar ubija individualnost – 
napačna izbira,« Tibor sredi devetdesetih, 
ko se Avstrija pridružuje Evropski uniji, 
dopoveduje svojim poslušalcem, kolegom 
iz zgodovinskega društva. Toda pri napo-
vedih, da se bodo ljudje, tedaj še razmero-
ma svobodni in neukročeni, postopoma 
začeli upirati masovnosti in se umikati na 
svoje vrtičke in hiške, je pisateljici očitno 
pomagala tudi časovna distanca. Ne gre 
torej toliko za to, da bi bil Tibor s svojim 
progresivnim razumevanjem zgodovine 
resnično zmožen vizionarstva, kot bolj za 
njegovo poznavanje govorniške alkimije. 
Ta se ga drži tako v trenutkih, ko povzema 
široko zgodovinsko panoramo, kot v trenut-
kih, ko se vrača k zgodbam o svoji družini. 
Njegova govorniška vnema Ljubljančan-
ko Emo očara celo do te mere, da se mu 
v določenem hipu podredi, predvsem pa 
je ključno, da ljubljenje za ta dva ljubimca 
miriam drev uspe 
proizvesti moČan 
zGodBeni toK, proti 
Koncu pa ustvari celo 
vroČiČno priČaKovanje.
 8. oktobra 2014
11
Zvon
Ubeseditev iskrene 
prizadetosti
Čeprav se zdi morda presenetljivo, da je Gržanova obsežna obravnava stvarnikovega odnosa do 
zemeljskega trpljenja postala prava knjižna uspešnica, pa skrbnejša kontekstualizacija teme razkrije, 
da bi bilo pravzaprav bolj presenetljivo, če knjiga pri bralcih ne bi doživela tako ugodne recepcije.
smrti je dokaz, da je Bog sam sebi zvezal roke in obrzdal svojo 
strogo pravičnost z usmiljenjem in odpuščanjem.
Anzelm je zelo pazljiv pri opisovanju dinamike med 
Očetom in Sinom: tako kot si Oče aktivno ne prizadeva za 
Sinovo smrt, tako tudi ne uživa v njegovem trpljenju, pač 
pa v njegovi svobodni odločitvi za poslušnost in brezkom-
promisno zavezanost resnici, ki ga vodi v trpljenje. Anzelm 
torej nikakor ne propagira okrutnega Boga, ampak ga skupaj 
z Gržanom zavrača. Če sem natančnejši: ključni problem ni 
»zabloda po svetem Anzelmu«, ampak dogmatsko-ideološka 
instrumetalizacija njegovega nauka. Pri analizi te bi Gržanu 
težko ugovarjali, čeprav Anzelm v njegovem besednjaku ne-
upravičeno pridobiva mesto izvirnega krivca za neustrezno 
dogmatično politiko Cerkve. 
Jezni Bog, ki ne more odpuščati brez krvave zadostitve, 
je zares karikatura evangelijskega Očeta, je zgolj »podoba« 
Boga, ki bi spadala kvečjemu v predabrahamovski čas in je 
potemtakem zares »za cajtom« (str. 178). Pri razbijanju tega 
malika, ki je krščanstvo stoletja vključeval v proces potrjeva-
nja in ohranjanja razmerij gospostva, pri vernikih pa vzbujal 
predvsem neizmeren strah in občutke krivde, si Gržan v veliki 
meri pomaga z Nietzschejem, Dostojevskim in Kermaunerjem, 
posebej ljub pa mu je glas dramatika Stanka Majcna. Gržan 
nam zagotavlja, da je Jezus oznanjal Boga ljubezni in da nauk 
o zadostitvi sodi v arhiv zablod krščanske teologije, saj naj bi 
sodobni človek instinktivno zavračal njene »anzelmovske« 
principe in s tem (na prvi pogled) togo in okrutno soteriologijo 
Katoliške cerkve. Gržan torej poudarja: resnica učlovečenja 
in Kristusovega trpljenja je v Božji ljubezni in ne v krvoločni 
zadostitvi za greh, »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal 
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne 
pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16). Jezus ni prišel 
na svet, da bi ustrahoval, oznanjal Božjo jezo in človeško krivdo, 
ampak da bi pričal za resnico, ki je Ljubezen. Po Kristusu, ki se 
je ponižal, ki se je postavil v položaj odvisnosti od tistega, ki ni 
nič, nam Bog sporoča, da nam zaupa in da v svojem trpljenju 
nismo sami, saj tudi on deli našo usodo.
Upanje in vera
Menim, da je kljub temu še vedno nujno govoriti tudi o 
zadostitvi, in sicer predvsem s sociološkega in antropološkega 
vidika. Tako kot je za sodobnega človeka krvoločni Bog zgolj 
karikatura, je prav tako v njem neizmerna želja po pravičnosti 
in (še vedno!) želja po moralističnem poravnavanju računov. 
Kadar Kristusovo smrt razumemo kot žrtvovanje in plačilo 
krvoločnemu Bogu-Očetu za grehe človeštva, je liturgični 
diskurz o zadostitvi zares lahko v spotiko, kot prepričljivo 
pokaže Gržan. Toda sam Kristusove zadostitve nikoli nisem 
razumel strogo znotraj razmerja Bog–človek, ampak predvsem 
v opoziciji človek : postava, razumel sem jo kot intervencijo 
Božje pravičnosti v človekovo bolezensko nezmožnost ure-
sničevanja Božje postave, kajti »[k]ot notranji človek [...] z 
veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim 
drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me 
usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 22–23). 
Človeška, ne Božja koncepcija pravičnosti je tista, ki zahteva 
žrtve, Bogu namreč zadostuje zgolj skrivna obreza srca. Kot 
je lucidno pokazal René Girard, je odrešujoči obrat pasijona 
prav v razgaljenju satanske narave žrtvovanjskega mehaniz-
ma, ki generira kratkotrajne katarzične pomiritve s pomočjo 
nasilja. Kristus na drugi strani trpi, umre in vstane enkrat 
za vselej ter s svojo žrtvijo človeku pokloni vir neskončnega 
miru, v katerem lahko posamezniki, odrešeni greha in krivde, 
sprejemajo sami sebe v svoji psihofizični celosti. Anzelmov 
nauk o zadostitvi torej diskurzivno aludira na neko realno 
in inherentno potrebo človeka po spravi in odkupovanju za 
svoje prestopke – in sicer predvsem potrebo tistih zunaj, ki 
ne verujejo in (še) ne delijo krščanske koncepcije pravičnosti 
–, hkrati pa nas od tega mehanizma tudi osvobaja, saj nam 
vendarle oznanja brezpogojno Božjo ljubezen.
Gržan primerno zaključi razpravo z nekakšno serijo napot-
kov o tem, kako se soočati s trpljenjem, govori o priznavanju 
in izražanju prizadetosti in poti odpuščanja. Za kristjane sta 
pri tem seveda ključna upanje in vera, da Neznano, tisto drugo 
biti, kot bi rekel Gorazd Kocijančič, ne omogoča le poraza zla, 
ampak tudi zmago dobrega. ¾
Magična lava jezika
Miriam Drev, doslej bolj znana kot pesnica in prevajalka, je s svojim drugim romanom Nemir 
odločno vstopila v polje romanesknega. Njena imaginarna pokrajina ostaja, podobno kot v 
prvencu V pozlačenem mestu, srednjeevropski prostor, s poudarki na Sloveniji, Madžarski in 
Avstriji, med vrsticami pa tudi z aluzijami na indijsko podcelino.
Gabriela babnik
t
rije junaki v romanu Nemir, ki 
tvorijo nenavaden ljubezenski 
trikotnik, so torej atipični pred-
stavniki svojih nacij. Atipični 
zato, ker skozi stranska vrata 
poskušajo uiti tistemu, kar naj 
bi bilo njihova najprimarnejša usedlina. 
Zgodba je sicer prezentirana skozi oči dveh 
pripovedovalk: Sangite iz Indije, ki se je 
znašla v življenjskem krogotoku nekdanje 
habsburške monarhije, in novinarke Eme 
iz Slovenije, ločenke, matere dveh deklic, 
ki poskuša najti ravnovesje med svojimi 
vsakdanjimi obveznostmi in razmerjem s 
Tiborjem, s katerim se dobivata na pol poti 
med njenim in njegovim domom. In čeprav 
Nemir ravno zaradi Eminih premišljevanj 
na poti do Gradca izkazuje težnje, da bi bil 
tudi »roman ceste«, to ni njegova bistvena 
karakteristika.
V središču romana Miriam Drev je izgra-
jevanje identitete vsakega izmed protagoni-
stov – Sangite, Tiborja, Eme, predvsem pa 
razdalja, ki jo prehodijo od izhodiščnega 
okolja do deziluzije, ki jo doživijo ne samo 
v drugem okolju, temveč tudi v razmerjih. 
Čeprav je Sangita »samo« Tiborjeva prija-
teljica, in ne tudi njegova ljubimka, kot na 
primer Ema, jo k razgledanemu in rahlo-
čutnemu moškemu, kakršen je Tibor, ki 
je pri petnajstih zbežal pred posledicami 
madžarske vstaje leta 1956, vleče natanko 
isto kot Emo; v nekem hipu celo pomisli, 
da Tiborjevi literarizirani opisi pokrajin, 
občutij in žensk, v njej odpirajo hrepene-
nje po pretanjenem. Tibor je kot begunec 
z dolgoletnim stažem, ki pozna skoraj vse 
zanke bivanja v kapitalistični državi, pred-
vsem pa kot nekdo, ki je najbolj med vsemi 
tremi zaznamovan s kaosom izhodiščnega 
okolja in ravno zaradi svoje robne pozicije 
zmožen lucidnih uvidov glede avstrijske in 
splošne evropske prihodnosti. 
»Človeku njegov naravni nagon pove, da 
je vse tisto, kar je ogromno in anonimno 
– in vse tisto, kar ubija individualnost – 
napačna izbira,« Tibor sredi devetdesetih, 
ko se Avstrija pridružuje Evropski uniji, 
dopoveduje svojim poslušalcem, kolegom 
iz zgodovinskega društva. Toda pri napo-
vedih, da se bodo ljudje, tedaj še razmero-
ma svobodni in neukročeni, postopoma 
začeli upirati masovnosti in se umikati na 
svoje vrtičke in hiške, je pisateljici očitno 
pomagala tudi časovna distanca. Ne gre 
torej toliko za to, da bi bil Tibor s svojim 
progresivnim razumevanjem zgodovine 
resnično zmožen vizionarstva, kot bolj za 
njegovo poznavanje govorniške alkimije. 
Ta se ga drži tako v trenutkih, ko povzema 
široko zgodovinsko panoramo, kot v trenut-
kih, ko se vrača k zgodbam o svoji družini. 
Njegova govorniška vnema Ljubljančan-
ko Emo očara celo do te mere, da se mu 
v določenem hipu podredi, predvsem pa 
je ključno, da ljubljenje za ta dva ljubimca 
pomeni izmenjavanje besed, zgodb, tako 
preteklih kot sedanjih.
Tibor, ki je predstavljen samo posredno, 
se torej nahaja v primežu med obema žen-
skama. Vsaka od njiju nam govori iz lastnega 
scenarija: medtem ko Ema kakor feniks vzni-
ka iz propadlega zakona in potem lovi vrvo-
hodsko pozicijo med hčerama ter ljubimcem, 
je Sangita razpeta med avstrijsko okolje, ki 
jo vse bolj privezuje nase, ter neprebojno, v 
tisočletne plasti naloženo izročilo Indije, v 
kateri se je rodila. Emina hoja po tanki vrvi 
pa ne predstavlja edine nevarnosti zanihanja 
v eno oziroma drugo smer; pisateljica se je 
predvsem z likom Sangite spustila na precej 
nevaren teren. Toda Sangitino obračanje 
proti toku tradicije je, hvala bogu, narejeno 
precej organsko. Miriam Drev nam previdno 
razkriva omejitve in zahteve, ki jih indijska 
tradicija usmerja v svojo hčer; Sangitina 
zgodba je zgodba o poskusu levitve iz in-
dijskega obroča. Kaj takšnega pa je mogo-
če predvsem, ker pisateljica in z njo Tibor 
verjameta, da ima Avstrija kot naslednica 
avstro-ogrskega imperija velik dar integra-
cije priseljencev, čeprav želi ohraniti svoje 
lastnosti in posebnosti. 
Verjetno tudi zato, ker se v romanu osre-
dotoča na Sangitino prilagajanje novemu 
okolju, in ne toliko na njegove rasistične 
izbruhe, Sangita neha hrepeneti po rojstnem 
kraju. »Med mojo indijsko preteklostjo in 
mojim bivanje na Zahodu se je raztezal cel 
teritorij, čedalje težje prehoden. Vrnitev, vsaj 
v tistih dneh, je postala utopična,« razmišlja 
Sangita v enem izmed svojih monologov. 
Sprejme torej odločitev: tudi zaradi gosto 
spletenih prijateljskih vezi, napaberkova-
nih z vseh vetrov (Madžarske, Slovenije, 
Avstrije), sklene, da je njena sedanjost Av-
strija. Sangita je torej tista, ki, v nasprotju 
s Tiborjem, v drugem okolju preživi. Njena 
preživetvena strategija je v tem, da se zave-
stno odpove »vračanju tja čez«. Pri desetih 
se je zavedela same sebe in odtlej se vrača na 
izhodišče svoje samostojnosti, medtem ko 
je Tibor v preteklost potoval drugače; vračal 
se je v stvarne prostore Madžarske, ki je v 
času vstaje pobila 30.000 ljudi, med njimi 
tudi Tiborjevega starejšega brata. 
Sangitina »krivda« je morda v tem, da 
Tiborju nikoli ni znala pojasniti, da se je sicer 
razšla s svojim okoljem, vendar ga na neki 
način še vedno nosi v sebi. Toda morda je 
Tibor vse to že vedel. Njegovo vračanje k 
odtujeni materi in zločinskemu polbratu 
vsebuje nekaj destruktivnega, samonana-
šalnega, verjetno tudi, kot si to po avto-
mobilski nesreči blizu Budimpešte razlaga 
Ema, demonskega. »Pustite nas pri miru! 
Kaj lazite sem?« se zadere Tiborjev polbrat 
Erno na Tiborjevega sodelavca, ki se zaradi 
Tiborjevega nenadnega izginotja pripelje v 
Budimpešto.
Njegov glas, zakričan iz evropskega zaodr-
ja, lahko razumemo v prenesenem pomenu: 
razlika med nami, ki živimo v središču zdaj 
sicer že izginulega imperija, in njimi, ki živijo 
na njegovem robu, obstaja, toda pisateljica jo 
je z mojstrskim jezikom poskušala zminima-
lizirati, proučiti možnosti sobivanja. Seveda 
pa je na Tiborjevo prestopanje meje vedno 
mogoče pogledati tudi z drugega konca, torej 
kot na minimalno človeško pravico: ko je 
Tibor pri petnajstih prečkal mejo, je pri tem 
šlo za prečkanje tako notranjega kot zuna-
njega oboda. Ne samo, da je ta svoj pobeg 
videl kot enkratno priložnost; od trenutka, 
ko je prečkal zloglasno oviro in ni pristal v 
mrtvašnici, je odgovornost za svoje življenje 
prevzel na lastna ramena. »Bil je bolj živ 
kot kdaj prej, surovo živ,« Tiborjeve besede 
povzame Ema, ki dojame, da je Tibor nekoč 
res bežal pred političnimi travmami, vendar 
je hkrati tudi sledil hrepenenju, poskušal 
seči po možnostih, ki bi se mu drugje odprle 
drugače kot doma.
Tiborjeva zgodba o pobegu, brezobzirna, 
globoka, bolj razvejana od napete prigode 
ter za Emo za hip celo nedoumljiva, privza-
me karakteristike univerzalnega begunstva. 
Toda še enkrat: pisateljici se je to posrečilo 
ne samo zato, ker je proučila različne arhive 
o indijski podcelini, madžarski zgodovini 
in celo o vrtnarjenju ter jim pridala nekaj 
mimobežnih komentarjev o sodobnem ži-
vljenju, temveč ker je njen tekst kot noseč od 
jezika. Miriam Drev stavke v romanu Nemir 
povezuje po načelu pesniške logike, aluziv-
no, s hitrimi premiki in uvidi, ki bi, če bi jih 
vzeli iz konteksta, še vedno funkcionirali 
kot pesmi v prozi. In ker je avtorica zaupala 
jeziku, da jo povede skozi roman, tudi bralcu 
ne preostane drugega, kot da se prepusti 
gostemu toku besed in z njim medbesedil-
nim navezavam, za katere si predstavlja, da 
so odtisi avtoričinega izjemno obsežnega 
prevodnega opusa, kot tudi čistemu veselju 
nad besedovanjem. Navsezadnje pa pisate-
ljici z magično lavo jezika uspe razbiti tudi 
monološke slike posamičnih govorcev, torej 
predvsem Eme in Sangite.
Kljub aluzivnosti jezika in določeni samo-
nacentriranosti posameznih likov roman 
Nemir deluje iz enega kosa. Z nekaj zapiki 
in ne glede na morebitno nevarnost nase-
dlosti, ki jo predstavljajo neskončni dialogi 
junakov, pisateljici uspe proizvesti močan 
zgodbeni tok, proti koncu pa ustvari celo 
vročično pričakovanje. Če Drevova v svojem 
romanesknem prvencu V pozlačenem mestu 
(2012), v katerem je prav tako tematizira-
la problematiko izseljenstva in z dolgimi 
stavčnimi strukturami lovila koprenasto at-
mosfero nekdanjega habsburškega prostora, 
predvsem pa njegove prestolnice – Dunaja, 
ni izrabila vseh potencialov svoje junakinje, 
v zadnjem hipu pa je njeno temačno plat 
celo zastrla ter prizemljila, je tokrat strganje 
po eksistencialnem dnu uspešno izpeljala; 
morda tudi zato, ker ga je vtkala v moški lik. 
Ženske so v drugem romanu Miriam Drev 
predvsem tiste, ki preživijo; njihova primar-
na vloga je vloga ohranjevalk življenja.
Roman Nemir je skoraj oblegan od ženskih 
junakinj (poleg Gite in Eme, so tu še starka 
Anuška in Emini hčeri), toda njegovo torišče 
vendarle predstavlja Tibor, ki se, podobno kot 
Ivana, osrednja pripovedovalka v romanu V 
pozlačenem mestu, s svetom spoprijema na 
fatalističen način. Zaradi odpovedi, da bi si 
vzela ljubimca, in še bolj zaradi vztrajanja 
ob pasivnem možu, izpade kot čustveno 
zavrt lik. Tiborjevo razkladanje o usodi, ki 
ga vse do ključnega preobrata Ema ni znala 
prav zaobseči, ponuja več interpretativnih 
možnosti. In tudi sicer v Tiborjevem liku in 
še bolj v njegovih pripovedih ni nič dokonč-
nega; morda njegovo esencialno tvarino še 
najbolje povzema naslov romana – nemir. »V 
čem je namen njegovih teorij o sprejemanju 
neizogibnega?« se sprašuje Ema o ljubimcu. 
Namesto kompromisnosti sta tokrat na delu 
pomirjenost in še bolj odprta struktura, kar 
pa je bil za pisateljico verjetno tudi edini 
možen način, kako likom pomagati ohraniti 
njihovo dostojanstveno držo. ¾
Miriam Drev
Nemir
Modrijan,  
Ljubljana 2014
264 str.,  
16,20 €
Miriam Drev
Foto Igor ModIc
MiriaM Drev uspe 
proizvesti Močan 
zgoDbeni tok, proti 
koncu pa ustvari celo 
vročično pričakovanje.
12
Zvon
 8. oktobra 2014
Iz Bosne z ljuBeznIjo
»Balkan, Cigan! Balkan, Cigan!« je odmevalo v ušesih desetletnega Mileta, v podobi katerega 
smo tudi Slovenci končno dobili strip, ki je posvečen begunski problematiki. Tanja Komadina 
je uspešno adaptirala psihološko miniaturo Manke Kremenšek Križman o osamljenosti in 
drugačnosti malih ljudi z družbenega roba.
Iztok S Itar
l
eta 2011 se je čisto na tiho in brez 
vsakršnega pompa na knjižnem 
trgu pojavil grafični roman (in 
v tem primeru dejansko lahko 
uporabimo to oznako, saj dobro 
polovico mladinskega romana 
sestavljajo stripovski separati, enakomerno 
razporejeni skozi celo knjigo) Moje vzpore-
dno življenje švedskega pisatelja in ilustra-
torja Johana Unengeja (slovenski prevod 
Danni Stražar je izšel 2011 pri založbi Miš). 
Osnovna tematika romana sta rasizem in 
ksenofobija, avtor pred nas postavi nestr-
pnosti in predsodkov polno družbo v idilič-
nem obmorskem mestecu na Švedskem, ki je 
hkrati tranzitna postaja afriških beguncev in 
emigrantov. Glavni junak je najstnik Mattias, 
ki dneve preživlja kot vsi mulci z igranjem 
računalniških igric in spremljanjem špor-
tnih dogodkov, dokler na njegova vrata ne 
potrka begunec iz Afrike, fant njegovih let, 
ki ga poleg policajev preganjajo še rasistični 
meščani, ki jim priseljenci že tako »odjedajo 
kruh«. Zveni znano?
Seveda. Poskusimo prestaviti dotično 
švedsko mestece kamorkoli v Slovenijo in 
namesto črncev si predstavljajmo bosanske 
begunce v času bratomorne vojne v Bosni. 
Ta je bila zaradi krutosti ter popolne igno-
rance in nemoči mednarodne skupnosti z 
Evropsko unijo in Združenimi narodi na čelu 
zelo hvaležna tema tako resnih analitičnih 
člankov kot satiričnih oddaj in smešenja v 
obliki karikatur, hkrati pa je bila tudi vir 
navdiha številnim književnikom in ume-
tnikom, ki so v svojih delih protestirali proti 
vojni. Tako smo dobili precejšnje število 
umetniških stvaritev, nekatere celo izjemno 
kakovostne, od pesmi in romanov do filmov 
in seveda – stripov.
Dosedanje stripovske  
upodobitve bosanske vojne
Prvi se je leta 1995 bosanske vojne v stripu 
Sarajevo Tango lotil svetovno znani risar 
avanturističnih stripov, Belgijec Hermann 
Huppen, ki je bil tudi osebno prizadet, saj je 
bil njegov prijatelj in založnik Ervin Ruste-
magić z družino ujet v obleganem Sarajevu in 
se mu je šele po enem letu (po posredovanju 
več mednarodnih civilnih organizacij, zanj 
se je zavzel tudi takratni predsednik Slove-
nije Milan Kučan) uspelo rešiti v Slovenijo, 
kjer živi še danes. Na Ilidži je ostalo njegovo 
porušeno stanovanje in 14.000 stripovskih 
originalov, od katerih sta ostala samo prah in 
pepel. V kriminalni zgodbi, ki Huppenu rabi 
samo kot okvir, se avtor norčuje iz svetovnih 
voditeljev zaradi neodločnosti in medlega 
odziva mednarodne skupnosti na zločine v 
Bosni: generalni sekretar ZN Butros Butros 
Gali in pogajalec lord Owen, takratna ključna 
mednarodna akterja v reševanju bosanske 
krize, sta prikazana kot klovna, ki v palači 
OZN plešeta tango, medtem ko na Sarajevo 
padajo bombe. Hermann je album prevedel 
tudi v angleščino in ga poslal nekaterim sve-
tovnim politikom, ki pa so ga popolnoma 
ignorirali. Naslednje leto je v Ameriki izšel 
grafični roman Fax from Sarajevo Joeja Ku-
berta, ki je šel v stripu še korak dlje, saj je 
glavni junak sam Ervin Rustemagić, ki prek 
faksa pripoveduje svojo zgodbo v obkoljene-
mu Sarajevu. Strip je dobil kar nekaj presti-
žnih ameriških in evropskih nagrad, prav 
tako kot leta 2000 drugi ameriški grafični 
roman o Bosni, Goražde: varovano območje 
(ZRC SAZU, Ljubljana 2006), publicista in 
oBlIkovanje vsakdana 
s taktIkamI odprtostI 
In sodelovanja
Kakšen pomen ima danes termin oblik ovanje? Se je vsebinsko jedro oblikovanja premestilo 
glede na prvi bienale industrijskega oblikovanja v Evropi leta 1964 v Ljubljani? Snovalci 
letošnjega so radikalno obrnili na glavo koncept dosedanjih razstav.
Mateja kurIr
n
amesto prikaza izdelkov, ki so v domeni krea-
torja oblikovalca, je glavni kustos Jan Boelen 
s kustosinjama Majo Vardjan in Cvetko Požar 
na ogled raje postavili specifičen, sodobno 
zaznamovan oblikovalski proces. Sto dvajset 
udeležencev je od februarja do septembra 
delovalo v tem eksperimentalnem okviru z namenom, da 
bi korenito prevpraševali vsakdan s trasiranjem novih vizij 
in alternativnih taktik oblikovanja. 
Osrednja razstava BIO 50 z naslovom 3, 2, 1 ... TEST pri-
kazuje analize in rešitve 11 skupin v Muzeju za arhitekturo 
in oblikovanje, ki je tudi nosilec bienala, ter v Jakopičevi in 
Moderni galeriji. V Jakopičevi galeriji je ob tem prikazana 
retrospektiva Bienale industrijskega oblikovanja skozi 50 let 
s 138 eksponati, ki so si tu v minulih letih prislužili nagrade 
ali častne omembe. Nas pa bo zanimalo predvsem, ali je so-
delujočim uspelo ta drzen pomenski obrat letošnjega bienala 
materializirati tudi v dejanskosti, v prikazanem.  
testni okvir: kritika vsakdana, 
odprta koda, sodelovanje 
Bienale gradi svoj konceptualni okvir iz negacije danega. 
Gre za zavračanje običajnega dojemanja oblikovanja kot 
(zgolj) dizajniranja nekega izdelka, saj se bienale poskuša 
postaviti na nasprotni breg od tovrstnih produktno na-
ravnanih praks in spektakelsko insceniranih dogodkov, 
ki ravno to produkcijo komoditete in potrošništva še bolj 
potencirajo. 
S spraševanjem, kaj je oblikovanje in v katera polja lahko 
posega, ima letošnji BIO intenco preskočiti od oblikovalskega 
sveta k oblikovanju sveta. Oblikovanja namreč noče vzeti 
kot dejavnosti, ki je sama sebi namen: kot piše belgijski 
kustos Jan Boelen v spremljajočem katalogu Oblikovanje 
vsakdanjega življenja, je BIO obrnjen k refleksiji te dejav-
nosti zato, da jo vrne k njenim koreninam – zadovoljevanju 
vsakdanjih človekovih potreb. Oblikovalec je v tem okviru 
zgolj del omrežja, en člen skupnosti, kjer se ob sodelovanju 
in prostem pretoku vedenja spodbujajo vrednote in kvali-
teta nad profitom in formo. Povedano drugače: Boelen se 
je namenil to aktualno, korenito in alternativno zarezo v 
paradigmi oblikovanja, ki prestavlja fokus s posamičnega 
izdelka na proces sodelovanja in širjenja, uprostoriti v praksi 
kot nekakšno metaforo odprte kode. Odprta koda zavrača 
intelektualno lastnino in avtorske pravice. Ena od ambicij 
BIO 50 in njegove raziskovalne platforme pa je prenesti to 
(radikalnost) odprte kode s programske še na strojno opre-
mo. Kraljestvo te odprtosti je eden od velikih potencialov 
oblikovanja v prihodnosti: s premišljenimi rešitvami za 
bazične dejavnosti in izzive, kot so stanovanje, mobilnost, 
oblačila, prehrana in voda, lahko dejavno posega v formacijo 
družbe in s tem postane učinkovito socialno orodje, nemara 
zasede celo dejavno vlogo v demokraciji, o čemer v katalogu 
piše tudi Chantal Mouffe.  
11 skupin, 11 tem, množica scenarijev 
Ali so lahko te alternative, ki so danes v družbi in na trgu 
kljub zagrizenim odtisom sodobnih tehnologij v vsakdanjem 
življenju še vedno obstranske, sploh merodajne? Na medna-
rodnih razpisih izbrani oblikovalci ter uveljavljeni ali mladi 
strokovnjaki različnih strok iz 20 držav so se zbrali v skupine, 
ki so pod vodstvom slovenskih in tujih mentorjev »spremeni-
le« Slovenijo v nekakšen laboratorij, kjer je lokalno metafora 
za globalni razvoj in kjer je včerajšnje vedenje, zadržano v 
dediščini, pomembno izhodišče za jutrišnje scenarije. 
Razstava 3, 2, 1 ... TEST je, onkraj tega konceptualnega 
okvira, izrazito heterogena in kvalitativno po skupinah zelo 
različna, saj dejansko prikazuje množico potencialnih rezul-
tatov, med katerimi so eni bolj, drugi pa manj prepričljivi. 
Prikaz skupine Nanoturizem, ki si je prislužila tudi glav-
no nagrado letošnje mednarodne žirije, je zagotovo med 
boljšimi. Nanoturizem je na novo skovan termin, ki izka-
zuje izhodiščno kritiko do obstoječih taktik masovnega 
turizma in njegovega vpliva na okolje in družbo ter išče 
premise za formiranje nevsiljivih, lokalno zasnovanih in 
participatornih oblik turizma od spodaj navzgor. Izdatna 
raziskava te skupine, v katero je bila z delavnico vključena 
tudi ugledna londonska šola Architectural Association (AA), 
obsega primere iz Krakova, Zagreba, Maribora, Vitanja in 
Ljubljane. Medtem ko so v Mariboru ustanovili Rajzefiber 
biro, ki omogoča najemanje posebnih lokalnih vodičev po 
štajerski prestolnici, ki vodijo obiskovalce po netipičnih 
lokacijah mesta zunaj utečene turistične ponudbe, kot so 
zapuščena dvorišča, podzemni tuneli in nedokončane stavbe, 
so drugi sodelavci skupine v prvem nadstropju Muzeja za 
arhitekturo in oblikovanje postavili čisto pravi začasni raz-
stavni hotel. BIO50}hotel ima sicer omejene prenočitvene 
kapacitete, vendar lahko nanoturisti v zameno za aktivno 
vključitev v bienale (z organizacijo okroglih miz, pripravo 
lastnih dogodkov, preizkušanjem razstavljenih eksponatov) 
zastonj prenočijo v razstavni sobi Nanoturizma. Hotel je že 
dal streho nad glavo prvim gostom in ima do konca novembra 
kar zasedene kapacitete. 
Prav tako prepriča rešitev skupine Dostopno življenje, ki 
postavlja v fokus problematiko številnih praznih zgradb v 
mestih, kjer se obenem mladi in starejši meščani soočajo z 
velikimi težavami pri urejanju svojega stanovanjskega vpra-
šanja. Ta skupina je poleg nekaterih intervencij v povojnih 
soseskah Ljubljane za reaktivacijo skupnostnih prostorov 
primerjala tudi cene nepremičnin in razmišljala o scenariju, 
ko se bodo vrednosti zgradb zaradi prihoda tujcev morda še 
dodatno dvignile in dostopno Slovenijo nemara spremenile 
v luksuzno Slovenijo. 
Sodelavci teme Spoznaj svojo hrano so na obrežju Ljublja-
nice v bližini MAO postavili muzejski zelenjavni vrt in vrtni 
paviljon za druženja tamkajšnje skupnosti, saj so alternativo 
aktualni mreži prehrane našli predvsem v spodbujanju lokal-
ne pridelave ter krajevnih resursov. Temo izginjanja vode iz 
urbanega prostora je pretresala skupina Javna voda – javni 
prostor, ki je razstavila domiselno inštalacijo iz skupnostne-
ga vrta Onkraj gradbišča, kjer z zbiranjem fermentiranega 
urina rastline ne le zalivajo, ampak tudi gnojijo. S kopico 
slovenskih lokalnih obrtniških praks so se srečali in delali 
udeleženci skupine Skrite obrti, ki so se lotili združevanja 
starih obrti in sodobnega oblikovanja pri obdelavi kamna, 
stekla, kovine, plastike, pa tudi suhe robe. Pri tem so ustvarili 
domala klasične oblikovalske izdelke, kot so stol ali luči, pa 
tudi nove produkte, kot je urbani voziček. 
Obstoječega sistema izdelave in prodaje oblačil se na 
drugi strani lotevajo sodelavci Sistema mode, ki so svoje 
rešitve spet iskali v lokalnih danostih: pripravili so razpis 
za modne ustvarjalce Slovenska volna, kjer je volna eden od 
dosegljivih, a še ne izkoriščenih resursov v širši modni pro-
dukciji. Oblikovalci nato oblačil niso zgolj izdelali: izpolnili 
so tudi posebej zasnovano etiketo, na kateri lahko kupec ob 
podatkih o ustvarjalcu najde tudi informacije o transportu 
oblek, ceni vhodnega materiala in porabljenega časa. 
Na Bienalu lahko vidimo tudi »naredi si sam« gospodinjske 
aparate in fotografijo prav takih mobilnih telefonov (skladno 
z idejo odprte kode) ter sistem mobilnosti, kjer kot osnovni 
gradnik nastopa Tomosov motor. Srečamo lahko torej tako 
pilotne predloge kot že skoraj delujoče alternative. Večina 
naštetih akcij je ob tem izrisu nekakšnih kritičnih sodobnih 
scenarijev za prebivalce, potrošnike in uporabnike tudi opre-
mljenih z razpoznavno podobo, kar dokazuje, da je bienale 
tudi v tej spremenjeni konstelaciji večinoma uspel pokriti 
te »prvotne« naloge. Razstava kot celota pa v zadostni meri, 
tudi s svežino mednarodne zasedbe, izkazuje, da je bila kos 
ambicioznemu konceptu.  ¾
24. bienale oblikovanja
BIO 50
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 
Galerija Jakopič, Moderna galerija, Ljubljana 
18. 9.–7. 12. 2014
Ena od ambicij bio 50 in njEgov E 
raziskovalnE platformE 
jE prEnEsti radikalnost 
odprtE kodE s programskE 
šE na strojno oprE mo.
Nanoturizem
 8. oktobra 2014
13
Zvon
Iz Bosne z ljuBeznIjo
»Balkan, Cigan! Balkan, Cigan!« je odmevalo v ušesih desetletnega Mileta, v podobi katerega 
smo tudi Slovenci končno dobili strip, ki je posvečen begunski problematiki. Tanja Komadina 
je uspešno adaptirala psihološko miniaturo Manke Kremenšek Križman o osamljenosti in 
drugačnosti malih ljudi z družbenega roba.
Iztok S Itar
l
eta 2011 se je čisto na tiho in brez 
vsakršnega pompa na knjižnem 
trgu pojavil grafični roman (in 
v tem primeru dejansko lahko 
uporabimo to oznako, saj dobro 
polovico mladinskega romana 
sestavljajo stripovski separati, enakomerno 
razporejeni skozi celo knjigo) Moje vzpore-
dno življenje švedskega pisatelja in ilustra-
torja Johana Unengeja (slovenski prevod 
Danni Stražar je izšel 2011 pri založbi Miš). 
Osnovna tematika romana sta rasizem in 
ksenofobija, avtor pred nas postavi nestr-
pnosti in predsodkov polno družbo v idilič-
nem obmorskem mestecu na Švedskem, ki je 
hkrati tranzitna postaja afriških beguncev in 
emigrantov. Glavni junak je najstnik Mattias, 
ki dneve preživlja kot vsi mulci z igranjem 
računalniških igric in spremljanjem špor-
tnih dogodkov, dokler na njegova vrata ne 
potrka begunec iz Afrike, fant njegovih let, 
ki ga poleg policajev preganjajo še rasistični 
meščani, ki jim priseljenci že tako »odjedajo 
kruh«. Zveni znano?
Seveda. Poskusimo prestaviti dotično 
švedsko mestece kamorkoli v Slovenijo in 
namesto črncev si predstavljajmo bosanske 
begunce v času bratomorne vojne v Bosni. 
Ta je bila zaradi krutosti ter popolne igno-
rance in nemoči mednarodne skupnosti z 
Evropsko unijo in Združenimi narodi na čelu 
zelo hvaležna tema tako resnih analitičnih 
člankov kot satiričnih oddaj in smešenja v 
obliki karikatur, hkrati pa je bila tudi vir 
navdiha številnim književnikom in ume-
tnikom, ki so v svojih delih protestirali proti 
vojni. Tako smo dobili precejšnje število 
umetniških stvaritev, nekatere celo izjemno 
kakovostne, od pesmi in romanov do filmov 
in seveda – stripov.
Dosedanje stripovske  
upodobitve bosanske vojne
Prvi se je leta 1995 bosanske vojne v stripu 
Sarajevo Tango lotil svetovno znani risar 
avanturističnih stripov, Belgijec Hermann 
Huppen, ki je bil tudi osebno prizadet, saj je 
bil njegov prijatelj in založnik Ervin Ruste-
magić z družino ujet v obleganem Sarajevu in 
se mu je šele po enem letu (po posredovanju 
več mednarodnih civilnih organizacij, zanj 
se je zavzel tudi takratni predsednik Slove-
nije Milan Kučan) uspelo rešiti v Slovenijo, 
kjer živi še danes. Na Ilidži je ostalo njegovo 
porušeno stanovanje in 14.000 stripovskih 
originalov, od katerih sta ostala samo prah in 
pepel. V kriminalni zgodbi, ki Huppenu rabi 
samo kot okvir, se avtor norčuje iz svetovnih 
voditeljev zaradi neodločnosti in medlega 
odziva mednarodne skupnosti na zločine v 
Bosni: generalni sekretar ZN Butros Butros 
Gali in pogajalec lord Owen, takratna ključna 
mednarodna akterja v reševanju bosanske 
krize, sta prikazana kot klovna, ki v palači 
OZN plešeta tango, medtem ko na Sarajevo 
padajo bombe. Hermann je album prevedel 
tudi v angleščino in ga poslal nekaterim sve-
tovnim politikom, ki pa so ga popolnoma 
ignorirali. Naslednje leto je v Ameriki izšel 
grafični roman Fax from Sarajevo Joeja Ku-
berta, ki je šel v stripu še korak dlje, saj je 
glavni junak sam Ervin Rustemagić, ki prek 
faksa pripoveduje svojo zgodbo v obkoljene-
mu Sarajevu. Strip je dobil kar nekaj presti-
žnih ameriških in evropskih nagrad, prav 
tako kot leta 2000 drugi ameriški grafični 
roman o Bosni, Goražde: varovano območje 
(ZRC SAZU, Ljubljana 2006), publicista in 
striparja Joeja Saccoja: on je namesto fiktiv-
nih zgodb v realnem okolju uporabil izključ-
no novinarski pristop s povsem realnimi 
protagonisti, s katerimi se je srečal leta 1995, 
ko je po koncu vojne obiskal Bosno. Izku-
šnja ga je močno zaznamovala in pozneje je 
narisal še nekaj avtentičnih stripov z vojno 
tematiko. The Fixer, Šoba in Christmas with 
Karadjić so objektivni opisi dogajanj med 
vojno na različnih straneh. Vsekakor sodijo 
Saccojevi stripi z naturalističnim prikazom 
protagonistov in dogajanja med najboljša 
dela – ne samo o vojni v Jugoslaviji, pač pa 
vojnega žanra nasploh. A če se je Sacco od-
ločil za povsem faktografski, že suhoparen 
pristop, je Tomaž Lavrič z liričnimi Bosanski-
mi basnimi (ki so neposredno po koncu vojne 
izhajale v nadaljevanjih v Mladini, v knjižni 
obliki pa izšle 1997), v katerih z živalskimi 
prispodobami v devetih zgodbah doživeto 
opisuje (sicer izmišljene) usode malih ljudi, 
o njihovem trpljenju in upanju v vojni, v ka-
teri ni zmagovalca, ampak so vsi poraženci, 
ustvaril likovno in literarno mojstrovino, ki 
jo bo težko kdo presegel.
Vsi navedeni stripi se z begunsko proble-
matiko ukvarjajo samo posredno, albumski 
prvenec ilustratorke in striparke Tanje Ko-
madine Fino kolo, nastal po kratki zgodbi 
Manke Kremenšek Križman iz zbirke Dvo-
riščna okna, pa se v celoti posveča begunstvu 
skozi otroške oči malega Mileta. Zgodba se 
začne leta 1992 v Mostarju, na predvečer 
vojne, ki pa je za osemletnega osnovnošolca 
Mileta povsem drugotnega pomena, njegova 
obsesija je modro-belo kolo v izložbi, mimo 
katere ga vodi vsakodnevna pot v šolo. Mama 
mu ga je namreč obljubila ob zaključku šole, 
vendar je dva meseca pred koncem šolskega 
leta izbruhnila vojna, ki je kolo potisnila na 
stranski tir. Vendar ne za Mileta. Zgodba se 
nadaljuje leto pozneje v Ljubljani, kamor 
Mile pripotuje, kakor sam pravi, na počitnice 
k teti, v resnici neki daljni sorodnici. Otroci 
v bloku so ga hitro sprejeli medse, najraje pa 
se je družil s svetlolaso Lano iz sosednjega 
bloka, ki je imela ravno takšno kolo, kot ga 
je videl v domačem Mostarju. Fascinantna 
sla po objektu poželenja ga pripelje v sa-
movoljno uresničitev te želje, ob kateri se 
šele zave nepremostljive razlike, ki mu jo 
brezobzirno vržejo v obraz, namreč da je 
drugačen, Balkanec, in da ne bo nikoli tak kot 
Slovenci, kajti Slovenci ne kradejo, kradejo 
samo cigani in balkanci.
V nasprotju z omenjenim Unengejevim 
romanom Moje vzporedno življenje, ki kar 
kipi od akcije in dinamičnega dogajanja od 
športnega divjanja do policijskega prega-
njanja, je pripoved Križmanove psihološka 
miniatura o osamljenosti in zapuščenosti v 
življenju malih ljudi z obrobja družbe. Oba 
avtorja pa se navkljub dramatični zgodbi, ki 
v nas prebudi sočutje do glavnega junaka, 
uspešno izogneta lažnemu moraliziranju 
in predvsem holivudskemu zaključku, saj 
nam tudi po relativno srečnem koncu pri 
obeh delih v ustih še dolgo ostane grenak 
priokus.
Čeprav je Fino kolo prvi stripovski album 
Tanje Komadina, nikakor ne gre za neznano 
ime v slovenskem stripovskem minimundusu 
(tako se namreč imenuje tudi zbirka, v kateri 
je pri Stripburgerju izšla omenjena knjiga). 
Prvič je opozorila nase v začetku tisočle-
tja, ko je na petem mednarodnem festivalu 
mladih neodvisnih ustvarjalcev Vdor/Break 
21 debitirala s simpatično otroško zgodbo 
Exhibition, ki govori o kvarnem vplivu stripa 
na mularijo in njegovih posledicah. Po nekaj 
krajših stripih v Stripburgerju je zablestela 
s sijajno narisano in duhovito enostransko 
adaptacijo legendarnega mladinskega ro-
mana Ko zorijo jagode Branke Jurca, ki je 
izšla skupaj z ostalimi deli drugih avtorjev 
v obsežni antologiji Slovenski klasiki v stripu 
leta 2009. Tanja Komadina se zadnja štiri leta 
posveča predvsem ilustraciji, kar je razvidno 
tudi po likovni plati Finega kolesa, kajti v 
njem bomo zaman iskali dinamično risbo 
in drzno kadriranje, ki sta atributa Unen-
gejevega romana; avtorica namesto tega 
sledi umirjenemu poteku zgodbe z risbo v 
igrivem otroškem slogu in z uporabo kombi-
nirane tehnike flomastra in laviranega tuša, 
ki naredi rahlo stilizirano risbo precej bolj 
plastično in je prav pisana na kožo samemu 
dogajanju. Edina stvar, ki je pri prebiranju 
stripa rahlo moteča, so neenakomerne veli-
kosti različnih kadrov (denimo slika čez dve 
strani v sredini albuma, ki pa ni v ničemer 
prelomna za samo dogajanje, in še nekateri 
podobni primeri), ki bi morali biti glede na 
potek zgodbe bolj uravnoteženi. Ne glede na 
to pa je Fino kolo izvrsten družbenokritičen 
mladinski strip in srčno upam, da bo deležen 
več pozornosti, kot je je bilo pred časom Moje 
vzporedno življenje, četudi bi morali biti obe 
deli obvezno ali vsaj priporočeno branje za 
osnovnošolsko mularijo. ¾
Tanja 
Komadina
Fino kolo
Stripburger 
/ Forum 
Ljubljana, 
2014
64 str., 7 €
Fino kolo je izvrsTen 
družbenoK riTičen 
mladinsK i sTrip, 
Ki bi si zaslužil, 
da pos Tane vsaj 
priporočeno branje 
za osnovnošolsK o 
mularijo.
oBlIkovanje vsakdana 
s taktIkamI odprtostI 
In sodelovanja
Kakšen pomen ima danes termin oblik ovanje? Se je vsebinsko jedro oblikovanja premestilo 
glede na prvi bienale industrijskega oblikovanja v Evropi leta 1964 v Ljubljani? Snovalci 
letošnjega so radikalno obrnili na glavo koncept dosedanjih razstav.
mestih, kjer se obenem mladi in starejši meščani soočajo z 
velikimi težavami pri urejanju svojega stanovanjskega vpra-
šanja. Ta skupina je poleg nekaterih intervencij v povojnih 
soseskah Ljubljane za reaktivacijo skupnostnih prostorov 
primerjala tudi cene nepremičnin in razmišljala o scenariju, 
ko se bodo vrednosti zgradb zaradi prihoda tujcev morda še 
dodatno dvignile in dostopno Slovenijo nemara spremenile 
v luksuzno Slovenijo. 
Sodelavci teme Spoznaj svojo hrano so na obrežju Ljublja-
nice v bližini MAO postavili muzejski zelenjavni vrt in vrtni 
paviljon za druženja tamkajšnje skupnosti, saj so alternativo 
aktualni mreži prehrane našli predvsem v spodbujanju lokal-
ne pridelave ter krajevnih resursov. Temo izginjanja vode iz 
urbanega prostora je pretresala skupina Javna voda – javni 
prostor, ki je razstavila domiselno inštalacijo iz skupnostne-
ga vrta Onkraj gradbišča, kjer z zbiranjem fermentiranega 
urina rastline ne le zalivajo, ampak tudi gnojijo. S kopico 
slovenskih lokalnih obrtniških praks so se srečali in delali 
udeleženci skupine Skrite obrti, ki so se lotili združevanja 
starih obrti in sodobnega oblikovanja pri obdelavi kamna, 
stekla, kovine, plastike, pa tudi suhe robe. Pri tem so ustvarili 
domala klasične oblikovalske izdelke, kot so stol ali luči, pa 
tudi nove produkte, kot je urbani voziček. 
Obstoječega sistema izdelave in prodaje oblačil se na 
drugi strani lotevajo sodelavci Sistema mode, ki so svoje 
rešitve spet iskali v lokalnih danostih: pripravili so razpis 
za modne ustvarjalce Slovenska volna, kjer je volna eden od 
dosegljivih, a še ne izkoriščenih resursov v širši modni pro-
dukciji. Oblikovalci nato oblačil niso zgolj izdelali: izpolnili 
so tudi posebej zasnovano etiketo, na kateri lahko kupec ob 
podatkih o ustvarjalcu najde tudi informacije o transportu 
oblek, ceni vhodnega materiala in porabljenega časa. 
Na Bienalu lahko vidimo tudi »naredi si sam« gospodinjske 
aparate in fotografijo prav takih mobilnih telefonov (skladno 
z idejo odprte kode) ter sistem mobilnosti, kjer kot osnovni 
gradnik nastopa Tomosov motor. Srečamo lahko torej tako 
pilotne predloge kot že skoraj delujoče alternative. Večina 
naštetih akcij je ob tem izrisu nekakšnih kritičnih sodobnih 
scenarijev za prebivalce, potrošnike in uporabnike tudi opre-
mljenih z razpoznavno podobo, kar dokazuje, da je bienale 
tudi v tej spremenjeni konstelaciji večinoma uspel pokriti 
te »prvotne« naloge. Razstava kot celota pa v zadostni meri, 
tudi s svežino mednarodne zasedbe, izkazuje, da je bila kos 
ambicioznemu konceptu.  ¾
14
Zvon
 8. oktobra 2014
Č
etrtega januarja 1941, tik pred začetkom tretje-
ga predsedniškega mandata, za katerega je bilo 
očitno, da bo zaznamovan z vojno, je Franklin 
Delano Roosevelt, ki so ga sodobniki šteli za vr-
hovnega poveljnika generacije, poslal v Veliko 
Britanijo Harryja Hopkinsa. Bolehni socialni 
delavec, ki se je v zgodovino vpisal kot eden od arhitektov 
New Deala, pozneje pa tudi kot ključni človek več kot 50 
milijard dolarjev težkega programa ameriške pomoči zave-
zniškim državam, je bil najmočnejši svetovalec, kar ga je kdaj 
koli zaposlovala kakšna washingtonska administracija. Tu in 
tam so ga zaradi velikega vpliva – ter od pomladi 1940 dalje 
še stanovanja v Beli hiši – imenovali kar nadomestni predse-
dnik. Hopkins je dobil nalogo, da na dvotedenski turneji po 
Združenem kraljestvu oceni obrambno sposobnost edine sile, 
ki se je na globalni ravni še upirala Hitlerju. Uradni London je 
namreč medtem v glavnem že izčrpal svoje finančne potenci-
ale; preden bi ZDA prevzele nase glavno breme financiranja 
vojne proti osi Rim–Berlin–Tokio, so se hotele prepričati, v 
kakšnem stanju je potencialni prejemnik pomoči. Z mnenji 
ambasadorja Josepha Kennedyja, ki je na svoj položaj prišel kot 
zaslužnež Demokratske stranke in postal znan po odločnem 
zagovarjanju politike pomirjanja (»appeasement«) Hitlerja, 
si v Washingtonu niso mogli kdove koliko pomagati; zato je 
moral na pot posebni predsedniški odposlanec.
Globalna strategija  
za zmago v evropski vojni
Že po nekaj dneh, ki jih je preživel v Veliki Britaniji, je Hop-
kins o svojem gostitelju, ministrskem predsedniku Winstonu 
Churchillu, občudujoče vzkliknil: »Jesus Christ! What a man!« 
Na slavnostni večerji v Glasgowu je celo citiral verze iz Rutine 
knjige: »Kamor pojdeš ti, pojdem jaz, kjer bo tvoje prenočišče, 
bo moje prenočišče; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog 
bo moj Bog.« Dodal je še: »Vse do konca.« Po pričevanju sira 
Charlesa Wilsona – poznejšega lorda Morana – je ameriški 
odposlanec Churchilla tedaj ganil do solz. 
Hopkins, ki si je vzel še dodatna dva tedna za temeljit 
ogled razmer na Otoku, je po vrnitvi v novi svet poročal o 
britanski odločenosti zmagati v vojni. V ZDA se je politična 
klima potem začela opazno spreminjati: že marca 1941 je 
bil sprejet zakon o posojanju in zakupu, v London pa je bil 
za ambasadorja poslan bojeviti republikanec John Winant, 
ki ni skrival svojega protiosnega razpoloženja. Daljnosežna 
strategija Winstona Churchilla, ki je po porazu Francije spo-
mladi 1940 videl možnost za zmago nad tretjim rajhom v 
okviru planetarne vojne, se je tako polagoma začenjala seliti 
v območje realnosti. Najimenitnejša ura Britanskega imperija, 
ko je ta čisto sam stal med naglo napredujočim Hitlerjem in 
njegovo popolno zmago, se je bližala h koncu; da bo Otok 
kmalu lažje zadihal, pa je bilo jasno samo tistim, ki so zaradi 
razpolaganja z najzaupnejšimi obveščevalnimi podatki vedeli, 
da se nacionalsocialistično vodstvo v Berlinu pripravlja na 
obračun s svojim dotedanjim partnerjem pri delitvi stare 
celine – Sovjetsko zvezo. Hitler je sodil, da bo dosegel izrazito 
kontinentalne cilje svoje politike z eliminacijo še zadnje sa-
mostojno odločajoče velike sile na mejah tretjega rajha. Tako 
bi izpolnil program pridobitve »življenjskega prostora«, ki ga 
je vpisal v Mein Kampf, hkrati pa bi Velika Britanija ob zmagi 
držav Trojnega pakta na vzhodu izgubila še zadnje upanje na 
obstoj potencialnega protinemškega zaveznika na evrazijski 
kopnini ter bi bila prisiljena skleniti mir.
Poosebljenje Britanije  
in prepričan Evropejec
Winston Churchill, ki je v najtežjih trenutkih svetovne 
zgodovine postal globalni protiigralec kontinentalnemu osva-
jalcu Hitlerju, je bil v vsakem pogledu zunajserijska osebnost. 
Čeprav ni bil slikar, je eno njegovih del za svojo zbirko odkupil 
pariški Louvre – pri čemer amaterski mojster čopiča ni izrabljal 
svojega siceršnjega slovesa in je kot umetnik nastopal pod 
psevdonimom Charles Morin. Čeprav ni bil poklicni pisatelj, 
je njegov knjižni opus obsežnejši kot tista, ki sta ju zapustila 
Walter Scott in Charles Dickens skupaj. In četudi ni zaupal 
zgodovinarjem ter je zato sam postal eden od njih, je bil ove-
kovečen v mnogih historiografskih in memoarskih tekstih. 
(O Churchillovi Svetovni krizi, ki je vzela pod drobnogled 
veliko vojno 1914–1918 in njene vzroke, je krožila krilatica, 
da gre pravzaprav za avtobiografijo z najbolj bombastičnim 
naslovom.) Ob tem je prisegal na gladstonovski blagoslov 
odpuščanja, vendar ga ni nikoli mešal s pozebo pozabe. Da je 
znal iz alkohola izvleči mnogo več kot ta prešerno-neizpro-
sni gospodar človeških duš iz njega, seveda ni treba posebej 
poudarjati.
Churchill, ki je bil ob koncu novembra 1874 kot tretji sin 
rojen v veličastni blenheimski palači, je imel znamenite pred-
nike. Njegov oče Randolph je bil veliki modernizator torijske 
politike: ugotovil je, da se širjenja volilne pravice, s katero so 
liberalci hoteli dotoči konservativce, ne gre bati, marveč si 
je treba z demokracijo po meri manj premožnih državljanov 
prizadevati za prevlado v parlamentu. Radikalni govori Di-
sraelijevih naslednikov so navduševali celo iz dneva v dan 
čemernejšega glasnika nujnosti revolucije Karla Marxa. Leta 
1885 so se konservativci na čelu z markizom Salisburyjem po 
daljši liberalni medigri spet vrnili na oblast in v britanskem 
imperiju vzbudili občutek, da je najpopolnejša civilizacijska 
tvorba v zgodovini. Dejansko pa je šlo le za njegovo »pozno 
poletje«: časi disraelijevske vitalnosti se – kakor je kmalu 
pokazala mučna burska vojna – niso vrnili.
Še v globlji preteklosti, sedem generacij pred lordom Ran-
dolphom, je John Churchill s svojimi zmagami na bojnem polju 
Ludviku XIV . preprečil, da bi Evropo spremenil v prostor, ki 
obdaja Versailles. Sončni kralj se je moral zadovoljiti z vlado 
nad finančno popolnoma izčrpano Francijo in z izvozom svoje 
dinastije v Španijo – vendar s pogojem, da se kroni na obeh 
straneh Pirenejev nikoli ne združita. John Churchill, ki so mu 
zaradi vojaških triumfov podelili naslov vojvode Marlborou-
gha, je postal nedosegljiv karierni zgled za pripadnike svoje 
rodbine. Toda njegova palača Blenheim je bila zaradi predi-
menzioniranosti obsojena na nerentabilnost. Člani družine 
so se zato kratko malo morali poročati z bogatimi dedinjami, 
če so hoteli obdržati materialni status, ki ga je Churchillom 
pridobil znameniti vojskovodja, čigar ime se je v 18. stoletju 
vpletlo celo v francosko ljudsko kulturo (Marlbrough s'en 
va-t-en guerre).
Winston Churchill je bil potomec ne ravno srečnega, a 
značilno »blenheimskega« zakona med lordom Randolphom 
in premožno Američanko Jennie Jerome. Starša, ki sta bila 
prezaposlena vsak s svojimi javnimi in zasebnimi opravili, 
Jezus Kristus!  KaKšen ČloveK!
V tednih, ko je Slovenija 
dobila četrtega predsednika 
vlade v treh letih, se zdi 
vznemirljivo ponoviti par 
značajskih potez enega 
največjih državnikov 
preteklega stoletja. Winston 
Churchill se je rodil v ugledni 
plemiški družini, v ključnih 
trenutkih svojega življenja 
pa se je znašel v okoliščinah, 
ki so daleč presegale najbolj 
pesimistična pričakovanja.
IGor GrdI na
Churchilliana – kratki kurz
Foto ReuteRs
mu nista namenjala posebne pozornosti, zaradi česar je kot 
otrok zelo trpel. Trdnost je zato moral najti v sebi – in v tra-
diciji, h kateri se je prišteval. Pot do nje pa je našel sam. Do 
neke mere jo je celo zimaginiziral. Zato ni čudno, da je postal 
atipičen zagovornik vsega, na čemer se je utemeljeval in na 
kar je prisegal. Čeprav je postal personifikacija britanskega 
patriotizma, je bil bržčas največji Evropejec med otoškimi 
politiki – hkrati pa tudi prvi častni državljan ZDA. Njegov 
preroški govor v Zürichu septembra 1946 je eden temeljnih 
kamnov povezovanja na stari celini: še pred de Gaullom in 
Adenauerjem je napovedal sodelovanje med moralno močno 
Francijo in duhovno veliko Nemčijo. Churchill je prav tako 
vneto zagovarjal demokracijo, vendar vanjo nikakor ni stopil 
samo prek očetovega praga, tj. skozi njeno torijsko varianto. 
Zmerom se je skliceval tudi na misli »resnično častivrednega« 
Williama Ewarta Gladstona, ki je bil poosebljeno nasprotje 
tako klasičnega konservativca Disraelija kot njegovega no-
vatorskega naslednika lorda Randolpha. 
najprej svoboda, nato imperij
Po drugi strani je bil Churchill navdušen imperialist, vendar 
ga to ni oviralo pri priseganju na svobodno trgovino. Če je 
Josepha Chamberlaina – s tem pa tudi njegova sinova, polbrata 
Austena in Nevilla – občudovanje svetovnega poslanstva 
»prešerne Anglije« pripeljalo iz liberalne stranke v pretežno 
torijski unionistični tabor, je sin lorda Randolpha ubral ravno 
nasprotno smer. Čeprav se je v času konservativne vlade leta 
1898 udeležil zmagovitega pohoda v Sudan, ki je pomenil 
nekako poravnavo za smrt največjega viktorijanskega junaka, 
generala Charlesa Georgea Gordona (januarja 1885, ob izteku 
roka trajanja drugega Gladstonovega kabineta), in kljub pro-
doru v parlament jeseni 1900 pod praporom Salisburyjeve 
administracije, je zlahka prestopil k nasprotnikom – ker so 
zavračali protekcionizem. Ne glede na stranko je bil Churchill 
zmerom bojevnik svobode. Samo to je bil bolj – čeprav nikoli 
do meja nerazrešljive konfliktnosti – kot imperialist. Zato 
je tudi prišel v spor z dvema generacijama birminghamske 
dinastije Chamberlainov: z dinamičnim protekcionistom 
Josephom in njegovim togim sinom Nevillom. Z obema bi 
lahko živel v pravi harmoniji, če bi bil zgolj zagovornik inte-
resov britanskega imperija.
Churchill, ki se je mukoma uvrstil med gojence Kraljeve 
vojaške akademije v Sandhurstu, delujoče pod geslom »Ser-
ve to Lead« – Služiš [kralju in domovini], da vodiš –, se je 
že zgodaj uveljavil kot pisec. Da je po ustvaritvi plehkega 
romana Savrola odkril svoj izjemni pripovedni dar, so 
imeli nemajhno zaslugo neugledni dohodki, ki jih je preje-
mal kot častnik. Pri premislekih o možnostih spodobnega 
preživljanja se sprva pač ni spomnil ničesar drugega kot 
pisanja ... V parlamentu se je potem kmalu lahko prepričal 
tudi o sugestivnosti svoje govorjene besede. Nemiren duh, 
ki ga je v mladosti gnal po svetu – bil je vojni dopisnik na 
Kubi in v Južni Afriki ter častnik v Indiji in Egiptu –, ga 
je pozneje, ko je sedel v vladah presenetljivo uspešnega 
liberalnega radikalca sira Henryja Campbell-Bannerma-
na in njegovega naslednika H. H. Asquitha, privedel do 
živahnega vmešavanja v zadeve najrazličnejših resorjev. 
Kot prvi lord admiralitete (1911–1915) in kot minister za 
strelivo (1917–1919) se je vpletal tudi v operativne zadeve, 
čeprav se je v častniški hierarhiji kopenske vojske uspel 
zriniti le do podpolkovniške stopnje. V dneh velikega duela 
s Hitlerjem in Goebbelsom je na vso moč vodil vojno na 
kopnem, na morju, v zraku in v radijskem etru. Če je imel 
pri propagandi, letalstvu in deloma tudi mornarici srečno 
roko in je takoj naletel na najboljše sodelavce – njegov prvi 
»minister za resnico« je bil pisateljsko nadarjeni Duff Coo-
per, vrhovni cenzor pa prav tako markantni knjižni avtor 
Harold Nicolson –, je šele sčasoma našel prave poveljnike 
armade, za katero je maja 1940 prevzel ne samo premiersko, 
marveč tudi ministrsko odgovornost.
Churchill se brez dvoma ni mogel pohvaliti s tako virtuo-
znim talentom za odkrivanje najsposobnejših sodelavcev ka-
kor Franklin Roosevelt, ki ga je prav nenadkriljiva sposobnost 
mobiliziranja najrazličnejših ljudi za sodelovanje v orkestru 
pod njegovo taktirko naredila za velikana svetovne zgodovine. 
Treba pa je reči, da je imel britanski premier na voljo bistveno 
manjši rezervoar ljudi – zaradi česar je na marsikatero področje 
namesto s strokovnjaki posegal kar sam. Poleg tega Churchill 
sodobnikov ni očaral s šarmom, kakor legendarni ameriški 
predsednik, marveč z neustrašnim voditeljstvom v najhujših 
trenutkih. In medtem ko je Roosevelt najhujše preizkušnje 
sprejemal s prirojeno hladnokrvnostjo, je neustrašni krmar 
britanskega imperija vedno potreboval tako čustvene kot 
intelektualne stabilizatorje. Mednje niso sodile samo cigare 
(kot trajna posledica obiska na Kubi) in viski, marveč parado-
ksalno tudi izredne okoliščine same. V njih je navduševal celo 
ljudi, ki so v njem sprva videli nezanesljivega egomana pod 
stalnim vplivom alkohola. Prav za takega je Churchilla leta 
1940 v svojem dnevniku označil zelo vplivni ameriški notranji 
minister Harold Ickes, ki ga je vrhu vsega štel še za prestarega, 
da bi lahko dosegel kaj velikega. Tudi vrhovni poveljnik gene-
racije je bil po pričevanju ministrice za delo v washingtonski 
administraciji Frances Perkins v začetku negotov: poudarjal 
je, da je Churchill, s katerim si je začel dopisovati že, ko je bil ta 
še zgolj prvi lord admiralitete v Chamberlainovi vladi (FDR pa 
na podobnem položaju v administraciji Woodrowa Wilsona), 
najboljši mož, kar ga premore Britanija, toda ni mu bilo jasno, 
ali je to dovolj za uspeh v boju s Hitlerjem. Svoje zadržke do 
krmarja britanske barke je prav tako gojila tudi neutrudno 
 8. oktobra 2014
15
Zvon
liberalci hoteli dotoči konservativce, ne gre bati, marveč si 
je treba z demokracijo po meri manj premožnih državljanov 
prizadevati za prevlado v parlamentu. Radikalni govori Di-
sraelijevih naslednikov so navduševali celo iz dneva v dan 
čemernejšega glasnika nujnosti revolucije Karla Marxa. Leta 
1885 so se konservativci na čelu z markizom Salisburyjem po 
daljši liberalni medigri spet vrnili na oblast in v britanskem 
imperiju vzbudili občutek, da je najpopolnejša civilizacijska 
tvorba v zgodovini. Dejansko pa je šlo le za njegovo »pozno 
poletje«: časi disraelijevske vitalnosti se – kakor je kmalu 
pokazala mučna burska vojna – niso vrnili.
Še v globlji preteklosti, sedem generacij pred lordom Ran-
dolphom, je John Churchill s svojimi zmagami na bojnem polju 
Ludviku XIV . preprečil, da bi Evropo spremenil v prostor, ki 
obdaja Versailles. Sončni kralj se je moral zadovoljiti z vlado 
nad finančno popolnoma izčrpano Francijo in z izvozom svoje 
dinastije v Španijo – vendar s pogojem, da se kroni na obeh 
straneh Pirenejev nikoli ne združita. John Churchill, ki so mu 
zaradi vojaških triumfov podelili naslov vojvode Marlborou-
gha, je postal nedosegljiv karierni zgled za pripadnike svoje 
rodbine. Toda njegova palača Blenheim je bila zaradi predi-
menzioniranosti obsojena na nerentabilnost. Člani družine 
so se zato kratko malo morali poročati z bogatimi dedinjami, 
če so hoteli obdržati materialni status, ki ga je Churchillom 
pridobil znameniti vojskovodja, čigar ime se je v 18. stoletju 
vpletlo celo v francosko ljudsko kulturo (Marlbrough s'en 
va-t-en guerre).
Winston Churchill je bil potomec ne ravno srečnega, a 
značilno »blenheimskega« zakona med lordom Randolphom 
in premožno Američanko Jennie Jerome. Starša, ki sta bila 
prezaposlena vsak s svojimi javnimi in zasebnimi opravili, 
Churchilliana – kratki kurz
Foto ReuteRs
mu nista namenjala posebne pozornosti, zaradi česar je kot 
otrok zelo trpel. Trdnost je zato moral najti v sebi – in v tra-
diciji, h kateri se je prišteval. Pot do nje pa je našel sam. Do 
neke mere jo je celo zimaginiziral. Zato ni čudno, da je postal 
atipičen zagovornik vsega, na čemer se je utemeljeval in na 
kar je prisegal. Čeprav je postal personifikacija britanskega 
patriotizma, je bil bržčas največji Evropejec med otoškimi 
politiki – hkrati pa tudi prvi častni državljan ZDA. Njegov 
preroški govor v Zürichu septembra 1946 je eden temeljnih 
kamnov povezovanja na stari celini: še pred de Gaullom in 
Adenauerjem je napovedal sodelovanje med moralno močno 
Francijo in duhovno veliko Nemčijo. Churchill je prav tako 
vneto zagovarjal demokracijo, vendar vanjo nikakor ni stopil 
samo prek očetovega praga, tj. skozi njeno torijsko varianto. 
Zmerom se je skliceval tudi na misli »resnično častivrednega« 
Williama Ewarta Gladstona, ki je bil poosebljeno nasprotje 
tako klasičnega konservativca Disraelija kot njegovega no-
vatorskega naslednika lorda Randolpha. 
Najprej svoboda, nato imperij
Po drugi strani je bil Churchill navdušen imperialist, vendar 
ga to ni oviralo pri priseganju na svobodno trgovino. Če je 
Josepha Chamberlaina – s tem pa tudi njegova sinova, polbrata 
Austena in Nevilla – občudovanje svetovnega poslanstva 
»prešerne Anglije« pripeljalo iz liberalne stranke v pretežno 
torijski unionistični tabor, je sin lorda Randolpha ubral ravno 
nasprotno smer. Čeprav se je v času konservativne vlade leta 
1898 udeležil zmagovitega pohoda v Sudan, ki je pomenil 
nekako poravnavo za smrt največjega viktorijanskega junaka, 
generala Charlesa Georgea Gordona (januarja 1885, ob izteku 
roka trajanja drugega Gladstonovega kabineta), in kljub pro-
doru v parlament jeseni 1900 pod praporom Salisburyjeve 
administracije, je zlahka prestopil k nasprotnikom – ker so 
zavračali protekcionizem. Ne glede na stranko je bil Churchill 
zmerom bojevnik svobode. Samo to je bil bolj – čeprav nikoli 
do meja nerazrešljive konfliktnosti – kot imperialist. Zato 
je tudi prišel v spor z dvema generacijama birminghamske 
dinastije Chamberlainov: z dinamičnim protekcionistom 
Josephom in njegovim togim sinom Nevillom. Z obema bi 
lahko živel v pravi harmoniji, če bi bil zgolj zagovornik inte-
resov britanskega imperija.
Churchill, ki se je mukoma uvrstil med gojence Kraljeve 
vojaške akademije v Sandhurstu, delujoče pod geslom »Ser-
ve to Lead« – Služiš [kralju in domovini], da vodiš –, se je 
že zgodaj uveljavil kot pisec. Da je po ustvaritvi plehkega 
romana Savrola odkril svoj izjemni pripovedni dar, so 
imeli nemajhno zaslugo neugledni dohodki, ki jih je preje-
mal kot častnik. Pri premislekih o možnostih spodobnega 
preživljanja se sprva pač ni spomnil ničesar drugega kot 
pisanja ... V parlamentu se je potem kmalu lahko prepričal 
tudi o sugestivnosti svoje govorjene besede. Nemiren duh, 
ki ga je v mladosti gnal po svetu – bil je vojni dopisnik na 
Kubi in v Južni Afriki ter častnik v Indiji in Egiptu –, ga 
je pozneje, ko je sedel v vladah presenetljivo uspešnega 
liberalnega radikalca sira Henryja Campbell-Bannerma-
na in njegovega naslednika H. H. Asquitha, privedel do 
živahnega vmešavanja v zadeve najrazličnejših resorjev. 
Kot prvi lord admiralitete (1911–1915) in kot minister za 
strelivo (1917–1919) se je vpletal tudi v operativne zadeve, 
čeprav se je v častniški hierarhiji kopenske vojske uspel 
zriniti le do podpolkovniške stopnje. V dneh velikega duela 
s Hitlerjem in Goebbelsom je na vso moč vodil vojno na 
kopnem, na morju, v zraku in v radijskem etru. Če je imel 
pri propagandi, letalstvu in deloma tudi mornarici srečno 
roko in je takoj naletel na najboljše sodelavce – njegov prvi 
»minister za resnico« je bil pisateljsko nadarjeni Duff Coo-
per, vrhovni cenzor pa prav tako markantni knjižni avtor 
Harold Nicolson –, je šele sčasoma našel prave poveljnike 
armade, za katero je maja 1940 prevzel ne samo premiersko, 
marveč tudi ministrsko odgovornost.
Churchill se brez dvoma ni mogel pohvaliti s tako virtuo-
znim talentom za odkrivanje najsposobnejših sodelavcev ka-
kor Franklin Roosevelt, ki ga je prav nenadkriljiva sposobnost 
mobiliziranja najrazličnejših ljudi za sodelovanje v orkestru 
pod njegovo taktirko naredila za velikana svetovne zgodovine. 
Treba pa je reči, da je imel britanski premier na voljo bistveno 
manjši rezervoar ljudi – zaradi česar je na marsikatero področje 
namesto s strokovnjaki posegal kar sam. Poleg tega Churchill 
sodobnikov ni očaral s šarmom, kakor legendarni ameriški 
predsednik, marveč z neustrašnim voditeljstvom v najhujših 
trenutkih. In medtem ko je Roosevelt najhujše preizkušnje 
sprejemal s prirojeno hladnokrvnostjo, je neustrašni krmar 
britanskega imperija vedno potreboval tako čustvene kot 
intelektualne stabilizatorje. Mednje niso sodile samo cigare 
(kot trajna posledica obiska na Kubi) in viski, marveč parado-
ksalno tudi izredne okoliščine same. V njih je navduševal celo 
ljudi, ki so v njem sprva videli nezanesljivega egomana pod 
stalnim vplivom alkohola. Prav za takega je Churchilla leta 
1940 v svojem dnevniku označil zelo vplivni ameriški notranji 
minister Harold Ickes, ki ga je vrhu vsega štel še za prestarega, 
da bi lahko dosegel kaj velikega. Tudi vrhovni poveljnik gene-
racije je bil po pričevanju ministrice za delo v washingtonski 
administraciji Frances Perkins v začetku negotov: poudarjal 
je, da je Churchill, s katerim si je začel dopisovati že, ko je bil ta 
še zgolj prvi lord admiralitete v Chamberlainovi vladi (FDR pa 
na podobnem položaju v administraciji Woodrowa Wilsona), 
najboljši mož, kar ga premore Britanija, toda ni mu bilo jasno, 
ali je to dovolj za uspeh v boju s Hitlerjem. Svoje zadržke do 
krmarja britanske barke je prav tako gojila tudi neutrudno 
aktivistična gospa Rooseveltova. Do osebnega stika z njim je 
kakšnega imel nemara celo Harry Hopkins. 
Churchillu ljudje niso zaupali brezpogojno: vedeli so, 
da je neodvisen do skrajne nepreračunljivosti in nepred-
vidljivosti, saj njegova samozavestna moč ni prihajala od 
množičnosti pritrjevalcev, temveč iz najglobljega osebnega 
spoznanja. Zato je bil samoten v času politike pomirjanja, ki 
jo je v odnosih s Hitlerjevo Nemčijo in Mussolinijevo Italijo 
prakticirala vlada Stanleyja Baldwina, Neville Chamberlain 
pa jo je hočeš nočeš moral nadaljevati, ker je medtem Velika 
Britanija toliko oslabela, da se ni mogla takoj učinkovito 
zoperstaviti zahtevam mrzlično oborožujočega se tretjega 
rajha in pompoznega Novega rimskega imperija. Takrat že 
spet torijcem zapisani Churchill in Duff Cooper sta kot »pla-
valca proti toku« nasprotovala Münchenskemu sporazumu, 
ki ni prinesel ne nečastnega miru ne častne vojne, temveč le 
ponižujoč odlog začetka sovražnosti. Treba pa je reči, da je 
vmesni čas Chamberlainova vlada vendarle koristno izrabila 
za vnovično oboroževanje. Prav tako Hitlerja ni poskušala 
usmerjati proti vzhodu, saj je dala varnostne garancije Poljski 
in Romuniji. To je dejansko pomenilo, da se sovražnostim 
ne misli izogniti, tudi če bodo izbruhnile v »daljni« Srednji 
Evropi. München je bil za Nevilla Chamberlaina resen poskus 
pomiritve, iz katerega pa je izšel kot kratkoviden osmolje-
nec. Zgodovini je potem poskušal svoj dolg poplačati ne le 
z odstopom, marveč tudi s podporo Churchillu, ki prvih 
mesecev svojega premierstva politično ne bi preživel brez 
lojalnega sodelovanja bivšega prvega ministra: za seboj je 
imel le večinske in nacionalne laburiste, liberalce, torijske 
mlade leve s Haroldom Macmillanom na čelu in nekaj osa-
mljenih starejših konservativcev. Parlamentarna večina je 
bila še zmerom chamberlainovska ... Prav tako je značilno, 
da so britanski volivci Churchilla po koncu sovražnosti v 
Evropi odlikovali z »redom brce«: velika kriza je minila in 
za nove – skoraj navadne – čase so imeli Attlee-Bevinovi 
laburisti boljše zamisli kot stari bojevnik. Konservativci so 
dejansko bili utrujeni in v njihovih vrstah (še) ni bilo novega 
lorda Randolpha (prišel je šele z gospo Thatcher). Churchill 
je bil zgolj največji, ne pa tudi najboljši britanski premier. Na 
volitvah je zmagal samo enkrat, oktobra 1951 – in še tedaj je 
konservativna stranka dobila manj glasov kakor tekmeci: 
laburisti so v svojih volilnih okrajih pretežno zmagovali s 
prepričljivo večino, torijci pa marsikje le za las, in zgolj »ge-
ometrija« glasovalnih območij jih je vrnila na oblast.
Človek na svojih skrajnih mejah
Churchill nikakor ni neproblematična osebnost: v prvi 
svetovni vojni je bila njegova dardanelska operacija zares 
genialno zamišljena, a njena izvedba je vodila v žalostno 
polomijo. Antanta je zaradi smelega poskusa, da vzpostavi 
najkrajšo povezavo med Veliko Britanijo in Francijo na zaho-
du ter Rusijo na vzhodu in obenem na mah stre Osmansko 
cesarstvo, vrhu vsega postala talka Italije, ki je z oporišči na 
Apeninskem polotoku in v Libiji prepolavljala Sredozemlje. 
Brez savojske kraljevine na strani protinemške koalicije bi bilo 
čete na polotoku Galipoli komaj mogoče redno preskrbovati 
... V drugi svetovni vojni se je Churchill povezal s Stalinom, saj 
sam ni mogel zmagati v vojni s Hitlerjem (kakor tudi sovjetski 
diktator ne). S tem je pred ideološkim despotstvom povsem 
zavestno reševal le polovico Evrope. Ker je nacionalsociali-
stična Nemčija, ki je bila kot duhovni pritlikavec zanikanje 
veličine vsega, kar se je kdaj koli pojavilo na njenem prostoru, 
terjala popolno prevlado na stari celini, dogovor s Hitlerjem za 
Churchilla ne samo zaradi morale, marveč tudi zaradi politike 
ni prihajal v poštev. Seveda pa je britanski medvojni premier 
zato postal na Poljskem sinonim za brezvestnega političnega 
mešetarja: medtem ko je Chamberlain držal besedo, ki jo je 
dal uradni Varšavi, njegov naslednik svojih obljub ni mogel 
izpolniti. Pri tem narodom vzhodno od Zahoda vrsto let 
ni pomagalo niti Churchillovo točno predvidevanje, da na 
marksističnih temeljih ni mogoče vzpostaviti več generacij 
delujočega reda. Sovjetska zmaga je mogla biti le začasna. 
Nasprotno pa se je Churchill ob morebitnem vojnem triumfu 
nacionalsocialistične Nemčije bal, da bi ta lahko imel (dolgo)
trajne posledice: zato se je tudi toliko trudil podpreti sleherni 
odpor proti kljukastemu križu. Dvaindvajsetega junija 1941 
je tako svojemu osebnemu tajniku Jocku Colvillu dejal: »Če 
bi Hitler napadel pekel, bi se v parlamentu čutil dolžnega z 
naklonjenostjo omeniti hudiča.«
Potemtakem je mogoče reči, da je Churchill v vsem svojem 
blišču in v nižavah porazov povsem človeške mere. Je najsi-
jajnejši dokaz za to, da lahko posameznik kljub slabostim 
in omejenostim ob vrsti neumnosti naredi ne samo veliko 
dobrega, temveč tudi najbolj prav. Celo med vsemi ljudmi 
na Zemlji. Filmi, ki ga čedalje pogosteje prikazujejo – The 
Gathering Storm (Prihajajoča nevihta, 2002), Into the Storm 
(Skozi vihar, 2009) ali nadaljevanka The Wilderness Years 
1929–39 (Samotna leta, 1981) –, ne pozabljajo tematizirati 
njegovih čudaštev in napak (vključno s krivičnimi sodbami o 
Indiji, ki so imele zelo hude posledice). Analogno in digitalno 
multiplicirani Churchill ni heroj brez sence, temveč človek na 
svojih skrajnih mejah. Kot filmski oziroma televizijski lik si 
je tako lahko celo kar precej podoben – v nasprotju s kakim 
Che Guevaro, ki si ne sme biti, saj bi, denimo, že z lahnim 
nakazovanjem njegovih historično izpričanih predsodkov 
proti temnopoltim in divjega sovraštva do drugače mislečih 
ne bil več zanimiv ne za producente iz tovarn sanj in realnosti 
ne za konzumente njihovih produktov.
Reagirajoči človek
Kritična zgodovinopisna churchilliana, ki ji je najmočnejši 
pečat vtisnil Martin Gilbert, je komaj predstavljivo razsežna. 
Poleg celovitih biografij in izdaj arhivskega gradiva obsega 
tudi študije o številnih specialnih vprašanjih – od literarno-
kriticističnih do znanstvenohistoričnih. Zelo kratek uvod 
vanjo izpod peresa Patricka Higginsa je dodan angleškemu 
prevodu imenitne in obvladljivo kratke Haffnerjeve biografije 
Churchill, ki je prvič izšel leta 2003. A že ta tekst razpira vrsto 
problemov: John Lukacs je v njem, denimo, odpravljen kot 
dovolj sumljiv pridigar, čeprav je doslej najgloblje razkril 
veliko skrivnost britanske zgodovine v kritičnem trenutku 
druge svetovne vojne, tj. razhajanje mnenj v nacionalni 
vladi ob koncu maja 1940. Churchill je v svojih spominskih 
pričevanjih namreč zamolčal, kako odločno je zunanji mi-
nister lord Halifax – ki so ga sodobniki imenovali tudi Holy 
Fox [Sveti lisjak] – zastopal mnenje, da bi se bilo skupaj 
s klecajočo Francijo in ob pomoči »signorja Mussolinija« 
pametno pogajati za mir z nacionalsocialistično Nemčijo. 
Lukacs, ki je to problematiko tematiziral v svoji uspešnici 
Pet dni v Londonu (Five Days in London, 1999), je razkril, 
kako je novi ministrski predsednik svoj negotovi položaj 
v ožjem vojnem kabinetu mojstrsko okrepil z briljantnim 
oratorskim nastopom na seji vlade, ki je štela 25 članov. Tam 
je bila v torek, 28. maja, med peto in sedmo uro popoldne 
zavrnjena vsaka pomisel na sporazum z »onim dedcem«, 
tj. Hitlerjem. Širši prikaz prvega preobrata v vojni – gre za 
80 dni od trenutka, ko je bila nacionalsocialistična Nemčija 
najbližje zmagi, do srede poletja 1940, ko se je tudi Velika 
Britanija že lahko posvetila strateškim načrtom, kako bo 
ugnala sovražnika – je Lukacs podal v svojih klasičnih štu-
dijah Zadnja evropska vojna: september 1939–december 1941 
(The Last European War: September 1939–December 1941, 
1976) in Dvoboj (The Duel, 10 May–31 July 1940: the Eighty-
Day Struggle between Churchill and Hitler, 1991). Najbolj 
kritični trenutki britanske in svetovne zgodovine so z igro 
Bena Browna Three Days in May (Trije majski dnevi, 2011) 
našli pot tudi na oder.
Značilno se zdi, da sta dva iz peščice velikih Churchillovih 
biografov – John Lukacs in Sebastian Haffner – tudi avtorja 
globokih, a skrajno nekonvencionalnih knjig o Hitlerju. Če 
je morda naključje, da sta bila oba rojena v Srednji Evropi, pa 
obravnava življenja in podvigov najznamenitejšega britanske-
ga ministrskega predsednika na ozadju spopada z njegovim 
največjim sovražnikom zagotovo ni. Churchill je bil bojevnik 
svobode. Kot tak je potreboval nasprotnika. Čeprav je bil 
dobronamerno pobuden in ustvarjalen um, je bil največji 
kot reagirajoči človek. 
Samo kot oblikovalec stvarnosti bi bil Churchill le eden od 
mnogih zunajserijskih Britancev. Bržčas bi si v zgodovini pri-
dobil podoben sloves kot William Pitt mlajši, lord Palmerston, 
Benjamin Disraeli ali David Lloyd George. Ali le malo večjega. 
Graham Farmello je namreč v imenitni študiji Churchill's Bomb 
[Churchillova bomba, 2013] pokazal, kako sin političnega 
modernizatorja lorda Randolpha ni botroval samo tankom, 
marveč tudi prodoru v svet atoma. Kljub pogosti samovolji in 
trmi na eni ter nagnjenosti k fantaziranju na drugi strani je bil 
britanski premier človek, ki se je znal odločati v vprašanjih, 
pri katerih je bil povsem odvisen od svetovalcev (pri razvoju 
jedrskega orožja se je naslanjal na svojega čudaškega »Profa« 
– Fredericka Lindemanna). To mu je uspelo zato, ker se ni bal 
zmot in učenja iz lastnih napak. Po neuspehu ali porazu je 
vedno mogoče vstati – po vdaji nikoli.
Zato pa je bil Churchill kot bojevniški ohranjevalec – še 
zdaleč ne zmerom zmagovalec – titan. S tem ko je obranil 
krščansko civilizacijo v uri njene največje stiske, je tudi odpiral 
vrata v prihodnost sveta. Churchillovo uspešno prizadevanje 
za nadaljevanje čezatlantskega partnerstva po Rooseveltovi 
in Hopkinsovi smrti, ki je v kali zatrlo spogledovanje prve 
svetovne sile z novim izolacionizmom, ter pobude za zdru-
ževanje Evrope in končanje hladne vojne v poststalinski 
dobi so v zgodovini sveta, ki je bil rešen grožnje pošastne 
Hitlerjeve tiranije, zapustile enako mogočno sled kot njegova 
prizadevanja za zaustavitev komunističnega ekspanzioniz-
ma in marksističnega eliminacionizma. Zaton klasičnega 
imperializma, s katerega iztekom se je v blenheimski palači 
rojeni vizionar, državnik in zgodovinar težko sprijaznil ter 
se zanj nikoli ni zavzemal, je navsezadnje dobil veliki smisel: 
neizprosna dominacija stare Evrope nad svetom ni bila nado-
meščena s triumfom orwellovske despotije, ki se utemeljuje 
na totalitarni ideologiji. Churchill pa bi ob tem dosežku, ki 
je bil za njegove ideale svobode vendarle najpomembnejši, 
z vso pravico vzkliknil nekaj podobnega kot železni vojvoda 
Wellington po bitki pri Waterlooju: »Pri moji veri, ne vem, kako 
bi opravili, če me ne bi bilo zraven!« (By God! I don't think it 
would have been done if I had not been there.) ¾
ChurChill sodobnikov ni 
očaral s šarmom kakor 
ameriški predsednik 
roosevelt, marveč z 
neustrašnim voditeljstvom 
v najhujših trenutkih.
16
Dialogi
 8. oktobra 2014
Christine Lagarde  
je za nas sovražniCa
AgAtA tomAžič f o to RomAn Šipić
d
a imajo tudi ženske pri nas 
svoj (oktober)fest – festival 
Mesto žensk, ki poteka okto-
bra, je bila ena od šal, ki jih 
je bilo letos na račun žensk 
in njihovega festivala brati v 
dnevnem časopisju. Nedolžna in neškodljiva, 
kajti vsako stvar se lažje prenese s ščepcem 
humorja. Tako tudi svarilo tiskovnega pred-
stavnika Mesta žensk, da se je Silvia Federici, 
feministična teoretičarka in aktivistka, pri-
pravljena pogovarjati samo z novinarji, ki 
»zelo dobro poznajo njeno delo«. Čeprav je 
zvenelo že skoraj kot grožnja, se je drobna si-
volasa gospa izkazala za prijetno sogovornico, 
ki ni pomišljala, tudi ko je bilo treba začeti 
razlagati osnove ženskega boja.
Silvia Federici je doktorica filozofije, znana 
predvsem po kampanji Plačilo za gospodinj-
sko delo (Wages for Housework) z začetka 
sedemdesetih let in raziskovalnem delu v 
nekaterih afriških državah, kjer so obtožbe 
čarovništva danes ponosno oživele. Federici-
jeva pa jih pripisuje razraščanju kapitalizma 
(o tem je pisala v knjigi Caliban and the Witch: 
Women, the Body and Primitive Accumulation, 
2014 ). Dvainsedemdesetletna zaslužna pro-
fesorica z newyorške univerze Hofstra se je 
v Ljubljani mudila kot gostja festivala Mesto 
žensk in imela predavanje z naslovom Vrnitev 
prvotne akumulacije in potekajoča vojna proti 
ženskam ter celodnevno delavnico Revolucija 
v točki reprodukcije: od plačila za domače 
delo do reproduktivnega skupnega (prevod 
naslovov je organizatorjev, op. p.).  
Rodili ste se v Parmi, v Italiji, v ZDA ste 
prišli v poznih šestdesetih letih na doktorski 
študij in tam ostali. V enem od intervju-
jev sem prebrala, da ste bili zgroženi nad 
prevlado moških, ki jo je bilo takrat čutiti 
– čeprav je akademsko okolje v tistem času 
brstelo od naprednih gibanj, kot so gibanje 
proti vojni v Vietnamu, feminizem ipd. So 
se po tej plati stvari v zadnjih desetletjih kaj 
izboljšale? Kako kaže feminizmu v vaši rodni 
Italiji – ali kdaj obžalujete, da niste ostali in 
širili svojih idej tam?
Nisem bila edina, ki jo je zbodla prevlada 
moških v ZDA. Tja sem prišla leta 1967, leto 
1969 pa je skorajda uradna letnica začetka 
feminističnega gibanja. Začelo se je silovito 
in ZDA so bile takrat pravi kraj za feministke. 
Ženske so se najprej udejstvovale v protivoj-
nih ali študentskih gibanjih, kjer so ugotovi-
le, da se vsa ta gibanja, čeprav je bil njihov 
motiv boj proti izkoriščanju, niso ukvarjala 
s pravicami žensk. Bila sem zelo vesela, da 
sem se znašla sredi vsega tega in v resnici 
nikoli nisem obžalovala, da sem zapustila 
Italijo. Pogosto sem si sicer poskušala pred-
stavljati, kako bi bilo, če bi ubrala drugačno 
pot. Priznala sem si, da se mi toži po vsem, 
kar ima Italija najboljšega, v resnici pa sem 
tam pogrešala širše gibanje, ki bi kritiziralo 
tradicionalni socializem, torej uradno ideolo-
gijo italijanske levice – komunistične partije 
v Italiji. Dobro, potem so se pojavila gibanja, 
kot je bilo operaismo, in tudi sama sem se 
povezala z njimi že zelo zgodaj, točneje leta 
1972, ko smo z Marioroso Dalla Costa in še 
nekaj ženskami začele mednarodno kam-
panjo Plačilo za gospodinjsko delo (Wages 
for Housework). 
V nekem intervjuju ste namreč omenili, 
da je bila podoba ženskosti v povojni Italiji 
povezana z idejo žrtvovanja, matere svetnice 
– oboje je bilo, si predstavljam, precejšnja 
ovira za oblikovanje feminističnih gibanj … 
Pogosto se vračam k drugi svetovni vojni, 
ki je bila po mojem mnenju prelomnica za 
pravice žensk in feminizem – tako v ZDA kot 
v Evropi, kjer so bili razlogi sicer nekoliko 
drugačni. Ženske v ZDA niso neposredno 
izkusile vojne, a so jih pritegnili v vojno 
industrijo, kjer so delale namesto moških, ki 
so se ta čas v Evropi borili. Spoznale so, kako 
je delati in zaslužiti lasten denar. V Evropi, 
vsaj v Italiji, so ženske doživele napad na 
proces reprodukcije, vojna je razvrednotila 
vse, kar naj bi poosebljala družina; na tisoče 
ljudi je bilo ubitih. Pogosto poudarjam – in 
v tem mi pritrjujeta tudi Mariarosa Dalla 
Costa in Leopoldina Fortunati, še ena fe-
ministka iz Italije –, da se je takrat razdrla 
nenapisana pogodba med ženskami in dr-
žavo. Pretrgala se je tudi popkovina, ki je 
povezovala žensko in družino. Ženske so 
si pridobile več neodvisnosti, saj so morale 
prevzeti naloge, ki jih moški niso več mogli 
opravljati, in so tako postale steber družine. 
Spoznale so tudi, da se morajo postaviti 
same zase, da te družina ne more zaščiti-
ti, zavrnile so logiko žrtvovanja in logiko 
rojevanja otrok. Za koga, za kaj naj bi jih 
rojevale? Za državo, ki jih potem pošlje v 
klavnico druge svetovne vojne? Mislim, da 
je druga svetovna vojna spremenila pogled 
žensk na rojevanje, in je bila prelomnica za 
feministično teorijo in prakso. 
V ZDA so ženske delale v vojaški industriji, 
izkusile so neodvisnost in nemalo jih je naj-
brž le stežka sprejelo, ko so jih spet poslali 
nazaj domov. To izkušnjo so posredovale 
tudi svojim hčerkam. 
Vprašali ste me, ali se je v ZDA v zadnjih 
desetletjih na področju pravic žensk kaj spre-
menilo. Seveda se je, a ni tako preprosto. Po 
eni strani je feministična ozaveščenost zdaj 
razprostranjena, nekatere stvari, za katere 
smo se borile konec šestdesetih in v začetku 
sedemdesetih let, so danes samoumevne. Vsi 
govorijo o pravicah žensk, prav zdaj se po ZDA 
razvnema razprava o nasilju nad ženskami. 
Po drugi strani pa se je feminizem udomačil 
in je institucionaliziran, zahteve žensk po 
samostojnosti in ekonomski neodvisnosti 
propagirajo in s tem tako rekoč zlorablja tudi 
OZN … 
To pa naju spet pripelje h konceptu pla-
čila za gospodinjsko delo, ki ste ga razvili 
v sodelovanju s Selmo James in Mariaroso 
Dalla Costa. Vsem ni bil po godu; zanimivo 
se mi je zdelo, da so vas nekateri obtoževali, 
da hočete ženske na ta način prikovati k 
štedilnikom, potisniti nazaj h gospodinjenju. 
Kako so se na to odzvale gospodinje?
Kadarkoli smo priredile kakšen javni shod 
in delile letake, so bile ženske z ulice do nas 
zelo naklonjene, izražale so željo, da bi se 
vpisale »v ta program«. Zavedale so, kako 
drugače bi bilo, če bi bilo njihovo delo de-
narno ovrednoteno, pa tudi družbeno pri-
znano. Pripadnice feminističnih gibanj, tako 
socialistično kot liberalno usmerjene, pa so 
na našo iniciativo gledale drugače. Liberalno 
usmerjene feministke so žensko emanci-
pacijo seveda povezovale z zaposlitvijo in s 
kariero. V kapitalističnem sistemu niso videle 
nobene hibe, po njihovem prepričanju je bila 
edina pomanjkljivost ta, da so bile ženske 
dotlej prikrajšane za vse privilegije, ki jim 
jih ima kapitalizem ponuditi. Njihov cilj je 
bil doseči, da kapitalizem odpre vrata vsem 
ženskam, da bodo tudi one lahko delale v 
vseh poklicih. Za feministke socialistične 
provenience je bilo gospodinjenje neka obli-
ka predkapitalističnega dela in menile so, 
da se morajo ženske pridružiti delavskemu 
razredu in pika. Njihovo dojemanje je bilo 
sicer rahlo čudno, a globoko ukoreninjeno 
v tradicijo socializma.
Prav to se je v socialističnih državah tudi 
zgodilo: ženske so bile le redko gospodi-
nje, večinoma so se zaposlile in to je bilo za 
emancipacijo žensk sicer odlično, po drugi 
strani pa drži tudi, da se takrat niso odločale 
za zaposlitev, ker so si tako želele, temveč 
ker niso imele izbire, saj bi družina brez 
njihove plače težko preživela. Razlika je sicer 
v tem, da ...
Razlika je v tem, da smo s kampanjo Pla-
čilo za gospodinjsko delo poskušale pove-
zati bitko proti družbeni hierarhiji in proti 
diskriminaciji z bojem proti kapitalizmu. Z 
drugimi besedami: če pogledamo na položaj 
žensk v kapitalizmu, ugotovimo nekaj zelo 
pomembnega, in to ne le o ženskah, temveč 
o kapitalizmu. Kapitalizem je sistem, ki 
mora razvrednotiti reprodukcijsko delo, 
če hoče ohraniti nizko ceno dela. Paradoks, 
da reprodukcijsko delo ni veljalo za delo, 
temveč je nekaj naravnega in ženskam 
prirojenega, ni naključen, temveč ima v 
kapitalizmu neko funkcijo. V kapitalizmu 
mora biti cela vrsta članov družbe podcenje-
na, recimo sužnji, kolonizirani prebivalci, 
vse zavoljo tega, da se ohrani nizka cena 
delovne sile. Plačilo za gospodinjsko delo 
je bilo za nas del širše strategije, saj nismo 
hotele sprejeti miselnosti, da se moramo 
zaposliti, če se hočemo emancipirati. Hotele 
smo sporočiti, da me že delamo, nismo pa 
hotele pomagati ohranjati fenomena raz-
vrednotenja reprodukcijega dela. To delo je 
bilo za nas srž kapitalizma, srž kapitalistične 
organizacije dela, obenem pa tudi steber 
drugih vrst izkoriščanja. Cilj našega boja 
ni bil dobiti si plačano delo zunaj doma, 
tako in tako smo bile vse zaposlene. Ni-
koli nismo rekle, da ženske ne bi smele 
delati zunaj doma. Za nas je bilo ključnega 
pomena prav reprodukcijsko delo, glede 
katerega si nihče dotlej ni postavljal vpra-
šanj. Zahtevale smo plačilo za gospodinjsko 
delo, ne za gospodinje ali za ženske – torej 
plačilo za delo. Naša kampanja je bila dobro 
zasnovana, kajti če bi ženske, ki so delale kot 
gospodinje, iskale delo zunaj doma, bi zaradi 
pomanjkanja izobrazbe dobile kakšno slabo 
plačano službico. Poskušale smo dokazati, 
da obstaja povezava med ženskami, ki delajo 
zunaj doma za uborno plačilo, in dejstvom, 
da toliko žensk dela doma – brez plačila in 
družbenega priznanja. 
Kaj menite o emancipaciji žensk iz t. i. 
višjega družbenega razreda, ki se dogaja na 
škodo priseljenk ali žensk iz deprivilegiranih 
slojev, ki za nizko plačilo opravljajo njihovo 
gospodinjsko delo?
Prej, ko sva govorili o ženskah, sva go-
vorili o ženskih proletarkah, o ženskah iz 
delavskega razreda. Nisva govorili o ženskah 
na splošno, temveč o ženskah kot kategoriji 
izkoriščanega razreda, kajti v kapitalizmu 
so ženske postale sopomenka izkoriščanja. 
Ne gre torej za ženske kot biološko, temveč 
družbeno kategorijo: ženske, ki opravljajo 
določeno delo. V primeru žensk iz višjega 
družbenega razreda …
Izobraženih žensk, tako rekoč …
Ne, ne, razlika je zelo pomembna, med 
privrženkami plačila za gospodinjsko delo 
je bilo najti vse sorte žensk in sčasoma smo 
spoznale, da mnoge med njimi, ki bi jih lahko 
označili za pripadnice višjega družbenega 
razreda, nimajo nikakršnega nadzora nad 
bogastvom, ki ga uživajo. Nekatere med njimi 
so mi zaupale, da podpirajo našo kampanjo, 
saj jih od socialne podpore loči samo mož: 
»Če si bo moj mož jutri našel mlajšo in me 
zapustil, se kaj lahko znajdem na cesti.«
Zdaj govorite o filmu Otožna Jasmine …
Ja! Po drugi strani pa imamo ženske, ki 
imajo nadzor nad kapitalom. Kot recimo 
Christine Lagarde – ampak to so sovražni-
ce, one so proti nam, one so soudeležene, 
so pajdašinje v izkoriščanju. Zato nikoli ne 
rečem, da so vse ženske moje sestre. V zgo-
dovini so bile ženske pogosto soudeležene 
pri različnih oblikah izkoriščanja; recimo v 
nacistični Nemčiji, pri apartheidu v ZDA in v 
Južnoafriški republiki. Poudarjam, ženske so 
zame socialna in ne biološka kategorija!
Kako pa se koncept plačila za gospodinj-
sko delo pokriva z uvedbo univerzalnega te-
meljnega dohodka (UTD)? Ste proti temu?
Ne, nisem proti, čeprav me ljudje včasih 
obtožujejo tega. Toda obstaja razlika med 
zahtevami po UTD in po uvedbi plačila za 
gospodinjsko delo. Zahtev po uvedbi UTD 
po mojem mnenju doslej še nihče ni podprl 
s politično teorijo, tako kot je bila podprta 
zahteva po plačilu za gospodinjsko delo. Naša 
kampanja je, po drugi strani, samo z omem-
bo »gospodinjskega dela« razkrila celotno 
območje izkoriščanja, na katero nihče dotlej 
ni bil pozoren. Razvnela se je glasna debata, 
naša zahteva je združila različne vrste žen-
sk. Pri UTD doslej še nismo bili priče takšni 
mobilizaciji, občasno je sicer slišati zahteve 
po uvedbi …
Ampak zdaj ni več čas za kakršnekoli boje, 
dovolj je, če stvar lajkaš na Facebooku …
Toda če v neko stvar verjameš, se je treba 
boriti! To so zelo pomembna vprašanja: kako 
predstaviti neko stvar, za katero se zavzemaš? 
Od tega je namreč odvisno, ali ti bo uspelo 
mobilizirati ljudi ali ne. 
Silvia Federici, feministična teoretičarka in aktivistka
Pri UTD se mi zdi presenetljivo zlasti to, da 
je všeč tako levičarjem kot desničarjem. 
Ja, in zaradi tega je temeljna razlika med 
UTD in plačilom za gospodinjsko delo po mo-
jem tale: z zahtevo po plačilu za gospodinjsko 
delo smo izzvale tako državo kot kapital, ki 
smo jima predočile, da delamo že dolgo, da 
jim tako rekoč omogočamo preživetje, kapital 
in država pa se okoriščata z našim neplača-
nim delom že cele generacije. Zakričale smo 
jim, da je njihovo bogastvo (tudi) naše in da 
ga hočemo nazaj, da je to naša pravica. Veliko 
žensk se je čutilo nagovorjenih, počutile so 
se del te bitke, zavedele so se, da je njihova 
zasluga, da so njihovi možje hodili na delo. 
»Me smo motor kapitalizma,« so si rekle te 
ženske. Po drugi strani pa je UTD neodvisen 
od dela, je nekaj, kar bi dobili ne glede na 
opravljeno delo. Vprašanje je, kakšno moč 
je mogoče vdihniti takšnemu boju. 
Vašo raziskovalno pozornost so pritegnile 
tudi afriške ženske in njihov boj za pravice. 
Predavali ste na univerzi v Nigeriji, ste ena 
od soustanoviteljic Odbora za akademsko 
svobodo v Afriki (Committe for Academic 
Freedom in Africa), bivanje v Afriki pa vas 
je brez dvoma navdihnilo za pisanje ene 
vaših najbolj znanih knjig, Caliban and the 
Witch. Mar ne gre za nekaj podobnega kot v 
srednjem veku, ko so po Evropi čarovništva 
obtoževali ženske, ki so bile pametnejše, bolj 
učene od drugih – ali že nekako štrlele iz 
povprečja, da so si zaslužile smrt na grmadi 
…? Je v Afriki enako?
MISl IM, DA JE DRUg A 
SVETOVNA VOJNA 
SPREMENIl A POglED 
žENSK NA ROJEVANJE, 
IN JE bIl A PREl OMNICA 
ZA FEMINISTIčNO 
TEORIJO IN PRAKSO.
Svetovna banka, IMF In 
Wto, kI jIh podpIrata 
aMerIška vlada In eU, 
Izvajajo rekolonIzacIjo 
aFrIke SkozI proceS 
StrUktUrnega 
prIlagajanja. ta je bIl 
aFrIkI vSIljen z vrSto 
StrUktUrnIh reForM, 
končnI rezUltat pa je 
ponovna vzpoStavItev 
kolonIalnIh razMerIj 
na goSpodarSkI ravnI.
 8. oktobra 2014
17
Dialogi
Christine Lagarde  
je za nas sovražniCa
katerega si nihče dotlej ni postavljal vpra-
šanj. Zahtevale smo plačilo za gospodinjsko 
delo, ne za gospodinje ali za ženske – torej 
plačilo za delo. Naša kampanja je bila dobro 
zasnovana, kajti če bi ženske, ki so delale kot 
gospodinje, iskale delo zunaj doma, bi zaradi 
pomanjkanja izobrazbe dobile kakšno slabo 
plačano službico. Poskušale smo dokazati, 
da obstaja povezava med ženskami, ki delajo 
zunaj doma za uborno plačilo, in dejstvom, 
da toliko žensk dela doma – brez plačila in 
družbenega priznanja. 
Kaj menite o emancipaciji žensk iz t. i. 
višjega družbenega razreda, ki se dogaja na 
škodo priseljenk ali žensk iz deprivilegiranih 
slojev, ki za nizko plačilo opravljajo njihovo 
gospodinjsko delo?
Prej, ko sva govorili o ženskah, sva go-
vorili o ženskih proletarkah, o ženskah iz 
delavskega razreda. Nisva govorili o ženskah 
na splošno, temveč o ženskah kot kategoriji 
izkoriščanega razreda, kajti v kapitalizmu 
so ženske postale sopomenka izkoriščanja. 
Ne gre torej za ženske kot biološko, temveč 
družbeno kategorijo: ženske, ki opravljajo 
določeno delo. V primeru žensk iz višjega 
družbenega razreda …
Izobraženih žensk, tako rekoč …
Ne, ne, razlika je zelo pomembna, med 
privrženkami plačila za gospodinjsko delo 
je bilo najti vse sorte žensk in sčasoma smo 
spoznale, da mnoge med njimi, ki bi jih lahko 
označili za pripadnice višjega družbenega 
razreda, nimajo nikakršnega nadzora nad 
bogastvom, ki ga uživajo. Nekatere med njimi 
so mi zaupale, da podpirajo našo kampanjo, 
saj jih od socialne podpore loči samo mož: 
»Če si bo moj mož jutri našel mlajšo in me 
zapustil, se kaj lahko znajdem na cesti.«
Zdaj govorite o filmu Otožna Jasmine …
Ja! Po drugi strani pa imamo ženske, ki 
imajo nadzor nad kapitalom. Kot recimo 
Christine Lagarde – ampak to so sovražni-
ce, one so proti nam, one so soudeležene, 
so pajdašinje v izkoriščanju. Zato nikoli ne 
rečem, da so vse ženske moje sestre. V zgo-
dovini so bile ženske pogosto soudeležene 
pri različnih oblikah izkoriščanja; recimo v 
nacistični Nemčiji, pri apartheidu v ZDA in v 
Južnoafriški republiki. Poudarjam, ženske so 
zame socialna in ne biološka kategorija!
Kako pa se koncept plačila za gospodinj-
sko delo pokriva z uvedbo univerzalnega te-
meljnega dohodka (UTD)? Ste proti temu?
Ne, nisem proti, čeprav me ljudje včasih 
obtožujejo tega. Toda obstaja razlika med 
zahtevami po UTD in po uvedbi plačila za 
gospodinjsko delo. Zahtev po uvedbi UTD 
po mojem mnenju doslej še nihče ni podprl 
s politično teorijo, tako kot je bila podprta 
zahteva po plačilu za gospodinjsko delo. Naša 
kampanja je, po drugi strani, samo z omem-
bo »gospodinjskega dela« razkrila celotno 
območje izkoriščanja, na katero nihče dotlej 
ni bil pozoren. Razvnela se je glasna debata, 
naša zahteva je združila različne vrste žen-
sk. Pri UTD doslej še nismo bili priče takšni 
mobilizaciji, občasno je sicer slišati zahteve 
po uvedbi …
Ampak zdaj ni več čas za kakršnekoli boje, 
dovolj je, če stvar lajkaš na Facebooku …
Toda če v neko stvar verjameš, se je treba 
boriti! To so zelo pomembna vprašanja: kako 
predstaviti neko stvar, za katero se zavzemaš? 
Od tega je namreč odvisno, ali ti bo uspelo 
mobilizirati ljudi ali ne. 
Silvia Federici, feministična teoretičarka in aktivistka
Pri UTD se mi zdi presenetljivo zlasti to, da 
je všeč tako levičarjem kot desničarjem. 
Ja, in zaradi tega je temeljna razlika med 
UTD in plačilom za gospodinjsko delo po mo-
jem tale: z zahtevo po plačilu za gospodinjsko 
delo smo izzvale tako državo kot kapital, ki 
smo jima predočile, da delamo že dolgo, da 
jim tako rekoč omogočamo preživetje, kapital 
in država pa se okoriščata z našim neplača-
nim delom že cele generacije. Zakričale smo 
jim, da je njihovo bogastvo (tudi) naše in da 
ga hočemo nazaj, da je to naša pravica. Veliko 
žensk se je čutilo nagovorjenih, počutile so 
se del te bitke, zavedele so se, da je njihova 
zasluga, da so njihovi možje hodili na delo. 
»Me smo motor kapitalizma,« so si rekle te 
ženske. Po drugi strani pa je UTD neodvisen 
od dela, je nekaj, kar bi dobili ne glede na 
opravljeno delo. Vprašanje je, kakšno moč 
je mogoče vdihniti takšnemu boju. 
Vašo raziskovalno pozornost so pritegnile 
tudi afriške ženske in njihov boj za pravice. 
Predavali ste na univerzi v Nigeriji, ste ena 
od soustanoviteljic Odbora za akademsko 
svobodo v Afriki (Committe for Academic 
Freedom in Africa), bivanje v Afriki pa vas 
je brez dvoma navdihnilo za pisanje ene 
vaših najbolj znanih knjig, Caliban and the 
Witch. Mar ne gre za nekaj podobnega kot v 
srednjem veku, ko so po Evropi čarovništva 
obtoževali ženske, ki so bile pametnejše, bolj 
učene od drugih – ali že nekako štrlele iz 
povprečja, da so si zaslužile smrt na grmadi 
…? Je v Afriki enako?
Ne, sploh ne! Tudi v Evropi v 16. stoletju 
so bile čarovništva obtožene čisto navadne, 
proletarske žene, lahko so bile kmetice, ki so 
kaj vedele o kontracepciji ali so bile domnev-
no promiskuitetne ali so imele nezakonske 
otroke … Bile so, skratka, čisto povprečne 
ženske. 
Danes pa so obtožbe čarovništva povezane 
s širitvijo kapitalistične ureditve. Čarovni-
štva obtožujejo ženske v različnih afriških 
državah, pa tudi v Indiji in na Papui Novi 
Gvineji. Povezano je s privatizacijo zemlje in 
globalizacijo. Je posledica uničenja srenjske 
zemlje; ko zemljo olastninijo, se pravi, da jo 
dajo moškim, ženske ostanejo praznih rok in 
so obsojene na – neplačano delo, torej gospo-
dinjenje doma. Ženske, ki se temu upirajo, so 
obtožene čarovništva. Zemljo si želijo prido-
biti rudarske družbe ali prehranska podjetja, 
ki želijo gojiti poljščine za izvoz ali celo suro-
vine za biogorivo. Afrika je ena najbogatejših 
celin, kar zadeva naravne vire. 
Ja, in nekje ste zapisali, da so človeko-
ljubne organizacije tiste, ki preprečujejo, 
da bi se afriško kmetijstvo in gospodarstvo 
razvila po domačih potrebah.
Ne, nikoli nisem obtoževala humanitarnih 
organizacij. Obtoževala sem Svetovno banko, 
Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovno 
trgovinsko organizacijo (WTO), nikoli pa ne 
človekoljubne pomoči. Svetovna banka, IMF 
in WTO, ki jih podpirata ameriška vlada in 
EU, izvajajo rekolonizacijo Afrike skozi proces 
strukturnega prilagajanja. Ta je bil Afriki 
vsiljen z vrsto strukturnih reform, končni re-
zultat pa je rekolonizacija Afrike, pravzaprav 
ponovna vzpostavitev kolonialnih razmerij 
na gospodarski ravni. Poteka s privatizacijo, z 
dezinvestiranjem države, vsiljevanjem proi-
zvodnje za izvoz. V imenu dolžniške krize, ki 
so jo umetno ustvarili, so jim vsilili celo vrsto 
ukrepov, znanih pod imenom strukturno 
prilagajanje, s čimer se ponovno ustvarjajo 
kolonialna razmerja. Še dve stvari pri tem sta 
pomembni: človekoljubna pomoč ne obstaja. 
Poimenovanje je napačno, v resnici gre za 
zelo nečloveško pomoč, kajti to pomoč zlo-
rabljajo. Vzemimo za primer pomoč v hrani: 
to pomoč ZN uporabljajo kot orožje za siste-
matično uničevanje kmetijstva v afriških in 
azijskih državah. Človekoljubna pomoč je kot 
človekoljubno posredovanje – ne obstaja, je 
le izgovor za vojaško delovanje.
Toda za to ne gre kriviti le mednarodnih 
organizacij, ki jih omenjate, svoj delež krivde 
nosijo tudi predstavniki afriških držav, ki so 
soudeleženi v tem …
Tudi v času trgovine s sužnji so imeli belski 
trgovci sodelavce v Afrike, plemenske pogla-
varje, ki so jim dobavljali sužnje. Tudi mnogo 
afriških vlad danes ravna tako. Toda za to jih 
ni mogoče kriviti, kajti ko se v kateri od afri-
ških držav oblikuje vlada, ki se standardnim 
postopkom poskuša upreti, jo Svetovna ban-
ka in OZN napadejo, člane vlade pa pobijejo 
… Poglejte Thomasa Sankaro (predsednik 
Burkine Faso, znan tudi kot afriški Che Gue-
vara; izvoljen 1983 in ustreljen 1987, vmes je 
poskušal izkoreniniti korupcijo in udejanjiti 
svoje levičarske ideje, op. p.)! Umorili so ga, 
ker se je upiral globalizacijskim procesom! 
Omenjate, da so ženske v Afriki »novi 
moški«, da so steber družine – ker obdelu-
jejo zemljo, vzgajajo otroke, jim posredujejo 
znanje …
V nemalo vaseh so afriške ženske vzele 
stvari v svoje roke, kajti moški se izseljujejo, 
predvsem mladi moški gredo v mesta iskat 
delo. To se ne dogaja le v Afriki, tudi v Mehiki, 
kjer se je visok delež prebivalstva izselil v 
ZDA. V mehiških vaseh pa so ostali ženske, 
otroci, stari ljudje – ki se morajo boriti za ohra-
nitev pitne vode, gozdov, ki se zoperstavljajo 
mamilarskim kartelom. Tudi afriške ženske 
so v prvih bojnih vrstah. Ženske nikakor niso 
pasivne, upirajo se! V predavanju bom spre-
govorila o nasilju nad ženskami: nasilje nad 
ženskami in razširitev področja kapitalizma, 
to je moja tema – žrtve nasilja so prav zato, 
ker se upirajo! Ne gre le za nasilje v družini, 
kar nam pogosto poskušajo dopovedati in-
stitucije, gre tudi za institucionalno nasilje. 
Ženske se vsemu temu postavljajo po robu, 
saj so tiste, ki se ukvarjajo z reprodukcijo, 
poleg tega pridelujejo hrano in morajo vedeti, 
ali je voda neoporečna, ali se da v zemlji kaj 
pridelati. Tudi v Fukušimi so bile ženske tiste, 
ki so se organizirale in razkrinkale vlado, 
ki je prebivalce poskušala prepričati, da je 
tam vse v redu. Pa ni bilo, območje je bilo še 
radioaktivno in ženske so stopile skupaj in 
si kupovale geigerjeve števce! ¾
18
EsEj
 8. oktobra 2014
KaKo se je tovarišija 
spremenila v črno 
sluzasto mavrico
AlenkA PuhAr
B
onjour, Javoršek,« sem zavzdihnila ob srečanju, a 
v zadovoljstvo se je mešala tudi zadrega. Veliko 
raje bi s samovšečnim zmagoslavjem posnemala 
Angelo Lansbury – Murder, She Wrote – in šla 
novim avanturam naproti. A v življenju so stvari 
redkokdaj tako shematično jasne kot v krimi-
nalkah, včasih tako zgnijejo, da se spremenijo v močvirje pod 
črno sluzasto mavrico. Težko je v tej krajini ohraniti čiste 
roke, težko se je ne zasukati in iti po svoje. Ampak »oprode 
kažejo zobe in trkajo s členki prstov ob sodno mizo« … 
Poet, ki je iskal besede, da se ni zadavil v sluzasti črni 
mavrici, bi se moral danes menda obrniti v kot. Predvsem pa 
si očitno zaslužimo pranger »udbovski stezosledci«, ki nam 
ni jasno, da je bila Ozna ali Udba ustanova, kakršne pozna-
jo po vsem svetu. In ki mažejo ime Jožeta Javorška (sprva 
psevdonim, nato tudi uradno ime Jožeta Brejca, 1920–90), 
ko ga lažnivo opisujejo kot Kocbekovega nadzornika. Tako 
najvišja avtoriteta v baje iskreni zelo debeli knjigi …
Sestavljanje mozaika
Ko sem ga srečala in se je bilo težko izogniti pozdravu, 
me je zanimala predvsem usoda slikarja Zorana Mušiča. Za 
vsak slučaj sem odkritje preverila pri poznavalcu, ki je tedaj, 
to je leta 2004, pošiljal v javnost novo knjigo iz Kocbekovih 
zbranih del. Pokimal je: »Ni dvoma, Piette je bila Javorškova 
udbovska šifra, Kocbeka je res ovajal Jože Brejc, to je Jože Ja-
voršek.« Ko je tisto poletje izšla še monografija, ki je prinesla 
nekaj strani analize Dosjeja št. 584, sem se v Delu brez slabe 
vesti posvetila »Institutu Edvarda Kocbeka« in obljubila: »Nič 
ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom.«
Ob Kocbekovi stoletnici rojstva smo izvedeli, da je UDV 
(Uprava državne varnosti, pogovorno »udba«, »uprava dr-
žavne bezbednosti«) ob njem ustvarila prav fenomenalno 
agenturno-ovaduško mrežo, ki je dala rezultate, ob katerih 
jemlje sapo. Kocbekov osebni dosje obsega osem tisoč strani! 
Koliko so podatki na njih vredni, to je zanesljivi, je drugo 
vprašanje. Ko je sredi leta 1966 padel jugoslovanski notranji 
minister Aleksandar Ranković – zaradi Titu podstavljenih 
mikrofonov ali pa česa drugega –, je vsemogočno organizacijo 
stresla serija potresov. Najrazličnejše inšpekcije so si odredili, 
med njimi tudi pregled rezultatov dvajsetletnega zalezovanja 
pesnika in politika Edvarda Kocbeka. Tovarišica Tončka Dur-
java, ki se je tega lotila, je bila nejevoljna, tako rekoč zgrožena. 
Skoraj vsa poročila so se ji zdela skonstruirana, nestvarna, 
netočna … Zlasti poročila vodilnega med informatorji (ali 
sodelavci, kot je bil običajni izraz), ki se je podpisoval kot 
Piette in ki je k osvetlitvi Kocbeka prispeval v trinajstih letih 
(od 1952 do 1965) kar 197 poročil (od skupno oddanih 592). 
Precej kritičnih besed je namenila tudi operativcem, ki so 
ga imeli na zvezi, se pravi svojim kolegom.
Izgovorjene in natisnjene besede o tem so dosti starejše. 
Skop oris: najprej se je podatek pojavil leta 1988 v Dnevniku 
Staneta Kavčiča, ki sta ga za knjižno objavo uredila Janez 
Janša in Igor Bavčar. Bernard Nežmah je hitro pograbil izziv 
in spisal članek za Mladino. Javoršek je bil zelo prizadet in je 
objavil dva ostra ugovora. Pri obrambi se mu je pridružil sam 
Josip Vidmar! A potem so začeli prihajati na knjižne police 
Kocbekovi Dnevniki, najprej v Ruplovem, nato v Glavanovem 
prepisu – in množili so se podatki o tem, da je Kocbek že 
jeseni 1952 dobil prijateljsko svarilo, naj Javoršku ne zaupa, 
da se je sum krepil, a da je trajalo deset let, preden je prišlo 
do preloma … Vendar je stvar postala »zadokumenturana«, 
če uporabim interni tovariški izraz, ko je Jure Kocbek obvestil 
Andreja Inkreta, urednika Kocbekovih Zbranih del, da ima 
Sova obsežno analizo očetovega nadziranega življenja, pa 
je urednik podjetno stopil ponjo. Javno je bila vsaj v obrisu 
predstavljena v 8. knjigi Zbranega dela in v Pibernik-Kocbe-
kovi monografiji o pesniku (Mohorjeva družba, Celje 2004). 
Minilo je nekaj let in glej, vrag je od kdo ve kod prinesel še 
Igorja Omerzo! Nekaj let je študiral, nato pa je na pomlad 
2010 izšla debela knjiga, v celoti osredotočena na pregon 
in zasledovanje Edvarda Kocbeka. Že ob branju njenih 891 
opomb človek obstane …
Čudno, a Zdenko Roter v svojih nedavno izdanih Padlih 
maskah o tem nič ne ve. Čeprav je bil visoki oficir UDV. V 
svoji mogočni knjigi poudarjeno pove, da je bil štirideset let 
prijatelj Jožeta Javorška, da sta si občasno pomagala (najprej 
Roter Javoršku po prihodu iz zapora), da ima in je prebral vse 
njegove knjige (prvo še pred objavo) in da je nedopustno, 
kako danes nekateri blatijo njegovo ime. Kajti Roterju kot 
nesporno velikemu poznavalcu »ni znanega prav ničesar o 
tem, da naj bi Javoršek 'vohunil' med kulturniki in bil celo 
poseben 'nadzornik' nad E. Kocbekom. Med njima že iz 
vojnih časov (v partizanih) ni bilo posebnega prijateljstva, 
po Javorškovem zaporu je bilo slišati tudi očitanje, da se 
Kocbek zanj ni politično zavzel vsaj takrat, ko je imel še 
visok politični položaj. Zato je Javoršek svoja nestrinjanja s 
Kocbekom vsa leta izražal tudi javno. Udbovski 'stezosledci' 
z žigosanjem Javorška prej govorijo o svoji, in ne njegovi 
moralni podobi.«
Tako torej: v naše zadeve se mešajo neki tipi, ki nič ne 
vedo, povrhu so pa še barabe …
Stezosledstvo do zapora
V tem grdem sklepu zase ne vidim ne posebno hude kriv-
de ne zaslug. Ob Inkretu in Omerzi ter njunem mojstrstvu 
sem tako rekoč mala bobnarica. Če se prav spomnim, bi si 
zaslužila pranger samo zaradi eseja Ozna je strašna zadeva 
pod črno sluzasto mavrico (v zborniku Krogi navzven, krogi 
navznoter, 2004). Vendar: zakaj se ne bi dodatno potrudila? 
Navsezadnje je na tem svetu poleg ljudi, ki nič ne vedo in bi 
tudi najraje nič ne vedeli, nekaj takih, ki ne vedo, pa bi radi 
kaj zvedeli. Ali vedo malo, pa bi želeli zvedeti kaj več.
Moje stezosledstvo se je začelo leta 2003, ko sem se odloči-
la najti sled za slikarjem Zoranom Mušičem, ki je poleti 1945 
pobegnil iz te države. Našla sem nekaj drobcev o njegovem 
anglofilstvu, ki se je baje kazalo tudi v Dachauu, o kršenju 
kulturnega molka, o buržujski drži, pa tudi poročilce, ki ga 
je podpisal neki Piette:
»Poročilo o Mušič Zoranu – Zoran Mušič je bil eden naj-
nadarjenejših slikarjev v klubu Neodvisnih pred vojno. V 
času med vojno se je kretal v Ljubljani in je bil povezan z 
okupatorji preko svoje ljubice, sestre Žerjav Boruta. Kljub 
temu pa je bil zaprt, in sicer nekje v okolici Trsta. Osvobodili 
so ga partizani. Z nekim partizanskim avtomobilom se je 
tudi pripeljal v Ljubljano in med potjo izgubil večino svojih 
slik, ki jih je v zaporu ustvaril. To ga je baje držalo, da je tiste 
prve mesece ostal v Ljubljani, ker je mislil, da bo našel svoje 
slike. V tistem času je mene Zupan Vito peljal k njemu na 
njegovo stanovanje, ker sta bila intimna prijatelja. To sem se 
spomnil v zvezi s pripovedovanjem Škodlarja, da je povsod 
oglašal, da je izgubil svoje slike. Nato Škodlar nadaljuje, 
da leta 1945 pa je ušel iz Ljubljane v Italijo. Osnovni motiv 
njegovega bega je bila Žerjavova, ki se je takrat nahajala v 
Italiji. Poleg tega pa je bil reakcionar in je bil v celoti proti 
novemu načinu življenja, ki je nastopilo pri nas. Nastanil 
se je v Benetkah. Važno pa je to, da danes predstavlja Zoran 
Mušič za vse slovenske slikarje, ki niso krepkeje povezani z 
OF, magnet, ki jih vleče v Italijo. On je slovenski slikar, ki je 
v Italiji brez dvoma najbolj uspel. Razstavljal je na Bienalu v 
Benetkah, imel je več samostojnih razstav, poleg tega pa ima 
urejeno materialno življenje velikega stila (par ateljejev, par 
stanovanj, ženske itd.). Problem Mušiča postaja toliko bolj 
akuten, kolikor bolj se pri nas ostri kulturni boj in kolikor 
bolj težko je življenje za umetnike, ki ne dobivajo več toliko 
podpor kakor tik po vojni. Škodlar pravi, da zvedo o njem 
največ preko tiska. Ima pa tudi pismene zveze s svojimi 
nekdanjimi slikarskimi tovariši.« (Piette, 7. 4. 195x – zadnja 
številka letnice nečitljiva)  
To očitno poroča razgledan moški, ki se zanima za ume-
tnost, je Zupanov prijatelj, marsikaj ve o razmerah v kul-
turniških krogih in se je naučil z izrazi kot «reakcionar» 
dokazovati, da je na pravi strani zgodovine. (Več trditev o 
Mušiču pa je napačnih.) 
Čez nekaj let, ko sem se spet napotila v mučne mikrofilma-
ne labirinte, sem ugotovila, da je Piette poznal tudi Malešo, 
Kambiča, nekoga, ki je verjetno Perko, mogoče Mihelič, pa 
Škodlarja, Boža Voduška, Cirila Kosmača … Kadar je besedilo 
opremljeno s psevdonimom avtorja in datumom, je to po-
navadi pomlad 1952. Očitno je šlo za intenzivno dejavnost, 
saj se poročilo o Borisu Pahorju začne z opravičilnim, skoraj 
zasoplim »med svojimi poznanstvi sem pozabil navesti 
Borisa Pahorja«. No, tu moram dodati svoje opravičilo: pri 
Borisu Pahorju in Cirilu Kosmaču nisem mogla najti podpisa. 
(Mikrofilm je izredno slabo čitljiv, mestoma črn, mestoma 
prežgan.) Če ju uvrščam sem, je razlog v logičnem sklepanju: 
avtor je zelo pismen, razgledan, komunikativen, partizan, 
doma v gornjem partizanskem politično-kulturnem funk-
cionarskem sloju, bil je tudi v Franciji …
Borisa Pahorja je spoznal kot avtorja pred vojno, saj je 
objavljal v Dejanju: »Osebno pa sem se srečal z njim na naši 
ambasadi v Parizu, verjetno na začetku leta 1946.« Predstavil 
ju je Veno Pilon, s katerim se je Pahor, ki se je tedaj zaradi 
tuberkuloze zdravil blizu Pariza, pogosto družil, saj sta oba 
Primorca. Piette je napisal tudi obsežno poročilo o Cirilu 
Kosmaču, ki je pred vojno in prva leta vojne delal s »teda-
njimi predstavniki pobegle jugoslovanske vlade v Londonu. 
Natančno pozna zgodovino tega obdobja in slovi po tem, da 
zna na pamet vsa imena diplomatov, pozna njih zakulisno 
življenje in zunanjepolitične borbe … V partizanih je bil 
razočaran nad Vidmarjem. To je bilo obdobje Vidmarjevega 
čaščenja Vita Zupana in Zupan ni pustil, da bi mu Kosmač 
pobral tutorja … Po vojni je bil glavni urednik Slovenskega 
poročevalca … Mislili so ga zapreti, kar pa je Vidmar prepre-
čil. To mi je izjavil v začetku leta 1947. Ko sem se vračal v 
Pariz, me je Vidmar prosil, naj karkoli poizvem o Kosmaču 
in poskušam ugotoviti, če je bil res IS (Intelligence Service). 
Verjetno je hotel za svojo obrambo Cirila Kosmača dobiti 
nekaj konkretnih podatkov, s katerimi bi ga lahko v celoti 
opravičil. Ko sem se leta 1948 vrnil, sem Vidmarju izjavil, 
da se mi zdi Kosmač kljub vsemu sumljiv. In da bo najbrž 
res nekaj na tem, kar sem oprl na Kosmačevo intimno pri-
jateljstvo s Furlanom, Snojem, ki so bili med tem časom 
zaradi IS sojeni ...«
Med najdbami pa se me je najbolj dotaknilo poročilo o Lili 
Novy. Opisana je s toplino, poleg tega pa stavki ne morejo 
skriti, da bi avtor rad dal duška svojemu pripovednemu ta-
lentu: »Karakter Lili Novyjeve je še površnemu opazovalcu 
čuden in izreden. Njena lastnost je, da se živo zanima za vso 
okolico in da najde z vsakim človekom takojšen prisrčen 
in intimen kontakt. Vsakega človeka hvali, povzdigne, se 
zanima za njegovo privatno življenje. Posledica njenega 
načina občevanja z ljudmi je, da jo imajo vsi radi, da so proti 
njej zaupljivi … Ena bistvenih potez njenega značaja je, da ne 
prenese trdih posegov v osebno življenje ljudi. Njej se vse 
smili. Smilil se ji je belogardistični pesnik Balantič in smili 
se ji Kajuh. To je bil vsaj zunanji razlog, da se je potegovala 
za celo vrsto ljudi, da bi jih rešila po osvoboditvi iz zapora. 
V tem smislu je nadlegovala predvsem Josipa Vidmarja. 
Večkrat sem bil prisoten, ko je prosila za kakšnega človeka, 
vendar se konkretnih imen nisem zapomnil, ker me njene 
akcije niso zanimale. Nekoč mu je telefonirala iz unionske 
kavarne v zvezi z neko prošnjo – in Vidmar ji je po telefonu 
rezko odvrnil, naj se ne vtika več v take stvari in da ji ne bo 
več pomagal. Zelo žalostna se je vrnila k mizi, kjer so sedeli 
Anton Vodnik, njena intimna prijateljica Mira Pucova, Lino 
Legiša in drugi ter je pripovedovala o svojem neuspehu … 
Svojo trditev, da se je potegovala za zapornike, sem oslonil 
tudi na njene poskuse, da bi rešila iz zapora Zupana in Ahaca, 
kar je skušala tiste prve tedne, ko sta bila zaprta in ko sem 
bil še na svobodi …«
Da obnovim litanijo: avtor je razgledan moški, doma 
v partizanski in povojni kulturno-funkcionarski družbi, 
potuje v Pariz in nazaj, ko zaprejo Zupana in Pirjevca, je v 
Sloveniji, še vedno na svobodi … Naj povem še to, da sega 
Edvardu Kocbeku ob 110. obletnici rojstva
njegovo obzorje od Lašč do Pariza? Znano mu je, da je bila 
Lili Novy v prijateljskem odnosu »s klerikalnim županom iz 
Velikih Lašč Paternostom, ki je imel v njeni hiši mlekarno 
velikolaške mlekarske zadruge«, po drugi strani pa je bila »v 
ozki povezavi z Jeanom Lacroixem, Francetom Ramovšem, z 
inozemci, ki so hodili k nam po vojski. (Pierre Emmanuel je 
tudi vedel povedati, ko se je vrnil v Pariz, da je govoril z njo.) 
Karakter teh zvez pa mi seveda ni mogel biti znan …«
Še iskriv spominski utrinek: »Čeprav se je kretala pred 
vojno večinoma le med ateisti, je hodila vsako nedeljo v 
cerkev, česar ni opustila po vojni. Ko je prebivala pri Vidmarju 
na gradu Sv. Jurij pri Tržiču, je vstajala ob nedeljah ob treh 
zjutraj, šla peš v Tržič, obiskala nato mene, ko sem bil pri 
bratu, in šla nato k maši. Vsi njeni prijatelji so ocenjevali 
njeno religioznost kot eno vrsto njenih prismodarij, v katero 
se niso hoteli vtikati (npr. Josip Vidmar). Škodlar pravi, da je 
njena pobožnost samo vrsta njene eksaltiranosti …«
K seznamu lastnosti, ki jih o avtorju nakazujejo besedila, 
je treba očitno dodati še to, da se zelo pogosto sklicuje na 
Čora Škodlarja. Ker je bil Škodlar aretiran februarja 1951 in 
z ženo Nino septembra obsojen na dolgo zaporno kazen, je 
Avtor poročil o svojih znAncih 
iz svetA kulture je torej zAprt. 
zA sAbo imA muke, pred sAbo 
muke … zunAj imA ženo in 
mAjhnegA otrokA … verjetno se 
s temi podAtki poskušA rešiti.
 8. oktobra 2014
19
EsEj
KaKo se je tovarišija 
spremenila v črno 
sluzasto mavrico
To očitno poroča razgledan moški, ki se zanima za ume-
tnost, je Zupanov prijatelj, marsikaj ve o razmerah v kul-
turniških krogih in se je naučil z izrazi kot «reakcionar» 
dokazovati, da je na pravi strani zgodovine. (Več trditev o 
Mušiču pa je napačnih.) 
Čez nekaj let, ko sem se spet napotila v mučne mikrofilma-
ne labirinte, sem ugotovila, da je Piette poznal tudi Malešo, 
Kambiča, nekoga, ki je verjetno Perko, mogoče Mihelič, pa 
Škodlarja, Boža Voduška, Cirila Kosmača … Kadar je besedilo 
opremljeno s psevdonimom avtorja in datumom, je to po-
navadi pomlad 1952. Očitno je šlo za intenzivno dejavnost, 
saj se poročilo o Borisu Pahorju začne z opravičilnim, skoraj 
zasoplim »med svojimi poznanstvi sem pozabil navesti 
Borisa Pahorja«. No, tu moram dodati svoje opravičilo: pri 
Borisu Pahorju in Cirilu Kosmaču nisem mogla najti podpisa. 
(Mikrofilm je izredno slabo čitljiv, mestoma črn, mestoma 
prežgan.) Če ju uvrščam sem, je razlog v logičnem sklepanju: 
avtor je zelo pismen, razgledan, komunikativen, partizan, 
doma v gornjem partizanskem politično-kulturnem funk-
cionarskem sloju, bil je tudi v Franciji …
Borisa Pahorja je spoznal kot avtorja pred vojno, saj je 
objavljal v Dejanju: »Osebno pa sem se srečal z njim na naši 
ambasadi v Parizu, verjetno na začetku leta 1946.« Predstavil 
ju je Veno Pilon, s katerim se je Pahor, ki se je tedaj zaradi 
tuberkuloze zdravil blizu Pariza, pogosto družil, saj sta oba 
Primorca. Piette je napisal tudi obsežno poročilo o Cirilu 
Kosmaču, ki je pred vojno in prva leta vojne delal s »teda-
njimi predstavniki pobegle jugoslovanske vlade v Londonu. 
Natančno pozna zgodovino tega obdobja in slovi po tem, da 
zna na pamet vsa imena diplomatov, pozna njih zakulisno 
življenje in zunanjepolitične borbe … V partizanih je bil 
razočaran nad Vidmarjem. To je bilo obdobje Vidmarjevega 
čaščenja Vita Zupana in Zupan ni pustil, da bi mu Kosmač 
pobral tutorja … Po vojni je bil glavni urednik Slovenskega 
poročevalca … Mislili so ga zapreti, kar pa je Vidmar prepre-
čil. To mi je izjavil v začetku leta 1947. Ko sem se vračal v 
Pariz, me je Vidmar prosil, naj karkoli poizvem o Kosmaču 
in poskušam ugotoviti, če je bil res IS (Intelligence Service). 
Verjetno je hotel za svojo obrambo Cirila Kosmača dobiti 
nekaj konkretnih podatkov, s katerimi bi ga lahko v celoti 
opravičil. Ko sem se leta 1948 vrnil, sem Vidmarju izjavil, 
da se mi zdi Kosmač kljub vsemu sumljiv. In da bo najbrž 
res nekaj na tem, kar sem oprl na Kosmačevo intimno pri-
jateljstvo s Furlanom, Snojem, ki so bili med tem časom 
zaradi IS sojeni ...«
Med najdbami pa se me je najbolj dotaknilo poročilo o Lili 
Novy. Opisana je s toplino, poleg tega pa stavki ne morejo 
skriti, da bi avtor rad dal duška svojemu pripovednemu ta-
lentu: »Karakter Lili Novyjeve je še površnemu opazovalcu 
čuden in izreden. Njena lastnost je, da se živo zanima za vso 
okolico in da najde z vsakim človekom takojšen prisrčen 
in intimen kontakt. Vsakega človeka hvali, povzdigne, se 
zanima za njegovo privatno življenje. Posledica njenega 
načina občevanja z ljudmi je, da jo imajo vsi radi, da so proti 
njej zaupljivi … Ena bistvenih potez njenega značaja je, da ne 
prenese trdih posegov v osebno življenje ljudi. Njej se vse 
smili. Smilil se ji je belogardistični pesnik Balantič in smili 
se ji Kajuh. To je bil vsaj zunanji razlog, da se je potegovala 
za celo vrsto ljudi, da bi jih rešila po osvoboditvi iz zapora. 
V tem smislu je nadlegovala predvsem Josipa Vidmarja. 
Večkrat sem bil prisoten, ko je prosila za kakšnega človeka, 
vendar se konkretnih imen nisem zapomnil, ker me njene 
akcije niso zanimale. Nekoč mu je telefonirala iz unionske 
kavarne v zvezi z neko prošnjo – in Vidmar ji je po telefonu 
rezko odvrnil, naj se ne vtika več v take stvari in da ji ne bo 
več pomagal. Zelo žalostna se je vrnila k mizi, kjer so sedeli 
Anton Vodnik, njena intimna prijateljica Mira Pucova, Lino 
Legiša in drugi ter je pripovedovala o svojem neuspehu … 
Svojo trditev, da se je potegovala za zapornike, sem oslonil 
tudi na njene poskuse, da bi rešila iz zapora Zupana in Ahaca, 
kar je skušala tiste prve tedne, ko sta bila zaprta in ko sem 
bil še na svobodi …«
Da obnovim litanijo: avtor je razgledan moški, doma 
v partizanski in povojni kulturno-funkcionarski družbi, 
potuje v Pariz in nazaj, ko zaprejo Zupana in Pirjevca, je v 
Sloveniji, še vedno na svobodi … Naj povem še to, da sega 
Edvardu Kocbeku ob 110. obletnici rojstva
njegovo obzorje od Lašč do Pariza? Znano mu je, da je bila 
Lili Novy v prijateljskem odnosu »s klerikalnim županom iz 
Velikih Lašč Paternostom, ki je imel v njeni hiši mlekarno 
velikolaške mlekarske zadruge«, po drugi strani pa je bila »v 
ozki povezavi z Jeanom Lacroixem, Francetom Ramovšem, z 
inozemci, ki so hodili k nam po vojski. (Pierre Emmanuel je 
tudi vedel povedati, ko se je vrnil v Pariz, da je govoril z njo.) 
Karakter teh zvez pa mi seveda ni mogel biti znan …«
Še iskriv spominski utrinek: »Čeprav se je kretala pred 
vojno večinoma le med ateisti, je hodila vsako nedeljo v 
cerkev, česar ni opustila po vojni. Ko je prebivala pri Vidmarju 
na gradu Sv. Jurij pri Tržiču, je vstajala ob nedeljah ob treh 
zjutraj, šla peš v Tržič, obiskala nato mene, ko sem bil pri 
bratu, in šla nato k maši. Vsi njeni prijatelji so ocenjevali 
njeno religioznost kot eno vrsto njenih prismodarij, v katero 
se niso hoteli vtikati (npr. Josip Vidmar). Škodlar pravi, da je 
njena pobožnost samo vrsta njene eksaltiranosti …«
K seznamu lastnosti, ki jih o avtorju nakazujejo besedila, 
je treba očitno dodati še to, da se zelo pogosto sklicuje na 
Čora Škodlarja. Ker je bil Škodlar aretiran februarja 1951 in 
z ženo Nino septembra obsojen na dolgo zaporno kazen, je 
jasno, da pogovori z njim tečejo za rešetkami. Avtor poročil 
o svojih znancih iz sveta kulture je torej zaprt. Za sabo ima 
muke, pred sabo muke … Zunaj ima ženo in majhnega otroka 
… Verjetno se s temi podatki poskuša rešiti. Psevdonim, za 
katerega se je skril, bo odnesel s sabo na tako imenovano 
prostost.
Francoske zveze
Ampak moje odločilno srečanje z Javorškom v vlogi Pi-
etteja se je zgodilo na drugi poti. Ko sem iskala sledove za 
Mušičem, sem se lotila še francoskih zvez. Sredi petdesetih 
let je v oblastnem vrhu nastal strah, da je šlo »odpiranje« 
in z njim povezana odjuga nekoliko predaleč, pa so sklenili 
zaostriti odnos do tujcev in tistih ustanov, iz katerih so se 
širili tuji vplivi. Iz varnostnih poročil UDV lahko razberemo, 
da pri kontrolah niso bili posebno diskretni. Lektorja sicer 
niso več izgnali (kot direktorja Francoskega inštituta Lacro-
ixa v prvih letih po vojni), toda francoski profesor Michel 
Schiama je leta 1958 »podal ostavko in odpotoval (…) zaradi 
nevzdržnega terorja od strani policije«. Ker je bilo Mušiču 
leta 1956 prvikrat dovoljeno, da je prestopil mejo in se znova 
pojavil v domovini, seveda s svojimi École de Paris slikami, s 
svojim francoskim in italijanskim uspehom, italijansko ženo, 
francoskim avtom itd., se mi je zdelo važno dobiti vpogled v 
to dogajanje. Na Mušiča v tem obsežnem sklopu (še) nisem 
naletela, na marsikaj zanimivega pa. Tule je poznavalsko 
poročilo, ki ga je prispeval Piette:
»Kot sem že pred odhodom rekel, sem tudi v resnici po-
skušal dognati, do katere mere uporabljajo Francozi svoje 
kulturne delavce in nastavljence za obveščevalno službo,« 
piše 'sodelavec Piette' februarja 1960. »Domenacha sem na-
ravnost vprašal, kaj o vsem tem ve, saj je bil nekoč zelo dober 
prijatelj z Jeanom Lacroixem. Opisal sem mu delovanje Jeana 
Lacroixa, kako je prenašal pisma angleških obveščevalcev 
v Sloveniji Herriotu, kako je delal za Angleže … Domenach 
je trdil, da ne ve prav nič o Lacroixovi tovrstni dejavnosti, 
da sta se pred leti hudo sprla, in sicer zaradi tistega prvega 
članka, ki ga je leta 1950 napisal o Jugoslaviji. Tedaj mu je 
Lacroix pisal dolgo in sramotilno pismo iz Nemčije, rekoč, 
kako more hvaliti Jugoslavijo, ko pa čisto nič ne ve, kaj se v 
njej dogaja. Med drugim mu je v tistem pismu na dolgo in 
široko govoril o meni, ki sem bil tedaj v zaporu. Dejal mu je, 
da nima nobene pravice hvaliti Jugoslavije, ki zapira pesni-
ke, in da njegovo pričevanje o FLRJ nima nobene moralne 
kvalitete, ker ni povzdignil svojega glasu v mojo obrambo, 
kar bi bilo v stilu in tradiciji francoskih kulturnih delavcev. 
Domenach, ki je prebil božič 1949 s Kocbekom, o meni niti 
slišal ni, njegovi ljubljanski prijatelji tedaj o meni, ki sem bil 
zaprt, sploh niso govorili.«
Poročilo je dolgo, v njem nastopa veliko znanih Fran-
cozov. Ne manjka Pierre Emmanuel, s katerim o teh špi-
jonskih zadevah še ni govoril, ker »se s Pierrom preveč 
drug drugega veseliva, kadar sva skupaj, da bi govorila o 
tako resnih problemih«. Nastopa beograjski in zagrebški 
francoski lektor Michel Aubin, »ki sem ga jaz pripeljal v 
Jugoslavijo, jaz napravil iz njega jugoslovanofila in sem 
torej neposredno zanj jaz odgovoren, če je špijon«. Ampak 
»Michel je bil seveda v Parizu čudovit. Na sprejemu, ki ga je 
Daisy Dugardin priredila za Slovence in kjer je Janez Matičič 
igral svoje skladbe, je v hrvaščini sramotil prisotne kulturne 
delavce ter pel svoje večne songe o Jugoslaviji ...« Nastopa 
Jacques Brenner, »Michel je največja Brennerjeva ljubezen«, 
pa Michelova mama, pa …
Ne bo vprašanje, kdo bi utegnil to napisati, zvenelo plehko 
retorično?
Lokalna predzgodba z brutalnim epilogom
Reševanje te križanke pa je mogoče začeti tudi čisto dru-
gače.
Za uvod in za razumevanje bi bilo treba reči, da se je ju-
nija 1950 pojavila na sedežu UDV v Ljubljani Marija Košir, 
se odločno pritožila in tako rekoč zahtevala, da ji končno 
dovolijo obisk zaprtega moža. Videla ga ni že dobri dve leti – 
od procesa proti dachavcem, ki so bili v glavnem obsojeni na 
smrt, Mirko Košir pa na dvajset let zapora s prisilnim delom. 
Oficirji UDV so ji sklenili omogočiti srečanje, a po strogo ko-
reografiranih pripravah. Dopustitev drobnega privilegija so 
hoteli obrniti sebi v korist – nastaviti past in Koširjevo bivanje 
v ljubljanskem zaporu izrabiti. Najprej je bilo treba Koširja iz 
Škofje Loke (in izolacije) preseliti v zapor v Ljubljano, nato 
mu je bilo treba najti ustrezno družbo in službo … 
»Obsojenci bi prevajali knjige iz tujih jezikov v sloven-
ščino,« je predlagal kapetan Turk polkovniku Peršiču. »Vsi 
navedeni obsojenci obvladajo nemški, italijanski, delno 
francoski in angleški jezik /podatki za Koširja še niso znani/. 
Vsakega obsojenca bi individualno zadolžili za prevod knjige, 
tako da je vedno dana upravičenost kontakta z agenturo. 
Vse obsojence, ki jih boste določili, da pridejo v poštev, bi 
skoncentrirali v sobo skupaj z obsojencem Koširjem, nakar bi 
jih po nekaj urah klicali in jim dali delo, obenem pa že dobili 
prva poročila o razgovorih. Ali bi ostali obsojenci prinesli 
s seboj časopis v sobo in katere stare časopise, ki bi bili za 
obsojenca Koširja najbolj interesantni, in kakšno literaturo 
bi prinesli s seboj, bi bilo treba še vnaprej določiti.«
Predlagani sta bili dve varianti s po štirimi zaporniki v eni 
celici; v prvi bi dva ovajala dva (in drug drugega), v drugi bi 
prišli trije na enega in spet drug na drugega.
»Jože Brejc naj bi v drugi kombinaciji nadomestil obsojen-
ca Furlana. Obsojenec Brejc Jože je obsojen v skupini Zupan 
Vitomila na 12 let prisilnega dela. Na izdrževanju kazni v 
KPD Ljubljana je od marca 1949. Povezan je bil v KPD-ju 
s skupino Slovana. V toku preiskave je iskreno priznal vse 
zveze, ki jih je imel s Slovanom, razen tega je podal obširne 
podatke za ostale obsojence, ki smo jih preverili in so točni. 
Materjal v zvezi s Slovanom bi uporabili za ponovno vrbovko 
/prvič vrbovan že na svobodi/. Brejc pozna dobro svetovno 
politični položaj, bil je tudi sam v inozemstvu /Paris/ in bi 
bil dober diskutant z obsojencem Koširjem. Kontrola v sobi 
je z uporabo preverjenih sodelavcev v sobi Alujeviča in Šajna 
dobra, razen tega bi tudi Brejc dajal poročila o razgovorih 
s Koširjem.«
Režiser te krute predstave se je odločil drugače, za tre-
tji scenarij. Rezultati so bili hitro v skladu s pričakovanji. 
Košir je kmalu prispeval k diskusiji take izjave in o njem 
so se zbrala taka medsebojno kontrolirana poročila, da so 
omogočila dodatno, »administrativno« kazen. Iz ljubljanske 
ječe so ga poslali na Goli otok, kjer ga je marca 1951 doletela 
grda, grda smrt.
Za Jožeta Brejca so začeli pisati drugo vlogo. 
Au revoir, Piette. ¾
Foto Mavric Pivk
20
KritiK a
 8. oktobra 2014
Knjiga …
Finančna kriza  
ali novi red stvari?
Vladimir P. Štefanec: 66,3 m². Mladinska knjiga (zbirka 
Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2014, 159 str., 22,59 €
V zadnjem času smo priča kopici romanov o socialno 
ogroženih. Ker o njih pišejo ljudje iz umetniških krogov, 
je navadno v središču prekerno delo v kulturnem sek-
torju, posebej pa so na udaru mlajše generacije, ki živijo 
v podnajemniških stanovanjih v urbanem okolju.
Zgoraj našteto je tudi osnova novemu romanu Vladi-
mirja P . Štefaneca, ki v središče postavlja mlad par, Aleša 
in Zalo. Ta svoji karieri arhitektov začenjata z malimi, sla-
bo plačanimi koraki, ob tem pa fantazirata o najrazličnej-
ših arhitekturnih pristopih, s katerimi bi zagrizla v svoje 
lastno stanovanje – če bi si ga seveda lahko privoščila.
Ironično izhodišče, v katerem iz finančnih razlogov 
nista upravičena do nepremičnine, četudi jima, kot bi 
rekel Aleš, po naravnem pravu pripada, hitro začini 
osrednji zaplet. Sreča (ali pa nesreča) je namreč hotela 
tako, da je Zali umrla babica in ji zapustila zajeten 
kupček denarja. A vsota se izkaže za premajhno, da bi 
lahko izpolnila njune sanje, vsa stanovanja s primerno 
ceno so namreč v popolnem razsulu oz. se nahajajo na 
slabi lokaciji. Tako ima par kar naenkrat v lasti veliko 
količino praktično neuporabnega denarja, nekakšen 
pokvarjen deus ex machina. Vendar pa Aleš ne obupa in 
naposled le najde (občinsko) stanovanje, ki ni nič boljše 
od videnih, a se ga iz neznanih razlogov kljub vsemu 
odloči kupiti kar za Zalinim hrbtom.
Naj o nadaljnjem razpletu dogodkov molčim, da ne bi 
povsem uničil bralskega užitka. Problematika romana 
je gotovo zelo aktualna in v tem primeru še posebej 
konkretna: spremljamo realno ponudbo stanovanj, 
krajev in cen, pisatelj je empirično detektiral resnično 
problematiko posameznikove finančne situacije. Zdi se, 
da refleksija aktualen problem predstavi v nekakšni novi 
luči – ne gre toliko za finančno krizo (ta niti ni omenje-
na), temveč za nekakšen novi red stvari, čas, ko določene 
dobrine zahtevajo ogromno napora in povrhu še sreče.
Novo pridobljeni denar odnosa v paru ne obrne na 
glavo – skupni čas še vedno preživljata razmeroma 
harmonično, napetosti pa izhajajo predvsem iz Zaline 
prezaposlenosti. Tako se v celotni situaciji, v nasprotju 
s pričakovanji, spremeni predvsem Aleš, ki z denarjem 
razpolaga na skrivaj in sam ter s tem ponovno postavlja 
vprašanje: Komu kaj pripada? Dogodki, ki spremljajo 
to odločitev, začnejo zares razkrivati nekatere njegove 
skrite želje, fantazije, hkrati pa dajo jasno vedeti, da je 
fant prišel do tako zajetnega (Zalinega) premoženja, da 
ga preprosto ni vajen. Razlogi za to vedenje se najverje-
tneje skrivajo v Aleševem odnosu do lastnega otroštva; 
to vstopa v delo npr. skozi simbol otroške igrače, ki 
junaka začne preganjati, ter Alešev korekten, a nekoliko 
odtujen odnos z mamo. Kljub naravi povedanega pa se 
avtor uspešno izogne že slišanemu in klišejskemu, saj se 
vselej trudi ponuditi nekaj nepričakovanega.
Knjigi tako slogovno kot z vidika tematiziranja pro-
blematike ni kaj očitati. Gre za napeto in tekoče čtivo, 
ki postavlja vprašanja o današnji družbeni realnosti in 
o situaciji mladega para. Dve problematiki ne bi smeli 
biti prevelik zalogaj, a delo je kratko in žal nekoliko 
površno. Že res, da je zgodba nekoliko netipična in že s 
tem zastavlja vprašanja, vendar pa se hkrati kar preveč 
strogo drži zastavljene fabule, ne da bi si ob tem dovolila 
kakršenkoli odmik. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, 
če bi delo namesto v širino rastlo v globino, a se žal tudi 
to ne zgodi. Daljši odseki, v okviru katerih pripovedo-
valec govori o občutkih protagonistov, se počasi začnejo 
vrteti v krogih in tako le za silo izcimijo tisto, kar bi naj 
vedeli o psihologiji likov in odnosu med Alešem in Zalo. 
Še bolj pa trpi socialno vprašanje – to skoraj izgine in s 
tem popolnoma zanika nastavke, ki so veliko obetali in 
dajali upanje, da bo delo natančno reflektiralo neki čas, 
s katerim se v literaturi trenutno srečujemo predvsem 
skozi prizmo kvaziuporništva in solzavosti. 
Aljaž Krivec
Knjiga …
»Nihče ne da nam odrešenja«
Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin. Spremna 
beseda Urban Vovk. LUD Literatura (zbirka Prišleki), 
Ljubljana 2014, 144 str., 25 €
Že kar na začetku je treba jasno povedati: pričujoči 
roman je knjiga za atipičnega bralca. Takega s (pred)
znanjem, razumevanjem zgodovine svetovnega romana, 
nešablonskih pisateljskih postopkov, literarne satire in 
seveda tudi zanimive slovenske literarne (sur)realno-
sti, ki je že sama po sebi taka, da je posmeha vredna; 
konstruktivnega, seveda, ki ga je sposoben proizvesti 
malokdo, zato je kvečjemu v neskrito zadovoljstvo pod-
pisanega, ko ugotovi, da je roman prišel izpod peresa 
diplomantke komparativistike, ki ji usodne resnosti na-
ših fakultetnih dogem še niso prišle do živega in (mlada, 
kakor je) našo »narodotvorno sceno« vidi drugače, 
razgaljeno in razromantizirano, skratka tako, kot se o 
njej redkokdaj govori v posvečenih krogih. 
Odkriti medbesedilnost v knjigi ni težko. Tudi ironija 
je na dlani. Povezave z Emo Bovary, o katerih smo že 
precej brali, so očitne, osnovna zgodba nalašč (kot je 
razvidno iz celote) ni preveč zapletena, zlasti zato, ker 
osnovna fabula niti ni bistvena, kar je za našo sceno 
lahko že kaj hitro herezija, kajti knjige, ki so pri nas 
uspešne, so malokdaj tudi drzne; bralci se namreč hitro 
odvrnejo, če ne razumejo takoj. Če knjige ne morejo 
nesti s seboj na dopust za mimobežno konzumacijo. 
In tu nastopi prava »težava«: če je knjiga taka, čemu jo 
sploh napisati?! Vprašanje, na katerega si je avtorica že 
odgovorila, če ne drugače, s premolkom na strani 144.
Protagonistka romana, Sofija, je kraljica primerjalk. 
Poduhovljena je, bere, tudi razmišlja o branju, rada pofi-
lozofira, piše ... Roman, kajpak. V odnosu z ljudmi in sve-
tom ji nekaj manjka. Morda krasotec Feliks, ki tudi rad 
pofilozofira, je izjemno globok, bere, piše, celo kantavtor 
je. Našteli smo vse limanice, na katere se ujame Sofija. In 
Feliks »grozi« celo z lastno ploščo. In s pesniško zbirko. 
Jim bo že pokazal! Tudi Sofija jim bo! Pokazala jim bosta! 
Sofija nenadoma ve, kot je zapisano v romanu. 
In kje se konča obarvanost dandanes priporočenega 
lakmusa kakovosti sodobnih romanov – »berljivosti« – 
in začne zahtevnost? Ni začrtane ostre meje, prav tako 
kot ni začrtanih ostrih povezav med osrednjo in vzpo-
redno, »vloženo« linijo romana, v kateri se pojavlja tisto 
(in tisti), kar (o katerih) Sofija bere v osrednji zgodbi. 
Tu niso zgolj Ema in filozofi, so tudi slovenski literarni 
nagrajenci, ki skočijo iz knjig in se znajdejo v zgodbi. 
To, da med obema »točkama istega kraja« ni nakazane 
jasnejše črte, je sicer, vsaj zame, najboljša lastnost ro-
mana. Bralcu je vržena kost, za jasnejše povezave (edina 
konkretna rdeča nit se (sprva) zdi Feliks, ki je vsepriso-
ten) se mora potruditi, brati znova, vztrajno iskati – in 
če se dovolj potrudi, če romana ne odloži že pred prvo 
zapreko, je nagrajen z duhovitim večplastnim delom, 
ki v sodobni, sploh pa mladi slovenski literaturi nima 
vzporednice. Zeitgeistovski roman slači povprečje naše 
»scene«, kjer je presežek prisiljen životariti na obrobju 
(sam si je kriv, čemu pa ne piše, poje, dela tako, da bi ga 
razumeli), saj je v središču toliko »Feliksov« in »Sofij«, 
ki morajo stati inu obstati s krono povprečja na glavi, a 
vsi, ki tako mislijo, so pač zavistni, ne prenesejo uspeha. 
Roman se v svoji ironiji ne ustavi pred ničemer, a bralec 
si mora to ironijo osmisliti sam, ni iztegnjene roke, ki bi 
peljala čez most. Povezava med fikcijo in resničnostjo 
sprva neposredno deluje na Feliksovi osebi, ki izstopi iz 
romana, izda tisto ploščo, tudi pesniško knjigo, pripra-
vlja literarne večere, kjer se norčuje iz scene, katere del 
je (nevede) tudi sam. Zrcalce na steni je pač daleč, a po-
tem Sofija doživi »change of heart«, kot bi rekel Dylan, 
in Feliks »zamrzne v času«. A Feliks, realen ali privi-
den, ni nujno pravi odgovor na vprašanje o ontoloških 
razmerjih teksta. Je morda to Sofija, ki, vsaj kar se mene 
tiče, ostane razveseljivo problematična do konca?
Z izstopom Feliksa iz romana v priobčeno poezijo, 
songe in na oder se zgodi še interdisciplinarnost, ki jo 
komparativistika šteje med svoje prvine, a jo le redko 
udejanja brez limone med zobmi. Roman tako postane 
del obširnega interdisciplinarnega projekta, s katerim se 
vedoželjnemu bralcu (in poslušalcu) sestavi še nekoliko 
širša slika »ontologije« zgodbe in oseb (če je pazljivo 
bral, jo je lahko, nakazano, pobral že iz romana, če ne, 
pa ima še drugo možnost, če seveda hoče).  
Matej Krajnc
Kino …
Novi val
Pot v raj. Režija Blaž Završnik. Slovenija, 2014, 80 min. 
Kolosej in Kino Komuna 
Zmagovalec občinstva letošnjega Festivala sloven-
skega filma je prav posrečen film. Izdelek izpod prstov 
štiričlanske mikroekipe (s prijatelji) ima vse, kar imajo 
veliki: zgodbo, ki pritegne, junaka, za katera nam je mar, 
dobro fotografijo, nalezljivo glasbo ter učinkovito meša-
nico resnosti in spontane duhovitosti. 
Tihi, zadržani Žak je pravkar pokopal svoja starša in 
z morbidne sedmine zbežal direktno na morje, na jadr-
nico svojega pokojnega očeta, da bi si prepihal misli in 
odplaknil svojo žalost. Nekje na poti proti morju se mu 
za pete prilepi Lučka, simpatična brbljavka, ki kar noče 
več proč in si, Žakovi nejevolji navkljub, nekako uspe 
pričvekati prostor na njegovi barki. In čeprav je Lučka 
sprva videti povsem zadovoljna, odprta in sproščena, 
se kmalu izkaže, da tudi ona nosi več prtljage, kot je 
gre v tisto majhno torbo, ki jo nosi s sabo. Junaka sta 
odmaknjena od realnosti in potopljena vsak v svoj svet 
gorja, kljub temu pa nekje v ozadju vseskozi čutimo tudi 
frustracijo generacije, ki se počuti naplahtano.
Pot v raj se začne kot romantična komedija, a bolj ko 
jadrnico nosi proti jugu, bolj Završnik po svoje križari 
po žanru. Oporne točke »rom-koma« so tu in jasno pre-
poznavne, a vse majčkeno po svoje prirejene, da nam ne 
bi preveč dvignilo sladkorja ali nas dolgočasilo s svojo 
predvidljivostjo. Junaka se med potovanjem sicer zbli-
žata in se drug drugemu pomagata premakniti z mrtve 
točke, a sta čisto preveč sesuta, da bi se šla zaljubljanje 
in podobne ekstremne športe. Še dobro, kajti sicer bi 
bil film čisto navaden kliše, tako pa je, čeprav ne skriva 
koketiranja z občinstvom, še vedno svež in okreten kot 
njegova mlada protagonista. 
Završnikova Pot v raj je še en lep primer nepretenci-
oznega prvenca, ki ne poskuša biti remek delo, ampak 
iskren, komunikativen, »majhen« film, pri tem pa še ve-
dno cilja dovolj visoko, da nam namesto poceni kopije 
stokrat videnega servira avtorski premislek preverjenih 
vzorcev. Naši mladi režiserji so se očitno odločili, da 
slovenski film vrnejo gledalcem. Snemajo življenjske 
zgodbe, izhajajo iz lastnih izkušenj in se, namesto da bi 
v nedogled čakali na odobritev javnih sredstev, odločajo 
za projekte, ki jih (z nekaj mladostniške zagnanosti) 
lahko izpeljejo tudi brez pokroviteljstva države. Seveda 
jim to omogoča tehnologija, ki starejšim režiserskim ro-
dovom ni bila na voljo, a zanimivo je, da nove možnosti 
izkoriščajo le debitanti, medtem ko se druge generacije 
režiserjev še vedno držijo ustaljenih poti do filma. Saj 
ne da mislim, da bi filmarji morali delati kar zastonj; gre 
le za izkoristek alternativnega kanala filmske ustvarjal-
nosti, ki poleg mnogih omejitev prinaša tudi pomembne 
prednosti – predvsem veliko avtorske svobode in večjo 
sproščenost snemalne ekipe, kar se tem filmom še kako 
pozna. Ti naši mladi v tem trenutku z zelo omejenimi 
sredstvi snemajo precej boljše filme od svojih starejših 
kolegov. Špela Barlič
Plošča …
Od daleč do srca
Neca Falk: Od daleč. Založba Pivec, Maribor 2014, 37 
min., 14,90 €
Neca Falk je ena najbolj simpatičnih pevk, ki je 
močno zaznamovala našo glasbeno sceno, in tudi če 
bi posnela samo otroške pesmi o Mačku Muriju in 
Muci Maci pa Zlato ladjo, plošče, na katerih so najbolj 
posrečeno združene izjemna poezija Kajetana Koviča, 
fantastična skladateljska barvitost in duhovitost Jerka 
Novaka pa izjemna Necina interpretacija (da prispev-
ka vseh sodelujočih glasbenikov in snemalcev niti ne 
omenjam), bi bila za vselej zapisana v zavest celo samo 
priložnostnih poslušalcev. Toda Neca Falk je posnela še 
vrsto drugih plošč in uspešnic, ki so danes morda malo 
v senci mačjih zgod in nezgod, pa zato niso nič manj 
dragocene. Morda je danes najmanj znano, da Neca Falk 
tudi sama piše pesmi, da torej še zdaleč ni samo »po-
pevkarica«, ampak ji bolj ustreza oznaka kantavtorica. 
Celo tedaj, ko je sodelovala s svojimi kolegi, še posebej 
plodno z Andrejem Šifrerjem in samo malenkost manj 
s Tomažem Domiceljem. Vsemu temu je najbrž precej 
botrovalo dejstvo, da so bile plošče Nece Falk premišlje-
ne, dodelane in redke že takrat, ko so bili časi za glasbo 
čisto drugačni kot danes, ko se pogosto zdi, da ta nima 
več posebne vrednosti.
Vrnitev po štirinajstih letih je torej zelo prijetno 
presenečenje, še bolj pa dejstvo, da je plošča Od daleč 
brez dvoma njena najboljša doslej. Na najlepši možni 
način namreč dokazuje, kaj bi Neca Falk lahko počela 
in dosegla, če bi imela primerne sodelavce, če bi lahko 
izbirala pesmi, ki ji ležijo ne le interpretativno, ampak 
tudi estetsko in sporočilno. Od daleč je zato nekaj po-
dobnega, kot je plošča American Recordings za Johnnyja 
Casha ali kar je Van Lear Rose, ki jo je produciral Jack 
White (White Stripes), za legendo countryja Loretto 
Lynn: suverena vrnitev s pesmimi, ki se precej odmikajo 
od tistih, kakršne smo pri njej poznali doslej, hkrati pa 
njena interpretacija ohranja vse prepoznavne značilno-
sti in odlike.
Nobenega dvoma ni, da je pomlajena ekipa sodelav-
cev odlično opravila nalogo. Pri tem ima odločilno vlogo 
Boštjan Narat, ki je avtor vseh besedil in glasbe. Ker se 
je že izkazal kot eden najboljših domačih kantavtorjev 
našega časa, to morda ni nič presenetljivega, zato pa 
je toliko bolj razveseljivo, kako odlično se je prilagodil 
pevki, koliko mehkejši in manj ironičen je, kot zna sicer 
biti v svojih besedilih, hkrati pa je ohranil prepoznav-
no avtorsko oziroma pesniško pisavo, v kateri vedno 
znova prepriča z nenavadnimi in svežimi podobami, 
ki jih niza in s katerimi zna na koncu ustvariti izjemno 
razpoloženje. Vzemimo recimo uvodno pesem Dež ni bil 
kriv, za katero se zdi, kot da bi jo Narat napisal po tem, 
ko je poslušal Necine Spomine (Portreti). Seveda ne gre 
za kopijo, niti za nadaljevanje, preprosto je vzel nekaj 
istih elementov (konec poletja, jesensko melanholično 
razpoloženje) in na sebi lasten način pokazal, kako je 
mogoče v poeziji z malo besedami (in precej talenta) 
vedno znova ustvariti nekaj čisto novega, prepoznavno 
avtorskega.
In v tem visokem slogu se plošča nadaljuje prav do 
konca. Ne, na njej ni niti ene slabe ali šibkejše pesmi, 
so samo take, ki so ti danes bolj všeč kot včeraj, naj gre 
za razposajeno Dan, kot je bil včeraj ali meditativno 
naslovno Od daleč. Še najbolj »naratovsko oglate« so 
Pesem o moji glavi, Krošnje sumijo in izjemna zaključ-
na Ne tvegaj vsega, ker lahko ti uspe, pa še te je Neca 
Falk suvereno posvojila. Popolnoma akustična glas-
bena spremljava se ves čas diskretno umika Necine-
mu glasu in sporočilu pesmi, pa vendar zna na ravno 
pravih mestih poskrbeti za poudarek ali dobrodošel 
kontrast. Boštjan Narat igra na vse kitare, Žiga Golob 
na kontrabas, Danilo Ženko je enkrat prispeval klavir, 
za prej omenjene poudarke in kontraste največkrat 
poskrbi Boštjan Gombač s klarinetom, krilovko, žepno 
trobento, sopranskim saksofonom, ukulelo, piščaljo in 
vrsto drugih zvočil, vsi skupaj pa včasih pomagajo tudi 
s spremljevalnimi vokali. In dodati moram, da plošča 
docela zaživi, da razkrije vse svoje razkošne zvočne in 
sporočilne razsežnosti šele takrat, ko jo zbrano poslu-
šaš na čim boljši avdio opremi, ker je tudi zvočno ena 
najbolje posnetih v zadnjem času.
Od daleč je torej odlična plošča, ki na najlepši način 
povezuje talent dveh Mariborčanov različnih generacij 
in podobnih glasbenih senzibilitet, za povrh pa je tudi 
izšla pri vse bolj prodorni mariborski založbi Pivec in 
kratko malo je ena najboljših plošč zadnjih nekaj let. Po-
žvižga se na takšne ali drugačne trende in dokazuje, da 
je mogoče z besedo in (akustično) glasbo še vedno seči 
najgloblje – namreč naravnost do srca. Jure Potokar
AMPAK
Errare humanum est,  
perseverare autem diabolicum
Igor Grdina se v svojih pisanjih bralcem Pogledov 
predstavlja kot nekakšen poslednji jedi, ki se bori proti 
temnim silam globalnih ponarejevalcev zgodovine. A 
brez posebnega mentalnega napora je mogoče pokazati, 
da v njegovem pisanju ni prav nič viteškega.
Nasprotno! V svojem odgovoru (Pogledi, 10. 9. 2014) 
sem pokazal, kako je brez vsakršne podlage njegova 
trditev, da naj bi bilo »vsakomur« jasno, da je Kosijeva 
knjiga subvencijo dobila mimo pravil, in sicer po zaslugi 
mojih družinskih povezav. Pojasnil sem, da Grdinova 
nesramnost ne drži, ker:
(1) moja sestra sicer je uradnica Javne agencije za 
knjigo, vendar ne sodeluje v postopkih ocenjevanja in 
izbora vlog za subvencije za domačo knjižno produkcijo, 
saj je pristojna za mednarodno promocijo;
(2) o dodeljevanju subvencij ne odločajo strokovni 
sodelavci in sodelavke JAK, ampak strokovne komisije 
za posamezna področja.
Kljub temu Igor Grdina svoje insinuacije ni preklical in 
se opravičil, ampak trdi, da so moje trditve »popolnoma 
brezpredmetne«. O njih naj bi bilo po njegovem mnenju 
mogoče diskutirati šele, ko bi pokazal »dokument o tem, 
da se je Katja Stergar izločila iz postopkov dodeljevanja 
subvencij založnici del bratovih recenzirancev«. Takšna 
zahteva je onkraj zdrave pameti! Kako naj bi kdorkoli sploh 
imel dokument, da se izloča iz postopka, v katerem tako 
ali tako ne sodeluje? Ne samo, da je nepotreben, ampak 
tudi ne more obstajati, tako kot ne obstaja dokument, da 
so se iz tega postopka izločile ljubljanske branjevke, mestni 
redarji, naključni pasanti, predsednik republike ali Igor 
Grdina. Zahteva je torej le spuščanje megle, ustvarjanje 
vtisa, da je v ozadju vendarle delovanje »mračnih sil« in 
»izbrisovalcev Slovencev iz zgodovine«.
Enak namen ima tudi zatrjevanje Igorja Grdine, da o 
subvencijah ne odloča strokovna komisija, kot trdim jaz, 
ampak »tam zaposlene uradne osebe«. Pa poglejmo, kaj o 
tem pravi merodajni Pravilnik o izvedbi postopkov javne-
ga poziva in javnega razpisa s področja knjige (Uradni list 
RS, 19/2009 in 90/2011, www.jakrs.si/o_agenciji/pravne 
_podlage/). V 4. točki 7. člena piše: »Pristojni uslužbenec 
za strokovno komisijo pripravi kratke povzetke ustreznih 
 8. oktobra 2014
21
KritiK a
odplaknil svojo žalost. Nekje na poti proti morju se mu 
za pete prilepi Lučka, simpatična brbljavka, ki kar noče 
več proč in si, Žakovi nejevolji navkljub, nekako uspe 
pričvekati prostor na njegovi barki. In čeprav je Lučka 
sprva videti povsem zadovoljna, odprta in sproščena, 
se kmalu izkaže, da tudi ona nosi več prtljage, kot je 
gre v tisto majhno torbo, ki jo nosi s sabo. Junaka sta 
odmaknjena od realnosti in potopljena vsak v svoj svet 
gorja, kljub temu pa nekje v ozadju vseskozi čutimo tudi 
frustracijo generacije, ki se počuti naplahtano.
Pot v raj se začne kot romantična komedija, a bolj ko 
jadrnico nosi proti jugu, bolj Završnik po svoje križari 
po žanru. Oporne točke »rom-koma« so tu in jasno pre-
poznavne, a vse majčkeno po svoje prirejene, da nam ne 
bi preveč dvignilo sladkorja ali nas dolgočasilo s svojo 
predvidljivostjo. Junaka se med potovanjem sicer zbli-
žata in se drug drugemu pomagata premakniti z mrtve 
točke, a sta čisto preveč sesuta, da bi se šla zaljubljanje 
in podobne ekstremne športe. Še dobro, kajti sicer bi 
bil film čisto navaden kliše, tako pa je, čeprav ne skriva 
koketiranja z občinstvom, še vedno svež in okreten kot 
njegova mlada protagonista. 
Završnikova Pot v raj je še en lep primer nepretenci-
oznega prvenca, ki ne poskuša biti remek delo, ampak 
iskren, komunikativen, »majhen« film, pri tem pa še ve-
dno cilja dovolj visoko, da nam namesto poceni kopije 
stokrat videnega servira avtorski premislek preverjenih 
vzorcev. Naši mladi režiserji so se očitno odločili, da 
slovenski film vrnejo gledalcem. Snemajo življenjske 
zgodbe, izhajajo iz lastnih izkušenj in se, namesto da bi 
v nedogled čakali na odobritev javnih sredstev, odločajo 
za projekte, ki jih (z nekaj mladostniške zagnanosti) 
lahko izpeljejo tudi brez pokroviteljstva države. Seveda 
jim to omogoča tehnologija, ki starejšim režiserskim ro-
dovom ni bila na voljo, a zanimivo je, da nove možnosti 
izkoriščajo le debitanti, medtem ko se druge generacije 
režiserjev še vedno držijo ustaljenih poti do filma. Saj 
ne da mislim, da bi filmarji morali delati kar zastonj; gre 
le za izkoristek alternativnega kanala filmske ustvarjal-
nosti, ki poleg mnogih omejitev prinaša tudi pomembne 
prednosti – predvsem veliko avtorske svobode in večjo 
sproščenost snemalne ekipe, kar se tem filmom še kako 
pozna. Ti naši mladi v tem trenutku z zelo omejenimi 
sredstvi snemajo precej boljše filme od svojih starejših 
kolegov. Špela Barlič
Plošča …
Od daleč do srca
Neca Falk: Od daleč. Založba Pivec, Maribor 2014, 37 
min., 14,90 €
Neca Falk je ena najbolj simpatičnih pevk, ki je 
močno zaznamovala našo glasbeno sceno, in tudi če 
bi posnela samo otroške pesmi o Mačku Muriju in 
Muci Maci pa Zlato ladjo, plošče, na katerih so najbolj 
posrečeno združene izjemna poezija Kajetana Koviča, 
fantastična skladateljska barvitost in duhovitost Jerka 
Novaka pa izjemna Necina interpretacija (da prispev-
ka vseh sodelujočih glasbenikov in snemalcev niti ne 
omenjam), bi bila za vselej zapisana v zavest celo samo 
priložnostnih poslušalcev. Toda Neca Falk je posnela še 
vrsto drugih plošč in uspešnic, ki so danes morda malo 
v senci mačjih zgod in nezgod, pa zato niso nič manj 
dragocene. Morda je danes najmanj znano, da Neca Falk 
tudi sama piše pesmi, da torej še zdaleč ni samo »po-
pevkarica«, ampak ji bolj ustreza oznaka kantavtorica. 
Celo tedaj, ko je sodelovala s svojimi kolegi, še posebej 
plodno z Andrejem Šifrerjem in samo malenkost manj 
s Tomažem Domiceljem. Vsemu temu je najbrž precej 
botrovalo dejstvo, da so bile plošče Nece Falk premišlje-
ne, dodelane in redke že takrat, ko so bili časi za glasbo 
čisto drugačni kot danes, ko se pogosto zdi, da ta nima 
več posebne vrednosti.
Vrnitev po štirinajstih letih je torej zelo prijetno 
presenečenje, še bolj pa dejstvo, da je plošča Od daleč 
brez dvoma njena najboljša doslej. Na najlepši možni 
način namreč dokazuje, kaj bi Neca Falk lahko počela 
in dosegla, če bi imela primerne sodelavce, če bi lahko 
izbirala pesmi, ki ji ležijo ne le interpretativno, ampak 
tudi estetsko in sporočilno. Od daleč je zato nekaj po-
dobnega, kot je plošča American Recordings za Johnnyja 
Casha ali kar je Van Lear Rose, ki jo je produciral Jack 
White (White Stripes), za legendo countryja Loretto 
Lynn: suverena vrnitev s pesmimi, ki se precej odmikajo 
od tistih, kakršne smo pri njej poznali doslej, hkrati pa 
njena interpretacija ohranja vse prepoznavne značilno-
sti in odlike.
Nobenega dvoma ni, da je pomlajena ekipa sodelav-
cev odlično opravila nalogo. Pri tem ima odločilno vlogo 
Boštjan Narat, ki je avtor vseh besedil in glasbe. Ker se 
je že izkazal kot eden najboljših domačih kantavtorjev 
našega časa, to morda ni nič presenetljivega, zato pa 
je toliko bolj razveseljivo, kako odlično se je prilagodil 
pevki, koliko mehkejši in manj ironičen je, kot zna sicer 
biti v svojih besedilih, hkrati pa je ohranil prepoznav-
no avtorsko oziroma pesniško pisavo, v kateri vedno 
znova prepriča z nenavadnimi in svežimi podobami, 
ki jih niza in s katerimi zna na koncu ustvariti izjemno 
razpoloženje. Vzemimo recimo uvodno pesem Dež ni bil 
kriv, za katero se zdi, kot da bi jo Narat napisal po tem, 
ko je poslušal Necine Spomine (Portreti). Seveda ne gre 
za kopijo, niti za nadaljevanje, preprosto je vzel nekaj 
istih elementov (konec poletja, jesensko melanholično 
razpoloženje) in na sebi lasten način pokazal, kako je 
mogoče v poeziji z malo besedami (in precej talenta) 
vedno znova ustvariti nekaj čisto novega, prepoznavno 
avtorskega.
In v tem visokem slogu se plošča nadaljuje prav do 
konca. Ne, na njej ni niti ene slabe ali šibkejše pesmi, 
so samo take, ki so ti danes bolj všeč kot včeraj, naj gre 
za razposajeno Dan, kot je bil včeraj ali meditativno 
naslovno Od daleč. Še najbolj »naratovsko oglate« so 
Pesem o moji glavi, Krošnje sumijo in izjemna zaključ-
na Ne tvegaj vsega, ker lahko ti uspe, pa še te je Neca 
Falk suvereno posvojila. Popolnoma akustična glas-
bena spremljava se ves čas diskretno umika Necine-
mu glasu in sporočilu pesmi, pa vendar zna na ravno 
pravih mestih poskrbeti za poudarek ali dobrodošel 
kontrast. Boštjan Narat igra na vse kitare, Žiga Golob 
na kontrabas, Danilo Ženko je enkrat prispeval klavir, 
za prej omenjene poudarke in kontraste največkrat 
poskrbi Boštjan Gombač s klarinetom, krilovko, žepno 
trobento, sopranskim saksofonom, ukulelo, piščaljo in 
vrsto drugih zvočil, vsi skupaj pa včasih pomagajo tudi 
s spremljevalnimi vokali. In dodati moram, da plošča 
docela zaživi, da razkrije vse svoje razkošne zvočne in 
sporočilne razsežnosti šele takrat, ko jo zbrano poslu-
šaš na čim boljši avdio opremi, ker je tudi zvočno ena 
najbolje posnetih v zadnjem času.
Od daleč je torej odlična plošča, ki na najlepši način 
povezuje talent dveh Mariborčanov različnih generacij 
in podobnih glasbenih senzibilitet, za povrh pa je tudi 
izšla pri vse bolj prodorni mariborski založbi Pivec in 
kratko malo je ena najboljših plošč zadnjih nekaj let. Po-
žvižga se na takšne ali drugačne trende in dokazuje, da 
je mogoče z besedo in (akustično) glasbo še vedno seči 
najgloblje – namreč naravnost do srca. Jure Potokar
Koncert …
Nesporazumi od začetka do konca
Oranžni 1. Orkester Slovenske filharmonije. 
Dirigent Marcelo Lehninger, solistka Martina 
Filjak, klavir. Spored: Avsec, Beethoven, 
Mendelssohn. Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 2. in 
3. 10. 2014
Starejši ljubitelji glasbe se gotovo spomnijo plejade 
odličnih hrvaških pianistov in pianistk: Iva Mačka, Stjepa-
na Radića, Martina Krpana, Pavice Gvozdić, Ranka Filjaka, 
Jurice Muraia, Ide Gamulin in drugih, ki so prišli iz gnezda 
zagrebške pianistične šole legendarnega Svetislava Stan-
čića in desetletja dominirali v jugoslovanskem glasbenem 
prostoru (nekateri so zasloveli tudi v tujini). Danes pa, 
če odmislimo Iva Pogorelića, ki je bolj produkt ruske kot 
hrvaške šole, ter crossover zvezdnika Maksima Mrvico, 
na hrvaškem pianističnem odru najdemo bore malo. Med 
redkimi pianisti mlajše generacije, ki nekaj pomenijo in 
si utirajo pot tudi v mednarodnem prostoru, pa vendarle 
velja omeniti Martino Filjak, tokratno solistko koncer-
ta Orkestra Slovenske filharmonije. V odsevu prejetih 
nagrad in uspehov doma in na tujem pa nastop v Ljubljani 
pomeni precejšnje presenečenje, saj ga je zaznamovala 
dokaj nerazločna in za slog premalo artikulirana in niti ne 
vselej natančna igra (z občasnimi napačnimi toni), zvočno 
zabrisana s pretirano uporabo pedala, odprtim neople-
menitenim tonom, najbolj pa s samosvojim »imperialno« 
silovitim razumevanjem dela. 
Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 5, Imperator, 
ki skupaj s skladateljevim Violinskim koncertom velja za 
paradigmo mojstrstva koncertantne literature, predstavlja 
trajni magnet za pianiste in poslušalstvo. V izvajalskem 
oziru (v nasprotju s koncerti romantičnega obdobja, ki po 
zahtevnosti neredko sežejo do roba tehničnih zmogljivosti 
instrumenta in izvajalca) krasi Beethovnove klavirske kon-
certe izjemna skladnost, popolnost solističnega in orkestr-
skega parta, kar težo mojstrstva s tehnike igre prestavlja v 
interpretacijo v najožjem pomenu besede. Tokratni pristop 
orkestra pod taktirko mladega, v Ljubljani prvič gostujočega 
Marcela Lehningerja, je v pristopu kazal precejšnjo podob-
nost s solistkinim, toda skoraj enostranskim razumevanjem 
Beethovna, ki izhaja iz silovitosti doživetja, ki je imenitno 
vzvišenost dela v dvogovoru solistke in orkestra po načelu 
»kdor zmore – zmore več« kdaj pa kdaj pripeljal celo do ba-
nalnosti na račun surovega in oglatega zvena, zlasti z vrsto 
neotesanih izbruhov trobil, vseskozi rezkih, v eteričnem 
drugem stavku pa komaj za kanček omiljenih godal. Prefi-
njenih dinamičnih prehodov je ostalo le za vzorec (lirična 
tema v prvem stavku, drugi stavek), vse skupaj je spomi-
njalo bolj na grafični odtis, obrabljeni sijaj ene največjih 
mojstrovin pianizma. 
Temu koncertu, s katerim je Beethoven postavil most k 
romantiki, je sledila vsebinsko dobro umeščena Simfoni-
ja št. 3, Škotska zadnjega klasika med romantiki, Felixa 
Mendelssohna Bartholdyja, dokončno ustvarjena dobro 
desetletje po prvotnih glasbenih skicah z mladostniškega 
potepa po Škotskem, v času skladateljeve zrele ustvarjal-
nosti. Morda je tudi zato v njej ostalo le malo škotskega 
in je bolj italijanska, kot je malce zajedljivo pripomnil 
Robert Schuman. Dirigentu Lehningerju kljub nekoliko 
večji pozornosti do lirike simfonije ni uspelo zajeziti že 
pri Beethovnu opaženega razsipanja glasbene energije 
orkestra. Tudi tukaj je dinamična amplituda prepogosto 
dosegala visoke vrednosti, ki so podirale ravnovesja med 
dramatiko in liriko, onemogočale bolj jasna značajska 
razčlenjevanja med temačnostjo, lahkotnostjo, kantabil-
nostjo, ne nazadnje tudi zanemarjala pomen nekaterih 
motivov (npr. vrnitev otvoritvene teme iz prvega stavka 
v finalu simfonije). Tudi sicer je izvedba delovala izrazno 
nabuhlo, brez podrobnih čustvenih odtenkov in šelestenj, 
ki jih v partituri ni malo; v tehničnem oziru pa pogosto 
neizbrušeno – do eksplozivno hrupnega finala. 
Za konec pa se vendarle spomnimo še začetka večera, 
krstne izvedbe približno deset minut trajajoče Sinfoniette 
in A Vitje Avsca, nastale po naročilu Slovenske filharmo-
nije. V spremnem besedilu je predstavljena kot vedro 
delo, »ki na izviren način združuje tradicionalne oblikov-
ne zakonitosti z novim glasbenim izrazom …« A kaj sploh 
je bilo novega ali izvirnega? Ob skopi motiviki in šablon-
sko izpeljani obdelavi materiala, govorici, ki ne kaže 
individualnosti, zgradbi, v kateri ni videti inovativnosti, 
v delu, ki je bližje razvlečeni dramatiki uverture kot pro-
sojni, formalno in značajsko lahkotni zvrsti sinfoniete? 
Ob za povrh še izvajalskem branju partiture brez navdiha, 
v katerem ni bilo zaznati kakšnega truda, je vse skupaj 
izzvenelo le kot formalna pozornost domači ustvarjalno-
sti. Žal. Pa si je kot marsikateri obiskovalec koncertov tudi 
sam želim veliko več, kot je je, (po)ustvarjalnosti, na naših 
koncertnih odrih! Stanislav Koblar
AMPAK
Errare humanum est,  
perseverare autem diabolicum
Igor Grdina se v svojih pisanjih bralcem Pogledov 
predstavlja kot nekakšen poslednji jedi, ki se bori proti 
temnim silam globalnih ponarejevalcev zgodovine. A 
brez posebnega mentalnega napora je mogoče pokazati, 
da v njegovem pisanju ni prav nič viteškega.
Nasprotno! V svojem odgovoru (Pogledi, 10. 9. 2014) 
sem pokazal, kako je brez vsakršne podlage njegova 
trditev, da naj bi bilo »vsakomur« jasno, da je Kosijeva 
knjiga subvencijo dobila mimo pravil, in sicer po zaslugi 
mojih družinskih povezav. Pojasnil sem, da Grdinova 
nesramnost ne drži, ker:
(1) moja sestra sicer je uradnica Javne agencije za 
knjigo, vendar ne sodeluje v postopkih ocenjevanja in 
izbora vlog za subvencije za domačo knjižno produkcijo, 
saj je pristojna za mednarodno promocijo;
(2) o dodeljevanju subvencij ne odločajo strokovni 
sodelavci in sodelavke JAK, ampak strokovne komisije 
za posamezna področja.
Kljub temu Igor Grdina svoje insinuacije ni preklical in 
se opravičil, ampak trdi, da so moje trditve »popolnoma 
brezpredmetne«. O njih naj bi bilo po njegovem mnenju 
mogoče diskutirati šele, ko bi pokazal »dokument o tem, 
da se je Katja Stergar izločila iz postopkov dodeljevanja 
subvencij založnici del bratovih recenzirancev«. Takšna 
zahteva je onkraj zdrave pameti! Kako naj bi kdorkoli sploh 
imel dokument, da se izloča iz postopka, v katerem tako 
ali tako ne sodeluje? Ne samo, da je nepotreben, ampak 
tudi ne more obstajati, tako kot ne obstaja dokument, da 
so se iz tega postopka izločile ljubljanske branjevke, mestni 
redarji, naključni pasanti, predsednik republike ali Igor 
Grdina. Zahteva je torej le spuščanje megle, ustvarjanje 
vtisa, da je v ozadju vendarle delovanje »mračnih sil« in 
»izbrisovalcev Slovencev iz zgodovine«.
Enak namen ima tudi zatrjevanje Igorja Grdine, da o 
subvencijah ne odloča strokovna komisija, kot trdim jaz, 
ampak »tam zaposlene uradne osebe«. Pa poglejmo, kaj o 
tem pravi merodajni Pravilnik o izvedbi postopkov javne-
ga poziva in javnega razpisa s področja knjige (Uradni list 
RS, 19/2009 in 90/2011, www.jakrs.si/o_agenciji/pravne 
_podlage/). V 4. točki 7. člena piše: »Pristojni uslužbenec 
za strokovno komisijo pripravi kratke povzetke ustreznih 
vlog, ki jih skupaj z vlogami in poročilom iz prejšnjega 
odstavka predloži pristojni strokovni komisiji v nadalj-
njo obravnavo.« Nato v 1. točki 9. člena sledi ključna 
formulacija: »Strokovno presojo in ocenjevanje vseh 
pravočasnih in popolnih vlog upravičenih oseb izvede 
strokovna komisija, pristojna za določeno razpisno po-
dročje.« Nazadnje v 1. točki 13. člena piše: »Na podlagi 
poročila pristojne strokovne komisije direktor v skladu 
z zakonom, ki ureja uresničevanje javnega interesa za 
kulturo, izda odločbo o sofinanciranju programov ali 
projektov.«
Odločbo torej izda direktor, vendar »na podlagi po-
ročila pristojne strokovne komisije«. Moja trditev, da o 
dodeljevanju subvencij odloča komisija, torej vsebinsko 
povsem drži. A tudi če za trenutek sledimo Igorju Grdini 
in njegovemu zapisu, da odločajo na JAK »zaposlene 
uradne osebe«, je iz citiranih členov pravilnika povsem 
jasno, da v tem primeru definiciji »tam zaposlene uradne 
osebe« ustreza zgolj in samo direktor Javne agencije za 
knjigo. To pa moja sestra ni, kar je res lahko »vsakomur 
jasno«, čeprav niti v tem primeru ne morem predložiti 
»uradnega dokumenta«, v katerem bi to pisalo.
Ker Igor Grdina za svoje trditve niti tokrat ni pred-
stavil relevantnih dokazov, saj jih ne more, vztrajam, da 
gre za nesramen in obrekljiv konstrukt. Ob tem je prav 
perverzno, da mi očita, kako se ne ukvarjam s polemiko 
o knjigi, ampak pišem o njem. Toliko bolj, ker sem že v 
svojem prvem pismu jasno povedal, da se oglašam zgolj 
zaradi nesramnosti, ki jih je zapisal na moj račun. Pa tudi 
sicer se mi dopisovanje z njim o vsebini Kosijeve knjige 
ne zdi niti potrebno niti smiselno. Potrebno ni, ker sem 
prepričan, da lahko Jernej Kosi svoje interpretacije dobro 
brani brez moje pomoči. Smiselno pa ni, ker polemika à 
la Grdina ne more biti produktivna. Kako naj bi le bila, 
če samorazglašeni zagovornik poliloškosti in neodvisne 
kritične misli zgodovinarje drugačnih pogledov vnaprej 
razglasi za nekompetentne, njihove interpretacije za 
»demodirane« ali na prvi pogled zmotne?
Zato naj si Grdina ne domišlja, da sem se polemiziranja 
o vsebini vzdržal, ker mi je ob njegovih vsebinskih argu-
mentih »postalo prevroče«. Razlog je dosti preprostejši: 
ne maram obmetavanja z blatom. Če se že ukvarjam s 
športom, imam pač raje hokej na ledu. Rok Stergar
Ob rob trditvam, izrečenim v pismu 
Eve Vrbnjak »Odgovor Vlasti Vičič«
Vlasta Vičič je v pismu, objavljenem na spletni strani Pogle-
dov (3. 9.), pozvala Evo Vrbnjak, naj navede »konkretne knjižne 
naslove in njihove založnike, sofinancirane s strani JAK, ki 
ne dosegajo minimalnih tehničnih in vsebinskih založniških 
standardov, seveda z navedbo mankov teh knjig«. V svojem 
odzivu je zato ga. Vrbnjak (4. 9.) navedla tri dela, med katera 
je precej nepremišljeno vključila tudi mojo knjigo Kako je 
nastal slovenski narod in se pri tem sklicevala na polemiko, 
ki sva jo na straneh Pogledov vodila z ddr. Grdino.
Polemika med menoj in ddr. Grdino se seveda nikakor ni 
nanašala na problem (ne)doseganja založniških standardov. 
Če bi ji ga. Vrbnjak natančno sledila in pozorno prebrala 
najine sestavke, bi gotovo ugotovila, da je šlo v razpravi 
predvsem za izražanje nestrinjanja glede zelo vsebinskih 
vprašanj, nekoliko pa tudi za polemiko okrog stila in manir, ki 
naj bi bile primerne za tovrstno polemiziranje. O tem dvojem 
imava z ddr. Grdino res zelo različne poglede – in najbrž je 
kar na mestu, da o tem kaj napiševa prav za Poglede.
Vendar pa menim, da ga. Vrbnjak nestrinjanja priznanega 
zgodovinarja glede vsebine moje knjige nikakor ne bi sme-
la uporabiti kot argument za svoje stališče o nedoseganju 
založniških standardov. Vsebinski standardi znanstvene 
produkcije pač niso založniški standardi, zato je vpleta-
nje polemike okrog vsebine moje knjige v razpravo o (ne)
doseganju založniških standardov v celoti neustrezno. In 
mimogrede povedano, doseganje vsebinskih standardov so 
v primeru moje knjige kot člani komisije za zagovor diser-
tacije posredno potrdili trije profesorji Univerze v Ljubljani, 
neposredno pa dva zgodovinarja recenzenta, specialista za 
zgodovino 19. stoletja.
Sploh pa, četudi bi se navsezadnje res izkazalo, v kar sicer 
resnično dvomim, da so stališča ddr. Grdine pravilna in da 
je torej vsebina moje knjige povsem zgrešena, to še zmeraj 
ne bi bil argument v prid zaključku, da JAK ne deluje dobro. 
Kajti znanost se ima pač pravico motiti, saj ravno zmota, naj 
se sliši še tako nenavadno, spodbuja znanstveni napredek. 
O tem govori celotna zgodovina moderne znanosti vse od 
utemeljitve pri Galileju naprej. Morebiten poziv JAK-u, naj 
preveri doseganje vsebinskih standardov sofinanciranih 
naslovov, in da naj nato na tej osnovi tudi ukrepa, bi zato 
lahko zlahka razumeli kot poziv k cenzuri. Jernej Kosi
22
Beseda
 8. oktobra 2014
Komentar k pisanju Dušana Merca 
Nevarnost posploševanja 
Marjeta Doupona
Šola ne naredi 
praktično nič, da bi 
intelektualno povprečnim 
in nadpovprečnim 
posameznikom iz 
deprivilegiranih okolij 
omogočila, da dosežejo 
enake izobrazbene 
standarde kot njihovi 
enako (ne bolj!) sposobni 
vrstniki s Prul.
j
avni nastopi ravnatelja Osnovne šole 
Prule Dušana Merca so provokativni 
in zbujajo pozornost, ker kritizira 
sistem. Res je, da včasih opozori na 
kak problem, o katerem bi bila po-
trebna širša javna razprava, vendar je 
konec koncev sam del tega sistema, 
čez katerega se tako zelo pritožuje, 
in njegov zadnji članek kar kliče po 
komentarju.
Ne da bi bili lahko zares zadovoljni z izobra-
ževanjem v Sloveniji; mislim, da mu manjka 
posluh za posameznika, socialno pravičnost 
in entuziazem. Manjka mu tudi profesional-
na učiteljska organizacija, društvo ali zbornica 
(sindikat ni strokovno združenje). Ampak o 
tem je nesmiselno kritizirati na podlagi osebne 
izkušnje, kot to počne Merc. Bolje je uporabiti 
podatke, saj je osnovnih šol, različnih kot dan 
in noč, v Sloveniji 450, in še enkrat toliko po-
družnic. Čeprav je res, da je šola odsev celotne 
družbe, pa je enako res, da je izobraževanje 
gibalo družbenih sprememb – šolstvo torej ne 
more čakati samo na spremembe, ki naj pridejo 
od zunaj, ljudje v izobraževalnem sistemu so 
tisti, ki lahko spremembe predlagajo, udejanjajo 
in, če je treba, kršijo pravila in tako utirajo mo-
žnosti novemu. Na primer, na šoli, kjer ravnatelj 
ugotavlja, da so otroci predebeli, za dopoldansko 
malico ponudijo burek? Najbrž ne zato, ker 
drugega otroci ne bi jedli. Saj se večinoma tudi 
matematike ne bi učili, pa mnogi tudi brali ne 
bi. In kljub temu mora šola otroke opismeniti 
za vsako ceno, tudi če tega nočejo in če starši 
branju odkrito nasprotujejo kot nepotrebni 
dejavnosti za izgubljanje časa. 
revščina?
Lačnih ni, menda. Resnično ne vem, kaj o 
izvoru revščine pravi Anita Ogulin in ali jo pove-
zuje s socializmom. Jaz sicer vem (se spomnim!), 
da so bili tudi v socializmu lačni. Jo pa neskonč-
no občudujem zaradi tega, kar je naredila za 
revne. Revščina in z njo lakota namreč sta, pa 
če si sredi Ljubljane vsi z nadpovprečno plačo 
v slovenskem merilu zakrijemo oči. Podatki, 
in ne osebni občutek meščana glavnega mesta. 
Beseda Merca proti besedi otroka na Valu 202, 
ki pravi, da komaj čaka, da gre v ponedeljek v 
šolo, da nekaj poje. Beseda Merca proti besedi 
deklice, ki si želi, da bi bila hrana vsaj za bratca. 
Merčeva beseda proti statistiki. Vem, da so tudi 
taki manj revni otroci, ki ne čakajo na ponede-
ljek zaradi obroka hrane, saj niso naročeni na 
kosilo, ker je to zanje predrago. 
Nesubvencionirano kosilo v šoli stane od 2,5 
do 3 evre na dan, do subvencije pa so upravičeni 
samo otroci, kjer je neto dohodek v štiričlanski 
družini manjši od 710 evrov. Za tiste, ki zaslužijo 
le malo več, je to enostavno predrago. 50 evrov 
samo za kosilo za enega člana mesečno, in še to 
samo za delovne dni! Verjamem, da se vsem, ki 
so zaposleni v šoli sredi Ljubljane, zdi 50 evrov 
nekam malo. Ampak tako je življenje v naši 
državi! Ljubljana ni reprezentativna za Slove-
nijo! Plače učiteljev, ravnateljev in strokovnih 
delavcev v šoli so za Slovenijo nadpovprečne, 
zlasti pa so nadpovprečne plače učiteljev v Lju-
bljani. Lahko je s pozicije ravnatelja s 3.000 evri 
plače govoriti, da so debeli revni/revni debeli. 
Na vsako tako plačo, kot je Merčeva (podatek 
je javen), so potrebne tri bruto plače po 1000 
EUR (koliko je to neto?), da bi ti trije in Merc z 
njimi statistično dosegli slovensko povprečno 
bruto plačo 1500 EUR. 
V Ljubljani je revščine veliko manj kot v 
ostalih delih Slovenije. Ljubljana ne deli uso-
de Maribora, še manj Koroške ali Prekmurja. V 
Ljubljani je povprečna plača zaposlenega 1.685 
evrov, v Pomurju pa 1.300, pri tem je stopnja 
nezaposlenih v Ljubljani 11,6 odstotkov, v Po-
murju pa 17,8 %. Ker preprost izračun iz teh 
podatkov pove, da vsak zaposleni v Pomurju 
ustvari dohodek v višini 1.006 evrov – bruto 
– na delovno sposobnega odraslega, v osrednji 
Sloveniji pa 1.490, se pravi skoraj polovico višji 
dohodek na za delo sposobnega posameznika. 
In če bi namesto osrednjeslovenske regije vzeli 
podatke za Ljubljano, namesto Pomurja pa ru-
ralna naselja brez Murske Sobote, bi bile razlike 
grozljivo velike. Biti ravnatelj šole v ruralnem 
Prekmurju ali sredi Ljubljane je neprimerljivo. 
In kaj potem, če so tudi taki revni, ki niso lačni? 
Ali je potem revščina otrok kaj bolj sprejemlji-
va? Morajo biti revni hvaležni, da vbogajme 
dobijo jesti? Merc je zapisal, da so »v osnovni 
šoli otroci predebeli, niso lačni (…) Debeli so v 
resnici revni.« Tega ne razumem najbolje: ali 
po Merčevo debelih otrok na Prulah ni ali pa 
so debeli otroci na Prulah revni?
različne razlike
Nimam nobenih podatkov iz prve roke niti 
ne poznam govoric o OŠ Prule. Vendar bi si na 
podlagi statističnih podatkov, ki jih v Sloveniji 
zbiramo tudi s pomočjo mednarodnih raziskav 
in ki šolam na podlagi povratnih informacij 
omogočajo, da dejansko presodijo, kako učin-
kovite so pri svojem pedagoškem delu, upala 
trditi: da učenci na zunanjih preverjanjih do-
segajo nadpovprečne rezultate, da bi bili, tudi 
če bi sodelovali npr. v Mednarodni raziskavi 
bralne pismenosti, uvrščeni v zgornjo tretjino 
šol po dosežku (ni pa nujno, da bi bili tudi med 
učinkovitimi šolami), da so starši vpisanih otrok 
nadpovprečno izobraženi, da nadpovprečno 
velik delež učencev obiskuje glasbeno šolo, da 
imajo doma nadpovprečno število knjig, da 
nadpovprečno veliko hodijo s starši na poči-
tnice, da jih ima nadpovprečno število doma 
smučarsko opremo, tablične računalnike itd. 
Pa tudi, da je vsaj 15 odstotkov fantov v starosti 
10 let tedensko žrtev medvrstniškega nasilja. In 
da so plače učiteljev nadpovprečne, čeprav je 
napor, ki ga morajo vložiti v opravljanje svojega 
dela, bistveno manjši od napora njihovih slabše 
plačanih kolegov, ki iz manj privilegiranih sre-
din dosegajo podobne rezultate. Ne pravim, da 
učitelji na tej šoli niso dobri, ker tega enostavno 
ne vem. Vem pa, da je veliko lažje učiti nekoga, 
ki se všola z dokaj velikim besednim zakladom, 
hodi na športne, kulturne, tehnične dneve – in 
za vse to tudi plača. To ni vrednostna sodba, to 
so opisi dejstev. Pravimo, da so kljub centralizi-
ranemu šolskemu sistemu razlike med šolami 
majhne, vendar to ne govori v prid šolam, ravno 
nasprotno. Temu, kar rečemo majhne razlike 
med šolami, so velike razlike med otroci, ki jih 
ti prinesejo od doma – in šola ne naredi prak-
tično nič, da bi te razlike zmanjšala, oziroma 
bolje, da bi intelektualno povprečnim in nad-
povprečnim posameznikom iz deprivilegiranih 
okolij omogočila, da dosežejo enake izobrazbene 
standarde kot njihovi enako (ne bolj!) sposobni 
vrstniki s Prul.
Znotraj in zunaj sistema
V Sloveniji so otroci med šestim in petnaj-
stim letom šoloobvezni, to pomeni, da morajo 
ne glede na želje staršev hoditi v šolo. Tisti čas, 
ko so v šoli, je zanje odgovorna izključno šola; 
njena odgovornost ni nič manjša, če starši izo-
brazbo prezirajo, ji odkrito nasprotujejo ali celo 
ovirajo otroka pri njenem pridobivanju. V takih 
razmerah je vloga šole še večja, saj so učitelji 
in ravnatelji pooblaščeni s strani države, da 
poučujejo in vzgajajo mladoletnega državljana 
in ne sina ali hčerke volivca. 
Zakaj je prišlo do takega vdora s strani staršev 
v šolo? Sami si te pravice ne bi mogli vzeti, če 
jim je ne bi dovolila šola. Vsakič ko učitelj naloži 
staršem delo (npr. pri domači nalogi, ustnih 
nastopih itn.), jim preda del svoje avtonomije 
in odgovornosti. Starši pa, seveda, če dobijo 
preloženo odgovornost, zahtevajo tudi pravice. 
Meni osebno se tak daj–dam sistem zdi zgrešen, 
vendar ga lahko ustavi le šola.
Veseli me, da je ravnatelj Merc izpostavil 
veliko število posebnih otrok v oddelkih. Sama 
sem bila nekoč na šoli, kjer je bilo od 16 otrok v 
oddelku 8 takih, ki so imeli odločbe, in 8 prepo-
znanih za nadarjene. Ne vem, ali so bili nekateri 
oboje ali pa »navadnih« otrok v oddelku sploh 
ni bilo. Precej sprevrženo, kajne? Se pa sprašu-
jem, od kod to izhaja? Morda iz potrebe, da bi 
zaščitili otroke, ki jih šola ne želi obravnavati kot 
individuume? Ker premnogi učitelji in ravnatelji 
samo hodijo v službo? Kakšna škoda za njihove 
kolege, ki so tam z dušo in srcem, in kakšna 
škoda za otroke, ki morajo sedeti pri njihovih 
urah. Zakaj je v Ljubljani tako veliko otrok s 
posebnimi potrebami, saj se družine s »poseb-
nimi« otroki ne priseljujejo v Ljubljano? Zato, 
ker so v Ljubljani inštitucije, kjer starši lahko 
poiščejo pomoč, ker je na voljo več informacij, 
ker so bolj izobraženi (formalno ali neformal-
no) starši bolj ozaveščeni in bolj artikulirani, 
se manj bojijo nastopanja v javnosti in jih ni 
strah zahtevati tega, za kar menijo, da je dobro 
za njihovega otroka. Ni nujno, da imajo starši 
vedno prav, ni pa niti smiselno, da se ravnatelj 
pritožuje v javnosti, namesto da vstopi z njimi 
v dialog. Odločba o npr. disleksiji je napotek 
šoli, da običajne metode za opismenjevanje za 
določenega otroka niso primerne. Če te odločbe 
ne bi bilo, bi šole v večini primerov učenca z 
disleksijo, ki je v povprečju bolj inteligenten 
od sošolcev, kaznovala, ker je morda tudi raz-
tresen, nima občutka za čas, je nasploh slabo 
organiziran in rad izziva učiteljevo avtoriteto 
z neprimernimi vprašanji.
Ali kot je namesto vsega tega pisanja Merče-
vo hipokritsko držo lepo povzel vstajnik Tone 
Vrhovnik Straka: » Težko si velik kritik sistema, 
v katerem 20 let brez težav vztrajaš na ravna-
teljskem mestu.« ¾
_
Marjeta Doupona je raziskovalka pismeno-
sti na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani.
080 11 99, 01 47 37 600,
www.pogledi.si ali narocnine@delo.si
Naročila 
iN dodatNe
iNformacije:
naslednja številka izide
22. oktobra 2014
 8. oktobra 2014
23
Mccenzije
Nekoč BIo, daNes BIo: 
ekspoNatI so sImBolIčNI
BIO je nastal v časih, 
ko je bil dober dizajn 
nekaj samoumevnega in 
vsakdanjega. To so bila 
leta povojnega optimizma, 
svetovne konjunkture, 
industrijske ekspanzije, 
naraščanja življenjskega 
standarda in razmaha 
popularne kulture. Petdeset 
let je bil praznik neločljivosti 
forme in funkcije.
Marko Crnkovič
p
reživel je potop veličastne ideje, da je kultiviran 
okus del splošne izobrazbe. Preživel je potop 
veličastne ideje, da je življenje z lepimi in dobrimi 
predmeti in orodjem tudi boljše, ne samo lepše. 
Preživel je potop veličastne ideje, da je kvaliteta 
življenja pravica vsakega posameznika. Preživel 
je potop veličastne ideje o duhovnem in materialnem inže-
niringu luksuza, dostopnega za vse. Preživel je veličastno 
idejo socialne, politične, intelektualne, kulturne, demokra-
tične, razsvetljene enakosti. Preživel je nekaj lokalnih in 
globalnih gospodarskih kriz, padcev standarda, célo vrsto 
stabilizacijskih in varčevalnih ukrepov, prehod iz socializma 
v kapitalizem, tranzicijo in fiktivnost tranzicije. Preživel je 
več vrst snobizmov. Preživel je apologije potrošništva in 
napade na potrošništvo.
Ni pa BIO preživel te klavrne ideje, da je dizajn socialno 
angažiran larpurlartizem in da je kot eno od meril napredka 
v neposrednem konfliktu z zapovedanim neoegalitariz-
mom.
BIO 50 je organiziran v enajst varljivo naslovljenih tem: 
Dostopno življenje, Spoznaj svojo hrano, Javna voda – javni 
prostor, Hoja po mestu, Skrite obrti, Sistem mode, Hekanje 
gospodinjskih aparatov, Nanoturizem, Motorne enote, Opazo-
vati vesolje, Oblikovanje življenja. Pripravilo jih je sto dvajset 
oblikovalcev in – da ne bo pomote (ali pa ravno zato) – »mul-
tidisciplinarnih agentov«.
Na jubilejnem Bienalu industrijskega oblikovanja je raz-
stavljenih relativno malo izdelkov – še toliko manj seveda 
zanimivih – in zelo veliko pojasnjevalnih tekstov, tako rekoč 
manifestov. Od obiskovalcev Fužinskega gradu in Moderne 
galerije ter Jakopičevega razstavišča terjajo največ pozornosti 
teksti, ne eksponati. No, tudi o dizajnu je načeloma mogoče 
kaj zanimivega prebrati – je pa bizarno, da je razstava bolj 
bralna kot pa vizualna izkušnja.
V tem smislu je BIO 50 manifestacija prismojenih in v 
najboljšem primeru zanimivih, v glavnem pa neuporabnih 
ali celo gladko nekoristnih idej, napisanih črno na belem, 
kako z dizajnom kot nekakšno konceptualno umetnostjo 
izboljšati svet.
Nekoč je bil BIO, danes je pa bio. Citiram značilno nebu-
lozen, v nakladaškem stilu prosilcev za subvencije napisan 
mission statement ustvarjalcev, ki so prispevali segment z 
naslovom Oblikovanje življenja/Designing life (v Moderni 
galeriji):
» Ta skupina bo svoje delo utemeljila na slovenski bio-
art sceni in prisotnosti farmacevtskih podjetij v Sloveniji. 
Ukvarjala se bo z biologijo in različnimi drugimi znanostmi 
ter poskušala okrepiti in razviti obstoječe vezi in ustva-
riti številne nove eksperimente. […] V okviru te skupine 
smo si postavili vprašanje, kako se lahko kot oblikovalci 
ukvarjamo z evolucijo narave in oblikujemo življenje. Na 
osnovi najnovejših znanstvenih dokazov smo se posvetili 
reprodukciji rastlin in oblikovali hipoteze o življenju, ki ga 
človek še mora odkriti.«
Nič ne štekam, ampak ziher je kul.
Ob manifestu je bilo razstavljenih nekaj rastlin. Najmanj 
ena me je spominjala na lončnico. In ne, niso bile videti 
užitne. Ponosno sem ugotovil, da se še spomnim osnov-
nošolske snovi pri biologiji, kako je Gregor Mendel delal 
poskuse s križanjem graha in postavil teorijo dominantnih 
in recesivnih genov.
Niso nam pa povedali, da je bil v bistvu dizajner in bio-
artist.
BIO ni samo bio, ampak tudi eko in nano – predvsem 
pa alter.
Hočete še? Ta je moj favorit:
»Svetovalnica za spolnost rastlin želi ugoditi morebitnim 
zahtevam kupcev rastlin z oblikovanjem izboljšav po vzorih iz 
narave in kulture, ki povečujejo zadovoljstvo in reprodukcijo 
rastlin. Oblikovalski proces je usmerjen v razmnoževanje 
rastlin in temelji na znanstvenofantastičnem prototipiranju, 
pri čemer uporablja obstoječe znanje o ekologiji, fiziologiji in 
seksualnosti.« (Dimitrios Stamatis, Špela Petrič, Pei-Ying Lin, 
Jasmina Weiss: PSX svetovalnica: Spolne igrače za rastline)
Na razstavah in v galerijah smo videli že pisoar, razme-
tano in z menstrualno krvjo popackano posteljo, rogovje 
divjadi, mrtvo živino v formaldehidu. Vsi ti ob svojem času 
in v svojem prostoru provokativni poskusi redefinicije ume-
tnosti so se nekako vpisali v zgodovino umetnosti ali vsaj v 
njene anale.
Dizajn je seveda nekaj drugega kot art. Ena od pozabljenih 
ali spregledanih razlik med umetnostjo in oblikovanjem je 
ta, da niti najznamenitejši primerki oblikovanih predmetov 
– razstavljenih ali ne, uporabljanih pa vsekakor – niso bili 
nikoli škandalozni. Dizajn nikoli ne polemizira z javnim 
mnenjem. V svoji kompleksnosti ali preprostosti je lahko 
inovativen, disruptiven, provokativen, celo revolucionaren. 
Toda za vsakim oblikovalskim, oblikovanim produktom je 
ideja izboljšave in napredka, ki razorožuje skeptike. Raz-
staviti stol, bicikel, steklenico, telefon in kladivo pomeni 
razstaviti stol, bicikel, steklenico, telefon in kladivo in nič 
drugega, da bi ljudem pokazali in dokazali, da abstraktne 
ideje funkcij stola, bicikla, steklenice, telefona in kladiva 
ostajajo nespremenljive – spreminjajo se samo konkretne, 
modne, minljive forme. 
V Fužinskem gradu pa si lahko recimo ogledate za cel 
pult litrskih tetrapakov za mleko. Zakaj? Ker so različnih 
oblik, ki se postopoma približujejo idealni? Ker proizvajalci 
izumljajo vedno bolj praktične zamaške, pokrovčke? Ker 
so narejeni iz vedno bolj razgradljivih materialov? Ker so 
grafično tako dobro potiskani, da delajo uslugo tako kupcem 
kot proizvajalcem?
Ne, ne, ne in ne. Tetrapaki so razstavljeni zato, ker so so-
delujoči na razstavi morali nekako ilustrirati – poudarjam: 
morali, nekako, ilustrirati – svoje razmišljanje o odnosu 
današnjega človeka do hrane, deloma tudi s poudarkom na 
mleku kot »enim osnovnih produktov v državi«. Tetrapak 
kot eksponat je simboličen na enak način, kot mediji ob-
javljajo simbolične fotografije v dlani zakopanih obrazov 
neprepoznavnih nesrečnic, kadar recimo pišejo o nasilju 
v družini ali spolnih zlorabah in pač nimajo (ali ne smejo) 
pokazati kaj konkretnega.
In če smo že pri razmišljanju o hrani: v nasprotju s pre-
pričanjem večine je sprotna intelektualna produkcija večja, 
stara pa dostopnejša kot kdajkoli v človeški zgodovini. Kogar 
zanimajo hrana, mleko, tetrapaki, si lahko prebere vse, kar je 
kdo o tem napisal relevantnega. Iz priloženega pa je razvidno, 
da prispevki sodelujočih na Bienalu ne sodijo med najbolj 
nepogrešljivo strokovno ali poljudno literaturo o hrani, 
mleku, tetrapakih: » Trenutno je hrana v središču zanimanja. 
Profili družabnih medijev so polni fotografij zajtrkov, kosil, 
skodelic kave in večerij. To zanimanje je spremenilo način, 
kako dojemamo hrano: iz osnovne potrebe se je hrana spre-
menila v način življenja.«
Če leta 2014 iz dogajanja na družbenih omrežjih – po nekaj 
tisočletjih kulinarike – sklepaš, da je hrana bolj lifestyle kot 
pa biološka potreba, potem ti seveda ne preostane drugega, 
kot da objavljaš svoje tekste na razstavah tetrapakov.
Nekoč so bile na razstavah makete, katerih avtorji so 
hoteli pokazati, kaj so izdelali ali zgradili ali vsaj načrtovali. 
Danes pa so makete, ki ilustrirajo nakladanje v stilu »nov 
koncept dogodka«, »inkubator za oživljanje javnega prosto-
ra«, »prostor za izvedbo dogodka s tvojo pomočjo«. In res, 
glej, glej, lahko bi si mislil! Seveda so tudi na Facebooku! Že 
407 lajkov imajo!
Nekaj izdelkov mi je bilo všeč: recimo iz gline in lesa kom-
binirana posoda in leseni kozarci – pustimo zdaj ob strani 
funkcionalnost –, najbolj pa mestni voziček Rudy.
Letošnji BIO je zastavljen kot hiperkonceptualiziran in de-
kontekstualiziran roadshow predmetov, izdelkov, projektov 
in prebliskov, ki imajo malo zveze z dizajnom in še manj z 
realnostjo. Eksponati funkcionirajo kot instalacije: so samo 
minimalistična kulisa za morda dobronamerne, a zapletene in/
ali čudaške in le izjemoma duhovite ideje s področja sociale in 
ne toliko oblikovanja. Presenetljivo je tudi, kako dosledno BIO 
ignorira sodobne tehnologije, potrošništvo in velikoserijske 
izdelke. Razstava želi biti radikalen art konceptualizem, ki je 
pravkar odkril to staro domislico, da je pri umetniškem delu 
pomembna ideja, ki za njim stoji, ne pa sam izdelek – in ta ideja 
je na splošno konservativnost naravnih materialov in obujanje 
pozabljenih obrtnih, rokodelskih tehnik. Zato je BIO arte povera 
in praznik low cost manufakture, ki nam poskuša dopovedati, 
da je bil napredek od industrijske revolucije naprej izgubljen, 
ker se je človeštvo v treh stoletjih zaciklalo v potrošniško in 
tehnološko odtujenost in socialno neenakost.
V Fužinskem gradu je lepo – mu pa še malo manjka, da 
bi bil kot Giardini. ¾
Če leta 2014 iz dogajanja na 
družbenih omrežjih – po 
nekaj tisoČletjih kulinarike 
– sklepaš, da je hrana bolj 
lifestyle kot pa biološka 
potreba, potem ti seveda 
ne preostane drugega, kot 
da objavljaš svoje tekste 
na razstavah tetrapakov.
Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal
SNG Maribor Opera, premiera 3. 10. 2014
Dirigent Robert Houlihan, režiser Bruno Berger Gorski
Na fotografiji Jaki Jurgec kot Papageno
in Valentina Čuden kot Druga Dama
Foto Tiberiu Marta