OB JUBILEJU NARODNEGA HEROJA RUDOLFA HRIBERNIKA-SVARUNA
»Kot komunist ne smeš nikoli zatajiti!«
Narodni heroj Rudolf Hribernik-Svarun je te dni v krogu svojih tovari-šev, soborcev, rojakov in predstavni-kov naše družbenopolitične skupnosti praznoval v Horjulu 60. tetnico svoje-ga življenja. In, ko smo ga poprosili za kratek razgovor o dosedanji prehojeni življenjski poti, se nam je tovariš Sva-run rad odzval. Jasen, preprost, odlo-čen in prijeten sogovornik je tovariš Svarun, zatorej tudi ta zapis izžareva marsikatero v življenju izkušeno spoz-nanje in človeško resnico.
ZIBELKA VAM JE STEKLA V HORJULU, TU STE TUDI ODRA-ŠČALI IN TU STE 1941. LETA OKUSILI ZAČETEK VOJNE. TI SPOMINI SO VERJETNO ŠE ŽIVI, KAJNE?
»Rodil, šolal in odraščal sem s v Horjulu, tu v Dolomitih. Včasunapa-da na Jugoslavijo sem se na Vrhniki učil za cementnega delavca - teracer-ja. Do zaključnega izpita na obrtni šoli je manjkalo še nekaj mesecev, ko je izbruhnila vojna. Pred tem časom ni-sem bil organiziran v KPS, napredne ideje in boj za pravičnejše življenje sem spoznaval preko delovanja sindi-katov, kamoT so se združevali de/avci moje'stroke. Že takrat sem spoznaval, da obstojajo možnosti in pogoji, da to naše življenje - življenje delavcev, spremenimo.«
VKUUČITEV V DELO OF JE BILO PRAVZAPRAV ZORENJE TEGA SPOZNANJA?
»V delo OF sem se vključil kmalu, ko so bili ti odbori ustanovljeni. Bil sem aktivist, širil in prenašal sem hte-raturo iz Vrhnike, jo predajal naprej, sodeloval v raznih akcijah... Včemje bila moja opredelitev za ta korak? Spoznal in čutil sem, da sem idejni pripadnik gibanja odpora, narodnoo-svobodilnega gibanja. In čepravmark-sistično nisem bil razgledan, je tej opredelitvi botrovalo bržkone spozna-nje socialnega značaja. Poglejte, izha-jal sem iz družine, ki se je preživljala s trdim delom, nisem imel kaj izgubiti, le boriti se za tisto, karje lahkoprine-slo pošteno, vredno in pravično življe-nje.«
V PRVIH DNEH 1942. LETA PA STE SE V DOLOMITIH PRIKLJU-ČILI PARTIZANOM
»Vedel sem, da so pri Lešnjaku na Samotorici partizani, kot aktivista pa me je iz dneva v dan spremljala večja nevarnost. Stike s partizani pa sem imel do takrat več ali manj redno vzpostavljene. 6. januarja sem seprik-ljučil Samotorški četi.«
BILI STE ODLOČEN, NEOMAH-LJIVIN PREUDAREN BOREC. TE VRLINE SO BILE NAJBRŽ TISTE, ZARADI KATERIH SO VAM BI-LE ZAUPANE DOLŽNOSTI KO-
MANDANTA I. BATAUONA DO-LOMITSKEGA ODREDA!
»Naj takoj povem, da kot borec ni-sem bil izjema, takšnih vrlin pa bi našli pri neštetih mojih tovariših, še več. Vsi smo bili po svojem socialnem poreklu polproletarci, kmetje, brez vojaškega znanja. Lahko bi na prste preštel ofi-cirje, ki so vstopili v partizansko voj-sko! Vsi mi smo se čutili odgovorne za vse naše akcije, za borbe...
BILI STE TUDI PRVI KOMAN-DANT LJUBLJANSKE BRIGADE, POTEM STE BILI NA ČELU DRU-GEGA DOLOMITSKEGA ODRE-DA IN 1943. LETA KOMANDANT 7. SLOVENSKE UDARNE PRE-ŠERNOVE BRIGADE. BITI NA ČELU PARTIZANSKIH ENOT JE BILA ODGOVORNA DOLŽNOST!
»Odgovornost, če bi jo hoteli pri-merjati s takšno, kot se srečujemo v sedanjem času, je bila neprimerljiva. Takrat smo hitreje doraščali, zoreli in čeprav tnladi po letih, smo v svojih vrstah itneli še mlajše borce. Odgovor-nost je bila ogromna in ni bila vezana samo na uspešnost akcije, bitke, zave-zovala nas je do slehernega borca na straži, za mitraljezom... In če bi ta-krat zatajil, se mi je zdelo, kot da bi izdal ideale revolucije, kot da bi izdal zaupanje, ki so ga gradili na meni.
Danes je to težko primerjati, ra-zmere so povsem drugačne, čeprav v principu mislim, da bo tovrstne raz-prave kazalo načeti.«
PRIPADNOST IDEJAM KOMU-NISTIČNE PARTIJE JE BILA MOČNA.
»Bili smo mladi člani Komunistične partije, pa vendar smo pred spreje-mom šli preko mnogih preizkušenj. Spomnim se, da sem bil kot kandidat 4 mesece neprestano na straži, da mi je narekoval biti komunist tistjffiotranji, v meni rastoči razredni interes, zavest do poverjene mi dolžnosti. Takrat smo na svoje naloge gledalt drugače kot člani ZK danes, pa tudi vstopanje v članstvo je bilo drugačno. Zasepa lah-ko rečem, da je bila prav partija tista, ki me je naredila za človeka, vo-jaka...«
KATERE SO BILE TISTE VRE-DNOTE, KI SO BILE ZA VAS IN VAŠE TOVARIŠE V NOB NAJ-SVETLEJŠE?
»Vrednota, ki je mene ves čas v mojem življenju spremljala in mi je bila v borbi vedno pred očmi, so bile pravzaprav besede mojega očeta, ki mi je ničkolikokrat dejal: »Nikdar ne napravi nikomur ničesar, kar bi sam ne želel, da ti stori kdo drugi.« To so bile misli preprostega zavednega člo-veka, ki je izrastel iz težav. In iz težav takratnih razmer je zrastla tudi parti-zanska vojska. Mladi borci so po veči-
ni izhajali iz siromašnih delavskih in kmečkih družin. Bili so navajeni na vse, na slabo hrano, na mraz, na dež, bili so močni in vzdržljivi, zaupali smo jim. To, mislim, je bila vrednota naše borbe. In poleg neprecenljivega tova-rištva je bilo vredno tudi to, da so se tu kovala tista povsem Ijudska moralna merila.   Ta  pa  pomenijo,   ali  imaš
ugled, ali si na dejanjih isti kot na besedah...«
KONEC VOJNE STE DOČAKA-LI V MOSKVI, TO OBDOBJE JE BILO ZA VAS TEŽKO!
»Bila so to leta, zame v mojem do-sedanjem življenju verjetno najtežja. Koncem leta 1944 setn bil z nekateri-mi tovariši poslan na študij na akade-
mijo Vorošilov. Vojaški študij je bil težak, moje predhodno znanje po-maHJkljivo. Srečali pa smo se tudi s strašanskim pomanjkanjem, v domo-vini se je izbojevala zmaga, rodil se mi je sin... Za tista leta bi lahko rekel, da sem se pravzaprav oblikoval kot člo-vek. Pa vendar, takrat mi je bilo naj-huje še to, da svobode nisem dočakal v svoji domovini. To obžalujem še da-nes.«
PO VOJNI VAS SREČUJEMO NA ODGOVORNIH DOLŽNO-STIH V JLA, KI SO VAS VODILE PRAKTIČNO PO VSEJ JUGOSLA-VIJI
»Res je, bila so to leta, ko sem pobliže spoznaval svojo širšo domovi-
no, spremljal njen razvoj, njene naro-de in narodnosti, obdobje, ko sem svoja spoznanja in znanje prenašal številnim rodovom naše vojske. Za mojo družino pa so bila fa /efa najbrže težja, saj smo venomer menjavali oko-Ije.«
PO UPOKOJITVI, KO STE SE VRNILI V SLOVENIJO, PA STA VAM BILI ZAUPANI DOLŽNO-STI, NAJPREJ REPUBLIŠKEGA SEKRETARJA ZA UUDSKO OBRAMBO IN NATO ŠE KOMAN-DANTA GLAVNEGA ŠTABA SRS ZA SLO. PRAV KONCEPTU SLO STE SE PRECEJ POSVETILI!
»Koncept splošnega ljudskega od-pora sem dopolnjeval poleg teorije skoraj izključno z vsem tistim, kar se je kalilo in bilo ničkolikokrat preizku-šeno v naši narodnoosvobodilni borbi. To je in mora biti življenjski koncept, ki ga je treba graditi na mladih ljudeh, jim zaupati, ga graditi na slehernem našem človeku, od najbolj oddaljene-ga kmeta v hribih do sleherne delavke v mestni tovarni. In tako se bodo lah-ko oblikovala tudi tista povsem Ijud-ska in človeška merila, ki so porok uspešnega odpora.«
TOVARIŠ SVARUN, POZNAMO VAS TUDI KOT AVTORJA DVEH KNJIG »DOLOMITOV V NOB« IN »OPREDELITVE«. KAJ NAM LAHKO POVESTE O TEJ VAŠI DEJAVNOSTI?
»To svoje pisanje smatram kot eno izmed svojih dolžnosti. Ko sem pisal prvo knjigo »Dolomiti v NOB«, sem čutil, da moram to storiti. To je moj patriotičen dolg do Dolomitov, do so-borcev, do Ijudi. Moral sem Dolomite pokazati objektivno. Preveč posploše-no je bilo mnenje, da so bili ti kraji »beli«. Res je, da so bile kasneje belo-gardistične postojanke v Rovtah, na Zaplani in na Šentjoštu, pa vendar prvi dve leti NOB se je prav tu v Dolomitih rojevalo in razmahnilo na-rodnoosvobodilno gibanje. Tu je bil ustanovljen Dolomitski odred, tu seje zadrževal Izvršni odbor OF za Slove-nijo, tu je bila Dolomitska republika. Samo Horjul z okolico je dal 67 bor-cev, 21 oficirjev in 11 višjih oficirjev, na področju teh krajev in gozdov je padlo precej prvoborcev, pa tudi hero-jev. O svoji drugi knjigi, katere prvi del je izšet in že bil lani razprodan, o »Opredelitvi« pa želim reči le to, da bo to v celoti zapis o našem sloven-skem narodnoosvobodilnem boju v zgoščeni obliki, priporočam pa jo predvsem mladim rodovom«.
POLEG PISANJA, KI VAM NE PREDSTAVLJA SAMO ,NEKE VRSTE HOBBY, TEMVEČ TEME-UITO DELO, PA STE ZELO NA-VEZANI TUDI NA NARAVO!
»Z naravo sem resnično zelo pove-zan. Sem lovec, ribič, gobar, sadjar. Moj vsakdan je zelo izpolnjen z lju-beznijo do narave. Rad imam svojo deželo, zdi se mi izredno lepa, toda ceniti te njene lepote pomeni, da jih tudi varujemo, da jih ohranjamo.«
JANJA DOMITROVIČ