O zemljepisnem pouku. VI. Obzor. Predno govorimo o obzorji in se vadinao v zavedanji, treba razviti nekaj zemljepisnih pojmov. — Učitelj poprašuje otroke, česar so se do sedaj naučili, in učenci naštevajo različne stvari. Potlej jih polagoma navaja, da inu odgovarjajo, kod se nahajajo vse te stvarf. N. pr. Kje smo sedaj? — V šoli. — Poznate stvari, katerih ni v šoli? — Otroci naštevajo mnogo stvarij. Kje pa je šola in vse naštete stvari? - V Ljubljani. — Poznate tudi stvari, katerih ni v LjubljaniV - Gotovo dobi učitelj povoljen odgovor ter potem vpraša, kje je Ljubljana in kje so naštete stvari. Otroci bodo po mnogib odgovorili rekli: Na zeralji. Poznate stvari, katerih ni na zeiiilji? — Solnce, luna, zvezde, oblaki. — Kje so pa naštete stvari? — Na nebu. - Po daljnem vprašanji po stvareh, katerih ni niti na zeinlji, niti na nebu, naštevajo se ptice, zrak, ki so med nebom in zeinljo, in učitelj napeljuje učence na to, če se stvari še nahajajo drugje. — Ne! — Kje so tedaj doslej naštete stvariV — Na svetu. Vse stvari so na svetu. Svet se tedaj tudi imenuje vesoljni svet, vessvet (universum). Kako obliko pa imata nebo in zemlja? — Učitelj naj odobruje le take odgovore, katere pnznajn učenci iz svoje izkušnje, kar so sanii videli. Ker pa učenci bolje in več vidijo neba kakor zemlje, naj se začne z neboni. Kakovo je nebo? — Ono je modre barve, okroglo, visoko, najvišje nad narai in najnižje na straneh. Nebo iina sličnost s kletnimi in drugiini obloki in se imenuje radi tega tudi n e b e s n i o b 1 o k (svod). Po vseh teb svojstvih je treba otroka prašati, da končno ve, od kod je ime ,,nebesni oblok". Imamo pa različne obloke. S koščekom popirja napravinio polucilinder ter vprašamo, če ima nebesni oblok to obliko. - Ne. — Ko so učenci imenovali več oblokanih stvarij, napeljujemo jib na sličnost z votlo polukroglo, katera se kakor nebesni oblok na vse strani jednako razprostira. Moremo pa videti ves nebesni oblok? — Ne! — Zakaj ne? — Ker so nam hiše, gore in druge stvari na poti. — Učenci so večinoma gotovo na prostem opazovali nebesni oblok. — Katere stvari se pa dotika nebo nizdolu? — Zemlje. — Spodnji rob obloka se tedaj dotika zemlje. Učitelj potlej napeljuje otroke na to, da ima ta rob obliko kroga, v eegar sredini mi stojimo, in da je tedaj od našega stališča do roba na vse strani jednako daleč. Po tem takem ima črta, kjer se nebo dotika zemlje, obliko kroga, čez katerega na zunaj ne vidimo nicesar več. ,,Okrožje, katero moremo pregledati, je obzor ali horizont". Idimo pa na bližnjo goro ali na cerkveni stolp, ali na ljubljanski grad. Kje vidimo več sveta v ravnini ali na gori? — Na gori. — Zakaj nas tako miče na gore V — Ker tam več in dalje vidimo. — Imamo tedaj lepši razgled, kakor pravimo. — Je li tedaj obzor povsod jednako velik? — Ne! — Kje imamo večji obzor v ravnini ali na gori? — Na gori. — ,,Čim višje tedaj gremo, tem večji j e o b z o r." Otroke treba opozoriti na to, da se nebo samo navidezno dotika zemlje. Mi se torej varamo, če mislimo, da se nebo v istini dotika zemlje. Ako potujemo do roba, vspenjalo se bode nebo visoko nad nami in tain ter sploh povsod obaja krog opazovalčevo stališče, ali nikjer ne najdeš dozdevnega roba, saj to tudi na krogli ni mogoče. Da je dotikanje neba in zemlje samo navidezno, priča nam tudi to, ker se razširi naš obzor z višjim stališcera. S teni pa imamo za pozneje pri drugi priliki že važen dokaz, da ima naša zemlja obliko krogle. — (Glej: Drugo berilo „109. Strani neba"). VII. Zavedanje i>o straneh neba. V drugi polovici berilnega sestavka „109. Strani neba" (Drugo berilo) se o tem govori, kako se najdejo štiri glavne strani sveta ali neba, ali kako se zavedamo. Nikakor se ne morem sprijazniti s tem načinom zavedanja, kakor je v berilu iu splošno še v navadi in sicer iz tehtnih razlogov ne. Koncem 109. berila se bere: ,,Otroci. obrnite se proti vzbodu! i. t. d." Kedaj pa imamo priliko natančno opazovati vzbodno točko? — Sanio dvakrat na leto in sicer 21. sušca in 23. kimovca; to je tedaj prvega pomladanskegn in prvega jesenskega dne, ko solnce natanko vzhaja v vzbodu. Po 21. sušci se pa solnčni vzbod navidezno premika proti severu in 21. rožnika vzhaja solnce 35° proti severu od vzbodne točke oddaljeno. Potem se solnce zopet premika nazaj proti vzhodu in 23. kimovca vzbaja zopet natanko v vzhodni točki. Jeseni se premika solnce proti jugu in 21. grudna vzhaja 35° proti jugu od vzhodne točke oddaljeno. Otroci imajo po tem takeni samo dvakrat na leto priliko opazovati vzbodno in zabodno točko. Ob solnčnib dnevih pa je vasakokrat inogoče opazovati severno in južno točko in sicer ravno opoldne. Najti je treba poldnevnico (Mittagslinie). Znnnoje, da pada senca vsacega razsvetljenega neprozornega telesa ravno nasprotno od one strani, od katere dobi razsvetljavo ali lufi. Senca pa je tein krajša, čim višje stoji luč, ki razsvetljuje telo. Solnce nam stoji opoldne najviše, tedaj imamo opoldne najkrajšo senco, kar je obče znano. Treba je tedaj najti črto, v katero pada senca kakega tankega telesa. Postavimo natanko opoldne ravnilo navpično na vodoravno mizo ali desko, tedaj je njegova senca najkrajša in pada natanko proti severni točki, ker stoji solnce na severni polobli najviše natančno na jugu. Črta, katera reže pravokotno poldnevnico, veže pa vzbodno in zahodno točko. — Drugi tebtni vzrok za ta način zavedanja je zeuiljevid. Tudi na zemljevidih gledamo proti severu in potlej imaino na desno vzbod in na levo zahod, severu nasproti je pa južna točka. Kakor razvidno je tudi nietodično napacno, če se zavedamo v sobi ali na prostein s tem, da se obračaino proti vzhodu, a pred zeinljevidoin se zopet obračamo proti severu. Otrokom se na ta način po nepotrebnem otežuje delo tako, da si ne morejo labko pridobiti pravega pojma o zavedanji. Rekli bodeino po tein takem pravilno: nOtroci, obrnite se proti severu! Katera stran sveta je za vami, katera na desno, katera na levo?" Otroci pa še ne vedo, kjejesever. Uritelj jih niora napeljavati na to, da sanii najdejo severno točko. Praša naj po njih senci v različnih dnevnih časib. (Jotovo bode znano otrnkom, da je zjutraj njih senca najdaljša, in da se vedno krajša proti poldnevi. potlej pa proti večeru zopet vedno daljša. Po vprašanjih bodo otroci tudi spoznavali. da vrže vsako telo tedaj tudi človek svojo senco ravno nasprotno od iste strani, od katere pride luč ali solnce, in da je senca najkrajsa. kadar je luč najviše nad nanii. Otroci gotovo vedo, pri katerem oknu sije solnce zjutraj in pri katerein opoldne v šolsko sobo. S pomočjo ravnila ali pa žreblja skušajte v rnzlirnib dneviiih časih pokazati senčno smer, in poldanska senčna snier podaljšana do stene nam kaže severno točko. (!e pa podaljšamo črto na nasprotno stian dnbinio j u ž n o t o č k o Pod milim nebom pa se bodo otroci lože zavedali. Zabije se pred šolskim poslopjem ali v vrtu na prostoru, na vse strani prosto ležečem, na zgoraj poostreni kol tako, da stoji navpično. Opazujmo z učenci senčno siner zjutraj pred poukoni, med odmorom, opoldne, popoldne zopet pred poukom in po konfanem pouku. Učenci n.ij na zenilji zaznamenujejo senčno siner pri vsakem opazovanji. Sedaj se bodo labko zavedali. Če iniate že določeno poldnevnico, zabijte na navpičnem kolu drugi kol ali palico vodoravno v poldnevniški smeri. Tretji kol na tega pravokotno položen kaže vzhodno-zah o d n o s m e r. S e v e r iinenujemo tisto stran, kamor je opoldne obrnena senca. Če pogledamo proti seveiu, imamo za sabojug, na desno vzhod in na levo zahod. Tako poznamo zdaj glavne strani n e b a. Če pa vadimo otroke v zavedanji ter poprašujemo po leži različnih stvarij, uvideli bodeino takoj, da nam ne zadostujejo štiri glavne strani neba za natancnejo določitev. Mnogo stvarij ne leži ne na severu,' ne na jugu, ne na vzhodu, ampak v sredi med dvema stranema. N. pr. cerkev stoji med jugom in zahodom in ne moremo reči, da je na jugu, a tudi ne na zabodu. Pomagajmo si tedaj na ta način, da imenujemo združeni obe strani neba in rekli bodemo: ,,Cerkev leži na jugozahodu". Pri zavedanji smo spoznavali kot najvažnejši točki jug in sever in radi tega stavljamo pri inienovanji ,,stranskih strani neba" jug in sever kot prvo besedo ter potem dobimo: j u g o zabod, j u g o vzhod, s e v e r o vzhod in severozahod. Če stoje v šolski sobi stene po štirih glavnib straneh neba, potlej padajo ogli v stranske strani neba, ali pa obratno. Za otroke v Ijudski šoli bode vsekako zadostovalo, ako poznajo osem stranij neba. Prof. Fr. Orožcn - Ljubljaiia.