Inovativni eklekticizem mesta Author(s): Siniša TOMIĆ Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 29-30 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179949 Accessed: 13-09-2018 10:29 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 13 Sep 2018 10:29:29 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBAN» IZZIV CXriF3^-) št. 14/1990 Siniša TOM1Ć Inovativni eklekticizem mesta Resnična in grenka jc trditev, da je sodobno mesto postalo glavni in os- novni problem tega světa, kajti neiz- podbitno je dějstvo, da mesto, v katerem se odvija življenje sodobne civilizacije, ustreza stanju te civili- zacije (nczajczena in nekontrolirana rast, sociální poskusi v zvézi z ur- banim okoljem, mnogoštevilni in tako rekoč nerešljivi komunalni pro- blemi, neučinkovitost mestnih služb ter neučinkovitost planerskih služb in podobno). Če pa se ozremo v preteklost, tja do prvih civilzaciji Sumerije, Egipta, Babilona, lahko ugotovimo, da je mesto kot geografski in socialni po- jav vedno predstvljalo materialni ok- vir vsake od teh civilizacij in nikakor ni bilo samo mehanični produkt brez globljega filozofskega smisla vpra- šanja obstoja samega. Ob primeru teh civilizacij je izgradnja novega mesta ali razvoj ob inovativni zgo- dovinski koristi pomeni začetek ali razcvet civilizacije in obratno - uni- čenje je pomenilo začasno, pogosto pa dokončno entropijo. Današnji urbanizem, kakor tudi vse vcčpomenske planerske in ubane akcije, ki jih izvajajo, je proizvod ra- cionalne filozofijc in duha in kot tak neizogibno "boleha" za perfekcioniz- mom. Le-ta teži, da z ne vedno in- ovativnimi planerskimi postopki premaga ali prodre v skoraj vse pore življenja ter končno vzpostavi nekak- šen racionalni red, ki pa pogosto pri- krajša osnovno intimnost in indivi- duálnost prostoru, v katerem vsako- dnevno biva člověk ali določena skupnosl. Iz istega razloga se vsak poskus negovanja spontanosti izpos- tavlja uničujočemu delovanju "višjih" sil, katerih se danes še ne da odpra- viti, vendar pa jih je mogoče pogojno neutr alizirati. Skozi zgodovino vladajočim in do kanona pripeljanim trendom so se upirali seveda samoindividualisti ter poskušali posredovati svoje videnje na urbano skozi inovacijsko utopič- n modele, ki pa so bolj ali manj sestavni deli naše urbane slike. Spomnimo se navdušenja nad sku- pino Archigram in tehnicističnega radikalizma, ki ga je v norih 60. letih promoviral Peter Cook s sodelavci, ali pa na Pavla Sorelija in njegovo- Arlokogijo*, torej mest, ki so jih in- vativno prilagajali morfologiji tal, na katerih so nastajala, uporabljali pa so najbolj fantastične geometrij- ske in organske oblike,pa tudi na pri- zadevanje japonskih arhitektov Tangeja, Maekawa in Sakakura. Nikakor ne smemo obiti zamisli ar- hitekta Vjenčeslava Richterja, kije s svojim Sinturbanizmom najavil ur- bane scene, videne tudi na ñlmskem plátnu**. Vendar vsi ti predlogi, vsa ta mo- gočna ustvarjalna enerģija ni do konca dosegla želenih ciljev, kajti zasičenje z visoko tehnologijo in tudi spoznanje, da le-ta nima odgovorov na vse probléme, je přivedlo do pojava močnih retrogardnih občut- kov na vseh področjih človekovega delovanja in neizpodbitno na po- dročju arhitekture in urbanizma. Razlogov za takšno spoznanje ne moremo iskati samo v estetiki mo- deme arhitekture (modemem gi- banju), čeprav to pogosto delamo. Zgraženje nad moderním v času po- stmoderne ni naš cilj, ker ne želimo zaili v šablonske omejenosti in dog- matizem, značilen za pionirsko ob- dobje modeme, ko je nedvoumni inovativni heroizem negiral eklek- tične maniré in jih najpogosteje obdolževal banalnosti, laži in najbolj navadne zgodovinske repeticije, ob tem pa pozabil, da je sam eklekti- cizem kot pojav (v sociološkem, teh- nološkem in estetskem smislu) prav tako proizvod modernosti. Ali je sedanji trenutek v urbancm in estetsko-arhitektonskem smislu za- re tako primeren za večmo temo in dilemo staro-novo, kakor nam poskušajo dokazati svetovno znani teoretiki in kritiki arhitekture? Na 29 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 13 Sep 2018 10:29:29 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms šTTTňST- nekakšen način se tudi Portogezijevi izjāvi: "Arhitektūra - to je zgodovina arhitekture" lahko pripiše zveza z gibanjem postmodernizma oziroma z na novo přebujeno potřebo po re- semantizaciji arhitektonske in urba- nistične dediščine. Želja, da se v repertoár današnjega urbanizma in arhitekture ponovno uvrstijo zgodo- vinske estetične forme, jih sooči s ceļoto pozitivnih dosežkov in tako omogoči novo kreativno sintezo, je samo odraz prizadevanj, ki se bolj ali manj zavestno ciklično ponavljajo skozi celotno zgodovino mest do danes. Namera novejših gibanj, da dose- danjo semantično reduciranost več- plastno obogatijo (simbolično, me- taforično, komunikacijsko ali pa zgodovinsko), se izkazuje kot svo- jevrstno eklektično načelo, ki lahko pomeni, če se nekritično uporablja, oblikovno degradacijo ali, nasprot- no, tudi novo komunikološko vřed- noto. Istočasno strinjanje z razmiš- ljanjem, da "vsaka ģenerācijā mora reinterpretirati defínicije starih sim- bolov, ki jih je dobila od prejšnjih oziroma mora reformulirati koncep- te s termini svojega časa ni težavno, če imamo razvite kriterije za vzpostavljanje estetskih, seman- tičnih in zgovinskih analiz. Iz tega razloga ojačana simboličnost v slovarju urbanistov in arhitektov ne preseneča, če je "reakcija na tisto dolgo obdobje, ko je simbol bil prepovedan kot izraz ornamen- tacije oziroma samega historiciz- ma..."****. Simboli so kar naenkrat povzročili nastajanje novih smeri v oblikovanju, in na ta način so pričeli potencirati občutenje za mesto, čas in podedovano kulturo, kar v pla- ñir anj u mest dolgo časa ni bilo prisotno. Osamosvajanje od trdnih, pogosto dogmatsko razumljenih kanonov je přivedlo do pluralizma, ki paje pri- nesel novo kvaliteto razvoju mest, čeprav zaradi kratkę časovne raz- dalje še ne zadostno in ne kritično ocenjenega. Ta nova kvaliteta bi po nekaterih cikličnih zakonitostih morala v daljšem obdobju ustvariti nekakšno višjo in kvalitetnejšo obli- ko Europolisa - Goudappela ali Ecumcnopolisa - Doxiadisa, ki so, naj nam bo to všeč ali ne, tudi ob abstrakciji tisočletne tradicije mesto - graditeljstva nujen kalkulativni ele- ment v bližnji příhodnosti. Ta za- gotovljena utopija, ki nas še Čaka, je samo svojevrstni "curriculum vitae" mesta v zgodovini, ki se ciklično in nepřestáno inovativno ponavlja. *Neologizem "Arcology" je sestav- ļjen iz besed arhitektūra in ekoloģija. ** Gl. film "Blade Runner" (Ridley Scott, 1982). *** Citat E. N. Bacon. **** R. Venturi: Postmodernizem - Prividna promjena, Č1P 1/82 Siniša Tomić, dipl. inž. arh., Slavonski Brod, Převod: Ivan Stanič, dipl. inž. arh. 30 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 13 Sep 2018 10:29:29 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms