Črne noči. L jScdel ser» ves vtopljen v čarobne sanje in pri odprtem oknu gledal v noč; ali, moje duše tiho vdihovanje po tebi, ki te žaliti ni moč, je demon čul. Skoz vetrca pihljanje začela mi jc zla peklenska moč obujati obup, zanikovanje, in pokoj mojc\-duse bil jc proč. »Saj te ne ljubi; veš li, kak trdo je bilo njeno angeljsko oko? . . . Kako je zrla nate prezirljivo, kako na njega zrla ljubeznivo! . . . in strastna je in polna talcih muh, da joj«, šepetal jc lažnivi duh. II. Dovolj je, demon, dalje ne govori in duše mi s klevetami nc mori; ti ncvoščljivec, rad bi jo pričrnil, od mojega srca jo rad odvrnil. »Ti črv pozemeljski, ti človek nori, o slepcc ti in tvoji lepi vzori! Glej, s tvojim srcem rad bi pamet strnil in golo ti resnico rad odgrnil! . . .« »Ljubljanski Zvon» 4. XIX. 1S99. 14 Pokaži jo! . . . In zrl sem vrt Edena. Ob krasnih rožicah so sikale tam kače in Cvetove pikale. A kdo jc to? »Glej, to jc duša njena.« In ni rešitve? »Ni«. In stal pri vrti in plakal sem ob nadeji potrti. III. O demon, demon, kaj mi jc resnica, pač ljubša bi mi bila krasna laž. Pa saj je to izmišljena pravljica; o demon, jeli, ti se lc igraš? »Nikakor. Vrt prekrasni je devica, ki jo za angelja, za angelja imaš . . .« O demon, demon, kaj mi je resnica, pač boljša bi mi bila krasna laž. Rešitve ni? »Nikdar«. In pozabljenja, o temni duh, nesrečni plod stvarjenja, ga ni? »Nikdar«. Nikdar? »Jaz vem... nikdar.« Kaj naj storim? . . . »Sovraži in škoduj!« In v smehu je v temi polnočnih struj odplul zanikujoči poglavar. IV. In topo zre oko v ponočni svet, brezmisclno, brezčutno, brezizrazno; po nebu plava mesec tih in bled, na črno zemljo sije neprijazno. Zato sem torej celo vrsto let gojil krepost s tak verno, vročo, blazno ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet, da srce moje bode prazno, prazno! . . . Zato? . . . Sicer pa prav se mi godi, v peklu razuma ni bilo mi treba želeti, ne se dvigati do neba! Lepo na zemlji raje hodil bi, pil sladko vince, da bi se omamil in zjutraj sc na polnih grudih zdramil. Dragotin Kette. O s v e t a. Spisala Mdrica. mrl jc bil stari, godrnjavi, sitni nadzorovatclj predilnice. Cela dva tedna, odkar je bilo znano, da je njegova smrt neizogibna, so govorile delavke lc o njem in ugibale o njegovem nasledniku. In zdaj je bilo preteklo že teden dni, odkar so ga pokopali, naslednika pa šc vedno ni. Zato pa jc prihajal često mednje strogi, ošabni gospodar ter se vtikal v njih delo, dasi se mu je iz vsake besede poznalo, da nc ume ničesar. Dekleta so se mu na skrivnem posmehovale ter prosile, naj bi kljub njegovi navidezni strogosti vedno ostalo tako. V svojem komtoaru se je pa jezil in tihoma klel gospodar, ker ni vedel, zakaj in kako peša delo in nastaja nered. Napisal je z nervozno, naglo pisavo na listek papirja: Anton Berger v S.: »Ako ne pridete takoj, si poiščem druzega«. Pozvonil je ter poslal slugo z listkom na brzojavni urad. Tretji dan je bil že zjutraj na vse zgodaj novi nadsorovatelj v predilnici. Bil jc majhen, mlad mož plavili las in plavc, koničaste brade ter lokavih, sivih oči. Mahoma jc bilo v delavnici vse pri starem; mlada dekleta so se zopet resna in molčeča pregibala, mehanski kakor stroji. Takoj prvo jutro jc pregledal delavke bolj nego delo. Z malimi, sivimi, lokavimi .očmi je pogledal vsaki v obraz in oči, premeril nje stas, prijemal in popravljal po nepotrebnem roko ti ali oni; a kadar jc prišel do Anice, o kateri so pravili vsi, da je najbrhkejša, je postal naj dalje. f Bila je srednje rasti, črnih las in oči, bela in rdeča v lice kakor mleko in kri ter prav kipnih udov. TovariŠice jc niso marale, dasi jc bila z njimi dobra in po-strežna ter jc pri popevanju vedno vodila vse ter prijemala »črez«. Zavidne so ji bile mcilda nc toliko radi lepote, kolikor zato, da jc bilo vse prav, kar jc storila. Ki stari godmjač ni gospodar jc nista nikoli opominjala, a sedaj bode z mladim kar kraljica! Kdo ni šc srečal v svojem življenju tako srečnega človeka, kateremu še celo napake pristujejo? In Anica je bila izmed teh srečnih ljudi! Dasi ni imel mladi nadzorovatelj Aničincga dela prav nič grajati in ji ničesar pripominjati, se je vendar pri nji mudil vsaki dan naj-dalje. Opazoval jc njeno kretanje, občudoval njen fini profil, in ker nadzorniku proti delavkam ni treba imeti nikakršnega ozira, ji jc tu in tam pobožal gladke, črne lase, lepi, okrogli podbradek, ali jo uščipnil v polne, bele roke, ko je imela rokave pri delu privihane Črez komolce. Na vse tc vsiljive laskavosti mu ona ni dejala ničesar, ampak sc mu jc le nekako prisiljeno in bojazljivo smejala. TovariŠice, ki so to takoj zapazile, so med seboj govorile: »No, nji se žc gotovo sanja vsako noč, kako bode, ko bode nadzornikova žena!« In druge, bolj zlobne, so dostavljale: »Sline se ji že ccdijo . . .!« Anica jc pa imela doma bolno mater, ki se že mesec dni ni genila iz postelje ter jc vselej željno čakala večera, da ji prinese hči malo juhe in pa košček mesa. Zato je Anica mislila lc na ubogo bolnico ter ni utegnila poslušati raznovrstnega klepetanja . . . Ko jc nekega dne ob poldncvncm počitku sedela na pragu v delavnici in skoro zlogujoč čitala trdo, okorno pisano pismo, sc ji jc približal za hrbtom mladi nadzorovatelj; lahno ji je objel glavico ter jo pritisnil k sebi. »Kaj čitaš tako lepega in važnega, Anica, da ne vidiš nič in ne slišiš nič?« »Pepe mi je pisal, Pepe!« je odgovorilo veselo dekle, misleč, da mora vsakdo vedeti, kdo je Pepe. »In Pcpc je tvoj fant, kaj ?« jc vprašal nadzorovatelj. »Seveda je; zdaj je v vojakih in ostane tam še skoro poldrugo leto — a potem, potem . . .!« je dejalo dekle ter vstalo — »potem bo moj mož!« »Zal, da moraš čakati tako dolgo; to ni prijetno«, je dejal posmehljivo nadzornik. »Prav prijetno seveda ni, toda ko se imava tako silno rada, potrpiva tudi rada«, je odgovorila Anica. Zvonček je zazvonil, in delavke so pritekle z ulic v delavnico. Ugledavši Anico poleg nadzorovatelja, so jele kihati in kaŠljati... »Je-li tvoj Pepe lep r« jc vprašal nadzorovatelj, ko se je za dobro uro spet ustavil pri Anici. »In pa kako!« jc vzkliknila ta vsa oduševljcna. »Po končanem delu ne odidi takoj; počakaj me malo tam zunaj — povedati ti moram nekaj«, je dejal odhajaje nadzornik. Povedala bi mu bila rada, da ne more in ne sme čakati, ker mora hiteti k bolni materi, a ni utegnila niti ziniti, ker ji je on to kar ukazal in takoj odšel. Nestrpno jc stala Anica zvečer pred pragom; solze so ji silile v oči, ko se je spominjala bolne matere, a oditi se jc bala, da se ne bi zamerila nadzorovatelj u. Ta je imel še nekaj opraviti; in Anici se je zdelo, da ga čaka žc celo večnost, ko je prišel črez kratko četrt ure naglo iz komtoara. »Hvala, Anica — hvala ti, Anica, da si me čakala«, jc dejal ter jo stisnil za roko nad komolcem. Ona je molče obrnila vanj svoje solzne oči. »Kaj ti je, da si mi žalostna? Govori, duša, povej, ali te je kdo žalil?« •— Molče je odkimala z glavo in rekla bojazljivo: »Prosila bi vas, da mi naglo poveste, kar mi imate povedati, ker se mi mudi domov, kjer imam mater bolno.« »No, pa idiva kar skupaj, srčccc«, jc dejal nadzorovatelj ter jo pobožal po obrazu. v Sla sta nekaj korakov molče. »Anica, ti čakaš, da ti povem, kar imam povedati — in to je storjeno v enem hipu — rad te imam!« je rekel naglo ter jo v temni ulici, po "kateri sta šla, tesno pritisnil k sebi. Anica ga je le plaho in lahno pehnila od sebe. »Ali me ti nimaš nič rada?« jo je vprašal Berger ter postal. »Jaz sem Pcpctova nevesta«, je odgovorilo dekle s tresočim glasom. »Kaj zato? — Mene imaš pri vsem tem tudi lahko malo rada; saj Pepe ne bo nič vedel o tem.« Boječe je Anica pospešila korake, ne da bi mu odgovorila na zadnje besede. V majhno mesnico je stopila, kupit za desetico košček mesa, nadejajoč se, da odide'medtem nadzorovatelj. ' »Ali je mati žc stara?« jo je vprašal Borger ter pristopil zopet k nji, ko je prišla iz prodajalnicc. »Skoro bode petinšestdeset.« »No, potem jc pa za njo žc čas«, je dejal surovo. »Kako ste rekli?« ga jc vprašala Anica. »Da mi nc dočakamo take starosti«, sc jc izgovarjal Bcrger. Anica je stopala Šc hitreje, naglo zavijala iz ulic v ulice po najrevnejšem delu mesta. »Ali si že dolgo v ti tovarni ?« jo je vprašal on, že težko sopoč in komaj jo dohajajoč. »Dve leti bode sedaj . . . Hotela sem, da se izučim za šiviljo, a to je stalo denarja in časa, ker bi bila morala še dolgo delati zastonj, a doma je bilo treba, da kdo služi denar za hrano, obleko in stanovanje.« — »Glej, Anica, čc mc boš imela malo rada, ti izboljšam plačo kot najboljši delavki in iz svojega ti kupim tudi, karkoli si boš želela.« »Tule stanujemo — gori pod streho«, jc dejala ona ter se ustavila pred visoko hišo. »A, tu?« je dejal vprašaje ter jo objel, kakor bi bilo prav naravno, ter poljubil na ustnice. »Do jutri, Anica, do jutri!« Kako se ji jc studil, kako ji jc bil zoprn ta nadzornik, a imela ni toliko poguma, da bi sc bila branila, ga zavrnila, povedala, kar ji je velevalo srcc. Stekla jc po stopnicah — visoko, visoko gori pod streho — ter iz skrbljivosti za dobro mater pozabila nekoliko sitnega nadzo-rovatclja. »Anica, nocoj si prišla celo četrt ure kesneje!« ji je očitala mati s slabim glasom. »V mcsnici sem čakala tako dolgo«, se jc legala hčerka ter hitela peči meso na mreži. »Pcpc mi je pisal, mama! — Pepe in vas prav lepo pozdravlja!« »Je-li zdrav?« je vprašala starka. »Jc, hvala Bogu! — Ali smem speči meso tako kakor sinoči, ali naj bo šc bolj surovo ?« »Meni jc vse eno.« »Jesti morate, mati! Okusno je; bilo jc tako sveže — prav lep kos sem dobila« . . . O da bi bila mati zdrava, da bi mogla delati kakor nekdaj — takoj bi ji povedala o čudnem vedenju gospoda nadzorovatelja — ali takove je vendar nc more in ne sme vznemirjati! . . . Ko jc legla, si je očitala uboga deklica boječnost ter delala sklepe za drugi dan, si sestavljala odločne in pogumne odgovore ter tako pomirjena zaspala. Ko se je drugi dan nadzorovatclj često ustavil poleg nje, ga ni pogledala v obraz, a tudi dejala mu ni ničesar, dasi si je bila pripravila toliko odgovorov. Zvečer jo je pa žc čakal pred tovarno ter jo zopet spremljal domov. »Ali se ti jc sanjalo kaj o meni, Anica? Ali te moj poljub ni ogrel prav nič zame?« »Kako se morem ogreti za koga drugega, ko imam že svojega fanta?« se je drznila odgovoriti Anica. »Ob, kako si še mlada! Saj ti pravim, da imaš lahko njega in mene rada. Zdaj, ko njega ni tukaj, se vsaj lahko ponašaš, da si dobila takoj drugega ljubega! — Čuj, Anica, jutri bode nedelja; popoldne ob treh te bom čakal tule — pridi pa pojdeva kam na izprehod.« »Jutri pa nikakor ne smem, ostati moram pri materi.« »Mati in vedno mati! Baš radi nje pridi, če me boš slušala, se ji bode še dobro godilo; ako nc — kdo ve, kako šc vse pride!« Boječe sc jc ozrla nanj in vprašala: »Kaj menite s tem?« »Xo, kar sem rekel, sem rekel — od tebe je odvisno, da li se bode tebi in tvoji materi godilo boljše ali slabše . . ! Ali je mogoče, da bi bila ostala ti v tovarni sredi svojih tovarišic še tako nevedna ?« »Tako malo občujem z njimi, ker me ne marajo posebno, dasi nc vem zakaj.« »Zakaj? Povem ti jaz, golobica; zato ker si najlepša, najbrh-kejša, ker si je ta in ona želela, da bi se bil jaz vanjo zagledal — a zmotila si me le ti! . . . Torej jutri prideš, kaj nc? Tu doli na ulici bom, da veš!« »Xe morem — ne smem!« je odgovorila ona komaj slišno. »Premisli, dekle, dokler je še čas«, je rekel on strogo, toda takoj je dostavil nežneje: »Pridi, Anica, Anišče moje, saj tc imam tako srčno rad!« , Objel jo jc ter opetovano poljubil, a njene ustnice so bile zaprte tesno, in poljuba mu niso vrnile. »Up ognem te, kakor sem šc vsako!« jc mrmral za njo ter hitro odšel. II. Drugi dan popoldne, hitro po dveh, ni imela Anica nikjer miru nc obstanka. Ko je bila pospravila po mali kuhinji, se ji jc jel oglašati neki glas, ki ji jc pravil, da nc sme vztrajati pri svojem /.jutranjem sklepu, da ne bi šla doli k Bergerju. »Grozil mi jc« — tako je premišljevala — »da se mi bode godilo slabše, ako ne pridem. Kaj je neki mislil s tem? Morda me hoče odpraviti iz tovarne, od zaslužka?« — »Seje pravica na svetu« — se ji jc vsiljeval drugi glas — »brez vzroka te nc more in nc sme odpraviti!« — »Vzrokov si izmisli takov človek, kolikor jih hoče, in kaj potem?« jo j c zopet plašil prvi glas. »Naj li ga pustim Čakati jaz — delavka — njega, nadzorovatelj a? In če bi mi jutri dejal: pojdi, odkoder si prišla, mi tc več nc potrebujemo ! ?« Naposled je po dolgem premišljevanju vendar sklenila, da pojde doli, toda samo povedat, da nc more z njim nikamor, ker se je materi bolezen shujšala. Jela sc je preoblačiti, ne da bi bila materi kaj rekla. »Ali sc odpravljaš z doma?« »Samo za trenotek stopim tu doli k Tončki — samo za trenotek.« »Moj Bog, niti danes ne moreš ostati pri meni; gorje mi revi stari!« »Ko bi ti vedela, mati«, si je mislilo dekle; »ko bi ti vedela!« — rekla pa ni ničesar. »O saj vem, da tc tako hitro nc bo nazaj! Anica, ostani pri meni! Niti povedala ti nisem, da mi je danes tako strašno hudo; nisem te hotela strašiti in pripovedovati, kako mi sapo duši in zapira! . . . Ostani, Anica, mene je kar groza!« je ječala starka. »Moram, mati, samo za hip, moram!« je vzkliknilo dekle obupno, si ogrnilo ruto in odšlo. * * * Bergerju, ki jo je žc čakal četrt ure ter jo v svojem srcu klel in rotil, čigar obraz je jasno izražal vso strast, ves srd in osveto-hlepnost, se je mahoma zasvetilo oko, in na obraz mu jc legel izraz srčne zadovoljnosti, ko je ugledal nasproti mu hitečo Anico. Stopil ji je naproti ter s strastnim pogledom vprl svoje oči v nje zardeli obraz. »Tako je prav, dete; ti si premlada, prelepa, prečvrsta, da bi se smela zapirati svetu ter se odrekati zabavi in veselju. Hotela mu je ugovarjati in mu povedati, da je prišla samo javit, cla ne more z njim, ker je materi hujše; a ni mogla, ker ji ni pustil niti do besede. Laskajoč se ji in skoro s surovo silo jo jc vlekel s sabo. »Vidiš, Anica, ti niti ne veš, da žive vse tako, da ni nobena tako neumna, da bi se navezavala na enega samega; tudi rože ne cveto in nc diše za enega samega! ... In rože tudi ovenejo, čc jih kdo duha ali pa ne; ali nc bi bilo škoda, da bi ti krasna rožica kar tako zvenila s svojim cvetnim licem v hrepenenju in žalosti!« »Gospod, oprostite«, jc hotela reči ona, toda on jc nadaljeval naglo: »Ali misliš, da Pepe čaka le nate? Ali ne veš, kako žive posebno vojaki? Takov cvet, takova roža pa bi venila čakajoča« . . . »Moja mati, gospod, jaz moram nazaj!« »Glej te korale, kako bodo pristojali tvojem črnim lasem, tvoji bronasti polti, in od jutri ti povikšamo plačo za dva goldinarja na teden!« »Materi je hujše danes.« — »Glej, tule sem pojdiva, da se malo okrepčaš; saj si videti tako slaba, ker se gotovo preslabo hraniš! . . .« Ko je črez dve uri pritekla Anica k materi, je ta čudno hropela; imela je zaprte oči, a široko odprta usta, v grlu ji je pa tako glasno, čudno grgralo. »Mama, mama!« jc poklicalo dekle. »Malo mleka, mama?!« »Hm«, je zastokala starka. »Fej, to je strup!« jc grgrala mati ter pljunila iz ust mleko, katero ji jc Anica vlila šiloma v grlo. »Kdo je bil tisti škric s teboj, dekle?« je vprašala z razjarjenim, a vendar onemoglim glasom mati. »Kako veste, mati, ali niste ležali ?« »Vem, videla sem te! Mrliča imaš v hiši, pa se mi tako okoli pojaš! . . . Ali nc vidiš, koliko mrličev je tod okoli, in vsi ti so umrli danes?« Starki se jc začelo blesti. »Mama, mama!« je prosilo dekle. Starko je jela zopet duŠiti sapa, a potem ji je za nekaj časa kar zastala. Anica je stekla doli v tretje nadstropje, prosit pomoči; res so pohiteli dobri ljudje po duhovnika in zdravnika. Starki pa se je vedno hujše bledlo in po grlu ji jc glasno pi-skalo, da jc trgalo Anici srce. Ko je drugo jutro na vse zgodaj prinesel duhovnik sveto popotnico, se je Anica stisnila v najtemnejši kot v kuhinji, si grizla tam ustnice in nohte ter si ni upala stopiti v sobo k bolnici. Ob osmi uri pa je prišla iz tovarne delavka Tončka poročat, da ji gospod nadzorovatclj dovoli, da ostane Anica doma, dokler ji matere ne pokopljejo. Nekoliko pred poldnem pa jc izdihnila starka, ne da bi se bila šc kaj zavedela. Po smrti materini jc Anica kmalu zopet pohajala v tovarno, toda vsa izpremenjena jc bila; oči so ji gledale srdito, čelo se ji jc bilo zgrbančilo, in nje ustnice so bile stisnjene. Vedno je bila molčeča in resna; temne, obupne misli so ji rojile po glavi, katerih se ni mogla iznebiti ni med delom ni po noči. Ob teh mislih se je vidno naslajala in tolažila sama sebe in svojo vest. Teden dni jc hodila tako okoli, preobračajoč črne misli v žalostnem srcu pod črno, žalno obleko. Bergcr sam in vse tovarišice je niso motili, ker so mislili, da je to le velika žalost po materi. Neko jutro je pa prišla na delo vsa vesela, vsa prerojena. Šalila se jc, kar ni bila njena navada, z delavkami in se smejala z njimi glasno — preglasno. Ko so ji tovarišice namignile o ljubezni nadzorovatcljcvi, je dejala, devši roko na srce: »Danes bodete videle, kako ga ljubim — strastno ljubim tega svojega ljubčka!« »O, saj smo vedele že prej, da ga imaš rada ter da si nezvesta svojemu fantu!« »Toda danes bodete to videle še bolje!« Ko jc Bcrger stal uro pozneje poleg nje ter se ji laskal sladko govoreč, sc jc ona obrnila do svojih tovarišic, segla z rokami pod predpasnik ter zaklicala: »Punce! Poglejte, kako ga imam rada!« RekŠi, je siknila iz male steklenice žgočo karbolno kislino Ber-gcrju v obraz, da jc ta obupno zavpil in odskočil za par korakov. Huda tekočina mu je opalila ves obraz ter mu izžgala levo oko... •Na sodišču je povedala v svoj zagovor, da jo jc Bergcr zapeljal. »Ni res!« je zaklical on; »šla jc sama z menoj!« »Pretil mi je, da se mi bo slabše godilo, da mc spodi iz tovarne!« je odgovorila komaj slišno Anica. »Tega ji nisem dejal nikoli — pozovi priče, ako moreš!« . . . Obsodili so jo na pet let ječe. Hladnokrvno je slišala svojo obsodbo ter rekla poluglasno: »Saj nimam itak nikogar na svetu! Maščevala sem sc pa vendar; njegov obraz je pa vendar za vedno opečen!« Tatica. l^aj se mi je prigodilo! Slušaj, pomiluj me, brate: Ali ni hudo, nadležno, če imaš šc v hiši tate?! Večkrat z lepim sem dekletom doli v veži stal, govoril; vedno bil sem z njo prijazen, žalega ji nisem storil. Vendar mi pri belem dnevu, čuj, ta škrat — srce ukrade! »Daj nazaj!« velim ji ostro. Ona: »»Nimam te navade.«« Z lepo včasih, včasih z grdo od takrat jo terjam vedno . . . Vse zastonj! — Nc da nazaj mi, smeje se mi šc poredno. Radivoj. Tiho, srce ... ;ir JUho, tiho, srcc . . . kaj trepečeš spet? Ran ti brez števila vsekal je že svet. .. Zdaj ti plamen vnelo lepo j c oko, smeh sladak odpiral zlato jc nebo . . . Zdaj pa tc je trgal in moril obup — ko so sladka ustna sikala ti strup. Tiho, tiho, srcc . . . danc§ ni nekdaj Ej, viharjev tvojih več ne zmorem zdaj! I. Resman. Božji jezik. Spisal Fran Ilcšič. I. Apoteoza junaka Herakleja. vam jc t0 ta^rat' ko 50 *meli vesoljno oblast Črez ves I^Mlisv^ svet Olimpovci, stoiujoči v nedoglednih višinah Olimpovih, skriti v tmino neprozornih oblakov; Heraklej se jc na ^f^ Sori Et i baš odpravljal s tega sveta, trdno prepričan, da ga bogovi sprejmo v svojo sredino: Trudil sc jc bil poti^ šteno cclo življenje, zemeljsko potovanje sklenil v pobožni službi nesmrtnih Olimpovcev, in naj bi mu bil zdaj, po teh težkih izkušnjah, zaprt vhod v bivališča nebeških »lahkoživcev« ? Zc je imel naneseno grmado drv, da na njih sežge, kar ga ni bilo za olimpovske salone, vzel škatljico žveplenk »podpornega društva za mlade plemiče-junakoviče«, zažgal • in črez nekaj minut Herakleja ni bilo več v dolini solz. Na vrtoglavem robu visokega olimpovskega vrha pa je sedela Heba, lahkokrila nebeška natakarica. Zapustila je bila zborovalnico bogov in boginj, ki so ji ta dan prepovedali točiti opojni sok nektarjev, češ, da imajo trezno poslušati izvirno razpravo jezikoslovca Ilcrma (Merkurija) o najnovejših pojavih jezikovnega razvoja. Ker sama ni čutila zanimanja za take učene reči, jc ostavila dvorano ter sedla na bližnji vrh, da se vda veličastnemu razgledu po širnem svetu. Kako si pa tudi lep, ti Zenov svet, ves vreden, da te občuduje boginja! . . . Toda kaj pa je bilo to? Tam spodaj na obronku je nekaj za-šumclo — grmovje sc giblje, vejevje poka, kamenje se udira, in krvavo razpraskan stopi pred njo junak ogromne postave — Heraklej! V ognju očiščenega ga jc nesla neznana sila z gore Etc proti Olimpu, a padci je bil prenizko — najhujšo strmino je moral preplezati s silnim naporom in si pot sam utreti; kajti človeška noga Šc tod ni hodila. »Da, Olimp trpi silo!« tako je vzkliknil Heraklej, stoječ na trdnih tleh poleg Hebe, ter jo je vljudno pozdravil. Nato jc sledil lep odzdrav, lep nasmeh, in Herakleja, starega častivca ženskih, »Skrbi je konec, žalosti, nesreče, Se trese od veselja spet mu žila, Kar gleda ji v obličje tak cvetoče; Naj brije v rane mu viharjev sila. Naj po telesu spotenem mu vleče: Ni njemu mar, kar sc godi na sveti, Ak' smejo srečne jo roke objeti. In v njega roke mu pada počasi božja natakarica — toda Naj pcvcc drug vam srečo opisuje, Ki tako hitro je vzcvctla obema, Pijanost njuno, ki tak hitro mine, Pregnana od jezikov razdalji ne — Ilcba in Hcraklej se namreč žalibog nista prav umela, ko sta jela med seboj kramljati, ker jc vsaki govoril svoj jezik. Heba jc sklenila, da tujca brž Zenu prijavi. Medtem je Merkurij, zgovorni vnuk Atlantov, v veliki olimpovski dvorani približno takole govoril: »Zbrane boginje, zbrani bogovi! Niti za minuto se še ni pomaknil kazavec olimpovske večne ure, odkar smo v neizmerni svoji ljubezni razdelili zcmljanom vsaki svoje darove; kar sem zmogel najboljšega, svoj lastni najlepši umotvor, bogov govorico, jezika neprecenljivi dar sem poklonil jaz temu prej »nememu in grdemu zarodu« *), ne samo, da bi na mesto sovraštva in vojske stopili sprava in mirna pogodba, da bi ljudje mogli občevati med seboj ter si na ta način omikati naravo2), ampak posebno tudi radi tega, da bi oni umevali nas, bogove, in mi njih. Vi vsi bogovi ste mi bili hvaležni, da sem ustvaril ta »teoantropovski« (bogočloveški) jezik, ki bi naj obsegal vse kote nebes in zemlje; odtlej ste se s tem sredstvom lahko bližali ljubeznivim devam po-zemeljskim; saj Še veš, Zcn, kako si rad zahajal na zemljo »v vas«, kako si brez ovir potoval po zemlji liki po Olimpu, občujoč z ljudmi, srkajoč z dimom pečenega mesa tudi njih vroče molitve. Pojdi dandanašnji na svet ti, Zen, ki zmoreš vse; mar misliš, da šc najdeš ljudi z razumljivo govorico? Nc; človeški govor se jc povsod izpremenil. Kot vaš poslanec hodim z Olimpa na zemljo in pod zemljo ter se prepričam vsakikrat, da ljudje vedno bolj mešajo jezik, da govore po svoje, Olimpovcu težko umljivo, po pokrajinah različno . . .« Zdajci vstopi Ileba, steče po gladkem parketu k predsedniškemu stolu mogočnega Zena ter mu tiho nekaj na uho pove. Videti jc bilo, da so ga vznemirile njene besede; pozorno je pogledal na svojo soprogo strogega očesa, na boginjo Hero, potem pa izpre-voril, da se je Olimp stresel: »Naj vstopi!« jVIerkurij je bil ob tem l) Iioracij, sat. I, 3. -) Horacij, carm. I, 10. prizoru umolknil, smrtna tišina jc zavladala po nesmrtni dvorani — I-Ieba pa privede Hcrakleja. Zen sc zgane, ko ugleda svojega in Alkmeninega nezakonskega sina, ter se iznova ozre po častitljivi svoji soprogi, pričakujoč od nje »ognja in žvepla« ob ti živi priči svoje zakonske nezvestobe. Toda — čudo veliko! bojevita Hera sc takrat ni vnela kakor o drugih podobnih prilikah; stvar jc pač bila žc nekoliko zastarela, nadalje ji jc junak izredno krepkih udov ugajal, potem pa se ji je Zen zadnje dni, pripravljaje jo na ta dogodek, znal nenavadno prikupiti, da mu jc prizanesla to in ono — in jezikoslovna točka dnevnega reda ji jc jc tudi kuhalo in močno vrelo. Priveden pred Zena, jc začel Heraklej govoriti — a zdaj je nastal krohot po Olimpu, »homerski« smeh: nihče ni razumel te ko-lobocije razen Herma, jezikoslovca, ki je bil preromal mnogo zemlje. Le-ta sc je brž zavedel lepe prilike nazornega pouka ter jel svojim tovarišem ad oculos dokazovati resnico svojih prejšnjih besed, češ, da ljudje ne govore več kakor bogovi; Heraklej jc bil za to trditev jasen dokaz. »Ti Heraklej«, jc nadaljeval Herrn, »nisi prepotoval manj sveta nego jaz — Gade so te videle in Lacija in Mala Azija — ti mi boš pritrdil, da ljudje različno govore po svetu. Kar je pri Grkih in Latincih fero (bliero, phero), to jc v Indiji bharami, pri Germanih biru, pri Slovanih beröm (bera); kar je na Grškem 0-jv.o;, v Italiji fumus, je v Indiji dhumäs, po slovanskem svetu dymu; grški ß'.o; je latinski vivos, sanskrtski (indijski) živas, slovanski živi». Toda tc be-v Gojko je nekoliko zardel. Bil je siccr pripravljen na to vprašanje, toda prišlo mu jc vendar nekoliko prenaglo. »Jaz imam sicer to prodajalnico samo v najemu, a blago, ki se nahaja v nji, je plačano — je popolnoma moje, in lahko vam po- služim s sakliranimi računi. Kupčija jc prcccj clobra; na upanje dajem samo strankam, o katerih vem, da so trdne, in pri katerih se mi nt bati izgube. Zraven tega imam še nekoliko v hranilnici ter vam lahko predložim hranilnično knjižico. A družinske moje razmere so ugodne; kajti nimam žive duše., katero bi imenoval svojo, razen dveh bratov, ki sta pa drugod po svetu in dobro preskrbljena 1« »To ni napačno«, omeni Grahor. »In ako je vse tako, kakor mi pravite, ni od vase strani nobenega zadržka« Toda, oprostite^ ako silim na to, da se tudi osebno prepričam o istinitosti vaših besed — nc morda, da vam ne bt verjel, aH saj veste — oprostite, očetu mora biti blagor svojih otrok nad vse!« Sladko se je nasmejal in zrl Gojku naravnost v oči. »Prosim, prosim«, je hitel ta. »Na uslugo vam je najmanjša moja zadeva, kadar vam drago!« »No, mudi se ne, saj tc ne gre tako hitro; prepričam se morda jutri — alt v dveh, treh — ali tudi v štirih ali petih dneh! — Toda to še ni vse! Zdaj nastane še vprašanje, ali boste zadovoljni tudi vi z menoj! — Jasno bodi med nama! — Marsikdo jc mislil, da bode dobil pri meni Hog ve koliko, in imel sem že več snubačev, za katere nista moji hčeri niti vedeli. Toda, ko sem jim povedal, kakšne so moje finance, in koliko morem dati vsaki, tedaj so se oni gospodje umaknili sami od sebe.« Grahor se je zopet sladko nasmejal, a Gojko je vidno prebledel in se ustrašil. Grahorica pa jc sedela vedno nepremično, gibaje samo z rokami, a okoli ustnic se ji je zibal stereotipni smehljaj. »Ali jaz se ne umaknem«, je dejal Gojko. »Jaz ne gledam na denar, jaz ljubim same vašo hčer, in vzel bi jo tudi, ako nc bi imela vinarja!« Gojko si je moral na tihem priznati, da sedaj laže, in da se je že nekoliko razkadila njegova ljubezen do Ane takoj, ko jc posnel iz razgovora, da morda ne bode imela toliko, kolikor je mislil. »No, veseli me to«, pravi Grahor, »Torej to bode kmalu vse v redu! — Kje sta pa dekleti, mama?« »Menda na vrtu«, je odgovorila Grahorica ter delala dalje. »Ker srno torej 'že tako daleč«, jc nadaljeval Grahor, »naj vam takoj povem tudi jaz kaj o svojem življenju, da spoznava natančneje drug drugega!« Grahorica je vdano glavo nagnila nekoliko na desno ter se pripravila, da bode poslušala vnovič moževo povest, katero je slišala že čestokrat. Grahor se je nekoliko zamislil. Njegove drobne, rjave oči so zrle skozi okno v vrtno zelenje, a s prsti desne roke je rožljal enakomerno po mizi, da je bilo slišati, kakor bi se glasil iz daljave vojaški boben. Skoro nato pa si je pogladil brado z obema rokama ter začel pripovedovati: »Rojen sem bil leta 1828. v mali brkinski vasi, kjer mi je bil oče klobučar. Ko sem bil odrastel, sem začel hoditi v šolo k našemu staremu učitelju, ki je bil obenem tudi mežnar. Pri njem sem se navadil čitati in pisati za silo, a vbil mi je bil v glavo tudi nemške Črke. V tem času mc je tudi že začel oče jemati k sebi v pouk, in navadil sem se bil v nekolikih letih svojega rokodelstva najbolje. Ko sem bil dokončal pri svojem očetu to učenje, sem odšel po svetu in sem popotoval do svojega dvajsetega leta, dokler mc niso potrdili v vojake v Ljubljani leta 1848. Tistikrat pa mi jc bilo treba takoj odriniti na Laško. Pisal sem svojemu očetu — matere žc davno nisem več imel — da bi ga rad šc enkrat videl, predno odidem na vojsko, ter da naj mc pride čakat na Razdrto, ko bodemo korakali tam skozi proti Gorici. — Predno smo odpotovali iz Ljubljane, smo se bili zbrali na Nunskem trgu v dolgih vrstah. Dobro se še spominjam one pesmi, katero smo pozneje tolikokrat prepevali: Bilo je na vseh svetnikov dan, Na Nunskem placu smo b'li zbran', Mogli bomo zapustit' ta dom, Od žalost' se nam srcc lom'. V vrstah ino glidih smo mi stali. Svoje cakcnpake na hrbtu držali, Gvcrc smo imeli na tleh, Žalostno smo poglcd'val' po ljudeh . . »Jaz sem pa še posebno žalostno pogledoval, nc toliko po drugih ljudeh, pač pa po šestnajstletni deklici, s katero sva se bila slučajno seznanila pred nekolikimi dnevi v neki gostilnici, kjer je služila za natakarico.« Grahorica jc povzdignila oči proti možu, in v njih je blestela svetla solza, ki je počasi zdrknila tiizdoli po njenem že nagubanem licu. »No, no«, je dejal Grahor, ko je to videl — »spomini, lepi spomini!« A videti jc bilo, da sc tudi njemu taja nekaj okoli srca. »Pririla se je bila do mene ter mi stisnila v roko omot, v katerem je tičalo, kakor sem videl pozneje, precej mesnine: mrzle telečje pečenke, svinjske gnjati, in zraven se je rumeno svetlikal hleb belega, maslenega kruha; v drugo roko pa mi je stisnila dva tolarja, ki ju je imela še od birme. Naglo sem vse to pospravil ter ji stisnil desnico. A tedaj sem šele izprevidel, da Lahko podati jc roko, Slovo pa vzeti jc težko ... Nikakor ji nisem mogel izpustiti roke, stiskal sem jo, da jo je morala boleti, a v srcu mi jc bilo hudo, hudo . . . Tedaj je pa zadonelo povelje »k molitvi«; zravnali smo se kvišku, stali ravno kakor sveče ter odmolili po vojaško. Takoj jc zasvirala godba svečano in mogočno cesarsko himno; nekaj nas jc privzdignilo, da smo zrli ponosno predse, okoli srca pa nas jc pogrelo tako nekam čudno, gorko ... In zazvenela je vesela koračnica, vrsta se je premaknila za vrsto; izpod nog seje vzdignil oblak prahu, ob straneh in za nami je vrvela pisana množica — odhajali smo. Zastonj sem se tistikrat oziral po svoji mladi znanki — množica jo je bila pogoltnila, in s težkim srcem sem korakal dalje, vedno jo iščoč z očmi. Semtertja se mi je zazdelo, da vidim svetlo njeno krilo, a takoj je zopet izginilo v gneči . . . Razmišljati sem začel, kako se Čudno suče vse na svetu. Ne dolgo, kar sem bil še prost kakor ptica pod nebom, vesel svoje mladosti, vesel svojega življenja, a zdaj korakam morda smrti naproti . . . Bog ve, ali bodcin šc kdaj videl svoj dom, naše griče in holme, na katerih se bleste bele cerkvice, in naše vasi, obdane okoli in okoli z zelenim drevjem . . . Drugi vojaki so prepevali, da se je razlegalo daleč tja črez široko ravan, a jaz se nisem mogel otresti svoje žalosti. Na misel mi jc prihajal oče, katerega sem ljubil z vso svojo ljubeznijo, katerega bi bil tako srčno rad videl samo še enkrat! Komaj sem čakal, da bi prišli na Razdrto! Kako mi je bilo pa hudo, ko smo bili dospeli v ta kraj, a nisem našel očeta tam! Prepozno jc bil dobil moje pismo, in tako se je bil zamudil za dva dni. — Ali tudi njemu jc bilo hudo, da ni imel obstanka. Takoj sc jc bil odpravil z Razdrtega peš proti Gorici, da bi me morda še tam videl. Toda tudi od tamkaj smo bili že odkorakali, predno je dospel on za menoj. — Tako nama jc bilo usojeno, da »se nisva videla nikdar več na svetu! Prejel sem pozneje pismo od njega, v katerem mi je pripovedoval, kako me je takrat »lovil«! . . . Kako se jc vršila vojna, kako sem bil ranjen v nogo, vam nočem pripovedovati, ker bi bilo preobširno. .Večkrat sem bil v ognju, večkrat sem zrl smrti v oči, a bal se nisem nikdar; povsod sem bil mccl prvimi, in pozneje sem bil odlikovan z zlato svetinjo!«... V tem sta bili došli v sobo tudi Ana in Pavlina. Takoj jc Gojko vstal ter jima ponudil roko. Ana jc takoj vedela, čemu je on pri njih, a delala se jc osuplo; vendar ni mogla prikriti rdečice, ko jo je dregnila Pavlina s komolcem. »Ata zopet pripoveduje, kaj ne?« je dejala Ana Gojku. »Njegova slabost vsakikrat, kadar ga kdo poseti!« Odložili sta klobuka in solnčnika ter prisedli k mizi. Grahor se ni zmenil za njiju vstop, prav tako nc Grahorica, katera je sedela še vedno skoro nepremično. »Toda naj nadaljujem, da skoro končam svojo povest«, jc govoril Grahor dalje. »Po dokončani vojni sem sc vrnil proti domovini, a ni mi bilo usojeno, da bi bil videl svoj rojstni kraj; poslali so me bili na Dunaj, kjer sem moral ostati nekoliko mesecev in sem bil uvrščen v cesarjevo telesno stražo. — Nekega večera, ko sem bil utrujen zaspal na svojem trdem ležišču, se mi jc videlo, da me je prijela za glavo mrzla roka; prestrašen sem odprl oči, a zraven postelje sem zagledal — lastnega svojega očeta! Veselo sem hotel vzklikniti, a v istem hipu je on žalostno pomignil z roko - podoba je izginila nalik megli — in z globokim zdihom sem se zvrnil na posteljo. Zakril sem si oči in ihtel; vedel sem in trdno sem bil prepričan, da mi je oče v tem trenotku umrl. Ker sva se pa ljubila tako neizrečeno, ni mogel od mene brez slovesa! In res — verujte mi — osem dni po tem dogodku sem dobil od strica pismo, v katerem mi jc naznanil, da jc oče umrl prav tisti večer, ko sem imel jaz prikazen! . . . »Nekaj mesecev potem sem sc vrnil domov; prevzel sem očetovo dediščino, katero sem večinoma poprodal, ter takoj odšel z denarjem v Ljubljano. — V oni gostilnici, kjer sem bil prvič srečal njo, ki mc jc bila tako obdarila pri polkovem odhodu iz Ljubljane, sem jo zopet našel. Ves čas jc tam služila, in imeli so jo radi vsi, ker jc bila skromna, pridna in poštena. Ko sem stopil v sobo, me ni spoznala. Pri odhodu sem bil golobrad in bele, blesteče polti, a zdaj mi jc senčila obraz gosta, črna brada, in koža, kolikor je jc bilo videti, jc bila rjava in zagorela. »V sobi ni bilo nikogar razen nje; nekaj je pospravljala ob omari v kotu. Stopila mi je nasproti in vprašala, česa želim. A jaz ji nisem odgovoril ničesar; zrl sem ji samo v oči, ki jih jc bila povzdignila v tistem hipu proti meni. In kakor bi jo bila prešinila električna iskra, jc vztrepetala, zardela, hipoma zopet prebledcla ter planila k meni ter mi ovila roke okoli tilnika . . . Kaj sva si imela vse dopovedati . . . Toda — da ob kratkem končam! Nekoliko tednov pozneje sem vzel v nekem trgu na Dolenjskem v najem dobro prodajalnico, in kmalu nato jc postala ona moja soproga. Slo jc nama dobro, in prihranila sva si toliko, da sva svoja dva otroka pošteno vzgojila, ter da zdaj na stare dni lahko mirno in brezskrbno živiva v Ljubljani.« Grahor je končal, pogledoval soprogo, hčeri, Gojka, ter se blaženo nasmihal. A kmalu mu je postal obraz resen; pobobnal je nekoliko s prsti po mizi ter se obrnil k Ani. »Gospod Gojko Knafeljc jc vprašal po tvoji roki. Kaj praviš k temu ?« Ana je sklonila glavo. »Kaj naj rečem, ata } — Kar ukreneš ti, mi je prav!« je dejala počasi, skoro tiho. >Dobro tedaj«, pravi Grahor, »stvar bi bila v redu. 'Poda povem vam takoj, ker pri takih rečeh jc potrebna odkritosrčnost (sklonil se jc k Gojku in mu pošepetal na uho), dote bode imela samo — dva tisočaka!« Gojko je osupnil. Ali takoj je uvidcl, da ne sme nazaj, ako se noče osmešiti. Zato je dejal glasno: »Meni ni na tem, to sem vam bil povedal že prej! Jaz potrebujem samo skrbne gospodinje in — ljubeče soproge!« --(»rahor ie takoi ostal, noložil roko hčerino v Gojkovo ter dejal slovesno: »Bog daj svoj blagoslov! Da se nikdar nc bi kesala!« Grahorica si jc brisala oči, a Pavlina se je igrala v neki zadregi s svojim rožnim predpasnikom. Poljubili so sc medsebojno, še nekoliko časa posedeli, a kmalu nato jc Gojko odšel . . . Grahor je dejal po Gojkovcm odhodu družini: »Bolje je tako! Knafeljc se mi nc vidi napačen. Ako bode imel skrbno gospodinjo, mu pojde dobro, in vsekakor je boljša bodočnost trgovca na deželi negoli v mestu, kjer jih kar mrgoli in so drug drugemu na potu!« Gojko je danes po obedu zopet dolgo posedel v svojem naslanjaču ter razmišljal. Nič kaj vesel ženin ni bil videti. Po glavi mu je vrelo in se vrtel'o, da žc skoro ni vedel, kje mu stoji. Poseli ga Šahar. »Tor a j zaročen? — Čestitam!« je klical Gojku že od daleč. »Kaj žc vsi vedo?« vpraša Gojko. »Lepo te prosim — taka važna reč, pa da se ne bi takoj o vedela!« Gojku ni bilo v tem hipu to nič kaj ljubo. Raje bi bil videl, da bi bila ostala stvar Šc skrita. Posedela sta pri časi vina, in tedaj je razodel Gojko Šaharju, kaj ga muči. »Mislil sem, da bode imela več«, je dejal odkritosrčno. »Ako bi bil to vedel prej, težko, da bi bil zašel tako daleč!« A v resnici ga ni mučilo samo to. Do denarja mu ni bilo toliko, pač pa ga je pekla vest, da je za tako malenkost — za dva tisočaka — prodal svojo prejšnjo ljubico. Začel se jc siliti, da bi Ano vsaj resnično ljubil; toda, čudno, kako sc je od poldne že ohladila njegova ljubezen do nje! Vendar je dejal skoro nato Šaharju: »Resnično ti povem, ako nc bi Ane tako silno ljubil, gotovo bi odstopil!« Šahar se je glasno zasmejal. »Ne bodi neumen, Gojko! Koliko jo ljubiš, ni meni nič mari, in menda tudi tebe nc bode pojedla ta ljubezen! Toda, povem ti, da je Grahor — zvit mož! Jaz namreč pozitivno vem, da bode imela Ana mnogo, mnogo več; ako nc zdaj, pa vsaj po smrti njegovi. Gotovo jc, da te on zdaj samo izkuša, in morda ti zavali precej po poroki kar cel kup tisočakov. Samo obnašati se moraš, kakor gre!« »Ali res misliš?« vpraša Gojko dvomljivo. »Gotovo«, pritrdi Šahar. Gojku je nekoliko odleglo, in dejal si je, da ni še vse izgubljeno! . . . VIII. Neko nedeljo zvečer jc bil sklican v čitalniške prostore občni zbor vseh udov in to izredno. Vse je bilo radovedno, čemu se bo danes zborovalo, ker vzpored ni bil naznanjen. Popoldne se jc tajno vršila seja oclborova, a na večer so bili povabljeni vsi razen — Gojka Knafeljca. Toda ta sc ni nikakor jezil, da ga niso povabili niti k odborovi seji kot čitalniškega podpredsednika niti k občnemu zboru; zvedel jc bil nekaj izza kulis, kaj se namerja, in mogočno ter zavihanih brk, roke držeč na hrbtu, sc jc tistega večera izprehajal s Saharjcm po široki ulici mimo čitalnice ter se pri vsaki priliki nasmihal in muzal ter govoril glasno in samosvestno . . . V čitalniški dvorani pa je tačas vrvelo in šumelo kakor v panju. Zbrali so se bili vsi udje od prvega do zadnjega, od najodličnejšega tržana do najskromnejšega rokodelca. Posedali so za mizami ter zrli v časopise, postajali so v gručah, glasno govoreč krilili z rokami, se naslanjali ob stene, tarokirali, dominali, biljardirali. Vse vprek sc je valilo. Točno ob osmi uri je čitalniški predsednik, gospod Malce, posestnik in gostilničar »Pri kroni«, otvoril zborovanje. Bil je velik in širokopleč, ali nekako drobne, skoro otroške glave. »Častita skupščina!« je začel ter se odkašljal. »Najprej mi je v čast ter me zelo veseli, da ste se odzvali odborovemu povabilu v tako obilem številu. Zato vas vse skupaj najprisrčneje pozdravljam! Bog vas živi!« »Servus!« jc zaklical vmes hripav glas. »Živio, živio!« je poudaril nekdo tam v kotu. Predsednik pa se ni dal motiti, ampak jc nadaljeval gladko in glasno: »Danes je na vrsti neka imenitna zadeva, o kateri čemo takoj razpravljati, o kateri vam pa bode natančneje poročal gospod čitalniški tajnik; torej izročam njemu besedo!« Poklonil se je majhnemu, šibkemu Človeku, ki je stal zraven njega ter si brisal v tem hipu motne naočnike. Bil je to notarjev pisar, gospod Strel, obenem čitalniški tajnik. Natikajoč si naočnike na dolgi, zakrivljeni nos in škileč skoz nje po zborovavcih, se jc hlastno zravnal in začel takoj govoriti z drobnim, pevajočim glaskom: »Poslužujoč se besede, katero mi jc blagovolil izročiti gospod predsednik, vas tudi jaz najprej zahvaljujem na tako častnem številu! — Pa, da začnem s stvarjo samo! •— Obče znana resnica je, da ima vsaki narod svoje odlične može, ki zanj žrtvujejo vse svoje telesne in duševne moči, in katere narod tudi časti in slavi spričo tega. Tako imamo Slovenci svojega Prešerna in Jenka in Stritarja in Gregorčiča in Levstika in Jurčiča in Kersnika in še neštevilo drugih velikih duhov, katerih se spominjamo ob vsaki priliki s častjo in slavo, in katerim hranimo večno hvaležnost!« »Živio! Slava jim! Živio!« so za vpili nekateri in se drezali. »Kakor pa ima vsaki narod takih mož«, jc nadaljeval govornik, »tako jih ima tudi vsako mesto, ima jih vsaki trg, ima jih cclo vsaka vas . . . In, častita gospoda, tudi naš trg ne ostajc za drugimi! S ponosom poudarjam, da žive tudi med nami možje, ki delujejo v občni blagor svojih sostanovavcev, ki delujejo — lahko rečem — tudi v občno blaginjo celega slovenskega naroda. Kdo jih ne pozna r — Mi vsi jih poznamo in hvalimo in častimo jih doma v svojih preprostih kočah med tiho svojo družino, a spoznavamo jih tudi zunaj pred svetom očitno in neustrašeno. Nc bodem vam jih našteval danes vseh onih, do katerih nas vežejo vezi hvaležnosti, a imenoval bodem samo enega, ki je vreden vse slave, vse časti!« »Aha! Aha! — Hmm . . .« se oglasi debel glas. »Že vemo!« »In ta mož je« — je nadaljeval tajnik — »gotovo ste žc vsi uganili, kdo da jc! — No, ta mož je — gospod... Gojko Knafeljc!« »Ojoj! . . . Res je!« »Kaj r Kaj blebeta?« »Nc, kaj takega pa žc davno ne!« »Res je! Živio Gojko!« »Živio Gojko!« Vse jc vpilo. Nekateri so pritrjevali govorniku, drugi so se mu rogali. In nastala jc zmešnjava, da je bilo komaj slišati tajnika, ki jc zdaj začel vpiti na ves glas: »Kdo si upa ugovarjati, da to ni res? Jaz jamčim za svoje besede, in še nikdar nisem legal ali pretiraval! Kje bi dobili boljšega podpredsednika čitalnici, kakor je gospod Knafeljc?! Ali ni bil vedno delaven in vzoren rodoljub?! Ali ni lanjsko leto daroval o priliki pctindvajsetletnice slavne čitalnice naše čitalniškim pevcem hkratu dva sodčka piva?! Ali ni daroval za novo čitalniško zastavo dvajset goldinarjev — poudarjam: dvajset novih, bleščečih, srebrnih goldi- :io* :i;~:u>y ra;-;m / i:f ste SC I ".V:'" f.VT .":'> t;:;\h.:, r Mni'ik e 'iJiVu Jkv " ali ga niste nosili po tile dvorani na rokah ? ali mu niste takrat vikali: »Živio gospod Gojko Knafeljc?!« Vprašam vas? . . . Torej, kdor ima kaj srca in ve ceniti zasluge gospoda Knafeljca, naj z menoj vred zakliče takoj iz dna svojega srca: Bog živi gospoda Gojka Knafeljca!« — In prvi je povzdignil svoj glas čitalniški predsednik Malec: »Bog ga živi!« »Naj pa bo no, Bog ga živi!« jc zavpil v ozadju krojač Legan. »I-Ia, ha, ha! Naj pa bo no!« se jc odzvalo takoj več glasov. In tem so pritrdili drugi, kričeč: »Bog ga živil« Ko se j c polegel šum, jc nadaljeval tajnik: »Vedel sem, gospoda, da niste tako črno nehvaležni, da bi bili žc pozabili dobrot, ki ste jih prejemali iz rok gospoda Knafeljca! To vam jc vsekakor v veliko čast! Kdor časti take može, ta časti sam sebe! — Ker ste tedaj vsi do dna duše prepričani o jasnih, vse hvale vrednih lastnostih in dejanjih gospoda Knafeljca, naj vam zdaj zaupno razodenem, da jc sklenil čitalniški odbor v svoji današnji popoldanski seji, da sc priredi na predvečer poroke gospoda Gojka z velerodno gospodično Ano Grahorjcvo njemu in nevesti njegovi prisrčna ovacija, pri kateri naj sodelujejo vsi udje čitalniški.« »Dobro! Dobro!« »Živio!« »Ali bode kaj pijače?« vpraša zopet Legan. »Torej, kakor vidim, ste vsi zadovoljni z mojim predlogom«, jc nadaljeval tajnik, ki je bil žc ves hripav. »Zato hočem takoj prijaviti način, po katerem naj se priredi vsa slavnost. — Torej pozor! — Po mojem skromnem mnenju naj se da tiskati za ta dan posebna slavnostna pesem, opevajoča vrline novo poročenega para in čestitajoča mu. Dobro vam jc znano, da imamo v svoji sredi dva vrla pesnika, katerima naj se poveri ta častna naloga in siccr obema, da ne bode razžaljen cclcn ali drugi. Pesnik Silec naj proslavi nevesto, pesnik Kukcc pa naj ovekoveči ženina! Tiskata naj se pesmici v kakih sto izvodih, kateri naj sc razdcle po odličnejših trških hišah. A poseben, lepše okrašen in opremljen iztisk naj dobita ženin in nevesta, in sicer naj jima ga vroči na predvečer poroke posebna de-putacija, obstoječa iz čitalniških odbornikov. — Ako ste. častiti udje, s tem zadovoljni, prosim, da vzdignete roke!« Strel se jc nekoliko oddahnil, a kvišku so Štrlele roke vseh navzočnikov. »Dobro«, je dejal skoro nato tajnik nekoliko tišje, »predlog je tedaj sprejet! — Zdaj pa prosim oba gospoda pesnika, gospoda Silca in gospoda Kukca, ki sta tukaj navzočna, da nam izjavita natančno, ali sprejmeta to častno nalogo, katera jima je ponudila ravnokar čislana ta skupščina? Da bode njiju trud obilo poplačan, glede tega smeta biti brez skrbi, kajti za to bode skrbel gotovo gospod ženin sam!« Takoj se je oglasil pesnik Silec, drobno, šiljasto človeče s par redkimi, rjavimi brčicami pod topim, obilim nosom. V vsakdanjem življenju je bil gospod' Silec lekarniški pomočnik, a mešanje strupov in zdravilnih esenc ga je včasih toli navduševalo, da jc drzno zajezdil Pegaza, seveda brez uzde. Govoril pa je takole nekako, skozi nos: »Častita skupščina! — Nc morem si kaj, da nc bi dal kar takoj duška svoji radosti — radosti, katera mc je prevzela v tem hipu, ko ste se me spomnili v tako častni zadevi! Da, veseli mc, da pripo-znatc moj pesniški dar, ki se — s ponosom smem izjaviti — vsaki dan bolj razcvita in razvija! Torej, Bog vas živi! — Uverjeni bodite, da bodem rešil to častno nalogo, povsem povoljno, ter da sc šc posebno potrudim spričo tega, ker velja vse to tako izbornemu možu, kakor je gospod Gojko Knafeljc. Bog ga živi!« »Živio!« je odmevalo vnovič po dvorani. Ko se je polegel šum in se jc gospod Šilec pomaknil nekoliko bliže predsednikovemu stolu, v svesti si svoje veljave, ter zrl z me-žečimi očmi po navzočnih, se je spel kvišku pesnik Kukec, v vsakdanjem svojem življenju diurnist pri sodišču. Bil je dolg kakor prekla, da jc štrlela njegova glava nad vsemi drugimi. Vedno sc jc gibal na desno in levo kakor bičje ob vodi. Začel in končal pa je takole: »Slavni sotržani! Lepa je naša slovenska domovina, ki hrani v sebi marsikakega slavnega sina. A ni ga med nami takega sina, da bi se branil pečenke in vina. Tn ker se vse to bo dobilo na poročni dan, naj zabim vseli svoj srčnih ran in naj primem za pesniško pero, da gospodu Knafcljcu napišem pesem srčnol — Da pa bodete vedeli, da gospodu kolegu prav nič nevoščljiv nisem, in da mu pesniške slave rad nc oskubem, naj vpričo vas vseh ga danes poljubim!« In približal se je Šilcu, se sklonil ter mu očetovski poljubil od veselja potno čelo. »Tako jc prav«, je zavpil kovač Tomko, ki je bil obenem tudi čitalniški odbornik. »Gospod predsednik, prosim besede!« »Pozneje, ko dokonča tajnik!« »Ne, zdaj, saj vidite, da je tajnik preveč izmučen. Naj ga nadomestim jaz!« Predsednik je pogledal tajnika, in ko mu je ta pomigal, jc dejal važno: »Gospod Tomko ima besedo!« Takoj je vse potihnilo; lc par Tomkovih osebnih sovražnikov sc mu jc začelo rogati, med temi je bil tudi krojač Legan. »Kaj, ti boš govoril ! Saj si gluh! Na nakovalo z njim, siccr mu zastane beseda!« »Silentium!« je zavpil predsednik z groznim basom in naježil obrvi. V tem hipu jc počil stol pod debelim pekovskim mojstrom, da jc grozno zahreščalo in se je mož zavalil na krojača. »O joj! Ta jc pa težek!« je zavpil Legan. Debeli pek jc stokal pobirajc se, a po dvorani jc nastal gromek krohot. Šele črez dolgo jc prišel do besede kovač. »Torej vse kaže, da bode slavna čitalnica proslavila tudi sama sebe s tem, da počasti svojega člana-odličnjaka! — Jaz kot odbornik njen predlagam pa nadalje — v proslavo tega imenitnega dne — šc tale program: 1. Na predvečer poroke naj bode bakljada, pri kateri nosijo baklje vsi udje čitalniški; 2. isti večer naj se nevesti najprej, a takoj zatem tudi ženinu zapoje podoknica, pri kateri sodelujejo čitalniški pevci, in 3. po bakljadi in sercnadi naj se zberejo vsi v čitalnici, kjer se bode razvila prosta zabava. — Kdor je za to, prosim, da vzdigne roko!« »Jaz sem posebno za zadnjo točko«, je dejal Legan. A roko so vzdignili vsi. »Sprejeto!« je odločil Tomko. — »Drugi dan pri poroki naj pa v cerkvi poje čitalniški mešani zbor! — Prosim, vzdignite roke!« »Dobro! Dobro!« »Torej je sprejeto tudi to! — Bog vas živi, zavedne tržanc! — S tem je seja končana!« Vstal je še gospod predsednik ter dejal: »Vnovič se vam zahvaljujoč, ker ste sc zbrali v tolikem številu,, in ker ste častno rešili obravnavano zadevo, sklepam sejo z naročilom, da ostane stvar za zdaj šc tajna, ter z vzklikom: Bog vas živi! — Zdaj pa otvarjam prosto zabavo!« . . . Sum je zopet narastel. Nekateri so klicali vina, začeli iznova tarokirati in biljardirati. Pesnika Šilec in Kukec sta si v kotu zatrjevala največje svoje simpatije in načela liter »elegantnega«, pri katerem sta nazadnje celo točila solze golega navdušenja. Weber in Bindišar sta odšla takoj po zaključku seje, pri kateri sta bila ves čas pasivna, na zrak ter sta se pridružila pred čitalnico Knafoljcu in Saharju. »Kam sc obrnemo?« vpraša Bindišar. > Predlagam, da odrinemo k meni na dom«, odgovori Gojko. »Pa pojdimo!« pravi Sahar. »Sprejeto!« de Weber oponašajoče. In odkorakali so vsi z Gojkom. kaj sc je sklenilo?« vpraša Sahar. Gojko sramežljivo povesi oči. »Ne sme se povedati«, se zasmeje Weber. »Vse jc šc tajno!« »Toliko se pa vendar lahko reče, da bo lepo«, meni Bindišar... Prav v tem času, ko se je vršila Gojku Knafeljcu na čast či-talniška seja, jc sedela v male ljubljanske predmestne hiše sobici v pritličju ob edinem oknu mladenka kakih dvajsetih let. Njeno lepo lice je bilo bledo, in izraz na njem utrujen in otopel. Okrogli laket njene desnice jc slonel na deščici pri oknu, a dolgi, tenki, skoro prozorni prsti so se mešali med črnimi, vlažno se svetlečimi, gostimi lasmi; levica pa ji je ležala nepremično v naročju. — Nemo jc zrla v tihi mrak, v temno zelenje edine murve, ki jc stala na malem dvorišču nasproti okna . . . »Ta prokleti pes!« se oglasi iz kota, v katerem je bilo že skoro temno, cvileČ ženski glas. »Bog ga kaznuj z vsemi šibami, kar jih ima roka njegova. In težko naj padejo nanj! Ta . . .« »Lepo vas prosim, mama, kaj ste mi obljubili ?« odgovori deklica s tihim, otožnim, toda očitajočim glasom starki, ne da bi se ozrla. »Obljubila? Ti moj Bog, obljubila! Kakor da sc taka obljuba nc bi smela prelomiti! — Ta lopov, ta ničvrednež, ta tat najinega miru in tvoje časti! Uh!« »Mama, še enkrat vas prosim, molčiva o njem!« »Kaj? Ti bi ga morda še blagoslavljala za njegovo nesramnost?! Uh, uh! Bog ga kaznuj! Uh, oj, ta pes! — Ta garjavi pes!« Deklica sc jc potegnila z Icvico preko oči ter zdihnila. »Kaj ? Ali nc bodem spravila iz tebe niti ene zaničcvalne besede? — Ali tc je obsul s takimi dobrotami? — Ali ti jc začaral ta goljuf? — Kaj ? K a-a-a-j ? — Govori, pravim, in prckolni ga še ti!« Starka je vstala, prilezla počasi do hčere ter krčila pesti; okoli ustnic so ji stale belkaste pene. Hči ni odgovorila ničesar, samo glavo jc sklonila šc niže. »IIa, ha«, je nadaljevala starka zlobno. »Lc poglej se, kako si postala lepo okrogla, lepo obilna preko života, ha, ha! — Kdo tc je tako lepo zredil? Glej, glej, moli zanj en očenašek, zanj, za tistega sladkega Gojka! IIa, ha! — Kako sta sc grlila in kljunčkala tamle v prednji sobi, ko sem jaz že trdno spala; no, zdaj ga pa imaš! — Danes sem slišala v St. Jakobski ccrkvi njegove zadnje oklice. Veš, kaj to pomeni, deklica? — Kako jc dejal včasih: »Nobena druga nc bode moja, kakor ti Ivanka!« — Glej, glej, lepa nevesta si!« Ivanka si je zakrila oči in glasno zaihtela. »Mama, kakor sc Bog prosi, vas prosim, molčite!« Pokleknila jc pred starko ter povzdignila roke. »Nc, dokler ga ne prckolncš tudi ti!« jc viknila starka. »Mama, nc morem — nikakor nc morem ! — Usmilite sc mc!« Starka se je zasmejala hripavo in ostudno. Zlezla jc počasi v svoj kot, vzela s policc steklenico žganja ter napravila iz nje par dolgih požirkov. Takoj nato se je opotekla na stol in zaspala. Ivanka sc jc stresla ter polglasno zdihnila: »Moj Bog, odpusti mu — daj mu srečo, koder bode hodil — a daj tudi, da ga pozabim!« Pristopila je k materi ter jo opazovala. »Kako dobra jc, dokler jc nc omami pijača! Oh, zakaj jc moralo priti tako daleč, da sc je tako privadila žganju!« Odgrnila j c posteljo, rahlo prijela starko ter jo položila nanjo... Odšla je v prednjo sobico, ki jc imela okno na ccsto. Prav v tem hipu je stopal mimo mladenič vitkega stasa in odkritega, prikupljivega obraza. »Dober večer, gospodična Ivanka«, jc dejal poltiho, zroč nanjo. »Kaj še vedno tako otožna ?« Ivanka jc zardela. »Oh, gospod Bratič, hvala lepa na vprašanju! Sčasoma žc vse preide!« »Pa nikar si preveč nc ženite k srcu . . . saj veste . . . saj veste . . . jaz vas še vedno ljubim!« »Nikar nc govorite tega, to jc nemogoče«, odgovori Ivanka. »Ali smem k vam? Samo za hipec!« huškne Bratič proseče. Ivanka jc nekoliko pomislila, in že ga jc hotela odpraviti; toda njegove oči so jo gledale tako proseče, da mu ni mogla odreči. »Ako vam jc ljubo, pa vstopite, toda samo za hipec!« . . . No, prešel jc pa hip za hipom, pretekla cclo ura, predno se jc poslovil. Pri odhodu pa jc dejal: »Naj pride na vas, kar hoče, v bridkostih se obrnite zaupno do mene!« — (Dalje prihodnjič.) »Ljubljanski Zvon« 4. XIX. 1S99. 16 . Aglaja. Legenda. baš zdaj tako to solncc sije? . . . O Hog, zagrni v noč, zagrni ves ta Rim! Ta kolosej zagrni v noč mi temno in pa Aglajo tvojo tule nago z njim! Kako od vseh strani vse vame zije! Kako požira tisoč svetlih mc oči s pogledi gladnimi! . . . Kam naj sc skrijem? Pokrij, odeni me, o Hog, in s čim zakrij! Ah, saj imaš po drevju listja dosti, imaš po travnikih visoke trave tam! Črez glavo žito raste tam po polju . . . Jaz naga tu stojim . . . kako me, ah, jc sram! In vsemogočen si! Obleke pošlji! Prinese naj mi jo iz raja angelj tvoj! Umazan sužnji plašč vsaj naj prinese, da z njim ogrnem hitro goli život svoj! Nič! ... Od nikoder pomoči nikake! . . . No, pa mc glejte! Glejte me od vseh strani, Rimljani vi! Z lepotoj Čistoj mojoj napajajte si žejne svoje zdaj oči! Lc glej me, imperator, Nero božji! Senatorji častiti, občudujte me! Patriciji, vojaki, sužnji rimski . . . ve žene in dekleta, ogledujte mc! Da, lepa sem! O mnogo lepili Grkinj žc Sirakuza moja porodila je; in mnogo rožic takih-le cvetočih po vrtih svojih bujnih žc vzgojila je. Da, krasna sem! Slikarji in kiparji, le glejte mc! Kaj ne, da vzoren sem model za kako Venero, Junono vašo? Rad videl bi mc bil kak Fidija, Apel . . . Da, krasna sem! Odvedite mc v tempelj, postavite mc kot boginjo na oltar! Poklckajte pred mano, mc moleči! Prinašajte najlepših rož mi vsak dan v dar! . . . Ne, ne! . . . Naj tu ostanem, v koloseju! Ah, odpri že se, odpri, grozni ti zapah! Kje libijski ste levi krvoločni ? Raztrgajte v areni tukaj mc na mah! Umrjem rada, ah, kako pač rada! Že vidim ženina . . . odprto jc nebo. . . Ze plava mi naproti bog moj Kristus . . . Oteta sem! . . . On sam, on sam drži mc za roko . . . * * * Nero: Senator Casca, grešnik stari, lie! Kaj nisi se je še nagledal, slišiš? Saj gledaš jo z očmi in z usti kar! Kaj ne, da ti je všeč ta Grkinja? Casca: Mi hcrclc, cacsar! Ta bi zapeljala" še mene starca v gluposti največje! Poznaš mc dobro; veš, da nisem stoik in da se nisem baš ogibal žensk v mladosti . . . toda takšne krasotice res nisem videl še dozdaj nikjer! Veš, kaj bi ti svetoval, o auguste? Obdrži to kristjanko si za se! Vcdrila ti življenje bo predrago, jasnila ti na stare dni srce . . . Oh, škoda, škoda bilo bi zares, če zvene zdaj že roža mlada ta, še predno vžil jc kdo njen krasni duh! . . . Nero: In ti zamišljeni poeta Crispc? Kako, kaj misliš ti o tem dekletu? Crispus: Jaz — jaz, o caesar? Jaz prav nič nc mislim! V Olimpu med bogovi zdaj sedim. Pred mano pa stoji boginja nova, najlepša, kar imajo jih nebesa ... . in tej boginji je ime Aglaja! Neto: In ti kipar Evgenij ? Eugenias: Slava Zcvsu! Zdaj našel sem jo! Zdaj jo vidim, gledam Ustvaril rad bi Afrodito lepo; oživil rad bi mrtvi, beli marmor, da mi se spremeni v boginje lik . . . Ti sam si kip naročil bil žc lani, ki bi postavil se na Kapitolju . . . In sanjal sem po noči in po dnevi o delu svojem; iskal sem modelov med ženskimi za svojo Afrodito . . . Zdaj vidim vzor svoj, živo Venero . . . Daj za model Aglajo mi, o caesar! Nero: In ti slikar Kalliste? Kallistus: Imperator! Poglej to vitko njeno krasno rast, to mlečno-bclo polt! Poseben čar ti diha vsa prikazen mlada njena. To glavo občuduj, miline polno, veliko te Kako lasje ji črni padajo s temena bujni doli do kolen, ko Styksov slap valil bi se v prepad . . . Poglej cvetoče te napete prsi prelesti ženske trona bela dva! O, mnogo videl že sem lepih dev tu v Rimu in po Grškem in na vzhodu: to dekle spaja vse popolnosti, ki iščemo umetniki jih mi na lepi ženski, rečem ti, o caesar! Cvetoče krasno žensko jc telo lepota poosebljena mi, živa. Lepoto smejo zreti le bogovi z nesmrtnimi očmi v Olimpu svetem. A kadar hočejo pokazati nam smrtnikom lepote ideal, pokažejo telo nam ženske lepe! In jaz bi rekel, da so baš zato pokazali bogovi nam Aglajo . . . Nero: Pa bodi, no! Poskusim jo oteti! Živi naj dekle! Prej pa odpovej krščanski svoji blodnji sc in zmoti! Ta trmasta in trdovratna stvar! Vsa zatelebana jc v Nazarenca! In pa avgur Metellus . . . hahaha! Ta ni za nič! Za nič več ni, vam pravim! Ni mogel je spreobrniti tcpcc! Ne zna več posla svojega ta revček! Se danes dam zadaviti zato to staro, onemoglo, velo šlevo! O, saj imam še drugih svečenikov! . . . lie, kje je na primer moj mladi Rufus? Pošljite ponj! Takoj naj gre v areno! Naj spreobrne Grkinjo mi lepo, izbije naj iz glave ji krščanstvo! A da opravi dobro posel svoj, žrec Rufus jamči sam mi z glavoj svojoj! . . . O ta vam zna, goreči ta fanatik, ta zna vam govoriti na srce! Aglajo ta gotovo spreobrne, prisili jo z jezikom svojim urnim, da mu kristjanka lepa se uda in Nazarenca vrže iz srca! O, darovala bo bogovom našim! . . . Saj žc tam doli je pri njej v areni! Glej, že stoji vam pred Aglajoj Rufus! Kako navdušeno ji govori! Kako pesti jo in ji prigovarja! Lc potrpite, Casca, Crispe in Eugeni in Kalliste, potrpite!]: Živela bo Aglaja! Rufus moj, fanatik mladi — ta jo reši, reši! -t- & Rufus: Res, nočeš, Aglaja r ... O čuj, o Čuj! Rotim te, rotim te, bogovom daruj! Zataji mi Kristal Eh, kaj je kristjan? Gol suženj brez prava, zaničevan! O, čaka te sreča in čaka te čast, bogastvo, razkošje, vsa zemeljska slast! Glej, caesar že čaka, da mi se udaš . . . Saj bog ni tvoj Kristus, bog Zcvs jc naš! Vse naju že gleda, vse, ves kolosej . . . Poslušaj in zmotam se odpovej! Aglaja, Aglaja! . . . Aglaja: »Ne, ne — nikdar! Nc trudi sc zame, o ti barbar!« . . . Ruf us: Res, nočeš, Aglaja? . . . Potem, potem brez vspeha od tebe živ iti ne smem! Zastavil sem glavo in život svoj, da trmo upognem in ponos tvoj . . . Nazaj več ne morem . . . zatorej naprej! Naj gleda še mojo zdaj smrt kolosej! Cim dalje bolj vidim, kak krasna si! Ko zvezda si svetla in jasna si! Oh, škoda, Aglaja, za tvoje telo, če levi ga lačni mi zdaj požro! O, lepa si, lepa! Ah, lepše ni! S krasotoj naj tvojoj napajam oči! Iz marmorja belega živ si kip . . . Naj gledam te, gledam poslednji hip! Ah, srce tu v prsih trepeče mi ter vriska in uka od sreče mi. Glej, v tebe, Aglaja, zaljubljen sem . . . Gorje mi, gorje mi: izgubljen sem! Brez tebe živeti nc mogel bi sam . . . Ah, raje jaz tvoji se veri udam! Ker tu ne bom mogel več zreti te, pa gledal na onem bom sveti te! Od tebe nc ločim se! Pojdem s teboj tja, kjer jc tvoj Kristus, kjer bog jc tvoj! V KI iz i j tvoj pojdem s teboj, v tvoj raj; tam ljubil te bodem jaz vekomaj! . . . Čuj, cacsar auguste! I jaz sem kristjan! Senatorji čujte, čuj slednji Rimljan ! Strašilo za dcco je Jupiter vaš; kar žreci uče vas, jc zmota in laž! Ave, Nero auguste! Zdaj glej kolosej! Izpustite leve! . . . Naprej, naprej! A. Aškerc. i mol O poezijah Jenkovih. Spisal dr. Janko Bezjak. (Dalje.) imski dan« sem bil žc navedel. Tu pa si ga oglejmo natančneje! Da jc pesnik pravi pesniški slikar, to nam mojstrsko dokaže že v prvi kitici. Z markantnimi potezami nariše lc v štirih verzih zimski dan. Vsaka vrstica prinese nekaj značilnega, zadnja pa obenem zavrŠi sliko. Po- »Solnce se od daleč skriva, Vrana leta okrog hiše, Tenck veter zunaj piše, Tla pa debel sneg pokriva.« Kdo bi mogel krajše, a vendar z vsemi potrebnimi znaki ustvariti tako pesniško sliko zimskega dne? Druga kitica pa nas vede v sredino vaških otrok. Kako življenje! Tudi to življenje je kratko ter živo narisano v glavnih potezah: »Tam na klanci jc vse živo: Vkup so iz vasi otroci, Vsak sani v premrli roci Vozi in drži sc krivo.« Kdo se ne domisli lastnih dni brezskrbnih let otroških? Sani na ramo in hajd na klancc ali breg, potem pa nizdolu po snegu, da se je vse kadilo! In tako se godi tudi starcu, ki pri oknu zre to vaško življenje: pred dušo mu stopijo nekdanji dnevi blažene mladosti, in solze ga polijo ... S tem etiškim momentom jc završil pesnik svojo nedosežno sliko. — In takih etiških momentov pa je vse polno v pesmih Jenkovih. Tc slike nas uče, da je bil Jenko pravi sin narave; otroška ter mladeniška leta svoja je preživel večinoma na kmetih, in zato se mu je omilila narava s svojimi tajnimi in očitnimi krasotami; zato jo je ljubil kakor drugo mater, katera je v njem pomagala vzgajati krepko in resnično čuvstvo za vse lepo, blago in dobro. Zato pa imajo tudi njegove pesmi vseskoz naroden duh. To se vidi zlasti v tistih, katerim pesnik ni podelil samo pečata svoje krepke preprostosti, temveč jim je zajel tudi snov iz preprostega življenja kmetiškega ter jim tako vlil preprostega naroda mi- šljenje in čuvstvovanjc. V nekaterih je zadel narodni ton tako izvrstno, da se nam dozdevajo pristno narodne po snovi, jeziku in obliki. Take so: Roža', Nevesta, Cekin, Zadnji večer, Vabilo, Senčica, Lilije, Nerodna, Nepovabljeni svat. Tudi tu mu je bil kažipot Prešeren; a baš tu je mojstra skoro prekosil učenec Jenko. S tem, da jc marsikatero posebno potezo narodnih pesmi izvrstno uporabil, jc nekaterim svojih pesmi vtisnil pečat prave narodnosti. Narodni pesnik rad zakrije pravo misel s podobo, zlasti ako se jo zaradi kočljivosti boji povedati naravnost s pravimi besedami. Tako narodne pesmi raznih Slovanov kaj rade opisujejo ter značijo izgubljeno devištvo z ovelimi cveticami ali z izgubljenim vencem. Tu se kaže nežno ter spodobno mišljenje slovansko: ne najdeš grdih, podlih, neotesanih besed, ki bi žalile ubogo, nesrečno deklico in čitatelja samega. Tako povprašuje v neki slovaški narodni pesmi dekle ribiče ob Dunavu: »Kybari, rvbari na tiehom Dunaji, Či ste nevideli moj v i enak zeleny r« (Shorn, mat. slov. II. 9.) V drugi očita dekle zapeljivcu, da ji je vzel venec, a on pravi: »Nevzal sem ho, neni pravda, Ilodilas ho do Dunaja.« V zbirki narodnih pesmi hrvaških, izdanih po Plohlu, nahajamo pesmico, v kateri jc izguba devištva prav tako prikrito označena. Deklica pere ob »Dunaju« (Dunavu) venec in srajco ter oboje raz-prostre. Ko to vidi junak, pride z gore ter ji ukrade venec in srajco. Šele iz prokletve, ki jo izgovori dekle, razvidimo pravi pomen te tatvine: »Kedaj ti se bože oženiti, l)ok ne vrodi javor z jabukami, Pod javorom sneha i divojka!« Maloruska narodna pesem govori o tem vencu takole: »U njadelku rano mati donku bila: Na što ti šelma venčik stratila? Na Dunaju beli, husti mila; Tam svoj venčik stratila.« (Malor. nar. pes., izdal Bezsonov«, str. 164.) Tudi Jenko je ta predmet uporabil v treh pesmicah. Eni je naslov »Narodna«. Mogoče jc, da je res narodna, in da ji je pesnik dal popolnejšo obliko. Glasi se: »Dolin'ca cvetoča, Prišel sera si žej'co V dolin'ci studenček, Gasit na studenček, Pri njem je deklič'ca, Deklic'ca mi dala Ki vije si venček. Je srček in venček.« V drugi pesmi (»Mlada Mana«) vpraša solncc luno, jc li ji znano, »Kaj da rože v tla so vgnane, Ki vesele So cvetele Po gredicah Mlade Mane?« Saj jc še prejšnjega dne videlo Mano radostno ter jasno, igra-jočo se »z vcnccm krasnim«. Luna pa ji odgovori smehljaje se: »»Kaj bi tega jaz nc znala! S'noč' prišel je mlad učenec Čez gredice, Čez cvetice; Vzel je s sabo krasni venec.«« Tretja slove »Lilije«. Deklica ogovarja bele lilije svoje, katerim jc doslej vedno stregla: odslej jih ne bo več nosila na solnce; nc bo jih več rosila s hladno vodico; nc bodo ji več cvctlc: »Lilije bele, Le usehnite! Z mano cvetele, Z mano venite!« Ali ni ta izmed najlepših, najnežnejših pesmi tega smisla? Srce nas boli, ko slišimo to žalostno govorico uboge deklice! — Taki pogovori nesrečnega človeka z nemo prirodo so značilni za narodne pesmi. Človek išče tolažbe pri bitjih, ki jih je ustvarila mati narava. Narodna pesem ne določuje kraja, kjer se vrši kak dogodek, natanko, ampak ga lc splošno zaznamuje, često z besedami: stoji, stoji tam — leži, leži — i. t. d., ali pa rabi polje, vas, mesto, gora in enaka splošna določila. Tako tudi Jenko uvaja XV. »Obraz« z besedami: »Leži polje ravno, V polju roža krasna« — Začetek pesmi »Roža« se glasi: »Sred vasi so lipe tri, Hišica pri njih stoji.« Nekaj prav značilnega za narodne pesmi jc tudi p o 11 a v 1 j a n j c, in sicer prvič posamtjih besed ter stavkov, duugič celih kitic. S ponavljanjem besed in stavkov hoče narodni pesnik posamno besedo, posamni pojem, posamno misel močneje poudariti ter čitatc" Ijevo "pozornost bolj vzbuditi. Zlasti čestokrat se ponavlja samostalnik, ki se prvikrat stavi brez pridevnika, s prikladnim pridevnikom. Tudi to sredstvo vabi Jenku. Evo nekaterih primerov! »Nocoj, le še nocoj —« (»Zadnji večer«.) »Rosa. hladna rosa Kamenje močila. Luna, bleda luna Nanje je svetila.« (»Obrazi«, XI.) »Slavec, drobni slavec Pa vesele kroži.« (»Obrazi«, X.) »Bele cvetice, ledene cvetice« — »Večni Bog, mili Bog« — »Tajaj led, tajaj led lice gorko« — (»Pri oknu«.) »Lc kuj, lc kuj, zlatar« — (»Cekin«.) »Pojdi, le poj d' z menoj« (»Vabilo«.) Cele kitice pa se takrat ponavljajo, kadar se ponavlja misel ali dejanje, povedano v eni celi ali v več kiticah. Pri tem se kiticc ali nič ne izpremene ali lc malo, kakor to misel zahteva. Tako čitamo v »Cekinu«: »Lc kuj, le kuj, zlatar, Koj k delu gre zlatar In prav za prstek mlad In prav za prstek mlad Naredi prstan zlat, Naredil prstan zlat, Prckuj mi ta denar! Prekoval je denar.« V narodnih pesmih često nahajamo tudi tole »figuro«: Pesnik zastavi najprej vprašanje, kaj bi to moglo biti, na kar kaže, imenuj oč znane reči, ki so podobne oni reči. Nato pa odgovori sam, da ni to ni ona reč, katera bi utegnila biti, ampak — in zdaj imenuje pravo stvar. Tako vzbudi pozornost ter zanimanje čitatcljevo ter povzdigne in ukrepi reč, do katere mu je največ. Dva primera V »Mladi Bredi« vpraša deklica, ko zagleda meglico sredi polja, svojo mater: »Al' meglica ta jc od vodicc? Al' meglica ta jc od goricc? Al' oblak je toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne?« Mati ji razloži: »Ta meglica ni nc od vodicc, Ta mcglica ni ne od gorice, Tud' oblak ni toče hudourne, Izpod neba zgnan od sile burne. To j c sapa turških konj meglena. Ki jih polna je steza zelena.« Znana srbska narodna »Asan-Aginica« ima tale začetek: »Kaj se beli na zeleni gori? Al' so snegi, ali labodovi? Da so snegi, bili bi skopneli Labodovi bili odleteli. Niso snegi, niso labodovi, Ampak šator Agc-Asan-age.« Tudi to svojstvo narodnih pesmi je poznal Jenko ter z njim dosegel močen učinek, samo da je v začetku vprašanje opustil in misel samo trdilno izrekel. V mislih imamo pesem »Po slovesi«: Najboljše v narodnem duhu je zadeta pesem »Zadnji večer«: vsebina, misli, besede, mera — vse se strinja in zedinja v tem smislu. Radi tega pa jo tudi slišiš često doneti iz ust vaškega mladeniča. Snov je pesnik zajel iz tistih časov, ko je moral mladenič šc osem let ccsarja služiti: ljubček, ki mora drugi dan k vojakom, pride k ljubici v vas in jemlje od nje slovo. To je snov, katera je prav priljubljena narodnim pesmim. Slovo ter globoka žalost dekličina sta slikani tako preprosto, resnično ter naravno, da mc pesem vsekdar močno gane, kadar jo čitam, zlasti zadnje kitice: Znani »lepotilni pridevniki« (epithcta ornantia) Homcrjcvi rabijo v okras tudi narodni pesmi slovenski; takisto »stalni pridevniki« kakor: bel, raven, svetel, bled, bridek pri nekaterih določenih samostalnikih: belo mesto, beli dan, beli grad, ravno polje, bleda luna, svetlo solncc, svetli dan, bridka sablja, bridka žalost itd. — Ti pridevniki ne okrašujejo lc pesmi, ampak tudi oživljajo tiste pojme, katerim se pridevajo; kajti pristavlja sc lc po cn pridevnik, ki naznanja značilno lastnost. Po ti lastnosti se pojem vidno ter čutno povzdigne, okrasi ter oživi. »Teman oblak izza gore Privlekel se je nad polje; Nad poljem sredi je obstal, Nebo je čez in čez obdal. To ni oblak izza gore, To tudi ni ravno polje; To misel le je žalostna Na sredi srca mojega.« »Ne jokaj, ljubica, Ccz osem kratkih let, Ce bova še živa, Pa snideva se spet. Oh, psi šc lajajo; A ljubega več ni, Pred mojo kamrico Pa trava zeleni. Prcžalostno srcc Veselja nima več, Sam Bog nebeški ve, Kdaj osem let bo preč!« To sredstvo narodnih pesmi je tudi Jenko vrlo cenil ter modro uporabljal. V njegovih poezijah ne nahajamo samo. takih stalnih pridevnikov, kakršnih so polne narodne pesmi, ampak tudi razne druge, ki lepotijo pesmi. Čitamo med drugimi tele skupine samostalnikov ter pridevnikov: bela cesta, bele cvetice, beli grad, bele lilije, bela mesta, bele pene, beli sneg, bela zora; bleda luna; bleščeče zvezde; bistri val, bistre vode; bridke solze, bridka žalost; cvetno polje, cvetoče polje; črne bolečine, črna gomila, črna jama, črna zemlja; drobna mravlja, drobni ptič, drobni slavec; glasni šum; grmeča Sava; hladna rosa, hladna vodica; jasen mir, jasno solnce; krasna roža; malo dete; mehka lipa; mlad junak; mogočna reka; ognjeno gorje; pisana glavica; pobožne vijolice; ravno polje; rumeno solncc; sladki čut, sladka pesem, sladki smehi, sladki up; sinja daljava; sivi oblak; skeleča rana; svetli dan; šumeča voda; šumni vrtinec; tajno šepetanje; teman oblak, temno borovje; tihi grob, tiha noč; trdi hrast; verna ljubezen; zelena gora, zelen mah, zelena trava; zlata čeda (zvezd), zlata pesem, zlate zvezde; zvesti konjič; žive oči, živi ogenj . . . Narodni duh zlasti preveva Jenkove balade. Sicer jih je samo pet: »Zaklad«, »Knezov zet«, »Morski duhovi«, »Nevabljcni svat« in »Pogreb«, in lc-ta jc manj balada nego resno-šaljiva alegorija, predstavljajoča mogočni učinek pusta na mladi svet; vendar pa jim gre ime »balade« po vsi pravici: one so balade v pravem pomenu besede. Pri njih jc dejanje središče pesmi, manj je merodajen značaj dotičnih oseb. To dejanje pa nam pesnik riše lc po važnih momentih, z malimi, krepkimi potezami. Kar jc nepotrebno, kar si more čitatelj sam dodati iz svoje domišljivosti, to je vse izpuščeno; tako zadobe balade dramatiŠki značaj, in dejanje sc pokaže v vsi svoji sili ter velikosti. Vse balade Jenkove so resne po svoji vsebini, ki jc v »Knezovem zetu« in v »Morskih duhovih« celo grozna. Zabeležimo v kratkih potezah vsebino prve! Bil jc mlad vrtnar, ki je služil pri knezu. Ljubil jc kneževo hčer, ki mu je vračala ljubezen. Nekoč je spet delal na vrtu, sadil rože ter si pel tole pesem: »Najlepšo rožo bom izbral In svoji ljubici jo dal; Saj bodem, če sem tudi kmet, Nekoč še vendar knezov zet.« Knez, ki je to čul, naroči, jeze se tresoč, vrtnarju, da mora z njim na lov; tu pa ga ustreli ter vrže njegovo truplo v Kolpo. To dejanje nam pesnik tajnostno takole opiše: »Ko solncc šlo j c za goro. Prižgalo zvezde jc nebo. Skovir na gori jc zapel. Nekdo slovo od sveta vzel. Po Kolpi plaval jc mrlič, Nad Kolpo j c odveval ptič.« Po noči pa pride vrtnarjev duh pod okno svoje ljubice, hčere kneževe, ter ji prigovarja z milo prosečim glasom, naj vstane, da bi šla k poroki z njim. Dcklica se mu da pregovoriti, obleče svileno obleko »In rožo dene v kito las, Ki jo vrtnar jc včeraj dal, Ko j c pod njenim oknom stal,« nato hiti za svojim ljubimcem. Nc vidi ga, toda njegov glas sliši, ki se bolj oddaljuje, bolj ko ona hiti. I ako jo zvabi duh umrlega ljubimca do strme Kolpe in naposled s svojimi žalostnimi ter milimi glasovi v globoko vodo. Konec pa se glasi: »Skovir skovikati začel, Nekdo pa otlo jc zapel: Cc bil sem tudi reven kmet, Zdaj sem pa vendar knezov zet!« Motiv je tisti, kakršnega nahajamo v »Leonori« Bürgerjevi ter drugih sliČnih baladah; zlasti pa ima ta balada Jenkova velike podobnosti z narodno pesmijo »Mornar«, ne samo, kar zadeva snov, ampak tudi, kar se tiče vse kompozicijo in dikcije. Gotovo je poznal Jenko »Mornarja« in ga tudi posnel vidno ter s premislekom. Nc bom ju primerjal; kdor dvomi o moji trditvi, naj čita sam obe pesmi, in prepriča se, da ne trdim preveč. Pesmi Jenkove so torej, kar se je žc često tudi drugod poudarjalo, povsem narodne poezije v umetniški obliki. Zavoljo tega pa so tudi nekatere postale zopet narodne, in preprosti ljudje z navdušenostjo popevajo to ali ono pesem Jenkovo, ne da bi vedeli, čigava je. Take so n. pr.: »Pobratimija«, »Naprej«, »Naš maček«, »Vabilo«, »Zadnji večer«. Koliko pa jih je že uglasbenih po naših slavnih skladateljih, Foersterju, obeh Ipavcih, Iiajdrihu, Davorinu Jenku, Nedvedu, Vil-harju in drugih! Morda nc najdeš pesnika, kateri bi po vsebini ter obliki svojih pesmi bil tako prikladen in zato tudi tako priljubljen skladateljem slovenskim, kakor baš Jenko. Meni so znane tele: Prošnja (J. Fabian); V tihi noči (A. Hajdrih, A. Förster). O bujen k c: I. (»Slabo sveča je brlela«: A. Hajdrih), VI. (»V ljubem si ostala kraju«: A. Nedved, F. S. Vilhar), VII. f»Zemlja se zagrne v tminc«: A. Foerster); Vabilo (B. Ipavic); Pobratim i ja (D. Jenko, A. Förster); S a m o (A. Foerster); Adrijansko m o r j c (A. Hajdrih); Naše gore (A. Foerster, G. Ipavic); Molitev (D.Jenko); Naprej (D. Jenko); Narodna (B. Ipavic); Naš maček (F. J. Tence, Va- lenta); Roža (B. Ipavic); Zadnji vcčcr(?); Na tujem(?). * * Pri koncu smo. Nimamo namreč namena govoriti še o njegovih stikih, verzih, sploh o njega pesniški tehniki. Splošno naj opomnimo, da Jenkovi verzi gladko teko, da so stiki večinoma čisti, da vlada blagoglasje v kiticah; pesnik jc torej dodobra poznal pravila pesniške tehnike ter se tudi ravnal po njih. Glavni smoter mi jc bil, da bi zanimanje vzbudil za pesnika Jenka, katerega vse premalo poznamo ter čislamo, zraven tega pa pokazal, kako kruta nam jc bila usoda, ki jc vzela narodu slovenskemu dičnega pesnika v cvetju njegovih let. Koliko lepega, milega, blagega bi šc bil podaril narodu svojemu, ki ga jc ljubil tako goreče, ako mu neizprosna Morena nc bi bila tako rano iztrgala iz roke vznositega peresa ter ustavila njegovega plemenitega . . . srca! Toda kaj pomag.i tožiti o nemi, jekleni, neizprosni usodi, ki hodi ter bo večno hodila neomajna svojo pot, ne brigajoč se za čuvstva, za želje človeške? Nam pristoja tiho tožiti ob ranem grobu ljubljenca nebeške modricc z besedami, katere je zapel Stritar pesniku v Čast: »Gorke ti toči solze na grob Slovenija mati, Točijo gorke solze bratje in sestre ti naj. V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, Tebi na Strani leži pevca preblago srce. Blažjega ni srca slovenska nam zemlja rodila, Ti po krvi si brat, brat si po duhu mu bil.« Vzgoja. Spisal Adam I. Sever. umeča godba jc zvenela, zdaj burno zdaj lahkotno in mirno . . . Osem do dvanajst godcev jc drgnilo po taktu na svoja godala z napetimi loki ... V restavraciji »pri Karlu V.« je bil mestni ples. Električna žarnica je švigala iz orkestra, kjer jc bilo najsvetlejše, tja doli do vrat, zavitih v motno-rdeče zavese, ki so visele od stropa, ki se jc bleščal belih in zlatih štukatur — ter sc izgubljala po gladkem, povoščenem parketu. V ozadju je bila razprostrta velika svilena narodna zastava, ovita s svežim smrečjem, na nji jc pa visel mestni grb. Zrak v dvorani jc bil tako gost in prenasičen od močnih parfumov, ki so puhteli iz šumečih oblek, in od preobilne svetlobe s kandelabrov, da je legal težko na prsi . . . Med bele toalete ščebetajočih in koketujočih mestnih krasotic so se pomcŠavale tesne, kakor vlite svetlomodre suknje častnikov ter zategnjeni fraki nižjih in višjih uradnikov in zasebnikov, kateri so z oficirji vred vračali fingiranc koprneče poglede in druge gra-cioznosti gospodičnam. Ob stranskih vratih so stali mestni očetje, postarnejši trgovci i. t. d. z damami v poletju ali pa tudi žc v jeseni svoje dobe. Uverturo so bili končali. Gibanje po plesni dvorani je postalo šc živahnejše. Spredaj se je bila ustavila skupina častnikov, ki so skomizgavali s črno pobarvanimi brkami; glasno se krohotajc, so se zopet drug za drugim oddaljevali. »Gospodična, prosim, dovolite mi prvi valček«, se jc nekako boječe oglasil ob strani srednjerasle devojke s kipečimi boki in napetimi prsmi simpatični bariton vladnega koncipista Semena. »Ne, ne! — nc uganete, gospica, res ne uganete, za stavo, da ne uganete! No, pa vam povem sam. — Veste, včeraj je bilo, ravno ob petih popoldne na peronu, ko sem pričakoval dunajskega vlaka«, je govoril hitro, kolikor mu jc dajal zaspani temperament, nadporočnik Sturm, obrnivši se zopet h gospodični, s katero je bil očividno precej znan, ko je bil zaslišal, da ona govori z nekom. Ozrla se je v nadporočnika s svojimi pijanimi, svetlikajočimi se očmi ter mu dela mehko roko pod pazduho, da jo je vodil po parketu. < ' »Sterna ste videli, hoteli ste reči, ne?« »Da, da, njega! Kakšen je bil; skoro ga nisem poznal. V svetlem površniku, kakor kak židovski agent; pa sam je nosil majhen kovčeg... Ti presneti Stern!-- Toda, čujte gospica, vas ni li sitni koncipist Semen nadlegoval ravno sedaj le?« »Pač, pač.« Dvorana se jc praznila polagoma. Ostali so lc plcsavci. Ples se je pričel. Godba jc udarila burno; na godalih so škripali vijaki, in mišice godcev so utripale, loveč se za taktom. Culo sc jc lahno drsanje polosčenih črcvljcv. Pluča in prsi so se zapehovalc, obrazi čimdaljcbolj rdeli in telesa se potila. Nad glavami je pa vel nekak lahen prepih. Stranska vrata so ločila dvorano od restavracijskih prostorov. Tu sc jc vil žc gost dim cigar in cigaret; v sredi jc visela bolj majhna obločnica s prenehujočim tokom — bila sta oglja preodda-ljcna. Odmev godbe se je čul in premikanje stolov med glasnim govorjenjem in hohotanjem. Ob kamenitih mizicah so sedeli realni, debeluhasti ljudje ter metali taroke predse. V kotu so vzdigovali natakarji jedila, likerje, pivo, vino, domače in inozomsko iz kleti in iz jedilne shrambe z mehaničnim vzdigačem. K rjavi peči jc sedel koncipist Semen sam pred stožčasto steklenico, poleg katere je stala podobna kupica, le do polovice napolnjena. Noge je iztegoval od sebe ter gledal od stropa na obločnico, odtod v zlate prsne gumbe natakarjev, v pisane taroke sosedov, ki so igrali, in zopet v strop in obločnico — malomarno, kolikor so mu dopuščale globoke, temne oči. V istini ga je pa trlo v prsih in med rameni; bil je silovito razjarjen. Potihoma si jc naslikal vso bodočnost dveh nesrečnikov, katera preganja božja roka, vse boli zapuščene, nesrečne, nepremišljene ženske v tako živih barvah in tako slastno, da je bil skoro zadovoljen . . . takoj nato ga je zabolelo v srcu, in iznova je začel razvijati svoje fantazije, včasih je zagodmjal ali namrdal nervozno z ustnicami, včasih se hipoma premaknil na stolu, kakor da bi hotel vstati ... In zopet od konca je gledal v obločnico, taroke, v gumbe... in zopet iznova . . . »Gospod, dovolite!« in prišlec je sedel k njegovi mizi. V tem je ples minil, in sobana se jc polnila; Semen je pa stopil v dvorano in odtod na ozki hotelski koridor po vrhnjo suknjo, cilinder ter debelo palico s srebrnim, krogli podobnim držajem. Sel je domov. Stanoval je v Jenkovih ulicah, št. 18, v prvem nadstropju. Kmalu se jc ustavil pred dvonadstropno, rumeno pobarvano hišo ter odklenil vrata in odšel po stopnicah. Ko je dospel v svojo sobo, j c brzo vrgel suknjo, za vratom s kožuhovino pošito, na stol, postavil cilinder na mizo ter odprl okno; oknici sta močno zadeli ob levovo glavo iz malca, kakršna je kitila prazni prostor med vsakima dvema oknoma. Potem pa jc legel po dolgem na divan ter zapalil smodko. Zunaj je vel mehek južen veter ter vedno premikal oknice in pihal tudi v sobo. Sneg se jc topil po strehah, trda skorja po cesti se je lupila in privzdigovala prav na lahko; ledene sveče ob strehah so se krajšale, in sncžnica jc kapljala v drobnih kapljah in v debelejših curkih v pločevinaste žlebove ter se odtakala po malem, v trotoar zasekanem vodotočku v kanal. Po cesti jc tudi šumelo curkov, ki so hiteli izpod snežene skorje. Semen se je preobrnil na otomani na desno stran in prekrižal noge. V glavi so se mu vzdigovale le megle brez vsake določene oblike; jezil sc jc sam nad seboj. Smodko jc vlekel krčevito. »Ti vražji Sturm, ti vražji Sturm«, je siknil često med zobmi. Preklinjal jc ples, preklinjal oficirsko kasto kot črva družabnega življenja, vse oficirje kot zapeljivce nedolžnih deklet, kot postopače ter preklinjal vse, kar mu je prišlo na misel. Prav živo jc menil slišati uverturo, prav živo valček, skoro objeti jo j c menil črez pas ter strmeč gledal, kako se je obrnila proti Sturmu, ko jo jc mimogrede nagovoril — njemu pa ni niti odgovorila. »Vse na nji jc ponarejeno«, je dejal v hlinjeno zaspani jezi; »pod očmi se maže s črnim barvilom, po obrazu s chremo, obrvi si tudi barva . . . Metulj, jc, muha-enodnevnica, katera danes šc pohotno leta, jutri pa že zvene in premine. Vsi njeni čari so našemljeni; ni je škoda . . . nesrečen vsakdo, kogar ljubi . . . ostane mu po par letih zakonskega življenja grdobno, grbasto ženišče, bolehno in slabotno — imel bo v hiši vedno bolezen, jok ... ni najboljša . . . hvala Bogu, da sem jo spoznal . . .« Polagoma pa ga je zaspanec vendarle prcobladal; lc šc včasih je odprl oči, okroženc s črnikastimi obročki, in izprcgovoril kako »Ljubljanski Zvon« 4. XIX. 1S99. 17 ncumljivo besedo med čeljustmi, katere jc krčevito stiskal, a naposled jc popolnoma zaspal. V snu pa sc mu jc izvil večkrat dolg, pretrgan zvok iz prsi. Smodka mu jc žc davno padla iz ust ter jc na tleh šc dolgo dalje tlela . . . Drugo jutro sc je zbudil Semen — v salonski obleki na divanu. Skoz odprto okno jc pihal občuten hlad. Po ulicah sc je vlačila debela, bela megla v neprodirni skupini. Curki s streli so šc vedno žuboreli, in voda se je odtakala po žlebovih. Semen je močno zakašljal. V možganih jc čutil silno praznino, in vendar mu jc bilo obenem tako, kakor da bi mu bil kdo svinca nalil v črepinjo. Kite na vratu so ga sklelc. Spomnil sc je minolega večera . . . zopet je zakašljal. »No, to je vendar silno čudno, da se vedno tako razgrevam radi tc punce. Kaj jih ni še mnogo drugih na svetu — tudi takih, ki imajo denarja?--A zlodej pomagaj! Mojc sanje, moje sanje — ta brezdna, ki jih vidim včasih celo po dnevu! . . . Vendar Sturma si zapomnim, zapomnim na veke ... ta človek je šc popoln barbar poleg vse svoje nadutosti.« In odšel jc v kavarno na čašo čaja, da bi si u tešil ščegetanje v prsih, katero mu je bil provzročil ponočni prehlad. * $ Ivan Javor je bil uradnik pri banki »Donau«. Z mesečnimi 100 forinti stalne plače in s slučajnimi dohodki večjih ali manjših provizij si je vzdrževal stanovanje s tremi sobami, iz katerih jc bil razgled na ulico, in kuhinjo, ki jc bila obrnjena na majhno, temačno, s kamenitimi ploščami potlakano dvorišče. Gospa Javorica je imela pač žc štirideset let, vendar pa so bile njene poteze na obrazu še tako sveže in tako pravilne, da bi sc vanjo lahko zagledal gigcrl s petindvajsetimi leti. Vsako jutro si je okusno spletla dolge, debele kite v dva pramena in si umila s finim milom bele roke, vrat in obraz. Javor sam ni živel ravno razkošno; vsako opoldne jc použil krožnik juhe, nekaj mesa ter prikuhe, vino je pa pil v gostilnici, kamor jc hodil po obedu. Tudi glede obleke je bil gospod Javor jako skromen; nosil je zimski havelok rjavkaste barve po pet let. Pazil je nanj, kar jc mogel, toda žc drugo ali tretje leto je jelo po ljubem haveloku neusmiljeno udrihati: bil jc bledejši in redkejši ter bolj in bolj pomečkan in obnošen. Pušil je lc malo in pa samo cenene »kratke« cigare, doma pa jc vlekel iz smrdljive pipe navadni » fürs ten feldovcc «. Več nego Javor pa sta potrošili soproga njegova in gospodična hčerka, Angela. Ta jc letala v materinem spremstvu po vseh plesih, čitalniških, mestnih, garnizijskih, po vseh veselicah in koncertih. Pa tudi pela jc Angela pri diletantskih koncertih — nc iz ljubezni do umetnosti ali radi krasnega glasu, ampak radi svojih krasno oblikovanih rok, svilenega obrazka, rimskega noska, rubinastih ustnic in pa svojih oči, katere so se svetlikale v mokri luči — kratko: spričo svojih telesnih čarov. Angela je zahtevala vsaki mesec kaj novega za toaleto, mama pa tudi; in Ivan Javor jc dajal petak za petakom, dokler jih jc kaj bilo v usnjati listnici v omari . . . Angela si je najbolj želela moža, ki bi bil prav lep, vitek, s črnimi brčicami, kateri bi nosil tudi tenko, žvenkljajočo sabljico ob mečih; toda — toda takega ni hotelo biti, ki bi bil imel toliko tisočakov v žepu, da bi bil mogel vložiti kavcijo. Angela jc sklenila počakati, dokler nc pride huzarski poročnik, grof z Ogrskega, jo zaprosi za ročico in jo odvede v rezidenco. Medtem pa sc jc hotela kar najboljše zabavati z gospodi častniki domačega polka. In sreča ji je bila mila! Neki Sturm ji je povedal nekoč na skrivnem, da se gotovo z njo poroči, da sam preskrbi kavcijsko vsoto; zabičil ji jc pa, naj nikomur nc pravi o tem nego svoji materi, ker mu nc bi bilo ljubo, ako bi se stvar pred časom raznesla, zlasti ker hoče presenetiti očeta svojega in pa ostale sorodnike . . . Angela Javorjcva jc bila poleg tega po mestu najbolj znana krasotica. Po ulicah so se ji vsi moški vprek klanjali, odkrivali ter salutirali. Razstaviti je dala tudi svojo barvno fotografijo na »Promcnadncm trgu« v izložbi fotografa Myrtha. Vsaki paglavec, ki jc tod mimo tekel, jc vedel, da jc gospica z velikimi, črnimi lasmi in rimskim noskom Javorjcva. Osebno jc bila znana z vsemi mlajšimi členi mestnega razumništva. Mati se je pa trudila, da bi ujela kakega moža s trdno eksistenco in prijetno zunanjostjo za soproga svoji hčerki, dočim jc le-ta mislila, da jc rojena le za oficirje. Gospa Javorjcva je torej vabila na posete uradnike, kateri so ji ugajali. Hodili so radi, in marsikateri izmed njih jc imel rcsho voljo, da vzame Angelo, češ, da dobi ženo, katera mu bo vdana, tem bolj, ker ne bo imela denarja — kar jc tudi nekaj vredno; saj denar tudi ni vse. Semen je pogosto zahajal k Javorjevim; zašel jc bil v njih druščino, da še sam ni vedel, kako, a spominjal se je, da se je izprva za njih naklonjenost s čudno vztrajnostjo potezal. Sčebetali sta z njim na posetih hči in mati; oče je šel navadno že pol ure prej na izprehod, kadar jc vedel, da ga kdo hčerinih znancev poseti; pravil je, da se mu ne ljubi klanjati, in da se mu vsa etiketa mrzi. Vesel je bil pa vedno, kadar je čul, da je bil kak soliden človek njegov gost. Semen sc jc ponižno in vdano odkrival. Le-teinu je to ugajalo, in občeval je mnogo z Angelo, a ta se mu jc včasih smehljala, včasih ga je pa nalašč prezirala. Semen jc bil — a nc on edini — s čudno strastjo navezan na gospodično Angcliko, da se je moral krotiti na vse pretege, kadar jc videl, kako ona koketira, da, kako se vsiljuje častnikom, dočim njega prezira ter se ga usmili samo, kadar se ji zljubi, ter mu milostno dovoli, da ji s tem ali onim pokaže svojo naklonjenost . . . Semena je to vselej grozovito dirnilo. — Med mestnimi devojkami in materami jc pa Angela prišla polagoma na glas »oficirske ljubicc«, kokete brez sramu in značaja, a vkljub temu se je vse klanjalo njeni lepoti . . . Na koncertu elitnega pevskega društva jc Semena Angelino vedenje močno poparilo. Ljubkovala jc brez ozira le z nadporočnikom Sturmom, možem, ki jc bil na glasu kot osebno čeden, kavalirski človek, s plavi mi brkami, ozkimi ustnicami, pa mnogimi grehi. Zapomnil si je Semen ta nastop. Neodoljiva sila ga jc bila gnala na »mestni ples«, a »oficirska ljubica« ga jc ondi javno bla-mirala; tedaj pa jc sklenil, da uniči in zatre ono silo v sebi, naj stane, kar hoče. II. Opoldne v nedeljo jc dobil nadporočnik Sturm v majhni kuverti vizitko od gospe Javorjevc; odtrgal je ovitek bliskoma, sc zasmejal ter si zasukal dvakrat, trikrat brke. »Ilm, gospa Javorjeva me vabi na popoldanski izlet! Imam siccr danes še počakati proti večeru tovariša v restavraciji — torej, skoro ne utegnem ustreči Angeli — hm — toda vendar pojdem, čc žc tako želi ona mucka — bodi!« Nato je vrgel plaŠČ na obešalnik, si oclpasal sabljo ter posegel v pisalnikovo miznico, iz katere jc privlekel knjigo, podobno kakemu albumu, ter jo začel ogledovati, ironski motreč pisma, katera so tičala zapored zložena v nji. Toliko jih jc torej od lanjske jeseni, ko sem bil prestavljen semkaj, v tole naše mestece. Pikantno! — morebiti bi rekel naš major cclo amusantno! Parfumovani papirček gospe odvctnikove — poleg sličice trgovke Lebnove — oj, pa šc tako imenitno dckoltirana jc tale dama — in lase si je izborno uravnala, ko se je dala fotogra-fovati! — Oj in tule zopet ena: gospa, pravzaprav vdova pokojnega Jančnika, ki je imel baje tudi drugih ljubic obilo. — No — in — haha: tule vidim piscmcc hišnice gospe Jančnikove, kateri se jc tudi nekdaj bledto o meni: pisano jc pa prav nerodno, res prav sentimentalno— in to meni le redkokdaj ugaja, ne morem pomagati...« Prižgal si jc svaljčico in premetaval šc dalje pisma, naposled pa jim je priložil šc vizitko gospe Javorjcve. In potem se je parkrat pretegnil, zamahnil z rokami, poklical služabnika ter mu naročil, naj bode doma danes popoldne, dasi jc nedelja. »Tu imate smodk; kadite, če se vam ljubi! Kadar pride gospod nadporočnik — saj ga poznate, oni, ki jc bil že zadnjič pri meni — mu rccitc, naj oprosti. Vizitka moja je na mizi. Povejte mu, da sem imel nujno pot.« »Razumem, gospod nadporočnik. Ali naj sobo zaklenem?« »Kakor vam drago; do tedaj morate počakati, da oddaste vizitko.« In Sturm je odšel obedovat na zasebno stanovanje, kjer so bili naročeni nekateri častniki na kosilo. Točno ob treh jc bil pa pri Javorjevih. Angela je ravno gledala pri oknu ter mu prihitela na stopnice nasproti; on jo je prijel za roko ter se ji priklonil. »Gospod nadporočnik, hvala vam, hvala, da ste se odzvali! Rccitc, ali ni naša misel izvrstna, poleteti zopet enkrat na Pristavo; saj je ravno danes prav ugodno vreme!« »Res, res, kaj naj počnemo celo popoldne v mestu! Da, oprostite gospica, zahvaliti sem se pozabil na vabilu.« Za četrt ure so odšli gospa Javorjcva, Angela in Sturm na Pristavo. Po drevoredu jc bilo dokaj ljudi, ki so se izprehajali gori in doli jako hitro radi mraza, ki se jc bil zadnje dni pojavil zopet z vso krutostjo, tako da so slabo oblečenim revežem kar šklepetali zobje. Tla so bila trdo zmrzla; silna megla se jc vlačila po travnikih poleg golih, starih kostanjev, kateri so bili vsi polni ivja. Rdečkasto zimsko solnce se jc zaman trudilo razgnati te neprodirne hlapove. Od daleč se je pa slišala godba, ki je svirata na dirkališču, katero jc rabilo po zimi za drsališče. Sturm in Angela sta hodila ob straneh, v sredi pa je stopala gospa. Vsi trije so tiščali roke k sebi; nadporočnik jc stiskal sabljo ter mencal roke v žepih; dami sta imeli velika niufa, na katerih črni dlaki so se srcžilc ivnatc dlačice. »Gospod nadporočnik, kje ste bili pa danes zjutraj? — Kaj ne, da je dolgočasno v našem mestu ?« »BaŠ nasprotno, milostljiva gospica. Dopoldne sem bil pri štabu; imel sem službenega opravka toliko, da nisem utegnil ničesar drugega uganjati. A kaj pa vi, gospica?« »Jaz? Kaj sc res toliko zanimate zame?« »Da, seveda se; saj niste užaljeni!« »Veste, če ste že ravno toliko radovedni: bila sem v kondi-teriji! No, in kaj je potem?« »Gospod, nadporočnik, ste li žc kdaj občevali z gospo pokojnega poslanca Jančnika?« sc jc oglasila sedaj mati. »Da — nekoliko pač — prejšnje čase — to se pravi lanjsko zimo. Seznanil mc jc z gospo njen sorodnik Viljem, ki je v Gradcu na politehniki študiral.« »Menila sem vas nji predstaviti, ker pride tudi ona, kakor mi jc pravila zjutraj, ko sva se srečali na trgu, na Pristavo nekoliko pogledat.« »Tako — tako! Veselilo mc bo, čc bo družba večja.« »Mene tudi, mama«, je rekla Angela. Stopali so medtem že mimo gozda, ki se je razprostiral zadaj za drevoredom. Sneg jc polzel in škripal pod nogami, da se je ta ali oni lovil, ko mu je izpoddrsavalo po tleh. v Slo je mnogo inteligence; gospodje v težkih zimskih suknjah, dame pa odete okolo vratu s kožuhovino, a nožicc so jim tičale v svetlih galošah. Kmalu se je pokazala Pristava. Na leseni ograji, narejeni iz latnikov, je ležal trd sneg; po njem so čivkali gladni vrabci. Nad ograjo so molele redke smreke svoje dolge, pod sneženim bremenom se šibeče veje, a za smrekami so stale na vrtu jablane, nizke in skrivljene ter metale senco, kolikor so jc mogli provzročiti premrli solnčni žarki. Po gozdu jc bilo tiho. Gaz je peljala do gostilnice; izhodih so jo bili gostje, ki so prihajali semkaj takoj po eni uri. Tik hiše, v švicarskem slogu zidane — nje zameteni stolpički so slikovito moleli iznad strehe — je bil postavljen steklen salon, katerega šipe so bile rumene, rdeče in bele. Gospa in gospica Javorjeva z nadporočnikom Sturmom sta šli najprvo v hišo. Takoj v veži, potlakani z rdečo, zamazano opeko, na kateri so se poznale snežene stopinje, so srečali gostilničarico Mcd-vedovko, ki jih jc vljudno pozdravila, a obenem s ključi poropotala po predpasniku. Skozi vrata pa sc jc zakadil tačas naravnost gori pod obok, oškropljcn modrikasto in sivo, zamazan vrabec ter začivkal »čiv, čiv!«, Medvedovka pa je siknila »šu, Šu«. »Je li še dovolj prostora v salonu?« je vprašal Sturm. »Dovolj, dovolj! Še pri dveh mizah je prostora! — Gospoda, s čim postrežem ?• In gospa Javorjeva jc naročila prašičje pečenke z rumeno. salato, ki jc po zimi tako priljubljena. Stopili so v stekleni salon, v katerem jc s stropa visela velika, bela »bliskovna« svetiljka prav nizko cloli med mize, tako da je marsikateri gost zadel z glavo vanjo, ker jc ni poprej opazil. Tu je bila zbrana žc precejšnja družba. Jančnica jc sedela ob okrogli mizi ter ravno mrcvarila piščanca — sredi številnega omizja gospodov in gospic. Lcvico je vdovi deželnega poslanca Jančnika zaslanjal gladkoobriti komptoarist Sender ter se priklanjal vedno in vedno dami na desni, pridno pregibajoč svoje suhe čeljusti; na tleh pa jc sedel med Jančnico in Sendcrjcm rjav pes-jazbečar ter glodal kosti, ki mu jih je metala vdova na papir nemškega humorističnega lista »Kikiriki«. Ko jc Jančnica prišlece zagledala, je takoj vstala in kriknila: »So žc tu — prosim, sedaj pa kar k nam.« Posedli so okolo mize. Sturm se je z visokostno vojaško vljudnostjo poklonil damam, zlasti gospe poslančevi ter pozdravil tudi drugo zbrano družbo. Xato jc prisedel k Angeli ter skoro izključno lc z njo govoril ter ji neusmiljeno dvoril, a kadar mu je gospa Janč-nikova zastavila kako vprašanje, se je delal, kakor da jc nc čuje ter no vidi njenih strupenih pogledov. Tem več pa jc govorila s poslančevo vdovo Javorica, ki sc jc le malo mešala v zabavo mlajših . . . »Gospa, ste li že prejeli najnovejšo številko dunajske »Mode« ? Zlasti mnogo jc niantilj za spomlad . . .«, jc omenila Jančnica proti Javorici. »Jaz nimam, verujte mi, gospa poslančeva, prav nobenega veselja za nove toalete, le prisiljena se velajem modi — kaj pa hočem; ko se ji vsi pokoravajo, naj bodem li jaz izjema ?«' »Potrebuje pa gospodična tem več, ki je mlada in lepa — čestitam vam, pravijo, da je najdražestnejša med venčkom, ki se je letos zbral pri plesnih vajah v čitalnici. — — Gospodična Angela, oprostite, kako pa vam ugaja pomladanska številka »Mode«?« »Hvala, izborno 1 — Sploh mi je dunajski kroj bolj všeč nego pariški.« Jančnica ji je pritrdila. »Ah, kaj moda!« sc jc vtaknil brzo Sturm vmes, »bodi taka ali taka, nc škoduje itak nikomur ne, koristi pa kvečjemu tvrdkam v prestolnici. Moj princip jc pravzaprav: živimo filistrsko — ne fili-strsko po naše, nego bodimo velikomestni lilistri! Jaz pravim: prijatelj, uživaj, dokler imaš, kaj ti mari vse drugo — moda in podobne fraze, katere nekateri toliko cenijo. Gospoda, jaz sem epikurejec...« Jančnica se jc namrdnila o teh duhovitih opazkah Sturmovih, a silno so imponirale komptoaristu in pa suplentu, ki je sedel poleg njega, in oba sta hitela Sturmu pritrjevati. »IIa, ha — in ni li to pravo načelo? Zakaj ne bi bilo — prosim vas — ko se po njem ravna ogromna veČina sedanje inteligence — hm, in pa tudi — praktično je najbolj!« »Pravzaprav je res«, jc pripomnila Jančnica, »a da bi vsakomur ugajalo, jako dvomim.« (Dalje prihodnjič.) LISTEK. »Slovenske Matice« knjige za 1. 1898. so izšle minoli mcscc. Ker jih nismo še utegnili dostojno pregledati in presoditi, priobčimo prihodnjič daljše poročilo in podrobne ocene o njih. Knjige, ki jih jc podala Matica Slovcnccm za 1. 1898., so pa nastopne: /.) Knezova knjižnica. V. zvezek: Slike in povesti (8). Fr. Ks. Mcško. — Strelov »Popotnik«. K n j i ž nozgodo v ins k a črtica. Fr. Leveč. — Pesmi. Anton Medved. Ob stoletnici Janeza Vesela Koseskega. Fr. Lcvcc. — 2.) Zabavna knjižnica. XI. zvezek: Cerkniško jezero (s slikami in zemljevidom). Spisal Jožef Žirovnik. — 3.) Slovenske narodne pesmi. IV. snopič. (Konec I. zvezka.) Pripovedne pesmi. Uredil prof. dr. Karol Štrekelj. — 4.) Zgodovina slovenskega slovstva. IV. del. 3. zvezek. Spisal prof. dr. K. Glaser. — 3.) Elektrika, nje proizvajanje in uporaba. II. del. Spisal Ivan Šubic. 6.) Letopis za l. 189S. Vsebina: Meščanski špital, (doneski h kulturni zgodovini ljubljanskega mesta). Ivan Vrhovec. — Nekaj o razmerju slovenskih Trubarjevih spisov k protestantskim hrvatskim knjigam. Dr. Fr. Vidic. — Ivan Turjaški, krajiški zapo-v e d n i k. Ivan Steklasa. — S1 o v a r s k i i n b c s e d o s 1 o v n i p a b c r k i. L. Pintar. - Duševna izobrazba človeštva in žensko vprašanje. Ivan Bcrnik. — Veliki šenklavški zvon v Ljubljani — čigav je? Ivan Vrhovec. — Bi bi i j ogra fi j a slovenska. R. Perušek. — Letopis »Slovenske Maticc«. E. Lah. Popevčice milemu narodu. S p c v a l Anton Hribar (Korinjski). V Celju tiskal in založil Dragotin Hribar. 1898. Pred nami leži zvezek Hribarjevih poezij. Zakaj je pesnik objavil spredaj tudi svojo podobo in to baš v taki poziciji, mora vedeti žc sam. Okusi so pač različni! — Ali ta naslov: »Popcvčice«! Balade, romance, junaške pesmi sc vendar nc morejo imenovati »povcvčice«! Kratke lirske pesmice, takšne, ki se uglasbijo, bi sc žc lahko tako imenovale. Naslov pa se žc vendar razteza na vso knjigo. Ali tiči za imenom »Popcvčice« — skromnost? Pa ti skromnosti nekoliko kontrastujc do-tični portret. — No, bodisi kakorkoli. Knjiga jc razdeljena v lirske pesmi, balade in junaške pesmi. Najboljši jc poslednji, najslabši prvi del. Res, da noben pesnik ni ekskluzivno lirski ali epski; o Hribarju pa bi skoro trdili, da je edino le epik. Lirika sc mu kratko-inmalo ne izponaša — to mu jc žc marsikdo opomnil — najmanj pa takrat, kadar zaide v višje ozračje, kadar jc refleksiven ali doktrinären. Takrat jc njegova pesem rimana — proza. Kako raztegnjena jc na primer pesem »Nc obupuj, Ljubljana bela«! V vseh možnih stavkih istega pomena opisuje nje nesrečo vsled potresa. Dobro jc vsaj, da strogo lirskih pesmi sploh mnogo ne obseza prvi del, najsitudi je pesnik vzporcdil pod to zaglavje pesmi od 30. do 71. strani. Epskega talenta, kakor smo omenili, Hribarju ne moremo odrekati, in sicer jc njegova stroka romanca z narodno snovjo, ki jo zna on včasih spesniti z jasno, lahkotno in gladko tekočo dikcijo. Seveda, taka romanca j c potem isto, kar idila. Ta genre sc Hribarju najbolj izponaša in preprostim bravccm najbol prija, ker zna često zadeti tisti »narodni« ton. Zato bi bilo zanj primerno mesto v knjigah družbe sv. Mohorja. Baladi pa Hribar ni več kos. In čisto napačne nazore imajo o baladi tisti kritiki, ki so Hribarja hvalili baš zaradi njegovih balad! Nobena izmed pesmi, uvrščena p o d oddelkom »Balade«, pa ni prava balada, ampak navadna povest! Nesrečna epska razblinjenost in gostobesednost zmedeta mnogokrat potrebno plastiko in preprečita tako zvane epske skoke, ki so baladi to, kar telesu kosti. Vzemi mu okostje, in telo sc scscdc. V tem pogledu mu Aškerčeva muza kliče: »Prid', zidar, se les učit!« ... In še nekaj! Res jc, da nosi balada žc po svojem bistvu na sebi mrakoten značaj, ne sme pa biti temna, nejasna, ne-umevna ali dvoumna. Prvi pogoj vsakega pesniškega izdelka je ta, da ga bravcc ume in siccr prav tako kakor pesnik sam, in da sc da razlagati samo po eni poti. Te jasnosti pri Hribarju včasih pogrešamo in navadno v najboljših snoveh. — Mimogrede ga opozarjamo tudi na to. da pri peterostopnih »srbskih« tro-hajih nc sme nikdar manjkati za drugo stopico diarezc, ki jc v pesmi »Boj pri Sisku« pogrešamo. Med njegovimi »junaškimi« pesmimi je »Zadnji knez« pravi epski biser. A. M. Erotika. Zložil J van Cankar. V Ljubljani 1899. Natisnila in založila Kleinmayer & Bamberg. Cena l gld., po pošti 1 gld. 3 kr. O elegantno opremljenih pesmih, ki so na 115 straneh razvrščene v skupine: Helena — Is lepih časov — Dunajski večer» — Romance — (spregovorimo več prihodnjič; priporočamo padanes saj topleje teobrašenemu našemu občinstvu. Oton Zupančič. ^pojnr/i-.ti. Cena 3 gld., po pošti 1 g:d. ■> kr. Zalos:) Lavoslav Seh -«ventr< er. Natisnila »Narodna tiskarna«. V L j ubij a iti. (399. Ravtiokar pred sklepom Ifsta smo pre] en :?a veliko noč že druge poetične pisanke jako okusno iv. saodorr.e oblike. Znaai. »Zvonov« pesnik (Nikolajev) »as jc rasvesel.il s to zbirke pesmi, ki obsegajo na 110 straneh tele krožke: Aibe.rtma — Zimski žarki -- Steza brez cilja — Segmdille — Bolne rože - jutro — Romance. — Knjigo krasi naslovni list, k: ga je narisa: arhitekt Ivar. Jäger« O vsebini lepe knjige prihodnjič več, sa sedaj pa hod- priporočena vsem ljubiteljem Nikolajevo mwso. Donezk 'z s3ovstvenš zgodovin! x8. stoletja. Knjižnica benediktinskega szmostana adretontskega biar.r. s.ove«sko nemški slovarček (gj-erija, omara 99-, št. 205.), kateri do sedaj šc m. bi! sSkjcr omenjen. Naslov mu je: Ki« kleines [ WörterfeGchlein | r.Smlich j ivir.dšseh- und deutscher | Sprache j — i Enu MaLa I BE3EDISHE j Nemrish j Siovhskiga, inn Nemshkiga j Jeoka | — | Mafrrbmrg, J z« finden bei Joseph Merzinger, bürgerh Btf.eftbnÄr | und Buchhändler, 17S3. m. 3°s str. 112. Slovar, kateri obsega 3S strani, je razdeli! neimenovan pisatelj v oddelke, katerih se vsaki sačenja s črko A, vendar se abecednega reda ni dosledno držai. Prvi dve strani zavzemajo krstna imena, n, pr. Disrnas, .Engelbert, Erntrad, Hippo'iyiU*, Kilian, Norbert, Olyrnpiu», Prosdocim, P.adigund i. 1 d.. večji del imena tuja slovenskemu duhu, katera tod! kažejo, da je bit pisatelj bržkone duhovskega stanu. V ostalem ima slovar besede, katere se v navadnem življenju najčešče racijo; zadostuje, da se siovarjevo bistvo spozna, ako podam mafo zbirko 'besed: Shivod, der Leib, Shmek, das Genick, Zh.eJ.u, die Stirnc, Vuhu, das Ohr. Papist, die Sohle, Vodovz, der Witwer, Brad, der Bruder, Ks vs. der Weber, Pözh, der Ofen, Groft, die Weintraube, Srakonoga. der Hinmneiinau, Weer, der Fenchel, Pfenich, Wish, das Pinsenrolir, Vodu, «irvermachf:, Speer, Wcdiejer.je, das Seitenftechea, Vav, der Ochs, Reshar, oer Evitrich., Kaff» die Amfel, Wrast, Jam, der Ulmhaum, Hudopjer, die Fiedermaus, Qvas, der Sauerteig, Vedeozn, wiflbnd, Wojshat, Siehe«,' Wrot, die Ujfeerfakrt, Predni (Sadni) padev, des fordere (Untere) Geriet, Slsfif, der Ibbch> Eibisch, Kofovitisa, der Rittersporn, Moshish, -Würz. Mislim, da ti zgleci zadostujejo. 2a slovarjem sledijo na str. 39. poučni kmetijski sestavki, deloma v dvogovore. Kot primer bodita: Dva pogovorna Mosha. Perjatev, kam gresh ti? jesi (stavČeva napaka mesto t) grem v' Meftu< jerc ranu tude v5 Mela grem. Pojdma toku v' kob, bede nama kraj skr. shaft Kaj :mash t: v' Me.fr! opprav.it> Ten Cm sni pred shtieraajftim D.teva veliku Met'., SokLrne,5nu Motkine topaiishe, mka-tiere Shajtrige, tri Smv, tudi Skaliere 8*s»e, en okuvacji Ptog, vofnc Kolone, inu dve kripi Vogla noter poslav. Na to vSsho, dokler v. teilen Re?.M na otlajo imash, bodesk veiska Denarjev gor d'sdiguu. To fei .posh prav debra bin: rest morem tudi veliku ver« dati n t. .. IT. in iS. naše stoletje, kjer smo posln&ili velezanimive slovenske cerkvene pesmi našega Trubarja. Dalmatina. Kastelca i. dr.. povedel pa nas je tudi na cvetoči vrt narodne poezije, kjer smo si srcc naslajali t najlepšimi spevi. Ker nam je strokovnjaško poročilo prepozno došlo, ga priobčimo prihodnjič. Slovensko gledališče. Dan 19. januarja t. 1. se sme debelo podčrtati v kroniki našega gledališča. Ta dan «e je namreč prvikrat uprizorila na našem odru Riharda Wagaeria opera * Lohengrin*. Kdor količkaj pozna Wagiicrjeva dela in vpošteva naše razmere, ne bo mogel tajiti, da je bilo to jako smelo podjetje; a da je to podjetje uspelo in se prav lepo uspelo, mora navdali vsakega prijatelja našega gledališča s ponosom in odkritosrčnim zadovoljstvom. Kaj je Wagner mol glasbeniki, je obče znano; znano je tudi. koliko srditih bojev je Wagner provzročil s svojimi nazori o nalogi godbe. Še dandanes ima Wagner v Nemcih samih mnogo odločnih nasprotnikov, dočim ga drugi seveda zopet kujejo v zve/de. Vendar kakor kažejo stvari zdaj, je videti, da časti voi Wagnerjevi prevladujejo, da. v novejšem času ie prišel Wagner v veljavo celo pri Francozih, pri katerih bi človek mislil, da so za njegovo slavo najmanj ugodna tla. Manj sreče pa io imv?l Wagner na Ruskem, kjer je izrekel pred nedavnim časom grof Tolstoj o nj:.-m uničujočo sodbo. Tolstoj ie bil prisoten v Moskvi pri Wagnerjevem *Sicgmedii •, a v trajal ie po lastni izpovedbi samo pri dveh aktih, potem pa se mu jc «gabilo, in je pobegnil iz gledališča. Tolstoj imenuje Wagncrjevo umetnost lažno, ponarejeno in lepoto glasov, katere izvablja orkestru, primerja ženskim lepot ilom. [a svojo sodbo okončuje z besedami: In tako se predstavlja tako skažorio, okorno, bedasto delo. ki nima z umetnostjo čisto nie !>>sla. od konca do kraja, staue milijone ter ugonablja boij in bolj okus boljših krogov ter njih čut za umetniško lepoto . . Ta izjava iz ust tako odličnega poznavatelja umetnosti in njenega bistva se nam je zdela tolikanj zanimiva, da je nismo mogli zam^lčati. Jasno je, da spričo toga, kar so pisali slavni in obče priznani strokovnjaki proti Wagnerjevi glasbi in nji v prilog, naša graja Wagnevju takisto ne more škodovati, kakor mu naša hvala ne bi mogla hasnili: tem bolj prostodušno pa lahko izpovemo svoje misli, a brez okoliša izjavimo, da Wagner m mož po našem srcu. Tako radikalno ga sicer ne obsodimo, kakor ga je Tolstoj. Nekaj se mora Wagnerju pri poznati, to aamreč, da se razodeva v njegovih delih duh nenavadne energije, in da ga glede plemenito iti blesteče ■aslnsmciUacije dozdaj še nihče ni nadkrtli'.. Nikakor pa se ne strinjamo z njegovimi načeli o bistvu :■?> smotru godbe, Wagnerju je godba samo sredstvo za pomenljivo, »mrs-ovito na* glašanje besed, on hoče z godb.) samo popomšH, kar se po njegovih mislih no da z besedo zadostno izraziti; nje nu godba torej ni sama sebi namen, tc-muč samo tolmač dramatičnemu dejanju. Ta načela pa so v oči tem protislovju z bistvom umetnosti &p;oh. Ako je res, da je umetnost sama na sebi gospa, ki nikomur ne služK potem so mora reči, da ie tudi vsaka po^amozna umetnost taka gospa, godba takisto kakor poezija ali kiparstvo ali slikarstvo. Tolmačenje jc' posel, ki pripada razumu, duhu. in duhovita je res Wagneneva godba: toda od umetnika »e zahtevamo tolikanj duhovitosti, nego pred vsem srca. Zato nas nikakor ne more zadovoljiti godba, ki nam takorekoč samo razlaga besede, na katere je zložena. Ne misli, temveč čuvstva naj se izražajo v glasbi, in skladatelj izlivaj v svoje skladbe samo to, kar je občutil ob jsnovi, ko jo je obdeloval. V nekem oziru ima Wagner seveda prav; res je, da mora biti godba v nekakem skladju z besedilom, da mora karakterizovati predmet, na katerega se naslanja, in nasprotovalo bi gotovo vsem ertctiSkim načelom, ako bi skladatelj iz žalostinke izkusal napraviti poskočnico. Toda bodi kaka skladba še tako značilna, in naj se še tako tesno oprijemlje besedila, vendar mora biti po nasi skromni lajiški sodbi samostojen umotvor, tako da se uživa lahko tudi sama zase, ločena od teksta. Lc ako se postavimo na to stališče, razumemo, zakaj je cesto libreto kake opere jako slab, dočim je glasba, ki je zložena nanj, pravi umetniški biser, ki sc mu vedno in vedno divimo. Skladatelja pač ni navdušilo besedilo, temveč navdušila ga je samo dotična snov tako, da je v izražanju svojih euvstev daleč nadkrilil libretista. Wagner je pač čutil, da je možno njegova načela o poklicu in nalogi goclbe v operi izpodbijati; zato pa je zahteval, da bodi dramatiški pisatelj iu skladatelj ista oseba. A baš v ti zahtevi se kaže neizvršnost Wagnerjevih nazorov. Wagner je res satu pisal tekst za svoje opere, in priznati je treba, da jc bil jako spreten; a koliko imamo pesnikov oziroma pisateljev, ki bi bili obenem tudi glasbeniki; Naj bo Ii Wagner edini operni skladatelj na svetu r Kriva omejenost Wagnerjevega stališča sc kaže tudi v tem, da bi se morale pO njegovih nazorih zajemati snovi za operna dela zgolj iz bajcslovja. Kaj pa, kadar bi bili dolični viri vsi izčrpani: Ali naj bode potem konec operni literaturi r Z označeno svojo teorijo je Wagner pač najpreje in zlasti skrbel za samosvojo slavo! Ko laku sodimo o Wagnerju. se nehote vprašamo, odkod velikanski uspehi njegovih opernih del. Po naših mislih je provzročil te uspehe pred vsem zunanji blesk, s katerim so opremljene vse Wagner j eve opere. Pri operah drugih skladateljev imamo največ užitka, ako jih poslušamo meže, pri Wagnerjevih glasbenih dramah • tako nazivlje on svoje opere -- pa moramo gledati in gledali ter napenjali svoje oči, če ne, kmalu ne vemo prav, pri čem smo. Iu kakor je dejanje teh dram obdano z nenavadnim, bajnim sijajem, tako done tudi iz njegove glasbe sami na sebi lepi, čarobni glasovi. Torej navzlic naši gorenji trditvi nikakor ne tajimo, tla ne bi napravila Wagner jeva glasba vtiska na nas, a nam je ob nji tako nekako, kakor če čnjemo zveneti Aeolovo harpo. Prijetno je to zvenenje in tudi mamljivo za uho. a ne prodira nam - v srce! Mogoče, da nimamo pravega razuma za Wag ne rj evo godbo, a tolaži nas to, da ga nimajo niti taki možje, kakor je Tolstoj! . . . Razen »Lohcngrina* se je pela v dobi od 15. januarja t. 1. do 15. februarja le še »A i da« dne 4. februarja in sicer na korist našemu marljivemu ka-pelniku II. Benišku. Tudi kar se tiee drame, nam je zabeležiti v ti dobi znamenit večer. Dne 7. in 12. februarja so se predstavljali namreč na našem odru Jurčiče vi-Kersn i-kovi -Kokovnjačis katere jc za oder priredil gospod Govekar. Misel o dramatiski osnovi »Rokovnjačev« je menda tako stara kakor roman sam. Znano je, da je Kersnik sam namerjal dramatizovati »Kokovnjače < in tudi piscc teh vrstic se je bavil s to mislijo, toda slavo, da je »Rokovnjačc« spravil na oder, si je osvojil Govekar. Zdaj, ko je delo končano, se bo zdelo morda marsikomu jako enostavno, a baš mi, ki smo se hoteli, kakor smo rekli, sami tega dela lotiti, izpričujemo lahko, da dramatizovanje romana ni kar si bodi; ni vse eno, kaj se iz romana porabi za dramo, in kako se posamezni prizori razvrste. Na eni strani treba paziti, da se nič takega nc izpusti, kar je za dramatiški razvitek dejanja važno; na drugi strani pa jc spet nevarnost velika, da dramatizovavcc ne zaide pri izčrpavanju romana predaleč ter zabrede v epiško razblinjenost. Priznati moramo, da je gospod Govekar razpredelil snov v posamezna dejanja vobče z jako srečno roko. Da se jc pri tem držal kolikor možno tesno romana, in da jc lc tam kaj iz svojega dodal, kjer je bilo neizogibno potrebno, moramo pohvaliti. Gospod Govekar jc vedel, da bodo hoteli ljudje pred vsem videti Jurčičevc-Kcrsnikovc junake, zato ni rinil samega sebe v ospredje, in ni napravil samosvojega, samostojnega dela iz snovi, ki je, dasi sama na sebi zanimiva, za dramatiški proizvod vendarle precej nehvaležna — nego Govekar je »Rokovnjače« v pravem pomenu besede samo dramatizo val. Da kaže Govckarjcva drama kakor vsi taki dramatiški proizvodi, ki so zgrajeni na podlagi kakega romana, semtertja nedostatke, temu se ne bomo čudili, ker jc povsem naravno. Tako se nam zdi že v prvem dejanju malo verjetno, da bi se pobijali na glavnem trgu v Kamniku, prav tam, kjer jc bil Tomaž Vclikonja šc pred malo časom izpostavljen splošnemu zasramovanju, in kjer se je razglasila nagrada na glave rokovnjačev — pobijali še za dne, ne da bi opazil to kdo javnih varnostnih organov, ki so baš za francoske vlade jako resno opravljali svoj posel. Toda sami nc vemo, kako bi se moglo to bolje narediti. Pač pa menimo, da bi se dal prizor pri črevljarju Bojcu nekoliko izboljšati. Ko so se »Rokovnjači« uprizarjali prvič, jc bilo prizorišče drugačno, nego pri poznejših predstavah. Prvikrat je bil oder razdeljen, tako da se jc videlo v Bojčcvo sobo in pa na prostor pred njegovo bajto; pri poznejših predstavah pa jc zavzemala vse prizorišče Bojčeva soba. To izpremembo je gospod Govekar napravil radi tega, ker se da na ta način prizorišče izpremeniti vpričo glcdavccv, tako da ni treba zastreti vmes odra z zastorom in se torej priščedi lahko nekoliko časa, ker traja drama itak že dolgo. Mi nc bi nič ugovarjali taki izpremembi, dasi sc ji protivijo časovne in prostorne razmere, kajti iz Radomlja na Palcžcvino sc vendar nc more dospeti kar hipoma; moti pa nas to, da govori Nandc zunaj Bojčeve hiše tako glasno, da ga sliši občinstvo skozi stene in siccr navzlic temu, da Nande ve, da je Blaž Mozol v sobi. Tako neprevidnega si Nandcta vendar ne moremo misliti. Na-ravnejše in verjetnejše bi bilo, ako bi Boječ Nandetu povedal šele konec pogovora, da je Blaž pri njem, ter ga obenem pomiril, Češ, da spi. Dvignil bi se nam potem pač pomislek, zakaj Nandc ni prišel v sobo; toda zoper ta pomislek se dobi lahko več razlogov. — Odveč se nam tudi zdi, da Nande v začetku petega dejanja ponavlja iz svojega življenja to, kar je povedal žc koncc četrtega dejanja; ljudem, kakršni so rokovnjaci, mu pač ne bi bilo treba opravičevati svojega dejanja, vsaj ne tako obširno; storil bi to v bolj splošnih potezah lahko. Koncc mora biti v drami seveda drugačen, nego jc v romanu, in ga jc res prenaredil gospod dramatizator. Mnogim se nc bo zdel posebno originalen — Nandc gre namreč iz zapora naravnost k ljubici, in tu ga zasačijo in ustrelc — & oriznati moramo, da jc ;.a konec narave»). pretresljiv in skoro edino možen. Jako ;ep in ganljiv jo pogovor med Jfondctom .in Polovico pred katastrofo. Da ;r na ode?- ia pa oni klasični pomenok. ki ga ima v romanu Blaž s hlapcem Francetom o vinu, ko gresta rokovnjače tožit — ta pomenek bi imel Blaž lahko i Bojesm, prede" zaspi pri »jeni — pa bi nam bilo tud: Blaža •VJozola zadosti. O Nsv.deiu nc morejo trčiti, tla bi bil kdo ve kak dramatiški značaj, v romana pogrešamo neke doslednosti v Grogo vem značaja. Vidi so. da bi ga je Kersnik mislil rj «koliko drugače nego Jurčič. Ako vzklikne Groga v trinajstem poglavju romana: »Ropam mar ubogemu? Ali ne tepem in no bij cm onega. ki tepe >:i bife uaš ubogi hud so to zgo:j fraze; kajti ko tako hlastno zahteva od Obloškega Tončka denarja, se ne mer-: za to. so U biii konji, za katere jo denar wkupil, ugrabljen: bogatinom ali revežem. Gospod Govekar je to nectesJcduosfc Grogovega značaja obdržal, a b; jo bil moral popravit:. Prav srer.na se nam zdi tudi mistl. da je vpletel gospod dramatizator v »gro pelje. Pevske točke je uglasbil gospod Parma, A dasi so skladbe ziožeuc p? a v v narodnem de. h«. bi se nam zdslo vendar urosslnejže. ako b: se zapela kaka «grodna pesC3)i r.aaiesio nmetnih; kmetje na semnju sploh nc pojo umetnih pesmi, in rokovnjači j:-t gotovo tudi niso. Kako veliko pozornost je vzbudila v vseh krogih Govt:-kaneva drama, to sc ne kaže samo v tem, da dozdaj šc nobena izvirna drama ni napolnila tolikim gledališča, temne tudi v nem. da se jc kritika bavila z njo bolj, nego se pri u&s navadno bavi z izvirnimi deli. »Rokovujači« so se primerjali celo s Schil-Stfrievim: iRazbojniki«. Nam se tu prispodabljanjc ne zdi prav prikladno. ?Ro-kovnjači* «as zanimajo radi tega, ker se nam v njih kaže v pristnih barvah «j&a H našega kulturnega življenja - - dasi jako žalostna; * Razbojniki- Schil-čofjevi pa nas razvnemajo, ker je v ti: i h mlad, plemenit, pesnik dal duška svo-[ci;m kipečemu srcu. V »Razbojnikih*: imamo vodilno misel, katere pri ^Ro-ko vrtjačilv: pogrešamo; v t er. t tič5 pred vsem razlika med »Razbojniki« in »RokovniaSi«, * Tst.ina pa [e, da imamo po zaslugi gosp. Govekarja zdaj dramo, k: bo ponavljala lahko v vsaki sezoni, in ki bo brez dvoj be še dolgo let j avli a svojo p-iviačjvO silo. ■ Dcie 10. februarja se J