>;              Stano Kosovel: Žalostna jesenska pesem. — Spomin na Marijo.              X
Stano Kosovel:
i
v
Žalostna jesenska pesem.
Listje na tleh leži, veter v vrheh ječi, izza poljane se megla kadi.
Tam za poljano pa sladek je smeh doma; blagor, oj blagor mu, kdor ga ima!
Jaz ga več ne poznam, fifjtrtiCAr sredi ljudi sem sam,
sam s svojo dušo, pa čakam, kdaj polože v črni me hram ...
Stano Kosovel:
Spomin na Marijo.
Ljubila sva se. Bolj kot sestra in brat, in bolj nego ptica zeleno pomlad, bolj sva se iskala.
Hodila sva še po nedolžnih poteh, po cvetnih stezah, po nebeških vrteh, in duša je tkala
svoj prt o življenju in čarala vanj vse tihe skrivnosti in moč svojih sanj, ki ti si poleta jim dala.
A sredi noči in ljubezni in zvezd na dušo mi pala je senca; bolest te je obiskala:
ti legla si, in si zaprla oči, odnesli so te, .in odtlej več te ni moja duša dozvala.
Odnesli so te štirje črni možje,
in niso te več mi vrnili; o kje,
Cv»    ppvej, si ostala? / Jt
f                      (                      7                        f
—   404   —