/nto».t r» fongresnl wg 7
I'iiS'1'NINa PLaCANA v gotovim
Leto IV.
OMLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST
Št. 4. (50)
Izhaja štirinajstdnevno
V	Ljubljani, dne 10. februarja 1939
Celoletna naročnina znaša 18 Din
Ljubljana, 1II. februar ja 1939.
V	pnem prvih uvodnikov lanskega letnika »Naše misli« smo razvijali svoja razmišljan ja v zvezi s slovansko državotvorno sposobnostjo. Zaključili smo jih z optimizmom. In danes? Morda činje-nice marsikje, za povprečneže skoro povsod, zanikajo naše pozitivno nazira-nje. Baš radi tega smatramo, da ne bo nepotrebno, ako ponovno povdarimo svojo neomajno vero v bodočnost, brez katere ne more niti poedinec, a še toliko manj narod imeti dovolj tiste vt>lje in energije, ki je potrebna za dosego postavljenih ciljev.
Vera v bodočnost! Volja za borbo in delo! Zdi se nam, kot da izgovarjamo preživele jraze. Ka jti to, kar doživljamo v našem političnem živi jen ju, skoro ne bi mogli imenovati napredek, temveč razkroj. Mase se predajajo danes temu, jutri onemu vodstvu, nič boljši niso tisti, ki so jih le množice izbrale iz svoje srede in jih postavile za tolmače ter zastopnike svojih nazorov. Breznačelna in neverna sredina ne more vzgojiti prerokov in voditeljev. Baš nasprotno, potrebni so ji voditelji ter preroki, ki jo bodo preosnovali, vzgo jili, da bo znala pravilno vporabljati svoje pravice, da se bo zavedala, da življenju ne sme nihče staviti svojih zahtev, ako ni predhodno izpolnil vseh dolžnosti, ki jih je do njega imel.
Rekli smo: potrebni so voditelji. Da. Potrebne so avtoritete, katere bodo tudi same neomajno verovale v zmago ter pravilnost nazorov, ki jih izpričujejo. Njihova načelnost ter žrtvovanje za dosego spoznanih smotrov bo tista magična moč, katera jim bo med množicami ustvarila trajno spoštovanje, kakršnega jim nikdar ne bi mogla dati še tako posrečena finančna transakcija, politična zvijača, odnosno še toliko orožniških bajonetov. Toda kdor sam ne veruje, kdor tii■ res apostol idej, ki jih izpričuje, ta ne sme pričakovati, da mu bodo verovali drugi. V časih, ko vidimo v političnih vrhovih samo kupčevanje »politične transakcije«, dnevno menjavanje nazorov, »realno taktiranje«, se ne smemo čuditi, ako so se tega duha navzele tudi množice. Kakršni učitelji, takšni'so učenci, in ti učenci se vedno ra je nauče nečesa slabega nego dobrega. Množico bo vedno lažje pripraviti do rušenja, do razbijanja, kajti v tem izživlja svoje najosnovnejše instinkte. Mnogo težje pa jo je pripraviti do dela, ustvarjanja, kajti za nekaj takega je potrebna volja in vztrajnost. S tem ni rečeno, da narod ni sposoben za velika dejdnjh. V trenutkih, ko je prevzel in navdušen za kakršnekoli, pa naj bo še toliko žrtev zahtevajoče ide je, zna ‘delati čudeže. Toda za kaj takega ga m’ more vsposobiti tako politično življen je, kakršno živimo danes pri nas. V njemu vladajo razmere in ozračje, primerno le duševnim pritlikavcem ter političnim nignialijonom.
Za velikane tu ni mesta. I ragika je baš v tem, da so ti velikani', voditelji, državniki v praven,i pomejiu besede, nujno potrebni. Mi ne rabimo ministrskih predsednikov in ministrov, ki jim bo to čast priznaval samo zakon, po čigar določilih so jo prejeli in tisti, ki ga na osnovi lastnih zakonov kontrolirajo.
Rabimo globoko v narodovi duši zasidrane može, ki jim bo množica z navdušenjem sledila ne zaradi kratkotrajnih ugodnosti, kakršne bi ji nudili, temveč radi svetosti, lepote in plemenitosti idej, katere bodo zastopali.
V	tem vidimo osnovni problem naše notranje politične situacije, katera ne bo rešena ne s sedanjimi, niti z bodočimi kompromisi, vse dokler ne bo ozdravljeno, prenovljeno tisto politično ozračje, v katerem se izživljamo. Pomanjkanje vsake vere in idealov, pomanjkanje pripravljenosti in volje za žrtvovanje, to so največje.nevarnosti, ki groze kakemu narodu na njegovi poti skozi zgodovino. V trenutku, ko se vsaka narodova skupina, vsak poedinec začne boriti in zanimati samo za svoj lasten interes in koristi, pozabljajoč na osnovni in glavni skupni smoter, ko želi svoje posebne interese nadrediti ne pa podrediti interesom skupnosti, takrat se začne razkroj in anarhija, v kateri bo končno sam mesto pričakovane rešitve našel svojo smrt.
To je činjenica, na katero se danes marsikdaj pozablja, oziroma, ki se je vedno in povsod ne povdarja v zadostni meri. Vrste se dogodki, ob katerih se marsikdaj upravičeno vprašujemo, ali se ta narod sploh še zaveda tistih velikih idealov in nad, s katerimi je 'pred 20. leti osnoval svojo državo. Mislimo v prvi vrsti na razne programe, ki jih posebno v zvezi z rešitvijo hrvatskega vprašanja iznašajo poedini politiki, oziroma tisti, ki bi to radi postali. Govori se o medsebojnih, neke vrste carinskih mejah, popolnoma neodvisni prosvetni politiki i. t. d. Vse to delo ne zadeva ob skoro nobeno resno kritiko ali vsaj ne ob tako kritiko, ki bi bila sposobna med narodom paralizirati tisti strup, ki ga taka propaganda seje.
Priznavamo in zagovarjamo zahtevo samostojnosti — avtonomno, toda vse to ne sme iti tako daleč, da bi radi tega trpela moč države in naroda. Ne smemo mi. sami biti tisti. Iti bi slabili svojo lastno stavbo. Ne smemo nikdar pozabili, da je ta država ustvarjena zato, da v njej prebivajočemu narodu zajamči primerno blagostanje in pomen. Tega jugoslovenski narod ne bo mogel napraviti, ako bo preveč cepil svojo moč.
Poglejmo okrog sebe, kateri narodi nekaj pomenijo? Tisti, ki so prežeti z neko vero v svojo bodočnost, slavo poslanstvo.
Roko na srce: našemu narodu manjka taka vera, nima je. In vendar so bili časi, ko je nekaj takega čutila vsaj njegova elita. V enem takih trenutkov je bila ustvarjena Jugoslavija.
Poglejmo hladno in trezno v bodočnost. Videli bomo, da je našemu narodu nujno vrniti, vzgojiti vero v neke politične principe in smotre. Brez tega ne bo šlo. Slovenstvo, hrvatstvo, srbstvo so za nekaj takega premajhni. Na njihovi osnovi je nemogoče izgraditi realno .z vero v bodočnost navdajajočo politično koncepcijo, za katero si mislimo, da bo slonela kvečjemu na neki širši, a nikakor na ožji osnovi, nego jo nudi jugo-slovenska ideja. Le v tem primeru bo naš narod našel vero vase ter bo zaživel resnično življenje. Radi tega verujemo
v	nujnost in bodočnost ideje, ki jo za-
NacijoMaCizavn, pojmov/ / refleksije
Mislim da je svakom poznato još iz ranog detinjstva, iz onog (loba nezrelog života kada se počinju radjati emocije uz čitanje pesmica o otadžhini, da se ta-d,i u najčistijem oblika pojavljuju nacionalna čuvstva, pa ma da dete i nežna sto je to nacija i što njena istorija. Raš-cenjem deteta to n a da lin uče narašta i sazreva sve od stepena idealne dečačke čuvstvenosti, do zrele muške emocialne genijalnosti — do stepena lieroizma.
No nije svakome dato da dorašta u p inoj čuvstvenoj i vitalnoj inuškosti i duliovnoj slobodi. Realni život i društvo najčešče poučavaju čoveka inaterijaliz-mu i egoizmu. A kada se potpuno združb u čovečjoj 'psihi ova dva blizanca — ■cgeoizam i materializam — tu nema više govora o osečanju nacionalnog lieroizma. Time nije rečeno da egoistični ma-terijalist ne može biti dobar i koristan nacionalist, ako je vaspitan kao držav-Ijanin bar toliko da može pojmovati svoje dužnosti i poštovati svoju naciju. Ta-kav nacionalist spada pod okrilje otadž-binske dobrobiti.
Pak ona j pojedinac, koji sve svoje dužnosti podvrgava ličnim koristima i eamo-ohrani bez trima dobročinstva prema bližnjima, bez saželjenja prema svom patničkom subratu, bez ljubavi i požrtvovanja prema svojoj naciji, taj se ne može i ne sme nazvati nacionalistom i treba ga kao imelu odbaciti i zgaziti.
Prema ideološkem poreklu nacionali-zam postaje narodna svest grupacijom plemena iste krvi i iste kulture. Suvišna napetost jedne nacionalne jač.ine i veličine u porastu sopstvenih subjektivnih, moralnih i materijalnih vrednosti dovodi do imperijalističke političke agrega-cije, kojom su se posluživali rt.' pr. Jelini, Romani, Germani, a najmanje Sloveni.
Baš kroz postanak i porast moči jed-noga naroda i kroz njegov pad, prema sudbini imperijalističkog života pojedi-nih nacija mnogi istoričari pokušavali su izračunati trajanje imperijalijztna jedrnega i -p očeta k imperijailizma drugoga naroda, usporedno predvidjajuci godine
stopamo. Vse sedanje težave in rešitve, ki jih bo morda naše politično življenje po sili razmer ustvarilo, pa bodo v bodočnosti pokazale pravilnost tega nazi-ranja. V tem smislu je treba narod pripravljati, vzgajati. Jugoslovenstvu so bolj kot kdaj potrebni apostoli in preroku Današn ja ornladina je poklicana, da jih ustvari. Vzgojena v borbi in zmedah je pozvana, da dd borce, ki bodo nacijo vodili k takim zmagam, za katere je res vredno živeti in umreti.
Problem politične vere naroda kot celote in problem voditeljev je aktualen bolj kot kedaj prej. Ako želimo nekega dne jasno gledati zgodovini v obraz, moramo najti odgovarjajočo rešitev. Moramo jo in prepričani smo, da jo bomo.
velikih promena u istoriji sveta. Intere-santan je zaključak da je svet u pojedi-nim istoriskim etapama podnosio impe-rijalizam samo jedne nacije, i čim je ova izgubila prevlast, u malom razmaku vremena preuzela je nadmočnost druga na račun svili ostalih nacija. Sve od po-četka svetske istorije astrolozi su sastav-Ijali horoskope pojediinih vojskovodja i imperatora i proricali im sudbinu pobe-de ili propasti prema konstalaciji zvezda. Iz sredine malenih nacija nicali su proroci, koji su prepovedali dolazak i prevlast jedne velike sile, jednoga naroda strašnog i krvolocnog, koji če mirni narod tlačiti i od čijeg če ratničkog oružja sunce potamniti. Nacionalni imperializem Starog i Sredr.jeg velia uvek je imao svoje duhovne trabante.
Ma da u stara vremena pojam nacionalizma nije postojao u današnjem smislu, ipak je bio zastopan, jer su ga pojedine umnožene narodne grupe praktično provodile na primitivan način. Plemena i narodi iste krvi i jezika udru-živali su se prema medjusobnoj suupa-tiji da udvojenim močima podvrgnu tudje narode i iskoriste ih. Tako su pojedini narodi radjali i slavili svoje junake,- koji su služili svojoj naciji na taj način, što su je bogatili pljačkom i za-sužnjivanjem tud jih naroda. U moderno doba nacionalizam se služi drugim mo-tivima i metodama, a u istu svrhu, u svr-ku ekonomske prevlasti nad drugim na-rodi m a. Danas jedna nadmocnija zeml ja (kako su primeri pokazali) u svrhu porasta svoje »objektivne« ekonomije, prodaje tudju zemlju bez njena pristanka i stvara svoj trgovački prosperitet na svim kontinentima i tržištima preko svetskih mora, dok u svojoj zemlji gaji i vaspitava sinove, koje nacionalno iz-obražava tako, da vole svoju domovinu iznad svega, jer u n jo j mogu najle.pše živeti, a za bolju nacionalnu rehabilita-ciju uče ih da moraju da mrze tudje narode, koji traže prava na život.
Ako pregledamo upravne sisteme nekoliko današnjih svetskih sila pridobi-jamo težak utisak zaradi ogromnog pritiska nacionalnih vodja i organizatora, koji od omladine ustvaruju ne nacionalne radnike na političkom, ekonomskom i prosvetnom polju, več buduče zverske mučitelje susednih naroda i čovečanstva. »U nacionalnu dobrobit« od njih se zahteva da sli vate susedne narode kao ne-prijatelje njihovog života i opstanka, te su suvišni na kuglji zemaljskoj i treba ih mrzeti i potreti. I o zlo dozvoljava se, dakle, u svrhu nacionalnog prosperiteta isto omako ravnodušno, kao što etika dozvoljava klan je životinja u svrhu ishra-ne startovništva.
Ima još jedna vrsta nacionalizma, koji je moralno opravdaniji i približuje se idealnom obliku. Taj‘nacionalizam iden-tičan je instinktu samo-odbrane i najja-či je kod onih naroda, koji su ropstvo najviše trpeli.
Nacionalizani kao bitnost oličenje organske veze onih l judskih jedinki, koje je ista mati porodila i koji su se namnožili. S toga ideja nacionalizma živi od egzaltacije iste krvi kako malih tako velikih, kako bogatih, tako siromašnih; samo je bolest može pokolebati, a ne glad i siromaštvo. Oslabeli narodi ne-maju inspiracija nacionalizma. N. pr. pojava kretenizma u narodu je najoči-tiji znak propadanja nacije; u tom slučaju nacionalizani za takav narod ne prestavlja više nikakvu uzvišenu po-budu.
Pojave oslabelog i bolesnog roda kod jednog naroda jesu res naturales i samo ih priroda može popraviti. Ali ima još jedno veliko zlo po naciji i to je pojava negativnog demoralieanog nacionalizma kroz egoizam i materijalizam, kako je več na početku prikazano. Kako se takvo zlo popravlja do sada je ostalo to pitanje kao res controversa.
Obično egoistički i materijalistički po naciji slabi rodovi lukavi su i prepredeni te se vešto sakrivaju raznim izgo-vorima i geslima da ih narod i narodni čuvari ne mogu prepoznati i obeležiti kao štetne. Pa čak ako 'budu otkriveni oni lako znaju pretrpeti svaku presiju, ako nije ova krajno konsekventna. De-šava se da i štetni nazovi - nacionalisti znaju s vremena na vreme da se pokažu korisni nacionalizmu. Kao što se delava da slabo muzički obrazovan čovek napiše dobar libreto, tako i ovi uspešno se pokažu kao dobri članovi društva, korisni sinovi otadžbine i ideološki glasnir ci pobede pravde i istine. No takvi nacionalisti na drugoj strani čine prevratne koncerne i ubrzavaju političku diso-ciaciju da bi bez smetnja došli do motenosti da lakše sišu narodu krv. U torne oni štiču brzo groznu erudiciju. Tak-ve nazovi - nacionaliste narod najčešče prepozna onda kada je to doekan.
Teško onome narodu što trpi režim-sku torturu ljudi, koji nemaju osečanja za pravi nacionalizam! U tom slučaju nema nade da če narod živeti u polit ič-kom, ekonomskom i prosvetnom progre-su. Zbog nekolikogodišnjeg koristol jubi-vog i egoistički terorističkog slabog vo-djenja države jedna nacija može trpeti posledice kroz čitave decenije, pa čak i pasti u nepovrat i to zaradi jedne krat-kovremene uzurpacije naroda.
Ovde mora biti reči i o tom e, ko u narodnoj sredini prestavlja najnapred-nijeg čuvstvujučeg nacionalistu.
Čovek na svaki način iskoriščava zean-Iju, koja mu pruža sve što 011 potrebuje. Taj čovek je seljak i on ima tvrd biceps, a čuvstva iskonska i verna te pojmuje nacionalizam bez naučne dialektike. Za seljakom korača radnik, živa jedinica industrije. Nacija treba osim najnužni-jeg privreditelja još i zidara, još i ma-šinistu. Dakle, to su dva faktora, koja koriste naciji. A treči faktor — intelek-tualac, koji inače prestavlja u razumskem smislu prvi faktor, 011 mora da ide ispred oba pomenuta. fivtelektualac sa svojilni ispravnim nacionalizmom treba da bude odgovoran za čuvstvenu i (ak-tičnu orijentaciju oiba pomenuta nacionalna sloja.
U bitu osti ideje nacionalizma, narod-nu i političku državu ne izneverava ni seljački ni radnički privredni faktor, ako nije kornmpiran. Ali intelektualni faktor u nacionabioj progresiji jeste onaj, koji može za nacionalizam najviše doprineti ili najviše škoditi, te može voditi narod u napredak, kao i u propast, kako u političkom, tako u privrednom i prosvetnom pogledu.
Seljak diše sa zemljom, radnik sa strojem, a intelektualac sa duhovnim sublimatom sv ib životnib vrednosti. Da-kako današnja nacionalna ekonomija, koja prestavlja prvi uslov za opstanak nacije, ne da se zamisliti bez politike nacionalne privrede poljskih dobara i bez prosvete i vodjstva.
Najboljii nacionalist je onaj, ko je sa mateirom zemljom povezan kao sa životom. Za domovinu niko bolje ne gine nego seljak. A u doba mira niko bolje ne radi, nego intelektualac u smislu na-cionalnog napretka. Nacionalizam je sva-kako zajednička emocija i potvrdni znak opravdane egzUtencije naroda.
Jugoslovenski narod u nucionalnom pogledu zbog političkih trzavica danas pretrpljava fazu očile secesije naročilo onih nacionalnih skupina, koje teže da se decentrališu. Na drugoj strani najna-|) red nije jugoslovenske nacionalne skupine ugled stranih škodljivih uticaja ži-votare u ksenofiziji, šta je takodje škodljivo. Oni misle, da sve šta je strano i dolazi od Strane neprijatelja jugoslove-nizma, treba mrzeti i daleko odbaciti. Neka im bude pouka da svi istoriski narodi, koji su hteli pobediti svoje nepri-jatelje, prvo su ih upoznali, pa se onda čak i poslužili neprijateljevim orud jem i taktikom. Više puta pametni vodj po-kazao je svom narodu prema neprijate-ljevoj strani: tamo imate sve šta vam nedostaje!
Sav naš živalj, koji se slučajno oseča nezadovoljan, podnosi čuvstvenu i moralni! križu. U korist jugoslovenizma, neka mu bude opomena : Jugoslavija nije samo današnja; nju su ustvarili ljudi i heroji, pre nego je ona politički postala u današnjem obimu i njen put mora da ide kroz sve faze po zakonu evolucionalnog razvoja.
Ako nam posluži sreča i pamet, naša sudbina če biti sjajna i najlepša. Snažno udruženi ostačemo branioci države i pravog nacionalizma. U znak odličnog jugoslovenskog trojstva u jedinstvu neka stara latinska poslovica ostane i naše geslo: omne trinum perfectum!
ŽrJCvetkovič
Kulturni boj?
Zadnje mesece je pripravljal katoliški tisk psihološke pogoje za uvedbo klerikalne diktature v našem javnem življenju in predvsem na naši naj višji kulturni ustanovi. Očividno je imel pred očmi slovaški primer, odkoder so mu sporočali želje, da bi slovenski katoliški narod kmalu dosegel iste pravice, kot jih je slovaški. V tej zvezi smo čitali uvodnike, v katerih se je napadala svoboda duha, demokracija in zlasti Sokolstvo kot nosilec te ideologije. V zameno za te vrednote, ki si jih je človeštvo izbojevalo na duhovnem, političnem in gospodarskem polju po težkih 'borbah proti srednjeveški duhovni in socialni reakcionarnosti, ponuja katoliški tisk paradoksno »svobodo v katolicizmu«. Dvomimo, da bodo narodi sledili tej vabi, ker spada doba, ko so dogme določale okvir svobodi v najtemnejša poglavja človeške zgodovine. Katolicizem se danes očividno ne zadovoljuje več s temeljnimi principi vseh kulturnih in naprednih narodov, ki imajo v osnovnih zakonih svojega življenja zajamčene med drugim kot nedotakljive dobrine, svobodo vesti in prepričanja.
Proti takim pojavom in poskusom med nami se je uprla vsa napredna mladina. Viden izraz tega je bil njen enoten nastop na Aleksandrovi univerzi. Svojemu ogorčenju nad pisanjem »Straže v viharju«, ki zahteva, da se vse znanstveno življenje naše univerze postavi na dogmatske temelje, je dala nacionalna in, napredna mladina izraz tudi v sledečem samostojnem predlogu na občnem zboru Akademske akcije:
»A. A. je po sili razmer trenutni nadomestek reprezentance slušateljev Aleksandrove univerze. Zato smatramo, da je potrebno, da pred tem forumom spregovorimo o vprašanju, ki se v zadnjem času s pomočjo tiska in osebne propagande vedno češče pojavlja na univerzi in v javnosti.
Stremljenje človeštva po svobodnem, neodvisnem razvoju znanosti je ust\>ari-lo dnašnjo obliko univerze. Zato ne moremo dopustiti, da bi prišla ta ustanova, danes v 20. stoletju, pod vpliv kakršnihkoli faktorjev, ki bi s svojimi dogmami izključevali svobodno proučevanje kakršnihkoli problemov.
Katoliško časopisje je že ponovno z raznimi članki zahtevalo izpremembo v ustroju današnje univerze in vistosmeri-tev v totalitarnem katoliškem smislu. Ker ne priznavamo nobenega dogmatizma in odločno zavračamo vsako izrabljanje religije v dosego i?vestnih političnih ciljev, tembolj ne moremo dopustiti dogmi, da bi ovirala znanstven napredek.
Zato predlagamo, da sprejme občni zbor sledečo resolucijo:
Akademiki Aleksandrove univerze odločno vztrajamo na dosedanjem pravcu svob<xlnega znanstvenega delovanja in poučevanja ter na ustroju univerze na podlagi tradicionalnih akademskih svoboščin in avtonomije. Izjavljamo, da se bomo z vso silo borili proti kakršnikoli totalizaciji te naše najvišje znanstvene ustanove.
Univerzo smatramo za torišče neodvisnega znanstvenega dela, ki absolutno ne sme biti omejeno s kakršnokoli dogmo.
Zahtevamo, da odbor to resoluci jo objavi v dnevnem časopisju in v vseh akademskih glasilih.«
Ta umesten in utemeljen protest proti povratku srednjega veka je označila »Straža v viharju« za kulturni boj in v svojem komentarju ponovno potrdila, da vzdržuje namen podrediti našo univerzo svojemu dogmatizmu. »Straža v viharju dobesedno pravi, ». .. da pomeni dosledna izpolnitev gornje resolucije uničenje slovenskega naroda in jugoslovanske države«. V podkrepitev te trditve poudarja, da se je svoboda znanstvenega delovanja povsod zlorabljala »v škodo objektivni resnici«. Tej svobodi pripisujejo v krivdo boljševizacijo Rusije, svetovno vojno, suženjstvo Ukrajincev pod trinoštvom boljševikov in Poljakov, japonski imperializem, špansko državljansko vojno in končno okrnitev ozemlja češkoslovaške republike in njeno politično odvisnost.
Dosledno temu
trdi »Straža v viharju«, da je ista »zlagana svoboda« kriva vseh naših domačih težkih pojavov. Ker slede »enakim vzrokom enaki učinki«, napoveduje našemu narodu najtežje čase, če ne bo sledil katoliškemu diktatu.
Po teh ugotovitvah prehaja »Straža v viharju« na »pravi namen univerze«, po katerem ne bi smel nihče na slovenski univerzi »pod krinko svobode znanosti« širiti kakršnokoli ideologijo, kar seveda ne velja za rimski katolicizem, ker naj ona »...pozitivno vzgojno vpliva na slušatelje, da bo, naslanjajoč se na pozitivni krščanski nauk, vzgajala v duhu slovenske narodne tradicije temeljito izobraženo in nravno izoblikovano izobra-ženstvo, ki bo znalo ohraniti pravo in resnično svobodo v odnosu do modernih zmot oboževan ja razreda, rase in države«.
Proti tej privilegiranosti, ki jo zahteva zase katoliška mladina, najodločnejše protestiramo, ker je v izrazitem nasprotju s temeljnimi principi znanstvenega delovanja univerz, ki morajo biti svobodne vseli predsodkov in v enakem kritičnem odnosu do vseh znanstveno nedognanih pojavov, neizvzemši verskih naukov.
Ta komentar gornjega predloga nacionalne in napredne mladine dokazuje njegovo umestnost in odkriva resnične namene klerikalizma, proti katerim se bo vsa kulturna in napredna mladina ob podpori vse napredne javnosti z vso odločnostjo borila. Če smatra klerikalna mladina borbo za te pravice univerze za napoved »kulturnega boja«, naj ve, da ne bomo bežali od njega. V tej borbi bomo spoznali, da stoji na naši strani ves dobri, zdravi in kulturni del našega ljudstva, čeprav katoliški fanatiki zlagano trdijo, da govorijo in zahtevajo v imenu »slovenskega občestva in njegovega izročila«.
Kulturno pasjegdavsfvo
»Chaque meda il le a deux plats«, pra-
vi	francoski pregovor, ki prav odlično karakterizira zlasti politično zadržanje naših nazorskih nasprotnikov, tako imenovanih katoliških akademikov ter njihovih nazorskih in političnih somišljenikov. Večkrat smo imeli priliko opazovati ti dve plati, zlasti mi, ki prihajamo z njimi v direkten stik na raznih poljih. Prav radi tega lahko najuspešneje presojamo njihovo dvoreznost 111 ocenjujemo njih moralo, ki je sposobna, da prenese tudi najnelogičnejše in umazane preskoke, ki jih oni označujejo kot taktiko, mi pa ji pravimo amoralno koriistolovstvo v dosego iz vestnih ciljev. Ta njihova značilna poteza se ne kaže samo v političnem izživljanju; do izraza prihaja zlasti tudi na kulturnem polju. Imeli smo nešteto primerov, ko smo se z grozo spraševali, ali je človek, če je človek, zmožen takega ponižanja že pred samim seboj, če mu ni do največjega prezira družbe, za- katere člana se ima. Ne, morali smo ugotoviti, da v njih ni niti spoštovanja do lastnega rodu, do svoje krvi, ampak da predstavljajo golo amoralnost, seveda perfidno odeto v najlepši plašč čednosti.
Naj spomnimo naše čitatelje samo na primer, ki se je dogodil pred dvema letoma na občnem zboru Društva slušateljev juridične fakultete, ko je predsedniški kandidat katoliških akademikov Kikl predlagal, da naj se v primerih, kjer za poedine juridične strokovne izraze ni slovenske terminologije raje uporabljajo latinski izrazi, ne pa recimo slovanski, konkretno srh o h r v a tsk i, d asi so samonikli, ker so nam — sumljivo nevarni. Takšna izkoreninjenost mora pogreli vsakogar razen stoodstotnega rimovca.
Podoben primer, mogoče še umaza-nejši, smo morali zabeležiti na letošnjem občnem zboru Akademske Akcije. Katoliški akademik Tominec, član katoliškega akademskega društva »Zarje«, je imel govor, v katerem je indirektno, na skrajno nedostojen način napadel vse neslovenske akademike, ki študirajo na naši univerzi. Občnemu zboru je stavil
predlog, da se na »slovenski« univerzi vpelje v akademski debati izključno slovenščina. Da preciziramo:	Izključena
naj bo srbohrvaščina, ki jo stavlja ustava v popolno enakopravnost s slovenščino.
Tominec se je postavil v utemeljitvi svojega predloga na stališče, da je Aleksandrova univerza v Ljubljani: samo in izključno slovenska, da eo vsi neslovenski akademiki, ki na njej študirajo gostje in ne enakopravni slušatelji s slovenskimi, da torej uživajo posebno milost »slovenskega naroda«, če na njej študirajo in še večjo, da na njej v akademskih društvih razpravljajo, seveda če obvladajo slovenščino. To je zahteval Tominec potem, ko je govoril o mladi Jugoslaviji, detetu, ki ga moramo vsi najskrbneje čuvali, potem, ko^ je razpravljal o bratstvu Slovencev, Srbov in Hrvatov.
Naj si zapomnijo Tominec in vsi tisti, ki so z njim istega mišljenja in bi kdajkoli hoteli na Aleksandrovi univerzi stavi j a ti enake predloge, da ta univerza ni katoliška, niti izklučno slovenska, ampak jugoslovanska in da slovanski akademiki, najmanj pa jugoslovanski, niso na njej nikaki gostje, ampak s slovenskimi popolnoma enakopravni slušatelji, ki lahko govore najmanj v srbohrvaščini.
Predlog Tominca je škandal za našo univerzo, da ima takšnega slušatelja. Poleg Tominca, kot direktnega predlagatelja, obsojamo tudi vse tiste, ki so njegov predlog odobravali. Pokazali so spet svoj pravi obraz z v skrajni separatizem in kulturno nestrpnost merečo zahtevo, s katero so razkrili ponovno tu-di svojo ogabno dvoličnost. Da, Ljubljana je eno poprišče, Beograd drugo, zato sta potrebna dva olbraza.
\ ostalem pa smatramo, da je treba korupcijo uničiti!
O votiitvah v društvu sČušatedjev
juridične
Toliko ogromnega zanimanja za volitve DS J F kolikor ga je bilo letos, že ne pomnimo več let nazaj, kajti strokovna društva le redko stopajo v javnost, saj njihov delokrog je v glavnem internega univerzitetnega značaja. Letos pa smo izjemoma volili odbor' kar dva meseca in tako se je tudi širša javnost nehote zainteresirala za končni rezultat. Dnevno časopisje, kakor tudi akademsko, je stopilo v akcijo ter vsako po svojih načelih in okusih komentiralo te dogodke. In baš radi tega in resnici na ljubo smo dolžni podati naše mnenje in podčrtati gotove zelo značilne metode.
Podajmo se malo v zgodovino DSJF m ugotoviti moramo, da so ga vodili skozi pet let nepretrgoma nacionalni akademiki, ki so pokazali s svojim delom, da pravilno pojmujejo strokovne interese akademikov ter znajo ločiti to delo od svetovnonazorskega boja. Ni je bilo večje akcije, kjer se ne bi ravno predsedniki DSJF pozitivno eksponirali ter s svojim delom dosegli tudi uspehe, ne zasledujoč s tem nobenih političnih ciljev, še manj pa, da bi si kovali politični kapital. Te trditve pač ne moremo postaviti za katoliške akademike, posebno še, če zasledujemo delo, oziroma nedelo Akademske akcije, ki jo vodijo baš oni že skozi tri leta.
19. novembra 1938. je bil v zbornični dvorani redni občni zbor DSJF, katerega je vodil takratni predsednik Plajh Avgust (nac. akademik), navzoč pa je bil tudi ves čas v predsedstvu Cigan Jože (kat. akademik) kot podpredsednik. Odbor je poročal o delu v preteklem letu, katerega ni bilo baš malo. Po poročilih je bila debata, predvsem o novi juridični uredbi, ki pa vsled svoje milejše oblike od sedanje ni vzbudila prevelikega zanimanja, posebno ne med katoliškimi akademiki. Oni so se oglasili k besedi šele, ko je prišlo v debato vprašanje akademskih podpor in so si dovolili na neokusen način napasti Ju-goslovensko akademsko podporno društvo. ki ga z največjo požrtvovalnostjo in objektivnostjo vodi g. univ. profesor Kriki. Očitali so, da je JAPD preveč pristransko in so zahtevali, da naj se sub-\encije za podporo revnih akademikov podele Vincencijevi konferenci, ki bo baje bolj objektivno delila podpore. Komu, mislimo, da smo si’ vsi lahko na jasnem. Tem svojim tovarišem je Cigan Jože saim energično odgovoril, kajti zastopal je društvo v JAPD in je njegovo nepristransko delo do potankosti poznal. Ta zanimiv pojav pa nazorno kaže, kdo vlači politiko in strankarstvo na univerzo iti komu gre za strokovne interese akademikov.
Mislimo, da smo s tem uvodom dovolj osvetlili sliko dejanskega stana in tendence katoliških akademikov. Sedaj naj preidemo k volitvam samim. Kakor vedno, so bile tudi letos vložene tri liste, in sicer:
Katoliška lista z nosilcem Klemenčičem Francem, cand. iur.
Nacionalna lista z nosilcem Kolencem Črtomirjem, cand. iur.
Brezimenska lista z nosilcem Majce-nom Dušanom, cand. iur.
Volitve so se vršile po stari praksi in tako se je sestoja! volilni odbor iz predsednika in podpredsednika društva ter treh skrutinatorjev, ki so bili: Leskovar Ludvik (kat. akad.), Gaberšek Milan (nac. akad.) in Vodopivec Vlado (Slov. klub). Volilni listki so se razdelili med članstvo in vsak je napisal nanj nosilca liste, katero voli. Predsednik je nato klical na podlagi članskega imenika člane po abecednem redu in vsak poklicani je prišel k žari ter v njo vrgel zložen listek. Takoj tukaj moramo zavrniti nutolcevanje »Slovenca« in »Slovenskega doma«, ki; sta v svojih poročilih z dne 19. I. t. 1. pisala, da so imenik vodili nacionalni akademiki, kar ne odgovarja resnci, kajti ves čas glasovanja je kontroliral predsednika podpredsednik in skrutinatorski odbor. Povdariti moramo, da ves čas glasovanja ni prišlo do nobenega protesta. Pri štetju glasovnic
so skrutinatorji ugotovili naslednji rezultat :
Kat. akad. (JRZ, klerofašisti, krščanski socialci itd.) 142 glasov,
Nacionalni akademiki 132 glasov in
Brezimenska lista 49 glasov.
Na podlagi tega izida so zmagali katoliški akademiki, ki so ob tej priliki uprizorili bučne manifestacije, seveda popolnoma politično pobarvane. Saj sama »Straža v viharju« poroča v svojem listu z dne 24. XI. 1938. sledeče:
». . . S to zmago je najmočnejše strokovno društvo prešlo v roke akademikov, ki bodo znali ščititi interese slovenske univerze pred nepoklicanimi vsiljivci. Veselo razpoloženje, ki je po dobljeni zmagi zavladalo med katoliškimi študenti, se je preneslo tudi na ulico.« Kon-statirati moramo, da v članku ne pove jasneje, kdo so ti vsiljivci, niti ne pojasni, kakega značaja in kako je prišlo do izraza veselo razpoloženje, kar je popolnoma v skladu z njihovimi metodami. Toda radi prevelikega veselja se pač niso mogli nekateri obvladati, zato so malo preveč glasno mislili, tako da je prišlo na ušesa poklicanim faktorjem, češ da pri volitvah ni bilo vse v redu. Za ponedeljek 21. novembra 1938. ob 11. uri dopoldne je sklical bivši predsednik predajno sejo, kjer je predal vse posle. Z ozirom na govorice, ki so krožile okoli, pa je pozval novoizvoljenega predsednika, da sta skupno preštela glasovalce po imeniku in sta ugotovila, da je glasovalo 299 slušateljev, dočim je bilo oddanih 327 glasovnic. Na podlagi te konstatacije sta oba, stari in novi predsednik, oddala ves volilni materija! g. univ. sekretarju, ki je vse skupaj pred njima zapečatil ter shranil, dokler univerzitetne oblasti ne ugotove dejan-
skega stanu. Razumljivo je, da so nacionalni akademiki vložili pritožbo na univ. senat in to hi lahko storil vsakdo, ki misli, da se je zgodila krivica, oziroma nepravilnost. Z ozirom na vlogo nacionalnih akademikov, ki smo jo že objavili v našem listu, je moral vso stvar pretresti univ. senat, v katerega imajo vsaj nacionalni akademiki popolno zaupanje. In tu se je zopet spozabil »Slovenec v svojem sovraštvu do vsega ter je v svoji številki z dne 19. I. 1939. pod naslovom »Nove metode ljubljanske univerze«, priobčil gnusen napad na univ. senat in na gospoda prodekana dr. Sajovica. »Slovenec« namreč pravi: ».. . Napravili so vlogo na univerzitetni senat in po dolgotrajnem štetju se ie ugotovila razlika 7 glasov (ne 27!). Ni pa bilo mogoče dognati, ali izvira ta razlika zaradi nepopolnosti zapisnika ali pa zaradi volilne goljufije. Ta razlika pa v nobenem primera ne bi vplivala na izid volitev. Univ. senat je na podlagi ovadbe »nacionalnih« akademikov določil prodekana juridične fakultete g. prof. dr. Sajovica, da stvar preišče.« To nesramno podtikanje univerzitetnemu senatu in poročevalcu gospodu dr. Sajovicu, ki ga je določil senat, ne pa nacionalni akademiki, moramo z vso energičnostjo zavrniti. Da bo stvar popolnejša, priobčujemo imena gospodov, ki sestavljajo univerzitetni 6enat: gg. dr. Rado Kušej, dr. Samec, dr. Korošec, dr. Sajovic, dr. Kidrič, dr. Kelemina, dr. Gosar, ing. Osana, Plečnik, dr. Kansky, dr. Snoj in dr. Lukman. Zopet en dokaz več, kdo uvaja politiko na univerzo in kdo ljubi resnico. Neokusno je torej tendenčno poročanje »Slovenca«, da je »Naša misel« v naprej napovedovala odločbo senata.
Istočasno moramo ovreči trditev »Slovenca«, ki trdi v istem članku, da so katoliški akademiki zvedeli za odločitev senata iz vrst nacionalnih akademikov, kajti univ. senat ni sporočil svoje odločitve, niti utemeljitve nikomur, razen z razglasom na oglasno desko. Ob tej priliki si dovolimo vorašati »Slovenca«, od kod ima on informacije, da razlika v glasovih ni bila 27, ampak 7, ko se vendar pritožuje v omenjenem članku, da je senat razveljavil volitve brez vsake utemeljitve in ko jadikuje, da je on šele iz vrst nacionalnih akademikov zvedel za to odločitev. Nacionalni akademiki še danes ne vedo o tej številki ničesar.
Ponovne volitve so se vršile 18. I. t. 1. pod predsedstvom univ. docenta dr. Gorazda* Kušeja, volilno komisijo pa so sestavljali še slušatelji Plajh Avgust in Perhavec Leo kot predstavnika odbora ter zastopniki list Zun Anton, Vodopivec Vlado in Leskovar Ludvik. Volitve so potekle v najlepšem redu, kajti od 396 oddanih glasov so bili vsi veljavni. Rezultat je bil sledeč:
Katoliški akademiki 167 glasov,
Nacionalni akademiki 184 glasov.
Brezimenska lista 45 glasov.
Na podlagi tega je zmagala nacionalna lista’ s 17 glasovi večine in zopet dobila DSJF v svoje roke. S tem je bilo konec 60 dnevnesa vladanja katoliških akademikov, ki je bilo v znamenju brezdelja. Komentarja k temu nam ni treba, saj nam ga daje »Straža v viharju« v svoji številki z dne 24. XI. 1938., ko zaključuje svoj članek s temi besedami:
»Danes rečemo samo to, da nam sedaj postaja jasno, kako so mogli liberalni akademiki skozi 4 leta zmagovati na juridični fakulteti ki hib temu, da so včasih sami priznavali, da so v manjšini.«
Ob tej priliki pa so spregovorili nacionalni akademiki in svojo besedo podkrepili tudi z. dokazom. Spričo zmage, nacionalnih akademikov sledi, da so napisali »Stražarji« gornji ostudni očitek na lastni naslov. Blato, ki so ga skušali vreči na nacionalno mladino, je padlo na pravo mesto nazaj. Danes je vsakomur jasno, kako so »zmagali« klerikalni visokošolci 19. XI. 1938.
Da zaključimo, naj omenimo še nekoliko logike gospode v Kopitarjevi ulici. »Slovenec« namreč poroča 19. I. 1939., da so katoliški akademiki 19. XI. 1938. »prepričevalno« zmagali namreč z desetimi glasovi, »Slovenski dom« pa istega dne poroča o »Pirovi« zmagi ter imenuje volitve za brezpomembne, čeprav so zmagali nacionalni akademiki s 17 glasovi večine. S tem mislimo, da smo dovolj osvetlili vse te dogodke in vsakemu bo dejanski stan popolnoma jasen.
19. XI. 1938. so se klerikalci veselili »zmage« v D. S. J. F. Vsled goljufij pri volitvah so nacionalni visokošolci zahtevali ponovne volitve, pri katerih so dne 18. I. 1939. zmagali. »Slovenec« je tedaj tolažil svoje nebogljence, da so prinesli nacionalistom zmago »hitri avtomobili«.
Potrebno je vel kritičnosti
Komaj zaslišimo besedo »internacio-
nala«, že se nam prikaže pred očmi krvavo rdeča pošast: komunist, boljše-vik. Vsakogar, čigar program je nekoliko naprednejši, udarnejši in ki ima močneje povdarjeno socialno noto, obsodimo takoj za komunista. Vse vidimo rdeče, za vsakim dejanjem, ki bi ga sicer odobravali in mu ploskali le če bi ga storil naš človek, smo naučeni videti »internacionalo«, »ukaz boljševistične Moskve«, poskus »revolucije« ... Naučeni smo, da takoj zavpijemo: »Poglejte ljudje te antikriste, drugo Španijo hočejo napraviti pri nas!«
Ko človek vse te pojave nekoliko pobližje pogleda, se mora nehote vprašati: Zakaj vse to? Zakaj tako zavestno kopičenje laži? Ali jun je res tako pri srcu ubogi slovenski narod? Alj res obstoji pri nas »rdeča nevarnost« v taki meri?
Že prej sem povdaril besedo »naučeni«. To sedaj ponavljam, ker vem, da nikogar ne obsodimo radi tega, ker smo o njegovi krivdi prepričani, ampak ker je to taka navada in Bogu dopadljivo delo! Naučeni smo, da vsakega, ki ni pristaš kake druge internacionale, in ne trobi v naš rog, brez vsakega občutka odgovornosti vtaknemo med komuniste.
Kdo nas je tako .učil in kdo nas še tako uči? Te in take nauke smo prejemali in jih še prejemamo z dveh strani. Prva stran je domača vzgoja. Skuša se nam dooovedati, da je komunist tisti, ki zahteva* za svoje delo pravično plačilo; da je komunist vsak, kdor se unira kapitalističnemu izžemanju itd. No, in »kar se Janezek uči, to Janez zna«. Ko stopi maturant na univerzo, pozna le tri imena:	nacionalist, klerikalec in
komunist. Kot »bruc« se sicer drži še precej v ozadju, a že opazuje tovariše različnih sveto vri on azorskih grup. V klerikalcu se prav gotovo ne bo razočaral, pač pa bo videl, kako izgine z mnogih tovarišev rdečilo, s katerim jih je bil navajen in naučen gledati1. Začuden se bo vprašal: »Kaj, to je tista strašna nevarnost, pred katero so me tako svarili?« Seveda ni vedno tako. Našli bi
tudi kot ’ resnične zastopnike rdeče internacionale skrajno levo usmerjene ljudi, a to so že izjeme, osamljeni eksemplarji iz starih časov, ki so pa že zastareli, nemoderni! Kakor kaže razvoj na ljubljanski univerzi, komunizem umira in na njegovo mesto stopa zdrava, zmerna socialna struja.
Draga plat, ki spretno napihuje balon z napisom »rdeča nevarnost« je črna internacionala, ki se za špansko steno »protiboiljševistične propagande bohotno razrašča in duši nemoteno pravi nacionalizem. Tej skupini, ki ima v svoji sredi skrajne levičarje, služi vsa ta borba le za krinko, vse točno po znanem receptu o tatu, ki vpije: »Ta je tat! Primite ga!« Hvala Bogu, da je danes mladina že toliko zrela, da sama brez tel) frazarskih svaril, najde pravo pot in da srečno prijadra mimo rdeče Scyle in črne Charybde.
Brez dvoma sta nevarni obe internacionali. Obe sta nam škodljivi, zato velja naša borba obema. Črna internacionala je dobro organizirana in jasno obeležena, zato je ne moremo zgrešiti, kjerkoli se z njo srečamo. V borbi proti rdeči internacionali pa je praksa pokazala potrebo večje kritičnosti. Znak reakcionarnosti in brezvestnosti bi bilo označevati vsako socialno usmerjenost s komunizmom. Najmanj pa nam sme biti očitek komunizma sredstvo za krivično borbo, kjer zanj niso podani stvarni razlogi. Mi ne bomo sledili v tem oziru našemu klerikalizmu, ki v trenutkih svojega »zmagoslavja« ugotavlja popolno iztrebi jenost komunizma, v trenutkih stiske pa brezvestno pritiska žig tega sumničenja vsakemu nasprotniku brez razlike. Vemo, da je 'biila s tem sumničenjem oklevetana na zelo visokih mestih celo nacionalna mladina, organizirana v visokošolskih društvih. Te klevete nacionalni mladini ne bodo mogle škodovati. Ob dokazih njenega dela se bodo odbile, čeprav ono ne sloni na krščanskih moralnih in socijalnih osnovah. Tu sredstvo ne bo doseglo namena.
—kn.
Občni zbor Akademske akcije
Zaradi prezaposlenosti pri agitaciji za decemberske volitve, predsednik in vodja AA Fischer ni mogel sklicati občnega zbora v obveznem roku, t. j. do konca meseca novembra, kot predpisujejo pravila. Tako se je občni zbor vršil šele 27. januarja t. 1. Zavlačevanje in pa znana kampanja za »pokatoličanjenje« naše univerze, je dalo občnemu zboru prav posebno obeležje. Občni zbor sam je bil čisto v znamenju totalizacije naše univerze in v mnogih prisotnih smo že videli člane raznih gard. Skupen nastop vseh, ki ne žele, da pride naša univerza pod jezuitsko knuto, je bil nujna posledica občnega zbora.
Bledega obraza in od svoje garde obdan je vstopil vodja Fischer v Zbornico, ki je po številu uniformirancev bolj sli-čila črno-beli reduti kot pa akademskemu parlamentu.
V	svojem dolgoveznem govoru je predsednik dokazal, da ne bere zaman nedeljskega »Slovenca« in poročil Ku-renčkove Neže. Govoril je o vsemogočem. Kakšna bo naša univerza čez 10, oziroma 20 let, o ljubljanski latinski četrti, prebiral je razne brzojavke, časopisna poročila in sam sebi pel slavo. Po njegovem poročilu sodeč mu bodo zanamci postavili v novi akademski četrti spomenik. 15 milijonov! In vse to osebna zasluga Fischerja. Še krepkemu možu bi se moral upogniti hrbet pod težo takih zaslug, on pa je stal vzravnan in si neustrašeno prisvajal uspeh za uspehom. Le nečesa smo pogrešali: stvarno-ti in objektivnosti. Dvorana si je oddahnila, ko je svojo klobaso »zašpilil«.
Sledila so poročila ostalih odbornikov. Podpredsednik tovariš Raič ni imel dosti posla, ker ga je izredna agilnost gospoda predsednika osvobodila vseh naporov. Tudi tajnik Gregorač je imel skopo poročilo, ker je vse tajniške posle vodil predsednik, ki se namreč vse leto ni mogel ločiti od pisalnega stroja in društvenega pečata. Prikazal pa je v nadaljevanju nevzdržne prilike, ki so vladale v odboru in kako je Fischer teroriziral opozicijo v odboru.
Blagajniško poročilo je podal blagajnik tov. Leskovar. Iz poročila revizorjev pa smo posneli, da blagajne ni vodil v redu.
Referat za rudarski institut je podal tov. Ahčan. Tudi on je poročal o nevzdržnih razmerah, ki so letos vladale v odboru AA in obenem po izjavi g. prof. ing. Lobeta karakteriziral delo odbora AA. G. prof. je dejal, da bi stal strojni institut tudi brez pomoči AA, ki je delala zanj le reklamo. To je bila njena edina zasluga za strojni institut. Enako kakor s strojnim institutom, je bilo z vsemi »uspehi« Fischerja. Tov. Bravničar je poročal o kemijskem institutu, za katerega je že odobren kredit 2 milijonov, ki pa zadostujejo samo za provi-zorij. Izjavil je v imenu društva kemi^ kov, da oni niso zadovolini s tem kreditom, kot je zadovoljen predsednik Fischer .in da zahtevajo popolen kemičen institut. Tov. Lobe bi moral poročati o Knafljevi ustanovi, izjavil pa je, da so se na seji zmenili, da bo o Knaf-ljevi ustanovi poročal kar predsednik Fischer. Po poročilu g. Fischerja se za Knafljevo ustanovo sploh ne izplača potegovati, ker obsto ja iz neke napol podrte hiše, ki ne prinaša nobenih dohodkov. Pravo poročilo o stanju Knafljeve ustanove je podal šele tov. Bajuk pri debati.
Sledila je debata k poročilom. Kot prvi je tov. Rok točko za točko pobijal izjave predsednika, ki na nekatera njegova vprašanja sploh ni mogel odgovoriti. Stvarne dokaze govornika so skušali Fischerjevi gardisti onemogočiti s huronskim vpitjem. G. predsednik se ni niti malo potrudil, da bi napravil red.
Naslednji govornik je bil novi kandidat tov. Leskovar, ki je »vest si svoje
I.ustnik m izdajatelj: Konzorcij *NaSc mislit.
zmage v zanosnih besedah izpregovoril svoj prestolni govor.
Tov. Raič je izpopolnil Rokova izvajanja in zahteval od predsednika pojasnilo, zakaj ni javil rektoratu sklepa seje, ki ga je sam objavil na deski, da se volitve podaljšajo do 14. ure. Seveda Fischer na to ni mogel odgovoriti. Njegov namen pa je bil pri vsej zadevi čisto prozoren. Na vseh letakih Leskovarjeve liste je bila označena 13. ura kot zaključek volitev. Ostali dve listi pa sta v dobri veri, da bo Fischer izpolnil sklep seje, javili svojim pristašem, da trajajo volitve do 14. ure. Tako bi opozicional-ni listi izgubili vse glasove tistih, ki bi prišli volit med 13. in 14. uro.
Tov. Bajuk je repliciral na predsednikova izvajanja glede Knafljeve ustanove. Ta ustanova sestoji iz velike stanovanjske hiše sredi Dunaja in donaša letno okrog 250.000 din. Toda vsled nerazumevanja naših odločujočih faktorjev, ki niso do »Anšlusa« postavili upravnika, bo sedaj borba z Reichom mnogo težja. Mnogo je temu kriv tudi odbor AA, ki ni bil v zvezi z dr. Vilfanom, ki je prejšnjim odborom mnogo pomagal.
V	debati so govorili še tov. Blei, Dedič, Velebit in Tominec. O izvajanjih Tominca, ki so povzročila splošno ogorčenje, poročamo na drugem mestu. (Glej članek »Kulturno p asj e gl a vst vo «.)
Sledilo je revizorsko poročilo, ki ga je podal v imenu revizijskega odbora tov. Drnovšek. V delovanju društva so revizorji ugotovili mnogo nepravilnosti, vendar so predlagali odboru razrešnico.
Pri glasovanju za absolutorij je prišlo do prerekanj in nesoglasij, ker je predsednik Fischer kljub temu, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo ima večino, sebi in odboru dal absolutorij. Nič niso pomagali protesti nekaterih tovarišev proti temu, da so na strani katoliških akademikov glasovali za absolutorij v zbornici se nahajajoči srednješolci in absol-virani akademiki (z imeni lahko postrežemo). Predsednik Fischer ni skušal dvorane niti umiriti, temveč je takoj prešel k samostojnim predlogom. Prvi samostojni predlog, da se AA izpreme-ni v reprezentanco vseh slušateljev, je vzbudil velikansko navdušenje pri katoliških akademikih, ki so, nadejajoč se sigurne zmage, že videli reprezentanco v svojih rokah. Predsednik Fischer je predlog zopet kar sam proglasil za sprejetega. Tu pa je izgledalo, da se bodo stvari obrnile Fischerju v kvar, pa je občni zbor predčasno zaključil.
Občni zbor je pokazal, da so vsi uspehi, ki si jih laste katoliški akademiki kot svoje zasluge za ljubljansko univerzo, po večini zasluge drugega, ne pa odbora A A. Verjetno je, da hi istih 15 milijonov dobili tudi brez AA, kajti za izpopolnjevanje naše univerze se sedaj interesira dovolj že univerzitetna oblast sama. Naloga Akademske akcije pa naj bi bila, da doseže potrebne socialne ustanove, kot so akademski dom, akademska menza, ustanove in štipendije, zdravstveni fond in pa organizacija reprezentance. Tu bomo lahko dosegli še mnogo uspehov, ki po svoji koristnosti ne bodo zaostajali za Fischerjevimi 15 milijoni.
Na drugi strani pa so na občnem zboru katoliški akademiki čisto jasno pokazali, kaj hočejo napraviti iz naše univerze in kakih metod se bodo za to posluževali. Ponašan je Fischerja, ki je svojevoljno jemal besedo, sam bolj razburjal in podžigal svoje, mesto, da bi kot predsednik objektivno vodil občni zbor, predlog tov. Tominca, vmešavanje dopisnika »Straže v viharju«. PoŠtuvana v debato, glasovanje srednješolcev, samostojni predlog radi reprezentance in pa nastopanje klerikalne mase, vse to je vzbudilo v vsakem količkaj treznem akademiku odpor. Odvraten je bil po-
gled na uniformirano in neuniformira-no maso, ki je po diktatu svojih vodij vpila stvari, ki niso niti najmanj spadale v zbornico, kot n. pr. »Barcelona je padla! Barcelona je padla!«, pela politično himno in še z nešteto drugimi stvarmi dala občnemu zboru čisto političen značaj. Vsakdo je lahko na občnem zboru spoznal, da je tov. katoliškim akademikom strokovnost deseta briga in da je njihov glavni namen strankarski prestiž.
Nujna posledica občnega zbora je bil skupen nastop vseh opozicionalnih skupin pri volitvah. Ker to ni bilo mogoče drugače, je bila zjutraj umaknjena lista z nosilcem tov. Bajukom, vsi volilci te liste pa so oddali svoje glasove za listo z nosilcem tov. Krivcem.
Sporazum se glasi :
»Glede na včerajšnji občni zbor, ki je pokazal, da skuša katoliška skupina izkoristiti Akademsko akcijo izključno v svoje strankarske namene, sta bili obe opozicionalni skupini prisiljeni, da se pod silo razmer zedinita na eni sami listi. S tem skušata rešiti Akademsko akcijo in ji vrniti res popolnoma nestrankarski in strokovni značaj. To je možno doseči z novim izrednim občnim zborom, za katerega se obe skupini obvezujeta, da postavita skupno strokovno listo.
Akademiki!
Zastopniki »Liste nacionalnih akademikov« in »Slovenske demokratske li-
ste« smo se zedinili za skupen nastop o priliki današnjih volitev.
Sporazum obsega naslednje točke:
1. Danes volimo vsi listo z nosilcem Krivcem Jožetom.
2. Odborniki, izvoljeni na tej listi, bodo na predajni seji demisionirali, kar bo imelo za posledico izredni občni zbor in ponovne volitve.
3. Na teh volitvah bosta obe zgoraj omenjeni skupini nastopili z enotno listo.
Tovariš! Tovarišica! Zavedaj se nujnosti tega koraka, do katerega nas j& prisilil naraščajoči teror klerikalnih akademikov, in glasuj za listo, katere nosilec je
Krivec Jože, cand. iur.
Breznik Igor, cand. iur., 1. r. — Vodopivec Vlado, cand. iur., 1. r. — Kolenc Črtomir, cand. iur., 1. r.«
Rezultat volitev je bil sledeč:
Lista z nosilcem tov. Krivcem Jožetom je dobila 620 glasov,
lista z nosilcem tov. Leskovarjem pa 505 glasov.
Zlovešča roka g. Fischerja se je poka-zala še na dan volitev. Nešteto visoko-šolcev, ki imajo priče, da so se vpisali v AA, ni moglo volit, ker ni bil njihov vpis zaznamovan. Tako je Fischer prikrajšal opozicijsko listo za najmanj 20 glasov.
EDE
MORALA PA TAKA!
Zaradi hudega poraza, ki so ga klerikalci doživeli pri volitvah v »Akademsko akcijo« kmalu po hudem udarcu v »Društvu slušateljev juridične fakultete«, se »Slovenec« strašno huduje in skuša na vse mogoče načine izmotati katoliško mladino iz neprijetnega položaja. Ker so bili vsi svobodoljubni akademiki prisiljeni spričo diktatorskih namer, katoliških akademikov nastopiti pri volitvah na univerzi enotno, zlorablja katoliški tisk predvsem to sodelovanje, ki ga prikazuje kot ljudsko fronto, sestavljeno iz »nacionalistov, Ijoličevcev, marksistov, komunistov, velike večine Bolgarov, ki jih je ca. 40 na naši univerzi, dalje poljskih Židov, Črnogorcev in Srbov ter tako zvanih nevtralcev«. Čeprav je bil skupni nastop vseh svobodoljubnih visokošolcev v interesu tradicij univerzitetnega življenja in strokovnega značaja »Akademske akcije«, naperjen proti političnim poskusom katoliških akademikov, ga skuša »Slovenec« prikazati kot izrazit političen akt. Na kraju prihaja klerikalni tisk do zaključka, da je prav za prav sodelovanje naprednih nacionalistov in levičarjev povsem naravna stvar, češ, da so te struje itak otroci istega očeta, ki spadajo pod skupno streho. •
Pri teh izpadih klerikalnega tiska
proti nacionalnim akademikom smo se
spomnili velikega navdušenja, s katerim je pred leti isti tisk poročal.o zmagah združenih klerikalcev in izrazitih komunistov. »Slovenec« očiividilo pozablja, da ie obeleževala vso dobo od leta 1931. do 1933. klerikalno-komunistična koalicija na naši univerzi. Pri tem je treba, ugotoviti, da so bili takratni levičarji mnogo bolj ekstremni in revolucionarni kakor današnji, ki prehajajo v izrazito soeial-no-demokratsko strujo. To ni »Slovenca« nič motilo, kakor ga danes nič ne moti kljub temu klerikalno komunističnemu
sodelovanju napadati nacionalnih visokošolcev.
Mi se čudimo morali in pogumu »resnicoljubnega« katoliškega tiska, ki se drzne napadati nacionalno mladino, ker se je združila z vsemi, ki soglaša jo v tem, da je treba obvarovati univerzo in visokošolske ustanove pred reakcionarnimi in političnimi napadi. Samo iz teh razlogov se je nacionalna mladina odločila za skupen nastop. Ko bo »Slovenec« opravičil nekdanje klerikalno-komuni-stično sodelovanje na naši univerzi, ki je bilo izrazito političnega značaja, tedaj šele bo imel pravico sploh govoriti o poslednjih dogodkih na naši univerzi.
Pozivamo »Slovenca« in ves katoliški tisk, posebno pa »Stražo v viharju«, da nam da v tej stvari pojasnilo.
POMENEK S »STRAŽO V VIHARJU«
Kot posledico svobodoumnosti navaja »Straža v viharju« z dne 2. februarja leta 1939. med drugim tudi suženjstvo Ukrajincev pod trinoštvom Poljakov in japonski imperializem. K temu si upamo pobarati katoliško mladino, če niso Poljaki eden najbolj izrazitih katoliških narodov in če Japonska ni deležna popolnih simpatij vsega katoliškega sveta v svojem imperializmu, naperjenem proti Rusiji? Kot posledico istega vzroka navaja tudi »Rdeče signale«, nekdanje glasilo komunistov na naši univerzi in »politične štrajke«. — Naj nam mladi farizeji pojasnijo, kako je bilo z njih sodelovanjem pri raznih stavkali na nasi univerzi, katerim so dali svoje organizatorje na razpolago v objemu s komunisti?
Ista številka »Straže v viharju« piše: »Toda tudi vsem združenim »sodrugoni« bije zadnja ura. Pretekli teden jih je že postalo strah, ko je odmevala narodna himna na naši univerzi in ko se je oglasila- koračnica slovenskih fantov v zbornični dvorani naše Alina mater«. Strah in koračnica slovenskih fantov!? Naj nam »Stražarji« tudi to pojasnijo, kako se. sklada to obnašanje s »strokovnimi« cilji, ki so jih zasledovali v Akademski akciji?
PUSTNI KORZO V LJUBLJANI
V	časopisju smo č.itali, da se bo vri-il na pustni torek pustni sprevod skozi Ljubljano. Tem potom prijavljamo prireditvenemu odboru skupino katoliški!) akademikov, ki je svojo generalno vajo opravila že na dan volitev v Akademsko akcijo in žela splošno priznanje vseli gledalcev.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; tek. račun Stev. 17.120. - Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Kori, Sancin, Ljubljana Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).