Prenapoliijene šolske sobe. Šolska postava (§. 11.) določuje: Stevilo učiteljev pri vsaki soli se ravna po številu učencev. Če je v šoli 80 učencev, naj se postavi še en učitelj, in če to število priraste do 1.60, naj se postavijo trije učitelji, in po tem merilu naj se ravna dalje. Enako bi se bilo nioralo ravnati tudi po dosedanji šolski postavi, toda šolske sobe so bile in so še sedaj tii pa tam tako prenopolnjene, da se učenci in učitelji eden drugega ne vidijo in ne slišijo. Posebno v pervih razredih so šolske sobe prenapolnjene, tako da ima en sam učitelj po 120 do 130 in še več učencev. Upamo, da se bode sedaj ta velika napaka pri ljudski šol i sploh odpravila, ker prenapolnjene šolske sobe so posebno manjšim učencem zeld zeld škodljive. Skušeni učitelji sploh terdijo, da perva izreja v nežni mladosti je naj važniša, ktera pa se v prenapolnjeni sobi ne more dobro izverševati. Množica učencev se težko kroti, in če se kroli, je treba naj večkrat sile; ^sila pa ni mila", posebno pri naj manjših učencih ne. Od malih učencev, ki so pravo živo srebro, se ne more tirjati, da bi sedeli, kakor bi bili pribiti, in to pa mora biti v prenapolnjeni sobi, ako učitelj hoče kaj storiti. Mali učenec se mora koj perve dni, ko pride v šolo, nekako privezati na šolo in učitelja, in to se le more zgoditi, če učitelj večkrat posamesne učence praša in kramlja ž njimi. Učenec, ki ga učitelj po več dni ali celo en teden ali še dalje ne pokliče in ne praša, nekako omcrzne in ne veseli ga šola in tudi ne eolski nauki. ,,Čemu bi se učil, sej me ne bodo prašali?" odgovori tak učenec staršein, ki ga doraa priganjajo, da naj šolske nauke ponavlja itd. Starši priporočajo svoje Ijubčeke, da naj jih učitelj večkrat v šoli praša, toda navadno jim učitelj odgovori: wKaj menite, da imam samo vašega otroka v šoli!" Po tem takera (udi starši zgube veselje do šole in učitelja, in šola jim je navadna ali še celo nepotrebna naprava v srenji. V prenapolnjenih šolskih sobah se tudi lahko primeri, da se učitelj raji in prepogosto ozira le na boljše učence, in srednji ali slabši pa niu zaostajajo. Ako ima učitelj preveč učencev v eni sobi, tudi ne more vseh previditi, posebno pa še takrat ne, če dobro ne vidi. Zanemarjeni učenci kmali zgube pot, po kteri gredo do pravega namena k vednostim, in potem zgube tudi veselje, včasi celo za vcs čas svoje drage mladosti. V šoli, kjer ni preveč učencev, so učitelj in učenci eden drugemu bližji in eden z drugim bolj prijazni ter eden drugemu bolj zaupajo, in sploh se tu šolska izreja nekako bolj vjeraa z doniačo, ter na vse strani mnogo in bolj koristi. V prenapolnjeni šoli se malopridni učenci učitelju tako skrivajo, da jih dolgo ne zapazi, ter svoje malopridnosti širijo po šoli med součenci. Poglejmo pa sedaj drugo stran v prenapolnjeni šolski sobi! Poglejmo uboge učence, kako sede v klopeb, kakor zabasani škopnjiki v svislih ! Ako je pretesno sedenje že sanio po sebi mlademu zdravju škodljivo, škoduje to učencem še posebno pri pisanji splob pri vsem učenji, kjer uči^ilj ne sliši drugega, kakor tožbe, da učenec svojega soseda moli in ga nadlegova. Lahko bi se navedelo na cente takih in enakih razlogov, ki kažejo, kako škodljive za splošno šolsko izrejo in za spešno podučevanje so prenapolnjene šolske sobe ; toda vsak, kdor količkaj prevdarja šolo in njeni blagi namen, jih sam lahko vidi in mora z naj boljšimi solskimi možmi potegniti in priterditi, da prenapolnjene šolske sobe za sedanji šolski napredek ne veljajo. Naj bi torej vsi srenjski in drugi šolski predniki to reč naj pred pregledovali in po potrebi pomagali! A. P.