(SH 134 Fe) pa odslej, da je Pelrač jeden izmed kla-težev. Lahko si mislimo, kako so sprejeli te novice v Jaznem dolu in da so se spomnili tudi grožnje Petračeve. Vsakako — previdnost je bila nujno potrebna, in od tod še večja skrb Ivanova. »Bog ve, ali I. »iVako bi mogel zabiti dobrega starca, brata Evstahija! Še le sedaj, izgubivši ga, umejem, kaj mi je bil. Koliko prekrasnih ur sem preživel v njegovi družbi! Kdo mi je zasajal prve nauke v rahlo zemljo še otroškega srca? Le on.« — Tako je tugoval mlad kapucinski duhoven, moj prijatelj. Poslušal sem ga, tešiti ga nisem mogel veliko, nemogoč nadomestiti globoke njegove zgube. Večkrat mi je pravil svoje zgode in večkrat se je spustil v jok in jadikovanje, a jaz sem ga srčil govore: »Ne tuguj. Spominjaj se gesla svojega umrlega dobrotnika: ,Z16 ali dobro, glavo kvišku!'« Zgodovine svojega dragega prijatelja si nisem popolnoma zvesto ohranil v spominu, kakor mi jo je opisoval sam. Radi tega podajam vam, kar še pomnim. Pred nekaj leti je živela pri Trstu premožna obitelj F-ska. Sreča, podelivšajej vse dobro, odrekala jej je edino iskreno željo: možkega dediča. Bog je podaril roditeljem le jedino hčerko: Angelico. Plemenite matere se je polastila tu in tam nepojmljiva toga pri pogledu svoje hčerice, ker je vedela, da soprog bi bolj cenil možkega potomca. Dobra mati nimata tatova svojega skrivališča v kaki jami«, rekel je Ivan; »ne smemo puščati nikdar doma izpred očij in puške moramo imeti dobro nabite. Sicer pa tudi Filaks ne bode len in previdnosti ne bomo opustili nobene.« (Nadaljevanje prili.) je morala jako za rana zapustiti svoj biser. Angelica dvanajstletna hodila je venčat materini grob. Leto za letom se je poslavljalo in bežalo v večnost. Gospod F-ski je dal svojo hčer vzgojiti primerno svojemu stanu ter nameraval skleniti z grofom B. rodbinsko zvezo. Mlada hči je bila s tem načrtom zadovoljna, saj ni vedela, kaj pomeni vse to, ali pa ni pomislila, kako bode v prihodnjosti. Ugajal jej je mladi grof, ker je izvrstno igral na klavirju ter jo uril v glasbi. Bil jej je grof vedno dražji, čutila je skoraj iskrico ljubezni zanj. Toda — sedaj povem kaj navadnega, vsakdanjega. Gotovo steze uganili. Prav po dušeslovnih zakonih prehaja vse, kar je vsakdanje, v prazno navado. Angelica se je mladega grofa naveličala. Ni bil kratkočasen, marveč bolj moder, molčljiv, njegova čustva niso mu bila na ustnih, nego v srcu. Bil je pa še drug vzrok Angeličini nezvestobi. Prilizljiv slikar, brhek, mlad gospodič ukradel se jej je bil v srce. Bodete rekli: Dovolj slabo, da je imela oči zanj. Ne. bila je slikarjeva krivda. Medene besede na ustnih, prilizljivi pozdravi, pokloni na vse štiri svetovne strani, vse polno dišav po rutah in laseh —- in druge O S VETA. (Spisal J.) (9^ "135 Ka> dvomljive lastnosti so jo preslepile. Kako je prišel k njim mladi slikar? Skoro kakor grof B. Poučeval je deklico v slikarstvu. Toda neskrbni oče, ki je čmerno pestoval svojo bolezen — putiko, opazil je vendar naposled, da se prerada uči slikarije — hočem reči, da raje vabi slikarja nego grofa B. v hišo. Gospod F-ski ukaže prenehati s poukom v slikarstvu. Priložnost bila je redkejša. Toda ni lahko s takimi sredstvi, ako ne segajo do dna srca, omejiti ali ukleniti ljubavi. Stara služkinja je donašala mi-lovnikoma medsebojna pisma. Zarilo je lice mladi gospici, radovala se je pre-biraje prinesene liste, srečna je bila, toda na dnu sladkobe plavala je vendar neka grenčica: notranjega miru vendar ni bilo. Vzlasti pretresla se je videča potrtega grofa B. Še bi se dalo pomagati. Oče bi bil moral udariti tako na strune, kakor nas uči pamet in verski nauk; a tega ni umel dovolj. Njen obljubljenec ni vedel za trdno, kako se je mogla spremeniti, in kaj se jej je zasadilo v mlado srce. Prej vesela le v njegovi prisotnosti, ni ga sedaj mogla kar strpeti. Bil jej je strašilo. Izvedel je vse, toda prepozno. —¦ — Kovinska moža na Velikem trgu v Trstu sta udarjala grme jednajsto pred polunočjo. Malo šetalcev več je bilo videti po ulicah. Dasi so morski vali močno rušili ponočno tišino, slišati je bilo vendar razločno govorjenje dveh zavitih oseb, hitečih v malo ladjico. Bila sta: mladi slikar in bežeča hči F-skega.----------- Dolgo, dolgo ni veroval ubogi grof B., da je resnica, kar se je zgodilo, ni bil prepričan o njeni nezvestobi —¦ do sedaj ne. Kajti prava ljubav vidi le prednosti, le bliščeče strani svojega uzora. Ljubosumnost je že divje pleme ljubavi, išče in si domišlja le pogreške in hibe na svojem predmetu. Enako morala je tudi poštena in nesebična ljubezen grofova dobiti jasnih dokazov preziranja, predno seje prevarjena, usmrčena ločila od svojega uzora. Dokazi so prišli, bežala je. Begunka se je bala hudih nasledkov. Mislila je, dajo bode zasledoval zaročnik. Toda ni bil opravičen strah. Le očitajoče pismo poslal jej je v hotel necega mesta, kjer sta bivala začasno — ona in slikar. Pisala je čez pol leta njemu in očetu. Badi očeta bilo jej je posebno žal. Sama sebe se je občudovala, kako se je mogla osrčiti, da je šla v oni noči po tihotapsko v očetovo sobo pogledat ga zadnjič. Odgrnila je svilnato zaveso pri njegovi postelji. Bledo-zelena nočna svetilka mu je osvitala sivo glavo. Težko je spaval, hropeče dihal. ITripalo jej je srce, klical notranji glas: »Še je čas kreniti na pravo pot.« Hotela se je zjokati na glas, vzbuditi dragega očeta, povedati mu svojo krivdo, svoje črne naklepe. Toda ni jej pustilo zaklicati glasno. Zmagal je zli duh. — — —• Iz prva se je grozno togotil stari gospod, pozneje jokal se, udajal se skoro obupanju. Zaročnik pa ni imel ni besedice ni solze tožeče, le gorel je v tihi, nemi bolečini. Drug tešil je druzega. Toda: »medice, cura te ipsum!« Po taki ločitvi od hčere je stari gospod vidno slabeval. Kmalu mu je osivela glava, da ga ni bilo poznati. Bil je vedno čmernejši, najbolj ga je izpodjedala jeza. Na grofa B., bogatega dediča, uplivala je pa zguba ravno nasprotno. Začela se je druga polovica njegovega življenja, obračal seje čedalje bolj k Bogu. Sklenil je živeti samotno v samskem stanu. Posvetil bi se bil rad altarski službi, toda ni se mu zdelo primerno. Rekli bi, da išče zatočišča. V višku pri zamreženem cerkvenem oknu videli so ga ljudje pre-klečati cele ure. Imetek svoj založil je v blagajnico. Še sedaj, ko trohne njegove <§^ 136 Ke) kosti pod črno zemljo, uživajo njegove ustanove pridni dijaki raznih šol. Gospod F-ski pešal je naglo. Zdravniki so si zatrjevali medsebojno, da njegovo življenje ni vredno beliča. Toda natezali so celo stvar, da ni vedel živi-li, ali je mrtev. Ko je prihodnja jesenska burja stresala žolta drevesa, naletavalo je listje tudi na njegov zgodnji grob. — Hčeri ni zapustil ničesa, vse grofu B. Popraševali so grofa B., ali se misli maščevati? Toda grof, dasi zelo pobožen, spreobrnen, prisegal je, da osvete ni in ne bode pozabil, da z načrti za osveto lega in vstaja. Kako so ga hoteli razumeti? — — — (Nadaljevanje prili.) Na veke ne bodeš trpin. Ivo stvarjal je Večni nebo in zemljo, Ozračje brezmejno, nezmerno vodo, Prešinjal ko z večnim očesom stvarjenje, Pre.šinjal vsakdnevno in večno vršenje, Je hotel: življenje i jaz naj dobim, Je hotel — Slovenka na svet se rodim. In takrat, ko Večni za rodom je rod In stvarstvo to božje — brezkončno povsod Pregledal, je rekel: »Vse prav je storjeno, Iz srca izobčeno ne bo nobeno!« Že takrat ustvarjen je majhen in čil, Moj narod slovenski, prezirani, bil. Moj z večno ljubeznijo narod tedaj Je ljubil Brezkončni in ljubi še zdaj — On z narodi stisnil i narod je Slave, In stisnil nje krepke, nje zveste in zdrave Sinove in hčere na božje srce, V ljubezni objemal Slovence je vse. On z večnim nam prstom odmeril je krog, In trpež nam večni odmenil je Bog: A vekov vseh kruta ne stare nas sila, Sred zlegov največjih nam sreča bo mila. Ko narodov trume se v ničnost pode, Podslombe Slovencu kaj trdno stoje! — Otrokom vsem Slave položil žarno On iskro čudesno na srčno je dno ; S to iskro zapahi je ogenj prevroči: Ljubezen le strinjaj nam narod rastoči! Krepak in mogočen bo vselej Slovan, Ce veren, kreposten bo sleherni dan! Še več! Ko Zveličar je roki razpel Na križu, moj tudi je narod otel; I za nas Slovence je božja kri lila, Nas z narodi v božje otroke združila. Zatorej iskreno ga veke bo vse I moje ljubilo deviško srce. Naj srce to moje od zdaj žrtvenik, In duša bo moja prevnet darovnik; V ljubezni iskreni, ljubezni goreči — Molila bom k Bogu za narod trpeči; C e tudi si reven in poln bolečin, Zaupaj! na veke ne bodeš trpin. Bonaventura S. bila na ležišče. Če bi ne imela mladega sina, morala bi poginiti za gladom. S prepisovanjem je služil pri odvetniku hrane sebi in materi. Bolelo je mater, da jej mora vse oskrbovati mladoletni sin. Najbolj pa jo je rezalo, da je sama kriva, da ona sama bi bila mogla vse zabraniti. Nikomur se ni pritoževala, toda mrklo, gasnoče oko pove nam več, nego tok najzgovornejših tožeb. Ko je šel sinček k dobrotnemu odvetniku, olajševala si je srce z jokom in tugovanjem ter vzdihala: »Oče, oče, ko bi vi vedeli, kako je vašej Angelici, gotovo bi me vsprejeli za svojo. Hotela bi vsako uro prečuti pri vas, po noči, po dnevu. Sedaj pa —« bala se je jokati in plakati, da bi jej ne poznal sin žalosti na očeh. Soprog, umrli slikar, zapustil jej je samo uboštvo. Še prej, ko je živel sam, sta komaj shajala s pičlimi dohodki. Čez par mesecev zapustila je mlada mati svoje dete osiročeno na tujem svetu. Poslušaj mo: »Dete moje! Dolgo ne bova več skupaj. Po moji smrti idi in poišči v Trstu grofa B. ter mu podaj prstan iz one škatljice tam. Zaročni prstan je, kateri sem mu zabila vrniti. Prosi ga odpuščanja, če naletiš gospoda, toda ne opravičuj me! Še sama bi se ne mogla. Prosi ga: Če sem mu razdrla pozemsko srečo, da me ne kolne, spokorila sem se. Dala bi za svete maše po sebi in po očetu — a nimam in bojim se, da bodeš, nedolžna sirota, stradal kruha. Toda modro in pokorimo je uredil mogočni oblastnik, da morajo večkrat otroci poravnati krivdo svojih roditeljev. Če te zadene enaka pokora, sin moj, ne preklinjaj svoje matere, ki bode kmalu trohnela v hladni zemlji. Ne položim ti denarja v žepe, nimam ga, pač pa dober nauk na srce: Skušaj najprej ugajati Bogu in potem še-le ljudem. Kako lahko bi zapustila svet, ko bi ne imela tebe; srce se mi krči, če pomislim, kaj bode s teboj. Toda nečem ti jemati upanja. Ako ti bode-li hudo, spominjaj se Boga. Zraven varuj si čast in dobro ime. Čast je prirojena človeku, in mora jo vzeti seboj pod zemljo, sicer je bilo njegovo življenje malo vredno. Sedaj pa, zlati moj otrok — — —« in mladi deček spustil se je na kolena pri materini smrtni postelji, da mu je podelila svoj blagoslov, blagoslov, kateri baje kliče človeku pozemsko in časno srečo na glavo, ker mu postavlja zakone in pogoje, ki vodijo vedno po pravem potu. Čez dva tedna vkrcal se je mladi deček v oguljeni obleki skoro brez denarja na brod ter odjadral proti domačiji svoje matere. III. V samostanu tržaških kapucinov je ravnokar pozvonilo k molitvi. Starikavi, resni »patres« so klapali v molilnico slu-šaje redovnim pravilom; pokorni -»fra-tres«, medli, suhi hiteli so s pobešenimi glavami, polni resignacije proti oratoriju; mlajši, cvetoči mladeniči, »clerici stu-dentes« končavali so svoje pomenke ter mogel se jim je na obličju še poznati sled veselega smeha in zabave. Roke uvele starčkov in učiteljev, roke žuljaste in težke bratov rokodelcev, roke polne in nežne mladeničev sklepale so se k resnobni molitvi. Za velikim altarjem slišati je bila gromovna molitev, kakor govorjenje nadzemskih duhov, resno, molklo, zategneno. Toda mladi svetni obiskovalci, katerim je bila molilnica pristopna, opazili so v teku malih let mnogo sprememb v samostanskem osobju. Onega rudečeličega patra, gromovitega propo-vedovalca, ni več v samostanu. Onega visokega mladeniča, komaj duhovna, suhega, rumenega obličja, oženili so z <§^$ 150 J0Q> nevesto, katere soba leži šest čevljev pod zemljo. Dobili so novega, gastro-nomnega umetnika in tudi važno osebo : fratra Evstahija, ki je poučeval mladino, orgljal in oskrboval knjižnico. Prav pred mesecem dnij pa so vsprejeli v samostansko šolo še mladeniča štirinajst let starega, ki se je kmalu priljubil vsem učiteljem. Posebno trdna vez prijateljstva utrdila se je med njim in bratom Evstahijem, ki je bil vsem redovnikom zgled in zr-kalo pravega zatajevanja. Frater Evstahij bil je jako izobražen, in dasi ni bil duhovnik, učil je vendar v šoli klasične jezike in druge predmete. V svoji ponižnosti ni hotel poizvedeti, kdo in od kod je mladi gojenec, toda menil je večkrat, da zre v mladeničevem obrazu neke znane poteze ter se vsakrat prestrašil v neprijetni slutnji. Kmalu je dobil pojasnjenje. Dasi ni naloga kapucinskega reda pečati se z mladino, ker jim to ni možno ni po pravilih, ni po imetku, gojil je vendar naš samostan blizo dvajset mladih učencev, ki so se odrejali za mašniški stan. Pomočke so imeli iz blagodejnih zapuščin plemenitih ljudij. Učitelji so je strogo nadzorovali ter skrbeli, da je bilo vse v redu — duševno in telesno. Morali so si sami čistiti obleko in svoj domači nastroj. Necega dne so zopet snažili gojenci svoje reči. Nadzoroval je ravno frater Evstahij. Ravno je korakal mimo celice priljubljenega mu gojenca, ko ugleda na stolu nekaj leskečega. Bil je zlat prstan. Redko v samostanskih celicah. Magister Evstahij ni smel pustiti jim nobene igrače. Ugledavši napis s črko grofa B. pre-bledel je frater Evstahij. »Od kod ti je prišel prstan v last?« »Prosim gospod! dobil sem ga od umirajoče matere. Dala mi ga je s prošnjo, da poiščem nekega grofa B., in skušal bodem pozneje spolniti materino prošnjo, če bom mogel. — Toda, kaj Vam je magister Evstahij ? Je-li Vam slabo ? Tako zbledeli! Kaj me gledate? Moj Bog, kje je valetudinarij?« Frater Evstahij zamislil se je v prošle čase, mislil, gledal učenca in zopet mislil, dokler ni nagloma vprašal: »Ni res, da si sin — ni res, da je bila tvoja mati Angelica, v svoji mladosti bogata hči F-ska?« »Da, gospod.« »Na delo, urno učenci, prihaja gvar-dijan, bom videl, ali se bodete ganili. Vse umazano, vse zaprašeno-------—«, in bil je zopet prejšnji živahni magister Evstahij. »Dobro«, mislil si je, »sedaj imam priložnost maščevati se, ta-le bode predmet moje osvete. Osveta moja upila bode do neba in strašila peklensko brezdno do dna, do dna.« — — — Smejal se je sam sebi čudni frater Evstahij, očesi odsvitali sta se mu skrivnostno izpod rujavih obrvij. Od takrat sta bila naša samostanca nerazdružljiva druga. Vse proste ure so jima tekle med modrim razgovorom in prostimi predmeti. Vsako željo, vsak dvom, vsak sklep razkrival je mladenič svojemu predstojniku in prijatelju. Oba sta živela v jednem samostanu, pri isti hrani, toda njuni telesi kazali sta si ravno nasproten napredek. Kolikor višje se je staral frater Evstahij, kolikor bolj so mu beleli lasje, kolikor bolj upogibala se mu postava, toliko lepše se je raz-cvital mladenič, tembolj rudelo je njegovo čisto čelo, tembolj zarilo se oko, polnila se cela postava z mladeniško lepoto, in rastel razloček med njim in siromaško kuto. Cez deset let po teh zgodbah se je obhajala v kapucinski cerkvi posebna slovesnost. Pri orgijah bavil se je sivolas, visok kapucin in ravno lomil neke težke (s^ 151 l^e) D^r-akorde v nižje za »Kyrie«, ko je sklanjal pred žrtvenikom v veliki asistenci mlad mož svoje zgornje telo ter udarjaje po nedolžnih prsih molil: »mea culpa, mea culpa — — —« Novomašnik, imenovan pater Ange-licus, daroval je takrat v prvič nekrvavo daritev, katere seje hotelo vdeležiti čudo mnogo ljudstva. Vse je hotelo videti le njega, le njega, in ko se je v gostem kadilu zabelela sv. hostija med prsti novomašnika, zgrnilo se je pričujoče ljudstvo na kolena, in mnogo oko zaro-selo se je nehote. Iz veselja? Iz ginenja? Iz spokornosti? Vsak je vedel za-se. Naposled blagoslovivši ljudi odtegnil se je duhoven radovednim očem obilnega občinstva, ki je vrelo, kakor roj iz cerkve po hribu navzdol v mesto. Nikdo se ni kesal prišedši vsaj takrat v cerkev, in mnoge tešil je vsprejeti blagoslov obetajoč jim sreče. Toda nikdo ni bil srečnejši, nego frater Evstahij, ki je precej po maši pričakoval duhovnika v zakristiji. Nikdo ni smel položiti roke nanj. On ga je oblačil in slačil. Sedaj se je maščeval. Drugim maščevalcem žari se oko divje besnosti, njemu svetilo se je same nadzemske sreče. Toda kmalu zbolel je na smrt in romal v večnost. Zapuščeni vzgojenec njegov, P. Angelicus, zatrjeval mi je, da ni bilo in ne bo tako srečne smrti, kakor je bila brata Evstahija. Toda ni ga več, zastonj sem skušal tešiti prijatelja, treba je čakati, da ga ozdravi čas in spomin plemenite — osvete. m. Moj klavir. jpfiri svojem klavirju ?Prerad jaz sedim, In pesmi vesele Ter Žale drobim. Če žalost razriva Mi revno srce, Prežalostno pesem Mi strune done. In ako veselja Se duh mi vedri, I struna se moja Veselo glasi. Glasovi prikladni Srce mi teše, Zdaj sladke, zdaj grenke Rodijo solze. Janko Leban. V bolezni. |||§bogo moje ti srce, ^pNikari mi tako tožiti, | Da-si prehudo je gorje, Katero nama je prebiti! V bolesti silni se vijo Od zore mi do mraka udi, Zatreti mojo bol hudo Zastonj zdravnikov vsi so trudi. A tebe, revno ti srce, Ti srce občutljivo moje, Otožnost, kes, obup skele, Nadeje vse so strte tvoje! . . . Li blizu več rešenja ni, Rešenje nama ni v daljini? Ko se telesa duh znebi, Ušla sva vsakej bolečini! Janko Leban.