V pogovoru hitreje mine čas
Jerica Bratun, ki se je pred devetdesetimi leti rodila na Volavljah, je 1. marca praz-novala visok življenjski jubi-lej. Toda pred 25 leti je zau-pustila svojo rojstno vas in se preselila k najmlajši hčerki Anici na Zaloško 65 a. Vnuki invnučkeso bili takrat majhni in potrebovali so njeno var-stvo in skrb, življenje na hri-bovski kmetiji z malo zemlje pa je zahtevalo obilico dela, ki ni bil poplačan z zaslužkom.
Jerica Bratun zdaj večji del dneva preživi sedeč na poste-Iji, na omarici zraven nje pa tiktaka ura. Ta ji pomaga premagovati tišino, kadar je sama, hkrati pa ji pove, kdaj se bodo domov vrnili domači. Rada ima družbo, kajti v po-govoru ji hitreje mine čas. Vstaja namreč že ob pol sed-mih zjutraj, zaspi pa včasih šele ob polnoči. Ker jo noge ne ubogajo več, gre iz stano-vanje le takrat, kadar se od-pravi k hčerki Mariji v Toma-čevo. Toda le poleti in takrat ostane pri njej več dni.
Najprijetneje je Jerici Bra-tun takrat, kadar pridejo na obisk njeni otroci. Sedem jih je bilo. štiri dekleta in trije fantje. Toda dva od njih se po vojni nista vrnila domov. Ta-krat, se spominja, ji je bilo tudi najhuje v vsem življenju. Vsi so se vračali, njenih dveh sinov pa ni bilo. Kasneje je zvedela, da je eden izmed njiju padel v partizanih, kaj pa se je zgodilo z drugim, ki so ga domobranci nekega dne odpeljali kar z njive, še danes ne ve. Tudi mož je utnrl zaradi posledic vojne kmalu po osvoboditvi.
Jerica Ostreš — tako se je pisala, preden se je poročila z Jožetom Bratunom, tudi iz Volavelj — je imela trdo mla-dost. Spominja se, da je vsak dan po ponku hodila k večjim
kmetom na dnino, da je pri njih dobila jesti. Prav nič odveč ji ni bilo poprijeti za katerokoli delo, le da ni bila lačna. Imela je še dva brata. Oče jim je umrl, ko je bilo njej šest let.
Ceprav je bila v mladih letih, pa tudi še potem, ko je odraščalo     njenih     sedem
Jerica Bratun
otrok, večkrat lačna kot sita in jo je v življenju doletelo mar-sikaj hudega, je dočakala de-vetdeset let. To pa v njeni družini ni nenavadno, saj je tudi njena mati umrla v staro-sti 84 let, bratranca sta doča-kala 93, stara mati in oče pa 90 let.
Pet vnukinj in štirje vnuki, tri pravnukinje in šest prav-nukov. prihaja skoraj vsak teden na obisk k svoji babici in prababici. Le hči Lojzka, ki z družino živi v Kanadi, pride seveda redkeje. Toda letos, ko bo praznovala devetdeseti rojstni dan pričakuje njen obisk, čeprav še ni nič sporo-čila. »Res je prijetno,« pravi z nasmehom Jerica Bratun, »da me otroci pridejo Tadi pogle-dat in pogovorit z menoj.« Besedilo in slika: D. J.