» ¦ ¦ ¦ ¦:¦¦::¦ ¦¦;¦'»'*:'¦:'¦¦•:.¦¦¦¦':•:•:*':¦'¦:¦:¦:'¦::¦:¦:•::¦::¦'«¦'<<»
OM IN
•* :¦; ¦ ;¦::¦; :¦:¦:¦; :¦: :•;:¦: :¦::¦: :¦' ¦ '•; .¦; :• :¦: :¦: :¦: ¦ ;¦: ,¦ ;¦: <m
Zabavi in pouku.
LH^~
I ^ lx aj ti   po jertonkrat   na   in e s o o.
—¦^¦¦iiiiiiiBiiiiBiiiiiiiiihiii'iiiniiLi'tii»iiililiiiiiiiliniiiiiMiiiiiiaiiri^hnjhiiiiiiiiibiiiitiiiiiibiiiihi,riiiiiiii'i'Mii4i^iiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiii-^:^
v
Stev.   9.               V Ljubljani, 20. septembra 1888.               Leto  I.
^•¦¦¦¦¦¦¦¦¦u.ii............iiHnnTniiiMiiMiiiiiiiiMTiTriiiii-nii.Miiii......i,..mm it.—iTTrM.iriViii-iTrMiiiiVi-i.iiiiitiii.M.Miiii.inMiiii.....¦ ¦¦¦¦¦-Hg~
Brez sadu.
'*1f (Ipaprt si, deček, v tesen stan;
r'A zunaj se odklepa Brezmejen dom, priroda lepa; Ljudi j veselih zbor glasan Hiti v ta dom čez hrib  in plan . Ti zreš kopneč v zelenje bodro, V neba strmiš poslopje modro, Poslušaš petje drobnih ptic In umeš njih vabeči klic! Kako je vse življenja polno, In oh! kako lepo! Na sredi cvetnih trat Igra se rod vesel in mlad, A tebi je oko solzno, In mraz ti stresa truplo bolno! Ta svetli žar, Ki svet vesoljni greje, Nikdar ne greje te, nikdar!
Ljubezen slepa ne umeje, Da krepki zrak Okrepčal trup bi tvoj šibak! O, deček ti, uboga stvar, Roditeljev skrbi ljubeče Življenja ne dade ti sreče . . . In če ti dojde kdaj prostost, Kako li gledal boš v mladost? O, takrat, kdo pač ve: Zapro ti še — srce! Zapro srce uzorom svetim, Zapro duha čutilom vnetim, In to največje bo gorje! . . . Mladost je tvoja brez cvetu, In če se vendar bo razvila, Življenje bo rodila — Življenje prazno, brez sadu!
A. Funtek.
XII. Rejenec.
iVadar popotnik premaga težave in pride na vrh visoke gore, raz katero ima lep
Lepi   dol.
(Nadaljevanje.)
srce hitreje biti, prsi se širijo, čuti se nekako višjega nad tem, kar je bil preje. Tako se je zdelo tudi našima naseljencema,   ko   sta premagavši  trdo  naravo
razgled daleč na okoli, takrat mu začne I gledala in uživala svojega truda sad in
7