Ivo Peruzzi:
Med kolesi.
1  ošastne, zle melodije
pojo kolesa, transmisije . . .
In pravkar
je dvignil orjaško dlan,
da prsi stroju
postavi v bran . . .
Le stok . . .
In bil je ves bled in tih,
le v grlu zarjul je,
zadavil se vzdih . . .
„Pač dolgo se, mati, že oče mudi," —
otroci se stiskajo h krilu . . .
V njih dušah pa trnja in groze ni . . .
Deca ti mala, kaj hočeš od sveta ? Vzela boš križ, zapuščino očeta, in težek kot grob ti bo vdar melodij pojočih koles, transrnisij . . .
Poziv.
V iharji se bliskajo in v strastnih objemih ječijo, vsi divji nad mestom gorijo oblaki, čez polje vriskajo , . .
A v duši kak silno razkošje ! Železo in blisk se valita zdrobljena po zemlji, ječita, kot prsi, ki stisnil jih nož je . . .
»Ljubljanski zvon" 1914. XXXIV. 5.
202                          Pavel Golia: Pevec. — Pepelnična sreda.
Stoj! Stoj! Trenotek prelesti, ne daj oddehniti se misli boječi, ne pusti zmagavati varani sreči — raztepi obraz in ga tiraj po cesti,
po cesti, brezzvezdni — do križa! in dete boječe in dete veselo, kot jagnje ročice bo vdano razpelo: Vem, vem, a trd je, kdor cilju se bliža.
Pavel Golia :
Pevec.
Kdo se s skrivnostjo svoboden pogovarja,
a s sužnjo disciplino stopa v eni vrsti,
ko misli obrazuje, pojme krsti?
Vesoljnega poslanec poglavarja,
pevec, ki v tihi, vzneseni minuti
cilje bežečih dni zasluti
in poznim vnukom vrednote vstvarja.
Pepelnična sreda.
1  rijatelj, čuj!
Sleci obleko pisano,
umij z obraza šminko,
natakni zopet skisano
vsakdanjo krinko
in ne žaluj!
Saj ta finale
še ne zaključi šale.
Med pustoma ostaneš dvema
vendar le vedno — šema,
sebi in drugim tuj.