Gospodarski
pomen
gorništva
jg Borut Peršolja
Domačnost planinskih koč
V	prejšnji številki smo planinske poti in koče skušali vsebinsko umestiti v gorski svet. Opozorili smo na njihov pomen pri vzpodbujanju gibanja v gorah, na varstvo gorske narave in na vez, ld prostovoljni in nepridobitni planinski organizaciji omogoča pridobivanje pomembnega finančnega vira za izvajanje svoje dejavnosti. Članek smo sklenili z ugotovitvijo, da mora težnjo po zaslužku omejevati prvotni namen delovanja planinske organizacije. Tokrat pa iščemo odgovore na vprašanji, kaj zmorejo naše planinske koče v okviru celotnega slovenskega gorništva in kje so meje rasti gorskega turizma.
V	slovenskih gorah je bil v zadnjem desetletju in pol narejen velik premik, zlasti pri ekološki sanaciji planinskih koč (pri tej gremo brez dvoma v korak s preostalim evropskim alpskim svetom), pri notranji vsebini in življenju planinskih koč pa capljamo daleč za sosednjimi alpskimi državami. Po navadi to vsebino odpravimo s cenikom jedi, pijač in prenočevanja. Pa vendar so planinske koče še nekaj več. In ta več se skriva v gorniški vpetosti planinske koče v prostor in življenje, ki ga prinašajo s seboj obiskovalci. V sodobni turistični ponudbi se zato ne vlaga samo v izboljšanje tehničnih oziroma nastanitvenih razmer, ampak se povečujeta tudi obseg in kakovost samih storitev.
Ciljne skupine obiskovalcev gora
Če drži podatek, da slovenske gore obišče več kot 3 milijone obiskovalcev na leto, potem to v življenju gora pomeni, da je prav vsak dan v letu (365 dni) v slovenskih gorah 8220 ljudi
(približno toliko prebivalcev imajo Ravne na Koroškem ali Kočevje). Ob upoštevanju sezon-slcosti obiskovanja predpostavimo, da se 2/3 (to je 2 milijona) skupnega števila obiskovalcev odpravi v gore predvsem v štirih poletnih mesecih (122 dni); potem je vsak poletni dan v slovenskih gorah 16.393 obiskovalcev (cele Trbovlje ali Jesenice).
Očitno pa je, da množičen obisk sam po sebi ne zagotavlja preživetja in razvoja. To pomeni, da bodo morala planinska društva kot lastniki planinskih koč - glede na njihove naravne danosti in prevladujoč značaj - razmišljati o prilagojenosti ponudbe različnim ciljnim skupinam obiskovalcev. V ospredju so predvsem družine z majhnimi otroki, ki jih v gorah srečujemo iz leta v leto v vedno večjem številu, skupine, ki se udeležujejo različnih oblik gorniških usposabljanj, in obiskovalci s poudarjenim turističnim pristopom obiskovanja gora.
Takšna prilagojenost pomeni drugačno organizacijo prostora in opreme, pa tudi drugačno vsebinsko naravnanost. Če govorimo o enodnevnem družinskem gorništvu, potem so lahko takšne vzpodbude povezane z organizacijo previjalnice ter prostora za pripravo otroške hrane, namestitvijo sedežev za hranjenje
30
otrok in ureditvijo otroškega igrišča na dvorišču koče ... Pri penzionski ponudbi je treba biti pozoren na načrtovanje igralnice, opremo sob z nizkimi ležišči in višino naprav v sanitarijah ter umivalnici. Tudi usposabljanja zahtevajo za kakovostno izyedbo primeren prostor in opremljenost. Kadar urejamo planinsko učno središče ali razmišljamo o tem, da bo planinska koča prizorišče planinskega tabora za šolske in obšolske dejavnosti, je prvi pogoj urejena predavalnica, učilnica oziroma večnamenski prostor, ki naj bo ločen od živahnejše gostinske dejavnosti. Opremljenost prostora za podajanje učnih vsebin zahteva možnosti uporabe dia-projektorja, grafoskopa, prenosnega računalnika, televizije ...
Poletni program in prireditve
Redka so planinska društva, ki za svojo kočo v času, ko je stalno odprta, pripravljajo organizirano ponudbo vodenih izletov, pohodov, tur in strokovnih ekskurzij (s področja geografije, geologije, botanike, etnologije ...), gornišlce šole in druge krajše oblike usposabljanja (takšna je bila na primer akcija Zdravi v gore), strokovna in potopisna predavanja, kulturne prireditve
9-2004
(privlačni so študijski krožki Beremo z Manco Košir ali javne vaje pevskih zborov) ... Malo je tudi planinskih koč, ki imajo pripravljen program večdnevnega bivanja, namenjen družinam ter skupinam otrok, mladostnikov in mladih. Planinske koče tudi nimajo pomembnejše vloge v okviru informacijskih in izobraževalnih sistemov zavarovanih območij.
Organska vez planinske koče z dolino so planinske poti, zato je skrb za planinske poti neločljivo povezana s skrbjo za planinsko kočo. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. Zato se dogaja, da urejena, največkrat pa kar neurejena parkirišča postajajo izhodišča planinskih poti. Pot, ki je nekdaj vodila iz doline in jo danes cesta preseka, je prepuščena zaraščanju, motoriziranim obiskovalcem gora pa se brez pomislekov uklonimo z označevanjem ceste. Zato morajo sicer redki obiskovalci gora, ki bi želeli goro doživeti od njenega vznožja do temena, ob intenzivnem orientiranju požirati še oblake prahu in avtomobilskih izpuhov.
CIPRA upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora na višini od 500 do 1500 m obiskovalcem vedno manj znana, to pa vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja dveh, če ne celo treh rastlinskih pasov. Ta pas gorskega sveta pa je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje prav predšolskih in osnovnošolskih otrok. Zato - kadar vabimo v svojo kočo - ome-njajmo tudi dostope iz doline, ohranimo pa tudi nekdanjo odlično navado, po kateri je bil v planinski koči na vidnem mestu izobešen vozni red odhodov in prihodov avtobusov in vlakov. K urejanju poti, zlasti na dobro obiskanih turističnih območjih, vsekakor sodi tudi ureditev počivališč (klopi in mize), postavitev dodatnih in pojasnjevalnih smernih tabel ter razglednih rož ...
Oskrbnik je duša in srce vsake koče
Podrobnejša analiza gospodarskih rezultatov pokaže, da nanje poleg vremena in cenovne
31
>
/ 9-2004
politike odločilno vpliva predvsem (ne)prilju-bljenost cilja. Delno je odvisna od naravnih danosti, marsikdaj pa nanjo vplivajo urejenost poti in koče, ponudba in odnos oskrbnika. Zato tudi pogosto rečemo, da gremo na obisk k oskrbniku, ne pa na izlet h koči. Oskrbnika je treba usposobiti in motivirati, da bo z različnimi ciljnimi skupinami obiskovalcev ravnal njim primerno. To na primer pomeni upoštevanje tega, da imajo otroci v gorah - tako kot doma - drugačne prehranske navade od odraslih. Z malo iznajdljivosti (če jim za zajtrk postrežemo s čokolinom in kosmiči) lahko zadostimo tudi njihovim potrebam.
Delovanje oskrbnika obsega tudi (ne)formalno ozaveščanje obiskovalcev, tako glede varnejšega gibanja v gorah kot tudi do narave prijaznega vedenja. Oskrbnik lahko s konkretnimi napotki živo (zlasti pri večjih organiziranih skupinah, ki se dlje časa zadržujejo ali celo prenočujejo v planinski koči) ali ob pomoči pisnega gradiva (zgibanka z napotki, nevsiljivi napisi v planinski koči ...) predstavi značilnosti koče in okolico. Na splošno so predstavitvene zgibanke planinskih koč redke, izginjajo pa tudi tradicionalne predstavnice alpske pop kulture - razglednice. Njihova prodaja se vedno bolj zmanjšuje, saj jih izpodrivajo multi-medijska sporočila, ki vključujejo sliko, pošiljanje pa omogočajo prenosni telefoni.
Nenavadna naveza
Zlasti pri organiziranih skupinah je sodelovanje med vodnikom in oskrbnikom pomembno in v obojestransko korist. Sodelovanje se začne s predhodno najavo in poštenim dogovorom o vsebini ponudbe in ceni. Ob prihodu v kočo vodnik pomaga pri organizaciji prehrane in hitrem ter učinkovitem razmeščanju skupine po sobah, s pripravljenim seznamom udeležencev pa olajša njihovo vpisovanje v knjigo gostov. Ob kakršnih koli težavah olajša oskrbniku delo in vzdržuje stik s skupino. Pomembna je tudi izmenjava informacij o stanju planinskih poti, nameščenih varoval in napredoval, o novi vodniški ter strokovni literaturi in zemljevidih. Upravičeno je pričakovanje, da bo oskrbnik skupini
predstavil svojo kočo in njeno okolico. Skupek vsega tega pa je domačnost, ki jo v naših kočah še kako pogrešamo.
Planinske koče so od nekdaj odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in kot take brez dvoma eden izmed razpoznavnih simbolov krajevne identitete slovenskih gora. Zato kaže na ravni planinske organizacije razmišljati o dopolnitvi obstoječih standardov kakovosti udobja in življenja planinskih koč. Vsaka planinska koča naj bi imela svojo lastno knjižnico (s Planinskim vestni-kom, z vodniki in zemljevidi za domačo gorsko skupino, s strokovno in leposlovno literaturo, ki se jo da poceni kupiti v antikvariatu, z monografijami slovenskega gorskega sveta ...), razstavni in panojski prostor za predstavitev ustvarjalnih dosežkov in obveščanje obiskovalcev, družabne igre (Človek ne jezi se, šah, igralne karte ...), pesmarice in vsaj en glasbeni instrument (kitara, piščal, orglice ...). S temi drobnimi ukrepi, ki nimajo velikih finančnih posledic, bi se gotovo povečala domačnost naših koč.
Z roko v roki
Odločitev o omejitvi ponudbe na raven, ki zadošča za okrepčilo in vključuje zdravo prehrano, zmerno pitje, odpoved kajenju in dosledno uporabo s seboj prinesenih rjuh, je v rokah lastnika - planinskega društva in njegovega trenutnega vodstva. To velja tudi za dodatne dejavnosti, s katerimi bi planinska koča dobila razpoznavnost v sivini planinskih koč. So pa stvari, ki jih posamezno planinsko društvo ne bo moglo reševati samo. Gre seveda za zaposlitvene, tržne, davčne in sanitarne razmere, za doseganje ugodnejših cen kupljenega blaga v dolini in za probleme skupnega oglaševanja in trženja ponudbe posameznih gorskih skupin z enotno blagovno znamko.
Vsekakor velja, da lahko za posameznega obiskovalca gora predvsem ekonomska raven razmišljanja ob usklajenem delovanju planinske organizacije preraste v učinkovito uresničevanje programa sonaravnega trajnostnega razvoja gorskih območij in programskih načel Alpske konvencije. O
32