619 Miroslav Slana-Miros Beli lovci in druge pesmi BOGAT SI MOJ BARBA TA žgoča romarska sled stari čoln na njej trmast osel s tovorom rib vse je to tvoje moj barba — kot skulpture trenutka rasete iz kamna-------- vse je to tvoje: kamni trdi do krvi sredi olive zraven velika plava ploskev živa v brezkraj plešoča svoj strah in svojo ljubezen nerazumljiva kot bog da se človek zamisli — — BOGAT si moj barba bogat —¦ AMPAK ta vijugasta sled se vijuga navzgor cilj je tisti izlizan zvonik na skali stisnjen v razbeljeno skledo sonca čaka — boš zmogel moj barba-------- 620 Miroslavt Slana-Miros PASTIRJEVO VES dan ležim vznak ŠTETJE pripet med nebom in zemljo preštevam oblake — ovce poležejo ob meni s trebuhi navzgor se nemo čudijo sestricam ki plešejo po nebu — SESTRICE na nebu spremene se v tuleče volkove — ovce prežene strela------- PO bregu se kotali premočen in izigran dan — moj pastir nikoli ne bo preštel izgubljenih dnevov------- VOJSKA BESED MOLČATI za umrle na bojiščih v postelji — molk je čednost močnih nujnost slabših------- MISLITI brez besed vseeno če si vojak brez puške če izgubljaš bitko misli —- — MISLITI zato ker smo črvi zavoljo gnitja v osrčju besed — do začetka vesoljskih vrhov misliti do ozdravitve bolne ideologije misliti misliti za upanje na celini brez zemlje za luč onkraj razrezane biti onkraj razklane ČRTE v besedi SMRT------- BESEDE se cede po pisalnih mizah po stopniščih preskočiti je treba misliti za novo oljenko rojstva za zdravo rast v zenicah slepih vojakov------- 621 Beli lovci in druge pesmi TJA NA TISTI TAM po tistem bregcu BREGEC ZREM se je odkotalilo OTROŠTVO s plavo pentljico — mlinsko kolo pod bregom osušelo jo vsrkalo izgubljen šopek otroštva skozi ČAS ljubezen ČAS vozel na cesti ČAS bikovka v pesti vzhajajočega upora-------- SKOZI puščavo zavozlanih stopinj odpiram naročje za nečim kar bi moglo vzkliti v zvestobo obstajanja-------- BELI BELI LOVCI k0 se svetlikajo na slani ploskvi beli v rastju cedrel in cipres odpoljubljeni čakajoči rast beline prosijo za rast rib galebe z utrujenimi usti — — BELI opasani z belo lučjo s škrlatno rano v dlaneh zaznamovani vržejo mreže z belo pesmijo omamljajo ribe BELI ko da pod oljkami za praznik pijo trgajo z mreže ribe in ribam ribe zarišejo dolg vijugast lok do roba neba do osrčja strun do norosti in zrelosti fig do obale in spečih sinov skozi mednožja svojih belih ljubezni skozi krš in riganje oslov 622 Miroslav Slana-Miros skozi prebujenje škržatov na stara obzidja za katerimi so prastari ribiči branili svoj kos kamna------- POHLEVNI čolni so zarezali bele loke k obali v razprtih ribjih gobcih krepeni belina-------