Francika Zupančič
         Mušica visokoletka
   nekem afriškem pragozdu je živela mušica, ki je hotela biti kaf
           »Mušica biti, je vendar nekaj preneznatnega,« je dela sama
 sebi. »Pisan metuljček vsaj bi rada bila, da bi se zibala v zraku ko kaka cvetka s krili. Čula sem že o čarovniku, ki umeje govorico vseh živali in ustreza njihovim željam. 0, da bi ga našla, tega čarovnika!«
In nekoč ga je res našla, mušica-visokoletka, tega čarovnika. Zapro-sila ga je: »Ljubi čarovnik, izpremeni me v metulja.«
»Bodi!« je rekel možiček,  »bodi pester metuljček!«
Takoj je dorastel mušici dolg trup in štiri bujnobarvna krila. Toda metulj se je naposled naveličal vednega plesa v zraku.
»Ptič je že nekaj boljšega,« si je del metuljček, mušica. »Kako naglo leti od drevesa do drevesa, in kako dolgo življenje mu je dano! Rada bi bila papagaj, čigar pernato oblačilce je istobarvno z mojimi krili.«
Pa zleti metulj mušica iznova k čarovniku, poziblje se na oknu nje-gove koče pa reče: »Čarovnik, dobri čarovnik moj, izpremeni me v pa-pagaja!«
»Bodi torej krivokljun!« reče čarovnik. Naširil se je trup metulja mušice, in iz vsake luske je nastalo pero; rilček se je pa izpremenil v kriv kljun. Veselo je odletel papagaj.
Spustil se je na zibajoč se palmov list, uravnal si s kljunom bleščeče perje in kričal na vse grlo, da so ga začudeno zrle živali.
»Hej prijatelj!« mu je dela opica v bližini, »kaj li misliš, da je ves svet tvoj?«
Papagaj se začuden ozre na opico, ki je urnogibčno poskakavala po tleh in potem ročno splezala po drevesu ter izginila v zelenem vrhu.
»Ej, opica bi bila rada,« zaželi papagaj mušica, »urna, bistrogleda opica.«
Spet poišče čarovnika in ga zaprosi, da sme biti opica. Čarovnik se zasmeji in reče: »Opiča med živalmi — pa bodi opica!« — In še preden se je ptica zavedela — je že bila opica mušica. Odskakljala je, delaje vsakovrstna opičja spakovanja in prekucevaje se v vejah dreves.
Toda kaj to! Tuljenje je zabučalo po gozdu. Glej! Veje so se raz-grnile, in velikanski slon se je primotovilil izmed debel, da so se tresla tla. Opica je bila kot očarana in si je zaželela: »Oh, močan slon bi bila rada! Slon z dolgim rilcem in koščenima zobema.« — Rečeno — .nare-jeno! Kmalu je bila mušica res pred čarovnikovim bivališčem in mu do-povedovala novo svojo željo. Toda čarovnik se je vznevoljil. »Vidi se ti pač, da si predrzna opica,« je rekel jezno. »Misliš, da sem jaz eden izmed onih, ki delajo iz mušic slone? Bodi, kar si bila!«
In tako je postala opica — mušica. Žalostna je odletela. Naenkrat jo je pa pogoltnil lačen ptičji kljun. In ptiča je še tisti dan pohrustala opica. Opico pa je slon vrgel v neko jezero, ker mu je nagajala.