Madžarska lirika šestdesetih let
541
Orsolya Gallos
Ko govorimo o madžarski liriki, moramo v prvi vrsti omeniti to, da je biti madžarski pesnik zmerom pomenilo poslanstvo, »službo narodu« in da se pred to nalogo tako rekoč nikoli nobeden od tistih, ki so sukali pero, ni mogel zapreti v »slonokoščeni stolp«, kajti naše ljudstvo je pogrešalo tistih mirnih, tihih obdobij, ki bi bila naklonjena tovrstnemu obnašanju. Pesnik Gyula Illyes piše o tem v svoji izpovedi z na-
slovom Kdo smo, kaj smo? naslednje: To ljudstvo — ljudstvo, katerega sin sem — je neprestano živelo v smrtni nevarnosti, nenehno se je bojevalo za obstoj...« Naša književnost je bila tako vse od svojih začetkov do današnjih dni ogledalo zgodovinske usode, narodovega obstoja. To nalogo, sprejeto kot obveznost, je prav naša lirika povzdignila v splošno književnost. Te splošnosti naša proza zaradi neštetih vzrokov, ki zahtevajo zapletene raziskave, ni mogla doseči.
542
Orsolya Gallos
Spregovoriti moramo tudi o jeziku, iz katerega se je porodilo to pesništvo in ki je po besedah pesnika Istvdna Vaša »najbolj nesoroden in za tujca najteže razumljiv od vseh jezikov v Evropi, in to skrči na minimum možnosti uveljavljanja naše književnosti v svetu, še zlasti pesništva, ki pa je vendar naše najbolj splošno in hkrati najbolj izvirno sporočilo.«
Madžarska lirika pa je vendarle zmerom sodila k evropskemu krvnemu obtoku, ta zveza pa ni bila neprekinjena, marveč so jo ovirale družbene in zgodovinske okoliščine, v petdesetih letih tega stoletja pa so umetni sistemi prepovedi zapirali tok literarnih gibanj do nje, ali zahodnih ali vzhodnih ali obojih.
Minulo desetletje zavzema v naši celotni književnosti prav gotovo izjemno mesto. Petnajst let po vojni, na začetku šestdesetih let, se je končala družbena in politična konsolidacija države, toda književnost je namere obnove najavljala že nekaj let prej. Začetek nove madžarske književnosti lahko morebiti postavimo v leto 1957. Po pritisku in šokih kulta osebnosti in dog-matizma je kakor z eksplozijo prišlo do neverjetne duhovne in umetniške sprostitve. (Književnosti jugoslovanskih narodov, ki so se razvijale bolj enakomerno, niso najbrž čutile potrebe po takšni preobrazbi). Madžarska književnost je ob koncu petdesetih let zadihala in zganil se je njen zadrževani krvni obtok. V poprejšnjem obdobju je, ali izpolnjevala predpisane ji naloge ali se pred njimi umikala. Na svetlo so prišle zbirke pisateljev in pesnikov, ki so poprej molčali ali umolknili, med njimi dela Sdndorja Weoresa, Lajosa Kassdka in Milana Fiista.
Znova so odkrili poezijo in slikarstvo madžarskega in svetovnega avantgardista Lajosa Kassdka (1887—1967) in njegov delovni krog, kot tudi Milana Fiista (1888—1967), ki je ustvaril polnovredno in izvirno lirsko različico novega modela poezije, ki se je vsepovsod po svetu izoblikoval s poezijo Saint-John Persa, Eliota in Kavafisa. Umetniška pot teh dveh pesnikov se je končala v šestdesetih letih, njuna poezija — ne poezija iz njune starosti, marveč njuno življenjsko delo kot celota — je močno vplivala na novo madžarsko liriko.
Kot nadomestilo tistega, kar je bilo v minulih desetletjih zamujenega, se je končno razvila živahna prevodna književnost, v kateri so sodelovali naši najboljši pesniki, in tako je oživel tudi stik s sodobno svetovno književnostjo.
V četrt stoletja po vojni je bilo to desetletje najbolj uspešno za starejšo pesniško generacijo. O tem najbolje priča poezija Gyule Illyesa, Sdndorja VVedresa in Istvdna Vaša, ki niso izbrali poze »živih klasikov«, okamnelih v kipe, marveč so bralce razveseljevali z novimi in novimi, čeprav s klasičnimi merili merljivimi deli. Izhodiščno doživetje generacije, ki jim je sledila, so bili nastanek novega družbenega reda, začetek novega obdobja in uspehi, toda tudi možnost izgube socializma: to jih je poklicalo v boj na čelu s pesnikoma, kot sta Ferenc Juhdsz in Ldszlo Nagy, ki sta najbolj vplivna oblikovna obnovitelja v današnji madžarski poeziji. Portret te generacije dopolnjujejo v našem izboru pesmi Mihdlya Laddnyija in Sdndorja Csoorija. V šestdesetih letih so se pojavili novi liriki, pa še vrsta mladih pesnikov s po eno zbirko, katerih doživljajski svet ima svoje korenine v minulem četrt-stoletju socializma in ki so polni problemov današnjega časa. Prav v šolskih letih so dobili v roke pesmi beatnikov, sovjetskega novega vala in Eliota. So sodobniki najrazličnejših tokov in slogovnih smeri madžarske poezije.
543
Madžarska lirika šestdesetih let
Obseg njihove duhovne, človeške doživljajske snovi je zelo velik, in morebiti je zato bil njihov glas v mirnejših letih konsolidacije manj strpen (Ferenc Buda, Istvdn Agh, Istvdn Bella, Jozsef Ratko, med najmlajšimi pa: Benedek Kiss, Dezso Tandori, Miklos Veress, Peter Dobai, Jozsef Utassy idr.)
Predstavniki te pesniške generacije prinašajo s svojo poezijo več različic socialistične angažiranosti. Od njih je potrebno ločevati tiste ustvarjalce, katerih nazor ni soroden marksizmu, ki pa jih tudi za meščanske ne moremo imenovati. Teh, med seboj zelo različnih, vendar na moč pomembnih pisateljev in pesnikov v prvi vrsti ne vznemirjajo sociološki in politični problemi družbe, vendar njihovega stališča ni mogoče imenovati kot apolitičnega, saj je v njihovih delih te probleme — za razliko od neposredne družbene poezije — mogoče najti v bolj abstraktni, splošnejši obliki. Tu moramo omeniti velikana, kakršen je Sdndor Weores, ki je absolutni umetnik pesnjenja v madžarskem jeziku, in Jdnosa Pilinszkyja.
V okviru zadnjega četrt stoletja lahko poezijo šestdesetih let z vidika pesniške estetike, sloga in pesniškega jezika štejemo za izredno bogato, v vseh pogledih vsestransko poglavje. Če pogledamo nekatere najbolj opazne pojave pesniške obnove, lahko opazimo, da je vsebinska osvežitev šla z roko v roki z oživitvijo načinov izražanja, z določeno poetično revolucijo. Potreba po univerzalnem izražanju realnosti, po celotnejšem mišljenju, po bolj enovitem pogledu je pri pesniškem odsevanju prinesla od poprejšnjih bolj sintetične obrise in bogatejši izbor oblikovnih možnosti. Na pomen sprememb je naša kritika postala pozorna kaj kmalu: Andras Dioszegi navaja, da »je uporaba nevezanih, zapletenih oblik v obdobju po letu 1957 značilna za vso našo poezijo«. Miklos Szabolcsi podobno kaže na ta pojav: »Ni dvoma: naša poezija je usmerjena k oblikovanju pestrejših, večglasnih, bolj zapletenih, več izrazljivih oblik in zvrsti. Naša lirika uporablja najrazličnejše pripomočke, tehnike, pesniške oblike ..., pojavljajo se nove različice prostega verza, dikcija, ki se nagiba k pesmim v prozi, ritmična proza, medsebojno prepletanje kvantitativnega in naglasnega metričnega načela, nove oblike, povzete iz glasbe.« Dezso Toth govori o vse pogostnejšem pojavljanju od, himen, rapsodij, rekviemskih in oratorijskih oblik, o širših, bolj zapletenih pesniških oblikah. Zapaziti je hkratno navzočnost raznovrstnih slogov, med seboj različnih poetik, načinov gradnje, tehnike podob.
Vsekakor je opaziti razvoj lirike zadnjega obdobja v vse pogostejših pesniških kompozicijah, ki imajo vse širši lok in vse več zraka za dihanje. Prek teh pesniških konstrukcij se oglašajo mnogi motivi, glasovi, izrazna sredstva, da bi tako odražali zapletenost občutkov, napetosti razmišljanja, močne notranje valove razpoloženja. S sozvočjem mnogih in raznovrstnih delov skušajo ustvariti novo resničnost ter doseči popolnost. Za najpomembnejša bi — samo za ilustracijo — navedli naslednja dela: Ferenc Juhdsz: Bajke o svetem Vesoljnem ognju, Otroške pesmi, Moja mati; Ldszlč Nagy: Zeleni angel, Svatba; Gyula Illyes: Premikajoči se svet, Izgovori vreten, Hvalnica ženskam, ciklična kompozicija Sdndorja Weoresa v njegovi zbirki z naslovom Studenec ognja; Mihdly Vdci: Simfonija, Bodi podoben nam, komunizem.
Novosti so, na primer, pesem v prozi, prosti verz, ki se nagiba k ritmični prozi, ter navzočnost pesmi-eseja v raznih variantah v zbirki Istvdna Vaša z naslovom Podzemeljski dan, v pesmi Via Appia, zastopane tudi v našem izboru. Enako je značilno prizadevanje po obnovitvi pesniške predstave o
544
Orsolya GaIlos
svetu, namera, da bi pesem izražala nazorsko revolucijo minulih desetletij, na primer, kako so naravoslovne vede vdrle v vsakdanjo zavest. Vse to se je uresničevalo v besednem zakladu, v podobah, v asociacijah, v razširitvi tematike, predmetnega in intelektualnega obzorja poezije prek Ferenca Juhdsza do najmlajših sposobnih avtorjev.
Pomemben pojav je tudi tip tako imenovane vizionarne poezije. Bistveno izhodišče le-te je avtobiografskost, navdih, ki ima svoje korenine v osebnem doživetju, stopnjevana navzočnost jaza. Toda tudi ob značilni navezanosti te pesmi na njen jaz ne ostaja v sferah izkušnje, marveč doživetje projicira v neki drugi medij in jo poveča z močnimi sredstvi ekspresivnosti v vizijo. Takšna pesnitev se drzno oddalji od zahtev tradicionalnega pesniškega realizma, katerega prevlada se je občutno zmanjšala tudi pri drugih smereh. Dober primer za to lahko najdemo zlasti v poeziji Ldszla Nagya in Ferenca Juhdsza, vendar takšne značilnosti zasledimo tudi v delih Gyula Jllyesa, Sdndorja Weoresa, Sdndorja Csoorija in drugih.
Na splošno lahko rečemo, da je v sedanji madžarski poeziji opaziti slogovne težnje po barvitejšem, bolj zapletenem, artistično učinkovitem pesnje-nju, ki naj bogato izrabi estetske možnosti jezika in ki naj bo v tvorbi podob zavestno novatorsko.
Nasproti temu stoji druga smer poetike, za katero je značilno puritanstvo in ki se igrivosti ter zapletenosti jezika in sloga izogne s pesniško miselnostjo v imenu kristalne preprostosti — ne primitivizma! — i; dokončno jasnostjo pesniške govorice, z brezokrasjem, ki ponekod meji na pustost. Moč ustvarjalne vrednosti zagotavljajo tej smeri poezija Imreja Csanddija, ki je arhaično zasenčena in uporablja besede iz ljudskega jezika ter klasične pesniške oblike, in neznanska disciplina ter način izražanja, ki se prav tako navezuje na tradicijo Jdnosa Pilinszkyja.
Zanimiv in tudi skrajnje pomemben je pojav, da se je tudi poezija najpomembnejših pesniških osebnosti — poleg nepretrganosti svojega bistva — opazno spremenila, se pomnožila in obogatila z novimi prvinami. Samo po sebi je to ravnanje razumeti pri takšnih pesnikih, ki so zmerom govorili več-glasno. Najboljši primer za to je poezija Sdndorja Weoresa, ki je v ciklih v svojih zbirkah Ognjeni studenec in Padajoči Saturn prispel do nove postaje, ne da bi se pri tem spremenili njegovo veselje do vživljanja, do slogovnega variiranja, njegovo nagnjenje do neprestanega spreminjanja zvočnosti in zgradbe. Konec leta 1972 je občinstvo presenetil z zbirko z naslovom Pesmi Psiche, pesnice iz nekdanjih časov. Ustvaril je nikoli obstoječi, izmišljeni pesniški oeuvre in v rekonstrukciji življenjskega dela pesnice, zamišljene na začetku prejšnjega stoletja, se je MVeores mogel poigrati z groteskno zastarelo obliko pisave, s slogom, ter ustvariti postave, patinasto vzdušje, lahko je fikcijo drzno prepletel z zgodovinskimi resnicami in se vživel v ne-živ-1 jen je nekoga drugega. Iz »ohranjenih« pesmi Psvche seže do bralca dih žive ženske iz mesa in krvi, živeče popotniško, svobodno in lepo življenje. Pesniška pot, kakršno je orisal Weores, pa razkriva pred nami tako drzno in izvrstno umetnino, odeto v plašč preteklega stoletja, ki jo lahko štejemo za enega najbolj izvirnih pesniških poskusov našega stoletja.
Vendar se v minulih letih ni popestrila le poezjia Sdndorja Weoresa, ki je hodil pot »neprestanega lotevanja nečesa drugega«, marveč je to značilno tudi za poezijo z manj polifonično uglasitvijo. Omenimo lahko do-
545
Madžarska lirika šestdesetih let
sledno obnovitev »starinske modernosti«, racionalizma in pesniškega govora, ki se približuje poudarjanju govornega jezika v proznih verzih Istvdna Vaša. Lahko navedemo tudi najnovejše obdobje pesniške poti Gyula Illyesa, čigar dramatiko, ki se zdaj razcveta, in dramatičnost njegovega pogleda na svet izostruje pesnikova zaskrbljenost nad usodo njegovega ljudstva ter ga tragično obarva, torej pesnika, ki želi z osvetlitvijo mračnih podob iz madžarske preteklosti »na nebo tega ljudstva čimprej prinesti jasnino, svetlobo«. Vznemirjajo ga predvsem vprašanja madžarstva in prihodnosti le-tega. To je pesnik, ki ustvarja sintezo in ki je to, kar je bilo zanj uporabnega v velikih revolucijah moderne evropske lirike, združil z realistično, ljudsko-inspirativno realistično tradicijo madžarske lirike. Uresničil je pomembne variacije miselne poezije in v pesmih iz svojega starejšega obdobja, v katerih se preriva s smrtjo, postavlja proti grozi minljivosti svojo življenjsko modrost, rezimirano v njegovi filozofiji eksistence »ustvarjanja«, in uresničil je slogovne oblike, pripravne za posredovanje takšnega življenjskega programa (njegovi zbirki Podrto jadro, Črno-belo). Njegova nedavno objavljena pesniška zbirka Vse je mogoče pa že vse človeštvo »vznemirja« k novemu naseljevanju v bivanju.
Lahko se sklicujemo na umetnost Ldszla Nagya, v čigar pesniških zbirkah, objavljenih od sredine šestdesetih let dalje se je pevnost umaknila v ozadje, namesto nje pa sta se okrepila vloga pesniške zgradbe, primerne za izražanje duševnega stanja človeka, ki išče harmonijo med skrajnostmi življenjskega čuta, in pomen jezikovne zgradbe, sposobne izraziti celost-nejše, zapletene občutke. Najboljši primer za to so »dolge pesmi«, ki s svojo celotnostjo, svojo jezikovno in slogovno večplastnostjo, s hkratno ubese-ditvijo raznolikosti doživetij in mišljenja, s svojo perspektivo, ki teži k popolnosti, k uresničevanju kozmičnosti, mitološke podobe sveta, nakazujejo neko novo pesniško obliko. Ko govorimo o slogovni revoluciji naše novejše poezije, se nam v prvi vrsti ponujata za zgled pesmi Ldszla Nagya z naslovoma Zeleni angel in Svatba.
Prav to lahko s še več razlogov trdimo za tisti sočasni del pesniške poti Ferenca Juhdsza, ki ga predstavljajo družno pesmi Bajke o svetem Vesoljnem ognju ter Moja mati. Ta pesnik je prišel v poetični drznosti obnove pesmi najdlje, najpogumneje od vseh je poskušal razmakniti ter skoraj brez primere razširiti meje izraznosti lirike ter s svojimi »neskončnimi pesnitvami« (Podobe noči, Bajke o svetem Vesoljskem ognju, Bomba, Otroške pesmi, Moja mati), ki jih je Miklos Szabolcsi vzporejal z eno najpomembnejših smeri v zahodnoevropski poeziji in poeziji tretjega sveta v zadnjem obdobju in ki so vzbudile veliko polemik, nasprotovanj, nerazumevanja ter navdušenja. V bogatem, naravnost baročnem jezikovnem bohotenju spreminja v poezijo besede naravoslovnih ved, zlasti biologije, da bi v pesmi zapela vsem, kar biva v Vesoljstvu, izrazil hotenje vsega tega po življenju, saj je po mnenju Ferenca Juhdsza »Vzorec Pesništva Vesoljstvo. Toda stvar poezije ni posnemanje Vesoljstva, marveč enakovredno ustvarjanje Vesoljstva. Tako je načrtovanje Prihodnosti.« Iz česa izvira to romantično navdušenje, kozmično hotenje po popolnosti, to odsevanje resničnosti v bajeslovnem obsegu, ta do svetovnih velikosti razširjena pesniška in vseobsegajoča gesta? Kaj oživlja njegove strašanske vizije, »podobe spontane vegetacije«? Eden izmed njegovih ocenjevalcev, Jeno Alfoldv, pravi takole: »Ponavljajoče se
546
Orsolya Gallos
podobe ... izraz panteističnih hotenj bitja ne govorijo o kakšnih schopen-huerjevskih ali nietzschejanskih načelih volje onstran dobrega in zlega, marveč izpričujejo humanistični protest proti atomski bombi, hotenje po bivanju, ki se hrani z grozo nebivanja: ne kakšen germanski voluntarizem, marveč obstanek. Pesmi tega epa, grajene po nekakšni ars poetici dantejevskega navdiha, se ne zanimajo za tradicionalne meje umetniških zvrsti in podobno kot pri poeziji Ldszla Nagya pretapljajo vase prvine lirike, epike in dramatike tako, da pesnitev ohrani svojo prvotno Mričnost. S tehniko montaže se izoblikuje svojevrstna narava besedila, »spajanje petja«; lahko sprejme vase besedila iz davnine, mite, ljudske reke, zarotitvene pesmi, rekla, poganske in krščanske molitve, v njem dobi svoje mesto vizija. »Dolga pesem« Ldszla Nagya in Ferenca Juhdsza s pestro rabo vseh teh uglasbenih prvin, z njihovim premikanjem predstavlja velikopotezno, dinamično zgradbo na ravnini večglasja in celovitosti.
Ce se odpovemo obravnavi številnosti variacij in skušamo, raziskovaje zgradbo teh pesmi, prikazati ob »dolgih pesmih« njihovo nasprotje, moramo omeniti takšne izvrstne predstavnike nove madžarske lirike, kakršni so Jdnos Pilinszky, Agnes Nemes Nagy in Dezso Tandori. Ti ne negujejo enakih pesniških oblik in tudi njihova pesniška raven ni enaka, vendar je v njihovi liriki najti takšna prizadevanja, ki so ustvarila strukture, nasprotne »dolgim pesmim«. Zanje pomeni pesništvo predvsem dokončno zgoščevanje, maksimalno zgoščenost, zaprte, zaključene oblike. Pri srcu jim je aforistično pisanje, epigramatično izražanje. Prikazujejo mejne položaje bivanja, skraj-nostne situacije, osamljenost, občutek razkroja, tesnobne konflikte. Njihovih pesmi ni mogoče šteti za drobce s posameznikove pesniške poti; o tem pričajo morebiti najbolj popolni primeri modela pesmi, štirivrstičnice Jdnosa Pilinszkyja, ki so celovit odraz pesnikove podobe sveta, pesnika, ki se je na osnovi krščanskega nauka o trpljenju, žrtvovanju in usmiljenju soočil s spomini na nečloveškost. Ena izmed ocen prav ob vrednotenju poezije Pilinszkyja, Tandorija in Nemeseve opozarja na katastrofizem, ki je značilen za češko in poljsko književnost, katastrofizem, ki v pesmih spregovori o ogroženosti človeka našega stoletja, o minuli vojni, o grozi taborišč smrti.
Naš izbor in pričujoči kratki sestavek nikakor ne želita biti sodba o ustvarjalcih današnje madžarske lirike. Tudi navedeni prerez ni popoln, saj smo tokrat o najznačilnejših ustvarjalcih današnje madžarske poezije lahko dali le okviren prikaz, saj bi popolnejši pregled presegel prostor, ki nam je bil na razpolago.