Pisanje in branje ob enem. (Dalje.) Z ogledovanjem urijo se telesni čuti, kteri bude tudi dušne in serfne občutljeje, iz kterih izvira misel in po misli djanje. Ko otrok stvar na tanko ogleda, vtisne se mu v spomin, ter je lastina njegovega duha; on misli o njej, in si jo dušno predstavlja. Ni pa dovolj, da otrok na stvar le misli in si jo predstavlja, temveč, mora to, kar je pri njej posebnega zapazil, znati drugim razodevati, znati mora govoriti. Žalostna godi se mutcu, ki svojih misli ne more razodeti, kakor bi rad, a še žalostneja godi se tistemu, kteremu dan je dar govora, in vendar svojih misli po želji razodeti ne more. Ako ktero še ogledano stvar mislimo, spominjamo se njenega imena in ne moremo deržati jezika, da ne bi se kot pri govorjenji premikal. Smemo tedaj reči, da je raišljenje tiho govorjenje, govorjenje pa glasno mišljenje. Ako vadimo eno, vaditi moramo drugo, ker, kakor si dobrega govorjenja brez mišljenja, ravno tako dobrega mišljenja brez govorjenja skoro misliti ne moremo. Mišljenje in govorjenje je tedaj v tesni zvezi med sabo, in tako mora se tudi vaditi. Ko je otrok stvar ogledal, povedati se mu mora, kako se imenuje, potem pa mora otrok sani povedati, kaj posebnega je pri imenovani stvari zapazil. V začetku zadostuje naj le poveršni popis, to je, otrok naj pove v prostih stavkih le to, kar je pri stvari posebno očitnega, pozneje pa naj o stvari vedno natančneje in bolj popolnoma govori. Pri vsakem novem ogledovanji govori naj pervo učitelj sam, potem pa naj govore" učenci, on pa naj posluša, in popravlja. Le s pogostim govorjenjem postal bo gibčen olroški jezik. Vsaka misel mora se presoditi, preden se drugiin razodene. To spolnuje naj učitelj sam iti zahteva tudi od otrok. Brezmišljeno govorjenje je blebetanje. Ko znajo otroci to, kar so na stvareh zapazili, v prostih stavkib povedati, naj se stavki dele v besede, zloge in glase. Med tem pa, ko so tako vadi otročji duh, vaditi mora se tudi otročja roka. To pa je ložeje, ker se mora zavoljo mikavnosti ufna tvarina pogosto preminjati; kajti, otrok se tudi naj prijetnejše igrače kmali naveliča. Preden se pri deljenji govorjenja pride do glasov, mora otroška roka navaditi se, da dela različne poteze posebno pa elipse in eliptične poteze. V začetku naj učenci delajo vse to prosto v različni velikosti, pozneje pa v omenjene prostore. Nenaravno bi bilo od otrok zahtevati, da bi koj v začetku v otnejene prostore Čertali, kajti njih roka je še nerodna, in ni navajena prostosti. Učenci naj se polagoraa privadijo šolskega življenja in delovanja, da se jim bode zbujala ljubezen do šole in dela; nasprotno zahtevanje zamorf morda že vplamteno ljubezen do šole in dela, tcr jim jo pristudi. Zahtevati niora se od otrok, da bodo pisala kolikor mogoče doma, nikdar pa v šoli obrezovali, in ako se to v šoli godi, naj se godi v prostem času, nikdar pa ne uied učenjem. Obrezovanje (špičenje) med učenjem vzrokuje ropot, šepetanje, suvanje, toženje i. t. d., kar podučevanje zelo zaderžuje. Kakor se vadi mišljenje in učenje skupno na podlagi ogledovanja, tako podučevati mora se pisanje in branje na podlagi vsega tega. Pri skupnem podučevanji pisanja in branja imeti moramo naj pred stvar samo in poteui še le znamenje, ktero jo predstavlja. čerke so zavoljo glasov, in ne glasi zavolj čerk. Tudi ne boino stvai- saiuo ogledovali, kajti glas se niore malo ogledovati, k večjemu z drugim prinierjati, a ogledovali boiuo, takorekoč, glas v podobi, to je, znanienje, ktero nain glas pomenja. Ko otrok iz primeme bcsede izve glas, pokaže se mu pismeno znamenje, ktero se vsestransko ogleduje in primerja. Pismenke kazati morajo se pred tisnicami, ker so pismenke pred bile, in tudi zato, ker inorajo otroci pismenko ponarejati, da se vadijo pisanja; s tem pa se jim glas in znanienje bolj v spomin vtisne, in ako poznajo pisinenko, bodo tisnico brez vse težave lahko poznali, ker so si navadno zelo podobne. Ko se čerka vsestransko ogleda, naj jo učenci pišejo in potem berejo. Drug za drugim naj gre k tabli, ter na učiteljevo narekovanje k novi čerki že poznane čerke pripisuje in skupno izgovarja. Kar se piše, naj se bere, in kar se bere s stenskih tabel ali v abecedniku, naj se piše. S prepisovanjem se vse bolj zapomnuje, ter se ob enem vadi pisanje in pravopisje. Tako naj se učenci vadijo, da pridejo do velikih čerk. Ako eden ali drugi precej prave ne zadene, ne togoti se, ampak misli, da jc otrok otrok in misli po otročje, ter ga ua pravo pot napeljuj. Otrok potrebuje za telesni kot dušni razvoj pogosto v uiali meri lahko prebavljive pa tečne hrane.