KNJIGA ZA DANAŠNJO RABO
Jezikovna politika (JP) je v jugoslovanski večjezikovni skupnosti nadvse občutljiva zadeva, polna nasprotij, nesporazumov in improvizacije. Hrvaški jezikoslovec D. Škiljan je napisal delo,' kije za take razmere že po svoji tematiki, pa tudi po svoji sistematiki zelo pomembno in potrebno, posebno ker se pisec vprašanj loteva s teoretične, praktične (uporabnostne) in celo »futurološke« plati.
V terminološkem uvodu teoretičnega razdelka knjige so določena razmerja med pojmi koine, knjižni jezik, uradni jezik, narodni jezik ipd., predvsem pa je postavljena definicija pojma JP: to je »skupina preračunanih in večinoma institucionaliziranih postopkov, s katerimi kaka družba vpliva na jezikovne oblike javnega sporazumevanja in na oblikovanje zavesti svojih pripadnikov o teh oblikah«. Za oblikovanje in uresničevanje JP so seveda zelo pomembne družbene okoliščine, in sicer tako nejezi-kovne (npr. demografske, gospodarske, pravne) kakor tudi tiste, ki jih obravnavajo npr. dialektologija, sociolingvistika in druge jezikoslovne vede. Vladajoča družbena skupina (državna in druga oblast) je pri reševanju jezikovnopolitičnih vprašanj lahko neposredno vpletena (izdaja zakonske predpise o jeziku in skrbi za njihovo uveljavljanje - to je t. i. direktivni model JP) ali pa njihovo reševanje prepušča »naravnemu« dogajanju (liberalni model JP).2
V uporabnostnem razdelku skuša Škiljan s teoretično mrežo, razvito v prvem razdelku, zajeti in opisati JP v Jugoslaviji. Največjega praktičnega problema ne vidi v zapletenosti našega jezikovnega položaja (veliko število jezikov ter več ravnin oblikovanja in uresničevanja JP - od zvezne do občinske).
' D. Škiljan, Jezična politika. Zagreb 1988 (Naprijed), 162 str.
2 To ne pomeni, daje vladajoči skupini v drugem primeru vseeno, kako je z jezikom, temveč da so družbena razmerja v dani jezikovni skupnosti zelo stanovitna in samodejno uravnavajo bistvene jezikovnopolitične zadeve tako, kakor je vladajoči skupini všeč, ne da bi se ji bilo treba v to posebej vmešavati. Ce pa »naravni« razvoj pripelje do nepričakovanih in nezaželenih izidov, je strpnosti vladajoče skupine tudi v liberalnem modelu kmalu konec. Tako je npr. v priznano liberalni jezikovni politiki ZDA prišlo do pravcatega pretresa in predlaganja posebnih ukrepov, ko se je nekaterim zazdelo, da množice priseljencev iz Mehike in od drugod s svojo španščino ogrožajo angleščino.
154
temveč v neenotnosti družbenih okoliščin: politične, gospodarske, kultumo-civilizacijske in druge meje so ozemlje današnje Jugoslavije v zgodovini razsekale na množico območij, na katerih se je po jezikovnih, družbenih in etničnih skupinah izoblikovala cela vrsta različnih družbenih zavesti o jeziku, »ki jih je na nekaterih odsekih res težko uskladiti v razmeroma kratkem času«. Posebnosti nejezikovnih sestavin družbenih okoliščin JP v Jugoslaviji so:
- demografske (imamo okrog 15 takih jezikovnih skupnosti, ki premorejo po več kakor 10 000 pripadnikov; poleg številčnosti so pomembni tudi podatki o njihovi avtohtonosti in stmjenosti naselitve; številna jezikovnopolitična vprašanja ob podatku, da čez dve tretjini jugoslovanskega prebivalstva sestavljajo pripadniki srbsko-hrvaške jezikovne skupnosti);
- gospodarske (na JP v Jugoslaviji ne vplivajo tako bistveno kakor demografske; »Mogoče bi bilo s takimi razlogi - čeprav gotovo ne samo z njimi - pojasnjevati manjšo pripravljenost Slovencev, npr. v primerjavi z Makedonci, da v mednarodnem sporazumevanju v SFRJ preidejo v srbohrvaščino.«);
- kulturne (poleg velike pisanosti navad in kulturnih izročil posameznih jezikovnih skupnosti so pomembni razločki v kulturnem standardu: v nekaterih delih Jugoslavije velik odstotek nepismenih ali takih brez dokončane osnovne šole; velik del prebivalstva je zato nezmožen za udeležbo v javnem sporazumevanju);
- družbene (posameznikov položaj in napredovanje na družbeni lestvici v Jugoslaviji nista tako močno odvisna od njegove jezikovne kulture oziroma od »prirojene« socialne zvrsti kakor v nekaterih drugih državah);
- politične (najpomembnejša je federalizem v državni ureditvi; t. i. demokratični centralizem v organizaciji vodilne politične skupine te poteze ni mogel izbrisati; na načelni ravni močno poudarjanje jezikovne enakopravnosti; neuravnovešeni preplet direktivnosti in samoupravljanja nikogar - razen državne uprave in šolstva - resno ne zavezuje, da bi uporabljal standardizirane jezikovne oblike);
- pravne (o jeziku se govori v zvezni in v republiških ustavah ter v množici zakonov in odlokov; republiške ustave praviloma določajo narodne jezike za uradne jezike na svojih območjih, različno natančno in široko pa določajo tudi jezikovne pravice narodnosti; težave pri uveljavljanju jezikovnih pravnih norm v nepravni državi^);
Najzanimivejše posebnosti jezikovnih družbenih okoliščin JP pri nas pa so:
- geolingvisiične (prostorska osrednjost srbohrvaščine v državi; »naša JP se mora zato odločiti, ali bo to prednost /sh./ bolj ali manj podpirala ali pa jo skušala z raznimi ukrepi nevtralizirati«; narečna razčlenjenost južnoslovanskih jezikov ter poglavitne smeri njihovih medsebojnih vplivov: znotraj države izrazita prednost srbohrvaščine, sicer pa je vsa Jugoslavija v vplivnem območju svetovnih jezikov, predvsem angleščine);
- sociolingvislične (socialnozvrstna razčlenjenost jezikov in njihov sporazumevalni doseg; neenake možnosti za sporazumevanje v svojem jeziku zunaj svoje domače jezikovne skupnosti; množična dvojezičnost - vsaj pasivna in z omejenim kodom - nesrbsko-hrvaških govorcev; za JP odprto vprašanje doseganja dvosmerne dvojezičnosti);
- psiholingvisiične (vrednostna stališča govorcev do lastnega jezika in do drugih jezikov; prevlada av-tocentričnega modela);
- stanje jezikovne teorije (pogoj za ustrezne opise jezikov kot podlago za njihovo standardizacijo; imamo vrsto sociolingvistično naravnanih avtorjev in teoretičnih del, v jezikoslovno razpravljanje pa se vendarle pogosto vtihotaplja ideologija, neredko porazdeljena po republiškem »ključu«).
Po pregledu vseh teh okoliščin se Škiljan loti obravnavanja prve sestavine JP - oblikovanja družbene zavesti o neodvisnosti (samosvojosti), zgodovinskosti in življenjski moči izbranega jezika.'* Kot poseben problem je predstavljeno nastajanje zavesti o neodvisnosti slovenščine od srbohrvaščine ter make-donščine od bolgarščine, znotraj same srbohrvaščine pa o stopnji neodvisnosti variant. - Zavest o zgodovinskosti se nanaša na preteklo obdobje, od katerega se priznava zgodovinska kontinuiteta danega jezika ali vsaj njegove knjižne zvrsti (za srbohrvaščino npr. od Vuka Karadžića). - Življenjska moč je-
3 Prim, nasprotujoče si razlage predpisov o rabi jezikov v JLA na sojenju ljubljanski četverici leta 1988.
4 Velike razločke med družbenimi zavestmi o tem bi lahko ponazorili s sopostavitvijo dveh pregovorov; Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš. - Govori srpski, da te razume čitav svet!
155
zikov se kaže v njihovi notranji bogatitvi in zunanji širitvi (večanju števila govorcev, sporazumevalnc-ga dosega in prostora); v Jugoslaviji je nekaj jezikov, katerih življenjska moč usiha (npr. vlaški) ali pa celo odmirajo (npr. istroromunski). Zaradi posebnih razmerij med jeziki se postavlja vprašanje, kako z jezikovnega stališča definirati jugoslovansko družbo kot celoto. Škiljan sicer pravi, daje to »popolnoma očitno večjezična skupnost«, vendar se v njej prepletajo razni tipi vcčjezičnosti.-'' zato jo je mogoče imeti za »plurilingvalno« pa tudi za »poliglosijsko« in celo za »polimonolingvalno« družbo (str. 106).
Druga sestavina JP je jezikovno načrtovanje. Poleg družbenih ukrepov, s katerimi se določajo hierarhična razmerja med jeziki (načrtovanje »statusa«), gre tudi za ukrepe, s katerimi sc določa, utrjuje, bogati in popularizira izrazni inventar izbranega jezika (npr, njegovi glasovi, bcsedjc. skladnja - standardizacija oz. načrtovanje »korpusa«). Z razčlembo pravnih predpisov z raznih ravni pridemo v Jugoslaviji od deklarirane enakopravnosti v zvezni ustavi do 9-stopenjske statusne lestvice jezikov, ki govori o različnih možnostih za vzgojo in izobraževanje v lastnem jeziku. Načrtovanje korpusa in njegova popularizacija nista zadosti uspešna (posebno zaradi vrzeli v izobraževanju), »zato standardna jezikovna zvrst v Jugoslaviji v zavesti govorcev pogosto nima take vloge kakor v jezikovno kultiviranih skupnostih niti ni zmeraj pogoj za dostop do kanalov javnega sporazumevanja«, opaziti pa jc razmah »substandardizacije«: ponujeni substandardi večinoma nastajajo kot clitistični žargoni posameznih družbenih skupin (npr. mestne študentske mladine), »tako da so pravzaprav družbeno bolj zaprti kakor standardna zvrst /.../ in nikakor ne pripomorejo k sporazumevalni učinkovitosti«.^ V poglavju z naslovom »Jezikovna politika, ki je ni« Škiljan ugotavlja vsebinsko nckohcrcntnost. nc-izenačenost in institucionalno nedodelanost JP v Jugoslaviji. Politika jc za jezik večinoma nezainteresirana (saj ji je doslej zadoščal njen birokratski žargon), razen kolikor ga obeša na zastavo kol narodni simbol in kolikor mora posegati v »ekscesne situacije«.
Knjiga se končuje »futurološko«, z naštevanjem množice (46) tem za morebitno nadaljnje raziskovanje JP v Jugoslaviji ter s sintezo nujnih postavk za pravično in uspešno JP v prihodnosti. Čeprav se Škiljan sam dobro zaveda tveganosti in že kar utopičnosti takega premišljevanja, jc treba pritrdili njegovim sklepnim besedam: »Realisti navsezadnje ne bi smeli pozabili, da je vsaka družbena kriza hkrati tudi kriza sporazumevanja (pa tudi jezikovna kriza) in da jo je mogoče premagali samo z učinkovitim sporazumevanjem: namen jezikovne politike pa ni nič drugega kakor povečati učinkovitost javnega sporazumevanja in razviti družbeno zavest, potrebno za tako povečanje. Prav zato je zdaj trenutek, da premislimo in znova oblikujemo jezikovno politiko v Jugoslaviji.«
Izmed treh razdelkov knjige je za razbistritev naših pojmov poglavitnega pomena prvi. teoretični, za pisca pa je bilo najbrž težavnejše pisanje drugega, aplikativnega: težko je sistematično govoriti o jezikovni politiki, »ki je ni« (124) in za katero je težko dobiti konkretne podatke že na republiški, kaj šele na zvezni ravni. V knjigi uporabljeni slovenistični podatki - ti nas pač posebej zanimajo - so večinoma korektni, vendar skopi. Spričo sklicevanja na neobstoj ali težko dostopnost podatkov lahko štejemo za nerazumljiv spodrsljaj neupoštevanje poglavitnega vira podatkov o slovenski jezikovni politiki - zbornika Slovenščina v javnosti (gradivo s portoroškega posvetovanja 1979): omenjen ni niti v bibliografiji (157-62). - Pri obravnavanju zgodovinskosti južnoslovanskih jezikov (102-4) ne zvemo o slovenščini niti besede. Slabša poučenost o tem vprašanju veje tudi iz mnenja, daje slovenska zavest o neodvisnosti (samosvojosti) slovenščine nastala s t. i. procesom »Ausbau« (102), tj. z nekakšno umetno izzvano odcepitvijo od srbohrvaščine. V resnici pa je pred dobrimi 440 leti, koje Trubar utemeljeval knjižno slovenščino, med slovenščino in srbohrvaščino že dolgo vladalo spontano nastalo razmerje »Abstand«. Tudi če pogledamo globlje v zgodovino, tja do Brižinskih spomenikov, ne moremo govoriti o kakem zavestnem načrtovanju odcepitve od srbohrvaščine. Fevdalni gospodje, ki bi bili morda lahko zasnovali in izpeljali tak načrt (npr. celjski grofje), so imeli drugačne, večinoma prav nasprotne interese in skrbi (prim, povezovanje s srbsko despotsko rodovino Brankovićev); v poznejšem oblikovanju slovenščine in zavesti o njej je resda prihajalo tudi do zavestnega prizadevanja za spremembo
5 O potrebi po natančnejši določitvi tega pojma sem pisal v članku Za natančnejšo presojo nekaterih temeljnih pojmov jezikovne politike v SFRJ, v: zbornik Uporabno jezikoslovje (V. kongres Zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije), Ljubljana 1989,284-9.
(• Človek pomisli na protestna pisma gledalcev ljubljanske televizije zaradi »periskopovščine«, ki se vsiljuje vsemu slovenskemu prostoru.
156
razmerja do srbohrvaščine (v nasprotujočih si smereh - od iHristične in panslavistične do puristične), vendar se je vse to dogajalo na podlagi že poprej »naravno« izoblikovanega samosvojega profila slovenščine.
S slovenskega stališča je politično sporno pojmovanje jezikovne enakopravnosti kot enakosti »vseh govorcev in njihove svobode, da uporabljajo svoj jezik v katerem koli položaju in na katerem koli delu jugoslovanskega prostora« (79, pod. 149). Taka »enakopravnost« že po zakonu velikih števil nujno pelje v asimilacijo »manj množnih Slave rodov«, zato jo je treba nevtralizirati s t. i. ozemeljskim (teritorialnim) načelom: jezik avtohtonega (domačega) prebivalstva ima v mejah svojega domačega ozemlja prednost.^
Vsako javno, tudi znanstveno nastopanje je tako po svoji vsebini kakor tudi po svoji obliki politično, pisanje o (jezikovni) politiki pa seveda še toliko bolj. Zato je bil pisec knjige Jezikovna politika v nevarnosti, da bo njegovo delo nosilo premočne sledi dnevne politike in ideologije. V besedilu je sicer res opaziti nekaj sledi »pristranskosti« (npr. pri omenjanju samoupravljanja in nadaljnje vloge zvezne SZDL v urejanju jezikovne politike - str. 152), vendar se je pisec uspešno izogibal skrajnostim in ohranil zadostno razdaljo do raziskovanega predmeta. Tudi zato je prav, da njegova knjiga postaja uspešnica.
Janez Dular Ljubljana
1 Gl. op. 5. 
157