gžs  130 L»
Glasovi od — ,,Zelene mlake".
Profesor Frančišek Pengov, — (Konec.)
WpBHKVoda slabo sta jo zadela! Ravno nasprotno je resnica; kajti žaba |®^^y vpije pri popolnoma zaprtih ustih. Odtod si tudi lahko ^jpfldS razlagate zamolkle, nasljajoče temeljne glasove, ki jim dasta gla-•iF^^SJ1 silna mehurja na vsaki strani še posebno moč. Mehurja igrata natnreč pri žabi isto ulogo kot pri citrah, goslih in glasovirju votla lesena Škatlja, ki trepeče ob igri s strunami vred in krcpi njihove glasove kot resonančno dno.
Kvakajoč zapre žabon nosni votlini, požene s pomočjo trebušne sti-skalnice zrak skozi svoje glasilke v ustno votlino in jo razširi polagoma s tem, da napne grlo proti tlom. Obenem s tem se prikažeta glasilna mehurja — cel prizor napravi nate vtis, kot bi imel pred seboj ,,dudelzakarja" )z Krkonoš, ki tlači svoje mehove. Kakor hitro je doseglo grlo najnižje stanje, v tem trenotku se odpreta za hip nosni reži, pa se mahoma zopet zapreta in vdihata zrak, in to delo se ponavlja in ponavlja — žaba reglja.
BVrag, vrag-, vrag!" ti prva, ,Nuj, nuj !" druga kvaka ,Le-ga, lega!" tretja — Zraerja te vsa mlaka.
Vobče paL lahko rečemo, da so žabji koncerti znamenje zadovolj-nosti v žabjih srcih. Kakor poje človek le, kadar je vescl, tako si tudi misli naš bratec v zeleni mlaki:
Zakaj bi ne pel? saj sem pevec in peti je vse mi na sveti: saj dani so glasi, da pojem si časi. Zakaj bi ne pel?
Koliko stane truda ubogega gospoda učitelja, preden izve od malega
\      učenčka, mu je li dal dobri Bog dar petja ali ne.   Vse drugače je pa   pri
[       žabi. Ta ti precej drage volje pove, če je pevka ali ne. Vzemi jo le v roko.
i.     Ako jo   držiš na  prvih   štirih   prstih   začenši  z   mezincem   ter jo   božaš s
¦      palcem po hrbtu,   ii začne   kmalu  zamolklo kruliti.   In če jo zdajci dvigaš
kvišku in spuščaš doli ter ji tako izpreminjaš obzorje,  ti ne poizkuša uiti,
ampak  začne   kvakati s polnim glasom.   Ta poizkus se ti posreči najlepše
meseca  aprila   in   maja.  Tudi   z  oponašanjem   utegneš spomladi pripraviti
samca do tega, da ti jame trobiti na svojo (robento; kajti, dasi hladne krvi
so vendarle ti dečaki čudovito vročekrvni, kadar jim gre za čast in   čutijo
tekmeca pred seboj.
Preprostemu šolarčku se zdi pesem žab zelo enolična in brez barve. Zato, poslušaj prijateljček, to godbo enkrat od blizu. Našel boš mnogo, mnogo izpremembe v glasovih, ki se strinjajo in zlivajo pri večji razdalji v čudno kvakanje in vršanje, ki daje toplim poletnim nočem toliko poezije.
CSK   131   ^>                                                                                   ^^^
Rega ali božja žabica je tako tankočutna, da smatra vsako šumenje, ki je njenemu regljanju le od daleč podobno, n. pr. revskanje žage v drvarnici, šumenje suhega Iistja, brušenje noža na katnenu ali kose z oslo za izzivanje, na katero odgovarja z vsemi močmi. Da, ti pajaci so časih tako zatelebani v svojo pevsko namišljenost — precej podobno škripanju jerebic na savskam polju — da se ne dado motiti v petju niti fakrat, ko jih nesem v zeleni škatlji za botaniziranje domov kot bodoče vremenske preroke. Celo v temni začasni ječi mirno gonijo svoj rega-rega!
Nekatere žabe — kdo bi si pač mislil! — so zelo nemirne pred dežjem in nevihto, dočim se sicer napihujejo kot stara znanka, ki se je izkušala z volom, dokler ni počila. To velja zlasti o močvirski žabi, koje glas zveni globoko in čarovno, nekako tako kot žubori zrak, ki uhaja iz prazne steklenice, ki si jo potlačil nenadoma pod vodo.
Ko sem bil onega leta na Dunaju, kjer sva prodajala pozimi z očetom pečen kostanj ob Grabnu (najlepša dunajska ulica), sem opazoval čez lefo v mestni okolici pogostoma žabo v rjavi suknjici, torej najbližjo sorodnico gospoda Sekulje, takoimenovano žabo skakalko. Največkrat setn jo naletel sedečo s široko razprostrtimi bedri na listu lokvanja, ko je dajala od sebe bolj slaboten, zamolkel, renčeč glas. Kolikorkrat pa sem se hotel približati, je šinila navidezna neroda kot živo srebro v vodo in mi s skokom do 2 metra na daleč in do 2/3 metra v višino izginila izpred oči.
Tudi zeleno regico sem večkrat slišal na Nižje Avslrijskem in na Moravskem, ko je proizvajala poleti v zeieni u(i sadnega drevja svoje doneče solo-koncerte, in čuditi sem se moral, da ima tako majhen paglavec tako močne prsi. Opazil sem tudi, da je glas rege v lepi slovenski domo-vini odločno ojstrejši, krepkejši in polnejši, nego gori na lujem severu. Toda vkljub temu so učeni Ijudje slekli revici preroški plašč, četudi jo še marsikak očanec goji v stekleni palači kot živ tlakomer (barometer). Kajti četudi ima mala rega nekaj izkušnje o vremenu, je vendarle veliko živali zlasti med pajki in pticami, ki so desetkrat boljši vremenoslovci.
Kot glasbene umetnice imajo žabe vrednega tekmeca v urhu ali pubiču s krasno rumeno — ali rdeče prižanim trebuščkom. Leti se raz-umejo na muziko ravnotako dobro, četudi na nekoliko drug način.
Res, da njihovi koncerti niso tako razburljivi za živce — kar je urhu le v slavol — a glas sam je tnnogo blagoglasnejši, da, zdi se mi naravnost prijeten, in ne morem umeti Ijudi, ki se tako zgražajo pred to malo lepo pisano stvarco božjo.
Jaz, poredni Mihec, — to priznam —, prištevam celo pubičev klic k najlepšim glasovom v naravi. Vsa turobna poezija dalekosežnega močvirja kot je še danes Ijubljansko, dasi stoji že na nogah na stotine delavcev, da mu odpeljejo njegovo srčno kri, motno kraško vodo, vsa ta poezija, vsa žalna lepota vlažnega loga se izraža v urhovem spevu. Kot v srce sega-joče pritrkavanje davno pofopljenih zvonov iz dna jezerske globine se spajajo in sfapljajo posamezni glaski; vsak možicelj goni sicer svoj lastni, vedno  enaki ton,  toda  ker imajo  glasovi  raznih samcev različno višino:
CL2  132  S3>
sopran, mezzo-sopran, alt i. t. d., zato je učinek celotne godbe podoben koncertu ruskega lovskega polka z rogovi. Kot užaljena tožba se privijajo ti mehki, žametni glasovi ušesom in se ti vtisnejo v spomin tako globoko, da se zdiš, da si še vedno sredi mcd godci, četudi si že davno zapustil njihovo bivališče.
Da mnogi ljudje urha ne morejo za noben denar, je kriv le star pred-sodek, oziroma močvirno domovje njegovo s svojo zapeljivo meglo in zmotnimi lučcami, ki niso nič drugega kot svellikanje raznih gnjijočih rastlin in živali, — fosforesciranje — ki pa so zabtevale vendar že marsikako človeško žrtev.
Preden se poslovimo od Ijubega žabjaka, ne smemo prezreti naj-koristnejše žabje vrstnice, največje prijateljice kmetove, naše krastače.
Tamle tiči tik otlega vrbovega štora in ni dala celi čas naših pogo-vorov ob nZeleni mlaki" niti najtanjšega glaska od sebe. Toda motiš se, dragec moj, ako misliš, da je mutasta kot ščuka sredi ribnika. O ne! celo imeniten glas ima.
Samec zna namreč posnemati kužka, kadar renči; da, oponaša celo trkanje mize, ki jo majejo duhovi iz drugega sveta (spiritisti); ženica pa je bolj skromna in ker večkrat lovari v bližini svinjakov, se je naučila posne-mati kruljenje naših dobrih živalic, ki vam dajejo tečne koline o božiču. V strahu kvakata samec in samica, v bolečini pa kričita s predirljivim glasom kot maček, če mu stopiš na rep. Druge vrste krastača posnema drdranje raglje na veliki petek; še druga ima glas žuboreč, kot si ga lahko narediš, ako pihaš s pihalničkom zrak v vodo i. t. d.
Ker tudi kot vremenska prerokinja nadkriljuje krastača vse druge so-rodnice : zato čast, komur čast — in ako srečaš staro znanko ob cesti ali v gozdu, se ti naj ne gabi pred njo, mili pnjatelj božje narave, ampak rajši klobuk z glave pred dobrotljivo desnico Očetovo, ki nam je dala v navidezno tako zaničljivi stvari, tako izvrstnega prijatelja.