NADA MATIČIČ, BALADA O BORU
Po romanu Mojih pet bičev se Nada Matičič ponovno vrača v bohinjski kot, k njegovim ljudem in običajem v romanu Balada o boru. Kajpada je tematika propadajočega planšarstva z vso rustikalno pristnostjo, neposrednostjo in elementarnostjo že sama po sebi bralna in v sodobni slovenski prozi specifična, saj jo določa povsem lokalni, pokrajinski okvir, ki pa celoti ne jemlje možnosti širše odmevnosti, morda prav zaradi teme ter zgodbno-kom-pozicijske izpeljave romana.
* Nada Matičič, Balada o boru, Mladinska knjiga Ljubljana 1978, opremila Nadja Furlan, grafično oblikoval Borut Kovse, str. 341.
217
Danilo Lokar, Cankarju na rob
218
Marijan Zlobec
Celotni zgodbi Balade o boru daje gonilno jedro kontrastna konfrontacija intelektualizma (prof esor-pisatelj-pripovedovalec) z močjo elementarne kmečke narave (Klementov Nac); pa naj bodo to prizori iz planšarskih opravil, ljubezni, usode nekaterih stranskih oseb, opisi narave, stikov s civiliziranim svetom (profesorjeva družina, novinarka). Pisateljičina simpatija je kajpada bohinjska pristnost, svet čistih medčloveških odnosov, katerih simbol je že skoraj mistično vsemogočni Nac, pa čeprav se tudi v njegovi zgodbi (družina) skriva problematika tragične družinske usode, s čimer avtorica tudi demitizira svoj bohinjski original.
Temeljna kompozicijska zasnova romana je tradicionalna: z linearnim tokom dogajanja, postopnim včlenjeva-njem likov v zgodbo, skladno s časovno širitvijo — kakih desetih let. To pa omogoča dovolj bistvenih sprememb v romanu; od izhodiščnega spoznanja Klemenovega Naca do njegove smrti pod kolesi tovornjaka Ljubljanskih mlekarn (simbol uničujoče civilizacije). Balada o boru ima potemtakem v svojem zgodbnem jedru bolj ali manj očitno tendenčno jedro: živi in sprejemaj življenje v njegovi naravni danosti — vsako nasilje nad naravnim tokom stvari jemlje človeku njegovo avtentičnost. Od tu profesorjev uvod, neke vrste obračun s svojo dosedanjo pisateljsko ustvarjalnostjo — nepristno, lažnivo in nedorečeno. Ves roman je zavezujoča dolžnost do človeka »za vse in vsakogar«, človeka od včeraj, danes in jutri«, kot se pisatelju (profesor je hkrati pisatelj, ki med vso zgodbo piše zgodbo o Nacu) kaže njegov bohinjski prijatelj, popolno nasprotje liku meščanskega pridobitniške-ga civiliziranca. Balada o boru, tu mislimo na pisateljev mladi bor na njegovem vrtu, tudi na tej ravni potrjuje sorodnost Naceve usode — propad pod udarci neznančeve sekire (pa čeprav je dotlej pomenil zanesljivost vseh
opravil njegovega sadilca). Oba umreta: Nac in bor, civilizacija in industrija bosta odvzeli še bohinjskemu kotu njegovo rustikalno podobo — to je njegova usoda in pisateljičina dolžnost je, da jo vsaj v romaneskni obliki ohrani še v tistem mejnem položaju, ko jo, vsaj na prelomu, še lahko zajame v vsej pristnosti. In ker je ta prelom s tematske plati za roman kar se da pripraven, mu zagotavlja poleg koherentnega ogrodja tudi ves poznoromantič-no-realistični dekor, z natančnimi opisi posameznih usod in njihovo lociranost-jo v celotno zgodbo. In ko Nac umre, tudi pisatelj v tem svetu nima več kaj iskati.
In vendar bi ob vsem pritrjevanju pisateljičine zamisli in izpeljavi ne mogli zamolčati vsaj enega pomisleka o njenem soočanju osrednjih moških likov. Nada Matičič svojih moških oseb (Nac, pisatelj) ne zadene v njihovi moški pristnosti in prepričljivosti. Preveč je prizorov in leg, ki moškemu karakterju ne ustrezajo (»delitev« žensk, ljubljenje s pričami, oživljanje in ugašanje simpatij), preveč sentimentalnosti, kar vse dokazuje, da moške opisuje ženska, s svojim tipično ženskim doživljanjem sveta in življenja.