Prizadevanja Medvodčanov za zdravo in čisto okolje
Smo nevarnost zajezili?
V zadnjem času veliko pozornosti name-njamo varstvu okolja. Onesnaženost zraka in vode, ki jo povzročajo delovne organiza-cije, je namreč že tako velika, da so ukrepi nujni. Samo na območju Ljubljane nevame snovi kot so odplake iz galvan, tekstilne in-dustrije, industtijecelulozein papirja, proi-zvodnje umetnih gnojil in še vrste drugih
spušča v vodo kar preko sto delovnih or-ganizacij. In vrsto let so se obnašale vse preveč podjetniško, malomarno so ravnale z nevarnimi snovmi, zato sta tudi zaskrb-Ijenost in strah Ijudi velika. To še posebej velja za Medvode, kjer je strnjeno veliko onesnaževalcev, kot so Aero, Donit, S!o-venijales-Sora.
Klara Šubic
Zaradi pen, ki pogosto plavajo na reki Sori, menim, da je naj-večji onesnaževalec vode v Medvodah tovama Aero Celulo-za. Menda že imajo čistilne na-prave in čudim se, zakaj jih ne uporabljajo. Zrak je do nedav-nega najbolj onesnaževal Donit, ki pa sedaj uporablja čistlno na-pravo. Ob spremembah zrač-nega tlaka pa zavonjamo smrad zdaj iz ene zdaj iz druge tovame.
Posebej pozimi k onesnaže-vanju zraka dodajo »prispevek« še dimniki iz privatnih hiš, saj je v Medvodah toliko saj, da posivi sneg.
Dragica Šolar
Kaj spušča v reko Soro to-vama Aero Celuloza, ne vem. Kar že je, močno onesnažuje to našo reko. Kadar je poleti manj vode v Sori, ima še neprijeten vonj. Poleg tovam, ki spuščajo včasih v zrak pline, so veliki onesnaževalci okolja tudi šte-vilni zasebni dimniki. Krajani se ogrevajo pretežno s premogom, ki povzroča saje in smog. Kur-java na olje in elektriko je očitno postala predraga. Med drugim imamo v Medvodah le v enem stanovanjskem naselju skupno centralno ogrevanje, ostali pa se v stanovanjskih blokih ogrevajo z lastnimi pečmi, v glavnem na premog. Dodajati k temu še kaj več besed je najbrž odveč.
Jože Sedej
Odkar nekoliko bolj poudar-jamo varstvo okolja so tovarne precej storile za zboljšanje ra-zmer. Seveda še vse tovarne onesnažujejo zrak in vodo v Medvodah. V večini tovarn še vedno kaj uide v zrak pa tudi s kanalizacijo še marsikaj uide v vodo. Navsezadnje dež spere z dvorišč tovarn precej strupenih snovi. Aero Celuloza spušča v vodo odpadke, ki pa niso stru-peni. Verjetno bolj kot Celuloza onesnaži vodo Žirovski vrh.
V domači peči pa Ijudje s pre-mogom ne znajo kuriti, zato je toliko saj. Premog mora goreti z vrha in ne kot drva od spodaj navzgor. Osebno se seveda zav-zemam, da tovame pred pričet-kom gradenj novih proizvodnih obratov izdelajo načrte tudi za čistilne naprave
Krajani se seveda upravičeno razburjajo, saj temno rjava barva reke Sore in občasno onesnažen zrak opozarjata in obtožujeta. V Aeru so si edini, da so krajani le premalo seznanjeni o tem, koliko truda in denarja je že vloženega v obnovo in posodobitev, te skoraj 100 let stare tovarne. Še pred leti je bil Aero zares velik onesnaževalec ozračja in vode, sai je pri svoji proizvodnji uporabljal le tiste najbolj cenene in strupene snovi, za toplotno energijo so uporabljali denimo le premog, pirit so sežigali v napravi, iz ka-
tere je v velikih količinah uhajal v ozračje prah žele-zovega oksida, za kuhanje celuloznega lesa pa so uporabljali zelo staro tehnologijo, ki ne prizanaša ni-komur, saj je na tono celuloze uhajalo kar 180 kg žvepla. Skratka strup in samo strup, ki je zbudil sle-hernega delavca — krajana, ki mu pač ni vseeno, v kakšni vodi se namaka in kakšen zrak vdihuje. Tako so pred trinajstimi leti krepko posegli vokolje in velik del strupa zajezili. Najprej so opustili tehnologijo praženja pii ita in kljub dragi surovini iz uvoza prešli
na sežig čistega žvepla, ki se je odvijal v popolnoma zaprtem prostoru. Na zahtevo inšpekcijskih služb pa so že leto dni zatem morali zgraditi novo toplarno z uporabo zemeljskega plina in tako opustiti staro teh-nologijo, pri kateri so letno uporabljali 15 tisoč ton premoga kar, 900 ton SO2 plina je uhajalo in za-strupljalo okolje. Z otvoritvijo novega obrata za ku-hanje celuloze pa so žveplov dioksid skorajda po-polnoma zajezili. Zaradi okvar, plin tu pa tam še uide, a le v neznatnih količinah.
Še tako velika vlaganja, v to zdaj sodobno tovar-no, ki ji v Evropi skoraj da ni primere, in dobra volja še nista dovolj. Namreč, kljub izgradnji vodočistilne naprave, ki že deset let deluje brezhibno, Aero še vedno onesnažuje Soro, saj se vanjo odteka 75 % topnih lesnih komponent. Voda je zato temno rjava, a zdravstveni delavci in inšpekcijske službe zatrjuje-jo, da te snovi niso nevarne, ne za zdravje Ijudi in ne za življenje v reki. Seveda pa takšno mnenje ni nika-kršno opravičilo in jih tudi ni uspavalo, saj pogumno snujejo naprej. Z novo tovarno pinotana naj bi končno le zajeli vse odpadne vode. Ta naložba v ekologijo je za Aero velik zalogaj, saj bo zanjo treba odšteti kar 10 milijard dinarjev.
Ob vseh teh prizadevanjih pa ne gre prezreti, da so, v skrbi za čisto okolje, še pred leti vlagali tudi v iz-gradnjo kolektorja za odpadne vode, ki naj bi ga spe-Ijali in priključili na Centralno čistilno napravo v Zalo-gu, ataješe vedno vsnovanju. Indoklerjene bodo zgradili, bodo v Aeru še naprej kršili stroge predpise ter plačevali, po novem zakonu zelo visoke denarne kazni, za varovanje in saniranje vodnih virov pa Ob-močni vodni skupnosti Ljubljanica — Sava tudi velik prispevek.
Donit je še do pred nekaj leti »slovel« kot največji onesnaževalec zraka v Medvodah, kajti občasno, zlasti ob nižjem zračnem tlaku, so jim v zrak uhajali fenoini hlapi. Ti hlapi so bili neprijetnega vonja in obenem dražili človeška pljuča.
Tega vonja ni več, ampak Medvodčani ga še niso pozabili, kajti nekateri Donit še vedno uvrščajo med največje onesnaževalce zraka. Ta trditev seveda ne drži, saj so v Donitu pred petimi leti zgradili čistilno napravo, v kateri sežigajo fenolne hlape. Zanjo so takrat odšteli 150 milijonov dinarjev. Žal pa, tako pravijo vodilni delavci v Donitu, Medvodčani ne vedo ali pa nočejo vedeti, da so pred petimi leti, ko je bila sežigalna naprava z visokim dimnikom zgrajena, o tem obvestili javnost, navsezadnje pa je najboljši dokaz, da v Medvodah nič več ne smrdi po Donito-vem fenolu*
Sežigalna naprava v Donitu je obenem energetski objekt, saj izkoriščajo temperaturo, ki se ustvarja z gorenjem zemeljskega plina in fenolnih hlapov še za ogrevanje, sitsnjen zrak in podobno. Z energetskim
ONESNAŽEVALCI!?
V medvoški trgovini Sloga na leto pro-dajo približno 2000 ton premoga in brike-tov za zasebna in nekatera družbena ku-rišča
objektom vsaj delno pokrivajo visoke stroške sežiga plinov in vzdrževanja drugih čistilnih naprav.
Varovanje okolja v medvoškem delu Donita pred-stavlja v ceni izdelka precejšen strošek. Poleg seži-ganja plinov se ukvarjajo tudi z dnjgimi, nič manj za-pletenimi postopki uničevanja odpadkov. Trdne od-padke vozijo v komunalno jamo v Smlednik, kamor so morali pred letom vložiti, skupaj z nekaterimi dru-gimi organizacijami združenega dela, znatna fi-nančna sredstva. Jamo, v katero vozijo odpadke, je bilo treba ograditi, urediti dovoze ter organizirati ču-vajsko službo. V to odlagališče pa ne vozijo vseh trdnih odpadkov, ker so predpisi glede tega zelo strogi. Donitovi strokovnjaki pravijo, da bi jih po nji-hovi presoji lahko tja vozili veliko več, brez škode za okolje ali kasnejše vplive na naravo. Vendar, kot smo že zapisali, predpis je predpis.
Tudi normativi glede shranjevanja tekočih odpad-kov so zelo strogi. Vsa odpadna olja zbirajo v po-sebne zabojnike. ki jih imajo nameščene v izolirnem prostoru na tovarniškem dvorišču, kjerčakajo, dajih bodo uničili s pomočjo Ijubljanskega konzorcija, ki je bil za to tudi ustanovljen, a žal svoje naloge ni opra-vičil. V nekaterih organizacijah združenega dela, ki so dolžne predelovati take odpadke, postavljajo pred ozde skoraj nesprejemljive pogoje. Tako pravi-jo, da odpadke prevzamejo le v posebnih zabojnikih, ki pa jih doslej ni še nihče izdelal. Za varstvo okolja (uničevanje odpadnih surovin) tako ostajajo odgo-vorne le proizvodne organizacije, ki sicer v odprav-Ijanje tehnoloških slabosti vlagajo velika sredstva, na koncu pa ostajajo brez pravih rešitev.
ONESNAŽEVALCI!!
Nova avtocesta Medvode ni kaj prida razbremenila avtomobilskega prometa. Medvoški klanec je še vedno žarišče one-> snaževanja zraka, saj vozniki »normalno« dodajo plin.
V Donitovem tozdu Inštitut, ki ima status znan-stveno raziskovalne organizacije, pa ne čakajo le rešitev »od zgoraj«, temveč tudi sami iščejo in razi-skujejo najboljše rešitve za uničevanje odpadnih su-rovin, predvsem pa načine, kako jih koristno upora-biti v proizvodnji. V zvezi z reciklažo, kot strokovno imenujejo ponovno vračanje odpadnih surovin v proizvodnjo, imajo razpisano raziskovalno nalogo. Prvi uspešni rezultati so že znani, kmalu pa lahko pričakujemo le-teh še več.
Brane Praznik, Vera Vogrinčič