Heterogenost in individualnost
Odločil sem se odgovoriti na zastavljena vprašanja, smernice, ker menim, da zajemajo dovolj širok spekter problemov, po katerih vprašujete.
1.
Sama delitev na »literaturo mladih« kot posebno, različno od »literature starejših«, je vprašljiva, kajti vsebuje samo element starosti avtorjev, znano pa je, da so mnogi umetniki že na začetku, v mladih letih ustvarili kvalitativno močne in priznane tekste. Prav tako je znano, da mladi prinašajo nov žar, svežino, drugačen pristop k temam, ki pa so stare, kakor je stara civilizacija. Drugo vprašanje je možnost uveljavitve, vendar mislim, da je tu najpomebnejša vloga lastnega dela, literarno ustvarjanje je konec koncev izrazito individualno delo v fazi ustvarjanja, kasneje pa si pesem ali novela najde pot; to pot odpira le njena kvaliteta. Vloga kritike ima pomembno funkcijo, kakor tudi mentorstvo, uveljavitev z objavo, ni pa bistvenega pomena, tako kot lastno delo, samokritika, vztrajanje.
Franjo Frančič
895
896
Franjo Frančič
2.
V »mladi produkciji«, če jo tako imenujemo, ni izrazite miselne usmeritve, tudi prevladujočega slogovnega profila ni, še sama produkcija ni ne vem kako obilna, je pa zanimiva prav zaradi heterogenosti in individualnega prebijanja.
3.
Velikokrat je težko govoriti o lastnem ustvarjanju, posebno če je še začetniško, nezrelo in neizdelano.
Mnenja sem, da je v slovenski literarni ustvarjalnosti še precej belih lis, tem, ki se jih umetniki niso lotili ali pa samo obrobno. Tu mislim na erotiko. Slovenci v primeri z drugimi narodi nimamo kvalitetne erotične proze, nekaj več je poezije, potem so teme, ki naravnost bodejo v oči, pogojene so z našimi specifičnimi razmerami, na primer marginalne teme, kot so vse zvrsti socialne patologije, skoraj nihče ne piše o delikvenci, zapor-ništvu, o ljudeh z »one« strani, seveda ne v socialnem smislu, temveč v širšem, občem kontekstu. Gotovo so teme, ki se jih v javnem življenju izogibamo, v umetnosti pa se jih ne bi smeli.
In prav tu bom poskušal najti prostor svoji literaturi.
4.
Skupinsko nastopanje ima svoje prednosti in svoje slabosti. Sam ne čutim potrebe po skupinskem nastopanju, pogrešam pa neformalno izmenjavo mnenj brez etiketiranja, natolcevanja in diskvalifikacij. S tem pa se na žalost srečaš že v prvih stikih, mnoga pota se ti odpirajo šele prek znanstev in priporočil.
5.
Veliko knjig, tako domačih kot tujih avtorjev, izhaja vsak dan, spremljati vso to produkcijo je sila težko. V zadnjih desetletjih je na Slovenskem izšlo precej odličnih, evropskih tekstov, tako da se je težko odločiti za nekaj imen. Od poezije najraje posegam po Strniši, Zajcu, od proze rad prebiram Jančarja, Božiča, Filipčiča.
Pripomnil bi, da je odnos širše bralne publike mnogokrat površen, neobjektiven, morda je temu kriva nizka bralna kultura, ljudi šopajo, in šopajo se tudi sami, z raznimi Konsaliki, ljubezenskimi štorijami v visokih nakladah, za dobro izvirno knjigo pa ne najdemo sredstev, da bi jo približali širšim množicam. Mogoče je nekaj krivde tudi pri samih ustvarjalcih in njihovi zagledanosti vase.
Na koncu bi rad dodal še dve misli, ki sta mi blizu, hkrati pa se dotikata zastavljenih vprašanj:
L. F. Celine:
Najboljša stvar, ki jo človek lahko naredi, mar ne, ko se znajde v tem svetu, je to, da skuša oditi ven. Naj bo nor ali ne!
897
F. G. Lorca:
Poezija je nekaj, kar gre tudi na cesto, kar se giblje ob naši strani... V vseh predmetih je poezija, na poezijo ne gledam kot na abstrakcijo, marveč kot na realno eksistenco, ki me spremlja.