BIBLIOTEKA. Beatin dnevnik. Roman. Spisala 5925 v« 54. A^g t ? osooo-sök^ I. V graščini Š. 20. due maja meseca 1875. Evo me, došle na mesto, odmenjeno mi po usodi! — Poklonila sem se grofici in želela pozdraviti nje hčerki, katerima imam biti od-gojnica, ali na izprehodu sta in milostiva gospa mi je prijaznivo velela, naj si oddahnem od dolzega potovanja ter se podomačim. Molčeč strežaj me je vedel skozi visoko dvorano, kder je vsak korak odmeval, po zasukanih stopnicah v drugo nadstropje. Molčeč je odprl duri, molčeč odšel, in v sobi sem, katera je po sedaj moja Moja, res, po sedaj, do — tó sam Bog vé. Kakó je temna in neznana, kakó prostorna! — Majhnega prostora menda ni v vsi graščini, vse je visoko, veliko in zdelano kakor za večnost. In tiho je, tako tiho, le stara ura tam na konci sôbe mej tinovima oknoma jednoglasno maha. Tu se podomači ! — Dnevnik moj, pomózi mi, «anti veš, da žive duše na sveti nimam, kateri 4L Beatin dnevnik, roman. bi mogla zaupati, in da se mi čustvo časi mora olajšati z besedo, sicer me zaduši. Zvest si mi prijatelj bil, po tebi sem segla, ko je otrpnilo srcé, katero je do poslednjega udarca le zâme bilo, kateremu je slednja mojih mislij bila očita. Tpisujé vate vsako čustvo, dozdevalo se mi je, da preljubi mrtvi materi pošiljam poročila, naj ji zatorej tudi ta hip povem, da.mi je neizrečeno teško pri srci, da zopet prav živo čutim, ikakó čisto osamljena sem na širem sveti! Kaj čaka tujke mej tujci? -^ Važnost opravila, katero sem prevzela, poznam do dobrega; rada, z resno, najboljšo voljo se ga bodem poprijela, vendar, ali mu bodem zadostevala? Z veseljem, s ponosom sem hitela semkaj, srečno se mislila, da sem jaz uboga sirota mej mnogimi izvoljena za tó pomenljivo mesto, a stopivši v bogato olepšane prostore obšla me je takšna maloduš-nost, da bi ubežala in se vrnila v mirni kraj, kder se dviga preprost grob nad j edinim srcem, ki me je ljubilo! — Oj, da bi drago mogilo mogla doseči, kakó bi se je oklenila in nikdar več bi je ne ostavila! Mati, zlata moja mati, kako vas pogrešam! — Spisala LtLjiza Pesiakova. 5 Nekoliko pozneje. Izjókala sem se in' lože mi je. Ne vém, kaj mi je stesnilo srce, da »se od žalosti malo ne poznala nisem. Saj nisem navadno takó slaba ; usoda me je učila trdno, stati in biti sama sebi podpora» Strani zatorej z vsemi boječimi otro-> «arijami, ki dorastenemu dekletu ne pristajajo; krepka, pokojne matere vredna se hočem izkazati! —' Da bi le otroka skoraj prišla! Kakó ja hočem ljubiti, kakó se njima žrtvovati! Proti večeru prideta domov, dejala je grofica, in sedem je uže. Zahajajoče solnce sije skozi tinovo-okno, sobo, zlateč. Takó neznana uže ni več, uže mi začenja biti po godi; zlasti tu-le v tinu, ki je malo ne posebna izbiea v veliki sobi, mi je povoljno, tó bode kotiček za naju, tukaj bo« deva doma, ti, dnevnik moj in jaz! Pisna miza. in stolec pred njo, vse je kakor navlašč za naju postavljeno sem. Poglediva skozi okna! Najprej na levo.. Široko ,• cvetočo dolino vidim* Eazprostrani travnici se tti nasmihajo, bahajoč se v pisanem lišpu stoterih cvetlic, in polno klasje jim zk zlatimi glavami prikimava. Mnogoc snažnih hišic se vidi ,in semtertja se ; razpro- 6 Beatin dnevnik, roman. stira senea košatih lip in bukev. Pastirji počivajo v nji, trobeč na rogove, živinica se pase in žvrgoleči ptiči se vesele svojega življenja. Cvetoča podoba je obrobljena z zelenimi lepimi hribi in najmodrejše nebó se razpenja čeznjo, Prava idila je, ali še lepša bi bila, ako bi jo oživljala valovita reka ali svetlo jezero! Ubogi potočec, ki od grmovja polu skrit po dolini teče, je izvestno jako koristna vodica, ali takovo srebrno zrcalo ni, katero lepoto prirodino množi in povišuje, ki ji je tó, kar je bistro okó človeškemu obličiju. — Stopiva na desno stran. Oh! --------kakó mirno in slovesno, kakó čudovito! Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi svojimi stebri! Solnce blesti na večnem snegu in ga izpreminja v boje ognja in mavrice. Mrak se polega krog, gozd se temi, ali gori je še demantna svetloba! Baš zahaja solnce na drugi strani doline za d ... kim vrhom in snežniki so rožnati in žare v čarovni krasoti. Tiho je vse, pokoj plava po vzduhu, pokoj biva na zemlji* Molče je vzprejela priroda poslednje poljube zlatega ozvezdja dneva in molče se pri- Spisala I/ajiza Pesjakova. 7 pravlja k počitku. Sedaj se oglasa zvon in razlega se iz doline do vrhov snežnikov jeklenega jezika glas, ki v grajski kapelici prepeva „zdrava Marija." Iz globine srca svojega vzkliknem tudi jaz „zdrava" nova domovina, „zdrava" lepota in mir, po katerih se mi tukaj oznanja stvarnik! 21. dné maja meseca. Ko sem sinoči vsa očarana bila priródinih lepot in pri nje pogledu svoje toge se oprošče-vala, odprla so se vrata in molčeči strežaj, prikazan si se, mrmral je nekaj. Umela ga nisem, ali ker je čakal v odprtih vratih, vedela sem, da mi je iti ž njim. Nekakova groza me je z nova izpreletela, toda ohrabrila sem se hipno, ko v sobano grofice stopivši me gospa pokaže hčerkama svojima. Dvojki sta, Roža in Vijola. Nigdar se nista ti cvetlični imeni človekom bolj prilegali nego li tema živima cvetlicama. Jednp-liki sta in neizrecno lepi. Mičnejših obrazov ni moči izmisliti si, vsa podobna sta Rafaelovima angeljema, ki na lehti oprta gledata kvišku v Siktinsko Madono. Temni kodri njima padaja 3 Beatili dnevnik, roman. na rame in temne obrvi senčijo čudovito krasne modre oči. V teh očeh njima je jedini razloček: Vijola gleda nekakšno resnobneje nego li svetla, vedno smijoča se Roža. Obé st;a mi, radovedno ogleduje me, ročice podali. Izrekla sem njima veselje svoje pri njima biti in da njima bodem mnogo lepega povedala in ji učila. Pristavši, da se bodemo igraje tudi radovale in okoli tekale, nasmihali sta se glasno in ploskali v ročice. Ko Roža vpraša: „Kaj ne, da naji bodeš rada imela ?" in Vijola pristavi: „ker'me te bodevi vse ubogali", je tudi meni srce veselja zatrepetalo, tudi jaz sem se morala glasno nasmijati' in poljubivši dekletcema drobne ročice vzkliknem: „Kdo na sveti vaji ne bi ljubil!" Sedle smo k čaju. • - Dvojki sta me nepreJ stano gledali in izpraševali. Pozabili sta skoraj' svojega mleka piti in jagode zobati. „Kakó ti je ime?* vpraša Roža. „Beata, ljubica moja/ — „Beata, kaj je tó, nikoli,še nisem tega imenar cula, ali po godi se mi glasi; B-e-a-t-a, kakó je to lepo!" — „Res, lepo imé je in pornenja „preblâga'V svari grofica. — „Je li moči? pre-blaga!" vzklikne Roža. „Zakaj si preblaga,-Beata?" vpraša me Vijola: „Zató, ker me je Spisala Lujiza Pesjakova. 9 ljubi Bog privedel k vama." — „Prav je storil", dé Koza „in sedaj bodevi tudi me preblagi, ni res, ker si preblaga ti?" — „Bog daj, da bibita!" „Ti nisi niti grofica, niti gospica, samo Beata si, je-li?" — „Ne zamerite otroku", prosi me grofica in začne hčerkama razlagati, da se pristavlja tudi imenu mojemu naslov „gospica", ali jaz se upam seči gospe v besedo, proseč, naj otrokama ne brani sladkih svojih mislij izrekati, naj pri tem ostane, kar me osrečuje, „Kes, samó Beata, vajina Beata sem, in druzega nič." — „Vidite, mati!" vzklikne Koza vesela, da je tako dobro pogodila. „Idimo gori", prosi Vijola, „saj Beata $e ne pozna Irene in Irme, niti ne Olge ni Elvire". — „In male Betine tudi ne in uboge bolne Zore", vzdihuje Boža. „Kaj' čujem, tako mnogobrojno druščino imati gori, je-li moči?" — „Res, in še mnogo druzih rečij, lepih vrtov in velicih mest in — Noetovo ladijo,' v polno živalij! Čudila se bodeš, kakó po mizi v omivalnici plava!" — „Beata, celo slon z velicim rilcem je mej živalimi! idimo, idimo gori!" — „Oj, idimo hitro, jedva čakam, videti teh čudes!" — Voščili sta materi lehko noč, obetujé o pravem časi iti spat, in vlekli sta me po sili 10 Beatili dnevnik, roman. iz sôbe ter hiteli po stopnicah, da se je Vi j oli izpodrsnilo in je Roža celo padla; ali nič ji ni ostrašilo, le naprej sta drzno skakali. Pokazali sta mi sedaj vso druščino velicih in majhnih punie, opozoruje me na njih lepoto» Vsemu sem se morala čuditi in dolgo ni bilo, da sem Elviro preoblačila, Olgo spletala, Betinko popéstovala in boloo v zibelki ležečo Zorico tolažila, da ji bode solnce zdravja skoraj vzšlo! „Kaj vidim, v omari leži kup polomljenih nóg in rók ter glavé celo brez očij ! Ali so se pünice vojskovale?" Malo zmočeni sta bili dvojki in zarudela se Koza šepeče : „Vojskovale se niso — ne vem, kako se jim je nesreča pripetila; a gledi, Beata, saj jih ne boli!" — „In o Božiči bodo zopet popolnoma ozdravele", pravi Vijola. „Teden dnij pred prazniei jih poleživi pred vrata, neviden angelj jih odnese in ljubi Božič jih prinese s smreko vred." — „Zdrave so potem in še lepše.nego li so bile kedaj prej. Bodeš uže videla, Beata!" — Prišla je Ivana, «tara kmetska péstuna, katero je pokojni grof prevzel še. od matere svoje-Pozdravila me ni preprijazno, ampak sumnjivo merila me z očmi; a ko sem starki podala rokó, Spisala Ifiijiza Pesjakova. 11 rekoö, da bodevi po sedaj združeni skrbeli za preljuba otroka in da je prosim, naj mi z dobrim svetom in svojimi izkušnjami vedno pomaga, kimala je zadovoljno in nagrbančano lice se je zvedrilo. „Cas je opraviti večerno molitvico", dejala je. „Uže!u vzdihuje Vijola, in „zaspana nisem", zagotavlja Eoza. „Ivana vé, kaj je prav in izvestno nista pozabili, kar sta mili materi obetali. Le hititi v posteljico, da se jutri za rano zopet vidimo." — „Oj, oj, jutri zopet! ne li Beata, vedno bodeš pri nama?" — „Bo-dem, srčici, nigdar vaji ne ostavim!" — Sla sem v sobo svojo. Vsa drugača je bila nego li o mojem dohodu: zadovoljnost, ki mi je v prsih planitela, razsvetljevala jo je v temni noči. Sram me je bilo prejšnje maloduš-nosti. Kakó bi se zlata mamica razveselila videč, me v sredi teh angeljev! Sladko sem spala in neprestano se mi je sanjalo o dvojkah. Sedaj se mi je nasmihala Eoza, sedaj me čarala Vijola čudovitimi očmi; časi se mi je prikazalo milo bledo obličje, njega ustni sta se mi pritisnili na čelo, in naposled nisem znala, ali je grofica, ali so preljuba mati šepetali blagoslavljajoč me, da sem „preblaga!" — 12 Beatin dnevnik, roman. 22. dné maja meseca. Davi je jedva bila ura sedem, ko nekdo potrka na vrata; odprši je, priskačeti, svetli kakor solnčna žarka, prelepi dvojki in se me okleneti okoli vratu. „Saj je vendar res da si tukaj", pravi Vijola, „zjutraj, ko sem se prebudila, strašila me je Roža, da se nama je morebiti o tebi le sanjalo." — „Beata, naj bodo vrata, ki ločijo najini sobi, vedno odprta, da ne bode treba nigdar trkati", prosi Roža in Vijola pristavi : „Te ne bodevi nadlegovali in samo prišli, kadar bodeš dovolila." — Kdo je bil srečnejši Dego li jaz pri teh besedah, ki so mi kazale, da sem pridobila angeljska otroka takó naglo za-se! Pri zajutrki sem morala sesti mej nji in vedeli nista, kako mi postreči; Roža mi je hotela kar nasuti čašo s saharjem „da bi kava bolj sladka bila." — „Denes se še ne bödevi učili; mati so ukazali sinoči, da se moraš od-počiti, ali pokazati ti smevi vse v graščini in na vrti.a — Doli smo zatorej šle, toda tiho, tiho stopale, kajti „mati še spéa. dé Vijola pritiskujé kazalec na rožni ustni. V vežo pri- Spisala Lujiza.Pesjakova. 13 sedei sem tekar videla, koliko orožja, šlemov, •oklopov in ščitov visi ondu. To je kakor v trdnjavi! Izvestno bi ta starina mnogo pripovedovati vedela o bojiščih, kder se je slovanska .zemlja pojila s krščansko in turško krvjo, kder je križ premogel polumesec» Iz gradii smo prišle do mosta na škripce. Vzidan je sedaj na obeh straneh, ali silne verige, ki se zarujavele vijó okoli stebrov, pričajo o nekdanjem namenu. Lep je razgled na holmu, vrhu katerega stoji grad, in kakor ljube stare znance sem pozdravljala zeleno dolino, košati gozd in čudovite snežinke. „Na vrt, na vrt!" silita dekletci in šle smo tjakaj. Vrt je preprost, travniku podoben, a dvojki sta mnogo imeli ondu opraviti. Tu je «vela mlada roža, ondu visoka bela lilija, na oglu bagren nageljček in poleg njega, pod travo skrite morajo biti vijolice, saj so lanivedno dehtele na tem mesti. „Poglej, poglej, Beata, debelim jagodom odpada cvetje! Okrogle glavice so rumenkaste, ne, ne, rudeče so uže! Oj, tó bodo dobre! Se jih li prav veseliš, Beata ?" Sedaj sta za metulji tekali in od radosti vriskali, ko sta ujemši jednega, posadili ga na rožico, a še bolj sta bili veseli, ako njima je 14 Beatin dnevniK, roman. metulj brzo zopet odfrfôlel, na novo veseleč se zlate svobode! Vijola je trgala marjetice,*) rekoč: „Dajvi vprašati cvetlic, ako naji ljubi Beataa. Uglobivši se v važno delo, sta marjeticam trgali peresca, mrmrajoč: „Hočeš me, nehčeš me, ljubiš me, varaš me!" Razvneti sta bili in tem bolj zarudeli, čim bliže sta prišli usodnemu zadnjemu pereseu. „Ljubiš me!" njima oznanja nezmotni cvetoči orakelj in „ljubiš me!" vzklikneti presrečni in me pritiskati k sebi. Poludne je zvonilo v kapelici in ustrašili sta se dvojki. Boječ vpraša Roža: „Kaj je tó?" — „Poludne." — „O, ne Beata, ni še poludné, ni moči!" — „Je, je takó, ljubica, gledi, kakó visoko nad nami je solnce in kakó pripeče celo semkaj v obrasteno senčnico. Vijola povesi glavico in debele solze porose cvetoče lice. „Za Boga, Vijolica, kaj ti je? Povedi mi hitro, povedi?" — „Beata! — matere sve zabili, ki je takó mila in — vedno bolna! Ob jednajstih bi ji uže morali voščiti dobro jutro!" — „In češenj bi bili dobili pri nji, tudi češnje sve zamudili lu se ihti Roža. Tolažila sem potrta an- *) Narodna otročja igra. Otroci, pukajoč bela perca marje-tična (bellis perennis) govore : „Hočeš me, nehčeš me, ljubiš me, varaš me;" beseda na poslednjem perei je odločilna. Pis. Spisala Lujiza Pesjakova. 15 gelja in hitele smo domóv. Po poti sta vedno pripovedovali kaj bodeti rekli, kakó si izprosili odpuščenja! Vsi zasopljeni stopiti v sobano grofice. Ali besedice ne izpregovoriti : samó objemali in božali sta mater in solzne oči skrivali v nje naročaji. Prevzemsi opravilo zagovornice sem živo popisovala njiju žalost in njiju kesanje. G-rofico je genilo, kar je cula in sladkimi poljubi in besedami njima je odpustila: .v rosnih očeh je zopet sijalo veselje in usteca so z najboljšo slastjo zobale skoraj zamujeno sadje. Veseli in okrepčani sta mi dekletca potem razkazovali vso graščino, vse sem morala videti od vrha do tal. Stopivši iz soban grofičnih smo prišle v óno visoko dvorano ; kder odmeva vsak glas od zidov in vsak korak od marmornatih tal. Podobe pradedov pokojnega, pred letom umršega grofa visé tam.- Obledele so boje, ali izpod šlemov in dolzih kodrastih las pazijo oči še sedaj neprestano gledalca. Taki pogledi mi niso nigdar bili po godi in najrajša hodim s povešenimi očmi mimo take gospode. Neljubo mi je, da je treba vselej iti skozi ta prostor. Tik izhoda je zadnja podobay kažoč tudi poslednjega sina starega slovečega rodu: pokojnega Iß Beatin dnevnik, roman. grofa. Visoka v črn plašč zavita postava, lep, energičen obraz s klasičnimi ponosnimi potezami! Okó je temno in srepo, vanje bi ne mogla gledati zaupljivo. Bolj nego vseh druzih me plaši ta pogled, vendar se mi tudi dozdeva mož vreden pomilovanja. Boriti se je moral v silnem dušnem boji, predno sta se ustni tako sključili, takove gube se vtisnile visocemu čelu! — Na drugi jstrani dvorane > stanovanju gro-fičnemu nasproti so krasno opravljene sobe za goste. Tukaj bode skoraj stanovala teta Pav-lovna, vrnoc se iz Nizze s predrago sestro Doro. „Žal", dejala je Vijola, „da bode Dora le za malo časa pri nas. Predlanskem se je omožila, baronica je sedaj in ni vec „naša" ; vedno mora biti pri soprogu in pri stari teti. Rada jo bodeš imela, Beata". — „Ali teto?" „Bog varuj!" vzklikne Koza, „oj, Beata, Beata, kaj si misliš! tete se bodeš bala. Me dvé se je vedno ogib-ljevi in če se ji moravi bližati, stiskavi se k materi ali Dori. Vem, Doro bodeš ljubila, Beata, a tete ne. Dora ti bode po volji, takó lepa je in mila samo malokedaj se nasmiha. Ako bi smela zopet tukaj ostati, kakó veseli bi bili vsi!" — „Tudi gospod Rihard, je-li Vijola?" vpraša Spisala Lujiza Pesjakova. 17 Roža, „Izvestno tudi gospod Rihard, saj vedno gleda Dorino podobo, kadar pride v materin salon." — „Vem, vem", pravi Roža, „in zatorej mu prinesem vselej „album", kder je toliko slik Dorinih. Ti jih še nisi videla, Beata, prelepe so in zlasti ista, na kateri je Dora še manjša nego li sve sedaj me dvé." — „Motiš se, Roža, najlepša je ona v dolzem oblačili z rožo v rôci, tam se Dora takó blago nasmiha, da človeku srce od veselja zaigra, kakor mati pravijo.a — „Zadnja fotografija, ki jo je baron Peodor poslal po poroki, mi je najmenj po godu, takó tožno se drži; mirtni venec in ovoj jej dobro ne pristoja. Kar raz glavo bi ga jej snela!" — „Vendar Ivana pravi, da je v njem .svetnici podobna in svetnice so menda vse lepe in srečne." — Dnevnik moj! Ženska te piše, zatorej ni treba razlagati, da se mi je pri tem pogovoru vzbudila radovednost. Po nobeni ceni ne bi bila izpraševala otrok, ali kar liričen roman z najsrečnejšim začetkom in, žal, tragičnim koncem je bil hipno gotov. S krasno, simpatično Doro sem plakala, obžalovala Riharda, ertila teto, barona bi bila rada — umorila in lepe podobe Nâr. biM. 2 J S Beatili dnevnik ,roman. v črnem plašči s temnimi, srepimi očmi me je bilo strah. Pregledavši vse druge prostore se mi je vedno tó blodilo po glavi in še sedaj — ali, kaj čujem? Polunoči bije! Sedaj ne gré buditi duhov in jih rotiti, a skrajni čas je dvó-jek se še nagledati, njiju svetlo podobo si vtisniti v misli in ž njo mirno zaspati. — 1. dné junija meseca. Pokojno izginja dan za dnevom, kakor čista vodica doli na vrti, ki se v ozki strugi jedno-glasno igra. Roža in Vijola se zvesto popyi-jemljeti svojega: ba, be, bi, bo, bu, in. vsak dan vprašati, ako znati uže dobro citati. Tudi pisati sta začeli in Ivana ne more prehvaliti njiju lepih pismen. „Malo velika so", pravi, „ali bas zató takó lepa in vidna. Tó sta glavici, je li gospica Beata?" — „Kaj bi ne bili, saj sve uže dovolj stari: vsaka nad šest let!" dé Vijola ponosno. „In obé dvanajst in pol", vsklikne veselo Roža „in pisati ne bi znali! Ivana vedno misli, da sve še majhni!" — Jedna ura je odločena pletenju, ali tó njima ne gré izpod rók. Vzdihovaje se pripravljati k Spisala Lujiza Pesjakova. 19 delu in zlasti Kozi je neizreeno vroče pri njem, „Tó ni nie za poletje", pravi, „preveč se človek utrudi z delom. Iglic kar ne morem premikati! Evo, vse razbeljene so, zatorej izpuščaj o zanjko za zanjko. Oh, moj Bog, tó je težavno! Podveze tudi bele niso, materi jih ne bodem mogla pokloniti za vezilo. Cernii se neki trudim ž njimi?" — „Brez skrbi, Rožica, oprali jih bodevi, da bodo bele kakor sam sneg. Gledi, ljubica, dobro pomoč bodeš imela za zimo. Kadar te zebe, sežeš po pletenji in segrela se bodeš.* „Treba mi ne bode plesti, Beata, nikoli me ne zebe po zimi. Velik ogenj gori v lévi m Ivana skrbi, da nigdar ne ugasne. Mraz mi je le na izprehodu, a tam bi ne mogla plesti, kajti roei moram držati v kožuški." — »Kaj bi bilo, Boža, da so vsi ljudje tvojih mislij? Ali bi prijetno bilo brez nogovie hoditi krog? Ali si uže pozabila, kakó hvaležni so oni dan ubogi otroci bili, ko so jim milostiva vajina mati darovali nogovie? — In o dolzih zimskih večerih, ko bodeti sedeli pri meni, poslušaje pravljice — katerih nebrojno znam, ali samó po zimi, po leti se jih kar spomeniti ne morem — ali ne bode lepó, ako bodeti bosim 2* 20 Beatin dnevnik, roman. otročičem ogrevale nožice se svojim delom in zató prav brzo in pridno pleli?" — „Bes, resS je vzkliknila mala svojeglavka, „res bode prelepo po zimi — pravljice poslušati!" 8. dne junija meseca. Takó srečna, takó vesela sem, da ne želim druzega nego li da bi vekoma takó bilo! Grofica je zadovoljna z mano! Preljuba mati v grobu, čujte, visoki, blagi gospé je vaša bora Beata povšeči! Vso noe nisem zatisnila očesa od samega veselja in pri odprtem oknu uže sedim, ko se je jedva približalo mlado jutro. Z roso oškropljeno, blesteče je prišlo izza gora; pri njegovem dohodu so priplavali srebrni oblači od vrha snežnikov in sedaj visé tancim ovojem podobni na temnem smrečji in na zelenem bu-kovji. Pod njimi se izteza in širi listja morje, sladko šepetajoč. Skorjanec prepeva vriskaje jutranjo svojo molitev in hrostič tu poleg mene se ziblje na pomladanski roži ponosno leskajoc se v solnčnem svitu. In hrostič na dehtecem Sedaj pride póstarna ali trdna dekla, ženoe kravo s paše in obstoji v mene uprši pogled. Skoraj se približa starki, rekoč: „Nu, mati, tukaj sve, Breza in jaz! Idite spat, Aniea uže čaka, pogovarjati se hče z Vami!tt Nasmihala se je zopet blazna žena in kakor majhno dete jo je odvedla dekla v hišo. Zame se uže ni zmenila. Vse je kipelo v meni grede iz - raja, kateri je človeška krivica izpremenila v pekel obupa in gorja. „Ivana, pri mâlinu smo bile!" vpijeti dekletei v dvorani, kder nas je služabnica srečala. „Pri katerem mâlinu?" vpraša. „Pri onem, kamor ti nisi htela nikoli iti. Sedaj moravi hitro vence plesti, gledi, koliko cvetlic sve prinesli!" in hiteli sta po stopnicah v njiju sobo. Zmračilo se je Ivanino obličje, strmo me gleda in vpraša: „Gospica, ali ste govorili z malinarico? — „Sem, nehote, tu na členi jeza-znamenovan vtisek roké, ki me j e držala." —Ali Vam je pravila — ob utopljenki — ob Anici?" — „Je!" — „Tudi o — "? „Govorila je mnogo, kakor vsi, ki nimajo zdrave pameti. Dekletei nista culi besedice, vedno sta tekali semtertja, 30 Beatin dnevniK, roman. nabirajoč cvetlic. Ivana! nigdar vec ne poj demo k malimi!" — „Prav tako, Beata, na Vas se po-uzdajem, poštena ste ! Bog se smiluj blazne žene in daj — mrtvim nebesa!" — To rekoč me je ostavila zvesta duša. — 14. dné junija meseca. Dnevnik moj ! povedala ti še nisem, da sem sinoči, peljoč se po dolini, videla gospoda Rihar-da. Ves dan mi ni bilo moči iznebiti se misli, da to storiti morem. Naj jej bode konec, zazna-movaje jo s črnimi pismeni tu na belem listu! Vedi zatorej, tam na severnem konci doline mej St.... trgom in L ... . stoji lepa v italijanskem slogu sezidana villa. Pločata streha, upirajoč se na vitke od vrha do tal z bršlanom obrastene stebre, senči verando, od katere drže visoka steklena vrata v lepe, okusno opravljene sobane. Zanimiva zbirka medoreznih podob, dragocene na platno malane slike novejših mojstrov in kipi slovečih pesnikov lepšajo zidove salona. Vsto-pivšemu nasproti v prostorni dolbini se vzdiga marmornasta podoba Shakespeareova v natvorni velikosti. Je li, vreden vladar, kateremu pristoja Spisala Lujiza Eesjakova. 31 prvo mesto! Lavorov gozdič se razevita okoli njega in na mizi v podnožji so nakopičena čudovita njega dela. Na jedni strani salona sta dve lepi sobani, na drugi velika biblijoteka klasičnih del vseh literatur. Pri oknu pisna miza, pri drugem malarski oder. Načrti, gipsasti kipi in minijature ter antike po zidovih. Bösendorf erj ev klavir sredi sobe. Po sprelepih, svetlih prostorih dehti cvetlična vonjava. V tem čarokrasnem stanovanji — svetišče bi je imenovala — kder se človeški duh umeteljnosti in geniju klanja, biva gospod Rihard. Videč grofičino kočijo je stopil z verande ter nas pozdravil. Grofica je takoj velela konja ustaviti in gospod Rihard se je približal, prijazno proseč, naj grofica blagovoli počestiti njegove rože, „ki so bas v najlepšem cvetji." Rada je dovolila mila gospa in hitro smo bili v srednjem salonu, kateri sem poskusila popisati. „Evo vzgojnice mojih hčerk, gospod Ri-hard!" dé grofica kažoč name. „Gospica Beata! Druzega Vam ne povem, nego „beate" tudi me, hčerki in jaz, imenovati jo „svojo". — Osupnila sem nad nezasluženo milostjo in gospodu Rihardu se je menda baš takó godilo, kajti odgovoril ni besedice, le klonil se mi je uljudno. Védel je 32 Beatin dnevnik, roman. grofico na vrt in dekletci sta šli z menoj za njima. Vrt je po angleški šegi uravnan, a mej gostim zelenim grmovjem se vzdigujejo vender visoka drevesa, prepolna žlahtnih rož. Nigdar še kaj tacega videla nisem! Na tisoč in tisoč jih cvete, šireč krog sebe balzamsko vonjavo. Boginja Flora sama bi se jim morala čudom čuditi. Dvojki sta morali vse ogledati, ves vrt smo obhodile, v tem, ko je grofica pocivaje na ruš-nati klopi pogovarjala se z mladeničem pred njo stoječim. Došedši ja je baš Rihard dejal: „Ne vem, grofica, videti jo moram še — konci od daleč!" Kako tožno in hrepeneče so se glasile té besede! Vzdihuje se je vzdignila grofica in mu z milim pogledom stisnila rokó. Molče jo je spremil Rihard do kočije, kder je našla v elegantnem vrbasci velik šop dehtečih rož. „Ali ni neusmiljeno, Rihard, teh cvetočih čudes odtezati domovini svoji?" — „Rozina usoda je! Presrečne one, katerim je dovoljeno umirati pri vas, milostiva grofica; — vsem rožam se tako dobro ne godi!" — „Gospica Beata/ vprašala me je grofica pa poti, „kako Vam je po všeči zaselje, katero si je »apravil gospod Rihard?u — „Izvrstno! podobna Spisala Lujiza Pesjakova. 3 S je stanovanju, o katerim čitamo v čarovni pripovedki/' — „Res, ali gospod ßihard je tudi mogočen čarovnik, kajti ljubezniv in izobražen je, kakor je le moči biti. Povedala Vam še nisem , da je rejenee prejšnjega učitelja, ki je živel visoko obdarjenemu dečku. Pred smrtjo je bogato, nepričakovano dedščino prejel ter jo ostavil svojemu ljubljencu. Sedaj lehko Rihard živi po svoji volji. Po leti in jeseni najrajši potuje, menda se je seznanil uže z vso Evropo, in potem se vrača domov z vtiski, ki jih je nabiral olikani duh, in v pomladi se kar povrtnâri. Rože so največje veselje, ki je ima plemeniti mladenič. Vprašala sem ga, kdaj letos odpotuje — in odgovoril mi je, da še ne ve/' — „Kajti videti jo mora še" — pristavila sem sama v sebi. 22. dné junija meseca. Pisati ne morem! Uže teden dnij praznujem Povedati tudi nimam ničesar, dasi mi je baš glava polna mislij, toda sama ne znam, kaj premišljam. Največje veselje mi je bilo pri mojem dnevniku sedeti ter se mu izpovedovati, zlasti v Nâr. Mbl. o 34 Beatili dnevnik, roman. tihi noči in zjutraj, ko je prvi žarek, probudivsi me, privabil me zopet k njemu. Sedaj se mi upira seči po peresi, in vendar je vse, kakor je bilo. Mislila sem, da je vzduh, da je sopariea, o kateri vse toži, vzrok nenavadne mi letargije, nadejala se, da bode po sedaj boljše, da mi bode moči iztrgati se jej, a motila sem se. Nepretrpljivo vroče je bilo tudi danes in takó čudno tiho. Nobenega glasu, nobene sapice ni bilo čuti, le časi se je utrujena priroda težko oddahnila in jaz sem vzdihovala ž njo. Temni oblači so nizko visé zakrivali solnce, goveda so nemirno mukala in ovce tiščale v varno stajo. Debele kaplje so začele padati in iz vrta smo hitele. „Hvala Bogu, da nam bode dal dežja," dejala je Ivana, „kakó smo ga potrebni, sopariea vse mori!" — „Hvalo Bogu!" mislila sem tudi jaz, „kakó rada bi zopet s skörjancem pe-vala, kakó rada do polunoči pisala v dnevnik!" Jedva smo dospele do graščine, ko se je uže culo grmenje. Bliže in bliže je prihajalo, vedno močneje se glaseč. Bliski so se neprestano križali. Lepi snežniki so se pokrili z gostimi, sivimi plašči in jek njih duplin je stotero odmeval grmenja ropot. Kar oživlja prirodo, skrivalo se je Spisala 1/o.jiza Pesjakova. 35 bežeč. Trepeči ptici so se stiskali pod veje. cvetlice povesale nizdolu glavice. Tudi ljubi dvojki sta mižali in zamašivši si s prstei ušesa, skrivali se v gubah obleke moje. Samó jaz sem v tinu poleg okna sede z veseljem strmela venkaj čudeč se hudi uri, ki je razsajala z divjo močjo. A ona roka, ki jo je oprostila, kaže po njej, da pokončati more, vkrotila jo je tudi ter tkala z najsvetlejšimi bojami vez miru, opasala jo okoli neba, in nebó in zemlja sta bila zopet v zavezi ! Priroda se je nasmihala, prelivajoč od veselja sladke solze, ki so trepetale v čašah dehtečih cvetlic. Ptiči so si otresali mokre perotniee, poskušaj e jih takoj žvrgoleč v naglem letu. Snež-niki so se vzdigavali ponosno in s čistim čelom gledali v ažurno planjavo. Vzduh je bil ohlajen, vse je bilo veselo, prerojeno. Stara Ivana je pela pobožne pesemee, dvojki sta plesali, in jaz? — jaz sem bila zamišljena in tožljiva, kakor prej ! — Kaj li rože tam na čarobnem vrti?! — 3* 56 Beatin dnevnik, roman. 25. dné junija meseca. Nigdar ne bodem pozabila sinočnega večera ! Po lepem dnevu je deževalo in takó mrzlo vleklo od snežnikov, da sem se ognja rado-vala, ki je gorel v salonski levi. Grofica je dejala, naj bodem nocoj pri njej, naj dekletci osrečuj e ti staro Ivano. „Kakor nalašč je pri peci sedeti in nesmrtnih duhov priklicati si v druščino. Jeli, gospodična Beata ?" Z veseljem sem ubogala. Stopivši k vrsti slovečih nje ljubljencev, ki stoje v prelepih izvodih tu na razpolaganje, vprašam: j,Kaj li smem citati?" — Po kratkem premišljevanji vzklikne grofica: „Bodi Lord Byron tretji y najini zavezi. Čitajvi: Manfreda!" Rečeno, storjeno! Uglobljeni sve bili skoraj v tó čudovito brezno mislij in čustev, nad katerimi duh od. groze osupne in ki ga vendar nepopisno zanima. Stopinjo za stopinjo sve hodili po poti, po katerem si Manfred, drugi Faust, kakor ga imenuje Goethe sam — toda Faust brez Marjetice in brez Mefista — išče rešitve. Spremljevali sve njega, katerega teži skrivnostna krivica, ki je velik filozof in še večji metafizik, ko je, preiskavši vso modrost sveta, Spisala Lnjiza Pesjakova. 37 seznanil se z večnostjo in zvedel, da spoznati vse ni druzega nego, li trpeti brez konca. Zavidal je lovca divjih kóz, zbog njega nevednosti, njega spanja in njega groba, kateremu bode vnukova ljubezen stavila napis ; vendar ne bi bil menjal ž njim, kajti ubogi lovec ne bi mogel prenašati speč, kar je trpel on, vedno bede. Z nobenim človekom ga ni družila sočustva vez, le jedinka je bila, jedinka njemu jednaka po rodu, po obličji, po očeh, po glasi, samó da je pri njej bilo vse lepše, nežnejše, in tó jedinko je ljubil z vso močjo silnega svojega duha in strastnega srca in-------ubil jo je, a ne z roko: „With his heart he has brocken her heart I „ Končano je zdaj bilo vse, blaznosti je prosil, kakor blagoslova božjega, klical smrt je na boj, ali bežala je pred njim, begoči senci podobna ! Da bi konci pozabiti mogel! Vsemu se je učil, vse znanstvo imel v oblasti svoji, le pozabiti ni mogel in brez nâdeje in brez miru ga je trpinčil spomin. Bas sve čitaje dospeli do zarotbe, s katera Manfred pozi vije Astar to, ko molčeči strežaj vstopi in napove gospoda Riharda. Vstrašila seni se, da sem obledela in vsa kri mi je silila k srca* 38 Beatili dnevnik, roman. Zbežati sem hotela takoj, a grofica mi je branila, prijazno me zadržuje. „Oprostite, grofica," dé vstopivsi gospod, po globocem priklonu, ki je veljal menda le grofici, „ako si izprosi truden potnik ob nenavadni uri gostoljubja." — „Dobro došli, gospod; ali odkodi takó pazno?" — „Daleč notri v Vaši šumi sem bil in gršk modrijan z menoj. V družbi njegovi sem pozabil skoraj na vse, zlasti na vreme. Evo me zatorej trudnega od hitrega teka in tudi malo premočenega človeka, ki se drzne prositi prostorčka pri levi." Pozvonila je grofica in skôraj je samovar stal pred gostom in dehteči ovretek kine-škega cvetja mu ogreval ude. „Koliko nadlege napravljam! Tudi motil sem dami v zanimivem berili, gospodična ima še sedaj knjigo v rôci. Ali bi ne bilo dovoljeno hvaležnega iskazati se mi, ako prevzamem posel čitatelja?a — „Prelepa misel!" vzklikne grofica, „uže davno se nisem radovala govorniške Vaše umeteljnosti, deklamacije, katero prešinja gorkota srca in odličnost izobraženega duha." — „Če tako govorite, grofica, se ne upam citati, gospodična me še cula ni in" — „In čudila se Vam bode z menoj ter pritrdila, da ni izvrstnejšega govornika na sveti nego li ste Vi". Spisala Lujiza Pesjakova. 39 — „Grofica, moči Vam ni inače, nego premi* milostivi biti, v srečo je to gospodični znano" — izvestno je to dejal spominjajoč se prenapete pohvale, s katero me je grofica v čarobnem vrti osramotila, in znova sem morala povesiti oči — „in zatorej hitim pokazati, da nisem takov veščak, kakeršnega me misli milostiva gospa. " Bral je Manfreda. Bral vse, kar sem baš sama citala, ali bilo mi je, kakor da bi še nikoli ne bila cula besedice te pesmi. Brez sape sem poslušala, nov svet se mi je odpiral, ko je mehki melodični glas, sedaj milo tožeč, sedaj povzdiguje se k najvišjemu afektu zgovarj al pesnikove misli. Vendar je vse bilo natvorno, tako in ne drugače je moralo biti. Ne sama umela sem nesrečnega pogubljenega mučenika, temveč ljubezni vreden se mi je dozdeval. S prva sem le poslušala, skoraj tudi gledala in čim dlje tem bolj se zatapljala v čitatelja, vanj, ki je stvar j en kazati Manfreda. Kajti, kde na sveti še taka lepa ponosna postava, tak krasen obraz z duhovitim čelom, kde še tako ognjeno in ven-^ dar neizrecno milo sinje okó, kde usta, ki se ob jednem bolestno in rajsko sladko morejo nasmihati, kde še takšna krotka tožnost, ki obrazna 40 Beatin dnevnik, roman. lepoto povišuje, obdajajoč jo z glorijo trpljenja? Takó si je Byron moral misliti svojega Man-freda. Prišel je do zarotbe, do onega bolestnega krika hrepenenja, ki stresa čuteče srce, ki pre-seza vse, kar je še kdaj izpregovorila človeška beseda v žareči strasti. Ali kaj je bilo tó? Ta, ki je vzdihoval najglobokejše tožbe, kateremu so solze v glasu trepetale, popisuje neizrecno svoje hrepenenje, brezkončno svoje gorjé, tó uže ni bil genijalen tolmač Byronove nesmrtne poezije, tó je bil Rihard sam! Res, premo iz duše mu je izvirala v dušo sezajoča govorica, s katero je boleč pozival Astarto, obupno roteč jo samó jedenkrat še izpregovoriti ž njim. Srce mi je od sočutja in milo vanj a pokalo in solza za solzo mi je zalivala okó. Grofici se je godilo tudi tako, kajti pri poslednjem „Farewell!" je vzkliknila vsa bleda: „Dovolj, gospod, vtisek je takó silen, da novih ne morem prenašati! A hvalo, najtop-lejo hvalo za prelepo, divno uro! — Ali sem pravila preveč, Beata?" — Némi, tresoči, ni mi bilo moči govoriti, grlo mi je bilo zdrhneno in sree mi utripalo, da se je moralo slišati. Se sedaj sem nejevoljna sama nase, da se nisem premagala, da sem se nosila nedorastenemu, okornemu Spisala Liijiza Pesjakova. 41 dekletu jednako. Na srečo sem stala v senei visoke leve, da konci ni videl objokanega mojega obraza. Poslovil se je z grofico, tudi meni voščil „lehko noč," izročivsi mi knjigo, a zavedala sem se tekar v samoti izbe svoje. Dolgo sem slonela pri oknu, noč je bila jasna in čisti vzduh mi je dobrodejno hladil goreče lice. Slavec je peval, vtelešeno hrepenenje je zopet, a sedaj v drugi obliki vzdihovalo večne svoje tožbe! Kakó mi je odmevalo v prsih, kakó se mi ponavljalo vse, kar sem nedavno cula! Zorilo se je uže, ko sem legla k počitku in kakor bolan otrok po materi jokajoč naposled s solzami zaspala. Davi sem se prebudila s težko glavó in še težjim srcem: Rihard se mi smili in Manfred, in Dora in Astarta, in sama sebe milujem, da zaradi drugih čutim bridko gorjé, da sem zaradi tuje nesreče — vsa izpremenjena! 23. dné meseca junija. Manfred mi ne daje miru! Noč in dan se ga moram spominati. Bog varuj, da bi še kdaj poslušala Rihardovo čitanje! Izgubila bi vse mirno spanje, nesposobna bi bila za vsako opra- 42 Beatili dnevnik, roman. vilo. Nigdar ne bi bila mislila, da je moč poezije takó silna! ^Hear me, hear me — Astartef my beloved/ — speak to me: 1 have so much endured — so much endure" — To se mi vedno blodi po spominu! Rihard in Manfred sta se pretapljala nerazločljivo drug v druzega: Manfredovo trpljenje se ponavlja v fantaziji moji v ßihardovo ; nesrečna ljubezen mu uničuje srce, kakor je stria Manfreda. Ali je bil Manfred, ki je na čarobnem vrti vzdihoval: „Videti jo moram še — konci od daleč Ve ali je bil Bihard, ki je óni večer hrepeneč iz-pregovoril : „And I would hear yet once before I perish !" V Čustvo in glas sta bila jednaka, tu. in tam, Nocoj sem bila v sanjah na čarobnem vrti. Vse je bilo mirno in tiho, polna luna je plavala na obnebji in iz svetlikajočih se oblakov so se mi nasmihali preljuba mati. Tresla sem se od blagosti, mislé, da sem v raji. Koder sem hodila dehtele so rože in speči slavci sanjaj e zibali se na njih vejah. Sedaj je prišel on in skrila sem se boječ v najgostejše grmovje. Kakó je bil lep! Luna se ga ni mogla nagledati, ves Spisala Lujiza Pesjakova. 43 svoj svit mu je razlivala na krasno obličje in vpodabljala se v sinjem nebu njegovih očij ! Presrečna sem se mu čudila, a prebadalo mi je srce, ko je bolestno klical drage svoje Dore: „in the still night, Startled the slumbering birds from the hush'd boughs." Odpotoval je. Gol in prazen je bil svet, puščava se razprostirala pred menoj. Sredi nje na razvalinah je čepela blazna malinarica, vijoč veli roei po prelepi Anici in proklinjaje „kačji rod." Bežala sem pred njo. Po brezkonečnem teku do-spem h graščini in srečam domóv se vračajočega Kiharda. Stvarstvo je zopet zelenelo! Grofica je potniku sočutno stiskala rokó, dvojki sta ga božali, jaz sem se od veselja jedva zavedala, toda on je zamišljen šel mimo nas, rekoč: „1 have tvander'd o'er the earth, And never found thy likeness11 — Obstal je v visoki dvorani, zaroteč„ j edinko svojo :a „Speak to me! though it be in wrath\ but say — I reck not what — but let me hear thee once — Tis once — once morel" In pod lepo temno, v črni plašč zavito podobo se je prikazala Dora v belem oblačili z mirtnim 44 Beatin dnevnik, roman. vencem, bleda kakor smrt. Ljubeč je vanj upirala plamteče okó ter ga tolažila: ^Richard, to-morrow ends thine earthly iUs\u „Farewell!" se je glasilo iz nevidnih ustnic, „Farewell!" odmevalo v srci mojem in prebudila sem se, hoteč umreti od toge! — Mislec, da si glavo najprej streznim pričenši kako težavno dušno delo, da bode vtisek izgubil nekako svojo moč, ako ga iz možjan prenesem na popir, drznila sem se — Manfredovo zarotbo, to visoko pesem strasti preložiti v materini svoj jezik. Blazno, zlobno početje, s slabim svojim peresom tikati se nesmrtnega dela ! Bodisi, ne morem inače! — Ako bi grofica vedela, kaj nameravam! Izvestno bi se mi smi-jala. In on, Manfred, ne, ßihard? on bi se mi ne smijal, le milujé me bi skomizgnil z rameni. Ne, celo tega ne bi storil, saj jedva zna, da sem na sveti, in ako tudi, kaj se briga on za dekle, katero nima besedij, dasitudi se jej srce topi od čuda, hvale, radosti in bolesti! — Ti, dnevnik moj, ti, ki si potrpežljivo prenašal uže mnogo, ti, ki me nisi nikoli grajal, ampak mi vsegdar vračal zaupanje, vzprejmi Spisala Lujiza Pesjakoma. 45 moje predrzno delo in daj, da se mi po njem vpokoji razvneta duša! Manfred. v „Cuj me, čuj me! Astarta! ljubljenka! govori k meni: Trpel sem toliko — trpim še zdaj ! Poglej me! Tebe grob ni bolj preménil, Neg jaz preménil sem se tebe radi. Preveč si me ljubila ti, jaz tebe; V to muko nisva bila si rojena, In če sva z grehom smrtnim se ljubila! Keci, da tebi ne mrzim, da sam Trpim obéh jaz kazen — da si ti V izvoljenih — da mene čaka smrt! Vse> kar črtim, rotilo se je vedno, Vezati mene k dihanju, k življenju Katero straši me nesmrtnosti, Dozdânjim dnem podobne. Mira nimam« Jaz sam ne vem, kaj hočem, česa iščem: Samó to čutim, kaj si ti, kaj jaz, In. slišal rad bi zadnjič, predno minem, Tvoj glas, ki godba mi je bil. Govori! V tihotni noči sem jaz tebe klical, In ptiče dramil, speče v vejah mirnih, Budil volkove gorske ter seznanjal .46 Beatin dnevnik, roman. Z imenom tvojim glas duplin odmevnih; Odgovorov je bilo mnogo raznih Od duhov, od ljudij — od tebe nie! Govori k meni! Jaz sem cul na zvezde, V nebó zaman sem zrl, iskaje tebe* Govori k meni! Zemljo sem prehodil, Primere tebi ne našel Govori! Okrog vragovi čutijo vsi zame; Strah me jih ni, jaz le za tebe čutim. Govori! ako tudi v jezi; reci Kar koli, glas da tvoj zaslišim zopet Le zdaj, le zdaj še! Astartina prikazen. Manfred ! Manfred. Še kaj! Še kaj! V tem glasu le živim! Tvoj glas je tó! Prikazen. Manfred! Bridkost te zemska jutri mine. Zdravstvüj ! Manfred. Še to, a si mi odpustila? Prikazen. Zdravstvüj ! Spisala Lujiza Pesjakova. 47 Še kdaj li bodem videl te? Prikazen. Zdravstvu) ! Manfred. Usmili se me, reci, da me ljubiš! Prikazen. Manfred ! (Astartina prikazen izgine.) 11. 3. dne julija meseca. Evo jih, ljubljene Dore, osorne tete Pav-lovne in mademoiselle Zoë de Latour, neogibno potrebne tetine „dame de compagnie," ali „demoiselle d'honneur," ne vem še, kaj je. Grofica se je peljala z dvojkama na postajo R. pričakovat gospode in jaz sem bila vse po-póludne sama pomagajoč Ivani, ki je urejala ^tanice. Stara služabnica je bila nemirna in zgovorna, kakeršne še nisem videla. „Dobro, da ste mi na pomoč, gospodična Beata," dejala je, pogrinjajoč turške preproge po tleh v tetini sobi, .„danes bi jaz naredila vse narobe. Koči se mi 48 Beatili dnevnik, roman. kar treseti pri deli. Prosim, razpnite Vi rumeno-svilne ograče na okna in na hrastova vrata, meni se v glavi vrti, ako jih le pogledam; visoka so, da Bog pomagaj !" — Neprestano sve delali, a nikoli jej ni bilo prav storjeno, vedno je vse znova poravnavala, vedno še brisala prah, dasi je uže vse bilo solnčno-svetlo. Zlasti v Do-rini sobi jej ni bilo nič po godi, vedno je majala z glavo in semtertja tekala, ogleduje vse od vseh strani]". „Ne, ne," godrnjala, je „pozlačeni okviri niso blesteči, kakor bi morali biti, zrcala nikakor takó čista, da bi bila vredna vpodabljati Doro. Skoraj se mi dozdeva, da svila sofe in naslanjačev uže ni srebrno - bela 5 četudi sem jo vedno skrbno pokrivala s prti ! Gospodična, kaj pravite, ali so čedno oprane vezene ograče, ki plavajo okoli postelje, in óne tam nad oknoma in pri toaletni mizi?" — „Izvestno, ljuba Ivana, vse je belo v prelepi tej sobi, da bolje in lepše ne bi moglo biti." — „Vendar ni, kakor se Dori pristoja! Stopite semkaj, gospodična, glejte, iz obeh óken se ne vidi, nego li gozd in snež-niki. Prav takó, je li? Tó je pogled, tó vzduh, katerega je bila navajena mlada moja srna! Dvanajst, čujte, dvanajst let je bila Dora moja Spisala Lujiza Pesjakova. 49 in dobro ji je služilo Ivanino varstvo. Živej-šega, srečnejšega otroka ni bilo v vsi ókolini! Od veselja je planitelo bistro okó, ko je, prosta kakor srnica divjala po gozdu in krepka sapa snežnikova, igrajoč se z dolzimi nje kodri, oža-rila ji okrogli lici! Oh, da bi še jedenkrat mogla preživeti ta blagi čas ! Res, da sta dvojki tudi preljubeznivi, da sta mi tudi na dušo pri-rasteni, toda oni imati mater, oni imati Vas, v tem ko Dora ni imela druzega nego li mene. Le Ivano je klicala, kadar se ji je nezgoda pripetila, le k Ivani tekala oznanjat veselje! Ko je mati na nje porodu umrla in mi grof hčerko molče položil v naročaj, ondaj se mi je v osrčji nekaj prebudilo, kar se do poslednjega njegovega udarca z Doro ločiti ne bode moglo. Jeli, gospodična, čuditi se ni, da iz obilosti srca danes neprestano govoričijo usta in da ste mi rôci neokretni ? Troje brezkonečnih let nisem videla srčnega svojega otroka, in danes mu bodem gledala v sladke srnje oči! Bog nebeški daj, da bi mi prvi pogled rekel — da ni prenesreč-na ! — Gospodična, nesivi še šopkov v obe sôbi, ali v Dorino samih rož in vijolic. Te cvetlice je vedno najbolj ljubila. Vedite, le zavoljo nje Nâr. biM. 4 50 Beatin dnevnik, roman. sta krščeni dvojki za Rožo in Vijolo. Oj, gospodično ako bi Vi bili videli sedemnajstletno kiimico, rekli bi bili z menoj, da lepša stvar še ni prišla iz božjih rók! Baš se je vrnila iz zavoda, na polu smijoče se dete, na polu razevetena deva. A stopivši pred oltar, pritiskajoč tam novopo-rojeni bitji na srce, bila je angelj, ki je sestricama odpiral vrata večnega življenja. Kakó resno, s kakšnim prepričanjem je izprégovorila besedo „verujem!" kakó pobožno molila izreke nadeje in ljubezni! V tem slovesnem hipu jo je prvič videl Rihard; ali je bilo čudo, da mu je razven Dore takoj minila vesoljnost? — A poj-divi v tetino sobo, da jih vidivi pripeljat se in ker mi uže moči ni tihi biti, naj si olajšam srce, pripoveduje Vam, kar po meni še živa duša izvedela ni". — Sedli s ve k oknu in vedno oziraje se po dolini je Ivana pripovedovala, kar me je zanimalo, da ne morem izreči. „Ne vem", dejala je starka, „kakó popisovati Vam zlate dneve, katere sem preživela po Dorini vrnitvi. Umeli jih bodete, ako pravim, da je zopet bila pri svoji Ivani s staro prijaznivostjo jo objemajoč! — Kihard je prišel vsak dan v graščino, grof in Spisala Liijiza Pesjakova. 51 grofica sta mu bila dobra, odkar je bival tukaj pri svojem rejniku, in težko pogrešala bi bila nenavadnega, zelo nadarjenega mladeniča. Citai je z Doro, poučeval jo in nje petje spremljeval pri klavirji. Radostno ja je poslušal grof in v tacih urah so se mu porazgubljali temni oblaei raz čela. Mirno je počival pogled na hčeri, ljubo motreč njo in mladeniča. Dora je bila od dneva do dné lepša, veselejša in malo ne vsak večer po molitvi je vpraševala: „Ivana, je li moči, da bodem v nebesih še srečnejša ?" — Ljubezen, svetli žarek božji, se je vselila v naj-čisteje, v najgorkeje srce! — Rihard ni takó mirno užival sreče prve ljubezni. Ako se danes od blaženstva poznal ni, bil je jutri zamišljen in tožen: videlo se je, da trpi, da se bori sam s seboj. Tó sem opazovala jaz, prosta kmetica, a še bolje natanko je moral videti olikani izkušeni grof. Sprva sem se čudom čudila, da ni načrtal višijh naklepov za svojo hčer, a ko je molče vse odobraval, hvalila sem ga sama v sebi, polna upov, da raj ljubljenke moje ne bode kalila nobena kriva misel. Minili ste dve leti. Dora ni želela nego da bi takó bilo do konca dnij.. Prepričana sem, da se svoje 52 Beatin dnevnik, roman. ljubezni zavedala ni. Pretožno jo je usoda prebudila! — Ne vem, ali se je grof hipno premislil, ali se mu je res tekar sedaj zdelo mogoče, da bi sin neplemenitega rodu dvigal k njegovi hčeri pogled svoj, bodisi kakor hoče, necega dné je naznanil, da je čas Doro uvesti v takó nazivani „svet", in da ima zató iti k teti, kneginji Pavlovni. Ostrmelo je prestrašeno dekle, kaj tacega si še misliti ni moglo! Ali oča se ni nigdar šalil — in uboga Dora je plakala, proseč in roteč ga, naj prekliče, kar je ukazal, naj jo pusti tukaj! — Zaman je bilo vse in ko je grof resno drug dan odločil za odhod, strastno je vskliknila: „Ne grem odtod, rajši umrem!" in zablestelo se je v sicer tako krotkem nje očesi, da sem se vstra-šila jaz in menda tudi grof. Prigovarjala sem ji, kar mi je bilo moči, udati se očetovi volji, a le obupno je odmaje-vala z glavó. Takó živo se spominam nesrečnega tega dneva, kakor bi ga bila tekar včeraj preživela: niti molitve, niti solze mi niso izbrisale bridkega spomina nanj ! — Dora ni imela nikder mini, iz graščine me je vlekla na vrt, tja na konec, kder stoje lepi Spisala Liijiza Pesjakova. 53. stari javori. Željno je gledala na pot, po katerem je imel priti Rihard. Ugledavši ga, jo je bolest skoraj zadušila. „Grofica, za Boga, kaj to pomenja?" je vskliknil Rihard uže od daleč, začujen Doro tukaj videti. Brezsapno mu je omahovala naproti in kar je do sedaj tiho in neznano živelo v mladem srei, vrelo je glasno na dan. „Oča me silijo, ostaviti domovino, a ne morem iti odtod", dejala je težko sopé, „saj ne morem živeti drugjé. Rihard — Rihard, jaz te ljubim !" — Brez zavesti mi je -pala v naročaj in on, osupel in osrečen nepričakovanega poročila, objemal ji je koleni in z neizreeno ljubeznijo in skrbjo vanjo upiral lepo modro okó. Grof je slučajno mimo grede vse cul, vse videl; bled kakor smrt se je približal in tolika tožnost, toliko kesanje se mu je bralo na obličji, da se mi je navzlic vsemu srčno smilil. „Rihard"j vprašal je bolestno, „ali takó vračate moje zaupanje, ali takó zvršujete svoj obet?" — Rihard se je vzdignil in premo gledal grofu v obraz. „Gospod, nigdar še nisem pre-varjal Vašega zaupanja, storjenega obeta nigdar prelomil, in ako bi bil umrl zaradi nerazo detega 54 Beatili dnevnik, roman. čustva! Da ste me vendar svojo hčer obožava-joc našli tukaj, naj zagovarja óni, ki je stvaril človeško serce! „Hči slovečega rodii ni porojena ponižati se k Vam!" Takó ste mi rekli nekaj dnij po krstu svojih dvójek. Dal sem si prebosti srce, razžaliti čast in bil sem takó slab obljubiti, da bodem v hčeri Vaši spoštoval vedno le grofico. Ees, gospod grof, zaničujem se, da nisem osta-vil takoj jednega ónih krogov, kder ponos zapoveduje srcu. Ne zavoljo sebe bi bil moral bežati — nevažno je, kar se godi z menoj — a zaradi angelja, ki tu pred Vami trepeč od bolesti umira! Vedel sem, da ljubezen ne vprašuje niti po stanu, niti po grbu, in vendar sem ostal, kajti — ljubil sem! Planitelo je v meni uže takrat najstrastnejše čustvo, moči mi ni bilo utrgati se bližavi, ki me je s srečo in nesrečo napajala, ki" — „A sedaj, sedaj," segel mu je grof v besedo, „sedaj se bodete premagali, ljubezni svoji odpovedali se, jeli, Eihard, Vi, ki ste velikodušni, nehčete biti Dorini sreči na poti? — Solnčno se pred Vami razprostira bodočnost, oj, Eihard, nikari ne uničujte nadeje možu, ki je uže blizu groba! Jeli," vprašal je boječ in mrzel Spisala Lnjiza Pesjakova. 55 pot mu je čelo oblival, „jeli, spominali se ne bodete besedij, katere je bolna grofica govorila?" — „Po volji Vam ne morem biti," odgovoril je Rihard, „besed, s katerimi me je — Dora oblažila, ne pozabim nigdar! Luč mi bodejo po temnem poti strtega življenja ! — A ne bojte se, gospod grof, oskrunjeno ne bode Vaše ime po občilu z učiteljevim rejencem. Vem, kaj sem Vaši hčeri in kaj sem sam sebi dolžan." „Rihard, zatorej se odpoveste?" „Dorini sreči se žrtvujem s ponosom in z veseljem, a ljubezni svoji se ni v smrti ne morem odpovedati, kajti Doro bodem ljubil večno!" — Zavedla se je Dora, glas ljubezni*jo je menda iztrgal nemoči in blago nasmihajoč se je prosila: „Oh, reci še jedenkrat, kar sem cula v rajskih sanjah, reci da me ljubiš in nič naju ne more ločiti. Ti, Rihard, ti si mi več nego li ves svet in pred Bogom in pred očetom svojim se ti zakliDJam." — „Nič se ne zaklinjaj, Dora! Slobodna pojdi od todi in kar bodeš storila, bode prav storjeno! Izpolni dolžnost svojo, predraga moja, ubogaj očeta! — Mir nad taboj, divni angelj!" Na- 56 Beatili dnevnik, roman. gnil se je nanjo, kostanjevo-rjavi njegovi kodri so se dotikali Dorinih las, ki so se kakor črni valovi usipali čez snegovita ramena, in vroč poljub, prvi in poslednji, žarel ji je na čeli, „Ri-hard, Rihard moj!" vzdihovala je Dora in hrepeneč širila rôci po njem, ki je za javorjem izginil. Tipala si je čelo, kder so počivala njega ustna in dejala je: „S solzami me je blagoslovila ljubezen, umri zatorej smeh na mojih ustnih, dokler te ljubezen zopet ne prebudi ! — Oče, evo me, Riharda ubogam, da se Vašim ukazom ne ustavljam. Storite z menoj kar hočete, a spo-minajte se, da njegov je moj duh, njegovo moje srce na tem in na ónem sveti!" — V svojo sôbo se mi je dala vesti Dora in mirno je tam slonela, iz globocega zamišljenja se le časih prebudec in hvaležno proti nebesom šepetajoč: „On me ljubi, Rihard me ljubi!" Zvečera je prišel Mirko, prose da mlada grofica pridi h grofu. Planila je kvišku in oživelo se je bledo obličje. „Ako si. je premislil oča? — ako me je le izkušati hotel? — na-dovito vskliknila je in hitela iz sobe. Dolgo je bila Dora pri očeti, skrb me je morila. Klecala sem pred grofovo sobo, čakajoč otroka svojega. Spisala Lujiza Pesjakova. 57 Moliti sem hotela, jedno Cesčenosimarijo pričela za drugo, a izmolila nisem nijedne. Proti polunoči so se odprla vrata in od strahu sem zakričala : mislila sem videti pošasti. Grof, postaran, upa-den, tresoč se, je podpiral senco, ki je bila Dori podobna. Jedva se je vlekla dalje, visoka postava je bila potrta, glava slonela na prsih, brez moči sta nizdolu viseli rôei: nekaj strašnega se je moralo zgoditi ž njo. Sleči se mi je dala kakor slabo dete, mrzlica jo je tresla in ko sem jo prosila utolažiti se ter osrečiti me samó z je-dino besedico, mrmrala je: „Vsega je konec, poteklo je življenje!" — Drugo jutro ob šestih sta bila konja napre-žena. H grofici ni smela Dora, da bi se bila poslovila ž njo, kajti milostiva gospa je baš prebolela iz hude bolezni. A h dvojkama sem morala ž njo. Ležali sta še v sladkem spanji. Dolgo je stala Dora pred njima, kakor pri krsti je okó ljubeč počivalo na njih, a kakšen razloček mej tem in ónim pogledom! „Bog vaji reši življenja," vzdihovala je, „ko bi imeli le deseti del tega prebiti, kar je meni naloženega! O Koza, o sladka moja Vijolica, da bi skoraj molili na mojem grobi!" — 58 Beatili dnevnik, roman. Opirala se je name, a nogi sta ji odpove-davali. Mirko jo je nesel v kočijo, kder je grof nže čakal. Znamenje sv. križa sem naredila čez njo, kakor v nepozabljivem časi, ko je detece mi še v naročaji zaspavala. Hvaležno mi je stisnila rokó, zadrdrala je kočija in zatemil se mi je svet, na katerem sem se brez Dore sâma sebi zdela čisto nepotrebna. Tudi Mirko je tekar od iste dobe, kar imenujete „molčeči strežaj." „Pustite me," dejal je, „kaj bi neki govoril, ali hčete, da bi vedno preklinjal?" Nekoliko tednov potem se je vrnil grof in se zameknil še bolj sam v sé. Predlanskem je umrl, a pred smrtjo mu je Dora še jedino njegovo željo izpolnila in v zakon stopila z baronom Feodorom.44 „In — Rihard?" drznila sem se vprašati. — „Ko sem ga prvikrat videla po Dorinem odhodu," pravila je starka, „bil je takšen kakeršen je sedaj : mladenič, ki je od življenja kipel, izpremenil se je v resnobnega moža. „Bog me je zapustil," dejal je, „najti ga nikakor ne morem! Jeli, Ivana, ti si mislila, da sem srčan ? Vedi, to sem le bil, dokler sem stal pred njo, a ko sem stopil čez prag samotne hiše svoje, bilo je pomeni: druzega nisem mo- Spisala Lujiza Pesjakova. 59 gel in še sedaj ne znam, nego li hrepeneti po nji in — obupavati!" — Tožna moja povest je pri kraji. Hvala, gospodična, da ste me takó verno poslu šali, takó — srčno z menoj plakali! Dokaj lože mi je sedaj. Glejte, tudi Mirko je danes ves izpremenjen. Semtertja teka pred gradom in gleda po dolini. Y kočijo je vzdignil preljubo nama grofico, naj ji tudi iz nje pomaga na domača tla. Zaslužil je to po udanosti svoji. Bog nebeški in vsi sveti angelji, tam se peljejo!" zavpila je starka in hitela po stopnicah, a jaz za njo. „Tukaj so!" vriskal je sicer molčeči strežaj na ves glas, kapico vrgel k višku in pohitel čez zidani most. Ees, tukaj so, in z besedami, s katerimi sem nocoj začela, moram tudi končati, kajti beli dan uže sveti radovedno na moj list. Drevi, pri bliščobi svetilkini nadaljujem. 4. dné julija meseca. Kde sem ostala davi? — Da, pri prihodu! Ustavili sta se baš kočiji na ónem kraji mosta, ko sem bila na graščinskem pragi. Mlada, krasna gospa v sivo svilni popotni obleki je sto- €0 Beatin dnevnik, roman. pila iz prve kočije in Mirko, z razbistrenim obrazom ji je pomagal. Akopram molčeč so debele solze, ki so mu kapale v sivo brado, namesto-vale tisoč besedij. „Mirko, stari ljubi Mirko, da te zopet vidim!" vskliknila je z globoeim melodičnim glasom mlada gospa. „A kde je Ivana?" Tresoč se kakor šiba se je starka tiščala mostnega stebra in geniti se ni mogla z mesta. Ugleda vsi jo, je Dora z razprostrtima rokama hitela čez most in ponosna postava se je ljubeč pripognila k bori kmetici, prekrasni nje obraz se skril v velem nje naročaji! „Ivana," dejala je, z mehko rokó starki gladeč nagubano obličje, „Ivana, tvoj otrok je prišel domóv, ali ga nečeš pozdraviti?" — „Gospa milostiva", lepetâla je Ivana, ali z govorjenjem nikakor ni šlo, le gledala je lepo mlado ženo v z razvnetimi mokrimi očmi. Se bliže k nji se je nagnila Dora, šepeč ji: „Ivana, ali se mi bodeš dala odvesti od todi? Ali bodeš — detetu mojemu, kar si bila meni?" — Sedaj je bilo po Ivani, zaplakala je na ves glas in smi-jala se vmes, blazna od veselja. „Grofica Dora, gospa milostiva — srnica moja! Jeli moči! S čim sem zaslužila, da me Bog takó osrečuje? Spisala Lnjiza Pesjak ova. 61 Oj, hvaljen bodi On, ki mi je dal učakati ta hip» Sedaj bode vse dobro !tt — „Izpolnil se bode tvoj izrek, Ivana, tudi jaz se nâdejem, da bode vse, vse dobro!" — Obrnivši se k meni, dala mi je baronica rokó, dolgo in prijazno ogledo-vaje me. „Kesft, dejala je, „to je čisto sinje okó, iz katerega sije nebó ljubezni na sladki moji sestrici, to so usta, ki nji ucé Boga spoznavati ter človeka ljubiti! Jeli, Vi ste Beata? — „Sem, gospa milostiva, Beata sem^ pokloneč se z duhom in telesom Vaši postrežbi". — „Ne takó, Beata, bodite mi, kar ste predragim mojim, bodite mi, prijateljica !" — Tesno mi je bilo pri srci, ali ob jednem je je širil ponos: izvoljena, ljubljena, najlepša stvar zemlje je takó ljubeznivo govorila z menoj! Čar blagosti in krasote nje me je premagal, nje sem bila od prvega stiska blage roké, pripravljena s svojem življenjem kupiti ji jeden hip sreče! Odtrgati mi ni bilo moči pogleda od nje, kar začujem oster glas, ki vpraša: „Kdo je ta mala?" — „Vzgojevalka mojih hčerk je", odgovorila je grofica, „gospodična Beata, o kateri sem pravila uže po poti". — „Nisem poslušala! Gospodična Beata, hm, hm — in nje obitelj ? — „Si- 62 Beatin dnevnin, roman. rota je". — »Eh bien, comtesse, sa famille, son nom"? — „Bergarjeva se imenuje". — „Ta-kó.!a je z zategnenim glasom pomrmrala gospâ, odšle preziraje „malo", ki se ji je globoko klanjala. Vzdigujé okó, vidim, da je ponosna aristo-kratinja še mnogo manjša od „male" plebejke. Majhna, suha, sključena osobiea je visela ob roei mile grofice, katere nežnost in plemenitost je bila na nje strani še očitnejša. Mademoiselle de Latour je hodila za njo, prijazno se mi po-smihajoč, ko se je nje gospodarica zaničljivo obrnila od mene. Utegnila nisem seznaniti se ž njo, kajti, lepi kakor cvetlici, katerih njima je dano irne, veseli kakor ptiči, čisti in dobri kakor zlato, priskačeti dvojki moji in gorki njih objem mi okrepča dušo. „Jeli, Beata, jeli Dora ti je po godi?" skrivnostno šepeče Roža. — „Se lepša in večja je, nego li je bila lani, ko smo bili v B. pri nji", pristavi Vijola. „Oj, Beatica, Beatica", se šaljivo smeje Roža, „kakó si majhna proti nji!" — „M inače, a zatorej sem jaz tudi „mala". — „Prav takó! Ivana pravi: „volk se druži z volkom", komii se zatorej pridruži mala Beata?" — Vendar ne volkom?" — „Ne, saj veš, Beata, kar sem rekla, Spisala Lujiza Pesjakova. 63 bila je prilika, ali še jedenkrat, prosim, povej: komu se pridruži mala Beata?" — „Roži in Vijolici!" — „Takó je, pravo, pravo!" vsklikali sta plo8kaje z rokami. „Roža", dé Vijola, „pogledi, tudi teta Pavlovna je majhna. Vendar se ne pridruži tudi ona" — „Ne, ne, za Boga", ugovarja vneta sestrica „saj teta Pavlovna ni majhna in ona tudi velika ni — teta Pavlovna je samó — strašna!" — Smejé se sta me vlekli za Doro, ki je pred vsemi hitela v prvo nadstropje. Stala je uže pred lepo temno podobo, ko smo me stopile v dvorano. Zadržala sem dekletci, da je nista motili. Bilo mi je, kakor bi Dorino čelo krvavelo izpod nevidnega trnjevega venca. Ali seje spominala strte svoje sreče? — — Počasi je prišla kneginja Pavlovna. Uže na pragu dvorane se je zadovoljno oddihovala: „Ah, ah, evo me naposled v dragem, znanem prostoru*! »Mademoiselle de Latour," besedico „de" je silno poudarila, bodeč me z malimi svojimi očmi, mademoiselle de Latour, regardez donc mes sublimes ancetres! Eh bien, qu'en dites vous ?" — »Madame, je n'ose respirer, je suffoque d'admiration, c'est tout-a-fait, comme, si 64 JBeatin dnevnik, roman. j entrerais au Louvre". — „Nu, grofica Vijola, vprašala je kneginja, kazaje na neko staro podobo, „kdo je nesmrtni junak, h kateremu povzdiguješ pogled?" — „Saj ga ne povzdigujem k njemu", odgovorilo je dekletce s povešenimi očmi, „bojim se ga!" — Qu'est ce que j'entends/ A vous donc, comtesse Rose, povédi ti, kdo je tó?" — „Star mož, ki grdo gleda izpod črnih obrvij, ki so vece nego li Mirkove brke", dejala je srčno Roža. „Za Boga, kaj moram čuti!" še bolj zarmenela je pergamentna polt suhega obličja, v sveti jezi še bolj obledel tanki zakrivljeni nos, in pogledi črnih očij so pretili „mali" smrt. „Je li moči, vzgojevalko imeti in ne poznati svojega pradeda Herbar ta? Njega, ki seje s Turci bojeval in iz vojske prinesel rano ! Ali ne videti preslavnega rdečega obrunka na im-pozantnem nosi? In óni, poleg njega, ki ga je odlikovala celo cesarica Marija Terezija, da je on, čujte, on poslednjo „polonnaiso" plesal z nadvojvodinjo Marijo Karolino, predno je prišla na neapolitanski prestol — ali ga morebiti tudi ne poznati?" — „Ne, ne poznavi ga". — „Lepi Kuno je, cvetlica kranjskega junaštva! Zapo-meniti se tó!" Zvedrilo se je jezno obličje, ko Spisala Lujiza Pesjakova. 65 je kneginja stopila pred drugo podobo in pri-klanjaje se, vskliknila: „Pozdravljam te, visoki strijc, slavni Maksim, tebe, katerega sem še osebno poznala in se ti čudila! Kolikokrat si mi pravil, da si bil 1810. leta na Dunaji in se udeležil tam znamenite zabave, s plemenitažem F. muhe biti in brojiti fijakarje! Več nego listo jih je časih na jeden hip stalo pred grajskimi vrati. Nepozabljiv spomin!" dejala je sanjaje kneginja in nadaljevala: „Akopram sem takrat bila otrok, vendar sem srečnega Maksima zavidala, ceniti sem vedela čast, ki mu je bila naklonjena in ve — ve ga še ne poznati! Gorje, gorje, da sem morala tó čuti ! Grofica, ne zabite, rotim Vas, da Vaši hčeri sta moji sinovki!" — „Iz-vestno tega ne pozabim, teta milosti va ,„ toda oprostite, premladi sta še učiti se.rodoslovju". — „Nigdar ni visôkorojen človek premlad seznaniti se z visôcim! Se vé, vsak pogled ne seže v oblake, vsakdo se ne more povzdigniti iz prahu, iz katerega je prišel !" Strupene strele so pri tem govoru - znova treščile v me in Francozinja mi je šepetala na üho: „Pulvis es!" — „ Skr-bite, grofica", dejala je srdito kneginja, da se mi bode semkaj prinesla pisna miza z fauteui- Nar. bibl. 5 €6 Beatin dnevnik, roman. lom. Spisati hočem historijo vseh, ki žive tukaj v podobah. Zaradi njih si štejem v dolžnost to storiti, da vzgoja njih vnukinj vendar ne bode cisto zanemarjena.a Nekoliko krotke j e je nadaljevala : „Rada, prerada bivam v čistem vzdu-hu te dvorane, mej svojci se čutim! Tukaj naj stoji miza, tukaj pod tó podobo! Naj me obseva pri delu duh sloveče Uršule! Nje, ki je bila modra in učena, kakor še ni bila nobena žena. Slikar ji je zatorej glavo naorožil s šle-mom, sovo ji posadil na róko, genijalna misel, ki se more poroditi samó v možjanih plemiča." „Vendar je bil umeteljnik državljan, ljuba teta, evo njegovo ime!" dejala je Dora. „Ne, prepričana sem, da je vsaj po materi bil plemenit. Plebejska drhal kaj tacega ne izumi. Dora, pogledi, predraga moja, ali ni li res naša prababica Uršula podobna Minervi, ali ni sova" — ^Je, je,tt vskliknila je veselo Roža, sova je res podobna" — in skrivaj e se za mene je šepetala: „teti Pavlovni!" — ^L'adorable enfant!11' dejala je tiho Francozinja. — „Komu je sova podobna, povedi, Roža, nisem te umela? Nu, ali ne bodeš ubogala, komu je sova podobna?" vprašala je razkačena gospa, srdito tudi mene Spisala Lujiza Pesjakova. 67 ogleduje. Vedela nisem, kaj bi storila; videe milo grofico boječo, da bi živahni otrok nepremišljeno ne govoril, dejala sem: „Oprostite, milostiva kneginja, da se osmeljam Vam odgovoriti: Roža je menda rekla, da je sova — podobna meni!" — „Hahaha!" blagovolila je smijati se milostiva. „Pravo, Roža, pravo, vredna vnukinja sr sloveče Uršule, bister razum kažeš uže sedaj i Hahaha! „Mala" ima res mnogo sóvjega na sebi: kodrasto glavo, okrogel obraz, okrogle oči" — j,Ne"j vskiiknila je tožno Vijola, „Beata nima okroglih očij, Beata ni sovi podobna, jeli mati? Saj ste po poti pravili Dori, da zlatolasa Beata je prav „Marjetinega" obrazka?" Stala sem na britvah, žele konea neugodnemu prizoru. Dora mi je prišla na pomoč, rekoč: „Dovolite, milostiva teta, da si odpočijem, utrujena seni". — „Jaz sem tudi trudna in nervozna od dolzega potovanja, " dejala je vedno še jezna kneginja, „a tukaj tega nobeden ne pomisli !" in ponosno po-zdravljaje je stopala v staniee svoje, katere ji je Mirko priklanjaje se odprl. Oddehnila sta se grofica in Dora in obje-maje jo, je vedla mati hčer v nje sobo. Gori pri nas sta me dvojki še tolažili, da nisem sovi po- gg Beatin dnevnik, roman. dobna. „Res ne, evo pnnčikinega zrcala, pogledi vanje," dejala je Vijola, „videla bodeš, Beata, da si vsa druga nego li je sova." Pozno je bilo in Roža se je pritožila, „da je utrujena in nervozna od dolzega potovanja a nobeden tukaj tega ne pomisli". Ponosno pozdravljaje je počasi koračila proti posteljici svoji. Jedva do-spevši k nji je pritekla nazaj in me obsipajala s poljubi. „Ali se je Rožica vrnila?" — „Da, teto Pavlovno sem spravila spat, uže spi in o sovi se ji sanja." — „Rožica, ali mi hočeš nekaj obljubiti?" — »Vse, Beata, kar zahtevaš !u — „Jeli, nigdar več ne bodeš priličevala v žival najblažji stvari božji, človeku? Čutila si, da ni prav, kajti skrila si se za me, šepetajoč razžaljive besede. Kar je prav, pové se na glas." — Zardela se Roža je povesila oči, rekoč: „Res, Beata, ustrašila sem se sama pred soboj, a venkaj je moralo! Sova in" — umolknilo je dekletce, hipno zaplakaje in z jokom vprašuje: „Ali me sedaj nimaš več rada, Beata?" — ^Rada te imam kakor prej, in bas ker te takó neizrecno ljubim, opominam te pregreškov tvojih. Poj diti sedaj izpočit se, pogledi, dušica moja, Vijolici se uže dremlje." Roža me ni hotela Spisala Lujiza Pesjakova. LS* izpustiti, držala me je za roko še v postelji, poljubljala jo in negovala* „Nigdar — Beata, ne bodem več tako malopridna — nigdar — nikari mi ne zameri" — in plakajoči otrok je zaspal, v spanji še ihté in besedici „nigdar — več" vzdihajoč. Od sladkih podob ljubeznivih dekletec je misel zopet zletela k svetli prikazni Dorini. Kakó je krasna, kako nedosežna, kako junaška v trpljenji! In jaz — kakó sem bora in slaba, kakó otročja v mukah, katere si ustvarjam sama! Da bi le barona Peodora ne bilo, res bi moglo še vse dobro biti, cernii se je Dora omožila-------ali Rihard je dejal, kar bode storila, storjeno bode dobro. — Öuj, kaj jé bilo tó? V drugo je uže trkalo na moja vrata, kvišku skočim in odprši jih, plane nekdo noter — mademoiselle de Latour stoji sredi sobe! Ne utegnem je pozdraviti, kajti tragikomično deklamuje: j, Sans parents, sans amis et sans concitoyens, Oubliée sur la terre, et loin de tous les miens, Par le sort jettee dans ce pays farouche, Le doux nom de France est toujours sur ma bouche* Aupres d* une vieille méchante, je plains mon sort, Je compte les moments, je souhaite — la mort ! Et pas une seule amie% dont la voix m' encourage, 70 Beatin dnevnik, roman. Qui pres de moi s'asseie et voyant mon visage Se baigner de mes pleurs et tomber sur mon sein, Me dise: „Qu? as-tu donc?" et me presse la main!11 „N'est ce pas bien triste cela?" vprašala je po kratkem oddihu. Predno mi je bilo moči odgovoriti ji, nadaljevala je uže: „Eh bien, blonde fille slovene, je te demande, De mon amitié, acceptes-tu V offrande? Veux tu me dire „pauvre, pauvre française," Quand la vieille me tuera de ses fadaises?" „Je le veux! Je le veux bien!" vskliknila sem, podajaje obe rôci nji, ki je mi takó odkritosrčno gledala v oči, takó dobrohotno se mi nasmihala. Oklenila se me je krog vratu, stisnila mi srčno rokó in naglo, kakor me je napadla, takisto je tudi izginila. — 10. dné julija meseca. Zarano sem šla včeraj v salon grofičin, postavit Manfreda na svoje mesto. Pekle so me knjige v rôei in po nobeni ceni ne bi bila hotela, da bi jih bil kdo videl pri meni. Odgovora za to si ne morem dati; morebiti me je sram, da sem se brez vzroka takó mučila, da sem noč in dan mislila samó na Manfreda, toda pravo za Spisala Ltijiza Pesjakova. 71 . ..____________________ ... ——. - . ¦ --—— ¦ ——-• pravo na — Bog se me smiluj, kaj bi bila skoraj zapisala! Jedva sem bila rešena Manfreda, njega, ki me je storil tako nesrečno, jedva je stal v vrsti družili otrok Byronove muze, ko se vrata odpro in Dora v lehki beli obleki se prikaže v mračni sobani. Hotela sem jo pozdraviti, ali videla me ni hité k oknu, odpiraje je in povešene ograče zavihajoč. Čisto je bilo nebo, z bagreno rdečico polito na iztoku. Valovit je vrel hladni jutranji vzduh v soparni prostor: njega in svetlobe nasrkala se je Dora, ko se je venkaj nagibala in prelepo belo rokó v rosi resédinega listja kopajoč, odtrgala si dehteco vejico. Gledala je po dolini, objemaj e jo z vso dušo, dalje in dalje je plavalo temno okó, tja čez staro javorje, proti kraji — ali grešno se mi je dozdevalo, prežati dalje nanjo in tiho, tiho sem se pomeknila iz sobe. Bog vedi, prerada bi bila ostala tamkaj, nikoli mi ni dovolj Dori-nega pogleda! Očesu in srcu dobro dé kakor vsak umotvor stvarstva. Harmonično je gibanje visoke postave, prosta, vendar plemenita nje hoja, prelepa nje roka, prelepa drobna nožfea, vedenje, govorica — „quite Lady." In obličje! 72 Beatili dnevnik, roman. Po klasičnih potezah je lepi temni podobi doli v dvorani jednako, ali izraz mu je drug. Tudi v njem je trpljenje narisalo znamenje svoje, ali krivica se mu ni pridružila. Oča je trpel do konca svojih dnij, pri hčeri je premagano! Tó se vidi v čudovitem očesi: dno najblažje, toda upokojene duše kaže njega pogled, ki čist in predirajoč drugi duši seza do dna. Črne svetle lase nosi razprečene na obé strani in prosta kita venca glavo. Nič o smešni napravi babilonskih stolpov, kateri kazé lepoto. Krasni grški nos, omamljiva usta, snežnobela polt, polno nédrije, vse, vse bi bilo vredno Afrodite, valovom izhajajoče. „Res, res, primere nji na zemlji najti ni!" Nesrečni Manfred, ali me še strašiš in vznemirjaš navzlic razvnetemu molikovanju boginji Dori? Nečem, nečem se spominati tebe! Ker sem baš bila pri poobrazovanji, naj načrtam še podobo mademoiselle de Latourove, kar mi je môéi s fotografsko natančnostjo. Zoë nikakor ni lepa, na prvi pogled skoraj odurna — ali Francozinja je! Vse živi in govori v nji, od majhne rdeče kodrice, ki se koketno guga sredi čela, do otročje nogé, ki je v elegantni obutvi vsem na razgled. Izgpvorno je bistro sivo Spisala Lujiza Pesjakova. 73 okó, kadar se pomenljivo obrača na vse strani in kadar zameži in se trepalnica zgane, izgo-vorna so široka usta, ki kažejo dvé vrsti najlepših zób, izgovoren, jako izgovor en je zavihani nosek,- izgovorne so nebrojne po obličiji posejane pege, ko se pod njimi lice zardf, izgovorna je ugi-bična postava in naj zgo varne j še vse, kadar Zoë molči! Čudno, ali istina je! — Nje ded je bil ubog častnik, ki si je pri Waterloou prislužil réd in „neprecenljivi" pridevek „de". Sin— gospodični naši oca — posnemal ga je v srčnosti ter poplatil pri Sedanu „malemu" — vendar je raz-ven mene še drugih „malih ljudij na sveti! — sinovcu „vélicega" strijca očetovo poslavitev z življenjem svojim. Izobražena in jako talentirana mati, ki je bila uže prej umrla, bila je pred svojo možitvijo priljubljen ud „de la comédie française". Po očeti vneta domorodkinja ni hotela Zoë dlje ostati v Franciji, „vélicega" naroda ni mogla gledati ponižanega, in podedovaje po materi ljubezen do umételjnosti sploh in zlasti do poezije, izvolila si je posel bralke in Francijo neprestano moleč sedaj v tujini z Bérange-rom in Hugom hrepeni po nji. Prerada tudi vzleta na francoski parnas ter recituje nesmrtne 74 Beatin dnevnik, roman. izreke blestečih njegovih zvezd, ali improvizuje z urojenim ji humorjem kakovo vrstico, kder se za prozodijo in metriko nikakor ne briga. To je Zoe, živahna Francozinja, ki se nasmiha vsemu svetu, ki s siromakom vesela deli poslednji svoj „sous", tó je Zoë, ki se mi je nepričakovano ukrala v srcé, ona, ki jo poznamo dvojki in jaz, kadar je tu pri nas, ali kadar se na vrti v razuzdani veselosti z nami šali ter pravi, da je srečnejša nego li celo gospod Bog v dragi Franciji bil pred letom 1871. Druga pa je mademoiselle Zoe de Latour, lectrice de Madame la douairiere Princesse Pauline W. Ta je tiho šepetajoča dvorjanka izbornega vedenja, ki se tiho in sigurno ziblje po gladkem parketu, ki se umeje takó „noble" dolgočasiti, ki z polu-zaprtimi očmi vsako neizpregovorjeno misel gospodarice svoje pogodi in ki jo sme vsak večer in vsako popoludné s pomočjo Moliereja ali Eousse-aua zazibati v spanje. In kneginja? Menda sem uže popisala nje odličnosti, pristaviti zatorej nimam druzega, nego li da je živ s heraldiko in rodoslovjem capolnen gotsk koledar, vezan v prav trdem usnjiji, koledar, v katerem se je tó, kar mi prosti zemski državljani srce imenujemo, Spisala Lujiza Pesjakova. 75 z vsemi svojimi čustvi popolnoma posušilo in kder le vkoreninjeni ponos v najsmešnejši obliki neprestano poganja novo cvetje. 12. dné julija meseca. Poklonil se je danes gospod Rihard kne-ginji in Dori, in ob jednem se poslovil. Neki prijatelj ga vabi na Dolenjsko. Cez nekaj tednov se vrne domóv, a proti koneu avgusta meseca odpotuje v Švico. Ne vem, če se je dolgo mudil v graščini. Iz svojega tina sem ga le videla pri odhodi arabca zajezditi. Kakor blisek je krenil iskri konj, ali jezdec ga ni gnal proti domu, ampak v gozd. Dvojki sta tudi gledali za njim in se ga veselili. „Da bi me bil gospod Rihard soboj vzeltt, dejala je Eoza, „tó mora biti lepó, hitro kakor veter posveti dirjati !" — „Na vrt, na vrttt, silili sta, in prestopivši dvorano, kder nas je takoj ostavila Zoë, našle smo vso gospodo še tamkaj zbrano, razgovarjajoč se menda ob obiskovalci, kajti kneginja je bas za-nicljivo dejala : „Bodi si ljubezniv, nadarjen, lep in izobražen in Bog vedi še kaj, plebejec je in s to besedo je povedano vse. Zame takšni 76 Beatin dnevnik, roman. ljudje niso na sveti, toda od nekdaj se preradi vrivajo tja, kder jim ni mesta, to je k nam, ki smo visoeega rodu" — „in nizkih mislijo mrmrala je Dora, in bol in srd sta ji krivila lepe ustnice. „Ne, teta, motite se", deje mirno in dostojno grofica, „Rihard se nikakor ne vriva in nikomur ne sili. Jaz ga poznam, ponosno ga imenujem prijatelja in s plemenitostjo svojo, ki ni mlajša, nego li Vaša, sem porok zanj. Res je, slučaj mu ni položil grba v zibel, a modrice so se mu milo nasmihale in, kneginja, malo, malo aristokratov, ki jih poznam, moglo bi se primerjati kar se tiče dušnega in srčnega plemstva s tem — plebejcem!" Razvneta je Dora po tem govoru grofici pritisnila vroč poljub na lice in hvaležno solzo v očeh je odšla v svojo izbo. (Prerada bi bila tudi jaz grofici za zlate neprecenljive besede poljubila roko!) Obličje kneginji je otemnelo pri tem prizori, prgament-na polt na njem še bolj ožoltela. A črhnila ni besedice, samó povzdigovala tožeča, obrnivši glavo, pogled k slavni Uršuli ter opiraje se na knjigo knjig, na gotski koledar, pomakala je pero v črnilo in sredi nas vendar sama bila z vzvišenimi mislimi svojimi. Spisala Lujiza Pesjakova. 7? 18. dné julija meseca. Preložile smo ure pouka od zjutraj na po-poludné, da dvojki uživati sveži vzduh, dokler solnce prehudo ne pripeka. V tem, ko kneginja blagovoli „zbirati se", ne vem ali k molitvi ali k tehtnemu genealogičnemu premišljevanju, tača& zmuzne se vselej tudi Zoë iz graščine in od smeha in veselja odmeva drevje in grmovje. Ptici žvrgole ž njo in dekletcama, cvetlice vzdi-gujejo radovedno glavice iz rosne trave in bucete še obračajo brenče od tolicega hrupa, frfo-leč čez zeleni vrtni plofc na njivo, kder se zaljubljeno spogledujejo z mladimi ajdami, ki obrazke uže mole iz zemlje. Okol pasu me je prijela davi Zoë, vprašuje dekletci: „Est ce que vous plait Vaillance Entre la Carniole et la France?" „Ne!" odkimali sta ob jednem Roza in Vijola^ popadši me ter ločeč me od nje. „Vous ne m'aimez donc que par distance?u Pritrjuje sta kimali dvójki. „Et a Beate vous donnez la prea — „La préférence!" vskliknila je Vijola. 78 Beatili dnevnik, roman. ;; Comtesses, je vous fais mon compliment, Dans Vamour il faut etre constant !" „ Venez sous cet arbre, c'est l'hirondelle qui chante la haut, Mais silence, silence, A presant elle commence! „Ah! fai vu, j'ai vu!u Nous dit l'hirondelle ; „Ah! fai vu, fai vu!" — Oiseau, qu'as-tu vu? „J'ai vu deux enfants Parcourir les champs, Qui aiment leur gouvernante D'une affection touchante"* „N'est ce pas joli?" — „Res, res, lepó je", sta dejali dekletci, „naj lastavica še poje!" „Silence, silence, Elle recommence !" „Ah! j'ai vu, j'ai vu!u Nous dit l'hirondelle, „Ah! j'ai vu, j'ai vu!u Dis donc, qu'as-tu vu ? „J'ai vu, j'ai vu pres d'elles Une étrangere demoiselle, Qui rit et cause toujours, Qui est de ceux „de la tour!11 „Attrapez-moi, si vous pouvez !(c vskliknila je Zoë in kakor blisek izginila za grmovjem. Tekale Spisala Lujiza Pesjakova. 79 smo za njo, iskajoe je. Tu se prikaže svetla sinja nje obleka, tam vihra rdeči trak na nje slamniki! Ali se ni tukaj sasmijala, o ne, tam se vrti kakor vrtalka. Takó se je sukala sem-tertja, a nikder je ni bilo. Izvestno je uže bila pri kneginji ter ji oškropila veternieo in batistni robee s kolonjsko vodó, da ji je bilo moči iti na navadni kratki izprehod. Žal, tudi kneginja je morala iti mimo hlevov in brezumna goveda so se drznila časih stopiti na uglajeni pot Pripetilo se je uže tudi, da so primeketale okorne kozé in se prisilile breztaktno celo k nji ! Kaj storiti v tacem slučaji brez blagoslova, ki ga slavnoznani Farina deli vsemu omikanemu svetu? Dišečo veternico malo pognati, robee na usta pritisniti, tako se dadé premagati še takšne nespodobnosti! — •24. dné julija meseca. Smijati se moram izkušnji, kateri sta se danes dvojki morali podvreči in ki sta jo takó slabo opravili. Poludné je bilo, ko smo vrt pu-stivai stopile v dvorano in — gorje! teta Pav-lovna je uže kraljevala pod podobo sloveče 80 Beatin dnevnik, roman. Uršule! Stopajoč po prstih, da bi je pri delune motile, hotele smo ponižnim pozdravom iti mimo, a z žežlom — velicim gosjim peiesom — je mignila vladarica in, četudi obotavljaje se, približati smo se ji morale. „Semkaj, mes petites nieces" dejala je, „čuti hočem, ali sta pazili ón dan na moje besede, ali ne. Comtesse Violette, povedi kaj o lepem svojem pradedi!" in kazala je kneginja na cvetlico kranjskega junaštva, ki je pravo za pravo podobna ptičjemu strašilu. V veliki zadregi je bila Vijolica, se je pohrkala, zopet pohrkala in naposled boječ šepetala: „Tó je isti, to je isti — ki — ki je plesal s Turci, predno so prišli na — na — politanski stol." — „Jeli moči," zadrla se je kneginja, „da vnukinja modre Uršule in moja sinovka takó blodi? O izpačeni svet, ki nima ni čustva, ni glave za tó, kar je vzvišeno! — A vous donc, a vous Rosette, qui avez montré de V esprit V autre jour, dites, s čim se je odlikoval nesmrtni grof Herbart ?" — Srčno je začela Eoza: „Grof Herbart se je bojeval s kraljico Terezijo in prinesel rano domóv. Evo obrunka na dolzem nosi! In ta mož," nadaljevala je trudoljubivo, „ta mož, ki se takó kislo drži, ta je naš strijc Maksim, po- Spisala I/ujiza Pesjakova. 81 magai je na Dunaji plemenitažu F. fijakarje bro-ji ti in muhe biti. Teč nego li sto tisoč jih je stalo pred vrati." — Od veselja je žarel Roziu obrazek, predobro se ji je zdelo, da je vse takó dobro znala, kako je zatorej ostrmela, ko se teta zagrohoče: „Mademoiselle de Latour, mes sels, du vinaigre — je me meurs !" — Oslabela naslanjala se je kneginja v blazine svojega prestola, žezlo je odpadlo koščeni rôci in — oskvrnen je bil rmeni foulard nje obleke! Zoe se skoraj ubraniti ni mogla smeha in poživeč gospodarico je neprestano dekleteema pošiljala poljube. Vendar se je kmalu zopet zavedla visoka gospa in trepetajoč si je pritisnila robec na oči. Poskusila je menda jokati. Ali kakor največja bolest nima solza, takó je tudi nje okó ostalo suho in vzdihovala je: „O ne zamerite, vzvišani duhovi, da je tó zidovje culo takšno blodnjo!" — Pogleduje dvojki je bolestno tožila: „To je rod, po katerem naj umeva bodočnost tvojo visokost, sloveča" — in kažoč na podobo je zopet vprašala vsa razkačena : „Ali morebiti tudi ne vesti, kdo in kaj je bila velečastna, visôkocenjena gospa?" — Solzna Vijola se je tresla, da ni mogla črhniti besedice, a Roža je Nâr. biti. 6 $2 Beatin dnevnik, roman. srčno odgovorila za obé: „Tó je najina prababica Uršula, ki je več znala nego me vse skupaj in tó je sova, ki je —" Zvedrilo se je malo kneginji obličje vprasajoč: „Kaj praviš, Roža, komu je sova podobna?" — „Sova je podobna — sama sebi, kajti nigdar se ne sme prilicevati žival najblažji stvari božji, človeku!" rekši to je sladka Rožica veselo upirala bistre svoje velike oči v teto, pričakuje vsaj sedaj nje priznanja. A milostiva je zaničljivo vihala nos in vprašala: „Kdo te je temu naučil?" — „Beata, ki naju vsemu uči, kar je pravo in dobro". — „Razven tega, kar bi morali vedeti milovanja vredna otroka, a česar sâma ne véa. Evo moraličnega uničevanja, ki je zopet „mali" prišlo v del! Ozirala se je po pogrezi, da bi vanjo izginila, a marmornata tla dvorane niso vedele ničesa o tej koristni napravi, in osramočeno, kesajoča se, odnesti sta jo morali «labi nogi in odvedla s seboj je celo še milovanja vredna otroka! — Spisala liTLjiza Pesjakova. 83 i ------------------------ —-------------------------------------------------- - - - —------------------------------------------------------------- m. 1. dne avgusta meseca. Drévi se snide družba v pritličnem, gradu prizidanem salonu, pravem poletenskem bivališči. Visoki, vzdušni, proti severu ležeči prostor ima steklene stene, ki se dadé odpehniti in drže kar na vrt. Vse je poletensko v sobani: lehko od trstja spleteno orodje, od lesa izrezan strop, grmiča, ki zelenita ob zidovih, in pisane cvetlice, razstavljene v velicih vrbasih. Sredi salona se vzdiguje fantastično drevo, na krivih, z bršljinom obrastenih vejah se zibljó kletke, kder žvrgole inostranski ptiči. Od stropa se krožijo zeleno - rmenkaste verige, bele krogle noseč, ki se blesté v medlem sviti. V tem prijaznem somraku se radujeti dvojki pri svoji mizici in tudi Irena, Zorica, Betina in druge zahajajo časih semkaj. Tukaj sloni boginja Dora, gle-dujé zvezdno nebó in domovinsko dolino, in tukaj sem tudi jaz vsak večer s pletenjem v rôci, pogovarjaj e se z dekletcema in — čudeč se Dori. Na drugem konci velieega salona drug prizor: tamkaj ni zavistnih senčnikov, tamkaj gori na starih, srebrnih svetilnikih luč na ves plamen. Svetlo mora biti, kder kraljuje v svo- 6* 84 Beatin dnevnik, roman. jem bleski knegirija Pavlovna. Ponižuje se k igri „piquet". Dr. Kosec je presrečni človek, kateremu je dovoljeno udeleževati se kneževske zabave. V bližnjem trgu L, stanuje in graščinska kočija ga privaža in odvaža vsak večer» Ako poštenjaku tudi kapljica „višnjeve" krvi ne teče po žilah, vendar mu milostiva ni nemila: kajti izvrsten igralec je in zmožen zagotovljati ji, da dragoceno nje zdravje ni v nikakeršni opasnosti. Zaradi dostojnosti — vladarica ni nigdar brez dvorjanke — sedi Zoë poleg kne-ginje, toda, kaj pravim, ne poleg nje, ampak malo zadaj, obžalujoč nesrečo, katera kneginjo neprestano preganja navzlic bistroumnosti, pre-Tačunjanju in izborni njeni igri. Na desni kne-ginje mila grofica, yjDie Fürstin furchtbar prächtig tuie blut'g er Nordlichtschein Die Gräfin süss und milde, als blickte Vollmond d'rein". Kadar igra teče bavi se od dolzega časa grofica semtertja s knjigo, v kateri biva duša Dantejeva ali — Byronova. Duša Byronova! Bog pomozi grofici! — (V parantezi naj se izpo-vém, da mi — Manfred še zmeraj po glavi Triodi. „O štiri in dvajseti junij, dan nepozab-îjivega a — nesrečnega spomina!") Oasih gleda Spisala Lujiza Pesjakova. 85 mila grofica tudi doli k nami, nasmiha se dvojkama, objema presrčno s pogledom svetlo Doro in celo „mala" ujame nekoliko prijaznega nasmeha in se ž njim sama pred vsabó dosti ponašati ne more. Prej imenovani gospod dr. Kosec, kdo je tó? Gospod je odtis imena svojega^ nenavadno majhen, prav kosec človeka, in živahen ter ugibičen, a kar je še posebnega na njem je privilegiji večne mladosti. Ivana trdi „tak je bil, ko se je Dora porodila, tak, ko sta dvojki ugledali dan in tak bode s sto leti — ako jih učaka". Mladi starec, ali stari mladec ima gladka rožna lica in goste rmenkaste lase, v katere prerad seza z belo ročico. Očala v zlatem okovi mu tiče na finem nosi, a kadar kaj na tanko gleda, jih pomakne na vrh čela in še mlajši je potem: oči gledati takó sinje in čisto, kakor vspomladnji dan ob zori. Pravijo, da je prijatelj vsemu svetu in j ako učen zdravnik, pri bolniku zbranih, toda v navadnem življenji raztresenih mislij. In on, ki je uže toliko ljudi smrti otel, boleha na neozdravljivi vnétici — srca! Samotar je ostal, vedno goreč za vse, odločil se ni za nobeno. Kolikokrat, kadar je vsestranski prijatelj pri poroki bil za pričo, se 86 Beatin dnevnik, roman. je spomnil, da bi se bilo morebiti tudi njemu posrečilo stati na strani nežne nevestiee. Saj se je njemu vselej prijazno nasmihala, rada mu v roko sezala, zakaj li je vendar srečo zamétal? In kadar je na malih rokah pazljivo in varno detece držal in ga gledal z nepopisno ljubeznijo, o kaj bi bil dal, da bi mu on namesto kuma bil oča! — Kakor se mi zdi, vžgan je zdaj za Zoëo, a to ga ne moti z medlečimi očmi Dori klanjati se, milo grofico, katero imenuje vzor ženstva, cestiti, kneginji najponižnejši suženj biti in še meni kaj sladkega pošepetati v tem, ko dvojkama poljublja temne kodre. Ali sem po-zabljiva! Naše učeno-besedne prijateljice še omenila nisem, poglavitne soudeleževalke večernih zabav! Pardon, siva starica, jutri popravim, kar sem danes zamudila. 2. dné avgusta meseca. Pardon še jedenkrat, stara ženica z bagreno-rdečim vratnikom in jednacim čopičem, ki se ti takó ponosno šopiri po glavi ! Takoj po zajutrkn se spravljam s toboj, žrtvuje ti pest sladkih je-derc. To jih bode hrustal zakrivljeni tvoj kljun! Spisala Lu ji za Pesjakova. 87 --¦ - ¦ ¦ ¦^^ .....— ¦ -«4 Naj te imenujem kakor gré : stara zaspana papiga. pripomore, akoji dopuščata volja in zaspanec, v večjo našo zabavo v poletenskem salonu. Mnogo je prepotovala, predno se je semkaj k počitku naselila. „PapagaV redi, re de Portugal!" ble-beče veselo spominjaje se vožnje iz žarne Afrike na portugalski ladiji. „Tocc a tambur , bum, bum!" zaropoče in pogleda kvišku. Ubožica! tukaj ni mornarjev, ki mej vrvmi in lestvicami plezajo spenjajoč se k tebi celo iz koša jader-nikovega. Da si se usodi udala, pričaš, glavo krotko povešajoc ter trudoljubivo mrmraj e „Madre di Dio s y ruega por nosotros peccadores!" Bodi pohvaljena, stara Jokita, da spanjskega samostana pozabila nisi. Ali je bil tam tvoj učenik mlad menih zornih lic, kateremu je temno oko še živo žarelo, ali je bil modrijan, ki je uže stal blizu groba? Kdo vé? — Sedaj Jokita glavo po konci drži in pol mižeč šepeče s polnim goltancem „how do you do, my pretty miss?* Evo gospe,, ki je tudi uže na Britanskem živela! A kaj je to? Znani glasovi me pozdravljajo, najčistejšo ljubljansko nemščino čujem! „In Bo* senboch is ober guter Koffe" zagotovlja starica z glavico kimaje s takim prepričanjem, da bi SS Beatin dnevnik, roman. se dobro zdelo vsaki kavopivki. Iz sladkih mislij bi jo kmalu prebudilo papižje čudo, pojé hrepenljivo kakor prava hči majke slave „kde domov nmj?! kde domov mâj?!" A hipno pre-bodljivo zakriči „vive V empereur J" in potem trudna papiga poveša glavico in tožno izdi-hujé „z Bogom, vitez dobrotni!" zadremlja. Takó, popravljena je krivica, čast komur gré cast 8. dné avgusta meseca. Dora me je povabila sinoči iz poletenskega salona na vrt. Presrečna sem bila in planila kvišku, a vendar obotavljala se. Dvojk mi ni bilo pustiti samih. Grofica, mila kakor vselej, prihitela mi je na pomoč, prisédla hčerkama in v iazgovarjala se ž njima. Se jedenkrat ponavljam : presrečna sem bila, hoditi poleg svoje boginje in sama ž njo! Polna luna je plavala na nebu ter s srebrno lučjo vse magično razsvetljevala. Slednja rosna kapljica se je svetlobe napajala in brezje v snežnobelem oblačili je trosilo listje v potočec, v kateri je luna vlivala Talove svojega bleska. In meni na strani še Spisala Lujiza Pesjakova. 89 bledejša, še svetlejša nego lunin svit je stopala ona, katero morajo angelji zavidati zavoljo nje lepote. Molče sve hodili dalje in dalje. Dora se mi je naslanjala na roko in bilo mi je, kakor da bi se bila časih tresla. Dospeli sve na konec vrta, tja pod staro javorje in potegnila me je k sebi na klop. „O Beata", dejala je, „kde je blagi čas, najlepša zvezda mojega spomina, kde je čas, ko sem otrok pod tem drevjem vriskala življenju naproti? Da nisem takó trudna, govoriti bi hotela z Vami. Pretežko je vedno in vedno molčati". „O govorite, gospa milostiva, olajšajte si srce! Ali mi je treba povedati, da vsaka Vaših besed mi bode takó sveta, kakor so mi óne, ki jih je z menoj govorila umirajoča mati?" „Vem, Beata, simpatični, dragi ste mi bili od prvega hipa in ako tudi danes še ne, vendar Vam bodem dala pred odhodom dokaz največjega svojega zaupanja". „Neizrecno hvaležna sem Vam za te besede, gospa milostiva!" „Je li", je dejala po kratkem oddihu, „lepa je naša dolina? Slikar bi tu česa posebnega ne našel, a mene zanima vsaka slamnata streha, vsaka stezica, vsaka oblačica dima, ki se vije 90 Beatin dnevniK, roman. kvišku, kajti: doma sem tukaj! In tukaj sem bila srečna in — tukaj sem — ljubila!" pristavila je šepetajoč. „Izvestno", rečem zadnje besede preziraje, „tudi mene čara okolica in zdravilu jednako mi je legla krog srca, ko sem tuja in boječa od materinega groba prišla semkaj. Toda oprostite, gospa milostiva, osmeljam se Vam ugovarjati, tudi slikarju bi tukaj bilo po všeči. Kde večje nasprotje v jedini podobi? Kde oblast in prijaznost, takó blizu druga drugi? Na konci doline velekrasni snežniki, nepremične svoje stene v oblake upirajoč in tamkaj na vzhodu vrsta gričev, objemajoč dolino z zelenim okvirom. In tisočletni gozd, senčni logi, pisane njive, ali bivše to ne bilo vredno ščetice umeteljnikove?" „Kes, Beata," pritrdila je skoraj veselo, „ljuba moja Beata, ki gleda z mojimi očmi. Tisočletni gozd! Največje veselje otročjih let mi je bilo tekati po njem in skozi vrhove dreves kosec neba ali solnčnega zlata loviti z očmi Legla sem časih v travo pod star dob, Ivana je mislila, da jo poslušam, a jaz sem gledala listje, ki mi je plesalo nad glavo in mi pripovedovalo lepše bajke nego li jih je Ivana kedaj Spisala Lxijiza Pesjakova. 91 cula. Kakó rada sem z večera tekala po njivah in čakala, da so snežniki, velemočni čari ogrnili se z bagrenordečim plaščem. Z njive sem zahajala na polje. Vsaka stezica mej valovitim žitom in resastim ječmenom je zame bila dosti široka. In lanišče stoprav, kakó lepó je bilo to morje višnjevih cvetlic! Ali v jeseni, Beata, kras-nejšega, lepše dehtečega ni bilo, nego li ajde. Takó po godi so mi bile, da sem Ivane prosila, naj pri njih nocivi. Od dné do dné je bila ajda višja, skoraj mi je vzrasla čez glavo in gorje — poželi so jo, ali kar je še bolj tožno bilo, pomorila jö je časih slana. Potem nisem hotela več hoditi po polji. Uboge ajde sem obžalovala in vtešiti me ni bilo moči.tt — Popisati ne morem, kaj sem čutila pri ljubeznivi govorici boginje svoje. Ivanina srnica se je oživljala pred mano. Videlo se mi je, da je srečna v spominu in nadaljevati sem ji hotela to čutilo. „In Ivana, gospa milostiva, ona, ki Vam je udana z vso dušo, ali ste jo ljubili?" „O sem, sem," vskliknila je, „brez Ivane bi jaz bila prava sirotica, kar mi je ljubega bilo naklonjeno, prišlo mi je le od nje. Kakó sem se oklenila okolu njenega vratii, kakó gla- "92 Beatin dnevnik, roman. vico pritiskala nji v naročaj, po ljubezni hrepeneča! Poljubov materinskih nisem okušala, s prvim je mati moja izdihnila blago dušo, in — oča" — z uporom je govorila — „oča se zame zmenil ni. Pobit je bil po smrti moje matere, brez cene mu sedanjost in bodočnost, brez cene celo njegov otrok! Ivana me je učila ljubiti ga, moliti zanj. Molila sem iz dna svojega srcâ, a ne vem, ako je otroku moči ljubiti, česar se boji. Drugače je bilo, ko sem se vrnila dorasteno dekle iz Dunaja domov. Oča je bil prijazen, pritisnil me na srce in z veseljem mi gledal v oči. Vriskaje sem mu vrnila tisočkrat vsako milo besedo; in grofico sem našla, njo ki je mila kakor angelj božji in katero sem strastno ljubila od prvega hipa. Seznanila sem se — z Kihar-dom — Beata, ali poznate gospoda Riharda?" Ustavilo se mi je srce in vsa kri silila mi v glavo pri tem vprašanji. Hvalo luni, ki se je ravno skrila za javorjem! „Videla sem gospoda, gospa milostiva, a govorila nigdar nisem ž njim. Bili smo na njegovem vrtu in jednoč sem ga razvneta poslušala, ko je o slabem vremeni iz gozda grede prišel v graščino ter prevzel posel citatelja." Spisala Lujiza Pesjakova. 93. „Jeli, da čudovito bere in kakó v dušo se-zajoč je globoki, mehki njegov glas! A kaj je citai?" vpraša živahno. „Manfreda". „Manfreda!" vskliknila je zavzeta grenko na-smihajoč se. „Za Boga, boljšega razlagalca temu delu bi si ne bil mogel izmisliti Byron sam. Ubogi, ubogi — Manfred! A gospodična, idivi v salon, mrazî me.tt — Dospevši tja je bas dr. Kosec napovedal štirinajst dečkov in seksto maj oro. „Vkateri boji?" vpraša kneginja. „V coeur-i, pri meni je vse coeur," vzdihuje gospod proti Zoëi. „Quel malheur!'''' šepeče ona, ali „Vive V empereur!" zakriči krilati vek tam na pozlačenem drogi. Zaspala je skoraj Jokita, piquet je bil pri kraji, kneginja v igri nesrečna kakor vselej. Po kratkem razgovoru je bila seja končana. Dr. Kosec je po svoji dolžnosti kneginji žilo potipal in se začenjal poslavljati. Dora mu je tudi v roko segla, a prijemši jo je z levo hitro očala kvišku poroeknil in pogled upiral v mlado gospo. „Kakó se imate, milosti va baronica?" „Dobro, dohtar, dobro, vedno bolje. „Lehka mrzlica Vas trese, počitek, počitek,. gospa!" 34: Beatili dnevnik, roman. Vznemirjena je poslušala grofica, a Dora se ji je krotko nasmihala, zagotavljajoč, da ji ničesar ni, da jo je le malo prešinjai večerni hladni vzduh. „Gospa baronica, varujte zdravja svojega, dolžnost Vam je," deje tehtno zdravnik, in poznati ni bilo več v resnobnem možu poprejšnjega ljubeznivega in zaljubljenega čestitelja lepega spola. Pri njegovih besedah je tudi meni bilo, kakor da bi me mrzla roka potipala za srce* 18. dné avgusta meseca. Dnevi prijazno in mirno tekó, ali žal, skô- v raj jih bode konec. Se nekoliko tednov in moja boginja me ostavi, ljubezniva Zoë odide in kne-ginja se ne bode več nasolnčila v žarkih sloveče Uršule-Minerve. Ivana se pripravlja za odhod. Nigdar se ni ločila z domačo dolino, ali srčnega otroka svojega bi spremlj evala do konca sveta in „prerada tudi v nebesa," kakor pravi. „S pomladjo vred se vrnemo, to mi je milostiva baronica uže obljubila, in Dorico popestujem pov-sodi, kder s ve se rado vali z zlato nje mamico." Spisala Lujiza Pesjakova. 95 „Ali če bode deček, Ivana?" — „Ne, gospodična, druga Dora mora biti." Prijazno in mirno tekó dnevi, dejala sem, a kaj bi rekla o večerih? Čarobni, ne, ta beseda ne zadoščuje, nebeški so! Z Doro, kateri je v poletenskem saloni vedno še pretesno in presoparno, jih presijam v sladkem razgovarjanji na vrtu, in — kdo je bil nocoj tretji mej nama? Nihče drug, nego — Eihard! Vrnivši se iz Dolenjskega, oglasil se je proti večeru po svojem obetu pri grofici in ona ga je privedla doli v salon, kder smo bili uže vsi zbrani. Kakor ljubega prijatelja ga je vzprejela Dora, rôci mu naproti šireč in veselje je zabliskalo na čudovito lepem obrazi, toda veselje, kateremu je bila toga jako blizu. Razvnet ga je pozdravljal dr. Kosec, dvojki sta skôraj zavriskali, Zoë se gracijozno klanjala in celo kneginje pogledi so dolgo in ne prenerado počivali na Apolonu po- v dobnemu — plebejci. „Skoda, škoda zanj," blagovolila je mrmrati presvetla, vglobivši se znova v svoj piquet. Kaj sem li storila jaz, ne vém, a zapazil mene ne bi bil, ako bi se tudi trudila posnemati ljubeznivo Francozinjo v nje izbrani uljudnosti. Grofica je povabila g. Riharda 96 Beatin dnevnik, roman. sesti poleg nje, in Dora se jima je pridružila. v Po dolzem razgovoru zlasti o potovanji v Svico, katero Eihard nastopi, kakor je uže davno odločeno, 25. dné tega meseca, hotel se je posloviti, ali Dora mu je branila, proseč, naj poslednje večere, ki jih preživlja v domovini, posvečuje prijateljici iz mladih let. Osupnil je Rihard, a z nemim priklonom udal se nje želji. „Dovolite, ljuba mati," dejala je Dora, „da svoji navadi tudi nocoj nezvesta nisem, s silo me vleče ven-kaj pod milo nebo." — „Kakor ti je po všeci, predraga moja!" — „Gospod Rihard, ali hočete me spremiti na vrt?" — Novo začujenje nov priklon. „Beata, Vaša roka, prosim!" — „In stopili smo vsi trije iz salona, od koder je grofica še za nami klicala: „Kadar bode kočija pripravljena, naznanil bode Mirko." Napotila se Dora ni nocoj pod javorje, ampak na drugo stran, kder izgled lepega, s cvetlicami obrobljenega prostora drži premo na gozd in na snežnike. Hotela sem gospodu Rihardu prepustiti sedež na klopi poleg Dore, ali pritisnila me je tja in Rihard si primeknil jednega priprostih, krog stoječih stolov. Zvezden večer je bil, ostrorobato v vsi svoji krasoti odvzdigovali Spisala Lujiza Pesjakova. 97 so se snežniki od jasnega obnébja. Sprva je govor semtertja zastal, misli Dorine in Rihar-dove niso bile pri njiju besedah. In neverjetno in smešno: tudi jaz sem bila razmišljena ter srce mi tolklo takó hudo, da sem Boga hvalila, ker mi ni bilo treba govoriti. Ali skoraj j d govorica tekla in Dora vedno tudi mene vanjo vpletala, če sem hotela ali ne, premagati mi je bilo strah in plahôto. Prelepo in ginljivo je bilo gledati in poslušati plemeniti bitji, drugo za drugo ustvarjeno, ljubeči se in vendar nedo-sežno daleč si stoječi! Nepopisno krasni sta, izraz ljubezni in globoke tožnosti vzvišuje idejalno njiju lepoto. A kakšen razloček vsaj na videz mej obéh čutili! Dora mirna in pokojna, če ji tudi časih solze trepecejo v besedah, katerih vsako prošinja ljubezen. Toda óna sveta, mirna, nesebična ljubezen se čuje v njih, s kakeršno se mati ljubljencu žrtvuje. Rihard resnoben in krotak, a vsak pogled, vsak glas naznanja njegovo gorje, strto mu življenje brez nadeje. Ali je žensko srce hrabrejše, ali lože samó sebe premaguje? Ali Dorina strast ni dosegla nigdar óne, s katero jo Rihard objema še sedaj ? To so zagonetke, ki jih rešila menda nikoli ne bo- Nar. Mbl. 7 98 Beatin dnevnik, roman. dem. — O minulosti ni bilo govorice, a Dora je poleg druzega vprašala Eiharda, če talente, ki mu jih je Bog takó radodarno poklonil, še uri? „Čas je bil, v katerem je tó, kar imenujete talente moje, praznovalo. V meni in krog mene je bilo dolgo vse mrtvo." Čutila sem, ko je bolečina stresla Doro, pritisnila je roko na srce« Kihard, ves zamaknen vanjo, zapazil je tó tudi, kajti pristavil je naglo: „Sedaj je vse drugače, vidim, čujem in čutim zopet." „Hvala Bogu!" vzdihovala je sama.v sebi Dora. „Kaj ne, gospod, gozd in ravan, in morje in solnčni svit in knjige so Vam na razpolaganje in čimbolj se uglabljate v tó, kar je božji in človeški duh ustvaril čudovitega, tem srečnejši ste?" „Tem mirnejši sem, baronica!" „Oh, dobro tako, saj mir je sreča! in ume-teljnik morate sedaj biti,*4 brzo nadaljuje Dora, „kajti Vaš talent je bil prav in resen." „Ako tó imenujete nezadovoljen biti sam s seboj in neutrudno siliti le naprej, potem je moj talent morebiti res pravi." Spisala Lnjiza Pesjakova. '9$ „In j e- li, kakó dobrodejno je čutiti, ko okó vedno ostreje gleda, ko se mu horizont razširja in s svojo močjo prošinja, kar mu je poprej le jasno bilo po pogledih izvoljenih duhov." „Toda odvisen sem vendar zmeraj še od njih in vzgoja, ki si jo osvajam sam, ne bode gotova nigdar." „In slikarstvo?" „Vedno sem le učenec, ki se čudi vzorom." „A. muzika, nebeška muzika?" „Ljubim jo, kakor prej, — ko sem spremljal Vaše sladko petje — a razvedriti me ne more. Umeje se, da govorim o muziki, ki svoje ime zasluži, ne o moderni zmesi glasov, skozi katero se um brezvspešno trudi in ni sence ne nahaja o tem, kar se more divnemu soglasju prilikati.u „Tudi jaz sem Vaših mislij, tudi jaz nisem nigdar vesela, kadar čujem ono muziko, ki iz srca izvirajoč se vliva v drugo srce. Ne smijajte se — saj veste, da nisem nigdar sentimentalna bila — če povem, da muzika in — lunin svit, na-pravlja od nekdaj jedni in isti vtisek v moji duši. Probujata mi hrepenenje. Kadar gledam luno9 7* 30O Beatin dnevnik, roman. spominjam se svojih ljubih in mislim, da se moje oči v nji srečavajo z njihovimi." „Zakaj se ne bi hrepene srečavali v vzvišenem, bodisi v prirodi ali v umeteljnosti, če-itudi ne oči, ampak misli onih, ki so si v dušnem razmerji?" „Potem bi hrepenjenje le izviralo iz želje, da delimo s svojimi najdražjimi divni pogled ali sluh?" „Izvestno!" „Ne, gospod! — Nekdaj Vam ne bi bila ugovarjala. A hrepenjenje, ki je čutim sedaj, ii ga muzika in — dovoljeno naj mi bode reči — luna probujata v meni, ni z zemljo v nika-keršni zvezi. Moj duh sili v tacih hipih naproti nečemu, česar imenovati ne morem, ali kar uva, in kar mu bode jasno morebiti — onstran v groba ! — Se nekaj : bivši dekletce sem vedno anislila, da mati iz lune name gleda. Odtrgati se pogleda nisem mogla, srce se mi je širilo in pretakala sem solze. Domov nisem hotela." — „Toda Ivana je srnico svojo v naročaj vzela, zazibala jo z milo pesenco v spanje in hrepenjenje po ljubezni se ji je izpreminjalo — v nebeške sanje!" Spisala Lujiza Pesjakova. 101 Deset je bila ura na stolpi kapelice in Mirko se je približal, naznanjajo, da so konji uprežani. — Dve uri sta mi minili kakor toliko minut. Preživela sem ji sedaj še jednoc« Naj ji nadaljnjem v snu, „Hrepenjenje po ljubezni se je izpreminjalo v nebeške sanje Ve Te in prejšnje besede je ßihard izpregovoril tako razvnet, toda s takšno tožnostjo, da jih še vedno slišim. Inako se mi stvori pri spominu, ali pozabiti jih ne morem! — 22. dné avgusta meseca. Rihard pojutrišnjem odide. Semkaj ne pride zopet. Nocoj se je poslovil, tudi meni rokó stisnil, „zdravstvujte" mi rekoč. Nebeski so bili poslednji večeri! Ees, nebeški in vendar tudi takó tožni, da jih ne želim preživeti še jeden-krat. Glava me boli in še bolj srce. Ginljiva v lepoti in milini svoji je bila Dora in ljubezniva, kakor je samó nji moči biti. Iz vsake nje be-sedij se je slišalo, da mu želi povzdigovati up, spravljati ga z ozbiljno usodo. Vendar ne vemff če je stvorila prav — ali Rihard je nekoč dejal, „kar bodeš stvorila, bode prav stvorjeno* in zatorej mora tudi prav biti, da mu je znova 102 Beatin dnevnik, roman. dala čutiti, kaj je izgubil v nji. On je očito trpel. Sredi govorov, sredi zanimivih pripovedek o potovanjih svojih je zdajci umolknil v sladki pozabljivosti samega sebe. Moleč jo, upiral je vanjo okó in le s silo se predramil iz svojih misli j. Ubogo srce, kakó mu je moralo krvaveti! Čudno, Dora ga je hotela opozoriti name. Cernii li tó! Ni ji bilo konca vprašanj, da sem povedala o zlatem svojem detinstvi, o časih, ki sem jih prežila pri materi. Ne vem, ali me je vnemal blagi spomin, kajti govorila sem brez strahu in nepopisno dobro mi je delo, da sem smela povedati: tudi uboga sirota je bila zavida vredna stvar. Najboljšo, najslajšo mater sem tako živo in hvaleče popisovala, da mi je Dora gladila lice in lase, ljubko rekoč: „Vesela bodite, Beata, sreča se Vam bode smihala,, otročja ljubezen in materin blagoslov, to sta stebra, na katera se zida." Eihard me je blagovoljno, a skoraj nekaj začujeno gledal. Od sedaj je menda stoprav vedel, da žijem, da tudi jaz sem misleča in čuteča stvar. Približala se je ura ločitve. Do poslednjega Mpa se je Eihard moško premagoval. Nijedna Ihe&edica odkrivala ni njega čustva. Samó oči Spisala Lujiza Pesjakova. 103 sta ga izdajali, ali kdo bi mogel tem prepovedovati? — A ko se je poslavljal z Doro, poljubujé ji rôko, ni je izpustiti mogel in govoril s takim trudom, da so besede skoraj nerazumljive. bile« „Hvala — hvala Vam za divne ure, kakeršnih' se Digdar več nisem nadejal — spomin o njih spremljal me bode" — in glas mu je zaprlo«. Dal je potem meni roko, šepetal „zdrav-stvujteu, še jeden pogled na Doro, pogled, v katerem je sijala vsa hrepeneča duša, in — hitel je strani. Molčala je Dora, a hipno z neizrecno bolestjo nazaj poklicala odhajajočega. Prekipela je ljubezen, vrnil se je raz vnet in pokleknil pred njo ter na nje koleni nagnil glavo. Pritisnila mu je ustna na čelo in položila roei na glavo. „Rihard, s solzami si me polubljal in blago-gcslavljal nekdaj, bil je najsrečnejši in najgro-zovitejši dan življenja mojega, a prenašala sem neizmerno gorje, ki mi je je naklonila usoda. Seiaj ti vračam tvoj poljub, naj iz njega, iz mojega blagoslova in iz mojih solz, izvirajo zate netesa!" „Nebesa so le tamkaj, kder bivaš ti, mili angelj moj! Oh, zdravstvuj, vendar ne za ve-seléi, čuj me, Dora, ne za veselej!" 304 Beatin dnevnik, roman. „Ne, Eihard, ne za veselej — na s ride nje, v tej ali v — óni domovini!" Uglobil se je še jedenkrat pogled v pogled, kakor bi si hotel vtisniti za vedno predrago podobo v dušo in izginil je ßihard. Zamišljena je počivala Dora, in jaz, jaz nisem vedela, ali sem živa ali mrtva od sočutja in tožnosti. Molče je hodila Dora potem poleg mene, toda predno ave stopili v salon dejala je: „Jutri, Beata, vsprejmete dokaz mojega zaupanja!" — Glava me boli in še bolj srce. Da bi Deri, da bi Eihardu s svojo srčno krvjo mogla kupiti vso zemeljsko srečo ! „Zdravstvujte", rekel mi je. Zdravstvujte! Far well for ever! Byron, Manfred — ßihard! 23. dné avgusta meseca. Kaplje, povejte, deževne, Čiste kot svetlo srebro, Ali solzice ste mile, Ki jih pretače nebó ? Je li poznano višini Ono prebridko gorje, Ktero v solzé se raztaplja, Da nam ne poči srcé? Te misli so se mi vsiljevale in nehote se sklepale v bore stihe, ko sem danes za rjna Spisala Lirjiza Pesjakova. 105 vstala — težka še vedno glava, še težje srce — in razvedriti se hotela s čistim krepkim vzduhom, ki zlasti ob zori veje od snežnikov. Kakov izgled iz mojega tina! Oblači so se podili in globoko doli viseč zagrinjali skoraj vse nebo. Siv kakor nebó, bil je svet Nevidni snež-niki — neviden raj: čarobni vrt! Ona nema tožnost je vladala po prirodi, ki razžalosti stvarstvo. Začenjalo je deževati, drobne kaplje so padale in deževalo je v jednomér, kakor ne bi hotelo biti nigdar konca. Kako se je tó ujemalo z menoj ! Tudi v meni ni luči, ni boje, nijednega prostorea v duši, kder bi si moglo iz-počiti željno čustvo! Solza za solzo se mi je utrinjala iz očesa in plakati bi bila mogla tudi jaz brez prestanka. Učila sem se z dvojkama, ali stežka in ne gladko kakor po navadi, saj jih po trudu ni vabil ljubi vrt. Roža je dejala, da danes ne vidi pismen, da je pretemnó, da bi šla najrajša spat. Vijoleta je vprašala, „kaj li počenjajo cvetlice v tej mokroti? Ali je morebiti uže zima?" — „Tudi tebi, „Beata," pristavila je Roža, „toži se po solnci, vesela nisi in rdeče so ti oči." — „Glava me boli." — Segla sem po Noetovi barki, da je po dolzem 106 Beatin dnevnik, roman. počitku zopet plavala po kopnem. Skoraj sta dvojki — presrečna otročiča — pozabili neugodno vreme in vglobljeni v igro razstavljali živalce vsakih vrst po strehi in po palubi veli-cega čolna* Vsa druščina celih in polomljenih punie jih je morala gledati. Pri kosili je bilo tudi vse bolj tiho v mračni mrzli sobani. Kneginja, zavita do glave v svoj pisani indijanski „šal" in še bolj v svojo plemenitost, ni izpregovorila besedice. Zatorej tadi Zoë ni čestitala vladarici nego nemo in slovesno. Pogledi grofice so bili uprti skrbno na Doro, katera, krasna kakor vselej, bila je nemirna, druga kakor navadno. Bolestna poteza okoli nje ust je bila jako očita. Sedaj globoko zamišljena, sedaj nenavadno razgovorna, menjavala je vedno predmet pogovora. Čudila se temu nisem, mislé na sinočni prizor. Po kosili, katerega konec je nepotrpežljivo pričakovala, prosila me je Dora, naj proti večeru pridem doli k nji. Večer je prišel, Ivana ostala pri dvojkah in jaz sem šla k Dori. Kaj me je pričakovalo tam! Vsprejela me je radostno, déla mi roko okoli pasu, premilo mi zrla v oči in živahno vskliknila: „Vi, Beata, Vi ste stvarjeni zanj!" Spisala Lnjiza Pesjakova. 107 Vstrašila sem se, kakor bi pred mano treščilo-v tla in zmočena šepetala: „Vas ne razume-jem, gospa milostiva!" — „Beata, Vi ste stvar-jeni, osrečiti Kiharda!" Vrtelo se mi je po glavi in jedva sem se držala po konei. „Za Boga, gospa milostiva, kaj Vam je?" A silila je vrne: „Beata, če Vas snubi, je li, da ga bodete ljubili, prisezite mi to v spominu na mater svojo !" „Nikari ne govorite tako, prosim Vas," dejala sem, ne vedoc, sem H blazna, ali je zblaznela vzorna moja boginja. „Odgovorite, Beata!" Vedela nisem, kakó si pomagati in v zadregi, v strahi svojem sem dejala: „Kdo, gospa, bi povešal oči k meniy ki jih je povzdigal k Vam? Vi in jaz!" „Prav, Beata, ti in jaz! Ti, mlado, neoskvr-neno cvetje, in jaz vela roža, kateri je ob zori strupen črv razglodal srce. Tó je razloček mej nama.tt Iz znova je silila vmé: „Beata je li, da hočete?" „Oh, gospa, kaj Vam je danes, Vas ne poznam, vsa druga ste!" „Bes, vsa druga sem, sama sebi se čudna, zdim, a potipljite mi glavo, kakó žehtf, in rôci sta ledeni, in nepopisna bolest mi krčevito stiska 308 Beatin dnevnik, roman. _. — — -— -— — —- - — osrčje. Vendar vem, kaj hočem, kaj govorim. Povedi, Beata", dejala je proseče in ginljivo, „da bodeš skrbela za srečo njegovo, ako te izbere ?u „Za božjo voljo, gospa milosti va, vsmilujte se me, nikari me takó ne trpinčite, s čim li Bern to zaslužila?" Ali takó milo in bolestno me je pogledala, prose znova, da se nisem mogla vzdržati ji zagotoviti : „Kar hočete Vam stvorim, vse, kar zahtevate, da bi Vam mogla napraviti le hip veselja!" Kazvneta me je objela in vsklikala „hvala, hvala, Beata, sestra moja!". „Sestra moja!" me je imenovala! O moj Bog, kako si dober, da si me dal poveličati s io besedo iz ust naj plemenitejše svojih stvarij! Žareči poljub, ki sem ga pritisnila Dori na roko, izrekel ji je, kar ustnam ni bilo moči. „Pogledi, Beata, sedaj sem zopet prejšnja, mirna in pokojna, kakersno si me videla žedeti v do sedaj. Še nekaj imam na srei. Poslednja moja prošnja in dokaz neizrecnega zaupanja, ki je stavim v té, predraga moja. Sedi semkaj k meni, daj mi roko, poslušaj me! V nekaterih Spisala Liijiza Pesjakova. 103* tednih odidem in bodem mati. Dete moje!" vzdihovala je tožno smihajóe se, „Vsaka mati željno pričakuje ure, v kateri ji je dano pokrivati ga z blaženimi poljubi, ali meni, ki sem se seznanila z obupom, meni je težko nadejati se. In vendar se ga tudi jaz veselim in molim, naj bi Bog strto moje življenje milo vzel na dar in stvarci, ki je del mojega bitja, naklonil vse, kar je odrečenega bilo meni. Beata, opasni uri grem naproti, a božja volja se zgodi !" Vzela je sedaj zapečačen listek iz mizice7 mirna rekoč : „Prosim, tó izroči Rihardu — ako uinrem. Saj mi je dovoljeno govoriti v smrti in opravičiti se nezvestobe svoje." Kakor bodalce so* me zadele te besede in vskliknila sem: „Ne, gospa, Vi ne smete umreti. Bog ne more takó neusmiljen biti, da bi Vas vzel! Živeti morate zaradi vseh, ki Vas ljubijo, zaradi svojega otroka." „Rada, Beata, bi živela zanj, žrtvuje s& mu z vsemi svojimi čustvi, tukaj v domovini sredi vas, daleč od hrupa sveta." — „In Vaš soprog?" predrznila sem se vprašati. HO Beatin dnevnik, roman. „Moj soprog!" dejala je grenko nasmihujoč se, „baron Feodor se ne bi branil ločitve, on, ki ne ljubi druzega, nego kvarte in zabave v druščini jednako mislečih tovarišev. — Ponavljam, rada bi živela s svojim otrokom tukaj, a Kihard, kateri, kakor živa, četudi nezaslužena graja stoji pred mano, on bi moral biti srečen, srečen s toboj, draga Beata!" Smem li zapisati, kar sem občutila pri poslednjih besedah? Grešno je, ali bilo je vendar takó: nebeška radost mi je obsevala sree, ali izginila takoj, kakor tó, kar je, kakor prazen izraz bolne domišljije preljube Dore. O, če bi on kdaj zvedel nocošnji najin pogovor, umreti bi mi bilo od sramote. „Vse tó, kar sem ti povedala danes, stvo-rila bi bila lehko jutri ali pozneje, toda vedno me je uže sililo tebi izročiti pismo. Moji živei so bili takó razdraženi. Sedaj je odleglo. Odvzeto je, kar me je težilo. Počivati hočem, osem ura stoprav!" „Gospa milostiva, ali smem poklicati drja. Kosca?" „Zakaj.li?" „Takó bledi ste, in rôci še vedno ledeni!" Spisala Lujiza Pesjakova. 111 „Tó nič ne dé. Upam, da se razgovarjavi jutri zopet na ljubem mi vrti. Vedno ne bode deževalo. Pojdi sedaj, Beata, težko te bodeti čakali sestrici moji. Poljubi ji namesto mene. Preljubeznivi sta! Ta poljub zânji, ta zate. Lehko noč, draga moja!" Ubogala sem Dore, a šiloma se odtrgati morala iz nje obližja. Kako rada bi še bila ostala pri nji, vrniti sem se hotela še na pragi. Kako otročja sem! Saj druzega ne potrebuje nego počitka, kakor dr. Kosec pravi. Dekletei sta bili res uže jako zaspani in Ivana ji je vedla spat. Mirno sta zaspali govore o solnei, katero jima je Ivana za jutri obetala. Mislila bi, da so me nocoj objemale le sanje, ako ne bi pismo ležalo pred mano. Kakor ogenj me peče mej prsti. Da bi bila skoraj spomlad in da bi ga mogla vrniti Dori. Položim ga v molitvene knjige nepozabljive, zlate mi matere* Tu počivaj, kder je molila zame. O mati moja> prosi tudi za Doro tam gori! — Oh, toliko sem učakala v mesecih, kar sem tukaj, da se mi od mojega prihoda takó dolgo zdi in da se sama sebi uže dozdevam stara. 112 Beatin dnevnik, roman. Kavno se odvaža dr. Kosec. Temna, brez-zvezdna noč je, in on, on tam doli, ki se pripravlja sedaj k dolzemu popotovanju, kaj mora čutiti! — Se vedno dež. — Je li poznano višini Ono preoridko gorje, Ktero v solzé se raztaplja, Da nam ne poči srcé ? — IV. 24. dné avgusta meseca. Vse je končano! Namesto angelja, ki ga je nam imel darovati Bog, pozval je dva njih k sebi! Poleg zibeli — krsta, in Dora, Dora pre-ljubljena moja, najblažja stvar, ki si jo je misliti, lepa in mrzla kakor kip od marmorja in takisto neobčutljiva ! Groza me izpreleta in peresu se upira popisovati neizmerno nesrečo, ki nas je zadela! — — Noč je bila, prvo spanje me objemalo, ko me vzbudi ropot kočije, ki se v silni naglici odpelje od graščine. Dirjala sta konja, da je bobnelo v tišini. Srce mi je tolklo, iz postelje sem skočila, vendar upala se nisem ostaviti sobe, kajti v graščini je bilo vse tiho. Skoraj se zasliši znova kočija in klici kočijaževi, spod- Spisala Lnjiza Pesjakova. H& badajoč konja. Sedaj je bilo vse živo po stolbi ira cula sem Ivano reči s solznim glasom: „Pomagajte, pomagajte, gospod dohtar!" Brez sape je odgovarjal dr. Kosec, „da bi Bog dopustil!" Po meni je bilo, nisem vedela kaj početi od strahu in skrbi. Strop, zidovi, luč, vse je plesalo pred mojimi očmi, po ušesih mi je šumelo, kakor da bi cula šumenje razburjenih valov in vmes so utripali udarci mojega srca, da mi je sapa. zastajala. Na kolenih sem ležala in kar se duša le izmisliti more iskrenih prošenj, poskušala sem jih pošiljati v nebó, a vrelo mi je v možjanih, trgala se neprestano nit molitve in jasna mi je bila sama misel: „Vzemi mene k sebi, večni Bog, mene, ki sem sama, po kateri nihče ne bode žaloval, ali daj Dori, izvoljeni svoji stvari živeti, živeti zavoljo nje deteta, zavoljo — Ki-barda !" Naj se izpovem, on je tudi v tej grozoviti uri stal pred mano in čutila sem, kar bi čutil on, ako bi se prestrašno uresničilo, česar razumeti nisem mogla. Gorje, gorje, kaj so človeške prošnje in molitve, kaj so želje in solze proti volji večne modrosti! Tišina je minila, vrata se odpirala in zapirala brez ozira, in v mojo sobo omahovala je Ivana, vpijoč: „V mo- Nâr. bilbl. 8 114 Beatili dnevnik, roman. jem naročaji, tu; tu je umrla! Otrok je umrl, ki sem ga od svojega rojstva ljubila in gojila bolj nego zenico svojih očij. Oh, sedaj stoprav vem, kakó sem Doro ljubila!" „In nje dete?" „Slo je z materjo v nebesa! Bog nam ni hotel delca nje prepustiti, saj mi vsi je nismo bili vredni!" — —-----------— —----------- Sama sem. Kneginja se je takoj zjutra odpeljala. Blizu smrti ji ni živeti, „prenervozna" je. Nemo je bilo moje slovo z Zoë-o, a združile so se najine solze. Ali dobro dušo še kdaj vidim? — Kneginja je s suhim očesom ostavila mesto, kder je Dora zadnjič izdihnila. Ozirala se ni po ničemer, le strani je hitela 5 toda v dvorani se je pred podobama Herbarta in Uršule globoko priklonila. Tudi grofica je po prošnji in nasveti drja. Kosca šla za nekaj tednov na sosednjo graščino kneza W. Dvojki, ki sta mirno spali vso noč kakor cvetoče njiju sestrice doli na vrtu, vzela je s seboj, Tožni sta bili Eoza in Vi-jola, da je predraga Dora brez slovesa odšla s teto Pavlovno. „Vžaliti vaju ni hotela." — „Saj Spisala Lnjiza Pesjakova. 115 sve sedaj tudi žalostni.tt — „Ta poljub vama pošilja." — Yijola je poskušala sama sebe tešiti, rekoč: „Vspomladi naša Dora zopet pride^ to nama je dejala mnogokrat." — „Eh, kdaj bode stoprav ta srečni čas?" vzdihovala je Roža. „Kdaj, kdaj li pride?" vpraševalo je tudi krvaveče moje srce* Spremila sem ji h kočiji. Grofica, vsa vničena od bolesti in toge prosila me je uže prej v sobi s kratkimi besedami, naj jo namestujem, in sedaj mi je še to in ono naročila, torej nisem zapazila, da je Koza izginila. „Evo tvojega slamnika," vsklikne vrnivša se, „pozabila si ga." „Lepa hvala, ljubica, ne potrebujem ga." „Vendar ne misliš razoglava peljati se, Beata ?" „Jaz ostanem tukaj." Obe sta se me oklenili in nista ničesar hoteli vedeti o tem. „Beata ima še mnogo opraviti tukaj." „Naj še jaz tukaj ostanem, da ji pomagam." „Takó, Rožica nehče z manoj? „Pač, mati, rada, prav rada, ali če ni Beate pri nama, mnogo zamudivi, danes ni nedelja in učiti se je treba vsak dan." 8* "116 Beatili dnevnik, roman. „Tem bolj trudoljubivi bodeta, kadar Beata pride za nami." „Kdaj bode to P* „Skoraj". „In Ivana ?" „Ivana mora ostati doma." Mirko ji je vzdignil v kočijo in potrti sta se stisnili dekletci tam poleg grofice. Zavila sem ji v gorka plaščka, kajti mrzlo je bilo In solnce le semtertja poskušalo predirati gosto meglo. Prisedla je še Tereza, grofičina strežajka, in pomeknila se je kočija naprej. — Da bi imela moč stvoriti grofici vse po volji! Naj za vse skrbim, dejala je. Odtrgati se mi je nehote žalosti, vedno kdo kaj vprašuje, ukazovati je treba, na — pogreb misliti. Ivana me malo podpira, strta je in kakor senca se plazi okoli. Največ čuje v dvorani nad mrtvima ^angeljema. „Vse mine," dejala je bas, „postaral se je še dohtar nocoj, večni mladenič je podo- * ben stoletnemu starčku. In kaj stoprav jaz, ki sem živela le v tem otroki!" Kadar 1@ morem, grem tudi jaz k Dori. V vrtu belih rož počiva, najlepša, najbolj bela iz-mej vseh, in na nje prsih spava mlado človeško Spisala Ltijiza PesjaTiova. 11% cvetje — bledo nje dete! Izraz Dorinega obraza je sladak in mirân. Ivana pravi: „Tako se je nasmihala moja srnica, kedar, spletši vspom-ladi prvi venček, mi je ga prinesla za sveto devico v mojo izbo. Vse te vence še imam in položiti mi jih morate v krsto, kedar pojdem za njo."---------------------------------------------— — Deset je ura odbila in pogledati sem hotela še jedenkrat k Dori, predno sem ukazala graščino zapreti. Pri vhodu v dvorano se ustavim: Rihard, podoba obupa, stal jé poleg mrtvaškega odra in se nagnil k Dori. Bled je bil kakor vosek, vsa kri mu bila zbežala z mož-kega ogorélega obličja. Nema, neizreena, brez-solzna njegova bolest mi je trla sree. Luč je svetila na oba obraza — oh, moj Bog — kaj je to? — Ne, ne, saj ni mogoče, varam se! Strmeča gledam in gledam, svojim očem nehčeni verjeti, in vendar, vendar-------kar je življenje zakrivalo, razodela je smrt: Manfred in Astarta! ! „Le j edinka je bila, j edinka, njemu jednaka po rodi, po obličji, po očeh ... in to jedinko je ljubil" ....------------— 118 Beatin dnevnik, roman. Od smrtno blede dvojice sem vzdignila pogled na lepo, temno podobo v črnem plašči in bilo mi je, kakor da ji bi trepetale solze v očeh. In Anica, lepa Anica v nebesih?! — — Ko se malo zopet zavem, prešine mi glavo misel na pismo. Planem ponje v svojo sobo. Približala sem se tresoča Kihardu, toda ni me zapazil, ves izgubljen v nje pogled in v svoj obup,» „Od Dore!tt zašepečem. Ljubljeno imé ga je elektrizovalo, segel je po pismu in strastno je poljubil. Izpregovoril ni, le hvaležen mi stisnil roko. Motiti ga nisem hotela in se vrnila stoprav k Dori, ko mi je Mirko naznanil, da je graščino zaprl, kajti „gospod Rihard", poslednji kro-pilee, bil je odšel. „Lehko noč sem gospodu voščil, ali on me še videl ni, strt in bled je taval proti domu. Bog se ga smiluj ! — Zakaj li so bili pokojni gospod grof vendar tako ponosni?" — vzdihovala je Ivana in odmajala z glavo. Ali se je luč zasvetila tudi pred očmi aveste starke? — —------------— — — — Spisala Lujiza Pesjakova. It9 26. dne avgusta meseca. Od pogreba prihajam. Šla sem bila z Ivano. Druga je drugo podpirala. Vsa okolica je privrela, gospoda in kmetje. Riharda ni bilo. Ali je odpotoval? Tudi dohtarja nisem videla. Drug grob so kopali tam v kotički: blazna mlinariea je sinoči umrla. Trudna sem, ne morem več. Vzdržavale so telo do sedaj le dušne moči* Dora, Dora, angelj božji, počivaj mirno! —------------ 27. dné avgusta meseca. Po tolicih dnéh dušnega trpljenja in telesnega truda, po tolicih nočeh brez počitka, premagala me je sinoči nevečnost. Izginilo je čustvo gorja, zaspala sem in spala kakor mrtva do belega dné. Tem bolj boleči sta se mi vrnili z zavestjo bridkost in toga. Hudim sanjam podobna se mi je kazala sprva nesreča, a skoraj je v vsi svoji grozoviti resnici zopet stala pred mano. Od onega deževnega dne je vreme, dasi jesensko, vendar prekrasno. Oblaka ni na nébi in solnee pripeče opoludné s silno močjo. Vsa dolina dehti. Kosili so otavo. Ljudje delajo tru- I20 Beatin dnevniji, roman. dee se, in se gibljejo, pojó in veselé vmes kakor prej in priroda se nasmiha, kakor da se ni zgodilo ničesar. Toda od snežnikov veje neka mrzla sapa, iz gozda se razlega čez dolino tožno šumenje in ponosnemu drevju odpadajo rdeči listi, mokri od svetlih kapelj. Pusto je v graščini, nepopisna praznota povsodi, najprijaznejši prostor izpremenen v puščavo. Nje ni, nje ne bode nigdar več! — Nje pogrešam kamor pogledam, koder hodim: na vrtu, ki je poslušal najine in — naše pogovore, v salonu, kder se mi je vselej takó prijazno bližala, v nje sobi, kder me je imenovala sestro — o j, in v dvorani, katero mi je prehoditi toliko in tolikokrat na dan, v dvorani od koder so najljubeznivše bitje nesli v naročaj zemlje, tam odmevajo zidovi še zmeraj od klica: „Manfred in Astarta" ! od onega strašnega klica ki se je izvil iz dna moje duše. — Grofica je pisala, naj pridem za njimi, ke-dar bode vse v redi. Treba nama je zatorej hiteti. Ivana pravi: „Da bi jaz bila grofica, nihče ne bi stopil po sedaj v Dorino sôbo, samó ob največjih praznicih bi se tamkej zbirali vsi, ki so jo najbolj ljubili, to je grofica, dvojki, Vi, gospod Spisala Lujiza Pesjakova. 121 Bihard, dr. Kosec tudi, in jaz," in začela je znova ihteti se* „jaz bi klečala v zadnjem ko-tiči in bi prosila Boga, naj mi jo da skoraj gledati v vrsti angeljev." — Eoza in Vi j ola sta mi poslali pozdrave in z velicimi pismeni podpisali se v materinem pismu. Preljuba, prisrčna otroka ! Na čarobnem vrtu je vse zaprto, oknice zatvor-jene. Prav, da je ostavil kraj, kder je prebil toliko neizrecno tožnega. — Nekoliko dnij potem. Ne vem, kakšen dan je denašnji dan. Saj bi tudi ne vedela, da še živim, če mi ne bi težko breme ležalo na srci in da ne bi čutila bolestnega trkanja v glavi. Oči me ščeme, toda s solzami jih ne morem hladiti, zastajajo mi v srci in tam napravljajo ono breme; in bolest v glavi, to je misel, jedina, ki jo sedaj goji in ki jo živo trpinči, misel — umrl bode! — Takó izginja dan za dnevom. Z bremenom in z bolestjo zaspim, če me časih dr. Kosec sili počivati, in ko premagana od slabosti zatisnem oči, in planem ž njima nekaj hipov potem zopet kvišku, da bedeča nadaljujem, kar-------— — — — — o moj Bog, moj Bog! — To je moje sedanje življenje! — — — — — — — — — — — 122 Beatin dnevnik, roman. Prišel je dr. Kosec, ne vem kdaj, ves potrt, proseč, roteč naju, naj pridevi z Ivano pomagat mu v postrežbi — smrtno bolnega Ri-harda. „Omagala je stara njegova strežajka in moški niso za takšen posel. Bedeti je pri njem, obkladati mu noč in dan čelo z ledom, skratka stvoriti, kar je v človeških močeh, da ga otmemo smrti." Poslušala sem, misleč, da se mi sanjat Ivana vpraša! „Za Boga, gospod dohtar, ali gospod Rihard ni odpotoval?" — „Odpotoval on! Tisto noč pred pogrebom pokojne baronice Dore Rihard ni legel k počitku, temveč nemirno hodil gôri in doli. Po dnevi potem je vedno slonel v svoji sobi in strmel na neki listek. Na večer sem mimo ville šel od necega bolnika tam gori pri sv. Križi, ko me ugleda stara Katra in pripoveduje, da se ji gospod takó čuden zdi, da ni besedice ne izpregovori in ničesar ne užije, razven mrzle studenčine, a té prav obilo. Nepričakovano mi ni bilo, kar sem cul. Vstopivši ga najdem apatičnega in ko ga nagovorim, stisne krčevito pisemce, ki je je držal v rôci, poljublja je in prižge na sveči, katera je brlela v mračni sôbi. Z očmi ni trenil, dokler je poslednji kosec listka se izpremenil v pepel. Na Spisala Ltijiza Pesjakova. 12& prvi pogled sem videl, da si je Ritarda bolezen osvojila. „Dobro bi bilo izpočiti si malo, gospod Kihard, bolni ste!" — „Bolan? Morebiti/' in tiščal je roei na čelo. Kakor ubogljiv otrok se je dal v posteljo spraviti tih in molčeč, ali drugo jutro sem ga našel v deliriji, iz katerega se, žal, do sedaj še ni prebudil." — „Toda okreval bode", je li, gospod dohtar? dé Ivana. „Malo upanja. Prosim Vas, prosim Vas, gospodična in Vas tudi, ljuba Ivana, iz človekoljubja pojdita z menoj, pomagati si ne znam drugače. Zagovarjal bodem vse pri grofici. Moj voziček čaka pred graščino." Mehanično sem se plazila dalje in šla za dohtarjem, a klanjala globoko doli glavo — pripravljena na smrtni udarec neusmiljene usode. — —-------— — —------- Oh! ko sem ga gledala takó izpreme-nenega! Bled kakor mrlič je, bled, kakor je bil mrtvo Doro ogleduje in lice mu upadeno. Debele oči strme iz globocih jamic brez vida okoli in neprestano se razgovarja sedaj o svoji ljubezni, o svojem trpljenji in konec vsaki govorici je: „mir najinemu očetu!"-------— — Po želji grofičini imam vsako jutro ji poročati o Kihardi. Tudi ta muka mi je naložena. 124 Beatili dnevnik, roman. Spodobilo bi se vrstam pristaviti kaj prijaznega za predragi moji učenki, a ni moči. Vse je izgubilo zame ceno. Sama o sebi si ne morem uže najti razloga, druzega ne čutim, nego, da po njegovi smrti tudi meni ni dalje živeti. Ljubim ga! — Izgovorjeno je! Res, res in tisočkrat res, naj stoji tukaj, ljubim ga z vsacim udarcem srca, z vsako mislijo, s svojim hrepenenjem, s svojimi sanjami, z vsem, kar je Bog blagega mi položil v dušo ! Ne vem, od kdaj ga ljubim, a to vem, da je solnce vzhajalo drugače, da so cvetlice bolj dehtele in da sem slavčje tožbe umevala od tistega dné, ko sem ga prvič ugledala. Skrovišče prej neznanih mi čustev se je prebujalo v meni, po njih se mi odpiral neznan svet! Srečna sem bila in poleg vsega vendar takó nesrečna, sâma sebi zagonetka. Kolikokrat me je sililo popisovati, kar se godi z mano, ali ustrašila sem se, če je roka zapisala le besedico v teh listih o tem, kar sem sama sebi hotela tajiti. Grešnica, velika grešnica sem se dozdevala, če sem se le v misli bližala možu, kateri je ljubil Doro in katerega jaz, uboga stvarea, nisem vredna. Vedno bi bila molčala, zatajila svoje srce, ali sedaj ko mi hoče smrt upleniti, Spisala Liijiza Pesjakova. 125 kar nigdar moje bilo ni in kar je vendar moje vse, sedaj sem toliko drzna, da se borim pred vsem svetom ž njo! — — — — — — — — Ljubila sem ga od nekdaj ; kajti živela sem vendar le od onega presrečnega hipa tam mej rožami na čarobnem vrtu. Zatorej ga bodem ljubila, dokler živim. Kar začetka nima, temu tudi konca ni. Sedaj umevam Boga. — — — V onem presrečnem hipu, v katerem sem ga prvič videla tam, kder — gorje, gorje! — sedaj umira, pogreznila se mi je prešlost, iz nje se svetila samó materina slika, mili zvezdi podobna. In k nji se obrača tudi sedaj željna oko, k nji neprestano kličem: „Mati, mati, kaj mi je trpeti! — — — — — — —----------- Po ukazu dohtarjevem sem zopet v graščini, izpočiti se moram do jutra. Zaman so bile moje prošnje. Zvedel je, da bedim vsako noč. Kako ne bi? Če se po njega povelji umaknem v drugo sobo in če se malo časa potem vrnem k bolniku, najdem Ivano in Katro, bori starki, vselej v boji s spancem. Zdravnikova strežajka po- 126 Beatili dnevnik, roman. maga noeoj Katri. Naj se izpočijem?! Nigdar, dokler njemu preti smrt! A trudna, sila trudna sem na duši in na telesi! — — —------------ Poslednje noči so bile prestrašne. Umolknil je zdravnik, le z glavo zmajuje. In zopet sem nocoj v graščini. Po sili me je spodil semkaj. On sam hoče bedeti pri bolniku. Nocojšnja noč razloči vse. Menda jednoindvajseta je. Večnost ne more biti daljša, nego mi bode čas do zjutraj. Vem, kaj pomenja resni dohtarjev ukaz: prihraniti mi hoče plemeniti starček pogled Rihardove smrti! Nadejala in nadejala sem se navzlic vsemu do sedaj. Oh, da ne bi bila primorana udati se pasivnemu obupu! Da bi ležala rajši tamkaj, kder spava Dora! — Naj čakam doh-tarja zjutraj v spodnjem salonu, naproti mu ne smem priti, to so bile poslednje njegove besede. Polunoči bije na stolpu kapeličinem. Kakó me oči pekó! Neprenosno je, kar čutim. Odpusti, moj Bog, da ne molim, a druzega ne znam, -nego li obupavati, oh, smiluj, smiluj se me! — Živel bode, živel, živel!----------------— V prsih se mi taja, solzé tekó in želim, naj mi ^Spisala Lujiza Pesjakova. 127 ubogo srce poči od veselja, saj lepše sreče nima pričakovati na zemlji!-------Živel bode, živel! Kakó dober si ti, moj Bog! — — Od zore sem nemirna čakala v poletenskem salonu in skoraj se nisem mogla premagati, da nisem tekla tja na čarobni vrt. Skozi okno in na uro sem gledala, a kazalec se ni premeknil, neskončne so bile minute. Vendar, vendar doh-tarja ugledam, ko prisopiha mimo kapelice čez most, in sedaj mu ne bi bila mogla naproti hiteti, da mi tudi ni bilo prepovedano: kajti prikovana sem bila na tla, ni geniti se nisem mogla z mesta. Vrata se odpró, pomlajen, zadovoljno nasmihajoč se vstopi dohtar in vsklikne: „Otet je, živel bode!" Jaz mu planem okoli vratu ter mu iskreno poljubljam rôei in on me boža kakor majhno dete in se joka z menoj! „Kriza je srečno minila in Vam, Beatica, gre hvala, Vi imate največ zaslug. Le ljubezni je moči žrtvovati se takó, kakor ste stvorili Vi. Nikari se ne stidite in ničesar ne tajite, sladko dekletce moje, stari Kosec je prehodil velik kos sveta, dobro pozna življenje in ljudi in zvesto molčati naučil se je tudi." „Ali se Rihard uže zaveda?" 128 Beatin dnevnik, roman. „Popolnoma se zaveda, vsa opasnost je minila. Hočete li se prepričati?" vprašal je šaljivo. „Ne, ne, nikakor ne, delo moje je končano in stopiti mu sedaj pred oči, to ne bi mogla, naj bi tudi veljalo" — „Kaj ?" „Moje življenje! Ne, ne, življenje ne, saj je prelepo, divno, neprecenljivo je! Hvalo Bogu, ki ga mi je dal" — „Ter njemu ga obranil!" pristavil je nagajivo ljubi, ljubi dohtar. „To bode „bulletin", ki ga vzprejme danes grofica!" „Ustno ga ji poročim, takoj se odpeljem k dvojkama svojima." „Nikakor ne, temu ugovarjam kot zdravnik. Danes pišete navaden „bulletin," kaj pravim navaden bulletin, danes zakličete pismeno razvneto svojo „hosano" in se postavite na razpolaganje milostivi grofici, jutri pride veseli odgovor in pojutrišnjem 16. septembra" — „Kaj čujem, minila uže polovica septembra ?" „Kako pa, čas se ne ustavlja, bodisi tožen ali vesel. Pojutrišnjem sem dejal, odpeljete se in v tem uživaj ljuba moja Beata potrebnega Spisala Lujiza Pesjakova. 129 sladkega mirü in se zopet okrepi, da ji rožice znova zacvetó na liei. A sedaj z Bogom, otrok moj ! Dolžnost me pozivlje, nji in lepoti čestitam do smrti." Odšel je ljubeznivi starček in sama je bila óna, ki je sedaj v resnici „Beata." 16. dné septembra meseca. Popóludné se odpeljem. Grofica je pisala, da odpotujemo za mesec dnij v Benetke. Ti, dnevnik moj, ostaneš tukaj. Ne morem ti pomagati. Bolje je, da te ne vidim, dokler nisem zopet prejšnja. Zapaziti bi te tudi utegnil po poti tuj pogled; vedi, junaštvo moje je šlo po vodi! Ko je bil bolan, dozdevalo se mi je vse jedno, če bi ves svet zvedel, da — da — ne, nehčem! a sedaj trepečem o misli, da bi se nekomu vsiljevati utegnila le slutnja o — o ljubezni moji! Kakó zoperno je vendar pisati ! Kaj je laže govoriti! Kar se glasno po nobeni ceni izreči ne more, to se zašepeče, a tu, tu na listu se ne da prikrivati nijedna besedica. — Od groba sem se poslovila. Čudna stvar je ljubezen, oj, in kako je sebična! Ničesar ne Nâr. MW. 9 130 Beatin dnevnik, roman. trpi poleg sebe, vse, vse izpodriva, izneverila me je skoraj spominu na bitja, takó neizreeno mi draga. To mora zopet drugače biti! Pripravljena je kočija. Z Bogom, Ivana, z Bogom, Mirko! Na svidenje, na svidenje, predraga dolina in vse, kar je ljubega in lepega v tebi! V. 13. dné majnika meseca 1876. 1. Pozdravljena domovina, pozdravljen kraj, ki mi je najljubši na sveti! Po dolgi ločitvi te gledam znova! Umeti bi ne mogla, pogrešati takó dolgo očetnjave, toda od meseca do meseca se je daljšalo naše bivanje v Benetkah. Ugajalo je grofici tam, kder zime ni, kder jesen pomladi v roko sega. Mile južne sapice so dihale neprestano okoli našega stanovanja in solnce sijalo ves dan skozi visoka okna, razgre-vajoč in zlateč prelepe dvorane. Sprva smo stanovali „Riva dei Schiavoni," blizu stare „palazzo dei Dogi," a hrup in šum sta nas prepodila skoraj tja, kder je grofica našla, česar je želela: tihôte in mini. Okrepila sem se naglo, na videz bila zopet prejšnja, a sama sebe ven- Spisala Lnjiza Pesjakova. 131 dar nisem našla. Sree je bilo izgubljeno, ostalo je v domovini! Naj sem se čudila otnamljivi krasoti čudovitega mesta, naj sem zabredla v labirint tesnih ulie in mostičev in tam malone oglušela od vpitja stanovnikov in mornarjev vseh narodov, naj sem se vtapljala v divni pogled izza „Campanila", zrla od tam gori na brezkonecno morje, na padovanske gore, na planine, ki v široeem krogu gledajo doli na lagune, naj sem si naslajala okó in sree z umotvori človeškega genija po cerkvah in galerijah, naj me je nosila gondola mej stotino in stotino ladij čez „Canal grande" poleg ponosnih palač, katerih vsaka ima svojo zgodovino, naj sem se sprehajala po marmornatih tleh najlepše „piazze" Italije, na óni svetega Marka, naj se mi je kazal vzvišeni prizor gledati o mesečni svetlobi „Prokuracije, cerkev sv. Marka, „Piazzetta" in „Lagune", naj sem v tihi noči, ko je vse mirovalo, zrla iz našega balkona na bregove morja, na valove, po katerih so trepetaje plesali srebrni lunini žarki: vendar sem navzlic vsemu videla le jedno samo podobo, vedno in povsodi me je spremljevala ona. s* 132 Beatin dnevnik, roman. „Od zore do mraka, od mraka do dné," pravi Preširen in jaz se drznem temu stihu dostaviti : „Ji zvesto je "bilo ljubeče srce!" Okó mi pade na besede : „to mora drugače "biti/ ki sem jih tu gori zapisala 16. dné septembra meseea in danes 3. dné majnika meseca jim odgovarjam z izrekom: „vse je, kakor je v hilo." Se poskušala nisem predrugačiti se in pozabiti. Zakaj li se trpinčiti z nemogočnimi stvarmi? Pozabiti? Pozabiti njega! Smešno. Ali bi mi bilo možno zabiti, da žijem? — Rihard — po dolgem času mi je pisati tó je-dino, tó predrago ime — Rihard je dopisaval sem tertja grofici in se v vsacem pismu prijazno spominjal tudi mene, O bolezni ni omenjal ničesar. Bog daj, da ne ve, da sem bila blizu njega. Odpotoval še sedaj ni. Skoraj, skoraj ga vidim. O kakó se veselim in kako se bojim te sreče! 16. dné majnika meseca. Prosila sem sinoči Ivane, naj čuva dvojki, v tem ko pojdem na Dorin grob. Privolila je rada preljuba starka. Vstala sem za rana in na- Spisala Lnjiza Pesjakova. J 33 napotila se, ko je solnee bas vzbajaio. Sirilo se mi je srce stopivši iz graščine. Najlepše maj-nikovo jutro se mi je srni j alo naproti. Vsa pri-roda je čestitala vspomladi. Dehtel je lipov cvet po grmičih, ki obrobljajo pot doli do K. Nebo je bilo čisto, samó krog snežuikov so plavali tenki srebroviti ovoji. Rosa se je blestela po šumi in na logi in se videla na vsaki bilki, v srčeci vsake cvetice kakor šopek biserov. In ptički so kljunce pomâkali v tó tekočo svetlobo vesela žvrgoleč, in prepevali so potem vzdigujé se v vzduh s pa8tirci vred, ki so po travnieih pasli cede ovac. Zvonovi so peli in marsikatera ženica, hiteč k prvi maši, prikimala mi j e, rekoč: „Hvaljen bodi Jezus Kristus !" Dolga je pot do župe, več nego dobre pol ure hodâ, a meni je bila kratka. Premišljala sem: dolgo je tudi leto, toda meni se zdi kakor včeraj, da sem prišla semkaj* Travo sem videla zeleneti in veniti, žito zoreti in žeti, drevesa oveteti in jesensko listje jim odpadati. Sneg sem le v mislih gledala, ko je tukaj padal in se tajal, a sedaj zeleni, cvete in zori uže zopet na novo vse. Tesno mi je bilo srce o prihodu, a sedaj mi je takó polno ia 134 Beatin dnevnik, roman. vendar takó prosto vsega, kar ga je težilo. Srečna sem se čutila danes zjutraj in sama nisem vedela, zakaj. Zavriskati mi je bilo in gledati na ravnost v solnee! — Veselje, seveda, zamiralo je v srci, ko sem se bližala pokopališču in prišedši k nji pokleknila na gomilo. V vsi svoji krasoti in ljubeznivosti, v vsi svoji bolesti je stala svetla Dora zopet pred mano. Togujoča in hvaležna sem ji, kakor vedno, izrekla še tukaj zahvalo za vsak prijazen pogled, za vsako milo besedo, za vsak stisek roke, s katerimi se je izvoljenka ponižavala k meni in me blažila. Klečala sem tamkaj dolgo moleč in zamišljena. Pod ljubljenim svojim cvetjem spava Dora. Grob je čez in čez prerasten z rožami, kakeršne rastó samó na nečem vrtu. Čvrste popke sedaj poganjajo. Gost venec vonji» vih vijolic jih objemlje. Bas sem se hotela posloviti s predragim mestom, ko pade senca na soln-čni grob, stopinj nisem cula po mehki travi, jaz se vzdignem in poleg mene bil je — Rihard! „Angelj varuh moj!" vskliknil je podajajoč mi roei, „pozdravljam Vas z imenom, s katerim sem Vas imenoval, odkar ste mi oteli .življenj e." Spisala Lnjiza Pesjakova. 135 Osupla kakor sem bila, nisem vedela kaj odgovoriti mu in lepetâla sem menda nekaj o drji. Kosci, da gré njemu hvala, ali kaj tacega. „Kaj dr. Kosec! on sam, in Ivana in moja strežajka so mi povedali, kakó ste se Vi zame žrtvovali. In ako bi tudi vsi molčali, jaz sam vem, kaj sem Vam dolžan. V najhujši bolezni se mi je vendar časih zablisnila zavest in spoznal sem zlatolaso prikazen, ki je čuvala nad mano. Neizrecno dobro mi je delo, če sem nje ročico čutil na pekočem čelu, če mi je óna blazine gladila. O zahvali ne govorim. Izraza zanjo ni. Nemožno mi je tudi bilo omeniti tega v pismih do grofice. A tu, tu na grobu nepo-zabljive svoje — — Dore Vam povem, da Vas óna blagoslavlja za to, kar ste stvorili meni. Dora Vas je ljubila in jaz priznavam, da Vas je najplemenitejša stvar na zemlji po pravici imenovala svojo sestro. Gospodična, v pismu, ki ste mi je izročili, omenjala je tudi Vas" — Prestrašila sem se, spomneč se prizora pred nje smrtjo, in dejala: „Gospod, oprostite, ali muditi se dlje ne morem, solnee je uže visoko in iti mi je domóv.a j36 Beatin dnevni&, roman. „Dovolite li, da Vas spremim kos pota?tt „Kakor Vam drago, gospod" — in šla sva s pokopališča. Osrčila sem se in mu hrabro odgovarjala na vsa vprašanja o našem bivanji v Benetkah. Njemu je tam znan vsak prostorček in bilo mi je, kakor bi znova pohajala galerije, akademijo, cerkve in palače. Za vsa-cega Tiziana, za vsacega Tintoretta in Ve-ronesa ve. Tó bi bil voditelj v lepi Veneciji! Kakšno veselje ga elusati ! A tudi mene je menda rad slušal, kajti vprašanj ni bilo konca. Mej tacimi razgovori sva šla dalje in dalje in jaz sem želela, da bi pot trajala do, do — sama ne vem, do kdaj. In res sva dospela do P. in od P. do K. in od todi celo do nizkega drevoreda in lipovega grmovja in tukaj pri pogledi graščine se je Rihard stoprav spomnil, da me je želel spremiti le kos pota. Ločila sva se kakor stara, dobra znanca. Rihard je dejal, da se skoraj pokloni grofici. Mislim, da se ga po sedaj ne bodem več bala, niti se ga prestrašila. Saj je takó mil in prijazen. Pri slovesi sem mu segla v róko, a stisnil mi je mojo desnico tako gorkó in mi takó dolgo gledal v oci, da sem jih morala povesiti. Trepečem, da ne Spisala Lujiza Pesjakova. 137 bi citai v njih, česar nihče in zlasti on vedeti ne srne. Dr. Koscu zaupam, on je mož-beseda, Drug se mi vidi Rihard po svoji bolezni, Zdravje cvete na obličji, jasno gleda bistro sinje okó, izgubil se je s ponosnega čela óni oblak obupa, ki je je prej temnil. Izginil je izraz tož-nosti okoli ust in privadile so se nasmehu. Z zanimanjem posluša on, ki je bil vedno gluh za vse razven Dore. In njegov glas, kakó je mehak, kako melodičen! Zatrepečem pri vsaki besedi. „Kako si lepa danes. Beata," s tem vskli-kom me je poljubovala Roža, ko sem stopila v sobo. Smijala sem se, rekoč: „Je-li, ker sem takó rdeča in spehana od dolzega pota." „Ne, zato ne, ampak oči se ti svetle in ž njimi se nasmihaš, kakor pravi dr. Kosec, da se jaz z očmi, z nosom, z usti in z vsem obrazom smejem. Moraš vsako jutro iti na iz-prehod." „Ne pojdem več; ljubica moja." 138 Beatin dnevnik, roman. 23. dné majnika meseca. Dan po jutranjem mojem obiskanji Dori-nega groba se je oglasil Eihard pri grofici. Povabila ga je preprijazno naj razveseluje jo po-gostoma s svojim obiskom. Sprva je prišel vsak drugi dan, a sedaj ne mine nobeden, ki bi ga ne privédel v graščino. Divne ure mi tekó! Da bi le prehitro ne minile! — B. dné junija meseca. Pismo sem dobila iz Pariza. Zoë je tamkaj. Ločila se je s kneginjo, ki sedaj stanuje na svoji graščini v Nemčiji. Po zimi sta bili po navadi z baronom Feodorom v Nizzi, in še od tamkaj je Zoë ustregla vabilu mlade poljske vdove, s katero se je bila seznanila lani na obalah Srednjezemskega morja. Neprenosno ji je bilo bivanje pri nje vzvišenosti, kneginji Pavlo vni. Žuleče spone je šiloma pretrgala. Bolj in bolj se je posušila kneginja osebno in duševno. Prava mumija je, katero opira samó še nje stari zarjaveli grb. Oddehnila si je Zoë le, kedar se je zvečera vladarica odmek-nila v svoje sobane in v samoti premišljevala Spisala Lnjiza Pes Jakova. 13 <> slavo vzvišenih svojih pradedov. Baron Feodor, katerega je dan na dan tresla „mrzlica igranja," odvažal se je vselej z zadnjim vlakom v Monaco, kder mu je jemala neozdravljiva njegova bolezen vso zavednost. Stoprav s poslednjim igralcem je zapustil usodepolne dvorane vdove le Blanco ve. „A sedaj sem srečna, " piše Zoë koncem, „doma sem, v mestu, katero Victor Hugo po pravici imenuje „srce vsega sveta.u Eešena sem vseh barbarov, zlasti nemških, omika, Beata, stanuje samo pri nas! Civilizacija je le tamkaj, kder je narod nje voditelj, in moj narod je bil od nekdaj véliki. Kakó se iz razvalin razcvita moj Pariz! Lepši, ponosnejši, večji je od dné do dné. In razvneta republičanka ne bi bila jaz, ki ga ljubim? Blagoslavljeni na večno nasledki Sedana! Ainsi soit-ilJ — Moja sedanja gospodarica, ki mi je tudi prijateljica, je ljubezniva, plemenita, elegantna: na pol Poljakinja, na pol Francozinja je, Vedna sta si ta naroda bila sorodna. Želja po svobodi izvirajoča iz domoljubja osvitlja ja kakor glô-rija. Ako se naveličate, Beata, samotne svoje graščine v deželi snega in medvedov, pridite semkaj. Villa Pompejana, ki jo je sezidal — 140 Beatili dnevnik, roman. s finim okusom, to se mora priznati — sloveči Plon-Plon in ki jo je kupila moja Poljakinja, ima dovolj prostora še za Vas. Vsprejmevi Vas z veseljem. Venez j venez et prenez le séjour Chez votre toute fidele de la Tour." — Vedno jednaka Zoë, vsak čas ljubezniva, vsegdar živahna: vsa Francozinja. 24. dné junija meseca. Malokdaj pišem sedaj v dnevnik. Nehčem vedno in vedno beležiti, da misli, čustva in vse bitje moje se obrača samó okoli njega. A danes -------— — Pa saj ni mogoče! — Zakasnil se je nocoj Rihard. Mislila sem, da ga ne bode več. V poletenskem salonu smo bili, grofica in dr. Kosec razgovarjajoč se, jaz sedeča s svojim delom pri odprtih vratih in pazeč od tamkaj na dvojki, ki sta se igrali in tekali po vrtu. Semtertja sta priskakljali k papigi, ki je sedaj nenavadno zgovorna, vesela je menda, da sme mirovati v starozna-nem prostoru. Ne vem, če sem omenila, da Spisala Lujiza Pesjakova. 141 ji je na starost še namenjeno bilo znova potovati po sveti, kajti bila je tudi ona z nami v Benetkah. „Riharda ne bode nocoj," dejala je grofica, „privadila sem se duhovite njega družbe, da ga pogrešam, kadar ga ni. Kakov razloček mej njim in Eihardom poslednjih letih! Kakor je sedaj, obetal je biti tacaš, ko sem semkaj prišla in se s pokojnim grofom rado vala visoko nadarjenega, lepega mladeniča." „Jaz se ne čudim tej izpremembi," odgovori dr. Kosec. „Kakor mora ga je tiščala ljubezen brez nadeje, hrepenjenje brez zadostila. Ako se je tudi na videz udal grenki usodi, obup ga je vendar razjedal ognjenemu plamenu podoben. Zavzel se tudi nikakor nisem, da ga je nesrečna katastrofa vrgla smrti v naročaj. Boj ž njo je bil neizogiben. A hvala zdravi njegovi natóri in hvala neki preljubeznivi oso-bici, svet se veseli mladega moža, ki mu kakor z nova porojen žrtvuje svoje moči." „Kes," dé grofica, „prehvaliti ne morem njegove ideje, napraviti gozdarsko šolo v naši dolini, ki je stvarjena živ vzórek, naukom in 142 Beatin dnevnik, roman. knjigam na pomoč. Gozdarska šola na uhodu najlepše, tisočletne šume!" „Da bi videli, grofica, kako trudoljubivo se ji je Rihard udal in skoraj bode oživelo kar blagodušno namerava. " „A škoda bi bilo, dohtar, če bi Rihard zanemarjal sedaj umeteljnosti, saj je davno uže Teč nego li diletant." „Nikari ne skrbite, grofica, časa mu ostane dovolj, posvečevati se tudi muzam. Stoprav ón dan sem zapazil v slikarski delavnici njegovi prelepo podobo, „angelja varuha/' — pri tej besedi sem nehote zatrepetala — „a predno mi je bilo poteze razločiti je zavidljivi umeteljnik uže povesil zagrinjalo. Samó tó sem videl, da najnovejši umotvor Rihardov nima črnih las; & tó ničesar ne pomenja, kajti angelji so sploh zlatolasi in kodrasti. Jeli gospodična Beata?" „Ne, gospod dohtar, najlepši angelji v beneških cerkvah imajo črne lasé, dasi so si tam zemeljski angelji tudi od nekdaj temne lasé svetlih in hoteli biti zlatolasi." „Tó je v Benetkah morebiti, a pri nas in t nebesih so angelji vsi svetlo-kodrasti. Toda Spisala LtLjiza Pesjakova. 143 pustimo tó in vrnivši se k svojemu umételjniku trdim, da sedaj druzega ne pogreša, nego li ljube ženice s svetlimi ali temnimi lasmi. Kolikokrat sem mu uže dokazal, da ni dobro, ako je človek sam." „Vi tó trdite, dottar, ki ste se od nekdaj bali zakonskega jarma ?" smijala se je grofica. „Bas jaz, grofica milostiva," odgovoril je globoko vzdihnivši dohtar, „obsojenec po usodi na samotarsko življenje. Oh, kupa njega gren-kosti mi je izprazniti do dna! Meni, se ve, ni pomagati več, a mladega našega prijatelja, katerega je nesrečnega stvorila prva ljubezen, bode oblažila druga. Ali mi ne pritrdite, gospodična Beata?" Sram me je. a zardela sem se takó, da sem glavo globoko pripognila v svoje vezanje. Grofica je k sreči bas na prag stopila, kamor jo je privabil vrisk in smeh dvojk. Nagajivi dohtar, kateremu je bila moja zadrega po volji, ni še miroval in je dostavil: „Rihard je mlad, bogat, izvanredno lep in cul sem uže dokaj, kako je krasnemu spolu tukaj in v okolici po všeci," in približal se mi je in tiho deklamoval: 144 Beatin dnevnik, roman. „Mnog'tere device, mnog'tere ženice Okó je na skrivnem solzé prelivalo Beati" Ne, ne, kaj pravim! „Ker Urški srcé se ljubega udalo." „Brez zamere, gospodična, a „srce moje je posoda tvojega imena," in cesar je polno, tega prekipeva.44 Smijati sem se morala na glas* A trpinčenja dohtarju vendar še ni bilo dovolj, kajti resno je dejal, baš ko se vrne grofica : „ Kakor čujem, gospod Rihard skoraj odpotuje." „Je li mogoče, Eihard odpotuje?" Pri teh besedah, ki so mi zbadale navzlic vsemu vendar srce, je stopil Rihard v salon. „Oprostite, grofica mila, da se drznem takó pozno vprašati Vas kako se imate. Pozdravljena gospodična, a boj napovém Vam, izdajalec, ki objavlja skrivnost, o kateri sam ne vem. Brez šale, potovanje moje je pri kraji. Vedno druzih okolic, opasnostij, zabav, ki so vse drugo nego li zabave, mi ni poiskati več, kajti delavnosti sem se udal z dušo in telesom. Moj dom je sedaj moj svet, moj raj!" Spisala Lujiza Pesjakova. 145 „Raj! ha, ha, ha, raj brez Eve! zahvaljujem se zanj. Čakati mi ne bi bilo tamkaj angelja z plamenečim mečem, ker sam bi takoj pobegnil." „Kdo Vam pravi, dohtar, da bodem vedno sam v svojem raji?" „Bas zató, ker si tega misliti ne morem, dejal sem, da skoraj odpotujete." „Odpotovati, zakaj li? Tu, v domovji hočem čakati sreče.". „Prav pravite, Rihard," dé grofica in kakor bi se bilo vse zarotilo danes proti meni, pristavila je celo ona šaljivo in vendar neiz-recno milo: „Kaj pohajaš tjakaj v daljo, G-ledi „dobro" pred seboj !" Dr. Kosee si je ploskal v rôei in Rihar-dove oči sem čutila gledati me in zopet mi je bilo prav, prav na tanko uglobiti se v svoje delo. A mej temnim listjem, ki sem je vezla vanje, pokazala so se mi svetla nebesa. A ne, ne, saj ni mogoče! — 17. dné jnlija meseca. In vendar je mogoče! Mati, Dora, ali čujete, kakó srečna je vajina Beata? — Vendar, ven- Nar. bibl. 10 ~±4& Beatili dnevnik, roman. dar je mogoče ! Roka se mi trese, od blaženstva se ne poznam. Ali res bedim? — Kde hočem pričeti, kaj povedati najprej? Premišljati mi ni moči, preslaba sem za vse. Vedno, neprestano, brez konca ne bi želela druzega, nego li ponavljati si, kar mi je dejal on. Vsaka besedica tli v mojem srci. Morebiti bi tudi ne bilo prav zaznamenavati, kar je tako sveto, takó divno? Toda naj si privoščim oživljati bla-ženstvo tudi tem načinom. „Ljubim te," kdo bi bil cul glas teh besedij iz predrazih ust in bi trdil, da ni raja na zemlji? — Denašnji dan — sedemnajsti je, o ti ljubi, ljubi dan! -~ bode mi srčni praznik za večnost, pomnila ga bodem še v smrti.------- Pisati mi vendar ni možno in pozno je uže; toži se mi iti k počitku, odpovedati se za nekaj ur sladkemu spominu, a saj se ga speča tudi ne iznebodem in prebudivši se, v veselje rajsko ! s prvo mislijo reči se, da niso me marnile nebeške sanje, ampak da je neizmerna moja radost najslajša resnica. Jutri — jutri — — „ljubim te,tt dejal je------------ Spisala Lujiza Pesjakova. 147 19. dné julija ineseca. Evo me stoprav danes, a sedaj bodem poskušala vse prav na tanko povedati. Imeli srna pohod. Kneginja N* iz bližnje graščine H. je bila tukaj s svojo obiteljo. Dvojki sta bili presrečni razveseljevati se s tovariši svojih let. Vsak dan se je napravila druga veselica, izlet na goro sv. Križa, k sv. Duhu, na stari grad, ali v sosednje doline. Celo „mrzlo jamott smo prehodili. Rihard je bil duša vsemu, neutrudijiv v izumljanji novih nepričakovanih zabav. Otroci so bili v tretjih nebesih zlasti, ko je neki večer na čarobnem vrtu gorel umeteljni ogenj. Kneginja je Riharda očitno odlikovala in ugajalo ji je razgovorjenje ž njim. Ali meni se je dozdevalo, da je bil vendar najrajši v „našem" krogu^ tó je, pri mladini in — gospodični „vzgoje-valki.*4 Veselje je nalezljivo, čuda zatorej ni, da sem tudi jaz bila prav po otročje vesela. Teden dnij so se visoki gosti tukaj mudili in vrnili se predsinočnjem — sedemnajstega!! — domov. Grofica jih je z dvojkama spremila do H. Ves dan sem bila sama, ves dan je bil moj. „Danes ga ne bode, ne, ne, izvestno ne, saj ve, da se je gospoda odpeljala," dejala sem sama v sebi, 10* 148 Beatin dnevnik, roman. a „nekaj" v meni je odgovarjalo, da pride. Proti večeru sem šla na vrt, sedla s knjigo v Toči na mesto, ki drži v šumo in na snežnike — kder sve sedeli lani tolikokrat z nepozabljivo mojo boginjo. Omamljiv večer je bil, tak, ka-keršni so le na kmetih. Vse tiho in mirno krog mene, samó lipe vrh moje glave so pošumevale, kadar je mehka sapica, ki mi je prinašala gorko voDJavo bezga in rož, potegnila skozi njih veje. Y knjižico sem gledala, a videla celo v Kaliforniji mej zlatokopci samó ono podobo, katera me je pred meseci prezvesto srečavala na bre-govji adrijanskega morja. Stopinje se bližajo, zatrepečem, sladka groza me izpreleti : ono „nekaj" v meni se vendar ni motilo! „Pozdravljena, gospodična, — zmeraj še sama?" „Zmeraj še, ali nadejam se, da se grofica skoraj vrne.a Pravo za pravo rečeno se tega v tem hipu nikakor nadejala nisem. „Kdo ve? Večer je prelep, kneginja bode prijateljico zadržala takó dolgo kakor mogoče.* Nekaj začujena sem ga pogledala. „In vendar ste se potrudili semkaj, gospod?" Spisala Lnjiza Pesjakova. 149 „Kaj hočete, gospodična, navada, navadaf Ob jednem me je tudi skrbelo, da bi se preveč ne dolgočasili, ker je Vam ves ljubi, dolgi dan biti sami." „Predobri ste, gospod, a jaz za dolg čas ne vem/' odgovorila sem smijoč se. „Ah, takó! To bi bil mogel premisliti prej. In sedaj ste se kanili naslajati si večer s či-tanjem. Žal mi je res, da Vas nadlegujem, a kaj se hoče, tukaj sem, pomagati Vam ne morem, gospodična, in gostoljubja Vam ni odreči vsakdanjemu gostu grofice/' „V imeni grofičinem zatorej," dejala sem šaljivo, „rečem Vam: dobro došli, gospod, prosim," toda namesto na stol, ki sem mu ga kazala, sedel je na klop poleg mene. „Kakovo berilo ste si izbrali nocoj? Ah, Bret-Harta! Ali Vam je ta pisatelj po všeči?" „Jako. Kakor pesmi se čitajo njegove povesti. Vedno znova in vedno z večjem zanimanjem se dadé brati." „Katera kaliforniških povesti j Vam najbolj godi?" „Katera, to je težko povedati. Druga je lepša od druge, vsaka umotvor, V tej se čudim 150 Beatili dnevnik, roman. ¦» !¦¦¦¦! ......t ¦ - ¦¦¦¦¦¦¦ ¦¦¦ — — I I ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ' pesniku, v oni slikarju. Ali bi bilo mogoče iz-umeti z bojami živejše podobe, nego li jo je narisal Bret-Harte z besedami v svoji povesti ^Razburjeno valovje?" „Nikakor ne, gospodična, in marsikateremu slikarju bi se spodobilo globoko prikloniti se pred taeim pesoikom. „Noč v Wingdamu," koliko efekta s tako prostimi pomagali in „Miggless," kaj ne, srca ne bi imel óni, ki ne bi bil ginen pri tem popisu ženske požrtvovalnosti" — „O čudovita sta Miggless in on, ki nam jo je stvaril, a najlepše vsega lepega bi vendar imenovala „idilo v rdečem dolu/ hvalo zanjo bi hotela naročiti šumečim valovom, da bi jo oznanjali pesniku onkraj Oceana." „Dobro, dobro, gospodična! Namesto njega Vam povem, da bi bil srečen vsprejemati hvalo iz tacih ust!" Zmočena sem bila in sama sebi se čudila, da sem govorila takó vneto, kakor mi ni navada. „Čestitam se jednoč Vašemu ukusu in pravilnemu Vašemu razsodku, a prosim, pustiva sedaj rdeči dol in vrniva se v zeleno svojo dolino, kder solnce skoraj zaide. Beata," kaj je bilo tó, nigdar me še ni po imeni klical, ^Beata, ali ste radi tukaj?" Spisala Lujiza Pesjakova. 151 „Sem, gospod, prav rada/' „Srečni morate biti tu, kder ste uze toliko dobrega stvorili." „Ali se šalite, gospod? Ne vem, da bi še kdaj bila kaj dobrega stvorila. Izpolnjevala sem le svojo dolžnost pri ljubih dvojkah." „O dvojkah ne govorim. Ste li pozabili" — „Ne, ne, gospod," segla sem mu hitro v besedo, boječ, da bi svoje bolezni ne omenil, „z dobrimi deli se ponašati ne morem, ubogo moje življenje se nima meriti po njih. Čustvo moje je vsprejemalo tukaj res mnogo utiskov, veselih in, žal, tudi najtožnejših.a V svoji zadregi sem mislila odvrniti po svojih besedah to, kar je hotel reci, vendar nasprotno sem povzročila, kajti še hujše je prišlo. „A tudi Vi, Beata, ste tukaj napravili utiske, najglobokejše utiske, Vi ste prebudili čustva — ali tega tudi ne veste ?u Poiskati mi je bila nekaj prav daleč notri v Kaliforniji, a neusmi-ljenec mi je proseč knjižico vzel iz roke in milo in resno me pogledal: „Beata, ali bi se hoteli udomačiti za vselej v tej dolini?" Zopet nisem vedela kaj odgovoriti in lepe-tala sem: „Ne vém, dvojki bodeti odrasli, in 152 Beatin dnevnik, roman. grofica, kateri je bivanje v Benetkah takó dobro stvorilo, namerava vsako zimo preživeti na jugu, ali naseliti se tam za zmeraj. Ali niste culi, gospod, ko je óni dan, tam na razvalinah starega gradu, kneginji to pripovedovala?" „Sem, a grofice nimam v mislih, nego Vas, Beata! Ali bi hoteli ostati tukaj brez grofice, brez dvojk?" Zadrega mi je rasla do vrhunca, znala nisem nego li molčati. „Beata, ali Vam moram povedati, kar ste uže davno morali videti, čuti in čutiti ?u „Gospod !" „Ali niste spoznali v mojem pogledi, v vsaki besedici moji kakor v mojem molčanji, da — Vas ljubim? Kes, Beata, jaz te ljubim in ti me tudi ljubiš, nikari ne tâji čustva, ki je je Bog sam vsadil v tvoje srce. Ni li, takó, sladko dekle moje?" Izkušala sem govoriti, toda zaman je bilo, le oči so- se mi napolnile s solzami. Govor teh solznih očij mu je moral biti po všeči, kajti vesel je vskliknil „Beata, kakó sem srečen, kakó sem ti hvaležen !" Naj v naglici povem, da je bilo uže prav mračno, toda v meni od hipa do hipa svetleje in, Spisala Lujiza Pesjakova. 153 da me je neprestano tikal, temu se nikakor nisem čudila, zdelo se mi je tó nebeško sladko in kakor bi moralo biti; jaz, se vé, menda bi se te navade poprijeti ne mogla nigdar. Toda vrnimo se k njemu! „O, Beata, koliko sem jaz prebil! — in prišel je čas, ko se je grozovita nesreča pripetila in ob jednem mi bil odtrgan ovoj izpred očij, čas, v katerem sem spoznal krivico neizmerne svoje ljubezni do — Dore. Mislil sem, da izgubodem pamet. A Bog mi jo je otemnil in poklical sto-prav k zavesti, ko se mi je prva dušna razburjenost polegla in ko sem tebe ugledal. Tvoja navzočnost me je umirila, ona me spravljala z minulostjo in dala mi ceniti vrednost doma, pred katerim sem dosle bežal. Tvoja nežna ročiea na pekočem čelu mi je bila blagoslov božji. Četudi nigdar ne bodem pozabil Dore, nje, vzora lepote, miline in plemenitosti, če bode tudi srce moje do zadnjega utripa nosilo obrunke ran, ki mu jih je usekala ta ljubezen, vendar se sedaj krog tebe, Beata, vrté moje misli, moje sanje in voščila. Nikari me takó neverno ne pogleduj, verjemi, da sem te uže takrat v srci nosil, ko si bila daleč, obožaval sem te, prepričala se bodeš 154 Beatin dnevnik, roman. o mojih besedah." Tako prevzetna sem uže, da sem se takoj spomnila necega govora dr. Kosca. In nadaljeval je Eihard — oj, poslušala bi ga bila brez konca! „Beata, ti si čisto cvetje, katero mi je usoda naklonila, in vedi, Dora sâma mi je velela „njo, Beato ljubi, ustvarjena sta razumeti se, drug drugemu biti vse." Beata, ali hočeš tó, hočeš biti žena moja P" Nepopisno je čustvo, ki se me je osvojilo pri tem vprašanji. Jaz, njegova žena, jaz nerazločljivo mu združena za vselej, jaz izvoljena deliti nfegovo usodo, biti mu tovari-šica, podpora, tolažba — o moj Bog, prevelika je Tvoja milost! Premagala sem se in trepetajoča, pol mrtva od strahu in divne radosti, šepetala sem: „Ali ste pa tudi prepričani, da Vas osrečiti more uboga, prosta stvar, kakersna sem jaz?" „Piepričan sem o tem kakor o svoji ljubezni. Ali se spominaš majnikovo jutro, ko sem te zagledal na pokopališči, kakor živa pomlad si stala pred mano in bilo mi je kakor bi s teboj moja srčna pomlad se vrnila. Ubogo srce, ki je toliko pretrpelo, bilo je čisto in mlado, kakor si ti, in. novemu življenju, to je novi lju- Spisala Lujiza Pesjakova. 155 bežni je sililo naproti. Kaj ne, Beata, uže davno si vedela, da te ljubim?" „Ne, kakó bi mogla biti takó ošabna." „Oj, sladka ponižnost ti, od katere je odvisna vsa sreča moja! — Misliš li časih name?" „Mislim." Kakó rada bi mu bila povedala, da ves dan druzega ne delam. Odzvouilo je v kapelici in vedno sva še sedela na klopicL Roka se je oklenila roke. Molčala sva, toda zgovorno je bilo to molčanje. V tem hipu je zadrdrala kočija, jaz planem kvišku, a Rihard me pritisne k sebi in — ali mi je tudi to zapisati? — in — — poljubil me je, in v drugič, in menda še večkrat — kakó vroče je vendar poletje, vsa kri mi sili v lice — zavedla sem se stoprav, ko je dejal: „jutri, ljubezen moja, pri grofici ! Ali mi ne daš sladke besedice v slovo?" „Ljubi, ljubi Rihard moj !" predrznila sem se šepetati in on me je novic objemal in poljubljal kakor bi me hotel zadušiti ter izginil za grmovjem. Kakor v sou sem hitela v graščino, v sobo grofičino. Dvojki je bila Ivana uže odvedla. Na mojem obrazi se je moralo citati, kar se je 156 Beatili dnevnik, roman. bilo zgodilo — morebiti so se celo videli sledovi poljubov! — kajti nasmihala se mi je grofica vprašuje: „je li, Rihard je bil tukaj?" Povesiti mi je bilo oči. „Bas je odšel, jutri želi govoriti z Vami, grofica milostiva." Veselo je vskliknila: „Ali je res, kar sem davno slutila? Ali ste srečni, Beata?" „Presrečna sem, najsrečnejša stvar zemlje!" in hotela sem grofici roki poljubiti, a mila gospa jih je razširila rekoč: „Semkaj, Beata, semkaj, čuti, dete moje, kako bi bilo materino srce v tem hipi!" In materino okó sem gledala, na materinem naročaji mi je počivala glava, ko je pretakala solze veselja angeljsko dobra gospa z menoj ! A gori v moji sobi sta me dvojki ljubkovali in zvezdice so se nasmihale doli v moj tin. Kakó blizu sem njim bila ta večer! — Včeraj je prišel Rihard h grofici snubit me. Mila gospa ni znala od veselja, kaj se ji godi. Nesebična, plemenita kakor je, nima druzega v mislih nego li srečo mojo. Kakor mati hoče skrbeti zâme. S čim, s čim sem zaslužila toliko ljubezni? Zvečera v salonu me je pokazal Rihard dvojkama in drju. Koscu svojo nevesto. Deklet- Spisala Liijiza Pesjakova. 157 cerna so zastale besede. Nemi, osupli sta me pogledovali. „Potem bodeš ti gospa?" vprašala je naposled Vijola. „Beatica gospa! „smijala se je Roža, „ali si pa uže dovolj velika?" „In gospod Rihard bode pri nas v graščini stanoval?" dé Vijola. „Ne, otroka, odvedel nam bode našo Beato. A je li, Rihard, do jeseni, do našega potovanja na jug, prepustite nam jo še?" „Moči mi ni ugovarjati Vaši želji, grofica, toda — nadejam se, da letos jesen zgodaj pride. " „In me, ali se potem ne bodevi ničemur več učili?" vprašala je nekako zadovoljno Roža. „To bi bilo lepó ! Ako milostiva vajina mati dovoli, preskrbim drugo Beato. Moja se« stričina v L. bi bila srečna namestovati me." „Ali ti je podobna? Ali je taka kakeršna si ti?« „Tisočkrat boljša je, Vijolica moja, a udana vama bode kakor sem jaz, in ljubila vaju, kakor vaju ljubi ves svet." 158 Beatili dnevnik, roman. „Motiš se, Beata/' reče Roža, ves svet naju ne ljubi, teta Pavlovna uže ne. Vedno se srdi in huduje na naju." „Tudi z grajo, Roža, kaže se ljubezen.*4 „Čudno!" „Do jeseni je še dolgo, ni li res, mati?" vzdihovala je Vijola. v „Se dva meseca." „Samó!" vskliknila je Roža, oklenivši me z obema rokama. „Koliko dnij je to?" vpraša Vijola. „Ali ne veš," svarila je sestrico Roža, „da ima mesec trideset dnij? Dvakrat trideset zatorej, to jea — „Le šestdeset," odgovori Vijola, upiraje tpžno v me prelepe temne oči. Razvedrilo se je dvojkama sladko obličje stoprav, ko sem jima popisovala, kakó se bodemo v poletji skupaj radovale sedaj v graščini, sedaj na čarobnem vrtu. Drja. Kosca radost ni imela ni konca ni kraja, čestital in čestital je neprestano Rihardii in meni. „To bode zakon, katerega bodo angelji veseli!" Spisala Lnjiza Pesjakova. 159 „Jeden izmej njih izvestno!" dejal je Ri-hard. Hipno se zagrabi dr. Kosec za glavo in vsklikne: „Zakaj li nisem jaz gospodične snubil? Davno uže bi bila mož in žena. Odkar se poznava vidi me rada — tega tajiti ne more — in neko jutro lani, meseca septembra je bilo, me je celo" — pritisnil je roko na usta, „za Boga, kaj bi bil skoraj stvoril: prekršil svojo prisego! V grob naj me spremi skrivnost! — Prav filozof se hočem udati usodi in izkazati se večjega nego li je moja bolest. Nate jo, Eihard, osrečite jo, kakor bi bil stvoru jaz! — A čujte, otroka, upam, da bode vaju čarobni vrt, raj, ki je takó dolgo pogrešal Eve, prijazno odprt staremu Koscu ?" Pripovedovala sem sedaj vse dogodbe poslednjih dnij, o svojih čustvih bi mogla govo- v riti neprestano. A ne smem. Šestdeset dnij hitro izgine — dasi Rihard tudi trdi, da je to neskončen čas — in v prostih urah mi ne bode pisati, ampak plesti, šivati in vesti. Koliko sladkih mislij bodem vtkala v vsako reč in v bodočih časih bodem tudi v nji spominaje se citala kakor v svojem dnevniku. A kedar IgO Beatin dnevnik, roman. bodem, o Bog nebeški, mati, Dora, kedar bo-dem njegova žena, gospodinja na čarobnem vrtu, takrat še celo ne bodem utegnila pisati. „Vsaka prava gospodinja ima posla, opravil in skrbij dovolj," dejala je noeoj Ivana. Da pa hočem biti gospodinja v pravem pomeni besede, tó se umeje samo ob sebi. Eeči moram, da je vendar še jeden vzrok, ki mi brani poprijeti se dnevnika na svojem bodočem domu: nehčem, da bi Rihard takoj zvedel, ka mi je bil uže vse, ko mu še ni znano bilo, da tudi jaz živim. Sram bi me bilo pre: jo. Z Bogom zatorej, ljubi, zvesti prijatelj, praznuj posedaj in počivaj mirno ! Jednoč, se ve, kedar bodem srčnejša, prideš zopet na dan, kajti skrivnosti ne sme biti mej možem in ženo, a do tačas zdravstvuj! Epilog. V villi 1ST. 21. dné avgusta meseca 1877. 1. Moram! ni drugače! Srce mi kipi! — Moram še jednoč prijel pero. In zakaj bi ga ne, saj moški trdé, da ga ni ženskega pisma brez „pripisa," kaj bi zatorej dolzemu dnevniku ne dostavila nekoliko vrstic? Srce mi kipi, sem Spisala Lnjiza Pesja&ova. 161 dejala, o takó kipi, da ne vem, kakó odvzeti mu breme neizmerne svoje-radosti. Klicati bi hotela v širi svet, klicati kvišku v nebesa, kako sem vesela, kakó sem blaga! Dnevnik, stari prijatelj, slušaj me, razgovarjati se moram s teboj, a vedi, navzlic temu sem vendar dobra gospodinja! Sama sem — Kihard je spremil grofico in dvojki v graščino, vrnil se bode peš domov — sama sem v jedni ónih mirnih prijaznih soban, ki na vrt drže in katerih „gospodična vzgojevalka" nisem videla. Okni sta odprti in pred njima dehti, šumi in žvrgoli poletensko življenje. V dotióni somračni sobi na nizkem stolčki sedi Ivana, a sôpsti si ne upa, kajti tam — srce, miruj, roka, nikari se ne tresi, tam, tam pod podobo „angelja varuha" spava — — mala Dora, njegov otrok, življenje mojega življenja! Rečeno je, tukaj stoji, o srečni list, ki je vzpre-jel takšno blago vest! Posvečen se mi dozdevaš, saj se te je do teknila materina sreča, najvišji, najčudovitejši dar, kateri je Bog naklonil zemeljski stvari. JLko sem tudi prej mislila, da se radost moja povekšati ne more, vendar je prirasla na višek, kder se pričenja Nâr. bibl. 11 1Q2 Beating dnevnik, roman. angeljsko blaženstvo. Ko sem cula prvi glas otročji, ugledala sladko stvarco, ko je Rikard bled, a raz vnet in Boga hvale i-, objemal mater in detece, ko se je moškemu očesu utrnila solza in on me imenoval svoje vse, dušo svoje duše, oj, takrat sem zvedela kaj so nebesa! — Najsvetejši, najblažji hip v ženskem življenji je izvestno isti, v katerem mati v prvič dete svoje pritiska na srce. Najtoplejše molitve, svete prisege in sladke nadeje so mi je v njem napolnjevale, a z materino srečo se je prebudila tudi materina skrb. In spustila nisem svojega deteta iz naročaja, ne odmeknila očij od njega, in vedno rase sedaj moje veselje, ljubezen moja, in od dné do dné je zavida bolj vredno mi srce, katero se mu more žrtvovati z vsacim svojim utripom. Upala sem, da mi bode moči popisovati svojo srečo. Necimerna misel! Odkodi jemati besed za to, kar sama mati čutiti, le ona umeti more. A to vem, da je sedaj ura razprostreti te liste — zrcalo moje duše — pred dragim možem, pred njim, s katerim me druži najsvetejša vez: najino dete! — — Naj tudi povem, da je Rihard „angelja varuha" — dokaz necega kultusa — rešil ovoja Spisala Lujiza Pesjakova. 163 in ga obesil nad zibel, ko se je Dora porodila. Ko sta jo dvojki prišli prvič gledat, ostrmeli sU pri vhodu v mračni prostor in Roža je po-luglasno vskliknila: „gledi, gledi, Vijola, Beato na zidu!" — „Nje podoba je," dejala je grofica. Prišedši k meni sta me nekako boječe gledali po strani. „Nu, saj vendar nimaš perotij," dejala je zadovoljno oddahnivši se Roža. Ljubeznivi, žaljivi in vedno mladi naš dr. Kosec ne more iti mimo „ville", da ne bi vstopil in pogledal Dorice. „To mi okrepča srce, to me pomlaja! Kdo ve, dekletca takó naglo rastó — ste li videli, gospa, kakó se mi je sedaj nasmihala? O ti lepa, zlata dušica ti!tf „Ni li res, gospod dohtar,u reče Ivana — ki se je iz graščine za vselej semkaj preselila — „ni li res, da je Dorica vsa taka, kakeršna je bila nepozabljiva mi Dora — hočem reci, mi-lostiva pokojna baronica?" „Preveč zahtevate o mojem spominu, ljuba Ivana, kakova je mila gospa ravno po petih tednih bila, tega ne vem." „A jaz to vém, od dneva svojega poroda vedno živa stoji pred mano. Res, res, Dorica ji je vsa podobna, Bog jo blagoslovi ! Drugo 164 Beatin dnevnik, roman. srnico bodem imela!" in ginljivo je videti Ivanino otročje veselje smijati se iz stoterih gub velega, starega- svojega obličja. Zabeležiti mi je tudi — — a kaj cujem, zunanja vrata v villo se odpirajo, bliža se on, oj, hitro, hitro njemu naproti, Rihard, moj Ri-hard — — — —