Št. 6 
Leto 2021

ZEMONSKI

cajtng

O Zemoncih in Zemonu 






Izdajo Zemonskega cajtnga so financno podprli:



KRAJEVNA SKUPNOST


Vilharjeva cesta 40
6250 Ilirska Bistrica 

OBMOCNA IZPOSTAVA ILIRSKA BISTRICA

DOLNJI ZEMON



Sredstva, pridobljena na Javnem razpisu za sofinanciranje ljubiteljske kulture 2020


Okrepcevalnica 
Zemonska vaga
Andrej Primc, s. p.


Številka 6, leto 2021 (september 2020–avgust 2021) 
Izdajatelj: Kulturno društvo Grad – Dolnji Zemon
Mednarodna standardna serijska številka ISSN 2630-4201
Urednik: Primož Rojc
Graficna zasnova in oblikovanje: Primož Rojc
Tisk: Birografika Bori, d. o. o., Ljubljana
Avtorji clankov: Primož Rojc, Klemen Ujcic, Petra Skok, Damijana Hrabar, Igor Štembergar, Katarina Škrab, Tina Milostnik Valencic, Mojca Vrh Baša, Valter Sed­mak, Katja Kirn Vodopivec, Ivan Simcic, Doris Ribic, Mateja Rolih Maglica, Nadja Gombac
Avtorji fotografij: Primož Rojc, Anže Skok, Valter Sedmak, Petra Skok, Ivan Simcic, Katja Kirn Vodopivec, Miloš Valencic, Doris Ribic, Danijela Celigoj, arhiv družine Vrh, Knjižnica Makse Samsa
Lektoriranje: Dragica Štemberger Maljavac 
Naklada: 300 izvodov



Beseda urednika

Iz vsebine




Drugo koronaleto 
Lani smo upali, da bomo o koroni porocali kot o necem, kar je minilo,  a na žalost se  pandemija ni umi­rila. Doživeli smo težko leto, pol­no zmede in omejitev. Vseeno smo Zemonski cajtng uspeli zapolniti z mnogimi dogodki in zgodbami. Ne­kaj prireditev je letos  odpadlo, a so med nas prišle drugacne zgodbe, ki polnijo strani našega casopisa. Shod je bil skromen, a je bil, vkljuc­no z balinanjem, Miklavž nas je le na hitro obiskal, procesija je tudi bila, pravzaprav nam ni manjkalo dosti. Še vec, v svoji sredini imamo Jako­povega zeta Ivana Simcica, ki je pri­dobil naziv On leta 2020, pa Danielo Celigoj, ki je osvojila neštete vrhove, tu je tudi Miha Vrh z odlicno uvrsti­tvijo na svetovnem prvenstvu s svo­ji športni disciplini in ne nazadnje je med nami mlada Maja Ribic, ki se je pogumno spopadla z boleznijo in jo premagala, s svojo zgodbo pa opo­gumlja tudi druge otroke, ki so se znašli v primežu bolezni. 
To je le nekaj zgodb, ki jih je zapi­salo leto med shodoma na Dolnjem Zemonu, pozitivnih in lepih zgodb, ki pricajo, da življenje ni crno-belo, ampak barvito in v vseh možnih od­tenkih. Vzeti ga moramo takšnega, kot je, in iz njega iztisniti le najbolj­še.
Zemonski cajtng se je utrdil in do­bil stalne dopisnike, ki s svojimi prispevki ohranjajo utrip casa, ki je že takoj, ko je zapisan, zgodovina. Vedno pa so dobrodošli tudi novi zapisovalci. Vsem vam pred prebira­njem strani vošcim veliko zdravja in izrekam zahvalo, da nas vsako leto znova vzamete medse in v svoje do­move.
Primož Rojc, urednik

str. 4

str. 5

str. 6




str. 7

str. 8

str. 12




str. 14

str. 15

str. 16




str. 20

str. 18

str. 21




str. 22

str. 26

str. 28




str. 30

str. 34

str. 38

Shod in tradicionalno balinanje
Ko se leto prevesi v jesen, je na vrsti zemonski shod, zadnji v nizu tovrstnih praznikov, ki jih praznujemo po naših vaseh. Ze­monska cerkev je posvecena 
nadangelu Mihaelu, ki goduje 29. septembra, shod pa obhajamo na prvo nedeljo po tem datumu. Shod 2020 je minil brez plesa in vecjega druženja. K sreci smo imeli vsaj sv. mašo, ki jo je daro­val bistriški župnik Stanko Faj­diga. Da je bilo bogoslužje lepo in slovesno, je poleg župnika z ljudskim petjem poskrbel tudi zemonski cerkveni pevski zbor ob glasbeni spremljavi Alenke Penko. Pred zakljuckom maše je bila predstavljena peta številka Zemonskega cajtnga. 
Epidemiji navkljub so se ob sho­du zbrali balinarji z Zemona in bližnje okolice na že trinajstem balinarskem turnirju. Pomerili so se v bližanju, zbijanju in eki­pno. V sobotnem predtekmova­nju se je med seboj v dveh sku­pinah pomerilo osem ekip: v prvi skupini ekipe Pjepce, Viljem, Voj­ko in Šinda, v drugi pa Klemen, Hur, Lejko in Tomo. V polfinale so se uvrstile ekipe Šinda, Hur, Voj­ko in Tomo. Ekipa Hur je osvojila tretje mesto, Tomo drugo, ekipa Šinda pa je na trinajstem turnirju slavila zmago. V ponedeljkovem druženju so se pomerili tudi v bližanju in zbijanju. V bližanju je bil najboljši Šerin, v zbijanju pa Toni.Tudi tokrat je medalje in po­kale sponzoriralo domace podje­tje Euro MB, jedaco pa gostilna Zemonska vaga.  
Klemen Ujcic, Primož Rojc


Pevke in pevci po shodni maši z župnikom Stankom Fajdiga


Adventni cas, Miklavž in Dedek Mraz
Tradicionalnega Miklavževe­ga vecera z igrico letos v Gradu zaradi pandemije ni bilo. Prav hudo nam je bilo, ko Miklavža nismo mogli pospremiti do svoje cerkve, kjer vsako leto obdari ve­liko število otrok, žal nam je bilo tudi zaradi neuprizorjene igrice, kakršno Iris Dovgan Primc vsa­ko leto pripravi za ta lep vecer. A Miklavž je vseeno prišel, otro­kom je pustil darila na domovih, sprehodil pa se je tudi po ze­monskih ulicah in nekatere ot­roke obiskal na domu. Seveda je upošteval priporocila NIJZ-ja in si nadel masko ter vzdrževal pri­merno razdaljo. 
Koroni navkljub je sv. Miklavž na Dolnjem Zemonu vseeno po­darjal papirnate jaslice, in sicer tretje leto zapored. Prvic smo sv. Miklavžu pri tem v Kulturnem društvu Grad pomagali pred tre­mi leti s ponatisom jaslic Fran­ceta Goršeta, izdanih leta 1942 v Slovencevem koledarju. Predlani smo natisnili jaslice domacina Romea Volka iz Ilirske Bistrice, ki so bile zelo dobro sprejete. Zad­nji sv. Miklavž pa je med vas delil papirnate jaslice, ki so bile v na­ših krajih vcasih precej razširje­ne. Originalne so bile natisnjene pred drugo svetovno vojno v Ita­liji, hrani jih Romeo Volk, ki jih je tudi odstopil za ponatis.
Pretekli advent je bil zaradi pan­demije covida-19 precej druga­cen, kot smo ga bili vajeni. Na žalost zaradi tega tudi božicne maše zornice in božicnice v vasi ni bilo. S papirnatimi jaslicami smo želeli poslati in razširjati spodbudo in upanje, da prihajajo boljši in lepši casi, da je luc ved­no na koncu vsake teme. Navse­zadnje je adventni cas namenjen temu, da se tiho in mirno prip­ravimo na božic, na dan, ko med nas pride luc sveta.  
Za Miklavžem in jaslicami pa se je po Dolnjem Zemonu sprehodil tudi Dedek Mraz, prav lepo ga je bilo videti v okviru zgodnjega ve­cera. Da bi nas letos le lahko obi­skala kot v casu pred korono!
Primož Rojc



Sv. Miklavž in Dedek Mraz sta kljub epidemiji obiskala otroke .

Pust 2021
Lani je pustu uspelo uiti primežu korone, saj se je zapiranje države zacelo komaj meseca marca, to­rej tik za pepelnico. Letošnjemu žal ni uspelo – država je bila v primežu epidemije zaprta, ome­jeno je bilo tudi druženje. A želja po pustnem veselju je bila tako mocna, da se je celotno vaško pustno dogajanje strnilo v enem samem dnevu. Na pustno soboto se je združilo nekaj Zj.m.ncu in s harmoniko, bobnom in petjem prepešacilo Dol. Zemon, ustavili so se tudi pri nekaterih domaci­jah. Spocili so se pri Mireli in Iris C.brwnov.h, kjer sta se okrnje­na in kovidna poberija ter pust­no veselje ob pijaci in jedaci za­kljucila.



Pred F.rjanovo hišo

Na varni razdalji



Tradicija ne bo zamrla.

Klešcarja

Blagoslov domov in jedi v tem letu drugacna
Velika sobota je dan, ko že v zgo­dnjih jutranjih urah svoje domo­ve obicajno blagoslovimo z og­njem. Ta obicaj pri nas sicer še vedno živi, vendar ga letos zaradi epidemioloških razmer nismo mogli obuditi. Namesto blagos­lovljenega ognja so posamezne družine v tem letu za blagoslov uporabile kar kadila z zadnjih božicnih praznikov ter pršilke z žegnano vodo. 
V tednu pred prazniki je bilo sporoceno, da zaradi varnostnih ukrepov in omejevanja stikov blagoslova ognja ne bo mogoce izvesti. Tako so zemonski fantje že nabrane gobe prihranili z upa­njem na boljše razmere v prihod­njem letu.
 "V preteklih casih na veliko so­boto ni bilo potrebno klicati fan­ticev, naj vstanejo. Še v jutranjem casu so hiteli z vseh strani pro­ti farni cerkvi. Fantje že mesece pred veliko nocjo pripravijo gobo, primerno posodo in prijemalo. Velikonocni ogenj zagori v naši župniji, zagori na velikonocno so­botno jutro pri sv. Heleni na Pre­mu ter pred cerkvijo sv. Petra in sv. Jurija v Ilirski Bistrici. Ogenj duhovnik blagoslovi, nato ga fan­tje ponesejo po domovih. Z gobo, ki dišece tli, v domove raznesejo blagoslov in duh praznikov," smo lahko prebrali na Facebook stra­ni Župnije Ilirska Bistrica, kjer so bile objavljene tudi stare slike blagoslovov iz naše vasi.  
Tudi blagoslov jedi je na te veli­konocne praznike potekal druga­ce. Gospodinje ter pisana množi­ca otrok se je obicajno zbrala v vaških cerkvah. Zaradi varnosti tega v letu 2020 v naši župni­ji ni bilo, po vseh vaseh župnije smo se letos razveselili sistema drive-in. Pri cerkvi sv. Mihaela na Dolnjem Zemonu so vozniki ob mimohodu nekoliko odprli okna, župnik Stanko Fajdiga pa je blagoslovil pripravljene jedi, ki so, skrbno zložene v pletenih košarah, pokritih z belimi štika­nimi prticki, ostale kar na avto­mobilskih sedežih. Tisti, ki so se blagoslova udeležili peš, pa so na varni razdalji lahko tudi malo poklepetali.
Petra Skok 


Blagoslov jedi je zaradi covida potekal na varni razdalji peš in po sistemu 'drive-in'.

Razstava o Maksi Samsa v knjižnici
Osemnajstega marca letos je mi­nilo petdeset let, odkar je pesni­ca Maksa Samsa utonila v reki Reki.
Makse se mnogi še spominjajo, a ne zgolj kot pesnice in pisatelji­ce, temvec kot osebnosti, saj se je vecna popotnica mocno razliko­vala od drugih ljudi v svoji okoli­ci. Iz svoje rojstne vasi, Dolnjega Zemona,  je z oprtanim nahrb­tnikom ter dežnikom v roki vsak dan šla v Ilirsko Bistrico po caso­pise in na pogovore z znanci. Ža­recih oci jim je deklamirala svoje pesmi (znala jih je na pamet).
Sama se spominjam, da sem jo srecevala v trafiki na Cankarjevi ulici, ko sem prihajala po casopi­se za starše. Vedno sem bila de­ležna kakšne nove recitacije. Kot otrok sem se je prav malo bala, verjetno zaradi njene mracne otožnosti …
Njena življenjska pot je bila veckrat žalostna – tako kot tudi njene pesmi.
Rodila se je 12. oktobra 1904 na Dolnjem Zemonu v premožni družini kmeta, mlinarja in žagar­ja Andreja.
Njena rojstna hiša stoji v idilic­nem okolju ob Vjlk. woed. – reki Reki. Do nje vodi ozka, deloma kamnita pot, vrezana med polji. V bližini hiše se spusti navzdol. Na levi strani se razteza mogo­cen smrekov gozd, ki že ob be­lem dnevu s svojim vršenjem in temacnostjo vzbuja nelagodje. Na desni strani pa se leno vije Reka, ki v deževnih dneh pozabi na svojo lenobo in mocno preko­raci bregova, tako da seže celo do hiše. Prav to okolje je v Maksi bu­rilo domišljijo.
Kar ji je usoda namenila, je naj­bolje opisala v pesmi Horoskop:
Dvanajstega oktobra rojenice so položile v bele me plenice –
jesenskih barvah pestril se je svet.
Je dela prva: Mehki bo poet!
V bolest zatopljen mislec in prerok!
Svoj živi dan nebogljen otrok.
Osnovno šolo je obiskovala v Trnovem, v današnjem samosta­nu. Dve leti uciteljišca je konca­la v Ljubljani, dve pa v Tolminu, kjer je leta 1923 opravila prvo in zadnjo slovensko maturo, kaj­ti pozneje je bilo to slovensko uciteljišce ukinjeno. To je bil na­mrec cas poitalijancevanja, saj je Primorska že pripadala Italiji.
Prvo službeno mesto v Harijah pri Ilirski Bistrici (1923–1926) je zaradi upornega duha in po­ucevanja v slovenšcini morala zapustiti. Zatekla se je v staro Jugoslavijo in službovala na Je­zerskem nad Kranjem in v Rov­tah nad Logatcem. Po kapitulaciji Italije je kot partizanska ucite­ljica poucevala v Vrbovem in na Dolnjem Zemonu. Takrat je nas­tala pesem Uciteljica:
V ogenj zrem žareci,
v srcu žalost grize,
štiri gole stene
mracno zro na mene,
v kotu borna postelj,
boren stol kraj mize.
Sama tu ob peci
v ogenj zrem žareci,
v srcu žalost grize …
Štiri gole stene,
boren stol kraj mize,
v srcu žalost grize …
Starost je preživljala v rodnem kraju, prepušcena vecinoma sama sebi in nerazumevanju okolice. S svojim znacajem je bila težko dostopna, predvsem zato, ker je njena nežna duša doživela veliko razocaranj.
Reko Reko je prebrodila nešte­tokrat, celo v hudih nalivih, am­pak usodnega dne, 18. marca 1971. leta, preko nje ni prišla, ceprav je bilo v strugi le 20 cen­timetrov vode. Mogoce je temu botrovalo tudi to, da je bil to za­njo dan posebnega pomena – dan obletnice rojstva Srecka Kosove­la, njene neizpolnjene ljubezni.
Leta 1985 se je Maticna knjižnica v Ilirski Bistrici preimenovala v Knjižnico Makse Samsa. Zaslugo za to ima takratna ravnateljica knjižnice, gospa Darinka Žbogar. 
Maksi v spomin smo v knjižnici, ki nosi njeno ime, pripravili bo­gato razstavo originalov, ki obse­ga:
•	
potni list iz leta 1936

•	
osebno izkaznico iz leta 1951

•	
dohodninsko knjižico iz leta 1951

•	
tri njene spominske knjige

•	
rocni zapisnik Zveze jugoslo­vanskih društev Julijske kra­jine iz leta 1923 – uciteljišce v Tolminu, kjer je študij za­kljucila tudi Maksa Samsa

•	
uciteljske dnevnike iz Vrbo­vega iz l. 1944

•	
uciteljske dnevnike iz Dolnje­ga Zemona iz l. 1945

•	
neobjavljene lastnorocne ro­kopise proze in pesmi

•	
knjižico z njeno pisavo – Itali­janska literatura 3. tecaj (oci­tno se je ucila italijanskega jezika) iz l. 1947

•	
njene fotografije

•	
njena spricevala

•	
osebno korespondenco s Sreckom Kosovelom (imamo na žalost le fotokopije)

•	
njena ocala

•	
vse clanke o Maksi iz mla­dih dni – proza, objavljena v Snežniku leta 1965

•	
neobjavljene pesmi posame­znim obcanom

•	
knjige njenih pesmi: Nekaj pesmi (zbirka, ki je izšla v Trstu leta 1934), Blešcece prevare (iz leta 1966 in po­natis iz leta 1983), Živela sem za pesem (izdali smo jo ob otvoritvi nove knjižnice leta 2001), Uglasbljene pesmi domacega skladatelja Bojana Glavine iz leta 2004,

•	
raziskovalno nalogo – Pesni­ca izpod Snežnika novinarke Hermine Kovacic 

•	
Ilirske teme z naslovom Žej­na srece in resnice avtorice Anje Hofman.


Za popestritev razstave smo dodali še staro kolo GALLO, kakršnega je imela Maksa. Za razstavo ga je knjižnici posodil Simon Vicic. Poleg tega so tu še njeni stalni sopotniki: dežnik, dežni škornji in nahrbtnik.
Naj zakljucim z Maksinimi verzi: 
Živela sem za pesem,
pa lahko v culi nesem,
kar ona mi je dala!
Ko v grobu bom ležala,
naj njen spomin ostane,
opeva srcne rane. 
Damijana Hrabar


Maksa Samsa


Razstava o Maksi Samsa v bistriški knjižnici


Direktorica Knjižnice Makse Samsa, mag. Damijana Hrabar

Da ne bi pozabili 
(Ob 50-letnici smrti Makse Samsa)
Živela sem za pesem, pa lahko v culi nesem, kar ona mi je dala … 
Tako je v eni od svojih pesmi za­pisala Maksa Samsa. Ceprav po njej nosi ime bistriška knjižnica, se ne moremo znebiti obcutka, da je pesnica prevec zapostav­ljena in o njej premalo vemo. Letos mineva 50 let od njene smrti. Prav to je bil razlog, da ji je bistriška TV Galeja posvetila dvajsetminutno dokumentarno oddajo. Oddaja je bila veckrat predvajana na lokalni televizi­ji TV Galeja, še vedno pa si jo je možno ogledati na kanalu You­Tube na internetnem naslovu https://www.youtube.com/wa­tch?v=8VxER0S7VIQ.
Damijana Hrabar, direktorica Knjižnice Makse Samsa, je v od­daji orisala pesnicino življenjsko pot, predstavila pa je tudi razsta­vo, ki so jo ob 50-letnici smrti Makse Samsa postavili na ogled v knjižnici. Na razstavi je bilo moc videti osebne predmete, po kate­rih je bila pesnica najbolj razpo­znavna: kolo, nahrbtnik, dežnik in gumijaste škornje. Razstavlje­ni so bili tudi pesnicini rokopisi in dve zbirki pesmi, ki sta izšli že v casu pesnicinega življenja: Ne­kaj pesmi in Blešcece prevare. Na ogled so bile tudi pesniška zbir­ka Živela sem za pesem, ki jo je izdala Knjižnica Makse Samsa ob otvoritvi nove stavbe leta 2001, zbirka uglasbenih pesmi Makse Samsa skladatelja Bojana Glavi­ne iz leta 2004, raziskovalna na­loga novinarke Hermine Kovacic Pesnica izpod Snežnika in Ilirske teme z naslovom Žejna srece in resnice avtorice Anje Hofman. 
Prav Anja Hofman, ki je velika poznavalka pesnicinega dela, je v svojem prispevku v odda­ji predstavila poezijo Makse Samsa, ki bi jo lahko opredelili kot žensko liriko. Ta je sicer tra­dicionalna. Prevladujejo štiriki­ticne pesmi, med verzi je najbolj prepoznaven jambski enajsterec. Blizu je starejšim avtorjem, kot so Kette, Murn in Jenko. Najpo­gostejše teme njenih pesmi so nesreca in nesrecno življenje, trpljenje, nicevost življenja; naj­pogostejši motiv smrt, pojavlja­jo pa se tudi vera, Bog, ljubezen, poroka in podobno. Med temati­kami najdemo še avtobiografsko tematiko, tematiko pesniškega ustvarjanja pa tudi tematiko na­rave. 
Ravno tematiko narave najdemo tudi v manj znanih proznih pri­spevkih, ki jih je Maksa Samsa za casa svojega življenja obja­vljala v raznih publikacijah. Leta 1954 je v reviji Tovariš opisala Vrbovce, Jasence, Ilirsko Bistri­co in vrbovsko polje. To nam je v oddaji predstavil Primož Rojc, predsednik Kulturnega društva Grad – Dolnji Zemon. V oddaji je osvetlil tudi pogled domacinov na zemonsko pesnico. 
Da spomin na Makso Samsa tako pri domacinih kot tudi pri osta­lih ljubiteljih poezije ne bi šel v pozabo, se trudijo tudi na Jav­nem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Bistriška izpostava sklada je zato ob leto­šnjem Tednu ljubiteljske kulture, ki je bil posvecen literarni dejav­nosti, v maju 2021 izdala zložen­ko o Maksi Samsa. Njeno življe­nje in delo je v zloženki orisala Anja Hofman. 
Igor Štemberger


Maksa Samsa


Napis na Maksinem grobu



Vpisovanje v žalno knjigo ob smrti

Pogreb Makse Samse


Rojstna hiša Makse Samse na dan snemanja oddaje




Pismo, ki ga je Maksi Samsa pisal pesnik Srecko Kosovel.

Grob rodbine Samsa z Dolnjega Zemona, kjer je pokopana tudi Maksa.

Knjižnica v Ilirski Bistrici je poimenovana po Maski Samsa.

Slovesna procesija 2021
Procesija je ob letošnjem prazni­ku Marije Pomocnice kristjanov na soncno nedeljo, 30. maja, pri­vabila množico vašcanov ter ver­nikov drugih krajev župnije, kar daje upanje, da se bo praznik oh­ranil tudi v prihodnje, kar je bila zaobljuba vašcanov Dolnjega Ze­mona pred skoraj 80-imi leti. 
Naši predniki so se leta 1943 Mariji Pomagaj zaobljubili, da bodo vsako leto pripravili mašo s procesijo. In vojna je res priza­nesla našim starim staršem, vas ni bila požgana. Po pripovedova­nju vašcanov naj bi v casu vojne z letala na našo cerkev padla bom­ba, vendar ni eksplodirala. 
Cerkev je bila tudi letos ocišce­na in izredno svecano okrašena z bogatim cvetjem, za kar vsako leto poskrbi skupina zemonskih žena, ceprav maša poteka zunaj. Možje so ocistili okolico, posta­vili slavolok, skupaj pa smo po tradicionalni navadi pripravili in okrasili tudi zunanji oltar. Zaradi zagotavljanja varnostne razdalje smo pripravili nekaj vec stolov in klopi, sicer pa je vse poteklo po stari navadi. Med procesijo so otroci po poti pred nosilci Mari­jinega kipa navdušeno potresali cvetje. 
Niti zašcitne maske, s katerimi je res težje prepevati in niso del tradicionalno predpisane oprave mladih nosacev ter spremljevalk kipa Marije Pomagaj, niso zmo­tile veselja, notranje umirjeno­sti ter svecanosti praznika. Zbor domacih pevcev je vodila Alenka Penko, sv. mašo je daroval župnik Stanko Fajdiga.
Petra Skok  



Nosilci Marijinega kipa in njihove spremljevalke




Pletenje zelenja

Procesija po vasi



Notranjost cerkve na Marijin prznik

Danica Peruzin že vrsto let skrbi za pripravo procesije.

Lanine pesmi v Knjižnici Makse Samsa
V prvi polovici leta 2021 smo v Knjižnici Makse Samsa prip­ravili kar tri razstave, poveza­ne s krajani vasi Dolnji Zemon. Najprej smo marca z bogato razstavo obeležili 50. obletni­co smrti pesnice Makse Samsa; umrla je namrec 18. marca 1971. leta. Aprila se nam je predstavila mlada pesnica Lana Vrh, sicer ucenka 7. razreda osnovne šole Podgora Kuteže­vo, živi pa na Dolnjem Zemonu.Maja pa je ogromno panoram­sko okno naše knjižnice kra­sila razstava, ki jo je postavila družina Primoža Rojca v okvi­ru svoje predstavitve „Domace igrace“. 
Lana Vrh je v naši knjižnici s svojo pesmijo Mama že mar­ca sodelovala na razstavi, ki so jo pripravili ucenci in otroci iz vrtca ter šole Podgora. Aprila pa se je predstavila še s samos­tojno razstavo z naslovom „Naj pesem te spremlja, kot mene povsod, z nasmehom na licu polepša ti pot.“ Predstavila je svojih 12 najljubših avtorskih pesmi, med drugimi tudi pesem z naslovom Modro, s katero je leta 2017 osvojila 1. mesto na festivalu otroške poezije Rima raja na Vrhniki. 
Lana dvakrat na teden obisku­je glasbeno šolo in je clanica dveh orkestrov. Rada se ukvar­ja s športom, še raje pa proste ure izkoristi za pisanje pesmi in risanje na platno. Zaupala nam je, da ima navdih za ustvarjanje predvsem v vecernih urah, ko zakljuci z drugimi obveznostmi. Njene pesmi in slike izhajajo iz vsakdanjega življenja. V pesmih želi izraziti svojo domišljijo in svoj pogled na svet. 
Zaupala nam je, da si želi izdati lastno knjigo. Piše namrec, od­kar je sedla v šolske klopi, zato se je od takrat nabralo veliko pesmi in drugega gradiva, saj je vsestranska umetnica. Redno sodeluje na raznih tekmova­njih, natecajih in prireditvah in njeno delo ni spregledano, saj je prejemnica številnih priznanj, na katera je zelo ponosna. 
Z veseljem smo jo gostili v Knjižnici Makse Samsa ter jo predstavili širši publiki. Še nap­rej ji želimo veliko uspeha, zato držimo pesti, da se ji želja kma­lu izpolni in nas vse preseneti s svojo knjigo.
Katarina Škrab, Knjižnica Makse Samsa


Lana je razstavo pripravila sama.

Sprehod skozi spomine
Na bistriški TV Galeja pripravlja­jo serijo oddaj z naslovom Spre­hod skozi spomine. V njej skozi pogovore z znanimi obcani vodi­telj Ivan Simcic odkriva subjek­tivne poglede na preteklost kraja. Oddaja je brez casovne omejitve, zato je pogovor v njej poglobljen, zgodbe, spomini ter doživetja pri­povedovalcev pa gledalcem poda­jajo sprošceno sliko dni, ki jih ni vec. Koncept je zasnoval urednik Miloš Valencic, ime oddaje pa je med razlicnimi imeni izbral in predlagal Ivan Simcic.  
Prva gosta sta bila Dimitrij Grlj in Tomo Šajn (v oddaji o bistriških posebnežih se jima je pridružil tudi Vojko Celigoj). Teme, skozi katere sta se sprehodila, so bile šolstvo, zborovsko petje, šport in taborništvo v naši obcini. Sle­dile so predstavitve posameznih vasi: Podgrad, Knežak in Dolnji Zemon. Za vsako izmed vasi so bile posnete po tri oddaje. Vodi­telj Ivan Simcic se je v eni od od­daj prelevil v gosta in predstavil Cenarjevo domacijo. Vseh oddaj je bilo do sedaj štirinajst, v zad­njih treh je bil predstavljen Dol­nji Zemon. Ivan Simcic je v goste povabil Zemonca Janeza Škrlja in Primoža Rojca, ki sta predsta­vila vas, dogodke in Zemonke ter Zemonce vse od pradavnine do danes. Oddaje so zelo gledane in tudi pohvaljene s strani gledalcev, voditelj Ivan Simcic pa pripravlja že nove oddaje. Urednik TV Gale­je Miloš Valencic poudarja, da je glavni namen serije oddaj ohrani­tev zgodovinskega spomina kraja tudi potem, ko z nami ne bo vec ljudi, katerih spomin sega dolga desetletja v preteklost. Ko teh lju­di ne bo vec med nami, njihovih informacij ne bo moc dobiti na družabnih omrežjih in internetu,. 
Naj omenimo še, da TV Galeja letos praznuje svojo 20-letni­co, saj je z namenom snemanja in produkcije lokalnih vsebin z delovanjem  pricela 1. maja leta 2001 prek kabelskega operater­ja TELES. Kasneje se je vidnost postopoma širila in sedaj je TV Galeja vidna na: SIOL-u (kanalu 675), Telemachu (kanalu 728),  A1 (kanal 313), T2 (kanal 212), kabelskem operaterju Teles (11), najdemo jo pa tudi na Goriškem kablu in Elti (Izola in Kras). 
Oddaje Sprehod skozi spomine si je mogoce ogledati tudi na You­Tube kanalu TV Galeje.
Miloš Valencic, Primož Rojc




V oddajo Sprehod skozi spomine o Dolnjem Zemonu je voditelj Ivan Simcic povabil Primoža Rojca in Janeza Škrlja.

Podjetje Pet Pak v novih prostorih
Sredi julija je družinsko podje­tje Pet Pak, ki proizvaja visoko­kakovostne izdelke iz ekološko razgradljive PET plastike, slav­nostno odprlo nove proizvodne in poslovne prostore v Postojni. Podjetje, ki je doslej domovalo v Ilirski Bistrici, namerava na novi lokaciji v prihodnjih dveh letih podvojiti proizvodnjo, nacrtujejo pa tudi 25 novih zaposlitev. 
Za podjetje Pet Pak, ki se je v nove prostore v postojnski in­dustrijski coni preselilo iz Ilir­ske Bistrice, kjer je delovalo 15 let, so novi prostori že peta lo­kacija. Ljubo Nadoh, direktor in solastnik podjetja, ki ga vodi in usmerja skupaj s soprogo Vesno ter otrokoma Eriko in Mitjo, se še spomni skromnih zacetkov, v katerih je bil njihov prvi produkt 'deo' avtomobilska kocka.
Podjetje je sicer raslo in se iz komercialnih proizvodov preu­smerilo v izdelavo embalaže po meri narocnikov v prehrambni, kozmeticni in farmacevtski in­dustriji. Danes so izrazito izvo­zno usmerjeni, saj 95 odstotkov izdelkov izvozijo v 15 evropskih držav.
Podjetje ima trenutno  42 zapo­slenih, v prihodnjih dveh letih pa naj bi se tem pridružilo še 25 no­vih sodelavcev, vsaj 10 delovnih mest naj bi bilo po direktorjevih napovedih visokotehnoloških.
Naložba v nove prostore, ki za­vzemajo 20 000 m2 površin, je veljala 15,3 milijona evrov, od cesar je 3 milijone evrov primak­nilo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, preostanek pa je Pet Pak financiral s posoji­lom SID banke in z lastnimi sred­stvi.
Odprtje proizvodno-poslovnih prostorov so obeležili z bogato kulturno prireditvijo, na kateri je zapela tudi Tinkara Kovac, zbra­ne goste pa so nagovorili minis­ter za gospodarstvo Zdravko Po­civalšek, generalni direktor GZS Aleš Cantarutti,  predsednik SID banke Sibil Svilan in postojnski podžupan Andrej Berginc.
Tina Milostnik Valencic


Vesna in Ljubo Nadoh z gospodarskim ministrom Zdravkom Pocivalškom


Novi proizvodno-skladišcni in poslovni objekt Pet Paka v Postojni

Cepljenje tudi v naši vasi
Obcina Ilirska Bistrica je v sode­lovanju z Zdravstvenim domom Ilirska Bistrica svojim obcankam in obcanom olajšala dostop do cepljenja proti covidu-19. Mobil­na enota je vse torke med 3. av­gustom in 7. septembrom 2021 obiskala vec krajev po obcini, tudi Dolnji Zemon.
Tako je 10. avgusta mobilna eno­ta kocevskega zdravstvenega doma v sklopu cepljenja po kra­jevnih skupnostih obiskala tudi Dolnji Zemon. Cepljenje so izpe­ljali kar na plošci pred dvorano Grad, obcani pa so lahko izbirali med vsemi pri nas odobrenimi cepivi.
"Zdravstveni dom Ilirska Bistrica se je skupaj z obcino odlocil, da ponudi obcanom cepljenje direk­tno v lokalnih skupnostih. Obcina Ilirska Bistrica je namrec velika, zelo razpršena, zato smo raz­mišljali o tem, kako se obcanom približati," je za TV Koper/Capo­distria, ki je s kamero obiskal ce­pilno mesto na Dolnjem Zemonu, povedala direktorica ZD Ilirska Bistrica ga. Tamara Štemberger Kolnik. Zdravstveni dom se je za­radi kadrovske podhranjenosti odlocil, da izbere eno od mobil­nih enot, ki jih ponuja NIJZ. Cepit so se prišle razlicne generacije ljudi, nekaj vašcanov Dolnjega Zemona, nekaj okolicanov, pa tudi dopustnica iz Novega mes­ta, ki je dopustovala na Krku. "Ljudje pridejo direktno v okolje, v katerem živijo. Verjetno so tako bolj pripravljeni, bolj sprošceni so, ko pridemo mi k njim in ne oni k nam. Dejansko verjetno to pripo­more k temu, da poskušamo lju­dem dopovedati, zakaj je cepljenje potrebno in smiselno in dobrodo­šlo," je dodala direktorica zdra­vstvenega doma.
P. R. 



Cepljenje je potekalo na igrišcu v Gradu.

Blagoslov križa na Mežnariji
V torek, 24. avgusta 2021, na god sv. Jerneja, je bila na Me­žnariji pri Gornjem Zemonu maša z blagoslovom križa. Na prijeten avgustovski dan se je slovesnega mašnega obre­da in blagoslova križa, ki ju je opravil domaci župnik Stanko Fajdiga, udeležilo lepo število vašcanov Gornjega in Dolnjega Zemona kot tudi obiskovalcev iz drugih krajev. Slovesnost so zakljucili s krajšim druženjem po obredu.  
Obiskovalci so se zbrali pred cerkvijo sv. Jerneja na G. Zemonu in v procesiji romali do Mežnari­je, kjer so še vidni ostanki prvo­tne cerkve sv. Jerneja, o katere nastanku je znanega bolj malo. 
Arheologi cerkev na osnovi ostankov zidov uvršcajo v pozno anticno obdobje. Zgrajena je bila na anticnem žarnem grobišcu. Na podlagi najdenih predmetov na obmocju Mežnarije predvide­vajo, da je bilo obmocje poselje­no že v prazgodovini in pozneje tudi v obdobju Rimljanov. Takrat je na tem mestu stala t. i. villa rustika, to je kmecko posestvo s stanovanjsko hišo in locenimi gospodarskimi poslopji. Pred­meti, ki so jih našli na obmocju, kot so žarni pokrovi in balzama­riji (posodice za shranjevanje etericnega olja) ter novci, potrju­jejo obstoj rimskega grobišca. Žal je precej predmetov izgubljenih, nekateri pa so se ohranili, tako je iz železne dobe (8. stol. pr. n. št.) ohranjen bronasti obesek, ki ga hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju. Iz poznejšega obdobja (od konca 3. do zacetka 5. stol. n. št.) je ohranjena železna sekira, ki jo hrani Narodni muzej Slove­nije.
Cerkev na Mežnariji v svojih za­pisih omenja tudi Valvasor. V notranjosti cerkve je bil en oltar. Zraven cerkve je bila mežnarija (hiša za cerkovnika), vendar je bila že ob koncu 17. oz. v zacetku 18. stol. opušcena. Vhod oz. por­tal sedanje cerkve sv. Jerneja na G. Zemonu ima vklesano letnico 1655. Ta portal je bil sredi 19. stol. prepeljan z Mežnarije. Do­mneva se, naj bi bile z Mežnarije prepeljane tudi angelske glave, ki krasijo vogale sedanje cerkve in kapelice na zacetku G. Zemona. Iz cerkve je ohranjen tudi relief Marije, ki datira v cas okoli leta 1610, in ga hrani Narodna galeri­ja Slovenije.
Za cerkev na Mežnariji sta skr­bela cerkvena kljucarja. Sredi 18. stol. so se na cerkvi izvajala razna vzdrževalna dela: popravilo stre­he, kora, klopi in podobno. Sredi 19. stol. se je cerkev z Mežnarije preselilo na današnjo lokacijo v vasi. Opustitvi oziroma preseli­tvi cerkve sta verjetno botrovala sama oddaljenost in majhnost. 
Ob blagoslovu križa na Mežnariji smo se zbrali na iniciativo Doris Ribic, ki je ob križu iskala tolaž­bo v težkih trenutkih hcerkine bolezni in je v zahvalo za njeno ozdravitev dala pobudo za bla­goslov križa. V dogovoru z Mari­co Vrh in Silvom Boštjancicem z G. Zemona so sklenili, da bi križ blagoslovili 24. avgusta, ko go­duje apostol sv. Jernej. Silvo je v lastni režiji zacel z obnovo in ci­šcenjem ostankov cerkve ter križ tudi postavil. Obmocje Mežnarije si je nekajkrat ogledala predstav­nica Zavoda za varstvo kulturne dedišcine in s soglasjem tega za­voda je tudi postavljena tabla s podatki o Mežnariji. Za urejenost najdišca z veliko zagnanosti še vedno skrbi Silvo, za kar se mu na tem mestu tudi zahvaljujem. Hvala gospodu župniku Stanku, ki je pobudi prisluhnil, in idejni vodji Doris ter vsem vašcanom obeh Zemonov, ki ste si vzeli cas in prišli na slovesnost blagoslova križa.  
Naši predniki so križe postavlja­li iz najrazlicnejših razlogov, kot spomin ali opomin, najveckrat pa v zahvalo, tudi za ozdravljenje bližnjih. Naj vam križ na Mežna­riji predstavlja tako tolažbo in tudi luc v prihodnjih življenjskih preizkušnjah. 
Mojca Vrh Baša


Križ je blagoslovil župnik Stanko Fajdiga.



Križ je postavil Silvo Boštjancic, blagoslovljen pa je bil na pobudo Doris Ribic.

Romanje do križa na Mežnariji



Ob temeljih stare cekrvice je postavljena licna informativna tabla.

Oltar

Na 27. GHD Ilirska Bistrica 2021 tudi dva Zemonca
Sveže, a prijetno toplo vreme je bilo naklonjeno mikavni predza­dnji letošnji dirki za EP 2021. Na 5,010 kilometrov dolgi progi proti Šembijam je nastopilo skoraj 200 voznikov starodobnih in sodobnih vozil iz desetih držav, še devetic pa je pred rojakom Christianom Merlijem zmago v absolutni kon­kurenci z rekordom preurejene proge (2:04.011) požel 10-kratni evropski prvak Simone Faggioli. Na dirki sta s svojima voziloma tekmovala tudi dva Zemonca: Bo­štjan Baša in Emanuel Delalic.
Potem ko je bilo lani zaradi pande­mije evropsko gorsko prvenstvo odpovedano, so se tokrat na prire­ditev vrnili tako rekoc vsi, ki v tej športni zvrsti kaj pomenijo. Gle­dalci so lahko napasli radovednost ob številnih atraktivnih starodob­nikih in mikavnih turnih avtomo­bilih kategorije 1 ter privlacnih in hitrih dirkalnikih kategorije 2 s favoriziranima Italijanoma Simo­nejem Faggiolijem in Christianom Merlijem na celu. Favorita sta bila z naskokom najhitrejša že v prvi preizkušnji in sta v primerjavi s treningom že pomaknila svoja do­sežka blizu meje 2:05.00. Pricako­vano je bila spremenjena proga z novim krožišcem in dvema troj­nima šikanama povsem drugacna zgodba kot prejšnja, na kateri je Faggioli leta 2019 dosegel never­jeten rekordni cas 1:57.469. Na tretje mesto se je uvrstil Ceh Petr Trnka, tesno za njim pa lanski zmagovalec Francoz Sebastien Pe­tit, Italijan Franco Caruso, njegov rojak Franco Bormolini in najhi­trejši Slovenec Patrik Zajelšnik. 
Med Slovenci je s progo odlicno opravil Aleš Prek, omeniti pa velja še Alexandra Zajelšnika in zimze­lenega lokalnega matadorja Mila­na Bubnica. Obetavno so v katego­riji 1 nastopili še Matej Grundnik, Matic Kogej in Matevž Cuden, slab­še se je v drugo odrezal Aleš Prek, ki je skoraj za tri in pol sekunde zaostal za svojim casom iz prvega poizkusa. 
Na dirki sta nastopila tudi Ze­monca Boštjan Baša in Emanuel Delalic. Boštjan je na GHD nasto­pil prvic, in sicer s svojim avtom Renault Clio, RS20, 2000 cm3 dir­kalnim avtomobilom. Najboljši re­zultat je dosegel v drugi vožnji, in sicer 2:59:80. »Lepo je bilo nasto­piti v domacem kraju pred domaci­mi navijaci in v krasnem vzdušju,« je povedal Boštjan.
Na dirki je Emanuel Delalic z Dol. Zemona letos tekmoval drugic, in sicer s svojim 2000 cm3 dirkalnim avtomobilom Peugeot 106 Maxi, ki ga je s svojo ekipo predelal za to­vrstna tekmovanja.
Primož Rojc


Dirkalnik Boštjana Baše


Dirkalnik Emanuela Delalica


Delo Krajevne skupnosti Dolnji Zemon

V dvorani smo obnovili strop, med gredami smo postavili mav­cne plošce, in obnovili stene na odru ter pobelili dvorano.
Imeli smo tri robute. Posekali smo drevje ter ocistili traso za kopanje novega kanala v Devcih, napeljali smo kamenje in mate­rial ter uredili pot od Jeza proti Hrpcem.
Material smo dobili v vasi, saj smo pocistili ruševine Mojtnove hiše ter odpeljali kamenje poru­šene Luknove štale. Na robuti sta delovala dva kopaca in vašcani s svojimi traktorji. Za marendo je poskrbel Andrej Primc iz Okrep­cevalnice Zemonska vaga. 
Na mlakah smo ocistili vse kana­le (približno 2500 metrov) proti Vj.lk. wed..
Pocistili smo tudi kanale, ki gre­do iz vasi. Uredili smo strugo hu­dournika za T.mbregam.
Trenutno urejamo dokumentaci­jo za naše krožišce pri spomeni­ku.
Na Gornjem Zemnu se ureja ka­nalizacija po vasi.
Jeseni bomo asfaltirali še prostor pred igrišcem v Gradu, popravi­li in razširili bomo pot, ki pelje proti Bubnam (pri križu).
Valter Sedmak, predsednik KS Dolnji Zemon




Urejen oder in dvorana

Rušenje Mojtnove hiše

Urejanje poljskih poti



Del ekipe, ki je sodelovala na 'robuti'.

Cišcenje kanalov

Ivan Simcic – predan dedišcini domacih krajev
Domacin Ivan Simcic je z zgodovino povezan že od mladih nog. Kot otrok je z veseljem prisluhnil zgodbam svojega oceta Matije, veselje do zgodovine pa so mu vlivali še stric Anton Simcic, sovašcan Jožko Fidel in osnovnošolska uciteljica Marica Gaberšnik, zaradi katere je bila zgodovina njegov najljubši predmet. Po zakljucenem študiju zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani že od leta 2008 službuje v Pokrajinskem muzeju v Kopru, zadnja tri leta pa vodi tudi Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica. Po izboru poslušalcev Radia 94 si je svojim predanim delom na podrocju ohranjanja lokalne dedišcine prislužil naziv On 2020.
Od kod izvira vaša ljubezen do zgodovine in kulturne dedišci­ne? Kdo vas je navdušil zanjo?
Spomnim se, da sem bil nad pre­teklostjo navdušen že v otroških letih, ko sem ocetu pomagal pri kmetijskih opravilih in ga spra­ševal o raznih zgodovinskih dogodkih. Tudi v osnovni šoli je bila zgodovina moj najljub­ši predmet, ki sem ga opravil z levo roko, medtem ko v ostalih predmetih nisem tako blestel. Ko sem se po srednji šoli zaposlil v vojski, sem moral za pridobitev naziva castnik dokoncati študij sedme stopnje. To je bila prilož­nost, da sem se vpisal na študij zgodovine in sociologije, kar je bila moja dolgoletna želja. Diplo­ma je bila v bistvu samo še potr­ditev in nadgradnja mojega dela, ki je vedno segalo na podrocje lokalne zgodovine in dedišcine.
Vaše delo kustosa v Pokrajin­skem muzeju Koper (PMK) presega meje muzejskih zidov. S svojim znanjem in zagna­nostjo z veseljem priskocite na pomoc pri ohranjanju dedišci­ne, kjer je to potrebno, pred­vsem pa v svoji lokalni skup­nosti. Kje vse ste bili in ste še aktivni?
Že med študijem sem se veliko posvecal arhivom in virom, ki govorijo o naših domacih krajih, predvsem moji rojstni vasi Su­šaku, kasneje tudi Dolnjem Ze­monu, kamor sem se priženil, in Ilirski Bistrici. Podatke sem crpal iz koprskega, tržaškega, ljubljan­skega in reškega arhiva. Leta 2004 sem pripravil zgodovinski zapis o Sušaku, na podlagi moje­ga diplomskega dela pa sta kas­neje nastali dve knjigi o župniji in citalnici v Jelšanah. Ko sem prišel leta 2008 v PMK, sem do­bil nalogo, da vzpostavim zbirko na gradu Prem, obenem pa prip­ravim tudi obcinsko monografijo (izdali smo jo leta 2011). Ves cas sem bil aktiven tudi v Društvu za krajevno zgodovino in kultu­ro Ilirska Bistrica, kjer smo leta 2008 posvetili eno od izdaj Ilir­skih tem Nadoslavu Potepanu - Škrljovemu z Dolnjega Zemona. Kasneje smo izdali še publikacije o južni železnici, Trnovem in na­zadnje so letos izšli še zapisi Voj­ka Celigoja. Leta 2010 sem so­deloval pri ustanovitvi Društva ljubiteljev železnic Ilirska Bistri­ca, v okviru katerega smo uredili muzej lokomotiv elektrovleke na Slovenskem in s tem prispevali tudi k turisticni ponudbi kraja. Samo za predstavo, kako po­membna je bila za naše kraje železnica, naj omenim, da je bil južni krak železnice Pivka–Il. Bi­strica elektrificiran že leta 1936, medtem ko so v Ljubljani prvo elektrificirano progo dobili leta 1962.
V javnosti je bila najbolj od­mevna vaša akcija reševanja Cenarjeve zapušcine, ki ste jo lani poleti izpeljali skupaj z nekaterimi clani društva za krajevno zgodovino in kultu­ro. S tem ste uspeli pred pro­padom rešiti in ohraniti tudi veliko pomembnega in doslej neznanega gradiva, ki prica o družbenem in politicnem do­gajanju ter razvoju Ilirske Bi­strice v zacetku 20. stoletja. Nam lahko opišete, kako je vse skupaj potekalo?
Bil je nek avgustovski dan, ko sem šel cez Ilirsko Bistrico in pred Cenarjevo hišo je stal g. Fa­tur, tedanji lastnik hiše. Povedal mi je, da je domacijo prodal, da pa ima težave, ker ne ve, kam z vsem gradivom in predmeti, ki so ostali v hiši. Medtem ko sva si ogledovala prostore, sem ga vprašal, kam bo vso dedišcino shranil. Odvrnil je, da bo šla v zabojnik in na odpad. Mudilo se mu je sprazniti hišo pred vse­litvijo novega lastnika. Cesa ta­kega nisem mogel dopustiti. Še istega popoldneva sem se vrnil s še dvema clanoma društva za krajevno zgodovino in kulturo, Janezom in Vilkom, in tako je ste­kla akcija reševanja premicnin Cenarjeve zapušcine: pohištva, fotografij, dokumentov in raznih predmetov, ki so pripadali eni najbogatejših kmecko-trgovskih hiš dolocenega casa v Ilirski Bi­strici. Poudariti moram, da ta de­dišcina nudi vpogled v identiteto kraja druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. S tem smo postavili tudi temelje za vzposta­vitev mestnega muzeja v Ilirski Bistrici, kjer bi bilo bogato gradi­vo na ogled vsem obcanom.
Prav ta akcija je bila tudi po­vod za vašo nominacijo za na­ziv On 2020, ki ga podeljuje Radio 94. Med štirimi finalisti so vam poslušalci namenili najvec glasov in s tem tudi na­ziv On 2020. Kaj vam ta nagra­da pomeni?
Ko sem izvedel, da sem kandidat za nagrado, sem bil prijetno pre­senecen. Ko pa sem bil izbran še v finale, kjer mi je poleg kolegov s Postojnskega in Cerkniškega družbo delal še bistriški župnik Stanko Fajdiga, ki je zaslužen za obnovo župnijske cerkve v Trno­vem, je bilo to res nekaj prijetne­ga. Ce nekaj pocneš z veseljem in to ljudje opazijo in želijo nagradi­ti s klicem, sms-jem ali spletnim glasovanjem, je to samo potrdi­tev, da delaš res nekaj dobrega za skupnost. Upam, da bomo to uspeli ohraniti in predstaviti tudi našim zanamcem.
Prav akcija reševanja Cenarje­ve dedišcine je pokazala, kako nujno potreben bi bil muzej v Ilirski Bistrici. Vemo, da je po domacih podstrešjih in lopah še veliko zgodovinskega gra­diva in predmetov, za katere bi bila velika škoda, ce bi koncali na smetišcu. Kot obcinski sve­tnik ste dali pobudo za uredi­tev depoja v Ilirski Bistrici. Kaj se dogaja s tem projektom?
V Ilirski Bistrici o muzeju sanja­mo že dolgo. O njem so govorili že nekaj desetletij pred nami. In tako smo te sanje želeli nadgra­diti. Zbirka na gradu Prem, ki smo jo uredili leta 2008, je omo­gocila odprtje dislocirane enote PMK v Ilirski Bistrici. Pobudo za ureditev depoja je spodbu­dila prav Cenarjeva zapušcina. Ko sem videl, da nam iz starega mestnega jedra izginjajo in na deponiji koncujejo res unikatne stvari, sem na obcino dal pobudo za ureditev depoja v eni od stavb nekdanje vojašnice. S predlogom so se strinjali tudi vsi obcinski svetniki. V naslednjih fazah bi ta depo nadgradili z zbirko, ki bi prikazovala življenje na Bistri­škem od prazgodovinskih casov do današnjih dni. Gradiva imamo veliko, tako pisnega kot ustnega in tudi predmetov. Zakaj ta pro­jekt še vedno stagnira na zace­tni tocki, mi ni znano. Sredstva v proracunu so zagotovljena. Kot obcinski svetnik sem to vpraša­nje že izpostavil, vendar odgovo­ra nisem dobil. Ob tem bi dodal samo to: velikokrat imamo neko idejo, zacnemo delati, ko pa se pojavi prva ovira, se že predamo. Muzej je vsekakor izjemno po­memben pri ohranjanju identite­te kraja. Ce tega ne bomo zagoto­vili, se lahko zgodi, da cez nekaj desetletij ne bomo imeli vec cesa pokazati svojim zanamcem in tudi turistom.
V sodelovanju s TV Galejo pripravljate zanimive zgodo­vinske oddaje Sprehodi skozi spomine. Nazadnje ste posne­li oddajo o Dolnjem Zemonu, svojem domacem kraju. Je tudi snemanje oddaj prispevek k ohranjanju dedišcine?
Da, vsekakor. Glede na negoto­vosti in omejitve, ki jih je pri­nesla epidemija covida-19, ki je skoraj onemogocila druženja in predstavitve v živo, sva se z di­rektorjem TV Galeje Milošem Valencicem odlocila za snemanje oddaj o znanih bistriških osebah. Šlo je za nekakšno nadgradnjo pogovornih vecerov Bistricani Bistricanom. Vendar sem po prvi oddaji spoznal, da morda glede tega kdo je bolj in kdo manj po­memben, komu delamo krivico, zato sem predlagal, da oddaje razširimo na predstavitev zgo­dovine krajev na Bistriškem. Od­daja je zasnovana tako, da skozi fotografsko in drugo gradivo predstavimo posebnosti kraja. S posnetki oddaj, ki jih objavljamo tudi na kanalu YouTube, približa­mo spoznavanje domacih krajev skoraj vsakemu obcanu in tudi tistim izven obcinskih meja. Tam lahko vsak, ki ga tematika zani­ma, najde tudi vire, kje razisko­vati naprej. Oddaja se je sodec po odzivih pri gledalcih odlicno prijela.
Kakšni so vaši nacrti v prihod­nje? Že snujete kaj novega?
Nacrtov je veliko, za uresnicenje vseh bi potreboval dve življenji. Ce se dotaknem Dolnjega Zemo­na: v letu 2011 smo pripravili raziskavo o gradišcih na Dolnjem Zemonu in postavili tudi tablo s podatki o nasipih, postojan­kah, opazovalnih stolpih. Upam, da bomo v sodelovanju z lokal­no skupnostjo to še nadgradili. Upam, da bo luc sveta ugledal tudi težko pricakovani muzej v Il. Bistrici, v katerem bomo zbirate­lje in poznavalce lokalne dediš­cine povezali skupaj s ciljem, da pokažemo, kaj vse imamo v obci­ni. V okviru svojega dela kustosa v PMK trenutno pripravljam pre­gledno razstavo dogajanja zad­njih 60 let do vstopa Slovenije v Evropsko unijo, vezano na obmo­cje, ki ga pokriva naš muzej, to pa so poleg obalnih obcin še obcine Hrpelje-Kozina, Divaca in Ilirska Bistrica. Tu me caka precej dela. Nacrtov je veliko, vendar dokler to pocnem z dobro voljo, ni ovir, da jih ne bi uresnicil.
Katja Kirn Vodopivec 


Ivan Simcic


G. Fatur, bivši lastnik Cenarjeve hiše, z Ivanom Simcicem


V spomin 

Franc Poklar (19. 2. 1919–6. 1. 2021) 
V noci na svete tri kralje je g. Franc Poklar iz Podgraj pri Il. Bi­strici, neutruden zanesenjak in ljubiteljski raziskovalec prete­klosti domacega kraja in njegove širše okolice ter dober prijatelj slovenske arheologije, odšel na svoj zadnji pocitek.
Med seboj smo imeli Franca Pok­larja, castnega obcana, filatelista, numizmatika, raziskovalca do­mace arheologije, partizanskega ucitelja in predvsem cloveka, ki nas je zadolžil, da kulturno dedi­šcino ohranjamo za mlajše rodo­ve. Njegovo obsežno raziskoval­no delo pri proucevanju gradišc Sv. Katarina nad Novokracinami, Javore pri Dol. Zemonu in naše­ga Metuluma (Draga) nad Trno­vim je imelo širši vseslovenski pomen, saj so ga v Arheološkem društvu Slovenije nagradili s ca­stnim clanstvom. Leta 2009 je postal castni obcan naše obcine.
Pri njegovem raziskovalnem delu mu je bilo gradišce Javore in Nadgradišce nad Dol. Zemonom še posebej pri srcu. Na tem gra­dišcu se je seznanil z deli pred­hodnih raziskovalcev arheologa Millnerja (1880) in nam vsem znanega domacega raziskovalca in nadžupana Jablanice Josipa Potepana - Škrljovega. Franc Po­klar je z velikim veseljem pre­našal svoja odkritja in raziskave na mlajše rodove in na lokalno skupnost, ki mu je prisluhnila. Skozi svoje delo in vztrajnost pri nadaljevanju dela na gradišcu Javore je seznanjal strokovno javnost na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), v Arheološkemu društvu in na oddelku za raziskovanje sredo­zemske dedišcine Univerze na Primorskem. 
Posebej moram izpostaviti, da smo na željo in pobudo Poklarja v letu 2012 na gradišcu Javore opravili geofizikalne raziskave z georadarjem ter prišli do rezul­tatov, ki nam potrjujejo izsledke raziskav Millnerja, Potepana in Poklarja, do kod segajo zunanje in notranje obzidje oz. nasipi gra­dišca na Dol. Zemonu.  Raziskave in gradišce Javore smo predsta­vili na panojih, ki bodo na ogled v bodoci muzejski zbirki v graj­skem poslopju na Dol. Zemonu.
Hvala Vam, g. Franc Poklar, da smo vas lahko poznali in z vami delili lepote arheološke in ostale dedišcine Dol. Zemona in širše okolice. 
Ivan Simcic, kustos – zgodovinar 

Med raziskovanjem gradišca Javore na Dol. Zemonu


Franc Poklar s plaketo castnega clana Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica.

»Ljubezen je septembra zlate barve«
15. februar je dan, ki je posvecen otroškemu raku. Njegov simbol je zlata pentljica. Ja, tudi otroci žal zbolijo za razlicnimi oblikami raka in se pogumno borijo. 
Rak … vsak pozna koga, ki je bíl ali bije boj s to zahrbtno bolezni­jo. Dokler se te osebno ne dotak­ne, temu ne daješ velikega pome­na. 
V preteklem, koroninem letu, kot se ga bomo spominjali skozi zgo­dovino, smo se v naši družini iz oci v oci soocili z boleznijo rak – diagnoza Hodgkinov limfom. Za našo izkušnjo lahko recem, da je bila zahrbtna. Naša Maja, veselo, razigrano 17-letno dekle, uspe­šna košarkarica, odlicna dijaki­nja, ki si je dneve rada krajšala tudi z igranjem klavirja in kita­re, je od septembra 2019 kazala znake utrujenosti, hujšanja, bila je brez volje, vse ji je bilo kr‘ neki, brez veze, tudi v šoli je popustila. Opazovali smo jo in njeno obna­šanje povezovali s puberteto. 
4. maja 2020 pa so se v naši hiši zatresla tla, potrjen je bil izvid … diagnoza Hodgkinov limfom – rak bezgavk. Skozi zdravljenje sva z Majo srecevali veliko nama novih ljudi, ki so bili na enaki poti. Stkala so se nova prijatelj­stva. Opazili sva, da smo mame bolj spremljale hcerke, ocetje pa sinove, saj zaradi korone ni bilo dovoljeno spremstvo vec kot enemu staršu.
Danes je Maja zdrava! Borila se je dolgih sedem mesecev. Kljub mocnim kemoterapijam in obse­vanju je bila vedno nasmejana. Skozi celotno zdravljenje je imela zelo dobro krvno sliko, nikoli ni bruhala, ni imela slabosti, nikoli ni dobila transfuzije, saj smo ves cas zdravljenja skrbeli za njen imunski sistem tudi z dodatki k prehrani.
O otroškem raku se govori pre­malo ali nic. Še vedno je to tabu tema. Strah! … Vsi, ki smo šli po tej poti, želimo o tem govoriti na glas. Mesec september je mesec ozavešcanja o otroškem raku. Na leto zboli do 100 otrok, med njimi so tudi novorojencki. Vsak piše svojo zgodbo. Vecina jih zmaga, žal pa se za vse zdravlje­nje ne konca tako, kot bi si želeli, 20 % otrok boj izgubi.
Maja se je odlocila, da želi o tej bolezni – o raku, o svojih izkuš­njah, o tem, da je v šestih mese­cih zaužila 1050 tablet kemote­rapije, o obcutkih ob izgubi las … – govoriti na glas. Skupaj z enako mislecimi vrstniki so se zbrali v ekipi pod imenom Gold Ribbon – Zlata pentljica. Na družbenih omrežjih že od poletja priprav­ljajo in ozavešcajo javnost o otro­škem raku. Najstniki, katerim so se pridružili tudi mlajši Junaki, ki z nasmehom na obrazu opisujejo in razlagajo vsak svojo zgodbo, so v septembru pod sloganom »Ljubezen je septembra zlate barve« odgovarjali zdravim vr­stnikom na njihova vprašanja. Njihov simbol – zlato pentljico – so si na razlicnih dogodkih po Sloveniji s ponosom  pripeli tudi: predsednik države g. Borut Pa­hor, predsednik državnega zbo­ra g. Igor Zorcic, režiser filmov Pisma sv. Nikolaju in Leto živ­ljenja g. Mitja Okorn, olimpijski zmagovalec g. Benjamin Savšek, predstavniki Olimpijskega komi­teja Slovenije, košarkarja Luka Doncic in Jaka Blažic, minister za zdravje g. Janez Poklukar; direk­tor Pediatricne klinike Ljubljana g. Marko Pokorn in mnogi drugi. 
	Življenje je kot vlak, vozi te proti cilju. S preizkušnjami se ustavi na postajah življenja, kjer izstopijo doloceni ljudje, ki ne morejo vec s teboj po tvoji poti, vstopijo pa novi, ki ti jo poma­gajo prehoditi in skupaj s teboj nosijo težo bremena. V bolezni spoznaš pravega prijatelja! Opa­zuješ, kateri prijatelji se oddalju­jejo – izstopajo in kako prihajajo novi ljudje, ki so res pravi prija­telji. Težko je, ko cakaš, da pri­jatelj potrka na vrata, cakaš nje­gove tolažilne besede, ramo, na katero se lahko nasloniš, pa tega ni. Presenecen odpreš vrata, na katera tujec trka, ti stisne roko, te objame in rece: »Vse bo dob­ro.«
Naj zakljucim z mislijo: »Cudna so pota Gospodova.« Z vsakim posameznikom ima svoj nacrt. Težko nam ga je razumeti, a sku­šajmo ga sprejeti!
Hvala vsem, ki ste nam stali ob strani in se veselili naših zmag!
Doris Ribic


Maji je za spodbudo na njeni poti poslal darilo tudi Luka Doncic.


Najvecji stres za otroke, zbolele za rakom, predstavlja izguba las.


Maja s predsednikom države Borutom Pahorjem, ki si je 12. avgusta pripel zlato pentljo v podporo vsem otrokom, ki se borijo z rakom.


Maja po koncanem zdravljenju

Lesene igrace, da otroci ne bodo vec ‚tako leseni‘
Primož Rojc je v casu zaprtja, ki ga je prinesla epidemija koron­virusa, zasnoval Snežniške zveri­nice in Koprske beštije – lesene, rocno izdelane in poslikane igra­ce, ki pomagajo pri razvoju mo­toricnih spretnosti najmlajših.
Primož Rojc se z ustvarjanjem iz lesa ukvarja že nekaj let, priucil se je ljudskega rezbarjenja, naj­raje pa izdeluje igrace. Med lan­skim zaprtjem zaradi epidemije je najprej ustvaril kopitljacke, lesene možiclje z vrvico na po­teg, potem pa je za svoje otroke napravil leseno ribico, pretikan­ko. Priljubljenost na družbe­nih omrežjih ga je spodbudila k nadaljnjemu ustvarjanju in zasnoval je Snežniške zverinice in Koprske beštije. "Gre za t. i. Montessori igrace", pove. "To so lesene, ploskovne igrace, v obli­ki dolocenega lika. Najprej sem oblikoval ribo, sledila pa je lisica. Igraca ima izvrtine, skozi kate­re otroci pretikajo vrvico z lesno šivanko. S tem se razvija njihova motorika, kontakt oci–roke"
Primožu se je ideja porodila, ko je podobno igraco videl pri svo­jih necakih. Oblikoval je svojo razlicico in sprva se mu je zdelo, da otrokom ne bo zanimiva. A ko jo je dal v preizkus svojim otro­kom in necakom, je ugotovil, da je igraca, h kateri se vracajo, tudi ce jo za nekaj casa odložijo.“
Igrace so rocno pobarvane z vod­nimi, otrokom prijaznimi barva­mi. "Primerne so za otroke od leta in pol dalje, ko znajo prijeti stvari. Tovrsten aktivnosti so koristne, saj športni pedagogi opozarjajo, da so današnji otroci ‚precej lese­ni‘. Njihove roke niso tako spretne, kot so bile otroške roke vcasih, in pomemben je izbor igrac, ki bodo spodbujale razvoj motoricnih spretnosti," poudarja Primož.
V družini Snežniških zverinic so priljubljeni liki iz ljudskega izro­cila: lisica, volk, medved, jazbec in sova. Med Koprskimi beštijami najdemo kita in ribo, kmalu pa se jima bosta pridružili še meduza, morda hobotnica. Trenutno na­stajajo še afriške, malo bolj ekso­ticne zverinice.
Igrace imajo tudi certifikat roko­delstva Slo art&craft, ki ga izdaja Obrtna zbornica Slovenije. "Ved­no sem obcudoval ljudi, ki so znali ob svojem delu tudi kaj izdelati s svojimi rokami. Tega je danes vse manj, zato se mi zdi pomembno ohranjati ta znanja. Za igrace pa bi rad pridobil tudi naziv varna igraca."
Primoža les spremlja že vse živ­ljenje. V domaci mizarski delav­nici je preživel prenekatero uro in se uril pod ocetovim mentor­stvom. Zakljucil je srednjo le­sarsko šolo, kasneje pa ga je pot popeljala še na druga podrocja dela. Z igracami, ki jih izdeluje tudi v domaci kuhinji, pa je našel svoje poslanstvo.
Mateja Rolih Maglica
Pogovor je bil predvajan na Radiu Koper 11. maja 2021


Koprske beštije


Primož v svoji delavnici.



Igrace, ki spodbujajo koordinacijo roke – oko.

Montessori igracka



Snežniške zverinice

Kopitljacki

Miha 19. na svetovnem prvenstvu 
Osebna izkaznica MIHA VRH
Starost: 13 let
Dom: Dolnji Zemon 61
Klub ali društvo: Moto društvo MX Bistrc
Panoga: motokros
Motor: KTM 65 SX in Husqvarna TC 85
Šola/razred/razrednicar(ka): Osnovna šola Antona Žnideršica, 7. b, Vera Frank
Kako se spomniš zacetkov? Kaj je bilo tisto, kar te je privlacilo, da si se usedel na motor?
Za motokros me je navdušil ata Peter. Ata je že od nekdaj nav­dušenec tega športa. Bil je re­kreativni voznik in spomnim se, da sva se z bratom kobacala na njegov Kawasaki KXF 450 ccm. Prvic sem zapeljal štirikolesnik pri treh letih, leto kasneje sem bil pa navdušen nad KTM-om 50 SX svojega brata. 
Kako so potekali prvi trenin­gi? Kaj si na njih pocel? Te je bilo morda strah? Si se cesa bal ali si upal narediti vse, kot ti je bilo naroceno?
Prvi treningi so potekali na trav­niku za hišo. Nadaljevali smo na bivši progi v Dobropoljah. Na treningih sem treniral osmice na ravnem terenu, potem pa še kroge po progi. Na treningih me ni bilo nikoli strah. Z ocetom se pred treningom dogovoriva, kaj bova pocela, po treningu pa mi dovoli, da se na motorju malo poigram.
Kako se spominjaš prve dirke v karieri? Kje je bila, kako si se odrezal? Si bil zadovoljen z vožnjami in rezultati na prvi dirki?
Moja prva dirka je bila na motok­ros stezi na Brniku. Osvojil sem namrec drugo mesto in dobil svoj prvi pokal. Tja smo šli brez kakršnih koli pricakovanj, zato je bila ta prva dirka zame zelo veli­ko presenecenje.
Motokros ni za mevže in tiste, ki omahujejo, je pa povezan tudi s padci. Kako se soocaš s tem? Se ti je morda kakšen še posebej vtisnil v spomin in za­kaj?
Res je! Motokros ni za mevže, temvec za borce! S padci se sre­cujem na trenigih in tudi na dir­kah. Najbolj se spominjam padca v Mackovcih na rekreativni dirki leta 2018, ko sem vozil KTM-a SX 65 ccm. Na štartu me je sotekmo­valec nenamerno zbil, jaz pa sem z roko udaril v drugi motor in obležal na tleh, saj zaradi zloma roke nisem mogel nadaljevati. 
Mislim pa, da si bom za vedno zapomnil smolo, ki se mi je pri­petila na evropski dirki na Portu­galskem leta 2019, ko sem imel dober ritem in napredoval, prišel do 5. mesta, potem pa smola ... tehnicna okvara.
Kako se razumeš z drugimi tekmovalci? Ste prijatelji, kaj pocnete, ko cakate na dirko: se pogovarjate, gledate dru­ge, starejše, se morda z njimi pogovarjate, jih sprašujete za nasvete?
Tekmovalcev je veliko in tudi mocna konkurenca je. Z vecino tekmovalcev se zelo dobro razu­mem. Najveckrat gremo skupaj gledat in navijat za druge kate­gorije, si izmenjujemo mnenja pa tudi za kakšen nasvet jih vpraša­mo ...
Kdo vse sestavlja tvojo ekipo? Komu najbolj zaupaš in ciga­vih navodil se najbolj držiš ter zakaj? 
Moj oce Peter, ki je trener, meha­nik, motivator ..., skratka 'multip­raktik', mama Ester, ki skrbi za prehrano in motivacijo, in brat Timotej, ki je desna roka atu. Najbolj zaupam atu, ker mi po­maga rešiti vsako težavo.
Narediš kdaj kakšno stvar po svoje (ce ja, zakaj, in ali si za to nato po dirki 'kregan', ce ni v redu)?
Kregan sem, ce naredim kaj, kar ogroža mojo varnost oziroma so­tekmovalce. Kadar nisem stopro­centno skoncentriran na vožnjo, se mi pripeti kakšen zdrs oziro­ma delam, pravi oce, zacetniške napake.
Kakšno skrb posvecaš motor­ju? Kaj z njim postoriš sam? Kdo ti tu pomaga pri vzdrževa­nju, servisiranju in podobno?
Motor servisira oce, z bratom Ti­motejem pomagava pri vzdrže­vanju, pranju pa tudi pri šraufa­nju ... Motor zelo rad po pranju spiham in podmažem.
Kje treniraš in s kom? Kako poteka tvoj trening? 
Najvec casa sem na poligonc­ku za hišo na travniku, ki ga oce prilagaja glede na moje potrebe, kjer delam na tehniki. Ko želimo trenirati hitrost, pa se moramo odpraviti vsaj 2 uri vožnje stran. Na motorju sem povprecno 2x na teden, 3x na teden imam atleti­ko, med tednom pa gremo tudi kolesarit, najraje na Crne njive – na kolesarsko tocko nad Ilirsko Bistrico. Tam je namrec urejenih nekaj downhill prog, po katerih se po napornem vzponu spustim in neizmerno uživam. Ko dopuš­ca cas, greva z mamo tec in nare­diva vaje za moc. Družbo nama popestri naš pes Lumpi, ki pri tem zelo uživa.
Te zanima morda še kakšen drug šport ali ga morda celo treniraš? Ce ja, zakaj?
Pozimi zelo rad smucam, spo­mladi in poleti se rad spušcam po pumptracku s skirojem in s kolesom ter downhill progah. Na šolskem igrišcu, ko cakam avto­bus, zelo rad igram nogomet ali košarko. Vse to pocnem rekrea­tivno, cesa vec mi cas ne dopuš­ca.
Kako si zadovoljen s tem, kako se voziš v tej sezoni? Deluješ suvereno v svoji kategoriji, ampak tekmeci ne pocivajo – kdo je tvoj najhujši konku­rent?
V tej sezoni vozim Husqvarno TC 85 ccm za državno prvenstvo in sem državni podprvak. Želje so bile postati državni prvak, am­pak se ni izšlo.
Letos sem odpeljal že 4 dirke za državno prvenstvo, 5 dirk za evropsko in eno za svetovno. Na svetovnem prvenstvu sem se dobro odrezal in skupno bil 19. Svetovno prvenstvo je potekalo v Grciji. Pogoji so bili brutalni, saj je bilo 43 °C.
Imaš morda vzornika? Kdo je in zakaj je tvoj vzornik?
Moj vzornik je Tim Gajser, zato ker je odrašcal na majhnih in ozkih progah in je zelo uspešen, ter Ken Roczen, ker mu je uspelo priti v Ameriko.
Kako imajo za tvoje športne aktivnosti posluh v šoli? Sošol­ci in sošolke vedo, da dirkaš? Te sprašujejo kaj o tem in ce ja, kaj jim pripoveduješ?
Nekatere uciteljice imajo posluh za moj šport, nekatere pa ne. Vsi sošolci in vse sošolke vedo, da dirkam, vendar me ne sprašujejo dosti. Za zmago mi cestitajo in so veseli zame.
Kako ti gre v šoli? Kakšen us­peh imaš in kaj si želiš postati, ko boš odrasel, ce ti v motok­rosu ne bo šlo vse po nacrtih, in zakaj bi to rad postal?
Do sedaj mi gre v šoli dobro. Skupno oceno v 7. razredu sem imel prav dobro (4). Želim si nabrati cim vec izkušenj tako doma kot v tujini. Moja želja je, da bi postal poklicni motokro­sist ali trener motokrosa. Ce mi v motokrosu ne bi šlo vse po na­crtih, bi pa rad postal kondicijski trener.
Katere cilje imaš v motokrosu oziroma motošportu?
Za naslednjo sezono si želim pos­tati državni, evropski in svetovni prvak v kategoriji 85 ccm.
Kaj šteješ za svoje najvecje uspehe?
Za svoj najvecji uspeh štejem na­ziv državnega prvaka v kategoriji 50 ccm, ko sem bil od 13 dirk (to je 26 voženj) le eno vožnjo drugi. 
Poleg tega štejem še naziv držav­nega prvaka v kategoriji do 65 ccm ter letošnje svetovno prven­stvo v Grciji,  kjer sem bil na zelo težki progi konkurencen in dose­gel 19. mesto.
Kako bi opisali Miho, kakšen otrok je?
Ata: Miha je zelo miren fant. Pos­lušen, vesten, marljiv, še posebej pa vztrajen. Pri stvareh, ki ga za­nimajo, se poglobi do potankos­ti. Kar se dogovorimo, to drži. Je zanesljiv in potrpežljiv. Na tre­ningih in dirkah je zelo motivi­ran in skoncentriran. Ve, kaj je sposoben narediti. Ne bo šel cez limit in ne bo riskiral. Ve, kdaj je zadodsti in dovolj. 
Mama: Miha je krasen fant. Od­govoren in zaupljiv. Potrebuje veliko pozornosti in ljubezni. Rad se pogovarja, predvsem rad govori o svojih vzornikih, vsako­dnevnih dogodivšcinah ... Je zelo spreten, radoživ, vztrajen ... Svo­je sposobnosti je pokazal že pri dveh letih, ko se je vozil s svojim poganjalckom. Kljub padcem se ni ustrašil, oddrvel je naprej.
Zelo rad vozi kolo, najbolj mu je všec spust po downhill progah, veliko je tudi na skiroju, s kate­rim odkriva vedno nove dogodi­všcine, poprime pa tudi za košar­karsko žogo. 
Se spomnite, kako se je Miha prvic zapeljal z motorjem? Vas je bilo strah? 
Ata: Miha se je zelo zgodaj zacel uciti vešcin, ki jih zahtevajo enos­ledna prevozna sredstva. Z Ester (mamo) se veckrat hecava, da ne veva, ali je prej shodil ali 'zvozil'. 
Že za svoj prvi rojstni dan je Miha dobil motor - motor iz plasticnih mas. Poimenoval ga je Toto. Z njim se je najprej vozil po stano­vanju. Ker je za stanovanje kmalu postal prehiter, je svoje vragolije nadaljeval na dvorišcu. S kredo sva risala ovinke, šikane ... Miha se je s Totom furikal cele dneve in ga popolnoma preguslal. Nato smo mu kupili poganjalcek. Oba z mamo sva bila v skrbeh, ker je bil Miha na njem zelo zelo hiter. K sreci so ga zanimale razne ovi­re in prepreke, zato je dvorišce postalo poligon. Vsak dan si je izmislil kaj novega, postavljal in gradil skoke, skakalnice, rampe ... 
Pri štiri letih se je prvic sam pe­ljal z bratovim motorjem, 50 kubicnim KTM Pro Senior. Že v prvih krogih, se spominjam, je bil Miha na motorju zelo suve­ren in spreten, ceprav ni dosegel tal. Po nekaj vožnjah na travniku sem ga peljal na progo in že tak­rat je bilo jasno, kaj bo rad pocel.
Mama: Miha je svojo spretnost pokazal že pri dveh letih, ko je uganjal norcije na svojem poga­njalcku. Leto kasneje je že zape­ljal štirikolesnik, v motokros se je zaljubil pri še ne dopolnjenih štirih letih. Takrat je prvic zape­ljal bratov mini kros motor.
Kaj pa mama? Je bilo strah morda njo? Kako ona spremlja sinovo motošportno udejstvo­vanje?
Ata: Brez njene podpore ne bi bilo tako, kot je. Ce bi rekel, da je strah samo mamo, bi se zlagal, ceprav sem vedno zraven in sem vajen hitrosti, ki jo Miha razvija. Razumem Ester, o tem se veliko pogovarjava, kdaj imava razlicna mnenja in kdaj upoštevam njeno mnenje. Je pa dejstvo, da je Miha na motorju zelo suveren. S svojo zrelostjo in pristopom do tega športa zasluži vsako podporo. Tudi stari starši ga zelo radi pri­dejo pogledat na trening ali dir­ko.
Mama: Na zacetku, ko ni bilo še vse tako resno, me ni bilo strah. Ko pa je Miha izrazil željo po tek­movanju, pa mi ni bilo vseeno. Prvo dirko je odpeljal na Brniku. Miha je že takrat pokazal talent in mocno željo po tem športu. Zato ga podpiram in si želim, da uresnici svoje sanje. Rada ga spremljam na tekmah in trenin­gih, kolikor utegnem. Ne morem reci, da me ni strah ... Takrat k meni pride Miha in me pomiri s svojimi besedami: “Mama, vse imam pod kontrolo!”
Ga spremljate na tekmovanjih – je v družini vse podrejeno njemu?
Ja, na dirkah sem vedno zraven. Sem njegov trener, mehanik in sponzor. Glede na financna sredstva drugace tudi ne gre. Za­radi tega je tudi vse podrejeno športu, s katerim se Miha ukvar­ja. Ni pa podrejeno njemu, Mihu. Miha se zaveda, da ni nic podar­jeno, da ne pade z neba in da je za rezultat potrebno trenirati.
Kaj ima Miha najraje, kadar ni na motorju? S cim se ukvarja, kaj mu pritegne pozornost?
Kadar ni na motorju, je na ski­roju, kolesu ali trampolinu. Rad ima glasbo, rad igra igrice in pog­leda kakšen dober film. Pozimi uživa na snegu, poleti pa se ne more odreci potapljanju in sko­kom v vodo. 
Kje in kako ga vidite cez 5 ali 10, 15 let? Kaj si želite zanj (v motošportnem smislu in izven športa)?
Kot vsi starši si za svojega otro­ka želiva najboljše. Želiva, da bo vesel, korajžen in poln življenja. Upava, da bo v življenju lahko pocel, kar ga oziroma ga bo vese­lilo. 
Vir: AMZS






Družina Mihe Vrha

Daniela Celigoj – ljubiteljica gora
Vsak teden na najmanj enem vrhu 
Daniela Celigoj z Dolnjega Ze­mona je velika ljubiteljica vi­sokogorja, ki ji na spletnih družbenih omrežjih sledi vse vec ljubiteljev gora in lepe fo­tografije. V ujetih utrinkih je zaznati njeno ljubezen do na­rave in življenja, hkrati pa tudi iskreno radovednost in preda­nost cilju. 
"Fizicni napori nas utrdijo in pripravljajo na izzive vsakdana. V gorah gotovo najbolje spoznaš samega sebe, najdeš odgovore na vsa vprašanja. Gore me tudi umi­rijo in opomnijo na to, kako smo majhni.  In z vsake poti se zato vrnem bogatejša," izpostavlja Da­niela, ki med najvecje podvige zadnjih osmih mesecev tega leta uvršca dva zimska vzpona na Tri­glav, od koder je obcudovala tudi soncni vzhod, vzpon na Prisank po Jubilejni poti ter obcudovanje soncnega vzhoda z Jalovca cez Kotovo sedlo.  
Samo na Instagramu njene ob­jave spremlja preko 9.500 sle­dilcev, kar jo uvršca že med bolj uspešne blogerje. "Fotografiram amatersko, s telefonom. V glav­nem so to slike za spomin. Obja­vim jih, da pokažem razmere in komu olajšam pot in priprave," in prav to privablja številne sle­dilce. Njena predanost goram je bila poglobljeno predstavljena v Primorskih novicah v clanku z naslovom Zaljubljena v gore.  
Zaljubljena v gore
Osvajanje alpskih vršacev jo na­polnjuje z obcutkom svobode, adrenalinom, energijo in notra­njim zadovoljstvom. Marsikdo tega ne razume in ji rece, kaj rine tja gor. Gora kot gora, hrib kot hrib. Vendar zanjo to ni samo to, to je zanjo hrana za dušo. Vsta­janje ob nenormalnih urah, vo­žnja na drugi konec Slovenije in neskoncna hoja v breg. Zanjo je to izziv, izziv, na katerega je ved­no 110 % pripravljena. Ampak vedno, cisto vedno je poplacano vse, pa tudi ce na vrhu gore ni bilo niti r od razgleda. Velika že­lja se ji je izpolnila predlani, ko je preplezala Triglavsko severno steno. Ceprav je za njo že veliko gorskih poti, tudi težjih, pa do gora še vedno cuti veliko (stra­ho)spoštovanje. "Poznati moraš svoje zmožnosti in vedeti, kdaj je treba odnehati in se obrniti. Gora te bo pocakala,"pravi.
V hribe je zacela Daniela Celi­goj hoditi že kot majhna deklica s svojimi starši, kasneje pa tudi v okviru šolskega planinskega krožka. Med puberteto je plani­ne nekaj casa dala na stranski tir, potem ko se je zaposlila, pa je za rekreacijo in sprostitev zace­la hoditi predvsem po okoliških hribih, kot so Snežnik, Nanos, Vremšcica in ostalih, med Pri­morci priljubljenih planinskih iz­letniških tockah.
"Takrat je bil zame že pohod na Snežnik kar velik podvig. Ko sem nekoc tako sedela na vrhu našega primorskega ocaka in obcudovala razgled, ki je segal vse do Alp, sem si zadala, da bom osvojila en dva­tisocak," razlaga Daniela. Izbrala je Krn z lažjim dostopom. "Cu­dovit razgled na celotne Julijske Alpe, ki me je pricakal na vrhu, me je povsem zasvojil. V tistem trenutku sem si zaželela biti prav na vsakem od teh vrhov, ki so se dvigali v daljavi," se spominja. 
Zacela je pocasi, z lažje dostop­nimi hribi, kot so Begunjšcica, Storžic in Grintovec. Pomembno je, da ne precenjuješ svojih zmožnosti. "Znanje in izkušnje so v gorah zelo pomembne. In izku­šnje nabiramo celo življenje. Tudi ko se ponovno vracam na isto goro, je pot vsakic drugacna, raz­mere niso nikoli enake, vsak letni cas pa ima tudi svoje care in pas­ti," pojasni.
Kmalu se je zacela spogledovati tudi s težje dostopnimi gorski­mi potmi, na katerih se je treba spoprijeti tudi s plezanjem po klinih in zajlah. Kupila si je vso nujno potrebno opremo, med katero sodijo celada, samovaro­valni komplet, dereze, cepin in ostali pripomocki, in se odpravi­la npr. cez Hanzovo pot na Malo Mojstrovko, po Kopišcarjevi poti na Prisojnik pa cez Plemenice na Triglav. "To mi je dalo vec adrena­lina, še vecji zagon, da sem zacela izbirati težje ture. Nikoli, res niko­li pa v gore ne ritnem brezglavo, samo zato da se potem lahko po­hvalim, da sem osvojila neki vrh," poudari.
Cilj ni vrh, cilj je varno se vrniti v dolino
Vsaj enkrat v tednu in ko so ugo­dne razmere, se odpravi v hribe. "Velikokrat se je že zgodilo, da je bilo pri nas v dolini sonce, v gorah pa opozorilo najvišje stopnje za­radi snežnih plazov. Takrat sem se rajši odpravila na lokalne hribe. Do gore moraš vedno imeti spo­štovanje," pravi. Najvec nesrec se namrec dogaja ravno pri spu­stu z gore. "Ko dosežejo nek vrh, se ljudje sprostijo in kar pozabijo, da je treba prehoditi še pot nazaj. Cilj namrec ni vrh, ampak ga do­sežeš, ko se varno vrneš v dolino," poudarja. Enako velja za pot do vrha. "Vedeti moraš, kdaj je treba odnehati in se obrniti. Gora te bo pocakala."
V gore le z dovolj casa in znanja
Kot poudarja, je zelo pomembno tudi samo nacrtovanje poti v gore. "Treba si je vzeti dovolj casa. Ce nekdo neko pot prehodi v dveh urah, to še ne pomeni, da jo boš tudi ti. To je zlasti pomembno poleti, ko te v gorah lahko ujame­jo poldanske nevihte. Zato moraš pot nacrtovati tako, da si še pra­vocasno v dolini," opozarja Dani­ela, ki opaža, da se precej ljudi v gore odpravi nepripravljenih, brez ustrezne obutve in opre­me. Tudi poleti v nahrbtniku ne smejo manjkati rezervna obla­cila, vetrovka, kapa in rokavice. In seveda obvezna prva pomoc. "Predvsem pa je pomembno zna­nje. Kaj ti v zimskih razmerah po­magajo cepin in dereze, ce jih ne znaš uporabljati? Še z vso opremo in znanjem se ti v gorah lahko hit­ro pripeti nesreca, dovolj je le ena sama napaka," je do turisticnih obiskovalcev gora kriticna sogo­vornica. 
Sama je v zadnjih petih letih osvojila že veliko vrhov v sloven­skih Alpah, podala pa se je tudi v italijanske in avstrijske Alpe. Privlacijo jo predvsem zimski vzponi, kajti: "Zima ima v gorah svoj car," pravi. Najviše se je po­zimi podala na 3252 m visoki av­strijski Ankogel. Ceprav je višji, pa se ta, kot pravi, po težavnosti ne more kosati z zimskimi vzpo­ni na Triglav. Vsako zimo ob dob­rih zimskih razmerah se odpravi na Triglav, in to je zanjo najlepši vzpon, in dalec najdaljši, saj se pozimi starta iz Radovne in pot do Kredarice je še tako zelo dol­ga. Triglav ima pozimi svoj car in je njen najljubši, zahteva pa znanje in izkušnje, saj, kot pravi, pozimi ni jeklenic, nimaš se kam prijeti, hoja z derezami in znanje uporabe cepina v primeru zdrsa sta nujna. 
Posebej pri srcu sta ji ostala predlanski alpinisticni podvig, ko je pod vodstvom gorskega vo­dnika alpinista preplezala kratko Nemško smer v Triglavski sever­ni steni  ter vzpon na avstrijski najvišji vrh Grossglockner 3798 nadm. v.
Ture vedno izbira glede na svoje sposobnosti in trenutne razmere v gorah. Vedno bolj jo privlacijo razna brezpotja in manj oblega­ne poti v zahodnih Julijskih Al­pah. Zadnje case pa se je zaljubila v soncne vzhode, ni lepšega kot soncu reci dobro jutro na gori. 
Katja Kirn Vodopivec
Povzeto po: Zaljubljena v gore, Pri­morske novice, 


Pogled z Jalovca – kralja slovenskih gora


Na Triglavu


Škrlatica – kraljica slovenskih gora 



Sestop z Montaze, najvišjega vrha Z Julijcev (Italija)


Grossglockner, 3798 m nadm. v.

Greben – Mali Triglav – zimski vzpon

Sodelovanje v župnijskem gospodarskem svetu
Clovek je družbeno bitje, zato je prav, da se vkljucuje v aktivnosti in poleg lastnih pomaga zadovo­ljevati tudi potrebe drugih ljudi ter širše družbene skupnosti. Za­radi slabših materialnih razmer sta bila v preteklosti solidarnost in medsebojno povezovanje nuj­na za preživetje in kakršnoko­li skupno pridobitev. Lahko si samo predstavljamo, kako težko so naši predniki zgradili cerkev sv. Mihaela in jo ohranili do pri­hoda naše generacije. Njihovo delo moramo v sodobnem casu nadaljevati tudi mi in zavzetost za tradicijo, vrednote ter ohra­njanje kulturne dedišcine pre­nesti na svoje otroke in vnuke. Le kaj je narod brez zgodovine in kulturnih vrednot?
S tem motivom sem v letu 2000 kot predstavnik vasi Dolnji Ze­mon sprejel clanstvo v Župnij­skem gospodarskem svetu Žu­pnije Ilirska Bistrica. Takrat sem bil poln moci, energije in moti­vacije za delo. Sprva sem pred­videval, da bom clan tega organa samo mandat ali dva, vendar sta se na tej moji poti obrnili vec kot dve desetletji. V tem casu smo Zemonci s skupnimi mocmi ve­liko storili tako v zunanjosti kot tudi v notranjosti cerkve, obno­vili pa smo tudi vse tri vaške kri­že. 
Da bi cimbolj ohranili identiteto kulturne dedišcine, smo pri ob­novah ves cas sodelovali z razni­mi strokovnjaki ter z Zavodom za ohranitev kulturne dedišcine Nova Gorica. Seveda pa delo še zdalec ni zakljuceno, saj je na­daljnja obnova potrebna pred­vsem v notranjosti naše cerkve. Za te namene ima Dolnji Zemon na bancnem racunu, na kate­rem je pooblašcen župnik, nekaj denarja, kar je lahko osnova za manjše posege, za vecjo obnovo pa bi bilo denar potrebno zbrati.  Da se z motivacijo, zavzetostjo in dobro voljo da veliko storiti, smo lahko spoznali pri obnovi župnij­ske cerkve sv. Petra. 
V tem letu zakljucujem svoj cetrti mandat in s tem kot predstavnik vasi Dolnji Zemon zakljucujem tudi clanstvo v župnijskem go­spodarskem svetu. Prav bi bilo, da delo nadaljuje mlajša genera­cija, ki ima vec energije, idej in širšega znanja. Ob tem se zahva­ljujem vsem za dosedanje sode­lovanje in vam želim vse dobro tudi vnaprej.  
Srecko Vrh

Kastavske fige
V poznem poletju zacenja zoreti fižol. Vcasih je bila to za družino pomembna hrana. Ponavadi smo fižol sušili ob Cacovem zidu. Po­sušenega je mama omlatila na dvorišcu. Cepci so bili isti kot za mlatenje žita. Mlatev ni enostav­na, najprej udari prvi, nato drugi in ubrano oba naprej. Vedno so mlatili v paru. Glas cepcev je od­meval po vasi kot glasba.
Ob mlatenju fižola smo otroci radi pomagali. Med mlatenjem so zrna letela na vse strani, mi smo jih pa pobirali. Takrat je bilo vsako zrno dragoceno. Mati nas je nagovarjala: »Otroci, poberite fižol, v vasi je Kastavka z figami. Zamenjali bomo fižol za fige, ce boste pridno pobirali.« Otroci smo hiteli s pobiranjem in se ve­selili sladkih fig.  
Pri hiši sem bila najstarejši ot­rok, zato sem morala poskrbeti za mlajše sestrice, ko so starši odšli na njivo. Nekega dne do­mov pritece najmlajša sestrica Olga in krici: »Nadja, Nadja, Ka­stavka je prinesla fige! Prosim, zamenjamo jih za fižol.« Jaz ji pravim: »Olgica, saj veš, da se bo mama jezila.« »Saj ji ne bomo po­vedali,«  pravi Olgica. Pregovori me in opraviva menjavo. Kako so bile sladke tiste fige! Ko se starši vrnejo s polja, Olgica pravi mami: »Veš, mama, z Nadjo sva pri Ka­stavki fižol zamenjali za fige, ma ti ne smem povedati!« Mama se je nasmejala in dejala: »Drugic mi pa nikar ne lažita.«
Majhni otroci ne znajo lagati, tega se naucijo od odraslih!
Nadja Gombac


Prav hudo koze razsajajo 
Epidemija covid-19, ki traja že drugo leto, je med nas po­leg strahu, omejitev in bolezni prinesla tudi nekakšen razdor, saj nekateri ljudje podpirajo vladne ukrepe, drugi pa se jim upirajo. Pravijo, da se zgodo­vina ponavlja, saj se je poleti leta 1881 ob izbruhu crnih koz dogajalo podobno. 
V Podgrajah, ki so skupaj z vasmi Zabice, Trpcane, Kuteževo, Jabla­nica, Vrbica, Vrbovo ter Dolnjim in Gornjim Zemonom spadale v obcino Jablanica, je namrec tak­rat izbruhnila zelo nalezljiva bo­lezen – crne koze. Županstvo, ki je takrat imelo sedež na Dolnjem Zemonu, je sprejelo ukrepe za zajezitev epidemije, a ravno tako kot se to dogaja danes, naletelo na neodobravanje dela prebival­stva.
Clanki iz casopisov Slovenec in Kmetijske in rokodelske novice nam zelo slikovito orišejo do­gajanje v poletju leta 1881, ko je Josip Potepan - Škrljev župa­noval obcini Jablanica in sedež županstva prenesel na Dolnji Zemon. Prvic se clanek o bolezni crne koze pojavi 16. julija 1881 v Slovencu, kjer je omenjeno, da tam "prav hudo koze razsajajo, mnogo je bolnih, tudi pomrlo jih je že nekaj."  A vecji opis dogaja­nja sledi prav kmalu, saj je bil 28. julija v istem casopisu objavljen odgovor, danes bi rekli 'skeptika', ki piše, da "se mi zdi potrebno povedati resnico Bistrici in so­sednjim vasem." Anonimni avtor clanka opisuje, da je oblast zapr­la edino pot, ki vodi iz Podgraj v Bistrico in naprej v daljni svet, tako da je bilo 400 prebivalcev Podgraj zaprtih in si ni moglo ku­piti niti hrane. Avtor nadaljuje: "Od srede marca do sedaj jih je zbolelo 35 ljudi, a nekateri tako malo, da so se koze za silo poz­nale, cez 2 do 3 dni pa so hodili. Umrlo jih je 6, med temi so bile 3 ženske že prej bolehne, nadušlji­ve in slabostne, možkega jednega so z vinom zalivali, da je moral umreti, ker zdravniki trdijo, da vino ni za kozave ljudi." Oblasti so prepovedale tudi obisk cerkve in prehod ljudi z Bistriškega okrožja v Podgraje. "Žandarji in možje obcine Zemonske stražijo in grozijo ljudem z zaporom in denarno kaznijo, kdor bo v Pod­grajski cerkvi Boga molil," trdi avtor in dodaja "Dobro je, cuva­ti se, a kar je prevec - ni zdravo. Prvo cetrtletje n. pr. je 16 ljudi v duhovniji umrlo, drugo cetrtle­tje, ko imamo kozice pa le 12. To je gola istina. Iz mrtvaške knjige se lahko vsak prepica."
Župan jablaniške obcine, Ze­monc Josip Potepan - Škrljev, ki je bil narocen na številne casopi­se in bil tudi dopisnik predvsem Kmetijskih in rokodelskih novic, je avtorju odgovoril z obsežnim zapisom. 31. avgusta je v Kme­tijskih in rokodelskih novicah objavil odgovor, v katerem je po­jasnjeval, da je pot zaprta "po ob­cini Jablanški po porazumljenji s c. kr. okrajnim glavarstvom. To pa je bilo silno potrebno zaradi varnosti, ker je znano, kako ma­lomarno se po Istri v enakih za­devah skrbi in ker je bilo paziti, da se koze na našo stran ne zat­rosijo." Potepan opisuje primer iz Jelšan: "Bilo je pred kakimi 6 leti, kar je en sam clovek zatro­sil koze v Jelšane tako, da je bila vsa vas in celo vsa fara Jelšanska kozava. Omenjeni clovek šel je iz Jelšan na svoj prejšnji dom svo­je sorodnike obiskat. Ker so tam ravno razsajale koze, jih je nale­zel ter zanesel na dom in ker naši ljudje mislijo in pravijo: 'E, kaj se bom varoval, vsaj ako Bog noce, ne bom obolel,' je kmalu nalezla koze vsa vas in vsa fara. Mno­go ljudi je takrat umrlo, a še vec pa obrazi bivših kozavih ljudi še dandanes pricajo pri vsaki hiši." Zgledno opisuje tudi primer na Gornjem Zemonu, ko so vašca­ni obolelega kar sami zastražili in dodaja: "Ako bi se bilo v Pod­grajah isto tako skrbelo, da bi se bila prva hiša zastražila in dela pod nadzor, ne bi bilo treba ne cuvanja nam in Podgrajci bili bi prosti." Avtorju clanka dokonc­no odgovarja: "Dalje gospod do­pisnik piše: 'Dobro je, se cuvati, a kar je prevec, ni zdravo'. Naj bi raje rekel: 'prevelika nemarnost ni zdrava!' Ako bi bil kak clovek kozic zanesel in vas okužil, ali bi bilo to zdravo in dobro?! Ne ve li gosp. dopisnik, da je laže ogenj v prvi hiši pogasiti, nego kadar je vsa vas v plamenu; takrat je prepozno. Gosp. dopisnik naj ta­kih reci vec ne objavlja, ki jih ne ume; županstvu naloga je nale­zljive bolezni, bodisi živinske ali ljudske, zavirati, ne pa, ljudem potuhe dajati."
Primož Rojc
Viri: 
Slovenec, 16. 7. 1881, št. 77
Slovenec, 28. 7. 1881, št. 82
Kmetijske in rokodelske novice, 31. 8. 1881, letnik 39


Podgraje leta 1910 


Crne koze


Josip Potepan - Škrljev z ženo Marijo okrog leta 1880

Bomo zmogli?
Zdaj cas drugace se vrti,
korona krmilo cvrsto drži.
Kamor hoce, 
vodi nas,
malo popusti,
pa kmalu spet vzkipi
in vse po svoje ukroji.
Vtika se v vse stvari, 
za cloveka mar ji ni.
Moci ne zmanjka ji,
razlicic kup je naredila, 
da vodstvo še naprej bi ohranila 
in nas karseda ohromila.
Bolezen, testiranje, izoliranje, 
hospitaliziranje, celo umiranje.
Cepljenje? 
Upiranje, nezaupanje …
Bomo zmogli? 
Jo bomo ukrotili?
Kaj lahko bi storili?
Veš ti?
Veste vi?
D. Š. M.

Ljubi kruhek
Žito na njivi rumeni
klice žanjice.
Rudeci mak,
veter ga pozibava,
najlepša slika
kot morje valovi.
Kmet se smeji,
letos kašce bodo polne,
kruha obilo,
družina sita.
Žanjice srpe nabrušene imajo,
pesem se oglasi,
fantje klase v kopice postavijo,
da jih sonce posuši.
Potem jih dajo na lojtrnik,
konji veselo domov
peljejo rumeno zlato.
Mlatici s cepci
ubrano udarjajo,
klip klop
pesem odmeva po vasi.
Kmet se smeji,
ko pšenico v mlin pripelje.
Moka zadiši,
mati doma dobri kruh zamesi.
Zbere se družina, 
sosedje in mlatici,
praznik je pri hiši.
Pesem dolgo odmeva v noc.
Hvala tebi, Bog!, ki rast daješ.
Lakote se ni bati,
ce ljubi kruhek je pri hiši.
Pregovor pravi:
Ce kruh pade ti na tla,
poberi in poljubi ga!
Nadja Gombac

Zaprem oci
Ko se umirim, zaprem oci,
pesem se rodi.
Srce odpre vrata, pesem zaživi,
poezija, lepota duše vecnosti.
Gledaš nocno nebo, luna, vecernica,
vesolje, lepoto noci.
Clovek, kako majhen si,
velik v ljubezni, upanju.
Pesem mi odpre srce, 
me vabi, zapiši me, 
da v novem dnevu se rodim,
vecno živim.
Nadja Gombac

Trave v rosi
Noc odšla je v svoje dvore,
za obzorjem zarja se blesti,
jutro se rodi.
Rosne trave
se v biserih blestijo,
cudovit dan se prebuja.
Na travniku kosci kose brusijo,
v jutru se trava najboljše kosi,
po travniškem cvetju diši.
Cvetoce preproge,
lepota poletnih dni,
le nekdanjih koscev vec ni.
Nadja Gombac

Iz porumenelih listov

Snežnk, april 1964


Snežnk, september 1964





Stare fotografije


Fronc.jtov., neznani

Zemonski fantje, rojeni l. 1909, vpoklicani v italijansko vojsko leta 1919: Pjepe Bot.garjou, neznani, Tone Škrlj (Jakopov)


Vizita zemonskih fantov, letnik 1951 (leta 1969) 
Sedijo: Mile Vrh (Poldarjov), Kristjan Maglica, Tone Vrh (Cjušov);
stojijo: Vojko Grilj (Griljov), Frane Vrh - Cestar, Milan Dovgan (Bot.garjov), Stanko Novak (Novakov) in Branko Šircelj (Bj.gnarjov)


Obcinski odbor Rdecega križa Ilirska Bistrica je organiziral vrsto tecajev domace nege bolnika. Tecaje so v letu 1960 izvedli v Podgrajah, Kuteževem, Zabicah in Trpcanah, leta 1961 v Novokracinah, aprila leta 1962 pa je tecaj potekal v šoli na Dol. Zemonu. Vodila ga je medicinska sestra Dragica Butinar.
Leži Teja Foturjova; levo Stojana Oštarjova; na desni Jadranka Oštarjova, Zorka Bot.garjova, Anka Cjušova, Lada Jern.kova in uciteljica Toncka Lavrencic.


Mihotova hiša leta 2005


Cerkev sv. Mihaela v pomladnem snegu 7. april 2021