Poženčan. Bilo je 1. 1846, da je verli A. Slomšek po Drobtincah jel podučevati in razveseljevati slovenski narod iu vzlasti svoje duhovne brate, kteri so v ta namen iz mnozih strani hiteli mu na pomoč s plodovi svojih domoljubnih vednost in skušenj. Med njimi se je oglasil i Poženčan, čegar: nMartinez iz Podloma", kteri — zabredši mej tihotapce ali tobakarje — se po raznih nesrečah in po živi pridigi od lenobe in od nje žalostnih nasledkov dušnih in telesnih spreoberne, zmodri in postane spet dober gospodar (na Pivki, na Lepim Polji, v domačih planinah), se v veči povesti nahaja v Drobt. 1848 str. 111 — 127 pa 1849 str. 144 — 157. V letniku 1848 so razun tega brati str. 192—195 prilika: nJakec iz Osredka", str. 196 — 201 snemka ali parabola: »Očalar", in str. 265 — 268: ,,Pesrae za dobro voljo" (Napitnica; Ženitna v Kani Galileji; Dekletam ino ženam); v letniku 1856 pa že str. 2 omenjena pesem: nSveta dežela" (Stoj popotnik ter ohladi — Ogenj vnetega serca i. t. d. str. 294 — 296). A. Slomšek je bil, kteri je 1. 1853 — 54 v Gradcu natisnjeno Slovencem prekoristno knjigo: ,,Djanje Svetnikov Božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov" v dveh delih dal na svetlobo. Spisali družniki sv. Mohorja, pravi o njej na čelu; v predgovoru str. VII. pa kaže keršanski duši: nAko toDjanje svetnikov pazno čitaš, ne spotikaj se, če zapaziš, da niso vsi popisi svetnikov iz edniga peresa pritekli. Popisali so jih gospodje časti in hvale vredni: Jožef Ulaga, Mihael Pikel, Joanez Zumper, Juri Caf, Felician Globočnik, Peter Cizej, Jernej Ciringer, Mateuž Ravnikar, Štefan Kociančič, Franc Sorčič, Franc Kosar, in še drugih prijateljev kaj. Kakor u občestvo svetnikov verjem, tako obsežno delo ljubim in mu zaupam, kajti združena moč veliko premore, in veliko jih lehko stori, kar bi ednimu bilo pretežko. Kakor pa ljudje u vsakem kraju ravno tistega jezika nimajo, in razne besede razno gučijo (govore), jih tudi včasih razno zapišejo. Gerdo bi bilo jih vkarjati, in še gerše jih za to grajati, ako se vsakemu beseda prav po domače ne zarobi. Prava ljubezn ne sodi hudo, pa tudi komarjev ne preceja, kedar potreba ni". Kakor jo je 1. 1848 naš Poženčan »Slovencam zavoljo nemškebarke" povedal bil po vseh ustih; tako jo je iskreno zapel o barvah našib slovanskih v Novic. št. 42: Naie barve. Rojaki! zdaj zavriskajmo, Zmotnjave so vse preč; Domače se olišpajmo, Nihče se ne prepira več! Preljube naše barve triZ njo se mi ne prestrašimo, Naj lepši nam stoje;Naj treska bojni grom; Brez višiga pomena ni,Viharjem se ne ganemo, Kar one govore.Ko gre za ljubi dom. Naj perva barva bela je,In tretja zraven kakor kri Tak kakor svit srebra,Rudeča barva je, In to je pravo znaminjeJunaški duh iz nje gori, Nedolžniga serca.Ki slavo nam daje. In druga modra kot neboZato te naše barve tri Ovije naj serceNaj lepši nam stoje; Vsim s krepko stanovitnostjo,Brez višiga pomena ni, Tak kot možakam gre.Kar one govore. V istem listu se do Slovencev rojakov opominjaje obrača tedaj v Ljubljani vstanovljeno nSlovensko družtvo", ktero se je v svčsti boljših Slovanom vsem vgodnejših časov prikazalo tudi na slovstvenem polji s svojim lastnim glasilom, ki »Letopis slovenskiga družtva na Krajnskim" I. zv. 1849 v 8° str. XVI. 44 ima v sebi: BSlavencov sled po nekdanjim zemljopisu in po imenih oseb nekdanje dogodovšine" str. 1 — 13 in str. 44: nOd kod inia krajnska dežela svoje ime?" spisal Poženčan. Sredi 1.1848 prične izhajati »Slovenski cerkveni časopis", kteri si z 1. 1849 premeni naslov nZgodnja Danica", in v tem tečaju se št. 36 str. 285 — 287 nahaja BMekinjska cerkev", in št. 37. 38 str. 294 — 296 pa str. 301 — 303 »Mekinjski samostan sv. Klarc", popisal Matevž Ravnikar, tedaj duhoven pastir na Selih poleg Karanika. — Mimo cerkvenega je isto leto izbajati jel politični BSlovenija", ki se je 1. 1850 prekerstil v »Ljubljanski Časnik" , in v njem je marljivi Poženčan priobčil dokaj dobro opisano BMesto Kamnik" (št. 32 — 34: Od kamniškiga svetniga zbora in od vradnikov. Somnji. Kmetijstvo ino stan premoženja. Cerkve. Gradovi. Okolica. Nektere posebne pergodbe v Kamnici). — V Zg. Danici je razun doslej povedanega Poženčan dal 1. 1853 št. 20 na svetlobo iz francoskega po Lamartinovi poslovenjeno jako pomenljivo pesem: Oerkvena svetilnlca. Ti svetilnica v tihoti! čmu svetišča tmo podiš? Čmu prikrita i v samoli Uživaje sc goriš? Brez svetlobe kviško pota Veste moljba i ljubav. Svetiš li očem, airota! Njega, ki je dneve dal? Moljcov truma tod ne tava, Da svetila bi stopnjam; Li tamneji zadelava Se pri luči Božji hram. Kaj se derzneš Njemu streči, Kterga vsoljni svet česti, Plamen Mu darvat terpteči, Ktermu solnic tma *) gori? Proč z neslanimi vprašanji! Tvoj svit značja polen je V dutji hrama, i v guganji Po altarjih semtertje. Moje ti oko se pasi Na ognjišči, ki visi; V serci misel ta se glasi: Prav svetilnica stori. Iskra blaga! nas unemaš Sred merzlote i mraku, Večno hvalo ti posnemaš, Ki v nebesih gre Bogu. Sveti moja revna duša! Iz tamote i nižav Plam ljubezni naj se spuša Pred Gospoda vseh višav. Brez preneha polna švigaj Nam svetilnica serce, Se pred Bogam zibaj, migaj Ko svetilnica cerkve. Enako pomenljiva, a mimo prejšnje še bolj razširjena in sploh priljubljena je v Zg. Danici 1854 št. 21 natisnjena, po latinski: Omni die dic Mariae —Mea laudes anima etc. — poslovenjena: BPesem sv. Kazimira" (sinu Kazimira Jagelonskiga, Poljskiga kralja, ktera je bila pod glavo imenovaniga svetnika v letu 1604, ko so njegov grob obnavljali, v latinskim jeziku najdena), v dveh oblikah pretolmačil Poženčan na pr.: a. Duša časti vsak dan zlasti Njo kraljico iz nebes; Njeu'ga djanja in nehanja Za se uči se zares i. t d. b. Ti odbrana, kviško djana Si verh lune ino zvezd; Si rodila in dojila Njega, ki je stvaril svet; Pa si dvica kakor pred i. t. d. V št. 35 pa je po slični v Bukv. IV. Pesm. krajn. nar. str. 55. 56 priobčeni narodni dal natisniti pesem: Nova Štlft nad Oornjlm gradam. Iz Nemškiga na krajnski svet Oblak lutranstva vleče Gospodov nograd tukaj stret, Skalit vir dužne sreče, Marija prosi Jezusa: nMoj ljubi! ti se vsmili, Da to, kar Cerkev prav spozna, Slovenci bi terdili" i. t. d. . . *) Tma t. j. neiarečeno velika množica.