?89 (Spisal /^riton JVVodVed.) PROSLOV. ftoletje polčetvrto je minulo Od one dobe, ki pred mojim duhom V podobah raznih se odvija danes. O doba tožna, temna in viharna! Človeške družbe se majejo stebri. Iz mest in sel, palač in koč ubornih Prijazni mir beži in z mirom sreča, In strah navdaja, dvom objema srca. Polje teptano, pogorišča prazna, Posuti gradi, cerkve razdejane, Krvave reke, vrti brezcvetični Pogledom se odpirajo brezupnim. Nesmrtnega duha slepotna blodnja, Brezčutnega sovraga krvoločnost V prepad nevaren ljuto sta pahnili Najdražji vsakega rodu svetinji: Nebeško vero, milo domovino. Za vedno? Ali žar je zadnji upa Utonil tudi v tej ogrozni vrvnji? Viharni čas moči prebuja speče, In mnoga sila, ki sicer na veke Brezdelna spala bi zaprta v prsih, Razpne mogočna krila, v svet priplava, Kljubuje vihram in z roko, besedo Človeštvu kaže pot nazaj v prvotnost, Nazaj k ognjiščem mirnim, kjer družina Z molitvijo pobožno, pridnim delom Vrši življenja nalog, dan vsem vekom. Vsekdar je burna doba tudi slavna. Stoletje polčetvrto je minulo, Odkar so pali v grob možje veliki, Oboroženi z voljo in razumom, Zavedni svojega poklica v svetu. Med njimi se kot luna med zvezdami V povesti naših dedov, v grobu spečih, Blesti ime mogočnega junaka, Ob kterem (ne junaku, že imenu) Drhtel je vsak sovražnik domovine, Ime sloveče: Ivan Kacijanar. Ponos se vzbuja v prsih nam rojakom, Ko čujemo o njega hrabrem srcu, O slavnih zmagah silnega mu meča, O bistrega duha jekleni volji. In solza sili nam v oči rojakom, Ko čujemo o njega žalni smrti, V katero je drevil po hudih potih. To je usoda trpka mož velikih, Da jim življenje ne nastilja cvetja, Po smrti pak je v Častnih spomenikih Preslavlja svel stoletja in stoletja. Različne misli v glavi nam prebuja O Kacijanarju povesti *) govor. Ne obgovarjaj, niti zagovarjaj V tem delu moje ga pero nespretno, Človeka le pokaži ga narodu, Iz kterega porojen — zanj je delal. Besede lastne svetu je zapustil, Do kralja pisane iz tesne duše, Ohranjene še zdaj potomcem poznim. Iz njih odseva jasno vest njegova In krivda se očita in nedolžnost. In mi bodimo pravedni in njemu Vsaj toliko verujmo, kakor drugim, Ki bili so vrstniki mu sodobni, A sami niso zrli del njegovih. To vemo le, da glas o njega smrti *) Viri. Valvasor, IX. 29, XV. 449 a, XV. 453 b, 454 b, IX. 30 a seq., IX. 41 b, XV. 449 b, XII. 450 b seq. — Voigt Johannes, Freiherr Hanns Katzianer im Ti.rkenkrieg. Historisches Taschenbuch. — Dimit\ August. Geschichte Krains. VI. B, 3. Kap. 4, o. — Kerčelič Baltazar, De regno Slavoniae, Croatiae & Dalmatiae etc. Pag. 340 seq. — Slemensky P., Sigmund Freiherr v. Herberstein, Ilivr. Blatt 1849, Nr. 80—85. — Buchholt^ F. B., Geschichte der Regierung Ferdinands des Ersten. IX.-B.-Urkunden. — Mešič M., Život Nikole Zrinjskoga. Str. 54—69. — Parapat. Turški boji. Let. 1871. Str. 140—146. — Steklasa Ivan. Ivan Kacijanar, Slovenec 1885. Žiga Višnje-gorski, Jožef Lamberg, Ivan Lenkovič v raznih Letopisih. ¦—• Schonleben L L. Zapiski o plemenitih kranjskih rodbinah. Razni rokopisi v zagrebški metropolitanski knjižnici. — Izpisek imen iz zagrebškega mestnega arhiva. 39° Anton Medved: Kacijanar. Pretresel ni samo srca rojakov, Temveč srce vseh slavnih mož v državah, Na dvorih vseh, celo na dvoru turškem. In vemo tudi, da ime junaka, Ki je prestregel Ivanu življenje, OnesveČeno je v spominu našem, Oznanjaj tudi večno čast mu Siget, Opiraj ga po ljubi zgodovina, Opravičuj ga rod Hrvatov, bratov! Omiliti resnice neutajne Ne more bratovska do njih ljubezen, Dokler je jasna, moška, ne — otročja. Mi Zrinjskega ne sodimo ostreje, Kot ga dejanje samo in vrstniki, Ki ostro so sodili v svoji dobi. Ne obgovarjaj, niti zagovarjaj Junaka v delu tem pero nespretno, Ne Čisti ga zato vsaktere krivde! V življenju človek govori in dela, Z besedami in deli sam si zida Bodočnosti poslopje nezaveden. Po letih pak se zgrudi nanj vsa teža Nestalnega poslopja in ga stare. Prekasno vzdihne, ko ga vest opomni, Da oče svojih je dejanj in dete. Iz jedne krivde porodi se druga, Kaznuje drugo tretja in četrta, Da prva zadnji strahoma se Čudi, Ko Človek miren jo naziva svojo. Kdo zre bodočnost, kdo nje daljnje meje? Kdo meri prav sežaj besed in činov i Zemljan je omejen — podoben včasih Zablodli ovci, ki po hosti bleje, Oddaljena od bele svoje Črede, Pastirjevi oteta Čujni skrbi, Rešitve išče med grmovjem, resjem, In nevede naproti volku tava. A bil je Kacijanar tudi žrtev Strupene one in odurne kače, Ki zgodovino vseh rodov prepleta Od Kajnovih rojencev do današnjih., Nje strup so pili vsi možje veliki, In mnogo njih je palo ,zastrupljenih'. Nje strup je v temni, grozni brezden vrgel Človeštvo vse od prvega človeka. Ta strup se v peklu prvikrat je snoval, Ko satan je zagledal, sam zavržen, V dolini rajski srečnega zemijana-Zavisti žrtev bil je Kacijanar. Vladar, kateremu je on posvetil Mladosti leta, moč duha, telesa, Junaško služil petnajst let mu težkih, Vladar, ki pahnil ga je v tesno ječo, Za prošnje vse, pogodbe vse oglušel, Trdo je sodil, a po vesti sodil. Zakaj tako, on sam je vedel. Vedi! Mi ga ne tožimo. Predobro vemo: Pravičnost in nemilost sta sosedi, In lahko ni ljudem, sodečim naglo, Med nji začrtati določne meje. Jeziki kleti nosijo pa krivdo, Ki so v uho vladarju šepetali, Ki v zalem nam ostanejo spominu, Dokledar v milem nam junak ostane. „Napoči dan — prijatelju on toži ¦—-Ko bode vse pred svetom čisto, jasno. Le Bog mi daj, da sam ta dan dožijem!" Dočakal ni ga, tudi ni napočil Doslej in morda preje ne napoči, Dokler se vsi ne snidemo pred Bogom. In vendar segamo v nejasno dobo In hočemo srce mu razmotriti, Navor razkriti vseh dejanj njegovih, V okvir mejilen staviti življenje, Razplesti gibalne moči osobja, Kateremu je bil junak in stožer. Resnično in razsodno zgodovinar, A jasno, doumljivo tvori pesnik! Saj česar ne verjame veden bralec O prešlosti učeni knjigi včasih, To pevec uprizori v čarnem svitu, Ki vse meje presije in ovire, Da bralec gleda in veruje v slike, Zanj biti morajo resnično take, Naj svet jih kdaj je videl, ali nikdar. Veli mu to njih jednožarna misel, Ki sladko spaja luč srca in uma. Zavesa torej odpri se rojakom! Junak nastopi, delaj in govori, Pred kterim trepetal je Turek lakom, Ki slaven glas pošiljal je v ptujino, Ki dom strmel v njegova je dejanja! Rešiti on je hotel domovino; Zakaj ga svet izdajnika oznanja, Naslednji naj odgrnejo prizori! 39i I. ZARJA SLAVE. (Drama v petih dejanjih.) Osobe. Kacijanar Ivan, deželni glavar Kranjske, kraljevski svetnik, vrhovni poveljnik združenih armad pred Osekom I. 1537. Ungnad Janez, deželni glavar Stirske, vodnik Stircev. Slik Albert, vodnik Cehov. Lodron Ljudevit, vodnik Tirolcev in topničarjev. Mager Erazem, vodnik Korošcev. Pekri Ljudevit, vodnik ogerskih in hrv. huzarjev. More Ladislav, Zrinjski Ivan, Bakič Pavel, Banffv Baltazar, Batjan Franc, Semenič Pavel, Nikolaj Turen, Pekfi Peter, načelniki posameznim vojaškim oddelkom. Svetniki, jetničarji, sel, služabnik, Gilgenberg Jošt, dobavnik brašna. Ferdinand, kralj. Herberstein Žiga. Krištof Evtzing, kraljevski svetnik. Ureh Evtzing, kraljevski svetnik. Nikolaj Nibšič, poljski državnik. Trubar Primož. Kozrev, beg bosanski. Mohamed Jahljaogli, beg semendrijski. Murad, sandžak Vrboze. Elizabeta, soproga Kacijanarjeva. Skolasta, nju hči. Salamanka, grofinja. Danijel, služabnik nje. Jurij in Krištof, služabnika Kacijanarjeva. spremstvo, vojaki, Turki, menih. Prvo Begunje. 1. prizor. Danijel. Krištof, pozneje Trubar. Danijel. Ti služiš ž njim in kramoljaš In vendar malo ga poznaš. Zvečer se ves roti na Lutra In luteran je ves za jutra. Zdaj moli, kakor v smrtni sili, Zdaj kolne, da se Bog usmili. Ohol in krut kot janičar, Ponižen spet je in poniglav, Ge zapove mu gospodar, On vsako uro gre na Triglav. Krištof. Ne vem, da bil bi Jurij tak . . Danijel. Pretkan je, kakor sam lisjak. Povem ti, da najlože Jurij Od grajskih te odpravi durij. V obraz se hlini, laže, laska, Od zadaj obgovarja, praska. Krištof. In vendar ceni ga gospod, S seboj ga vodi sem in tod. dejanje. Grajski vrt. Danijel. Gospod in Jurij! Vedi le! Jednaki duši sta obe. (Ogleda se.) Saj tukaj ni nevarnih prič — Ta Kocijan') je sam hudič. Gorje, kdor njega čuti jezo! Srce njegovo je železo In jeklo samo njega pest. Nobeden ni mu dosti zvest. Najprvo bodeš mu sumniv, Potem nevaren, potlej kriv. Krištof. Moj Bog, govori tiho! Pazi! Kdo ve, kje skriti so obrazi. Glej, baš prihaja sem nekdo. Povej mi hitro, kdo je to! Morda domaČih je kateri . . . *) Mikalo-me je, da bi naslovil tako vse delo. V historiji Kerčeličevi so naslovljena skoro vsa pisma hrvatskih plemičev in veljakov do kraljevega generala z obliko : Kocianer, (Koczvaner, Coczvaner, Cocianer, Kotzvaner, celo Cutzijaner) in jedno pismo naravnost „Koczian". (P. 350.) Ako nadalje primerjamo tolikrat rabljeno obliko Kocianer z Isthuanfijevo: Cocianus, priča nam uprav ta razlika končnic, da sta to samo končnici dveh jezikov in da je preostalo deblo pristno naše ime. Toda bal sem se, da prava oblika zazveni bralcem preptuje, in ker zdanji 392 Anton Medved: Kacijanar. Danijel. Duhovnik je, pri moji veri! A meni čisto nepoznan. Voščiva le mu: dober dan! (Trubar pride počasi.) Krištof. Na veke hvaljen Jezus Krist! Trubar. Kot danes, včeraj vedno ist. (Gre naprej.) Danijel. Resnično, Krištof, kot sem živ, Ta Človek se mi zdi sumniv. Zakaj ni amen odgovoril? Krištof. Kar bi duhovnik lahko storil. Danijel. In zdaj, poglej, kdo bi verjel! Gospica mu naproti teče. Krištof. Besede te bi rad ujel! Danijel. Obrazek nje rdečica peče. Stopiva, Krištof, brž za plot! Zavija sem se njuna pot. (Skrijeta se za grmovje.) 2. prizor. Trubar. Skolasta. Skolasta. O hvala Bogu, da sem vas uzrla! Gospod se je domov povrnil zjutraj. Trubar. Na novem gradu sem turjaškem bil Pri Trojanu in v vec gradovih drugih, In vernike potrjal v naši veri. Skolasta. Sami? In se nikogar ne bojite? Trubar. Čemu, gospica? Moja vest je čista. Danijel za grmom. Samo telo in pamet nista. zgodovinarji splošno rabijo daljše oblike, odločil sem se tudi jaz zanjo. A pravo ime polagam v usta osobam nižjih slojev in upam, da se bralcem ta nedoslednost ne bo zdela brez namena in opore. Trubar. Apostol sem. To moja je dolžnost. Danijel. Dolžnost, ki vendar ni krepost. Trubar. Sicer se ne majo pod nami tla. Danijel. Majete se le vi menda. Trubar. Moj glas nikomur ni neznan v Ljubljani. Danijel. Ker satanu ste vsi udani. Trubar. Kako da je gospod prišel nenadno? Skolasta. Oh, ljubi oče, časi so nevarni. Iz grada pojdemo v Ljubljano zdaj, Ker turške sile oče se boji. To mlado je življenje moje, glejte. Očeta vidim v kratkem letu enkrat, Vse dolgo leto pak se tresem zanj. Kaj meni vsa njegova Čast in slava! Te sladke sreče, ki kraljuje tiho Pod jedno streho med družino zložno. Ki v starosti spomin najslajši vzbuja, Te sreče ne poznam in je ne bom. Trubar. Za vas, gospica, boljše to je vendar, Da v dušo si globoko zasadite Nauke, ktere vam oznanjam jaz. Gospod je hud nasprotnik naših del In da doma prebiva, v srcu vašem Zamoril bi že davno vere kal, Ki jo odpira pravi evangelij. Skolasta. Srca ne vidi — usta mi molče. Trubar. Ne zdvajajte, gospica! Čas napoči, Ki bode lepši vam in domovini. Za temno vihro, bliski in grmenjem, Ki stresa zemljo, čisti prašni vzdub, Rodi se vselej lepo, jarno jutro. Skolasta. Jaz mirnega življenja ne poznam, In vendar menim, da ni človek tukaj Ustvarjen le za boj in beg in strah. 394 Anton Medved: Kacijanar. Trubar. Napoči čas, ko se pomiri svet, Ko zarjavi v nožnici ostri meč, Ko bodeta meščan in kmet pokojna Vršila svoje delo z roko, umom, Ko bode širilo pero omiko In vere sveti glas, dognalo mnogo Razporov brez krvi in mirnim potem. Skolasta. O da zašije skoro zlata doba! Besede vaše so mi hladen balzam V razplašeno srce. Zahvaljam vas. In zdaj jaz moram iti, dasi žalim. (Ogleda se.) Pod gradom ostanite v znani koči, Da vam prinese naš služabnik Jurij Za pot krepila. Upam, da se kmalu V Ljubljani vidimo za dalji čas. Dobrotni Bog vas vodi! Trubar. Tudi vas! (Odideta na obe strani.) 3. prizor. Danijel. Krištof. Danijel. Zdaj me poslušaj! Veš, kdo je bil ta mož? Nihče drugi, kakor tisti slavni pridigar ljubljanski, Primož. Kdo bi mislil, da ga korak tudi sem nosi! Hm, jaz sem slutil. In ta preljuba Skolasta, ta golobica, ta otrok! Krištof, stopi bliže! (Potegne ga k sebi.) Jaz ti pa povem drugo dolžnost, kakor jo je pravil oni Črnec. Precej moraš povedati gospodu, kako hčerko ima. Razumeš, veš? Ti moraš. Zdaj pojdiva! (Odideta v ozadje, kreneta na levo.) 4. prizor. Skolasta. Pavel Semenič. (Prideta sprehajaje se ) Semenič. Težko mi je povedati z besedo, Kako sem srečen, da vas zopet vidim. Skolasta. (Ustavi se.) Zakaj ? Semenič. Vprašanje kratko, a zahteva Odgovor dolg. O, vse življenje moje V poslednjih petih letih odgovarja Vprašanju temu. Pet je let minulo, Odkar sem v bitvi strašni s Kazim-begom Gospodu vašemu življenje rešil In ranjen padel sam. Vaš oče takrat Hvaležen me je rešil tudi smrti, Privesti dal na grad, kjer diham danes Vesel in zdrav. Vi bili ste otrok. Otroško ljubeznivo ste mi stregli. A bolj kot zelišča in vsa zdravila Nedolžni vaš pogled je v moje rane Izlival hlad, v srce izlival ogenj. Iz grada šel sem teže kakor v grad. Podobo vašo v srcu sem odnesel. ¦— In zopet sem vas videl lani tu, Otroka ne, devico lepo rastlo, Ki pozabila ranjenca še ni, Kaj ne da ni — o govorite — ni! — (Skolasta stopi naprej, Semenič za njo 1 5. prizor. Kacijanar. Salamanka, grofinja. Kacijanar. Vse, kakor nekdaj v vrtu. Vse cvete; Prišel je rožnik, mesec petja, cvetja. Zdaj malo je vrtov v deželi takih. Kdo bi se bavil ž njimi v bojnih časih! Grofinja. Ta vrt vam pač je dobro znan, gospod. Tu ste prežili prva svoja leta. Slutili niste vi in mnogi ne, Da malokdaj obiščete ta kraj V poznejših letih, da usoda Čudna, Odmeni vas za toliko nalogo. A burni čas moči prebuja speče, Odganja v svet jih iz pokojnih domov. Dom mir daje, ponuja slavo svet. Kacijanar. Hm! Slavo — da! A kako slavo? Nikdar ni šČip tako svetal in čist, Da ne bi našli temnih prog na njem. Takrat bi slava bila mi zadostna, Kadar odložil bi krvavi meč, Ozelenele zopet mirne bi doline, In zlato klasje vstalo in ostalo, Kadar bi vedel kmet, za koga dela. A meni bi v uho zveneli glasi: „Ti si rešitelj naš! Zahvaljen bodi!" Grofinja. Teh glasov hvalnih tudi zdaj ste vredni, In upam, da jih Čujete še kdaj. A nehote ste dali mi povod, Da vas nečesa spomnim, kar je prešlo. Popreje že vam rečem: odpustite, Popreje tudi razjasnim, zakaj Pravico si prisvajam do besed. Od zibelke sem skoro do te dobe Ob vas živela, kakor varihinja. Anton Medved: Kacijanar. 395 Da sem po smrti majke Uršule Gojila vas, jedina jaz učila, Spominjate se lahko. O kako Veselo plalo v meni je srce, Ko sem zarana tiho že slutila, Da za velika dela ste rojeni. Kadar sem na pomlad iz mesta Beča Prišla na grad vaš rodni, vselej Ta slutnja globlje se mi je razvila. Resnoba nema in odpornost krhka, Bodrost duha, srca pogumnost smela, Žilavost udov, plamenen pogled — Vse to je govorilo glasno, jasno, Da v majhnem sicer telu ves junak, Ves vojskovoj živi in se obrazi. Kacijanar. Prenehajte, da ne umrem od hvale! GroGnja. Le Čujte! Prosim vas, iskreno prosim. Jaz sem budila vas, trditi smem. Ne v umu le in v udih biva moč, Največja moč se skriva v naši volji. To moČ je treba vzdramiti najprvo, Da delavnost v moči izlije druge. Kacijanar. Spominjam se zares, da ste mi Cesto O bojih in o Turkih govorili, Menili, da ustvarjen sem vojak. GroGnja. Usluge mi priznavate vsaj nekaj. In zdaj do jedra. Leto gre deveto, Odkar ste prve lovorike slave Ovili si krog mladih senec v Ogrib. Razpršili ste sirom Zapoljance, Osvojili utrjena si mesta, Da rečem kratko: krono ogersko Na glavo vi ste kralju položili. Kaj mislili ste takrat in čutili i Kacijanar. Vprašanje Čudno! Kaj bi mislil takrat? Da kraljeva blagajna prazna ni, Ugnal upor bi bil še bolj — za vedno. GroGnja. In vendar ste prejeli list od mene, Ki vam odpiral je blagajno mojo. Molčali ste in to me je žalilo. Kacijanar. Moj Bog, kaj hotel mi je vaš denar. Saj delal sem za kralja, ne zase. Morda ste kralju toliko udani ... GroGnja. Za kralja ste se bili — dobro vem. A Zapolja, Bathori in Perennv, Zakaj se ti za njega ne bore i Kacijanar. Gospa I — GroGnja. Ne Čutite li svoje sile? Porazov strašnih in krvavih rek Rešili Ogre bi, da ste jim kralj. Pravice dedne! Ha, to so besede V nemirnih dneh, ko moč samo velja! Kdor moč ima, da osrečuje rod, On bodi mu vladar, — in vi, gospod Močnejši ste od Zapolje in Turkov, Vi s svojim mečem, jaz z blagajno svojo. In v vojni ste zalezli dobelj čas. Da seli bi na prestol brez uporov. Kacijanar. To drzne so besede. GroGnja. In resnične. Kacijanar. Ni misliti ne upam si na to. In Ferdinand ? GroGnja. In Zapolja? Kacijanar. Dovolj! Gospa, svetujem resno tudi vam, Da zapustite grad in z nami vred Odrinete v Ljubljano, ali v Beč. Viharna bode ta jesen —• kdo ve; Morda se pridrve te klete tolpe I v Begunje. Ljubljano pa sem dal Vtrditi, delo skoro bo končano. Jaz sam prišel sem le zato Iz Zagreba, da si ogledam zid In da povedem svojce v varno mesto. V turjaškem dvorcu snidemo se tudi Te dni z Ungnadom, Nikolajem Turnom. Denar za vojno tam si izposodim — Do štirideset tisoč ali več. To leto mi skrbij poraja mnogo . . . Bojda je Soliman ves besen zopet, Ker Ferdinand premirje krši v Ogrih. (Po premoru.) Zakaj molčite? Ne hudujte se! Gospa, priznavam, da sem vam hvaležen Za marsikaj v sedanji tudi dobi. Sicer — Bog ve —• morda me čas zajame, Anton Medved: Kacijanar. Ko bode list mi srčno dobrodošel, Kakoršnega ste mi poslali v Ogre. Jaz svoje se moči zavedam dobro. Zlorabiti je nečem, najmanj zdaj, Ko se pred mano slavnih del obzorje, Šele odprto, naglo že razširja. Grofinja. Kdo mislil bi, da ste tako ponižni. Kacijanar. Jaz sebi se samo previden zdim. Grofinja. Tako? Beseda ta mi je po godu. Kacijanar. Vrhovnega poveljstva lahko upam Nad združene armade krajin dednih. Grofinja. Potem čakajmo leto dnij! Kaj ne da? (Odide.) 6. prizor. Kacijanar sam. Te misli so mi nove, čisto nove . . . Kaj snuje se v tem čudnem ženskem srci ? Bah! Ogri, ljud, odsečen mi od nekdaj! Vsak njih veljak za kralja se ima, Le kralj se zdi najmanjši jim veljak. Kakovo sem plačilo jaz prejel, Da tekal sem po njih deželah drzen, Kraljevo krono branil Ferdinandu, Jedinemu, ki more jim pomoči? Živim v sovraštvu in spominu zalem Se danes v nečloveških dušah teh. Zaman ne tepe jih domaČi boj. 7. prizor. Prejšnji. Krištof. Krištof. Gospod, ponižen sluga vam se klanja In prosi vas, da govoriti sme. Kacijanar. Govori! Krištof. Vere prave ste branitelj, Zato razkriti moram tožno vest, Da vaša hči, gospica blagorodna, Ni vere naše, temveč luteranske. (Preneha. Kacijanar molči.) Jaz sam in tudi Danijel sva cula, Ko se menila je z duhovnim možem In dela, da prikriva ptujo vero. Ta mož je neki Primož. Kacijanar. Molči! Idi! (Kacijanar odide.) 8. prizor. Danijel. (Potajno se smeje.) Ha, ha, ha! Ali si videl vraga? Ha, ha! ištof! Zdaj veš. Krištof. (Jezno.) Beži! Beži! Ti se norčuješ. To je nespa- ;tno! (Odide, Danijel smeje se za njim.) 9. prizor. Skolasta in Semenič (vračata se sprehajaje). Semenič. Za te besede bodem vam hvaležen Do groba. Boj krvavi daleč ni. Z gospodom spet odidem v Zagreb kmalu, Kjer vojska dednih dežela se združi. Moj meč ne bo iskal Časti in slave, Le vas si hočem z mečem priboriti. Skolasta. (Prime ga za roko.) Le mene? Ali v srci tvojem res, Povej mi, ogenj zame le gori? Jaz nisem nikdar pozabila tebe, Bog ve, da te iz srca ljubim danes, Kot v prvem sem trenotku te ljubila. Toda bojim se, da ni daleč čas, Ko bodeš ti srce in svoj obraz Od me obračal,. — ko se ti razkrije Vsa moja duša, oh, in ti ne veš . . . Pavel. (Poljubi vnel roko njeno.) Tako ne misli in nikar ne dvomi! Jaz tvoj sem, v tebi srečen in s teboj Bogat nad vse veljake sire zemlje. Ostani mi Skolasta, kar si zdaj, Ostani moja last do groba. Jaz — Umrjem preje, nego zabim tebe. (Držita si roke spete.) Vesel se ločim. — Veliko nalogo, Ki čaka nas vojake zdaj na vshodu, Zvršimo Častno, Bog nam v to pomozi! Anton Medved: Kacijanar. 397 Potem, potem — pred tvojega očeta, Pred tvojo mater stopim neplašan In ju zaprosim, ako treba v solzah, Da s taboj dasta večno mi družico. Skolasta. Nebo usliši tvojo, mojo željo! Pavel Semenič. Na mojem gradu v beli Krajini, Kjer trta vspenja se po mirnih brajdah, Živela bova srečno in počila Od viher, ki pretresajo zdaj svet. Ta boj odloČi sam usodo nama. In Kacijanar, slavni oče tvoj, Gotovo ga konča, kot vselej, srečno. Ta Časna pa ločitev, o Skolasta, Osladi najino združitev večno! (Skolasta se molče nasloni nanj. Na vrtu se začuje petje): Dve roži, dve roži Krasita naš vrt, Katera H misli Na zimo, na smrt? (Med petjem zavesa pade.) Ljubljana. — Turjaški dvorec. 10. prizor. Ungnad Janez, Turen Nikolaj, Semenič Pavel. Semenič. Odlogi, ti odlogi! — Klis je padel, In malo, da ni padel KrušiČ sam, Čeprav je čudo hraber in previden. Turen. Zares! Kaj pač pomaga, ako Fels Prodira zmagovit med Ogri zdaj ? Na jugu, vshodu Turki se krepe In Zapolja in Turki — saj so jedni. Semenič. Nad trideset trdnjav je palo v roke Sovragom. Kozrev beg in Mohamed Preplavita ob kratkem vso Hrvaško. Poslednji, skrajni čas je torej zdaj, Da se zavrne tam sovražni tok. Ungnad. To se ne da tako lahko in hitro, Naj tudi skrajna sila nas svari. 11. prizor. Prejšnji. Kacijanar. Kacijanar. Pogodba je gotova. •— TisoČev Odmenil sem za boj štirideset. — In zdaj — za Boga — govorite jasno, Kdaj bode zborovanj in svetov konec? Ungnad. To nam je toli znano, kakor tebi. Do Cehov sam je moral iti kralj, Naj pošljejo obljubljeno pomoč; In kakor piše Albert Slik, moj zet, Da petkrat tisoč mož privede on. Korošce zbira Mager, grof Lodron Tirolce bode vodil in španjolske Topničarje. Jaz si urejam s trudom Dežele svoje vojsko. To le vem. A kdaj, kako se zbere vojska vsa, Nihče ne ve še menda — jaz vsaj ne. Kacijanar. Tako se trati dragoceni čas. PomiŠlja se, dokončno se ne sklepa, In sklepa se, a ne zvršuje krepko. Jaz čakam, čakam, pišem, opominjam. Za gradom pada grad, in kar je huje, Pogum polega v srcih osamelih. Če to jesen ne bode Osek naš, Potem ne bode kmalu ali nikdar. 12. prizor. Prejšnji. Herberstein Žiga. Vsi. O Herberstein! Ungnad. Pozdravljen bodi nam! Turen. Gospod učeni, klanjam se spoštljivo. Kacijanar. Odkodi? To je prav, da ste prišli. Herberstein. Bodite zdravi! Menda vas ne motim. Iz Prage sem prišel, no, da povem — Po milosti sem kraljevi — baron. Vsi. Baron, baron! Ungnad. Ohrani Bog vas mili! Častitamo iz srca vam mi vsi. Herberstein. Zahvaljam vas, junaki, bratje moji. Castitke je med vami vreden drugi. Izvestno vam roje po glavi zopet Načrti bojni zoper Turke ljute, Zato prinesel sem vam neko vest, Sam Bog ve, kaj izcimi se iz tega. Ungnad. Kaj je, povejte, kaj se je zgodilo? 398 Podgoričan: Vojvoda. Herberstein. Na Dunaju sem zvedel, da nedavno Prestregli so francoska pisma. Franc, Sovražnik stari habsburške rodbine, V njih piše Solimanu svoj naklep: On pasti kani z razdeljeno vojsko V Holandsko in Italijo ob jednem, Da nase meč obrne Karolov. Otme tako pomoč državno kralju. A sultanu svetuje, naj napade Hrvaško ali sploh dežele vshodne. Tako bi bila Avstrija zajeta. In kar je hudo: pisma so požgana, Toda poslanec se mudi francoski Se zdaj na turškem dvoru, kdo bi dvomil, Da z istim naročilom, kakor v pismih. Ce kdaj je Avstriji pretil pogin, Verujte mi, preti ji silno zdaj. Kacijanar. Jaz rad verujem. Kozrev, beg bosanski, In Jahljaogli, beg Semendrije, Počela že sta delo. Svoje čete Zbližujeta in, česar se je bati: Pri Oseku jih združita ob kratkem. Zato nevarni, kleti ta odlog! Žiga Herberstein. Novice moje niso še končane. (Obrne se h Kacijanarju.) Ti dragi moj, ti slavni stričnik moj, Zapomni si ta dan, deseti rožnik! Ta dan prevažno ti oblast izroča, S katero svojo domovino rešiš In morda vso državo. Vzemi pismo! (Da mu pismo.) Iz Prage v njem ti piše rimski kralj: Armadam vsem iz dednih dežela Vrhovni si poveljnik voljen ti. (Vsi se mu iznenajeni poklonijo.) Zavesa pade. Voj vo da. (Povest. — Spisal Podgoričan.) (Konec.) IV. 1 iste dni je živel vojvoda Gregor iz Srač-jega gnezda v nekaki omotici; nič ni maral, kaj se godi okrog njega. Niti sam ni vedel, kaj mu je prav za prav. Shodi v tistem Času niso bili nikjer taki, da bi bil tje romal, dela je imel malo, ker okoli SraČjega gnezda ni dosti zemlje, drugam na delo pa itak ni mnogo hotel zahajati; tako je posedal okoli doma, polegal po sencah, ali je pa zamišljen pohajal po oddaljenih stezah. Kaj si je mislil Gregor takrat, to je težko povedati. Kdo naj ugane na obrazu, kaj se človeku giblje tam v srcu, kaj se snuje in snuje tam v glavi, ki je sedež naše pameti? Zato je težko uganiti, kaj je Gregor takrat mislil. Molil ni skoraj nič, to je gotovo, zakaj ni več hodil razkrit in s sklenjenimi rokami in z rožnim vencem, kakor je hodil poprej. V domači cerkvi ga ni držalo prav dolgo in s starimi svojimi znankami se kar nič več ni pajdašil, in to je bilo — tako so le-te pravile — slabo znamenje. Očka in mati v SraČjem gnezdu sta pa ugibala, kje bi oženila sina najbolje, zakaj nista se nadejala, da bi bil imel Gregor že izbrano. Gledala sta, da bi nevesta ne prišla prazna v SraČje gnezdo, kjer je treba z denarjem toliko lukenj zakrpati in zamašiti, da bi se gnezdo nekega dne ne sesulo. Res se jima je zdel Gregor zamišljen in nekako čuden v zadnjem Času, pa to sta vedela, da v tako resnem Času človek ne more ostati ravnodušen, da ima premišljevati Čez in Čez dovolj. Zato je pa mati Gregorju še bolj stregla, imela je vedno kaj posebnega zanj pripravljenega, oh, saj je tako pokoren, da se bo celo oženil. In tako sta očka in mati ukrenila, da bi bila najbolja nevesta za v Sračje gnezdo Logarjeva Cilika. O njej ne ve nihče nič slabega, in Logar bi ji morda dal celo nekaj dote. Zato je dejala mati o neki lepi priliki Gregorju: „Pri Logarjevih se bodemo ženili. — Cilika je zalo dekle." Gregor se je nekam začudil in mater pogledal. „Kdo se bo oženil tamr" „1, lejte, ti! — Tvoja bo hiša, tebi je treba žene in gospodinje!" „Kako otročje vprašaš!" pravi oče. „Kdo je dejal, naj se oženim pri Logarjevih?" — vpraša Gregor ves osupnjen. „Ali se moram tam oženiti.'" „Kje pa se hočeš? Meniš, da se oženiš, kjer si le izmisliš r" „Logarice nečem, nečem je, rajši nobene!" I. ZARJA SLAVE. (Drama v petih dejanjih.) 421 Drugo dejanje. Koprivnica. 1. prizor. (Vojaki odnašajo z voza brašno čez prizorišče. Zadaj stoje huzarji.) Prvi vojak. Doma sem trikrat k mizi sedel, Tu nisem se nikdar najedel. Drugi vojak. Ta Oger, ta lakotni Ceh! Da bi udaril po obeh! Verjemi, le ta dva sta kriva, Da hrane dosti ne dobiva. Tretji vojak. Sebična sodrga in skopa! Jaz vem, kaj nejevoljo vzbuja Med kmeti, koder vojska stopa. Desetko svojo Ceh ponuja Za dvanajst novcev, ne deset, In Oger za goldinar novcev Imeti hoče sto in pet. Zaradi teh koristolovcev Pohaja vsem vojakom jed. Prvi. Zakaj ceneje bi prodajal O Času vojnem, no, zakaj? Jaz s kmetom bi še bolj nagajal, Denar jim vrgel vsak nazaj. (Odneso svoj tovor.) Prvi huzar. Da zdaj že gledam vojsko gladno, To meni se sumnivo zdi. Kjer je začetek slab, navadno Tam tudi konec dober ni. Drugi huzar. Jošt Gilgenberg in Kocijan Veljata mnogo pri vladarji; Jaz vprašam tiho in na stran: Bog ve, kaj delata z denarji? (Vojaki se vrnejo.) Taborišče. Prvi vojak. Poglejta le vojaške kroge, Po vseh vrši prepir in Črt! Kjer ni jedinosti in sloge, Tam stremijo v gotovo smrt. Drugi. Med tako zmesjo nisem bil, Odkar živim na božjem sveti. Nikdar se nisem še boril Z razbojnikom, ki tu je v četi. Ni li razbojnik Laslav More, Pomiloščen brez vse pokore? In on zdaj hodi v vojni svet, In mi mu klanjamo hrbet. Prvi huzar. Le pazi, da te kdo ne sliši, In tvoj hrbet bo hitro visi. Tretji vojak. Obeta se nam pridno zdaj Denar in čast in dobra piča. Ko mine boj, le dobro znaj, Ne bodeš videl ni beliča. Prvi vojak (tretjemu). Kam siliš, mršava prikazen! Le vrni se lepo z menoj! Pobrali vse smo; voz je prazen, Kot tvoj želodec, ali moj. (Odidejo, huzarji za njimi.) 2. prizor. Kacijanar. Nikolaj Turen. Nikolaj. Gospod, jaz prosim vas, bodite mirni! Od nekdaj naglih besedij je Slik In morda mislil ni tako hudo. Kacijanar. Hudo ni mislil? Mislil je oholo, In vsakega bi žalil s to besedo. „Pokoren mi ne bode?" Kdo ga sili? Pokornost njega ni mi v tako Čast, In bodi grof in vseh junakov prvi! 422 Anton Medved: Kacijanar. Nikolaj. Ustrašil sem se res, ko mi je Ungnad Zaupal Slikovo opomnjo. Bog, Tako sem mislil, v teh nevarnih časih, Ko moral stati jeden bi za vse In vsi za jednega, boji se grof Za svojo Čast, poteza se za prednost. Vsa naša vojna bi zelo zbok tega Utegnila trpeti . . . Kacijanar. Ni strahu. Tako malenkosten ne maram biti. Blaginja obča mi leži ob srcu, In ta mi de: Ukloni se, potrpi, Četudi si poveljnik ti najvišji. Prijazneje sem njega jaz pozdravil, Kot mene on. Do mesta Varaždina Naproti sem mu hitel s težkim srcem Ne kot k podložniku, temveč kot k drugu. Če hoče, lahko vodi vojni svet, Poslednja sodi mu beseda vedno. Kaj hočem več? Naj li odlok kraljevi Nazaj odpošljem? Ali kaj? Povejte! Nikolaj. Zato smo vam hvaležni vsi, gospod. Saj vemo, da modrejši prej odneha. Kdor več stori, ta višje naj se ceni. Bodimo zložni, vodi nas načelo: Za vero, dom in kralja — ne zase! Bodočnost, upam, bode nam odkrila, Kdo prvega je vodstva vreden bil. Kacijanar. In kaj je z brašnom? Ali paČ prispeva" Nikolaj. Poglejte! Bas prihaja Gilgenberg. — O ta zmešnjava, strašni ta nered! 3. prizor. Prejšnja, Gilgenberg. Gilgenberg. Tako ne gre. Razmišljati je treba. Upirajo se kmetje vedno bolj. Pohaja živež, godrnja vojak. Jaz nisem več nalogi svoji kos. Kacijanar. Izdali vendar točen smo ukaz Glede denarne cene desetič, Goldinarjev. Kdo dela Še nered." Gilgenberg. Podravski kmet je najbolj imovit, A tudi trd. Nikomur ne zaupa, Odkar je Čeh ponujal desetico Za dvanajst novcev, Oger svoj goldinar Za sto in pet. Razložil sem pogodbo, Določil staro vrednost, a zastonj. Vse skriva živež in vzdihuje, tarna, Da jedva morejo sami živeti, Da zemlja pomandrana ni rodila, Da smo prepozno jim prišli v pomoč. Ob kratkem, vse zaupanje je strto. Vojaki gladni si jemljo sami Pridelke skrivoma in silovito. Kacijanar. Kdo jemlje? Ali ni smodnika več, Da postreli upornike in tate? Na mestu, brez odloga padi vsak, Ki ni pokoren vsem ukazom našim. Nikolaj. Da vprašam, ali ni vesti nobene, Kdaj pride vojska dednih dežela! Ni čudno, da pohaja toli brašna. Brez dela tu sedimo in jemo, In vendar bili bi v tem Času lahko Pred Osekom že davno. Gilgenberg. Prav gotovo. Kacijanar. To naša krivda ni. Povedal sem. Zato nasledkov tudi nismo krivi. Da smo iznova živo naročili, Naj pašČi se armada zaostala, To veste tudi. Toda kaj pomaga! Nikolaj. Gotovo je poslanec ta vojak. (Ozro se.) 4. prizor. Prejšnji. Vojak. Vojak. Prijezdil sem iz Vrbovca do vas. Kacijanar. In kaj poročaš? Vojak. Neprijetno vest. Gospod moj, Luka Cakel, me pošilja. Trdnjavo Zofo vzeli so nam Turki. Prodirajo naprej, množe se vedno. Vse ljudstvo obupava, kliče, joka In sili k nam. A v Vrbovci sami Na varnem nismo. Skoro pridrve Plenivci strašni tudi v naše mesto. Zato je ta gospodov svet in prošnja, Anton Medved: Kacijanar. 423 Da precej vaša vojska se napoti — Če cela ne, vsaj jeden močen del —-Do Vrbovca. Kacijanar. Da nimamo zaprek, Imeli bi že Vrbovec za sabo. Vojak. Mi tam smo tudi culi, da neredno Dohaja brašno in celo pohaja; Zato poroča vam gospod po meni, Da v mestu hranimo za celo vojsko Tri mesece zadosti vsega življa. 5. prizor. Prejšnji. Lodron. Slik. Lodron. Prišla je končno zaželena vest, Da vojska dednih dežela se bliža. Nikolaj. Zahvaljen Bog! Kacijanar. Prišla je v skrajni čas. (Slik govori z vojakom.) Avgust se bliža koncu, in jesen Naznanja nam megleno že nebo. Nikolaj. Kaj je storiti zdaj? Kacijanar. Ves vojni svet Do mala zbran je tu. Sicer pa nam Ugibati ni treba baš globoko. Z vojaki svojimi i svetli grof — Jaz pojdem s svojo četo — ako ljubo Do Prodovca, da dvignemo pogum Konjiči in preplašenemu ljudstvu. Vojak. Če Turek Vrbovca se polasti, Otme nam tudi drago brašno tam. Kacijanar. In vaša volja, svetli grof? Slik. Da gremo. — Zavesa pade. Ljubljana. — Pomoli % osehlim ^elenjem. 6. prizor. Skolasta. (Poje.) Lastavice, Drobne ptice, Srečno se vrnite k nam! Ko vas gledam jaz na poti, Želja se mi duše loti, Da imam, kot ve, peroti, Tudi jaz bi šla drugam. Čez pogorje, Reke, morje V miren splavala bi kraj, Da bi kraja pozabila, Kjer sem srečne ure pila, Kjer spominov vročih sila PeCe me globoko zdaj. 7. prizor. Prejšnja. Jurij. (Nekaj časa jo posluša.) Jurij. Gospica spet otožna in sanjava. Skolasta. Ne moti me! Lepo te prosim, Jurij. Jurij. Strmeli ste mi spet v gorenjsko stran. Gospica, tudi jaz strmim velikrat. Na svetu ni tako lepo nikjer, Kot v Begunjah. To vam pritrjam rad. Skolasta. Poglej, kako je vse zvenelo tukaj ! Jtirij. Kaj hočemo! Jesen se je pričela. Skolasta. Jesen, o da, jesen! — Tako se zgrudi, Kar zemlja v vesni lepega rodi. Kar sladkega življenje nam ponudi, V spomin pekoč se hitro premeni. Zatrti cvet, tema, viharjev bitev, Vse govori: življenje je ločitev. Jurij. Počasi, he! Ne veste, kdo sem jaz? Zaljubljen nisem, pevec tudi ne. Kdaj bil služabnik je sanjav kateri? Nobeden pes ne sluša godbe rad. Gospod me brcne, kadar mu je drago, Potem pa sanjaj o lepoti cvetja. Anton Medved: Kacijanar. Skolasta. Ne taji se! Tako mi ne govori! Na svetu ni Človeškega srca, V katerem ne bi blažji glas zvenel, In boren tisti človek, komur v srcu Ta glas zamoril je življenja strup. Jurij. No, tega ne razumem, to ni zame. Sicer pa nisem prišel sem sanjarit. Gospej visokih danes ni doma, In menda je to priliko porabil Gospod duhovnik Primož. Spodaj čaka. Pokličite ga k sebi, ako drago. Pri vhodu bodem stražil jaz ta Čas. Skolasta. Naj pride! Saj sem ponj poslala. Jurij. Dobro! (Odide.) 8. prizor. Skolasta. Kako težko, težko mu to zaupam, In vendar moram, hočem mu celo. In danes ravno plava v mojih mislih On, ki bori se daleč ob očetu, In danes ravno sladka mi podoba Njegova pred očmi ljubo igra. Več dnevov mnogokrat ne mislim nanj Tako iskreno, živo. — O, ti časi hudi, Ki vedno butajo novice zle Na sluh, na zbegano srce, in nam Razburjajo, kale najslajša čustva. (Nasloni glavo na roke in se zamisli.) 9. prizor. Skolasta. Primož Trubar. Trubar. Pozdravljam vas v imenu Kristovem. Prišel sem, kakor ste mi naročili. Skolasta. Pozdravljeni bodite! Hvala vam! Trubar. Kaj zopet vam v srce nemir izliva? Mar vrivajo se novi dvomi v dušo? Tako je prav, da vprašate za svet, Kdarkoli ni vam jasen nauk naš. Skolasta. O nauk mi je jasen in umljiv. Vse drugo mi vrši po srcu, Česar Razkriti nisem mogla vam doslej In kar tako težko vam zdaj razkrijem. Trubar. Zakaj mi ne zaupate srca? Gospica, jaz sem mlad, priznavam sam, Toda življenje moje je viharno, In preje, nego sem si tiho želel, V vrtinec sem življenja bil potisnjen. Poznam človeka, ker poznam sam sebe: Srca teženje in duha nepokoj, Zavisti jad in slaj ljubezni tople, Junaštva jeklo in zlato zvestobe, Zelenje upov, vere Čisto luč, Poznam vso dušo, vem soditi milo. Skolasta. Vi pač poznate Pavla SemeniČa? Trubar. Imenoma. Drugače ne. Zakaj O njem ste me vprašali? Skolasta. O saj veste! Trubar. Da ni naklonjen naši veri, vem. Skolasta. A meni je naklonjen. Jaz ga ljubim. (Prestane.) Izrekla sem. Zaupala vam vse In mile sodbe Čakam zdaj od vas. Trubar. Jaz nisem vaš sodnik, ni gospodar. Da vest mi ni prijetna, reči smem. Skolasta. O ne tako, duhovni oče, ne! Bodite mi prijatelj, dober svetnik, Slabotno sem, nestalno jaz dekle, In sama sem, v družini celi sama. — Odkar propovedi sem vaše Cula, Udala sem se vaši Čisti veri, Četudi oče moj in mati moja Nazivata vas slepe krivoverce. Komu naj se zaupam torej zdaj, Kot vam, saj ste osamili me vi? Trubar. Kaj hočem reči, kaj vam svetovati? Telo bodita jedno, duša jedna V zakonu mož in žena, to velim. In ako nista jedne vere, nista Po duši jedna, nista trajno srečna. Kdor vero vsled ljubezni zataji, Nikdar mu vera sveta bila ni. To trdim jaz in končno še pristavljam: Ni srcu jednemu ustvaril Bog Le jednega srca, da ji osreči. Anton Medved: Kacijanar. 427 Vsak Čas in kraj rodi duhov sorodnih, Ki Bog je druži na prečudnih potih Kasneje ali preje — On le ve, Kedaj. Zemljan udano čakaj Nanj! (Začuje se krik in vrišč. Trubar odide pri drugih vratih.) Skolasta. (Ozira se nekaj časa.) In spet sem sama, sama bolj, kot preje. In zdaj srce, bojuj se, le bojuj! Premagaj, in potem ostani mirno! (Odide skozi ista vrata.) 10. prizor. Elizabeta. Danijel. Elizabeta. Predrznež! Moram te tako nazvati. Kaj sta imela z Jurijem? Povej! Zakaj si ga udaril prvi ti? Danijel. Zato, ker vzroka sem dovolj imel, Dovolj strahu, da ne bi on me prvi. Elizabeta. Ne veš-li, da je Jurij sluga naš, In da je svojemu gospodu zvest, Priljubljen, kakor malokteri sluga? Danijel. Ha, ha, ha, odpustite milostivo, Da se izsmejem! Jurij, on, ha, ha! (Smeje se.) Ne! Odpustite! Jaz se resno smejem. Toda na stran ves smeh! Le poslušajte! Jaz miren danes sem prišel do vrat Iz vrta in sem hotel do gospice, Da zadnjo vrtno rožo bi ji dal, Za to prosila me je oni dan; In Jurij, vedi vrag, kaj mu je bilo, Ustavi me in reče: „Ne naprej!" Jaz resno ga pogledam. „Jurij", pravim, „K gospici grem. Modruj! Ne bodi bebec!" On de: „Gospica spi. Počakaj malo!" (In jaz sem čul trenutkov nekaj preje Nje petje.) „Ti, ne draži me", zakličem; In ko mi pot zastavi, lop, udarim S pravično roko. — Dalje veste sami. Elizabeta. Grofinji te zatožim, Danijel. Danijel. Gospa premilostiva, le počasi! Povem, zakaj mi branil vhod je Jurij. Ker pri gospici bil je znani Primož, Ker Jurij sam je luteran, da veste. Kedo je torej zvest, kedo predrzen' Globoko se uklanjam vam, gospa. (Odide.) 11. prizor. Elizabeta. Skolasta. (Poslednja pride in hoče oditi pri prvih vratih.) Elizabeta. Skolasta! Skolasta. Kaj? Elizabeta. Počakaj vendar malo! Tako se zdi mi, da se me bojiš. Skolasta. No, kaj? Le govorite, moja mati! Elizabeta. O tebi čujem vedno kaj novosti j. Le žalim, da ugodnih malo, hči. Skolasta. Za Boga, kaj ste culi spet o meni? Elizabeta. Ko se je zadnjič oče tvoj poslovil, Dejal mi je besede neumevne: „Na hčer pazite!" In molče je šel. Besede te umljive so mi zdaj. O hci, o hči, kako mi je težko! Z duhovnikom se shajaš ti zloglasnim, Ki strastno seje krivo vero v nas. Zakaj, čemu, odklej? Povej, Skolasta! Jaz slutim. Morda iz srca si že Iztrgala nauke tiste vere, Katero skrbna sem vsadila jaz. Molčiš. — Ta molk potrja mojo slutnjo. Skolasta. Kdo govori tako o meni, mati? Elizabeta. Ti mojemu vprašanju odgovori! Ne veš li —¦ pet je let od tega zdaj — Odkar tvoj oče, moj gospod soprog, Glavar dežele naše, kraljev svetnik, Izdal ukaz je proti luteranom, Ki tebe bolj zadeva, nego druge, Saj si njegova hči in ud družine, Ki bodi drugim vernikom za vzor. Kaj deje oče? Boj se mi očeta! Kaj deje stric, ki ga je božja milost Izbrala za pastirja naši cerkvi? 428 Anton Medved: Kacijanar. Skolasta. Kako to veste, da sem vere krive, Da to, kar verujem, resnica ni? Elizabeta. Modruj! Ni moj namen in ne naloga, Dokazovati prava naše vere. Kar novo je, ugaja mladim srcem. Njih lahkoživi duh na to ne misli, Da tisoč src je žilo zadovoljnih V nekdanjem redu, vernem svojim dedom. Jaz dalje vprašam — tudi to že vem — Kaj deje Pavel Semenič, Skolasta, Ki je katoličan in tvoj — ljubimec" Skolasta. (Razvneto.) Kaj deje on? Naj reče, kar mu drago! Elizabeta. In ti ga ljubiš? Zvesto znaš ljubiti. Skolasta. Kdo misli, da ga ljubim? Kdo to ve? (Elizabeta se ozre.) Elizabeta. Le pojdi, hči! Grofinja je prišla. Veruj mi, peče me globoko v dušo, Da mi tako je ptuja lastna hči. (Skolasta odide zardela.) 12. prizor. Prejšnja. Grofinja Salamanka. Elizabeta. (Strahoma.) Kaj pravi Herberstein? Kako je z vojsko? (Grofinja nekaj časa molči.) Spet nova poročila? O povejte! Grofinja. Gospa, bojim se vam vse razodeti. — A ker pretresajo vesti o vojski I mojo dušo, ker usoda trda Soproga vašega i mene žali, Zato vam skrivati ničesar nečem. Njegove slave zarija zahaja. Elizabeta. O Bog! Gospa, jaz to sem vse slutila. Ko je odhajal nenavadno hitro, Stopile solze v moje so oči. A on se je smejal: čemu li jokaš? — Povejte vse mi, o gospa, kar veste. (Otare solze.) Grofinja. To lahko naju vsaj obe tolaži, Da sam ni kriv neprilikam pogubnim. Nesloga, lakot, plohe in bolezen, Te peklenice so mu pogubile Pol vojske skoro, druge pol potrle. V tem paši bosenski in smederevski Združila v Oseku sta svoje čete. Brez vspeha mesto je napadel dvakrat; Sprijeti se ne mara Moslemin. Vojaki branijo se daljnjih bojev, Pohaja brašno, vojni svet je sklenil, — O žalostno — da vrnejo se trume Brez zmage v Valpovo, potem nazaj Brez zmage Kacijanar, on, gospa, Z največjo vojsko, kar doslej jih vodi. Elizabeta. Gorje, gorje! O kakošen se vrne! Grofinja. Na dvoru so sprejeli vsaj novico, Da cela vojska srečno je prišla Do Valpove, ker bati se je bilo, Da Turek plane zanjo ter jo zmore. (Zamislita se obe.) Elizabeta. Le malo dnij življenja sem prebila Ob svojem moži, in celo takrat, Kadar doma je z mano mirno živel, Nikdar smehljaj mu ležal ni na licih, Le mrak v očeh, na čelu temne gube. Živela sem samo ob njega slavi, Ki je odmevala po vseh deželah-------- In zdaj, o zdaj temni celo ta slava! Grofinja. Temni — toda zašla še ni, gospa. (Ponosno vstane.) Jaz upam. —- V njem prebiva višja moč. Zavesa pade. 45 I. ZARJA SLAVE. (Drama v petih dejanjih.) Tretje dejanje. Ob Gari. — 1. prizor. Kacijanar. Nikolaj Turen. Kacijanar. Jaz nisem kriv. Moj svet je bil drugačen. Do Valpove bi šli in ne do Gare. Nikolaj. A lega je za nas ugodna tukaj; Do živa nam ne more z lepa Turek. Kacijanar. Kaj lega! V Valpovo pred tremi dnevi Poslal sem sla, da nam pribavi brasna In kar najbrže da privesti sem. Ni glasa zdaj, ni sla. — Usoda kleta! Le zopet skličite vodnike k meni! Vsi govorimo, vsi bodimo krivi! (Nikolaj odide.) 2. prizor. Kacijanar. Sel. Sel. Iz Valpove prinesel sem vam pismo. Kacijanar. Od koga? Sel. Od poslanca vašega. (Da list in odide.) Kacijanar. (Odpre in naglo bere.) Tako? (Povesi list.) Tako? Se to naposled? Nesreča vsa udarja zdaj na nas. Zdaj čutim. Zvezane imam roke. Jaz nisem kriv, to Bog na nebu ve. (Zadaj krik, šum, vrišč.) 3. prizor. Prejšnji. Ungnad. Batjan. Batjan. Gospod! Mi nimamo dovolj moči. Storite vi korak odločen. Gujte! Vsa vojska se upira in vrši. Kacijanar j ev šotor. Ungnad. Med sabo ščuvajo na vas in nas, Preklinjajo nebo in zemljo, vse — Groze se nam, sleparje nas psujo. Zastonj svarimo, streljamo — vse nič. Kacijanar. In kaj storiti morem jaz? Povejta! Uživati je Čast zares prijetno, Nositi breme nje vsakdo se brani. Uredi zdaj, pomiri svojo vojsko, Ponosni Slik! Globoko se ti klanjam. Poveljstvo ti menda ne prija več. Ungnad. Pustimo, o pustimo v strašni stiski Osobne razpre! (Zadaj krik poudari.) Batjan. Poslušajte krik! To kleto ljudstvo govori celd, Da kanimo nalašč je pogubiti. Kacijanar. Berita zdaj ta list, potem svetujta, Za Boga živega, svetujta! (Da jima list, bereta ga. On si pokrije čelo.) Strašno ! Poslednji up s tem. listom je podrt. Ni brasna, ni denarja v Valpovi. Ungnad. O! Ce je tako, potem smo izgubljeni. (Vrne list.) Batjan. Topove in voze naj vrag sam vzame! Odkod dobodemo poslej še brašno? Vojaki, konji komaj še stoje, Huzarjev vsako noč izgine mnogo ; Vsa vojska ubeži skrivaj počasi, In Ladislav preti naravnost nam, Da kmalu zapusti nas s svojo četo. Kaj hočemo sami početi potlej r Vrnimo se, ne trapimo ljudij! 2q* 452 Anton Medved: Kacijanar. 4. prizor. Prejšnji. Slik. Turen. Ivan Zrinjski. Lodron. Mager. Banffv. Cakel. Pekri Ljudevit. Semenič. Več stotnikov. (M°d sabo govore.) Kacijanar. (Slovesno.) Gospodje žlahtni, modri vojskovodje! K pomenku resnemu sem vas pozval. Kot vse doslej smo združeni prebili, Pomagali si s svetom in dejanjem, VedoČ, da kralja jednega smo sini, Tako delujmo i nadalje skupno! Vsakoga misel bodi spoštovana, Vsakoga svet zaznajmo s paznim duhom! A meni dovolite prvi govor, Ce hočete in menite — zagovor! Kaj hruje med vojaštvom, jaz sem vedel, Zato pred Osekom sem svetoval, Da pojdimo do Gare mirne poti, Da vojske ne napirajmo z napadi, MeneČ, da brašno skoro sem prispe. — In zdaj prišel je list iz Valpove, (Berite; vsi naj pismo prebero!) (List kroži.) Da tam ničesar najti ni za vojsko. Naš položaj je torej resen, strašen. A jaz sem krivde čist, za Boga, čist, To mora mi priznati vsak med vami. 5. prizor. Prejšnji. Ladislav More. More. Prišel sem vam naznanit, da odrinem, Odrinem, Če se prav nebo podere. Kacijanar. Gospod! — Ungnad. Kaj palo mu je v glavo ? Turen. Ha! (Ladislav hoče oditi. Mnogi ga zadržujejo.) Kacijanar. Gospod! Za Boga! Prosim vas, rotim! Čakajte! Vojni svet je tukaj zbran: Svetujte tudi vi nam, kaj začeti! Ne zapustite nas! Bodite modri! More. Zastonj! Življenja takega sem sit. Pustite me iz rok. Jaz idem. (Iztrga se iz rok in odide.) Turen. Bog! Anton Medved: Kacijanar. 4 Pomislite in trezno razsodite Besede, ktere vam izrečem zdaj: Pustimo vso prtljago in topove In umeknimo se nazaj — domov! Na zmago misliti ne sme, ne more Nihče, a večje bede in upora, Celo poraza moramo se bati. Težko mi je, da govorim tako, Toda drugače ni mogoče, žal. Batjan. Tako je prav. Ta govor je resničen. Ungnad. Pred njega VeliČastvom se lahko Operemo vsaktere lastne krivde. In Če se tudi vrnemo brez zmage, Življenje rešimo si vendar le, Življenje, ki brez hasni je zatremo, Ce nekaj dnij se branimo odhoda. Življenje, ki je svojemu vladarju Žrtvujemo navdušeni vsi radi, Kdarkoli bode smrt v korist državi. Povedal sem, zdaj govorite drugi! Zrinjski. Iz glave ste mi vzeli moje misli. Več stotnikov. Da, umeknimo se! Nazaj, nazaj! Slik. Upirati se tudi jaz ne morem. Premišljen svet je tvoj, jedino moder. Lodron. Bežati? Umekniti se? Moj Bog! In s celo vojsko? Ali ni sramotno?! (Stotniki mrmrajo.) Ungnad. Težko je, vem, a moči ni drugače. Mi ne borimo se s sovražnim Turkom — Nebo je zoper nas, in proti nebu Največja vojska ne premore nič. Mi nismo krivi, naša vest je Čista. — Sicer nam boljši svet je dobrodošel. 6. prizor. Prejšnji. Pavel Bakič. Bakič. Naznanjam - zboru žalostno novico, Da je veliko pešcev in konjikov Prišlo pred Osek na pomoč posadki. Pred Garo se množi sovražna vrsta, Vozove, brašno nam in sle prestreza, Od vseh stranij napada tabor naš, A trajne, resne bitve se boji. 7. prizor. Prejšnji. Banffv. Banffv. Prepozno sem prišel. Odšel je More, Vriskaje so za njim huzarji šli. Za Boga! Idite med vojsko drugo, V neredu groznem zgrinjajo se vkupe, Prete, da pojdejo za Ladislavom. (Nekaj stotnikov odide ) Ungnad. Zdaj Čujete. Iz duše dna vas prosim, Sklenite! Idimo o pravem času! Gospod poveljnik, ne molčite dalje! Ugaja li vam moj nasvet ? Recite! Kacijanar. (Slovesno-ponosno.) Ljudem se ne uklanjam. Toda Bogu, Usodi višji klanjati se moram. Le pojdimo, da rešimo življenje. Slik. (Pekriju.) In vi? Pekri. In jaz iz bridke duše rečem, Da v zadnji sili moramo oditi. Ungnad. Umaknemo se torej — prvič složni. Več stotnikov. Umaknemo se, da. O hvala Bogu! (Med burnim pregovarjanjem.) Zavesa pade. Osek. — Odaja.1) 8. prizor. Kozrev. Mohamed. Služabnik. Kozrev. Prinesi vina, pes! Da bi te bič! (Služabnik odide.) Po dolgem Času zopet mi diši, Ni treba piti ga tresočih rok. Mohamed. Kdor reče zdaj, da kleti Kacijanar Ni premagljiv, zabodem ga takoj. O Mohamed, ti slavni žensev moj, Zdaj Čutim, vem, da nama si naklonjen. (Prekriža roke na prsih.) *) Soba. 454 Anton Medved: Kacijanar. Kozrev. Kadar prineseš njega glavo v mesto, Le moli! Preje ni previdno, brat. Mohamed. Ha, da bi on bil v naših rokah — kaj ? Sam prerok bi tedajci v Meki vstal In naju kakor svoja brata grlil. O tem ne govorim, tako ne mislim, Premagan je, to trdim, ljubi beg. In vem pri bradi svetega preroka, Da Oseka ne osvoji nikdar. In to je dosti! Hvala višnji Alah! Kozrev. Ne ziblji se prerano v sladkih upih! Delujmo z isto silo in modrostjo, Kot smo pričeli, da končamo srečno! Gospod vesoljne zemlje, Soliman, Pozabi hipoma začetek slavni, Če konec ni začetku svetla krona. Jaz slutim, da se nam sovrag umakne, Zato pazimo v noči in ob dnevu, Da ne unese zdrave kože vsaj! 9. prizor. Prejšnja. Služabnik. Služabnik. (Pokloni se in postavi vrč pred nju.) Pustim naj li gospoda Murada, Sandžaka iz Verboze, v lepi dom? Pred vrati Čaka. Kozrev. K nama naj pristopi! (Služabnik odide.) 10. prizor. Prejšnja. Murad. Murad. (Mane roki.) Novosti, he, novosti, prav prijetne. Le čujta me, preljuba druga moja! Oba. Govori! Kaj —? Murad. Le Čujta me! Počasi Povem, da bosta bolje me umela. Mi se krepimo, oni se slabe, Mi dobro jemo, oni glad trpe, Mi smejemo se, oni se jeze, Mi tu stojimo, oni tam beže. Toda drugače, jasno bom govoril. Huzarjev mnogobrojna truma danes Ostavila je tabor z Morejem. Čemu, jaz v hipu nisem dobro vedel. Saj vesta, Kacijanar je lisjak. Zato za njimi skrivši sem poslal Konjikov nekaj, in le-ti prav zdaj Prinesli so mi vest, da bežna truma Od vojske se najbrže je ločila. Morda, kdo ve — Črez voljo druge vojske. A meni vendar se tako dozdeva, Da po dogovoru odide skoro Vsa vojska zlagoma — tako jaz menim. Sodita vidva! Kozrev. Mohamed, povej! Pred majhnim časom sem tako jaz sodil. Mohamed. In ako je tako? Murad. Potem, potem . . . Kozrev. Kdo ne bi vedel, kaj storiti treba? Pazimo, čuvajmo vso noč nocojšnjo! Kadar se jeden del odkrhne vojski, Planimo na ostali del nenadno! In ko je ta poražen, brez strahu Udarimo za drugimi beguni. Mohamed. Navdahla misel! Murad. Tudi moja misel. Kozrev. In zdaj na delo! Bliža se nam akšam.1) Uredimo vojnike pred nočjo. (Vstanejo.) Zavesa pade. Ob Gari. — Kacijanarjev šotor. 11. prizor. Jutranji somrak. Kacijanar. (Pride iz šotora.) Kaj spim! Kaj v polusnu se truden mučim! Premine skoro noč in dan je blizu. *) Večerni čas molitve pri mobamedanih. Anton Medved: Kacijanar. 455 Vse tiho. — Ali more spati kdo? Kot da bi nihče na odhod ne mislil. re k bližnjemu šotoru in pokliče Nikolaja Turna.) Vstanite! Ali spite? Nikolaj. O gospod! Kacijanar. Skrbi me, da ni v redu vse. Vstanite! Stopite do Lodrona precej, precej, In naročite, da naj brž odrine, Da nam napravi most čez Karasico. Saj ve, kako smo se zmenili včeraj. Jaz dam takoj potem s piščalko glas, Da gremo drugi. Cas pred dnem je kratek. Hitite! Prosim vas. Mori me skrb. Nikolaj. Da, da. V resnici sveti se nebo. (Odide.) 12. prizor. Kacijanar. Nazaj polagoma. — Skrivaj, na tihem. — O, tega nisem slutil, niti sanjal. Usoda se igra preljuto z mano. Jaz rob sem njej pretrdo okovan. Dejanja, kterih prosto ne zvršujem, Ta niso moja, niso zla, ni dobra. Za mano Čast in slava — ne, kaj slava: Za mano volja in zavest globoka, Da se ukloni vse pred mojim mečem, Da višja moč poseže vselej zame, Kdarkoli moČ človeška mi poide. In zdaj sem sam ponižan pred seboj. Pozabil sem, kaj sem, in mislil le, Kaj bodem. Srečna misel ta nekdaj, Zdaj strašna misel. — Bodi! Jaz sem čist. Jaz nisem kriv, to ve nebo in zemlja. To čutim pa, globoko v dušo Čutim, Da je v obzorje mojih nad in sklepov Priplul oblak in zarjo je zatemnil, Da nisem to, kar upal sem, da bom, Da se po vojni tej tema razgrne Na prejšnje moje čine, dasi slavne. Jaz nisem mislil, da nebesom višnjim Orodje sem, podoben morda dletu, Ki klesa sohe in zadaje rane. Odsojen sem, odločen sem odslej. Kar morem, naj storim. Naj gledam le, Da vsaj življenje svoje rešim zdaj, Življenje, ki mi vrni prejšnjo slavo. 13. prizor. Prejšnji. Nikolaj Turen. Nikolaj. Na poti v šotor me je srečal sel Lodronov. Grof tako po njem naroča, Da je razmišljeval ponoči dolgo, Da si ne upa torej tako daljo Od tabora odvesti svoje čete, Ker lahko Turek ga uzre iz mesta. Ni varno tudi po njegovih mislih S piščalko znamenje dajati vojski, Ker pisk in vrišč sovražnika bi vzdraniil. Kacijanar. Tako? In zdaj še to! Kaj čaka vendar? Odide naj! Pustimo torej pisk. — 14. prizor. Prejšnja. Ungnad. Ungnad. Svetlika se. Je4i vse v redu? Turen. Ne. Kacijanar. Lodron nam odsvetuje znamenje. Zato pustimo je! A Čas je hiter. Le pojdita na svoje mesto zopet In uredita vrste za odhod! Kadar pred mano zberejo se vsi, Odidemo na tihem. Toda brzo! Gospod baron, povejte tudi Sliku, In vsem načelnikom in vsem vodnikom, Da znamenja Čakati ni več treba. (Ungnad in Turen odideta.) 15. prizor. Kacijanar. Zrinjski. Pekri. Zrinjski. Kaj je storiti? Dan je vedno bližji, In znamenja še vedno nismo culi. Kacijanar. Ne čakajte na znamenje, moj Bog! Ne bode znamenja. Nazaj hitita In sem privedita huzarje svoje, Vidva, najbližja mojemu šotoru. Pekri. Kaj to? In včerajšnji dogovor! Kacijanar. . Ah! Nikar se ne mudita! Rekel sem. (Odideta.) Anton Medved: Kacijanar. 16. prizor. Kacijanar. Banffy. Batjan. Batjan. Za Boga! Dan napoči skoro. Kaj Počnemo tukaj? Znamenja nikdar! — Kacijanar. Ne bode ga. Ponavljam to vse jutro. Lodron ga hotel ni. Kar pojdita, Privedita do mene svoje čete! A hitro! Vidita, da zora poka. (Odideta.) 17. prizor. Kacijanar. Semenič. Semenič. Gospod! Škof Erdod je odšel po noči. Ni čakal znamenja. In Pavel Bakič Pred jedno uro je izgubil glavo Pri Djakovarju, kjer je boj začel. Vsa turška vojska je na nogah že. Hitimo, o gospod, hitimo strani! Kacijanar. Sam? — Tukaj čakam druge vojske še. Imate li vojake svoje v redu? Hitite k njim! Semenič. Ne. — Jaz pri vas ostanem. Usodo vašo naj delim do konca, Naj tudi padem. Tesna me je skrb, Da ne utečemo krvavi bitvi. Kacijanar. Gorje! — Nesreče torej ni še konec. Usoda ni odločena še zame. O Bog, kako trdo, trdo me skušaš! — Vi pojdite k vojakom svojim, Pavel. Semenič. Danica že izhaja — mi smo tu! (Odide.) Kacijanar. Zahvaljen Bog! Prihajajo huzarji. PaČ skrajni čas. In drugi--------kje so ti? * 18. prizor. Kacijanar. Zrinjski. Pekri. Huzarji. Pekri. Moj Bog! Sami smo tu! Midva sva prva. In kje sta Ungnad, Slik? Grom trešči vanje! Kacijanar. Rotim vas, prosim vas, gospod načelnik, Vzdramite jih! O pojdite do njih! (Pekri in Zrinjski brzo odideta.) (Huzarjem.) Pozdravljeni junaki zvesti vi! (Mrmrajo.) O ne hudujte se! Bodite mirni! Jaz nisem kriv. Nihče ni kriv nezgod. Nosimo težo skupno, bratje moji. Huzar. Da, skupno! A ne mi sami, tlačanje. Drugi. Kaj druzega zdaj Čakamo, kot smrti? Kacijanar. Vsa vojska se ob kratkem zbere tukaj. Le potrpite! Prosim vas, vojaki, Zahvalim vas, da prvi ste prišli. Huzar. In drugi? Kaj odlašajo? Čemu? Bojim se, da smo pali v strašno zanjko. Tretji. (Pokloni se globoko Kacijanarju.) Gospod! Lepo vas prosim, idimo! Srce imejte z nami, bedniki. Pred Garo gomezi sovražna vojska, Ne Čakajmo, za živega Boga! Mnogo glasov. Odrinimo sami! Rešimo se! (Sum, nered.) Kacijanar. Počakajte gospode svoje vsaj! Mirujte, prosim vas, če ne — velevam! Molčite! Bojte moje se rezi! (Potegne meč. Mrmranje utihne.) 19. prizor. Prejšnji. Zrinjski. Pekri. Pekri. Peklo naj vse požre! Nikogar ni. Zrinjski. Odšla je vojska. Ungnad, Pekri, Slik. In Pekri je celo dejal zarana: Kaj mi golčite še o Kocijanu? On je odhajal že pred polnočjo. (Huzarji godrnjajo ) Anton Medved: Več glasov. Gorje nam! O sleparstvo kleto! Bog! Hitimo! Kacijanar. Kaj je nam početi zdaj ? Pravični Bog! Uničeni smo torej ? O Pekri! Bog odpusti ti ta govor! Zrinjski. Le v begu najdemo rešitev. Strani! Huzarji. (Jadovito.) Kaj čakamo! Mi gremo. — Sami — prec ¦—! Kacijanar. (Prime se za glavo.) Je-li resnica? Ne, to ni resnica. Kdo je ostal še tu? Nihče, nihče . . .? Mi čakamo le smrti? O gorje! Hodi hitro sem in tje.) To sem zaslužil jaz. O kaj sem storil! Pekri. Čemu ti vzdihi? Pojdimo, za Boga! Mi gremo zdaj. Življenje nam je drago. Za manoj ! (Huzarji začno korakati.) Kacijanar. Pekri! Zrinjski! Brata moja! Zrinjski. Hitite z nami! Ali ste ob um? Kacijanar. Jaz grem. (Skoči na konja.) Toda jedini Bog me sodi! (V nekaterih hipih izginejo.) 20. prizor. Dva vojaka. Prvi. (Pogleda v šotor.) Ni Kocijana tu ? Kam je izginil? Drugi. Resnično! Ni ga, Kje ga vrag drži ? Prvi. Mi tepci čakamo. — Verjemi meni, Pobegnil je. Udari strela vanj! Jaz vidim še bežeče tam huzarje. Drugi. Hitiva v tabor! Pojdi! Brž povejva! Kacijanar. 459 21. prizor. Semenič z vojaki. Semenič. Vse prazno? Bog! Sem-li oslepel? Kaj? Vse prazno! Kje je moj gospod poveljnik? Vojak. Beži. Drugi. Kaj drugega? Vojak. To je preveč. Vojak. Smo li živali, ali smo ljudje?! Tretji. Izdajnik! Smrt, sramota Kocijanu! Semenič. Molčite! Kdo nečastno govori O slavnem možu? Z mečem ga presekam. tem se od vseh stranij množe vojaki na prizorišče. Grom topov in pušek v ozadji.) 22. prizor. Lodron. Slik. Mager. Vojaki. Rešite nas! Rešite nas! Slik. Gorje! Sovražnik že pritiska. Gujte grom! (Vojaki se pririnejo do Lodrona.) Mnogo glasov. Gospod, vodite vi nas! Prosimo. Izdani smo. Rešite nas, rešite! Lodron. (Zavihti meč.) Mirujte! Ukazujem vam, molčite! (Hrup poleže; vse gleda vanj.) Pogum velja! Še nismo izgubljeni. Ukaze moje poslušajte, bratje! Borimo se, kot pristuje junakom. Neki vojak. Kdor s šestimi nogami se bojuje, Temu je pač lahko, a mi nesrečni . . . Lodron. (Skoči s konja in prehode žival. Bodimo torej vsi jednaki. V boj! (Vse se gnete okrog njega.) Za manoj! Z Bogom mi in z nami Bog! (V neredu odvihrajo na levo.) 460 Pavlina Pajkova: Spomini tete Klare. 23. prizor. (Nekaj časa šum, streljanje na levi. Potem se v ozadji pokaže na visokem drogu glava Pavla Bakiča.) Slik. (Beži čez prizorišče na desno. Ob Kacijanarjevem šotoru :) Ha! Kacijanar! To je tvoja moč. (Kmalu za njim Nikolaj Turen.) Nikolaj. O večni Bog! Kako si nas udaril! (Pokaže se na drugem drogu glava Erazma Magra.) Semenič. (Ustavi se bežeč; ob šotoru sklene roki.) Skolasta! Oče tvoj, oh oče tvoj! (Zbeži.) 24. prizor. Murad z vojaki z desne. Murad. (Jožefu Lambergu, ki hoče uiti). Oho! Kam siliš ti? Odslej si naš. (Turki ga obstopijo.) Končan je boj. Razpršena je vojska! — (Na tretjem drogu se pokaže glava grofa Lodrona.) Turški vojaki. Hura, hura! O velik nam je Alah! Zavesa pade. Spomini tete Klare. (Povest. — Spisala Pavlina Pajkova.) (Dalje.) 1 retje leto je bilo poteklo od -usodnega dne, ko sem zvedela o prevari. Šele tretje leto, a meni se je zdelo, da je že cela večnost. Ni Čuda: saj nisem živela, temveč samo životarila. Dolgočasno je bilo moje življenje; skoro bi ne bila vedela, čemu živim. Ko bi bila čutila le količkaj veselja ali zanimanja do katere stvari, življenje bi mi bilo manj bridko. Toda nič; v meni je bilo vse mrtvo, vse hladno kakor v grobu. Ko bi bila mogla vsaj sovražiti njega, moritelja mojih čustev! Maščevanje bi bilo povzročilo nekaj po-lajšanja ranjeni duši, tako sem si mislila. Tudi tega ne! Prava ljubezen se more izpreminjati v zaničevanje, a v sovraštvo nikoli ne. Jedino, kar je vplivalo blagodejno na mojo mračno dušo, bila je samota. Po ure in ure sem sedevala kje v kakem skritem kotičku našega gaja ali bližnjega gozda, in ondi sem nepremično zrla pred-se. Nekaj kakor prijetna omama navdajalo me je ob tem; v takem stanju sem pozabila gorja, in tajala se mi je ledena skorja, ki mi je oklepala prsi. Nehote se mi je oko upiralo v gosto vejevje, da bi zagledalo nebo. In presunila me je tešilna mehkoba, oko mi je od hvaležnosti zarosilo. Našla sem bila lek svojim ranam, up v svoji brezupnosti, moč svojemu trpljenju. Vera, ta vedno migljajoča zvezda, ki nikoli ne utrne, razlivala je svoje blagodejne žarke v mojo otrplo dušo. Čim večkrat mi je duh poletel nad zemski prah, tem živeje so se mi predočile resnice, ki jih uči krščanska vera, tem večja udanost se mi je vselila v srce. Trpela sem še, a voljno prestajala; tožila sem še, a ne več obupovala. In tako sem prav z močjo in jedino le s tolažbo naše nebeške vere dospela do onega mirnega in zadovoljnega življenja, zaradi katerega mi ljudje zavidajo, in ki je celo tebi, Hilda, vzbudilo veliko pozornost. Naslonjena na neomahljivi steber verske udanosti, prestala sem pogumno še celo vrsto mračnih dnij in dušnih bojev, ker kupe bridkosti — žal — še nisem izpraznila do dna. Nekega dne sedim zopet po svoji navadi v tihotnem gozdu. Nevedoma si izberem prostor za onim drevesnim deblom, kjer sem pred tremi leti vsplašena po Leontinini grožnji iskala zavetja. Ravno sem mislila, ali ni baš danes obletnica onega dne, ko mi zadonita na uho ljubko otročje blebetanje in smeh. Premaknem se iz kotička, da pogledam, kdo je. Po stezi meni nasproti je šla starikava žena z jerbaščkom na roki, in vodila negotove korake otroku, ki je utegnil biti jedno leto star. Dete je bilo gosposko; žena, kakor se je poznalo, bila je njega pestrna. Ko se mi približata, pomoli mi dete ročico polno nabranega cvetja. Z jedno roko sežem po ponujeni cvetici, z drugo pobožam nežno lice, ki se mi je prijazno nasmehljalo. Nenadoma se zganem. Desnica, ki je ravno potegnila po črnih njegovih lascih, zleze mi navzdol, cvetke pa izpustim, da padejo na tla. Kakšen obraz ima to dete? Cegave so te poteze? Cegave te oči? Šumenje me vzdrami. Bogato oblečena debela gospa se mi približa. Skočim kvišku. „Leontina!" zaklicem izne-najena. I. ZARJA SLAVE. (Drama v petih dejanjih.) Četrto dejanje. Beč. — Ulica. Na levi cerkvena vrata. 1. prizor. Danijel. Krištof. Danijel. Ti tukaj, Krištof? Bog te sprimi! Po kaj si prišel v Beč po zimi? Krištof. Prišla je vsa gospoda v mesto. Danijel. Pogledat mlado li nevesto ? Krištof. Prav meniš. K hčeri gre gospa, Ki v Beču zdaj svoj dom ima. Danijel. Jaz tudi sem jo videl že, Pri moji bila je gospe. Tako je Črna kot ciganka Ta mlada stvar, ta luteranka. Krištof. E kaj! Na jok me skoro sili, Tako se mi družina smili. Danijel. Oh ti preljubi Krištof, ti, Zdaj vidim, da si vedno stari. Kaj tebi so neverna hči In Kocijan in žena mari? Krištof. Kako ne? To pristuje slugi, Da je rodbini svoji zvest. Danijel. Naj smili se ti rajši drugi, Ki trpka Čaka ga bolest! Slovo je vzel od grajske hčere Tako ganljivo in težko; On ljubi v srcu jo brez mere, A poročeno zdaj dobo. Ha, ha, to ženske so sedanje! Ti misliti ne moreš tega; Kedor preveč zaupa nanje, Nikdar pokojen spat ne lega. Krištof. Saj Pavel bil je boja žrtev. Danijel. V nje srcu je gotovo mrtev. Krištof. Sicer bi se povrnil k domu. Danijel. Kaj ne k Skolasti? Ali h komu? Krištof. Ko tožna je prišla novica, Da Pavel SemeniČ je pal, Otrla si je solzo z lica In vzdihnila globoko: Žal! Pred nami je celo razkrila, Da prvič njega je ljubila. Danijel. Seveda! Kajpak! Ženska joče, Kadar, za komer ravno hoče. Krištof. Jaz grem. Dej, stopi malo z mano! Po mestu ti je bolje znano. s (Gresta.) Danijel. (Ustavi se pred cerkvijo.) Počakaj, glej! Kaj to pomeni? Prilepljen list je tu na steni. (Bere.) „Ungnada, Kocijana in Slika, Vse tri obesimo vrh zvonika!" Ha, ha, poglej, preberi sam ! Krištof. Saj veš, da črke ne poznam. Danijel. (Bere glasno.) „Ungnada, Kocijana in Slika, Vse tri obesimo vrh zvonika!" (V tem se ljudstvo množi.) Anton Medved: Kacijanar. 485 Krištof. Lepo te prosim, skrij te vrste! Glej, ljudstvo stopa že na prste. Danijel. Nd, Krištof, ali .vidiš zdaj, Kaj Kocijan velja na sveti! Krištof. Pozdravljen! Jaz grem rajši v kraj, Sicer utegnem kaj ujeti. (Odide.) Danijel. (Ljudstvu.) Berite! Kdo je to pripel? (Nekdo bere.) Nekdo. Da vrag bi Kocijana vzel! (Več glasov zmešano.) „Ungnada, Kocijana in Slika, Vse tri obesimo vrh zvonika!" Zavesa pade. Beč. — Stanovanje Eyt^ingovo. 2. prizor. Herberstein. Evtzing Ureh. Eytzing. Nič ni pomoglo? Nič, zares, prav nič? Gospod poslanec, kralj je trdosrČen. Kako v se vam zagovor tastov zdi? Herberstein. Kar znal in mogel, vse je točno storil. A Kacijanar se nam v zlogu kaže: Prehiter, previhrav, premalo jasen V pisanju, kakor v vseh dejanjih svojih. Zato njegov zagovor našel ni Odmeva v srcih. Le zato, verujte! Zakaj se je takoj oprostil Ungnad? In vendar krivdi nju različni nista. Mytzing. Moj Bog! Sest dnij besedo vsako pisma Razmišljali, pretresali smo v Kremsu, Poslušali i njega živi govor. Vse niČ. Ime celo so zdeli krivdi Njegovi: Crimen laesae Maiestatis. To ni naravno. To mi jasno ni. Jaz slutim, da ima baron nesrečni Sovražnikov na dvoru vsakovrstnih. Herberstein. O tem nihče ne dvomi. To mi vemo. Marija, sestra kraljeva, ta vpliva Na brata, a srca mu ne meči. Že, ko se je potezal cesar Karol Za Kacijanarja, omenja bratu, Da se ji čudno zdi to, prav nikakor. Eytzing. Zakaj ga črti? Kakov vzrok ima? Herberstein. Pogledati je treba le v preteklost, Ki nam še ni odmaknjena tako. O Ivanu so prve lovorike SloveČih zmag na ogerskem pozemlju Rodile skrivoma obilo trnja, Ki ga ni videl, čutil malo le, A Čutil kmalu bolj in bolj, in zdaj V življenje že se mu sade bodice. Eytzing. Kako? Ne morem čisto vas umeti. Herberstein. Globoko Ogrov ljudstvo jaz poznam. V razkošji plavali so mnogo let, Uživali življenja sladke vrelce Do dna v slepotni blodnji, da nikoli Življenje to ne more jim miniti. Moža odločne volje, krepkih rok Imeli niso v sebi, najmanj v kralju. Prezirali zato so Ljudevita, Oklepali kraljice se Marije, Dokler pri MohaČu ni padel kralj. In privihral je Kacijanar mednje, Ukrotil Zapoljance s slavnim mečem. Potem je v njih deželi taboril, Branik uporom novim in zvijačam, In živil sebe, svojo vojsko — s Čim? Z blagajno kraljevo? Bila je prazna. Od ljudstva, plemičev se je le hranil, Katere Zapoljancev je odrešil In pravemu vladarju pokoril. Postal tako je Ogrom težko breme, In v plemičih je gorel srd do njega; Zanetil tudi se Mariji v srcu. A Ferdinand je molčal, vse mu upal In nezaveden z molkom večal jezo. Tedaj mu slava je rodila trnje. Umete li? Jaz sem o tem uverjen. Eytzing. Da, da. Razumem vas, rad verjamem. A zmagati pravica vendar mora. Zato, gospod poslanec in baron, Potezajte se vi za njega, prosim; Srce imate, vednost in veljavo. 486 Anton Medved: Kacijanar. Herberstein. Vse upanje nikakor ni zašlo. Prijateljev ne šteje morda Ivan, Toda občudovalcev ima mnogo: Jaz vem, kam idem naj — na poljski dvor. Pozdravljeni bodite! Eytzing. (Seže mu v roke.) Bog vas spremi! (Herberstein odide.) 3. prizor. Eytzing. Skolasta. Eytzing. Skolasta! Angel moj! O pojdi k meni! O naj objamem te, družica moja. (Objame jo.) Zakaj tako potrta? Nič strahu! Vse bode dobro. Skolasta. Mati je prišla. Eytzing. Tako? Potem naj jo hitim pozdravit. (Odide.) 4. prizor. Skolasta, potem Semenič. Semenič. (Približa se počasi Skolasti, ki zamišljena sedi in ga ne opazi takoj.) Prišel sem prav. Zahvaljen bodi Bog! Gospa, kaj ne da? Skolasta. (Vzdrami se.) Kdo je? O, moj Bog! Semenič. Moj tudi. Kaj se tresete, Skolasta? Skolasta. Vi tukaj? Vi ste živi? Semenič. Jaz sem živ. Za vas bi bilo bolje pač, da nisem. Skolasta. Kako drhtim! Kako sem se vas zbala! Semenič. Verjamem. O to vedel sem naprej. Skolasta, odpustite mi to smelost! Ne bom vas dolgo mučil, ne, gospa! Jaz pojdem kmalu in potem, potem Ne vidite me nikdar več v življenji. Srce mi v prsih dalo ni miru, Da jedenkrat še vidim vaš obraz, Da jedenkrat še z vami govorim. Skolasta. In kaj imate govoriti z mano? Semenič. Vi morete tako vprašati:" Bodi! Vsem Bog ni dal jednakega spomina In vsak si rad iz srca prepodi, Kar iz preteklosti mu govori: Zakaj si storil to, zakaj si storil? Skolasta. Kako me muči vaš nejasni govor. Semenič. Govoril bodem torej jasno, jasno, Kot beli dan. Skolasta, o Skolasta, Povejte, ali ste me kdaj ljubili Odkrito r1 — Vi molčite. — Čudno ni. Iz molka sklepamo sto raznih mislij, Iz vašega jaz sklepam tudi svoje. Skolasta. Povsod se je dejalo, da ste mrtvi. Semenič. Izgovor je izboren in močan, Tako, da skoro bi na vse obmolknil, Preklel samo usodo in jezike. * A srcem sem Človeškim več zaupal. Skolasta. Jaz nisem kriva. Hči jedina sem Dnižine. Morala sem se udati. Semenič. Saj vem; Če hočete, odpuščam tudi: A zadnje mi besede dovolite! Tišče me v prsih in duše mi sapo, In če privro na dan na pravem mestu Olajšam si srce — umrjem lože. Na boj odnesel sladko sem zavest, Da bije zame najmilejše bitje, In sladek sklep, da v meni bode bilo Srce do lega bitja vekomaj. In upal sem, da vrnem se zmagalec V naročje domu in v naročje vam. Poraženi smo bili in bežali Sramotno, kot sramotno oče vaš. Skolasta. O Bog! Ne žalite očeta vsaj! Anton Medved: Kacijanar. 487 Semenič. Bežali smo, in oče vaš je kriv. Od srama sem se dolgo krog potikal In nikdar ne bi domovine videl, Da v meni plapolal ni zadnji up, Sijala v srcu zadnja mi tolažba: Po tebi neka duša hrepeni, Srce ji v solzah plaka za teboj. Domov sem se povrnil z upom tem, S tolažbo zadnjo to, gospa Skolasta. Ugasnila sta up mi in tolažba . . . In jaz sem ljubil vas, globoko ljubil. Skolasta. Vi tudi moje vere niste, in . . . Semenič. Se to, gospa, še to sem moral Čuti? Kdor vero zataji, temu ni težko Vsa druga sveta čustva zatajiti. — In zdaj! — Zdravstvujte in bodite srečni! Iztrgajte spomin name za vedno; Morda vam spet zašije v srcu mir, Zašije, kakor meni v Črni zemlji. (Naglo odide.) 5. prizor. Skolasta. Elizabeta. (Skolasta molči, potem zaihti.) Elizabeta. Jokala si. Povej mi, hči, zakaj." Skolasta. Zakaj? Da od veselja ne, pač veste. Saj sem tako nesrečno bitje jaz. Elizabeta. Lepo te prosim, zatajuj se, hči; Zaduši včasih solze v svojih prsih. Kaj mora reci tvoj gospod soprog, Če medne ure mladega zakona Greniš mu vedno z jokom in tožbami? V resnici mi je ravnokar potožil, Da te nikdar ne vidi jasnih lic. Skolasta. Kaj morem jaz za to, da mi usoda Medene ure blažene mladosti Greni z udarci za udarci vedno? Kdaj vidim vas veselega obraza? Kdaj čujem rahlih, nežnih besedij Iz ust očeta? Elizabeta. Vem in bridko čutim. Pomisli le, da nismo se branili Gospoda Urha, ko je snubil tebe, Čeprav ni naše vere. Vzroke veš. On sam in brat njegov sta svetnika Kraljevska. Lahko rešita očeta. Dolžnost je torej do očeta tvoja, Da svojemu soprogu se priljubiš, Da ga rotiš in prosiš v vsi ljubezni, Naj govori, naj govori za tasta. 6. prizor. Prejšnji. Ureh in Krištof Eytzing. Ureh. (Po strani.) Povej le ti! Jaz sam ne morem skoro. Izvesta vendar le, in sicer kmalu. Midva ji lahko tešiva takoj. Krištof. Gospe! Elizabeta. Pozdravljena, gospoda ljuba! Krištof. Povedati imam odlok vam kraljev, Ki ga je v Kremsu končno razodel. Elizabeta. O, kakov je? Povejte mi, gospod! Krištof. Grof Albert Slik in Turen Nikolaj In Pekri morali so v varno ječo. Pri grofu Salamanki bil sem zdaj, In ta mi je povedal . . . Elizabeta. Kaj, morda . . . Krištof. Da Ivan Kacijanar, vaš gospod, Z današnjim dnem prebiva tudi v ječi. Elizabeta. O Bog! (Omahne hčeri v naročje.) Ureh. (Priskoči.) Gospa, ne bojte se! Gospa! Zavesa pade. Beč. Kraljev dvor. Soba. T. prizor. Kacijanar. (Sedi za mizo oprt na roko in bere iz papirjev.) „In ob Času, ko je šel cesar iz Beča in so oblegali Ostrogon, takrat me je vaše Veličastvo, ker se je bilo bati odpada Ogrov in marsičesa, 488 Anton Medved: Kacijanar. opominjalo z visokimi prošnjami in željami, naj po moči rešim Ostrogon — da se hoče tega vaše VeliČastvo večno spominjati in mene in vse moje prijatelje milostno priznavati. Ko-likrat sem sicer svoje življenje zastavil za vaše VeliČastvo in ves čas, da govorim resnico, viteški in pošteno ravnal. (Prestane.) Torej kličem vaše VeliČastvo, svojega naj-milostnejšega gospoda, za Božjo voljo, da naj omili svoj srd in jezo zoper mene ..." (Odloži papir in vstane.) Zastonj vsa pisma, prošnje in pritožbe! So-li okamenela srca vsa? Je-li spomin zapustil vse duhove? Ob dobrem Činu žabi j o se hitro Okolnosti, ki dobri Čin temne; Hitreje pak se zabijo razmere, Ki zagovarjajo dejanje zlo. Tu zdaj sem sam. Z visokega prestola Časti in slave vržen v tesno ječo. Vsi hrabri Čini, vsi napori strašni, Vsa moja vernost, vsa nekdanja moč — V pozabnosti je morje vse zasuto. Le krivda s črnimi perotmi plava Nad dnevi slavnimi, le sama krivda. In vendar Bog nebeški mi je priča, Ki vidi srca naša in obisti, Da nisem kriv, vsaj toliko ne kriv, Kot moja kazen svetu govori. Jaz vem, v strupenem srdu slutim jaz, Da strogi moj sodnik ni kralj samo. Klevetnike imam, sovrage skrite, Ki so močnejši nego turška vojska. In ako jih nebes pravica jasna Ne stare, ne osramoti za časa, Potem — pred njimi brez orožja padem, Ne kot junak — kot kaznovan begun. 8. prizor. Prejšnji. Grofinja Salamanka. (Jetničar odide molče.) Kacijanar. (Osupel.) Gospa grofinja! Ali je resnica? Grofinja. O, Bog! Kako upali ste, gospod! Kacijanar. Kaj čuda! Težke čase sem preživel, Odkar sem zadnjo pot govoril z vami. Kako ste sem prišli? Kdo vas je pustil? Grofinja. Moj brat, ki nadzoruje vašo ječo. Kacijanar. Zahvaljam vas. Pozabljen torej nisem. (Poljubi ji roko.) In kaj Elizabeta, kaj Skolasta, Kaj moja nedorasla sinka dva? Kako prenašajo usodo trdo? O, Bog je hotel, da me je potrl. Grofinja. Ne bojte se! Rešitev vam napoči. Brez dvomov trdim, da vam spet nekdanji Napočijo slobodni, slavni dnevi. Kacijanar. Gospa, nikar me s tem ne tolažite, Da še bridkejše ne občutim vse nesreče. Kdo zame se poteza na vsi zemlji? Grofinja. Jeronim Laski je odhitel včeraj Na poljski dvor do kralja Sigismunda, In Herberstein je s svojim pismom tudi Zagovor vaš poslal na isti dvor. Ne bojte se! Prijateljev imate Dovolj in vsem v srce globoko sega Usoda vaša. Kranjski in slavonski Stanovi kralja so za vas prosili, In Nibšič Nikolaj, državnik slavni Na poljskem dvoru pride sam pomirjat Srd kralja Ferdinanda v naše mesto. Zatorej upajte vesele duše, Da zvezda slobode vam ni zašla, In v slobodi ne zvezda prejšnje slave. Kacijanar. Iz ječe pišem danes zadnji list. Če tudi tega kralj mi ne usMši . . . (Vzame pismo in bere.) „ Dalje naj vaše VeliČastvo skliče nesum-nive poročnike iz Avstrije, s Štajerskega, Koroškega, Kranjskega, ki naj od vas imenovane priče pozovejo in zaslišijo, ker še mnogo stvarij lahko dokažejo živi samovidci; isto tako naj izda najvišji ukaz do ogerskih, hrvaških, zagrebških poglavarjev in do sveta kranjske dežele, da imenovane priče postavijo pred poročnike." (Odloži pismo.) Toda Čemu to berem! Jaz ne upam Od kralja več, ne upam in ne upam. Vse sem poskusil, govora vso silo, Da bi vzbudila vsaj sočutje v srcu, Ce v umu bi prepričanja ne mogla. Zastonj! — Gospa — in Česar se bojim, Celo prijateljev veljavnih prošnje Ostanejo brez vspeha — in potem — Kaj meni je storiti, kaj, gospa? Svetujte vi, pomozite mi vi! 49° Pavlina Pajkova: Spomini tete Klare. Težko mi je (saj Bog na nebu ve), Prositi sveta in pomoči žensko, A moram! — Odpustite mi gospa! Grofinja. Blagajna moja vam je spet odprta. Kacijanar. Vsa hvala vam! O, v sanjah nisem slutil, Da se zgodi v resnici, kar sem del Pred letom vam — spominjate se pac — Da dobrodošla bo mi kdaj ponudba, Ki nisem hotel je vsprejeti v Ogrih. — In ako ni zlato mi ne pomore — ? Grofinja. (Sepetaje.) Potem vas reši pot iz ječe skrivna. 9. prizor. Prejšnja. Jetničar. Jetničar. Gospa! Zdaj odstopite! Grof veleva. Grofinja. Zaupajte! Kacijanar. (Seže ji v roko.) Gospa grofinja, hvala! (Grofinja odide, jetničar zaklene vrata.) Zavesa pade. Spomini tete Klare. (Povest. — Spisala Pavlina Pajkova.) (Konec.) Leto je bilo poteklo po onem žalostnem svidenju v gozdu. Neki dan dobim črno obrobljeno pismo. Pisavo na njem sem takoj spoznala: bila je Odilova. Za trenutek mi zastane srce, oko se mi zasveti; prešinila me je misel, da je Leontina umrla. A brž nato sem se sramovala neblage misli. „Ne, ne more, ne sme biti", zašepečem ter z mirno roko raztrgam zavitek pisma. Odilo je bil umrl, toda ne on, temveč dete, njegov dvoletni sinček. „Nov udarec zanj, nova bolest njegovemu srcu", mislim si presunjena. „In vendar, vendar, bolje tako! Kakšen človek bi postal sin take matere!" In zopet sta potekli dve leti. Ves ta Čas nisem ničesa cula o njiju. Ali sta se pogodila? — Zivita-li v miru? — Rada, prav rada bi bila zvedela kaj ugodnega. Bilo je krasno jutro sredi poletja. Odkar se mi je bil mir povrnil v srce, vstajala sem zopet s solncem in darovala prve rosne ure dneva cvetličnemu vrtu, katerega sem tedaj skoro je-dina obdelovala. Jutro je mladost našega dneva; v njem je živost, nežnost in lepota, kakoršna je v pravi mladosti. Zato tudi sedaj, ako le morem, nikoli ne zamujam ranega jutra, da ne bi ga posvetila molitvi in delu- Tudi oni dan sem bila že za rana med svojimi cvetlicami. Prekrasno so se bile čez noc razcvetle vrtnice. Ravno sem hotela navezati šopek, da ga darujem Marijinemu oltarju naše župne cerkve, ko me pozovejo v hišo. V kuhinji najdem cerkvenika z listkom gospoda župnika. V njem me prosi župnik, naj nemudoma pridem k njemu. Predno je preteklo četrt ure, bila sem tam. Gospod župnik me je Čakal nestrpno. „Neki umirajoči ptujec vas želi videti", reče, brž ko me zagleda; „z dovoljenjem njegove soproge sem vas dal poklicati." Obledim. Zaslutim, kdo me želi. „Povedite me brž k njemu", odvrnem zamolklo. Med potoma mi gospod župnik pove, da omenjeni bolnik že drugi mesec biva v našem mestecu hudo bolan. Jetika ga zdeluje že dolgo, a sedaj se mu pač bliža konec. Bolnik mu je povedal, da je v našthiši preživel nekdaj srečne dni, zato želi mene še jedenkrat videti. Nemo prikimam. „Trpi! Umira!" ponovim v srcu. Že drugi mesec je tukaj, a jaz nisem tega vedela! Ni Čuda, saj razven v cerkev in na naša posestva nisem zahajala nikamor. Ob vhodu v bolnikovo sobo me vsprejme Leontina. Bila je upadlih lic in objokanih očij. MolČe me prime za roko in povede v drugo sobo. S povešenimi očmi mi potoži, da je Odilo hudo bolan, pa da se srdi nanjo celo sedaj, ko malone umira. „Le vas kliče in vas želi videti. Oh, kakšen pekel je bilo moje zakonsko življenje! Toda vse bi pozabila, ko bi le ne umrl v sovraštvu." Jaz ne odvrnem ničesa in se podvizam v bolnikovo sobo. Odilo je ležal na preprosti, 5'7 I. ZARJA SLAVE. (Drama v petih dejanjih.) Peto dejanje. Beč. — Kraljev dvor. - 1. prizor. Kacijanar. Jetničarji. Prvi jetnidar. He, gospod! Dajte nam, dajte! Žejni smo. Nismo še dosti pili. Drugi. Kako se nam smilite, gospod! Tako mi duše, življenje t^i rad za vas dal, da je kdo hoče, to moje ničevo življenje. Kacijanar. Bodite mirni! Govorite tiho ! Tretji. Gospoda grofa ni doma. Mi smo danes grofje. Za . . . kaj bi jaz ne bil enkrat grof! Žejen sem. (Opoteče se.) Prvi. Gospod! Se vina! Se zlatov! Žejen sem kakor prah, in jezik mi lepi na nebu. Kacijanar. Tu zopet vzemi vsak po jeden zlat! Na moje zdravje pijte zadnjo kupo. Ne boste dolgo ga na moje zdravje; Ker smrtna sodba me zadene kmalu. Drugi. O gospod baron! Kako so ljudje neusmiljeni. Vi pak ste tako dobri, tako dobri . . . Kacijanar. Le pojdite iz ječe! Zadnje svoje ure Preživel rad bi sam. Bodite mirni! Prvi. Pojdimo, pojdimo! He, vina, brate, vina zdaj prinesi! Kacijanar. Pazite, da vas kdo ne iznenadi Od Činovnikov ali dvornih mož. (Opotekajoč se odidejo.) Soba. 2. prizor. Kacijanar. (Sede k mizi in se upre na roko.) Na levi petje: Zlata Hispanija, SolnČnati svet! Zlata ti zibelka Lepih deklet! Rožne jim ustnice, Črne oči . . . (Smeh, vedno tišje in redkejše govorjenje.) Kacijanar. Moj sklep je trden zdaj in neomajen. Poskusil vsa sem pota, vsa zastonj. Na zadnjo moram zdaj kreniti pot. In ako nečem — moram v smrt gotovo. Po udih še mi teče živa kri, In krepke kite sklepajo mi ude. Moj duh je pač potrt, toda čuječen, Se bodem sekal po glavah sovražnih, Moči se moške meni škoda zdi. Besede mehke niso nič pomogle, Pomore torej naj dejanje krepko. Kdo ve, kaj v sebi skriva mi bodočnost. Potreben kralju svojemu bom zopet, Kadar razvijem prejšnjo svojo moč In strem sovražne sile vse države. Poklonim, posvetim vladarju službo, Toda zaupal mu ne bom tako, Kot svoje dni. Poznam ga zdaj globoko, In ne prepozno, upam, ne prepozno. 3. prizor. Prejšnji. Jetničar. Jetnidar. Gospod, go . . . spod! Jaz nisem pijan, a drugi so vsi pijani. Spe. Leže . . . kakor vehe so op o j eni. Jaz vas milujem. Jaz sam. Kdo hoče, kaj . . . vam . . .? Anton Medved: Kacijanar. Kacijanar. Le pojdi k drugom! Ti si tudi truden. Jaz moram biti sam. — Pokoren bodi. (Jetničar odide in pade za prizoriščem.) Kacijanar. (Gre k nasprotnim vratom.) Jurij! 4. prizor. Kacijanar. Jurij. Jurij. Gospod, težko sem došel, vendar sem. Nihče me ni opazil. Kacijanar. Dobro! Hvala! Jetnicarji že spe od vina trudni. Toda previdna vendar le bodiva. (Gre k mizi in vzame pismo.) Tu imaš pismo. Spravi je takoj Globoko v nedrije in precej nesi Gospodu Evtzingu in hčeri moji! Kar tam nadalje ti zapovedo, Naredi! Zopet prideš sem do mene! Jurij. In ako mi prestreže kdo vaš list ? V veliko sem nevarnost se napotil. Kacijanar. Ne boj se, Jurij! In žrtvuj se zame! Doslej si bil mi zvest, kot nihče drugi. Sicer zastonj mi tega ne storiš. Bogastva ti obetam, ne plačila, Kadar se mi posreči, kar namerjam. Jurij. O vse storim, o vse storim za vas. Za vami grem, če treba, v smrt, v prepad. Kacijanar. Tako! Le pojdi in krog sebe glej! Menih obišče me; morda te sreča; Pozval sem ga in govoriti moram O važni stvari tudi ž njim še dnes. Na svidenje in varno hodi! Jurij. Srečno! 5. prizor. Kacijanar. In zdaj še pismi dve na Ferdinanda. (Gre k mizi in ji vzame.) Poslednji dve — tako gotovo, kakor V nebesih Bog živi. Morda celo Poslednje pismo že sem odposlal. Jaz storil svojo sem dolžnost povsem. Ponujam več mu, nego sam imam. Ce tudi ta ponudba ga ne gane — — Moj beg je opravičen pred vsem svetom. Menih prihaja — zadnja lista prejme. 6. prizor. Kacijanar. Menih. Menili. Gospod baron, pokoren sem služabnik. Kako vam je pri srcu? Le pogum! Kacijanar. Prinesel vas je Bog. Jaz sem udan. Menih. Tako je prav. Bodite le udani! Ce Bog je z nami, kdo je zoper nas? In vi ste prave vere kristijan, In Luter ni vas zvabil v svoje mreže Ni famulus njegov — vaš Primož Trubar Ki neki mu preti izgnanstvo zdaj. Kacijanar. Do vas imam iskreno prošnjo danes. Menih. Povejte jo! Kar morem, rad storim. Kacijanar. Do kralja spet sera pisal lista dva, In rad bi mu iz ječe ju poslal. Zato vas prosim, da ju vi nesite! A kralja ni doma. Pred tremi dnevi Napotil se je v Prago k zborovanju Stanov deželnih. To sem čtil po strani. Predajte torej pismi Evtzingu, Gospodu Krištofu, ki pojde tudi Za kraljem v Prago. On naj izroči Vladarju pismi te vsebine nujne. Menih. Zanesite se lahko, da storim Čim. preje, česar ste me zaprosili. (Vzame pismi.) Kacijanar. Mudi se. Zadnji up je v pismih teh. Ce kralj me tudi zdaj še ne usliši, Potem na smrt pripravljen biti moram. Zares bojim se naglega udarca, Ker trdovratno toliko že časa Odlašajo o meni pravdo sodno. Menih. Pogum, pogum! Kako, da tak junak O zadnem upu govori! Pogum! Anton Medved: Kacijanar. 519 Jaz grem, da hitro pismi ti oddam. Kadar me zaželite, le kar, prosim, Pošljite glas, takoj vas spet obišcem. Ta Čas pa vas tolaži dobri Bog! Kacijanar. Duhovni oce, Bog vam plačaj stokrat! (Menih odide.) 7. prizor. Kacijanar. Na stran pero, na stran papir za zmerom! Govoril sem le gluhim, pisal slepim, Zdaj sam bom delal, sam pa gluh in slep. Bojim se, da so me predaleč gnali, In da so pozabili, kaj je Človek. Z lasmi izgubil svojo moč je Samson, Trpel posmeh s potajenim je srdom In čakal dolgo konca, — a naposled Dobil je zopet moč. In ko je stisnil Mogočna« stebra s svojima rokama, Osvetil se je strašno na sovragih. MoČi izgubil nisem jaz, kot Samson, Imam jo, kakor prej — razvit jo pojdem, Ge kralj ostane gluh ob zadnjih listih. (Gre k mizi in raztrga papirje.) Zavesa pade. Beč. Eft^ingovo stanovanje. 8. prizor. Herberstein. Krištof Eytzing. Krištof. Napotiva se torej skupaj v Prago. Imate li kaj upanja? Herberstein. Jaz niČ. Prišel bo sicer Nibšič Nikolaj V imenu Sigismunda tudi v Prago, Da Kacijanarju izprosi milost. A meni zdi se vse prekasno zdaj. Naš kralj globoko je uverjen v srcu, Da krivde Ivanu ni odpustiti. In mi ne moremo storiti niČ. Krištof. Zagovor Slikov — tiho se bojim — Pokoplje morda Ivana še globlje. Herberstein. Nedvomno. Slik mu je nasprotnik prvi, Da kralj je vsaj nekoliko voljan Osloboditi Ivana zapora, Uredil davno že bi zoper njega Sodnikov nepristranih zborovanje. Pozabi se krepost v begočem času, Storjena krivda raste dan za dnem; Tako se je godilo od nekdaj. Jaz pojdem zdaj! Veljaj dogovor najin! Krištof. Naj grem vas spremit. Žal mi je neskončno, Da mora pasti v moških letih Ivan. Herberstein. Jaz trudil sem se mnogo — vse zastonj. Zdaj rekel sam bi, da je izgubljen. (Odideta na levo.) 9. prizor. Evtzing Ureh. Grofinja Salamanka. Skolasta. GroLnja. (Postavi srebrno posodo na mizo.) Gospa je že odšla. Res, boljše zanjo, Da v Gornjem gradu žalost ji odleže. Tu vsaka vest razburi jo bolestno. Eytzing. Uboga žena! — Komu se ne smili? Trpi nedolžna, toliko trpi. Skolasta. Ni časa, da o nji bi govorili. Storimo hitro, kar se da storiti, Da rešimo očeta. Tu je vrv. (Položi vrv na mizo.) Grofinja. (Vlaga vrv v posodo.) Oprezno, rečem vama, da oprezno Ravnajmo in molčimo, kakor stena. Ne vedi drug za drugega, kako Iz ječe Danijel in Jurij skrivši Pomoreta gospodu. Kje je Jurij? Eytzing. Pokličem sem ga, ako ga želite, Sicer je poučen. Zanj ni se bati. Jetničar ga po dnevu izpusti H gospodu. Tam orodje najde vse, Da steno ječe predereta ž njim. Leži ob ječi grofova pisarna, Iz nje na grajski jarek zije okno. A sem naj pride! Jurij, kje si? Jurij! Anton Medved: Kacijanar. 10. prizor. Prejšnji. Jurij. Eytzing. Kako je stvar? Je li osnuto vse? Jurij. Brez vse skrbi! Jaz zase to storim, Kar sem obljubil, kar ste mi veleli. Tako jetničarja omehča vino, Ko solncni žarek vosek ali sneg. In to je dobro, reci smem, da vse. Vrvi in konja, to je vaša stvar. Ce mene ujemo, saj veste sami, Gospodu bode tudi trda šla. Grofinja. Le bodi brez strahu! Vse uredimo. Bog daj le srečo in prostost gospodu! (Jurij odide.) 11. prizor. Prejšnji. Evtzing privede Krištofa. Eytzing. Pred nami zdaj poslušaj, kar velimo! Krištof. Pokoren sem služabnik. Govorite! Eytzing. Nocojšnjo noč, ko polnoči odbije, Pred kraljev grad na južno stran ob jarku Dva konja moraš tihoma privesti. Tam stoj! Ko prideta osebi dve, Prepusti jima konja brez odloga! In ti se vrni spet domov! Razumeš? Krištof. Razumem. Ali . . . Bog ... o polnoči! Eytzing. Saj nisi strahopet! Ne boj se, Krištof. Nič zalega ne pripeti se tebi. Ko vrneš se domov, takoj izveš, Čemu si vedel konja in komu. Plačilo vrhu tega ti obetam. Obljubiš li, da to storiš? Povej! Krištof. Obetam. Ali jaz ob tem ostanem Nedolžen. Le pokoren hočem biti. Eytzing. To tvoja je dolžnost, da si pokoren. A molči, kakor mutec — to ti rečem — Ce bodeš molčal, sebi bodeš v prid. Zapomni si, ponavljam, molči, molči! Le pojdi zdaj, veseli se plačila! (Krištof odide.) 12. prizor. Prejšnji. GroLnja. Pripravljeno je vse. Zdaj pridem jaz Na vrsto. Oprostite mi, da sama Dogovorim se s slugo Danijelom. Tu čaka me. Pokličite ga, prosim. (Odideta Evtzing in Skolasta.) 13. prizor. Grofinja. Kmalu potem Danijel. (Grofinja zaklene posodo in jo zagrne s plaščkom Danijel. Gospa, prišel sem. Kaj mi zapoveste.-' Grofinja. Obhaja rojstni dan grof Salamanka, Moj brat. In dala bodem mu vezilo. Danijel. Vezilo, kakošno? Gotovo lepo! Posodo zlato, ali sladko repo? Groiinja. (Odgrne plašček.) Poglej! Srebrno pošljem mu posodo. Danijel. Napolnjeno li zvinom ali vodo? Grofinja. Kako, da vedno si dovtipne volje? Danijel. Ker je na tožnem svetu to najbolje Groiinja. Na stran zdaj šalo! Ta srebrni dar Ponesi ti gospodu grofu danes! A ne na dom, tam najdeš ga težko, V pisarno nesi dar in tje postavi. Najbrže tudi tam ga ne dobodeš, Darilo vendar pusti kar na mizi. Toda poslušaj me in dobro pomni. Ce vpraša kdo, od koga neseš to, Tako se delaj, kakor bi ne vedel. Jaz brata iznenadim s tem vezilom. Ne žabi tudi tega! V isti sobi Počakaj dar gospoda, ako morda Ne najdeš ga nikjer. Tako povej! Ti vrni se potem! Dolžnost si storil. In Če tako ne boš storiti mogel, Zapomni si, prinesi dar nazaj! Anton Medved: Kacijanar. 523 Nagradim te za to — poznaš me dobro, Kako nagradim jaz bogato njega, Ki verno mi izpolni, kar želim. In tudi to želim, da vedno molči O daru tem, o meni, o narocbi. (Da posodo Danijelu.) Danijel. Kdo mislil bi, da je tako težko! Grofinja. Srebro je Čisto in debelo tudi. Danijel. In notri nekaj — ne bodite hudi. Grofinja. Ne šali se! Velela sem. Zdaj nesi! Danijel. Takoj, takoj! Le ne bodite hudi! (Odide.) 14. prizor. Grofinja. Storjeni zdaj so zanj koraki vsi. Strahu, ugibanja dospel je konec. UteČe trdim srcem naj in rokam! Jaz nimam večje krivde, kakor tisti, Ki hočejo zatreti njega moč, Ki zabili so v nehvaležnem srci Njegovih slavnih činov na bojišču. Obzorje se odpiraj pred teboj, Nesrečni mož, kot prejšnje, lepe dni! Pokaži, da človeka ne pokaže Trenutek jeden, ko slabost nenadna Omami mu srce, odvzame voljo. Jaz nimam krivde. Naj odkrito mislim: V njegovih prsih prva sem vzbudila Junaštva ogenj in duha zavesti, Zato sem duševna mu porodica. Ustaviti ga hočejo na cesti, Na kteri krepko je hoditi jel. Do njega tudi moja je pravica. Naprej naj stopa, kakor je počel. Ce srd pravičen se duha mu loti, Spomin zapeče zdanje ga pokore, On morda krene s prejšnje svoje poti, Kreniti z moje on nikdar ne more. (Odide.) Zavesa pade. Praga. — Dvorana. 15. prizor. Kralj Ferdinand s spremstvom. Deželni stanovi. Slik. Nibšič. Krištof Evtzing. Herberstein; pozneje sel. Slik. (Nadaljuje.) Ni moj namen (Boga za pričo kličem), Da s ptujo krivdo sebe bi opral, A v tem smo vojskovoji vsi soglasni, Da šotor je zapustil Kacijanar, Prej nego trdno je uverjen bil, Kdo s Četo je odrinil, kdo še ni. Ostali smo sami brez upa zmage, Sovragom vrženi naravnost v žrelo. Kaj bi pomogla tudi levja srčnost! Komu ni znana stara prislovica: Jelenov truma, ktero vodi lev, Premore več, kot levov besnih vrsta, ¦• Ki jelen vodi jo, ali nikdo. Dovoli vaše Veličastvo dalje, Da spomnim se tovariša v tem boji, Ki nima večje krivde, niti manjše Od moje, ako jo imam zares. Z menoj je Čakal do poslednjih hipov, Z menoj je bežal po brezupni bitvi. On bil je Kacijanarju udan. Vrniti se ni hotel v domovino; Le toliko mi del je ob slovesu: „Nedolžen sem, čeprav bežati moram. Da bodem pa pred svetom tudi čist, Ne vržem meča prej iz svojih rok, Dokler iz prsij duše ne izdahnem." Izpolnil je, kar rekel je v slovo. Dobil sem včeraj poročilo tožno, Da padel je pri Budimu junaško, Ko v bojni gneči sekal je krog sebe. Besede zadnje bile so njegove: „Preveč sem dvema srcema zaupal, O Kacijanar, o Skolasta, vama. Odpuščam, kakor meni Bog odpusti!" Potem umrl je — Pavel Semenič. On ni se smrti bal pred Osekom, Kot ne pri Budimu, kjer je obležal. Vladarju svojemu jaz tudi vedno Darujem v vsakem boju rad življenje. Da takrat nisem bežal, ne bi dal, Ukral življenje svoje bi vladarju. Ferdinand. Izrekli smo, pisali prejšnje leto Do kardinala v Trident, da je vojska Brez voja — čreda ovec brez pastirja. Zato odpuščamo za danes vse. Več glasov. O milost! Slava svetlemu vladarju! Anton Medved: Kacijanar. Slik. Hvaležen se uklanjam VeliČastvu. Veličal bodem njega milost večno. Ferdinand. Samo, ko culi bi pritožeb novih O vas, dolžnost nalagamo vam zdaj, Da nov zagovor vam opere krivdo. Slik. Vsak hip sem nanj pripravljen, Veličastvo. VeČ glasov. Bog živi kralja! Čuvaj ga nebo! Eytzing. (Pokloni se pred kraljem.) Dve pismi. Ferdinand. Od koga? (Pogleda naslov.) Poznam pisavo. Kdor v pismih tolikih doslej se ni Pred nami opravičil, ta se nikdar Ne more. Vendar le berite vi! (Da pismi nekomu od spremstva.) Kaj pismi govorita? (Hoče oditi.) Eytzing. Veličastvo! Dovoljenih mi bodi nekaj le besed. Jaz nisem čital pisem, vendar vem, Da v njih odkup ponuja Kacijanar, Ker pismi sem dobil kasneje v roke. Vzdržavati ob svojih troških hoče Tri mesece huzarjev štiri tisoč, Ce vaša milost mu prostost nakloni. (Čudenje.) Ferdinand. Mar da kupiti se na svetu vse ? Pomanjša li odkup njegovo krivdo? Kadar pred mene stopi čist, nedolžen, Vesel odprem mu ječo brez odkupa. Nibšic. Poslan i jaz od poljskega sem dvora, Da v kraljevem imenu najtopleje Zaprosim Vaše milo Veličastvo, Usmili naj se slavnega junaka, Uslug njegovih naj se v duhu zmisli In verne službe v prešlih, burnih Časih. Pravičen Bog je, a usmiljen tudi. Ti dnevi, ki prebiva je v zaporu, Zadostno ga kaznujejo za krivdo. Ferdinand. Govori pravo! Jedno, isto pravo! Napoči tudi njemu sodni dan, Zasluženo usodo mu odloči. Dotlej naj čaka in zagovor zlaga. Herberstein. Sodnik premišljen bodi, prav je to, A hitri Čas zahteva hitro sodbo. Na Ogerskem prodira turška vojska. In skoro Budima se polasti; Premore Zapoljo in da mu krono. Potreba nam je sile, da ustavi Sovražne čete, in nikjer je ni; Junaka nam je treba, ki pozna Ozemlje Ogrov, Mosleminov duše, In ta je Kacijanar, kdo taji, Jedini zmožen in jedini tudi, Ki brzo vojsko zbere v zdanji sili. Pri Oseku naj rano zdaj zaceli. Ferdinand. Največja stiska — Božja moc je blizka. Nibšič. In Če mu srd strupen navda srce, Ce pade iskra maščevanja vanj? Dokler velikih mož utriplje žila, Dotlej pred njimi nikdar strah ni prazen. Nevaren zlasti je sedanji Čas. Vsak dan ponuja prilike zadosti, Da meč uporni dvigne Kacijanar. Ferdinand. (Užaljen.) Tako? Stori naj! Jaz se ne bojim. V oblasti moji zmerom še živi. Jaz rečem le : kdor dela po pravici, Ni bati se Boga mu, ni ljudij! 16. prizor. Prejšnji. Sel. Sel. Poslan sem z dvora . . . pismo . . . sem prinesel . . . Ferdinand. Kdo piše? — Sel. Kacijanar je ubežal. (Vsi osupnejo. Kralj povesi list in pobledi.) Zavesa pade. 55o (Spisal /Inton JVVodVed.) II. ZARJA ŽIVLJENJA. Kacijanar Ivan. Zrinjski Nikolaj. Zrinjski Ivan. Erdod Simon, škof zagrebški. Torok Valentin. Tahi Janez. Pekri Peter. Frankopan. Blagaj. Banffy. Dahi, 1 ,. „ ' > cinovni zay. / lika. (Tragedija v petih dejanjih.) O s 6 b e. Zarotniki zoper kralja Ferdinanda in zavezniki Za- polje. Nadažd Toma, ban. Laski Jeronim, poslanec Ferdinandov. Soliman, sultan Ajas, veliki vezir. Mehemed, paša belgrajski. Elizabeta, soproga Kacijanerjeva. Baltazar, nju nedorasli otrok. Grofinja Salamanka. Grabež Jurij, \ služabnika gospodov Hojzič Janez, / Zrinjskib. Jurij, služabnik Kacijanarjev. Danijel, služabnik grofinje Salamanke. Uskoki, martalozi, banovci. Vojaki Zrinjskega. Vojaki Kacijanarjeiu. Turška služabnika. Turški poslanec. Zapoljin poslanec. Prvo dejanje. Grad Kostajnica. 1. prizor. Dahi. Zay. Zay. Kdo pride še: Kdo bil je še pozvan? Na dvoru ne razgače mnogo konj. Dahi. Prišla sva menda prva. Nič ne de. Da Zrinjska prideta, o tem ni dvoma; Potem Blagaj in Tahi, Erdod, Torok: O drugih ni mi znano še doslej. Zay. Dovolj se jih nabere, mislim, v kratkem. O, Kacijanar nam je dobro došel. Vse plemištvo pozdravlja ga veselo, Vse gleda nanj zaupno in pogumno. Zdaj kreplji smo, odkar je on med nami, Ki Ferdinand ga nikdar ni privoščil Hrvaškim in Slavonskim trtim krajem. - Soba. Dahi. Uveriš se, da že v nekterih dneh Zelo se skrči stranka Ferdinandu. In čudno ni. Kaj storil neki je Za nas v težavnih bojih in razporih? Na svojo pest, na svoje le imetje Oprta je branila se dežela. Branila bode se nadalje sama Vsekakor lože, kakor kdaj popreje. Zay. Ne le junaka veščega imamo, Bogastva neki tudi on premore, Bogastva cele kupe Kacijanar. Tako se govori med ljudstvom vsaj, Da si nabral zakladov je ogromnih Na oni drzni poti do Udvina, Kamdr vihral je z Žigo Višnjegorskim. Denar je v strašnih časih pomenljiv. Dežela ne rodi ni za vrojence. Brez dela se potika gladni narod Okrog in pleni lastne brate v sili. Anton Medved: Kacijanar. 551 Kraljevi davkarji preže povsod, Da kri izsrebljejo poslednjo ljudstvu. Dahi. Zato prišel je skrajni Čas prevrat, In Ferdinand zdaj ve, kaj mu preti. Ni čudno li, da v kraljevem razglasu Nazvan je precej „veleizdajalec", „Zavržen človek" Kacijanar? Ne li? Kaj storil je doslej za to ime? Čemu nagrada za njegovo glavo? Pekoča vest le kralju prerokuje, Da Kacijanar mora to postati, Kar prvemu nareka dušni strah. Razglas mu je naznanil Ivan Zrinjski. Zay. Poglejva v dvor! Morda je kdo prišel. Tako je, kakor praviš. Moja misel. Dahi. In strah pred možem tem je opravičen, Da pred nikomer ne tako v tem času. (Odideta^) 2. prizor. Jurij. Danijel. (Prideta vsak od druge strani.) Danijel. Povej mi, kje je tvoj gospod! (Jurij ga zaničljivo pogleda.) Veš li, Čegav sem in odkod? Jurij. To vem, da si mi v peti trn. Nikar mi pred oci ne hodi! Danijel. Ne boj se in pokojen bodi! O Jurij, srček ti srebrn, Da v prsih nosiš grehov kes, Tako bi te pekleno mahnil, Da bi potrt, polomljen ves Na mestu dušo v zrak izdahnil. Jurij. (Ponosno.) Pomisli, da si v ptuji hiši! Danijel. V kateri nisi ti najviši, Ni Kocijan, tvoj gospodar. Ce tudi se mogočno vede, Na Dunaju mu slaba prede. Jurij. S teboj ne govorim, slepar. (Odide.) Danijel. (Za njim.) Le ne govori, le nikar, Ti luteran, nikogar sin, Ki vreden nisi bolečin, Ti . . . 3. prizor. Prejšnji. Kacijanar. Kacijanar. Danijel! Iz BeČa si prišel ? Danijel. Tako je, moj gospod. Kacijanar. Po kaj? Povej! Danijel. Prinesel list sem od gospe grofinje, Ki v BeČu malo trepeta od straha. Nje brat, grof Salamanka, je zaprt; V železje okovan ječi na dvoru. Jetničarji prilagajo mu vzdihe, Na vas gotovo tudi kletve tihe. Berite list! Kacijanar. (Vzame list. Strogo:) Govori modro ti! 4. prizor. Prejšnja. Zrinjski Ivan. Danijel. Poklanjam se globoko. Ivan. Kdo si ti? Danijel. Hispanec sem, kot vi Hrvat, gospod, Služabnik sem grofinje Salamanke, In kristijan sem — daven je moj rod, Da ga ne pomnim dvesto let nazaj. Vse to sem, drugega pred Bogom nič. Ivan. Jaz slutim, da si tudi drzen ptic. Danijel. Pred svetom morda, a pred Bogom ne. Kacijanar. (Spravi list. Danijelu:) Na gradu čakaj! Ne utegnem zdaj. Ce truden si, lahko se odpociješ. Danijel. Počakam rad. A vaš služabnik Jurij Tako je zopern, kot pomladnja tepka. 554 Anton Medved: Kacijanar. Potrpi ž njim! Danijel. Zdravilo grenko. Kacijanar. Molči! Danijel. Zdravilo vspešneje, a še grenkeje. Jaz rad ubogam, torej idem. Amen. (Odide.) 5. prizor. Prejšnja. Kacijanar. Dobil sem pismo od grofinje one, O kteri veš. Povedal sem ti vse. Bogastvo njeno'je, kot nekdaj, moje. Prejeti moram zdaj je le hvaležen, Čeprav ste večje mi bogastvo vi, Ki zložno družite se okrog mene. Ivan. Kaj mogli bi storiti zdaj brez tebe? Kaj more nam storiti Ferdinand, Ki nikdar ni za nas ničesar storil? Mi nate upamo — zato smo tvoji. Kacijanar. Beseda mi je draga; upam namreč, Da si govoril jo v imenu drugih, Ki danes prihite na vajin grad. Toda . . . izraziti ne morem skoro, Kaj Čutil sem ob teh besedah tvojih. Ivan. Ob teh besedah mojih — kaj bi Čutil? Kacijanar. Nikomur stalen ni značaj prirojen. Izkušnje nam preminjajo nazore, Utrjajo, rahljajo nam srce. S korakom hitrim dirjamo v življenje, Sedanjosti zavedamo se komaj. Dejanje včerajšnje obsoja večkrat Denašnja misel. Človek je nestalen. Drugačen tudi jaz sem, kot sem bil. O Ivan! Nekdaj je moj iskri duh Le redkokdaj pogledal v se globoko. Vsak dan drugje, vsak dan na bojnih tleh, Vsak dan v načrtih in venanjem delu Pozabil sem telesa in srca. Ko sem imel .uklenjene roke, Priklenil se je tudi duh nase, In samega sem se tedaj začutil, Kacijanar. Ostal dolžan sem mnogo, mnogo duhu In srcu — a molčim naj rajši dalje. Vojaku rahel glas se ne prilega. (Prestane.) Ivan. Besedam tvojim sem sledil, in vendar — Kaj čutil prej si ob besedah mojih? Kacijanar. Mi nate upamo, zato smo tvoji. Samo zato? Ti tudi, Ivan? Dej! Govori, kaj imam od tega jaz, Da kralj je upal name in bil moj ? Le bojna moč in le bogastvo moje, Le to na mene vas priklepa zdaj ? Ivan. Na to jaz mislil nisem — Bog mi priča — Ko prejšnje sem besede izgovoril. Sicer ne vidim srca svojih drugov, Ne vem, kaj vse jih oduševlja zate. Kacijanar. Razumem tvoj izgovor. Upam vsaj. In če ga prav razumem, hvala ti. Ne, Ivan, ne! Od vseh, kako naj pač Zahtevam, kar sem tajno prej zaželel, Kdor večji broj prijateljev ima, Tem manjši šteje broj udanih src, Do smrti zvestih, v vseh nesrečah trdnih. Ko sem pribežal na ozemlje vaše, Ti bil si prvi, ki si me sprejel — Ne s plašnim srcem, ne s tresočo roko: . Pozdravil si me radostno, sočutno. Ivan. Jaz tudi te nikdar obsojal nisem. Pri Oseku ti nimaš krivde sam, Tako sem trdil in še danes trdim. Zato sem te sprejel vesel v resnici: In zvest prijatelj ti ostanem vedno. Kacijanar. Za te besede hvala! Bog le daj, Da se jih ne bi nikdar zakesal. Ti veš, da sem ti v kratkih dnevih tukaj Zaupal več kot drugim — vse zaupal, Kar sem doživel, kar sem mislil kdaj. Ne kažem se ti drugega, kar sem. In če sem vreden ti prijatelj danes, Nadalje, upam, da ostanem tudi. Zato mi bodi — sezi v mojo roko — (Proži mu roko.) Več nego drugi, vernejši v ljubezni, Močnejši v delu, meni posvečenem, Prijatelj bodi mojega srca In ne razuma! Umeš li me, Ivan? Anton Medved: Kacijanar. 555 Ivan, Zakaj bi te ne umel? Bodi miren! Saj kaže ti vse gibanje, vse delo, Ves govor moj, da sem ti srčno vdan. V teh burnih časih, vedi, tudi sam Hlepim pp duši, s katero bi se združil Tesneje, včasih, ko se vse vezi V človeštvu blage trgajo na dvoje. Kacijanar. (Stisne mu roko.) Se jedenkrat presrČna hvala, Ivan. Usode moje trpke mila zvezda, Prenovljen in prerojen te pozdravljam. Zdaj vidiš, čutiš, da več nisem isti, Kot bil sem nekdaj, kot me svet pozna. Tvoj brat prihaja k nama. Ivan. Nikolaj. 6. prizor. Prejšnja. Zrinjski Nikolaj. Nikolaj. Tako se ptice zbirajo selivke Jeseni na stolpeh, kot mi se danes. Zdaj jeden privihra, zdaj drugi v grad, In vsakdo meni, da je prišel prvi. Erdoda, Tahija, Blagaja ni še. Ne vem, kako se Torok je zakasnil. Ivan. In grofa Banffv, Batjan? Nikolaj. Kaj jaz vem! Kacijanar. In Frankopan in Pekri? Nikolaj. Vedi vrag! Kacijanar. Poji me up, da snidemo se vsi. Sicer smo i tako jednakih mislij. Naj tudi kraj nam razdružuje tela. Nikolaj. A kakošnih načrtov in namer? Oprosti, generalis Gaesaris, Naloga naša, najina posebej, (Pokaže Ivana) Ne Čuva le osobe tvoje varno, Rešiti hoče nas in domovino Iz rok razbojnim Turkom in iz rok Brezdelnih kralju Ferdinandu. Kacijanar. Vem. Ne bode spala v meni moč nobena; Zaveznikov zvestoba in srčnost Povišata hvaležnost mi in moč. Nikolaj. Da zopet zaslovi tvoj meč, da zopet Prizna ti kralj vsemočnega duha, To vsi želimo, zlasti jaz in brat. Zato je tvoja last ta grad, dokler Zašije milost v temno ti življenje Od strogega vladarja. Upaš li? Kacijanar. Od kralja milost? To so pač besede! Besede gole, drugega prav nič. Kdor izgovoril je „zavržen Človek" O meni, ta me nima v srcu več. Ha —! Milost —! Žalostna tolažba ta, Ki ne zjasni, temveč stemni oko. Vse moje upanje in vsa tolažba, Vsa moč in sila, vse zavetje moje Jaz sam sem si in Ivan, ti — vidva. Nikolaj. Ti ostro sodiš kralja. Jaz ne branim, Celo priznavam, da je bil pretrd. A kaj bodočnost ti odsodi še, Ne veš. Ivan. Pokojen bodi, moj prijatelj! Kacijanar. (Razvnet.) In ako morda upata vidva (Žaliti vaji nečem, odpustita) Od kralja milosti za moj život In grad darujeta mi le dotlej, Potem ta grad ne bode moj in ni, Tu mojo roko! Ločim se od vaju. Ivan. Miruj! Zakaj se vnemaš brez potrebe? Kacijanar. O, želja v srcu mi gori plamenom. Da bil bi domu to, kar bil sem nekdaj, Toda ves up na milost mi je zopern. O, kralju padel tudi bi pred noge, Da me na prejšnje dvigne važno stalo, A vem, da padel, klečal bi zastonj. Čemu niČemne misli, prazni upi! Zdaj tvoj sem, Ivan, vajin, zvesta brata. Vidva sta meni žrtev in plačilo: Žrtvujeta mi grad — zato sta žrtev, Zato plačilo, ker sta v moji zvezi. Ivan. In ti si nama, Ivan — Nikolaj. Tudi to- (Začuje se peket konj. Odidejo.) 556 Anton Medved: Kacijanar. 7. prizor. Grabež. Hojzič. Hojzič. Zdaj poznaš Kocijana. Zdaj si ga videl. Grabež. Nekaj srepega leži na njegovem obrazu. Ali čutiš? Hojzič. Kdo ne čuti? V njegovem imenu nam je nekoč trda šla. Pred osmimi leti smo prevažali preko Une turške Čete. Morali smo, sicer bi nam bili požgali ta grad in nas nasadili na kole, kakor srakoperji črve na bodice. In Kocijan, takrat je bil on druga glava, kakor je danes: pisal je baje najinemu gospodu trdo pismo. Hudega ni bilo nic. Ali banovi vojaki so nas nekoč na Unskem bregu tako nemilo mikastili zaradi tega, da se čudim, ko sem živ. In tega je bil Kocijan kriv. Gospod sam je tako dejal. Grabež. Crn je ta Kocijan v lase in oči, kakor vrag. Hojzič. Danes pak se pozdravljajo in v roke segajo. Bog umej, kaj jih je vkupe zgnalo in združilo, da so prijatelji. Meni ni kar nič všeč ta Kocijan. (Ogleda se.) 8. prizor. Prejšnja. Danijel. Danijel. (Slišal je prejšnji razgovor.) Pozdravljena, hrvaška bratca! Kakov po-menek? Pa saj sem ga cul. He, he! Kocijan, Kocijan! Hojzič. (V zadregi) Tako le človek svoje misli pove huje, kakor so v resnici. Grabež. (Danijelu.) Odkod si pa ti? Danijel. S Človeške zemlje, Če verjameš. Hojzič. Šaliti se znaš, pri moji veri. Prosim te, molči, če si kaj napačnega slišal iz najinih glupih butic! Danijel. Zdaj vem, da nista glupi. Ne boj se! Da vaju hočem ovaditi, ne bi stopil pred vaju. Hvalita Boga, da nisem Jurij. Kateremu gospodu služita? Hojzič. Zrinjskemu, Ivanu in Nikoli, ki sta lastnika tega gradu in dvanajsterih drugih, Krupe, Zrinja, Pedalja, Gore, Gvozdanskega, Jamnice . . . Danijel. Nehaj! Kaj me to skrbi! Poslušaj mene in moj svet, če si pameten. Gotovo prideš večkrat na ta grad. Varuj se dveh: Jurija služabnika, Kocijana, gospoda. Jurija, da ga ti ne ubiješ, Kocijana, da on tebe ne. Jurij ima tako sikav jezik, da te takoj razjari, Kocijanu pak je toliko meč zasaditi v prsi, kakor tebi ali meni žlico v sok. Hojzič. (Ogleda se.) A, kaj govoriš! Takov ne more biti. Danijel. Ne boj se zame. Jaz jo Še danes popiham iz grada domov. Poslušaj dalje! Ko je Kocijan bežal iz ječe, prisilil je zunaj Beča nekega kmeta, da ga je spremil do okraja, ki je bil begunu poznat. Potem ga je odslovil. Kaj je kmet dobil" Grabež. Gotovo plačilo. Danijel. Da. Tako plačilo, da ni nobenega plačila več potreben. Prebodel ga je Kocijan, da bi zatrl vsako sled za sabo j. Hojzič. To je kruto, nečloveško. Človeka umoriti! Danijel. Bodita mi hvaležna za to pripoved. Nikomur si nisem upal tukaj dogodka razodeti. In molčita o mojem imenu. Dogodek pa le pripove-dujta okrog. Po Dunaju ga povsod govore. Jaz sicer ne bodem mnogo lazil po teh razbojniških jazbah, a morda me vendar še kak ukaz semkaj pahne. Izgubimo se zdaj! VeČ korakov Čujem. Zdrava! Amen. (Odidejo.) 9. prizor. Erdod. Banffy. Tatu. Banffy. Reverendissime! Jaz vsaj to vem, Da omahuje Pastor, da ni trden Pristaš. Govoril sem zasobno nekoč Na trgu ž njim glede namenov naših, Da mora pasti stranka Ferdinanda Hrvaški v prid, govoril ž njim o vsem, Kar zdaj nas druži, vnema in krepi; A bil je nekamo resnoben, tih. 55* Anton Medved: Kacijanar. Zaveznik naš je tudi Kacijanar, „Auratus eques"; slavni vojskovoj, Ki ga krivično Ferdinand preganja, Ki ga pravičen srd je z nami združil. Ni majhna naša moč, premajhna vendar, Da sami vrgli bi sovrage z mej, Da slobodno bi vladali domovje, Da bi kraljestvo dvignili nekdanje Hrvaško, samostalno z rodnim kraljem; A Ferdinandu nečemo služiti, Braniti bi se morali pred Turki In bati vojske Janoševe h krati, Brez vse pomoči — ume se — iz BeČa. Do tal zatrli bi tako svoj dom. Med nami ve sam dragi Kacijanar, Da listov mnogo je prejel od nas, O listov tožnih in prosečih milo, Da pridi kot rešnik v deželo bedno. On mogel ni, zakaj, mi vemo danes. Komu služimo zdaj, mi tudi vemo. Naš kralj je Janoš, mi smo njemu sini! Več glasov. Naš kralj je Janoš! Živel sivi kralj! Frankopan. A dosti ni, če kličemo samo, V dejanjih kaže pravi mož nazore. Da Turka se zavaruje dežela, Jedini Zapolja lahko stori, Ki Soliman podaril mu je krono Nad Ogersko, Hrvaško in Slavonsko. Poslan je Torok, da izrazi kralju Udanost našo in imena novih Zaveznikov. To upanje imam, Da Kacijanar močno ga vzraduje: Pozna ga, čutil je njegovo moč. Naloga naša pa — kaj nam veleva? Vsa srca domovine zanetimo Za Janoša! Pokornost odpovejmo Uradom banovini in odženimo Avstrijske Činovnike iz dežele! Tahi. Tako je. Ven, druhal požrešna, ven! Naš kralj je Janoš. Njemu sodi davek. Zrinjski Nikolaj. Gospoda, le mirneje, le mirneje! Tahi. Kaj? Nič mirneje! Vse naj vzame satan! (Zrinjski Nikolaj se mu nasmehne.) Kacijanar. (Mirno.) Jaz rečem le: v srce me veseli, Da jednih mislij zbrani ste ob meni. Poklanjam vam duha in meč in roke. V tolažbo vam povem brez vseh ovinkov: Zakladnico imam za vas bogato, Da preje vam pogum poide v srcih, Kot vir usahne mojega zlata. Več glasov. Ura! Besede moške! Živel, živel! Erdod. Prišel je Torok. Kako vest prinaša? 11. prizor. Prejšnji. Torok. Več glasov. Pozdravljen nam! Torok. Kolika družba! Zdravi! Več glasov. Kaj pravi Janoš? Vsi smo radovedni. Torok. No, moje poročilo dolgo ni. Kralj Janoš vam sporoča to po meni: On bode poskrbel, da dežela, Hrvaške in Slavonske in Požege Ne bodo Turki plenili nikdar, Dokledar mu ostanemo pokorni Zavezniki. Veselje mi je kazal, V spomin vam klical, da je vaš rojak, V Požegi rojen, da nas ne pozabi O srečnem času, ko si prestol svoj Na Ogrskem utrdi, in naposled Pozdravlja vas prijateljsko srčno. Govoril bi še več, da ni prišel Jeronim Laski k njemu kot poslanec Od Ferdinanda. Jaz sem se poslovil. Frankopan. Ugodno! Živel kralj hrvaški, Janoš! Več glasov. Bog živi ga! On naš je kralj! Bog živi! (Hrupno govoreč segajo si v roke.) Zavesa pade. II. ZARJA ŽIVLJENJA. (Tragedija v petih dejanjih.) Drugo dejanje. Grad Sosed. 1. prizor. Tahi. Dahi. Tahi. E, beži, beži! Ti in tvoja vest! Ne vem, kakovo vest ljudje imate, Od voska menda ali od snega. Daj pismo sem, če je imaš pri sebi! Stoji golehna pač resnica v njem. In kdor resnico piše, ali kaže, Koga se mu je bati? Bodi moder! Dahi. Podpis sem vendar ponaredil jaz. Tahi. Kaj to! Kdo mi na svetu sme braniti, Zapišem naj Čegaveršno ime, Čeprav ime je kralja Ferdinanda? Resnično je, kar pisano stoji, Da bi se nam in činovnikom vam Godila slaba, ko bi Kacijanar Pri Oseku uničil turško vojsko. To mi je Kacijanar sam priznal. Razdražen bil je Ferdinand, začuvši O stranki Zapolje v Hrvaški naši. In da imel je takrat večjo moč, Posekal bi nam glave, kakor racam. Povej, ni li to res? Dahi. Mogoče res. Toda, Če pride kdaj na dan, gospod, Da sem podpis posnemal kraljev v pismu .. . Tahi. Kako si nedoumen! Rečem ti, Nikdar ne pride to na dan, nikdar. Jaz pismo Pastorju samo pokažem In svetnikom in precej je raztrgam Na drobne kosce na vse večne čase. Saj veš, da ni drugače nam mogoče Dobiti Zagrebčanov — brez sodnika. Daj pismo sem! Ne bodi vendar zajec! Dahi. In ve li Kacijanar kaj o pismu ? Soba. Tahi. Povedal sem, da mi je sam razkril, Kar pisal ti si zdaj v imenu njega. Sicer i njemu ne povem ničesar. Ne boj se torej! Dahi. (Da pismo.) Nate list. A rečem, Jaz nisem kriv jedini. Tahi. Bah! Modruj! Nihče ni kriv, ker krivde ni ob tem. Izborno! (Gleda pismo.) Kakor bi ga pisal pravi. In Ferdinandov rokopis — njegov je. Zahvaljen bodi in plačila upaj, Plačila, vedi, zlatega. — Zdaj pojdi! (Dahi odide.) 2. prizor. Tahi. Kacijanar. Torok. Kacijanar. Kar Tahi izroči naj naš ukaz! Sodnikom je gotovo znan osobno. Torok. Prav, prav! Zakaj ne! Tahi! Tahi. (V svoj list zamišljen.) Tukaj sem. Kacijanar. Ponesi, prosiva, sodniku v Zagreb To pismo! (Da mu pismo.) Tahi. Jaz? Kaj pisano je notri? Torok. Saj veš, kaj smo v Kostajnici sklenili. Sodnik zabrani banoma uhod V prestolno mesto. Ta ukaz je pisan. Anton Medved: Kacijanar. 581 Tahi. Da, da! To vem. Ponesem rad, takoj. A nekaj Pastorju se preje zinem, Da bode manj ugovorov, izvinkov. Kacijanar. Prikleni ga, pridobi nam ga, Tahi. (Tahi odide.) 3. prizor. Prejšnja. Torok. To pravim jaz. Tako se meni zdi. On vsako slovce, vsak korak premeri, Kar govori in kar stori za nas. Previden je, oprezen je, strašljiv je. Kacijanar. O Nikolaju mislim isto jaz. A ne o Ivanu, njegovem bratu, On je iz cele duše nam udan, On vse žrtvuje, kar je v njega moči. Torok. Resnično! Toda Ivan, dasi starji, Močij duševnih in telesnih nima Ni polovice z Nikolajem vkupe. Kacijanar. Ti sodiš ga pretrdo, Torok moj. Oba poznam globoko. Meni zdi se, Da Nikolaj presega brata z umom, A ta pred njim se odlikuje s srcem. Torok. Verjamem. Sicer bodi, kakor hoče. Svetujem, da pahnimo Nikolaja V vrtinec dela, da začnimo krepko Ravnati Janošu med nami tla. %Da bodi konec golih zborovanj In praznih marenj in mamečih sanj. Iz rok deiaar in svetel meč v roke, Vojake čvrste stavimo v vrste Na svojem in na JanoŠevem domu, Pokorni njemu, drugemu nikomu! Kacijanar. Ti govoriš lepo iz zdušnega srca. Za delo vnetost vendar ni še delo. Prihaja Frankopan in Zrinjski sem. Pred njima ti razkrijem svojo misel. 4. prizor. Prejšnja. Frankopan. Nikolaj. Frankopan. Storila zdaj sva viteško dolžnost Gospe in sinu sva se poklonila. Junaka mali Baltazar obeta, Ne bo v sramoto njega meč očetu. Kacijanar. Bog daj, da bil bi ljubi sin od mene Srečnejši le, če tudi manjše slave. Nikolaj. Nemilosrden ti je Ferdinand. Celo tvoj rod njegovo jezo čuti, Da mu je dom odvzet. Resnično dem: Eliza se mi smili. S sinom mora Na ptujem varnega domu iskati. Kacijanar. Jaz sam sem jo povabil in pozval Iz bratovega Gornjega gradu, Kjer vedno mirno najde zavetišče. Z menoj naj tu deli življenje burno, Drug drugemu bodiva si v tolažbo! A to na stran! Izročil sem sedaj Ukaz na mestnega sodnika nujni, Da banoma pokornost odpove. Mi torej smo začeli svoje delo. Frankopan. In Zapolja? Kacijanar. Ne ve o tem ničesar. V prerahli zvezi ž njim je naša družba. Nobenega glasu nam ne dopošlje, Ni svoje misli, ni načrta, sveta. Ta molk se meni zdi sumniv, nevaren. Nikolaj. Kaj more nam pomoči on. Sami Delujmo zanj! To hoče in želi. Torok. A meni drugo vse vrši po glavi. Od trudov in od let je kralj potrt. Od dne do dne izgublja ono Čilost, Odpornost, ki ga je krasila preje. I Ferdinand se je navolil bojev. S peresom in slovesom se borita Ne toliko za pravo, kot za mir. Zato hitimo! Laski, Ferdinandov Poslanec in posrednik, dan na dan Prihaja k Zapolji na dvor zgovoren, In zdi se mi, da ga nagiblje k miru. Nikolaj. A meni zdi se, da smo le prenaglo, Prelahkih mislij započeli boj. Frankopan. Ne! Se je čas, Četudi kratek čas, Da Zapoljo priklenemo nase, Da ga oglusimo za vse pogodbe. Anton Medved: Kacijanar. A treba mu razviti našo moč, Vsaditi vanj je treba trdni up, Da zmaga slavno on krepkejši z nami. Nabirajmo vojakov neprestano, In ne le jeden, temveč vsak po moči! Z vojaki vse storimo, kar želimo. Kacijanar. Pred vsem naj Torok zopet se napoti In Zapolji izrecno naroČi, Da kanimo čim prej upor začeti. Kadar se vrne, precej in slovesno Odstavita se bana Keglovič, Nadažd in v deželah vsak Činovnik, Ki naših teženj javno ne prizna. Gradovi Ferdinandu se vzemo In vsa vlastinska prava do pozemelj. * Gradove mejne omogo posadke. Kadar si osvojimo vso Hrvaško, Potem na drugo stopimo polje: Na Ogersko ovenčat Janoša. To hočemo, to moramo, to bomo. Nikolaj. Posadke okrepe gradove mejne? Da, to želim, —¦ kaj pravim — to zahtevam. Zarote kmalu bodem sit do grla, Če meni bodo v škodo, drugim v hasen. Kdo mi je Dubico pred Turki branil, Kdo rešil grad Jesenovec? Nihče! Torok. To baš je glavna krivda Zapolje, Da Turkov ni še z nami oprijaznil. Sicer gradova ta za vedno nista Oteta tvoji lasti. Trdno upaj! Se danes ti, če hočeš, izročim Grad Čorgo, kot nemajhno povračilo In kot zastavo, da gradove vse Ohraniš, izgubljene priboriš. Tu sezi v mojo roko, a obljubi, Da z nami složnega duha in rok Odločno stopiš k stranki Janoševi! Nikolaj. Mar nisem stopil še? Torok. Tako je prav. Jaz idem k Zapolji, vso moč napnem, Da ga odvrnem od miru in naš NaČrt mu razjasnim z besedo živo. Se danes idem. Vi storite svoje! (Odide. Drugi za njimi razven Kacijanarja.) 5. prizor. Kacijanar. Nedvomno. Torok meni čisto prav. Ta Zrinjski je samo na pol pri nas. Previdno zlasti on se dela loti, Kdor tiho se boji, da se ne zmoti. Sicer pa--------kam on more zdaj drugam? Nazaj i Po kaki poti? Sam, on sam! Naredil je korak, naprej zdaj mora. Samo pri nas — nikjer ni zanj prostora. A ker si ti previden pred menoj, Zakaj bi jaz ne bil, o Zrinjski moj! (Hoče na levo.) 6. prizor. Prejšnji. Elizabeta. Elizabeta (ki vanj zadene.) Zamišljen zopet ... One misli vedno! Kacijanar. Eliza, ti . . .! Kaj dela Baltazar? Elizabeta. Igra se in pa toži, da je dolg Čas. Kacijanar. „ In tebi? Tebi ni pri meni dolgčas? Pomladi se povrneš lahko k bratu. A zdaj pri meni bodi nekaj tednov. Saj ločena sva bila nekaj dnij. Privadiš kmalu se i temu kraju. Elizabeta. O Ivan! Kaj so meni kraj in ptujci! Če tebe varnega meniti smem, Ostanem tam, kjer mi velevaš ti. Kacijanar. Da bil bi varen jaz na svojih gradih, Pribežal ne bi sem, to lahko veš. Potrpi! Lepše dni Čakajva srčno! Iz Črne te noči za mano mora * Zazoriti mi dan — ali razgrne Se globlja noč v temnd življenje moje. Jaz upam, upaj z mano tudi ti! Saj dvojih up usoda težje stre, In Če ga stre, dve srci manj potre. Privedem skoro ti družico tudi. Elizabeta. Družico? Kdo . . .? Kacijanar. Grofinjo Salamanko. Elizabeta. Kako? Odkod? Grofinja BeČ ostavi? Anton Medved: Kacijanar. 583 Kacijanar. Nedavno sem dobil nje pismo tukaj. Zakaj ostavi Beč, lahko uganeš. Pomogla mi je iz zapora. Elizabeta. (Vzdihne.) Vem. Kacijanar. In kaj? Ti vzdihaš. Kaj te vznemiruje? Elizabeta. ¦Grofinja Salamanka, Ivan, ona . . . Kacijanar. V resnici te ne urnem. Dej, zakaj i Elizabeta. Lahko vprašanje, a težak odgovor. Ti pač ne slutiš, da jo vso poznam, Da vem, kaj skriva v srcu se Hispanke. Kacijanar. Čim dalje, tem temneje govoriš, Zakaj bi ti je ne poznala vse? Saj z nami je živela mnogo let. In kaj se skriva v njenem srcu — kaj? Elizabeta. Ponos hispanski, ogenj slavohlepja, Ki tebi več škoduje kakor nji. Kacijanar. Ne bodem te prekinjal. Le govori! Elizabeta. Poslušaj me z ljubečim srcem, Ivan, Če jedenkrat ti ona govori, Kateri vendar si najbližji v srcu. Jaz duše nje ne vidim, niti nisem Besed usodnih vseh iz ust nje cula. (S tresočim glasom.) Saj zapuščena sem tako v družini, Kot bila bi le ptujka, ne soproga, Ne mati, ne gospa, ne svetovalka, Ki Cesto pravo govori, Četudi Srce samo besede ji nareka. Kacijanar. Elizabeta, prosim, pametuj! Grofinja mi je bila druga mati, Vsekdar pripravljena vse zame dati. Rešila me je ječe in še zdaj Bogastvo nje za svoje lahko smatram. Elizabeta. Dejanje se presojaj po nagibih. Kakov je njen namen ob vseh dobrotah? Jaz vem, razkrila mi je vse Skolasta. Uživati nekoč ob tebi hoče Vso bojno slavo in bodočo srečo, Ki z mečem svojim si jo priboriš. Peha te na bojišče, kterokoli, Ni skrb je kralja, tvojega vladarja, Ni skrb je vernosti, dolžnosti svete, Ki. vrši jo podložnik vsak v državi. Ni skrb je sladkega miru v domovju. Nje geslo je le boj in tvoja slava. Upihala je v tebi večno iskro, Ki žene te za venci po deželah, Vzbudila ti zavest, da vse premoreš, Razdražila duha, ki čuti meje, O dalje naj molčim, ti veš, kaj mislim. (Pokrije čelo.) Kacijanar. Tako? In jaz sem le orodje nje? Jaz sam ne mislim nič in nič ne vem? Vse delam slep . . ? Eliza, bodi modra! Ponižan sem — prenizko me ne sodi! Nesreče moje kriv je Ferdinand, In nihče drugi nego Ferdinand. Elizabeta. Toda, kako poslušam naj besede, Ki govore je zdaj ljudje o tebi? Da si umoril kmeta spremljevalca Na begu — jaz verjeti jim ne morem. Kacijanar. Ljudje naj govore o meni svoje! Kaj meni ljudsko mnenje, ljudska laž! Preprosti ljud je dete domišljije, Od vekov narod v njej živi brez spon. Živec v vsakdanjosti, posebnost ljubi, Nov svet ustvarja z novimi ljudmi. V življenje mož slovečih vpleta bajke, Zdaj čudesa dobrote, zdaj zločesti, In čudoma in strahoma jih gleda, Zabivši, da strmi v izrode svoje. Kdor govori, on bi zaslužil to, O Čemer govori. Dovolj o tčm! Elizabeta. Odpusti mi, ne vnemaj se mi, Ivan! Jaz tebe cenim vsaj tako visoko, Kakor grofinja, ali kteri drugi. Ne trdim, da si delal zanjo slep; Da nisi samostalen, samoveden. A tvoja mlada vzgoja že je njena. Ne morem kaj, jaz slutim v duše dnu, Da bila bi usoda tvoja druga, Če nikdar ne bi nje poznal in slušal. Zato mi ne zameri! Žensko srce Od vekov tajni hram je pravih slutenj. In saj sem, Ivan, tvojega življenja Družica, ki te ljubi, dobro hoče . . . (Zaihti.) Anton Medved: Kacijanar. Kacijanar. Eliza, skrij solze! Solza ne morem. Povej, kaj hočeš? ¦—¦ Torej ne želiš, Da se grofinja v Sosedgrad preseli ? Tega me v pismu prosi. Kaj želiš? Eliza. Udana sem iz vsega ti srca. Usoda tvoja tudi mene peče. Ob tebi rada žijem vekomaj Kjer koli — toda, toda, ne zameri: Kadar grofinja prag gradu prestopi, Prestopim ga jaz tudi. — To želim. In ako kdaj je v tebi iskra tlela Ljubezni, posvečena meni, Ivan, Izpolniš rad mi skromno željo to. Kacijanar. Razjasniti mi treba marsikaj, Zakaj ta želja zame skromna ni. Preti nam boj, za boj je treba vojske, Za vojsko pa železa in zlata. Eliza. Zlata? — I moj imetek majhen ni. Vse, kar imam od rajnega soproga, Imej in rabi! Vse ti rada volim. Vse dragotine in spominke zlate Prelij v denar, prelij, Če hočeš, v meče, Da rešiš, osladiš življenje svoje! A vrzi strani list grofinje, Ivan, Ni za trenutek je ne slušaj, Ivan, Goreče prosim te, rotim te, Ivan! Kacijanar. Svetuje se lahko. Tu misliti velja. (Odide.) 7. prizor. Elizabeta. Baltazar. Baltazar. (Pol jokaje.) Zakaj pustiš me samega? Elizabeta. ¦ (Prime dečka. Vzdihne.) (Odideta.) ° B°§! ~ Zavesa pade. Grad Rostajnica. — Dvor. 8. prizor. Martalozi. Uskoki. Banovci. Trije martalozi. (Držč se za rame pojoč.) Mi nismo na tlaki, Ne tepe nas bič, Veseli vojaki Živimo, ko ptic. Nihče nas ne vpraša: Kdo vaš je gospod. Vsa zemlja je naša, Doma smo povsod. Mi suc&mo v bojih Krvavi svoj meč, Doma smo pri svojih Kozarcih največ. Od njega ne loči Nihče nas nikdar, Ki vince nam toči In siplje denar. (Pijo po vrsti iz majolike na klopi.) Prvi. Bog živi našega gospoda! Premalo jih je takih, škoda! Drugi. (Tiho.) Ti banovci nam v škodo gredo, Vsak dan jih nekaj sem privedo. Tretji. Ne boj, ne boj se, žejna kanja! Jaz vem že bolje to od vaji. Čim več vojakov se nabere, Tem boljše bodo vinske mere. Ker Kocijan še ni pri kraji In od srca se veseli Rastoče vojne te moči. Prvi. A vsa druhal je tukaj zbrana Od nas najvišjih do cigana. 9. prizor. Prejšnja. Dva banovca. Prvi. He, bratci moji, Bog vas živi! Vi niste bas na poti krivi. Zato pridruživa se k vam. Jaz duham . Drugi. . blizu vinski hram. Martaloz. (Tiho drugemu.) Ti! Vino skrij! Hudičev nos! (Banovcu.) Ti pil si ga že dober kos. Od kod? Iz Zagreba, kajneda? Življenje pusto ti preseda. 586 Anton Medved: Kacijanar. Prvi banovec. Uganil si. Življenje vražje! Trpeli smo za žive in mrtve, Dobili nikdar nič v zobe. Martaloz. No, tukaj bodeš živel lažje. Enkrat na dan orožje v roke, , Da bodeš znal prijeti meč. Zvečer mesa in vina, moke Dobodeš dosti in preveč. Preganjal bodeš polhe tudi Avstrijske z gradov in iz hiš. Izplačajo se dobro trudi, Če roko globlje pomoliš. 10. prizor. Prejšnji. Uskoki. Drugi martaloz. Odkod si ti? Neznana lica. Banovec. Izda jih morda govorica. Povejte nam svoj rodni kraj! Prvi uskok. Iz Kranjske vračamo se v Bosno, A trudni stopimo med vas. Pod gradom Culi smo sedaj, Da Kocijan vojake zbira. Morda vzprejame tudi nas. Mi gremo radi ž njim vsak čas, Četudi nas na vrage tira. Prvi martaloz. (Po strani.) Širokih ust so ti ljudjč. Tretji. Samo ciganov zdaj še ni. A morda pridejo — kdo ve. (Obema martalozoma.) E, pojdimo od teh ljudij! (Prvi izprazni majoliko.) 11. prizor. Prejšnji. Banovec. Težko ušli smo vendar banu. Uskok. Povsod on neki stavi mreže, In kogar more le, prestreže, Da ga v vojaški stan priveze. Drugi uskok. Prišla bi rada h Kocijanu! Banovec. Ne boj se brate, zdaj si tukaj. Sprejme te Kocijan — kar ukaj! Uskok. Tako se govori med kmeti, Da pojdemo na boj poleti. Banovec. (Pogleda v stran.) Prijezdil je gospod od Zrinja. Kot veverka je s konja skočil. Uskok. Glej, vse na njem se izpreminja. Oprodi uzde je izročil. Banovec. Naproti, glejte, gre mu — kdo? Gotovo Kocijan je to. Uskok. Kako je majhna ta gospoda! Banovec. A v žilah ji" ne teče voda. Tako ti v roki meč vihti, Kot žlico, ali šibo —¦ ti. Uskok. O vem. Kako bi ner Križ božji! Od mlada uri se v orožji. Drugi uskok. Dva gresta k naši družbi. Kdo sta? Banovec. Najbrže spet dva nova gosta. " 12. prizor. Od leve drugi banovci. Od desne Grabež. Hojzič. Hojzič. (Tiho Grabežu, kažoč mu banovca.) Poglej ga! Ali ga poznaš? Podil nas je nekoč pri Uni, Ko bil je banov še pristaš. Grabež. Ne pametim. Kdo vse bi vedel! In če je res, v hrbet ga suni! Nikjer ni, da bi človek sedel. (Ogleduje se, potem sede na klop.) Banovec. Kdo sta vidva? Povejta nam! Anton Medved: Kacijanar. 587 Hojzič. Hm, ta je modra! Kdo si ti? To vem, da nisi modra kri. Banovec. Jaz ravno to o vaji znam. Vojak sem srčen, ne prevzeten. Grabež. In kakor veva, ne začeten. Pobegnil banu si menda, In našel tu zavetna tla. Banovec. In kdo sta vidva? 9 Hojzič. Kaj ti mari! Banovec. Zakaj me dražita? Nikari! Grabež. Povej mu vendar, da sva vraga, Ce drugo vse mu ne pomaga. Banovec. Da vragu sta podobna, vem. Zato ne hodita k ljudem! Hojzič. Le molči, da ne skočim vate In ti premeljem vse kosti! Banovec. Kaj ti, kaj ti, predrzni brate, Vojaka starega, oh ti . . . (Zgrabita se s Hojzičem. Banovci priteko.) Uskok. (Banovcu.) Le grabi, tepi in rahljaj, Da bode cunj po zemlji kaj! 13. prizor. Prejšnji. Kacijanar. Zrinjski Ivan. (Šepet: Kocijan, Zrinjski!) (Hojzič in banovec se izpustita.) Kacijanar. Kaj tukaj se vrši? Kdo moti mir? Banovec. (Pokaže Grabeža in Hojziča.) Ta dva! Hojzič. Gospod! Midva sva bila mirna. Banovec. Dražila sta me z lepega miru. Več glasov. Da, da! On je nedolžen! Ona dva . . . Kacijanar. Molčite! (Zrinjskemu:) Tvoja sta služabnika! Kaj hodita k vojakom? Reci jima! Ivan. Od tod! Takoj! (Odideta.) Grabež. (Stisne pest. Zase.) Prekleti Kocijan! (Banovci se porazgube.) 14. prizor. Prejšnja. Ivan. Ves Zagreb je razburjen in po konci. Sodniku je pokazal bojda Tahi Nekakov list, v katerem Ferdinand Veleva tebi, da takoj obglavi Veljake vse hrvaške, ko premagaš Pri Oseku. Kacijanar. Tako ? Jaz nisem nikdar Prejel od kralja tega pisma, nikdar. A Tahiju sem rekel, to priznavam, Da bilo bi nevarno za Erdoda In marsikoga, ko bi takrat zmagal. Ivan. To končno nič ne de. Resnica vendar Iz pisma sije, in sodnik in mesto Za nas gore, in banovi vojaki Prihajajo kar trumoma do nas. Poročala sta pre srdita bana Potanko vse na Dunaj Ferdinandu. Pomožnih čet ga prosita iz Stirske, Koroške, Kranjske. — Ferdinand vse ve. Kacijanar. In ti zdaj tudi veš, prijatelj Ivan, Kaj misli v srcu Ferdinand o meni. Pretrgana je vez na veke ž njim. Moj up je Zapolja in vi — drugovi. — In Torok in poslanci, kaj reko? 588 Anton Medved: Kacijanar. Ivan. Kralj Janoš je prijazno jih vzprejel. Vzdihaval, da je bolen in starosten, Da je tem bolj močij potreben mladih, Netil, da zbirajmo vojakov pridno, A da varujmo vsega se nasilja, Ker v Carigradu lev še ni zaspal, In da brez njega ni začeti boja. Kacijanar. Besede! — A za nas je dobro vsaj, Da okrepimo se in sklenemo Tem ože. Stvar je namreč silno resna, Čim dalje jo premišljam. Ivan. Le pogum! (V ozadji se čuje petje.) Mi nismo na tlaki Ne tepe nas bič, Veseli vojaki Živimo, ko ptič. Ivan. Poslušaj! Tu je naša moč. Vojaki. — Krog nas se zbirajo od dne do dne, Z vso dušo so udani nam in verni, Za nas prelijejo junaško kri. Jaz upam, Ivan moj, res mnogo upam. Ko svojega ovenčamo si kralja, Od bojev turških se naš rod oddahne, Od pustolovnih tolp počije zemlja; Naš grad jo bode branil in naš meč. Veselo zacveto vrtovi zopet, Bogato klasje ozlati puščavo, Vsa domovina premeni se v raj. Kacijanar. Od mene nisi mlajši, ni starejši, A toliko izkušenj bridkih nimaš Za sabo, kakor jaz. Zato iz srca Tako veselo-upna vre ti misel. O le naj vre, o naj kipi ti, Ivan, In mene omladi in mene dvigne Iz- te noči, ki je zijala vame! Ti upaš. Upaj! Najmočnejši meč V težavnih dobah bil je zmerom up. Zato si ti mi najmočnejši up In porok, da zašije lepša doba Omagani, nesrečni domovini. Ivan. Jaz svoje ti moči posvečam rad. Boriva se za narod, ne zase. Kacijanar. (Ogleda se.) Poglej! Prijezdil nekdo je ves poten. Ivan. Iz Zagreba je Dahi, — Sem hiti . . . Kacijanar. Za Boga! Kaj hiti! Jaz hudo slutim . . . 15. prizor. Prejšnja. Dahi. Dahi. Uklanjam vama se, gospoda. Ivan. Kaj je? Dahi. Zavetja prosim. Jaz sem izgubljen, In vsi smo izgubljeni — vsa zaveza. Kacijanar. Govori, kaj je! Dahi. Počil je razglas: Mir sta sklenila Ferdinand in Janoš. Ivan. Bog! Ktere so pogodbe? Kdo je kralj . . . Dahi. Zalesja kralj in Ogerske je Janoš, Hrvaške in Slavonske Ferdinand. Kacijanar. (Ivanu, ki molče povesi obraz.) In mi smo, Ivan? Mi smo zdaj sami. (Ivan mu da roko.) Zavesa pade. 6l2 II. ZARJA ŽIVLJENJA. (Tragedija v petih dejanjih.) Tre tj e dej anj e. Stubica. Soba. 1. prizor. Nikolaj Zrinjski. Dahi. Dahi. Da sem vas konci našel. Klanjam se. S Kostajnice sem vam prinesel pismo. Nikolaj. Kdo piše? Kacijanar. Lahko vem. Dahi. Obema grofoma je pisan list: Gospod na gradu vašem bridko toži, Da se odtezate njegovi družbi. Nikolaj. Odtezam? Hm. Sem li jedini jaz, S katerim tesno on občuje? Kaj? Dahi. Magnifice, to veste vi najbolje; Povedal sem vam le, ker lahko slutim, Da pismo to obsega tudi tožbe. Nikolaj. Moj brat je tukaj. Lahko z mano bere, Kar pismo govori. Dahi. Jaz idem ponj. (Odide.) 2. prizor. Zrinjski (sam). (Bere polglasno.) „Prej:eklo je pol leta, kar sem sam." (Bere tiho nekaj časa.) „Kaj to pomeni? Kje so moji drugi;" (Prestane.) »Prisega, vernost to so le besede!" (Povesi list.) Vse to sem slutil, tega sem se bal. On težko, težko nam postane breme. Očita nam, na kralja se ne zmisli. Pozabil prvih je pogojev naših. (Bere dalje.) „Ne slutite, kam moja pot od vas Držati mora, da življenje rešim? Zatorej pridita do mene. Zdrava!" (Zgane list.) Tako? Jaz slutim, dobro, ljubi gost. In upam, da počakaš. — Kleta stvar! Zdaj jasno je, kdo modro je ravnal. (Pozvoni; sluga vstopi.) Pridrži Dahija na gradu! Hodi! (Sluga odide.) 3. prizor. Prejšnji. Ivan. Ivan. Prišla sta Erdod in Blagaj. Nikolaj. Tu beri! (Izroči list.) Sicer z besedo krajše ti povem. Nevernost nam očita Kacijanar. Naklepe snuje sebi, nam nevarne. O jaz sem vedel! Dobro se spominjaš, Kaj nekdaj tiho sem s teboj govoril: Previdno, modro, trezno govoriva Na zboru! V zraku vse visi. Zdaj vidiš. Midva sva v zanjki. Drugi so prosti. Ivan. (ki je hitro list pregledal): Jaz tega pisma ne urnem povse. Kam naj drži njegova pot? Zakaj i Nikolaj. Ti ne umeš! Povem ti jaz, Če hočeš. Ivan. Najboljše je, da govoriva ž njim. Nikolaj. Govoril bodeš ž njim, kadar ti drago, A zdaj poslušaj mene, prosim te: Kočljiv je najin položaj, veruj. Gorje, Če se za Časa ne zaveva, Kje sva, kaj činiva . . . Anton Medved: Kacijanar. 61 Ivan. Ti si strahljiv, In hudosumen vedno, Nikolaj. Nikolaj. Moj brat, poslušaj, prosim te, poslušaj. Potem govori slobodne besede. Moj kralj in tvoj je Ferdinand odslej, In bodi nama všečen ali ne. Hvaležna morava celo mu biti, Da ni zarotnikov ostreje sodil. In zdaj — on ve, da Kacijanar biva Na gradu najinem, da biva on, Ki kralju za izdajnika velja, Ki nanj denaren je razpisan plen, Ki s to zaroto vnovič ga je zdražil. Ivan. Vse to sva vedela oba spočetka, Ko sva na grad Kostajnico ga vzela. Nikolaj. Razmere bile so takrat drugačne, Vse druge kakor zdaj. Vsaj mene ni Vodila ves čas druga misel, kakor Pomoči domovini razdejani, Ki Ferdinand je hotel ni, le Čuj, Zdaj mislim, mogel ni podpreti krepko. In jaz bi bil še danes Zapoljanec, Da Zapolja miru ni sklenil s kraljem. In s Kacijanarjem ostal bi v zvezi, Ko mogli bi koristiti deželi. A obrnile so se vse razmere. Naš up jedini spet je Ferdinand, In pot od njega vodi zdaj v propast. Jaz v obče govorim, vseh nas se tiče Ta misel moja, česar ne tajiš. Upriva pa nase pogled posebej! Pred kraljem sva zarotnika, kot drugi, Celo tem večja krivca, čim moČneja. Kaj misli naj o naj i kralj, užaljen, Da čujeva zdaj glavo vse zarote Na svojem gradu? Brat, le to pomisli! In dalje, Kacijanarja poznam. Pretrgal s kraljem je poslednjo vez, O njem ne mara čuti ni besede. Življenje vendar hoče si rešiti. Kako? Ne slutiš? Jedno pot ima, Jedino pot, ki vabi ga do Turkov. Tako jaz urnem pismo, mislim prav, Ker ista slutnja mi je v duši vstala, Ko prvi glas sem bil zaČul o miru. Kaj čaka naji, ako on zaide Na pot izdajstva, lahko slutiš, Ivan. Ivan. Na pot izdajstva? Nikolaj, ne, daleč Tako ne pojde Ivan Kacijanar, Tako hudo ne smeva ga soditi -— Sicer je treba govoriti ž njim, Natanko in besede modro-mile. Nikolaj. Da, govoriti, toda nujno, hitro! Ko stori ta korak, ne bode moči Držati ga nazaj. On hitro sklepa. Do njega pojdi ti, jaz grem nerad. Opomni ga pogojev mojih vsaj, Ki sva mu ob sprejemu jih razkrila. Pri Ferdinandu milosti naj išče! Ivan. In Če je ne doseže? Nikolaj. Skrb njegova. Vsak človek je najbližji sebi sam. Dreviti zanj v nemilost ni, da moram, V nevarni tir stopiti ž njim še manj. Razpoti ga od strašnega naklepa, Ki morda v njem korene že razvija. Ti večjo moČ imaš do njega, torej V imenu svojem se pogodi ž njim In mojem! Več o tem, prej ko odideš. 4. prizor. Prejšnja. Erdod. Tahi. Blagaj. Erdod. Danes je bil odstavljen Gašpar Pastor, In Toma plemeniti Mikulič Izvoljen je za mestnega sodnika. Nikolaj. Ta vest nam ni nenadna, reverende. Erdod. Da tudi ne bi bila brez nasledkov! Skrivnostno Pastor nekaj govori (Tahi in Nikolaj se spogledata.) O pismu, ki jedino ga je zvedlo Na krivo pot, da je postal zarotnik. In toži, da je žrtev spletk kovarnih. Gospodje, vam je znano, kaj on misli. Tahi. To so izvinki. Rešil bi se rad, In le časti odvzete mu je žal. Blagaj. Vse hoče neki vestno razmotati Skrivnosti pisma onega sodnik. Anton Medved: Kacijanar. Zato prisil smo, domine Joannes, Do tebe danes. Upamo, da veš, Zakaj. Ime je tvoje že na svetlem. Tahi. Kaj meni mar to pismo! Jaz ga nisem Nikomur pisal. Blagaj. To vemo pač vsi. Ni Ferdinand ni pisal ga nikomur. To je usodno bas. Podpis in spis Ponarejena sta, domneva ljudstvo. Erdod. In Kacijanar? Ivan. Tudi ni ga pisal, Nikdar prejel, nikomur ga izročil. Zato vas prosim, da molčimo vsi Pred njim o pismu tem in tožbi tej, On je nedolžen, tega sem uverjen. Nikolaj. Kaj torej nam storiti? Zdaj povejte! Blagaj. Zato prišli smo sem. Tako jaz mislim. Med listi raznimi se je dobil Pri Kacijanarju i toti list. Kedo ga je podtaknil, ni nas skrb. A da ga pisal Kacijanar ni, Dokazi ti. (Tahiju.) Tahi. Prisežem, ako treba. Pisava je bila vsa druga, kot Njegova. A da bi se sam napiral Z umetalno potezo vsake črke, Kdo misli naj o njem, ki brzo piše In v stotih pismih, davno so mu roke Znemogle za oprezno tako delo. -Erdod. Jaz rečem toliko le vam v korist, Da branite se hitro, kakorkoli! K sodniku se podvizajmo in banu In razložimo mu povest o pismu, Dokledar Pastor ni pozvan še predenj. Nikolaj. Iznova mu zatrdimo zvestobo Do Ferdinanda in njegove hiše! Poprosimo ga h krati mile sodbe Za Pastorja, in zla se ni nam bati. Erdod. Tako zvršili smo svoj posel tukaj. Jaz grem, gospodje, da še danes v mesto K sodniku se napotim. Blagaj. Z vami jaz. Tahi. In jaz. Ivan. Za Kacijanarja grem jaz. Poznam pisavo njega jaz najboljše. Da se nikomur ne zgodi krivica. (Erdod, Blagaj, Ivan odidejo; Tahi stopi za korak nazaj k Nikolaju.) 5. prizor. Tahi. Nikolaj. Tahi. (Šepetajoč.) Se je na gradu Dahi. O, rotim te, Odpravi ga, dokler še ni prepozno. Nikolaj. Le hodi! To je moja skrb. Le hodi! Tahi. Ti blagi Nikolaj! (Stisne mu roko.) Zahvaljen bodi! (Odide.) 6. prizor. Zrinjski Nikolaj (po malem premoru): Zares! Kakor nalašč. (Udari se po čelu.) Izborna misel. Kar jednemu je zanjka včasih, glej, To drugemu prostira gladko pot. Tako! — Že vem. Te hipe naj izrabim. Po Dahija! — No, sam mi gre naproti. 7. prizor. Prejšnji. Dahi. Nikolaj. Prišli ste prav. Govoril bodem z vami. Dahi. Povedal mi je sluga, da ste sami. Zato sem hitel k vam. Potem — jaz moram Nazaj — domov — na grad Kostajnico . . . Anton Medved: Kacijanar. 615 Nikolaj. Zakaj se vam tako mudi nazaj ? Morda ste slišali o kakem pismu, kaj? Dahi (Zmeden). O nekem pismu? Da ... o nekem pismu. Ne vem gotovega ... a govore . . . Nikolaj. Jaz skoro bolje vem. Naj li povem? Dahi. Ce vam je drago ... a mudi se mi. In kaj ste Culi . . . ? Nekaj mi je znano . . . Nikolaj. Ne bojte se, gospod! Vse mi je znano. Pokazal je sodniku Janez Tahi Ponarejeno pismo, ki razburja Ves Zagreb. Toma Mikulič preti, Da vse preišče vestno, kdo je list S podpisom kraljevim napisal sam. In Tahi trdi, da ga pisal ni, In Kacijanar, da ga ni prejel. Jaz dalje tudi vem — in nihče drugi — Kdo ga je pisal. Dahi (Tiho). Kdo? Nikolaj. Kdo? Vi. Dahi. Gospod, vi veste? Kdo vam je razkril? Nikolaj. Kdo drugi, nego Tahi. Tahi sam. A rečem vam, ne bojte se prav nič! Midva jedina veva, jaz in on. Dahi. Gospod! Za Boga, prosim vas, molčite! Molčite, oh, sicer sem izgubljen. In Tahi, Bog . . . gorje, zakaj sem pisal! Nikolaj. Bodite mirni! Nič vam ne preti. Jaz poskrbim za to, da nikdar svet Pisalca ne izve, verujte meni . . . Dahi. Kako ste dobri. Prosim vas kleče. (Pade na koleni.) Hvaležen bodem vam do groba . . . večno. Nikolaj. Prositi ni me treba več. Samo —-Storiti morate mi nekaj . . . Dahi. Vse! Vse, kar le morem, zapovejte mi! Oh morem li ? Nikolaj. Ne bodete služili Le meni s tem, temveč vsi domovini. In zdaj me poslušajte! Kacijanar, Gospod na mojem gradu, tiho snuje Zavezo s Turki. Veste li o tem ? Ne skrivajte resnice! Vse povejte! Dahi. Jaz nekaj . . . vem. Ne vem, le slutim nekaj . . . Nikolaj. Naprej! Dahi. Jaz vem samo — o Bog — jaz vem, A nisem kriv, zato mi odpustite — Nekoč sem nesel pismo v Beligrad Do paše Mehemeda, nevedoČ, Kaj pisano stoji. A nesel sem, Ker moram vse storiti, kar zahteva Gospod. Obljubil sem, da bodem molčal. Nikolaj. Skrivnost velike cene! Dobro to! Vi niste brali pisma? Le resnico! Dahi. Jaz ne, na to prisegam vam iz duše. Nikolaj. Kaj veste še ? Ima li kake goste Iz Bosne Kacijanar? Brez strahu Le vse razkrijte, sicer poizvem Drugod, potem ne morem vam pomoči. Dahi. Rotim se, da ne vem ničesar več. Ni pisma Mehemed izročil meni, Ni ustno nič naroČil v Belem gradu. Nikolaj. Zdaj čujte me! Vrnite se domov, In dobro opazujte vsa početja In verno prisluškujte vsem besedam In bistro gosta vsakega oglejte Na mojem gradu z dnem denašnjim dalje. Obljubite li to? Dahi. Obetam vam! 6i6 Anton Medved: Kacijanar. Nikolaj. Ce važne j o kakovo vest zaznam Od drugih preje, kot od vas, potem Vi. glejte sami, jaz ne bodem molčal. Dahi. Obetam vam, prisegam — a molčite! Nikolaj. Da vidiva se kmalu! Dahi. Bog vas Čuvaj! (Odideta vsak na svojo stran.) Zavesa pade. Grad Kostajnica. 8. prizor. Kacijanar. (Piše. Potem vstane.) Ne! Dalje ne. Pero se mi ustavlja, In lastnih mislij me je strah. Ne! Tako ne pojdem daleč. Ni mi treba. Korak sem storil, ki je dalek dosti. (Prestane.) Eliza, kaj da mi besede tvoje Zvenijo po ušesih zdaj uprav i „Nje geslo je le boj in moja slava." Zares. — Bila mi je grofinja mati, Katero sem častil in obožaval In zrl nanjo, kakor v preroško knjigo. A zdaj ta njen obraz, ki v me strmi Cel6 odsoten, meni se dozdeva Tako neznan in vase zatopljen, Brez vsega blažjega sijaja, medel, Brez vse moči, tako neznan in Čuden, Da me spreleta skriven strah pred njim. Življenje moje torej ni ji dosti? Naprej me sili, slavo prejšnjo hoče?, Budi osveto v meni? Ha! Čemu? Zase? Le naj! Jaz iščem le življenja, Ne sebi: rodu hočem je hraniti, Ki tlačen in teptan rešitve Čaka. In Bog na nebu ve, kako me žali, Da moram se na poti tej rešiti. A dalje nečem, kot sem zdaj prišel. Ne! — Jurij! Sv. Kancijan in tovariši muceniki pred sodbo. (Slikal M. Bradaška.) Anton Medved: Kacijanar. 617 9. prizor. Jurij. Kacijanar. Jurij. Kaj želite, moj gospod? Kacijanar. Poklici sem gospo grofinjo! Jurij. (Odide.) Precej. Kacijanar. (Sam.) Da bi se bal, čemu! Povem ji vse. Ne bom ji nehvaležen radi tega. — O dobri duh, ob Času se objel, Otel si me! Saj mislil nisem zla. Zlato od mene proč! In misli vse Prelestne! Vsem potomcem kdanjim Dejanje kaži in usoda moja, Da nisem storil več, kot moral sem. (Prestane in raztrga pismo.) 10. prizor. Prejšnji. Grofinja. Grofinja. Gospod! Kacijanar. Gospa! Poklical sem vas k sebi. Govoril bodem vam besede resne. Grofinja. Navikla nisem drugim. Torej prosim . . . Kacijanar. Odpadnik nečem biti in izdajnik. Imejte vi, kot prej bogastvo svoje. Ves moj namen je, da življenje rešim. Grofinja. Kako? Vi našli ste drugačno pot? Kacijanar. Drugačne ne, a daljne ne tako. Očita naj mi svet, karkoli hoče. A da bi s turškim mečem sekal kdaj Po rodnih glavah, tega mi nikdo In nikdar ne očitaj. Tega ne! Smrt sv. Kancijana in tovarišev mucenikov. (Slikal M. Bradaška.) Anton Medved: Kacijanar. Grofinja. Značaj nekdanji. Vedno še jednak, Ki hitro sklepa, hitro se premišlja. Življenje samo se vam vredno zdi Življenja samega — junaku vam. O, meni zdi se, da se trdo varam . . . Kacijanar. Gorje" mu, kdor vse hoče, kar premore, Kadar obup in srd sreč mu jesta. Grofinja. Le blagor mu, kdor more vse, kar hoče. O Kacijanar, slavni vojskovoj: Upada vam pogum, meči vas rahlost. Naposled vendar-svet in dvor spoznata, Da krivi ste nesreče sebi, drugim, In nihče drugi. Kacijanar (Rezko). Ne! Zakaj? Povejte! Grofinja. Naj ponovim vam vse življenje vaše? Vso krutost in nemilost Ferdinanda, Ki vse gradove vam je zdaj otel! In — zadnji Čin njegov, ki me je sem Prignal? Moj dragi brat, jedini brat Obsojen k smrti radi vas -— obglavljen. Dovolj za moško dušo, vsako, vsako, Če ne za vašo, ki trpi nedolžno . . . Kacijanar. Izrekel sem. Ne dam se premakniti. A neko drugo željo še razkrijem, Ki vas užali morda, a nositi Ne morem dlje je v sebi. Oprostite! Soproga moja pride na pomlad Iz Gornjega gradu do mene zopet. Morda se poslovim od nje za vedno, Morda ostane vedno poleg mene. Na Sosedgradu mi je razodela Solzna, da prag takoj prestopi k domu, Ce prag do mene kdaj bi prestopili — Kaj morem jaz, tako je rekla — vi. Grofinja. Jaz? Kaj? To culo moje je uho! Sovraži ona me. Zakaj? Odklej? Kacijanar. Odklej, ne vem, zakaj, bi vedel bolje! Kaj rekla bi Eliza, kaj storila, Da čuje, kam vaš glas me zdaj je vabil. Grofinja. Nje nizki duh, in nje srce mehkotno V resnici bila sta mi zmir odurna. A da ste vi jo mirno poslušali In morda ji celo se uklonili, To mi je ptuje. Kacijanar. Da, uklonil sem se. Grofinja. Potem jaz čutim, kaj imam storiti. (Prestane.) Molčim naj! Tudi ženske prsi znajo, Pokojno se dvigaje, skriti boj. Le toliko naj rečem še v slovo: Kadar se harmoniji dveh glasov Glas tretji ne prilega, kaj se zgodi? Utihnita ubrana dva glasova In lepše bo zvenel sam tretji glas, Ko vsi trije. — Podajte mi desnico! (Poda ji roko.) Kacijanar. Midva na veke ideva razdvoje. (Odide.) Grofinja. (Stoji nekaj časa) Spoznan si — žar ob tebi je ugasnil. (Ponosno odide.) 11. prizor. Danijel. (Gleda na obe strani.) Kaj Culo zdaj uho je moje? „Na veke ideva razdvoje." To pač težko je šlo Čez zobe. Kadar se komu pamet vrača, Tedaj je v glavi vse narobe. Tako se v svetu vse obrača In suče in vrti in menja, Nehava tu, a tam začenja. Kar jaz doslej ljudij poznam, Ob vseh me je globoko sram, Da jaz sem ž njimi Človek sam. Zato naj vzkliknem zdaj solzan: Oj z Bogom, Jurij, Kocijan. Vidva, ljubezni moje plamen, Pozdravljena bodita. Amen. (Odide smeje se.) 12. prizor. Kacijanar. (Se vrne.) Odšla je. — Kam? Jaz več ne grem za nj Prebil sem boj, težak. Zahvaljen Bog! Anton Medved : Kacijanar. 6ig Jaz nisem hotel je žaliti, ne, Čemu.! A hotel sem ji to razkriti. (Prestane.) Zdaj čutim, zdaj šele, kako tesno Privezan bil sem nanjo vse življenje. Končano! Prost sem je. In prav je to. Vse lažje diham. O pravični Bog, Kakova pota moram jaz hoditi! (Zamisli se.) 13. prizor. Prejšnji. Dahi. Dahi. Gospod! Gospod! Kacijanar. (Vzdrami se.) Kdo je! Vi, Dahi. Kaj? Dahi. Pred grajska vrata Turki so prišli, Žele, da jim odpremo. Njihov vodja Zatrja, da bi z vami rad govoril, Da je poslan. Kacijanar. Odprite mu takoj! So li vojaki moji mirni? Dahi. Ne. Boj hočejo in gnetejo se vkupe. Kacijanar. V imenu mojem zapovejte mir! To ni napad. Poslanec pride k meni. (Dahi hoče oditi.) Se nekaj. Pojdite h grofinji potlej! In razvedrujte jo, morda se čuti - Razžaljeno. Kadar se zgovorim S poslancem, lahko pride k meni spet. A med vojaki mir, velevam to! (Dahi odide.) 14. prizor. Kacijanar. Jurij. Kacijanar. Odgovor usten na vprašanje moje. Vojakom bode treba razložiti Prej ali slej, zakaj sprejel sem Turka. E, tako ljudstvo! Brez srca in uma! (Jurij pride.) Jurij. Gospod, vse zdi se mi tako, da jezdi Ne daleč Ivan Zrinjski proti nam. Veleli ste mi namreč, da naj pazim. Kacijanar. Ne daleč. Koliko ? Jurij. V četrti ure Dospe lahko na grad, Če preje ne. Ob Uni, kakor čujem, se podi Več manjših turških Čet, in to kardelo Pred gradom — ali ne napade morda Gospoda Zrinjskega? — Jaz vprašam le. Kacijanar. Kardelo je poslano mirnim potem, In kmalu se odpravi. Sicer pa Vojakov mojih nekaj naj takoj Nasproti jezdi grofu Zrinjskemu. (Jurij odide.) 15. prizor. Kacijanar. Turški poslanec. Turški poslanec. V imenu jasnega gospoda paše, Ki slavno gospoduje v Belem gradu, Uklanjam se do pasa vam, gospod, Cesarski general in dragi vitez. Kacijanar. V imenu mojem se uklonite Vi tudi, ko se vrnete do njega. A hitro mi povejte poslanico, Ker čakam gostov drugih. Poslanec. Hitro vse. Moj jasni gospodar naroča vam, Da mu je prsi radost razigrala, Potrla žalost hkrati, ko je bral Vaš list, in precej sveto je prisegel Pri Mohamedu, da nihče ne sme Skriviti vam lasu na slavni glavi, Dokler življenja mu ne vzame Allah. Vsak dan vam prosta pot je v Beligrad In v Carigrad h gospodu vseh držav. Kostajnico vam on podarja sam, Ker last je Solimana, kakor vse, Kar Ferdinand naziva svoje še. Vsi vojski naši bodi svet ta grad, Nikd6 ga z mečem takniti ne sme, Dokler živi v njem vaša veliČast. Kacijanar. Pač dobrodušen je ta vaš gospod. Poslanec. Toda roti za svetega vas Dina, Da nikdar in nikjer ne dvignete Orožja zoper sine Mohameda. 620 Anton Medved: Kacijanar. Kacijanar. Zahteva-li kaj več gospod od mene? Poslanec. NaroČil ni moj jasni gospodar. Kacijanar. Potem je prav. Vrnite se do njega, Pozdravljam ga, potrjam vnovič pismo. Vojake svoje mirno odvedite Takoj, ker Čakam gostov ptujih v grad. Sicer želim, povejte to gospodu, Dogovorov pismenih. Srečno pot! (Poslanec odide.) 16. prizor. Kacijanar. Jurij. Jurij. Gospod je že prišel. Takoj pod gradom Sesli smo se. Privedem naj ga sem ? Kacijanar. Privedi ga! Poslanec je. odšel. (Jurij odide.) Ce videl je poslanstvo? Kaj za to! Razkrijem sam mu, kakor je resnično. Nikakošne pred njim ne maram tajne. On mi svetuj, če more, boljšo pot! (Zamisli se.) 17. prizor. Kacijanar. Ivan Zrinjski. Kacijanar. (Gre mu nasproti in ga objame.) Prijatelj moj, pozdravljen! Ivan. Bog te sprimi! Kacijanar. Odpusti, ako rahlo ti očitam, Da malo si tako utegnil k meni. Ivan. Lahko si misliš, da je završalo Življenje burno v Zagrebu po miru. Kacijanar. O vem in vem, da je zaveza naša Razdrta, da sem sam bolj, nego prej. Zato sem vsaj prijatelja si želel, Ce zvestih ne zaveznikov na grad. A zdaj prišel si. Dobrodošel, Ivan. (Ivan molči.) Premenil si se nekam. Ali kaj? Tako molčečen, Ivan. Ti si drug. Ivan. Jaz nisem drug, a rečem ti odkrito, Da ti si drug po mnogih govorici. Kacijanar. Povej mi vse odprtega srca, Ničesar tebi jaz ne bom prikrival. Kaj govore? Kaj čul si in kaj misliš? Ivan. Da s Turki si zavezan, kratko rečem. Moj brat to trdi — govori se v obče. Kacijanar. Odgovor prostodušen! Hvala zanj! Jednako odgovarjam jaz in rečem. Poslanec turški bil je zdaj pri meni, Poslan od Mehemeda s poročilom, Da bode branil on življenje moje, Da mi je pot odprta v Beligrad In v Carigrad h gospodu vseh držav; Da prizanese vsekdar temu gradu, Ce sveto mu obljubim, da ne dvignem Orožja zoper sine Mohameda. Cuj, to poslednje sem mu jaz obljubil. In to je s Turki moja vsa zaveza. Zdaj ti govori, Ivan! (Ivan molči.) Ti molčiš? Mar mogel sem na drugo pot kreniti? Ivan. Ne vem. Kacijanar. A jaz prebridko vem. Če to mi v krivdo šteješ, moj prijatelj, Da varujem življenje svoje, potlej Lahko molčiš, obrneš se od mene. Ivan. Zakaj si se obrnil ti od nas? Kacijanar. Od vas? Kaj morete.mi vi storiti? Prisegli ste zvestobo Ferdinandu; Sprejel vas je — njegovi ste odslej. A jaz, zavržen sem od njega večno, V nemilost kruto pahnil sem celo Ljudi, ki bili milostni so z manoj. Grof Salamanka, moj nadzornik v ječi, Obsojen bil je k smrti in obglavljen. Obglavljeni stražarji vsi njegovi. Kako bi mogla še, o, to povej, Najmanjša iskra upa v meni tleti? Zatorej prosim, kakor Bog se prosi, Nikar me ne spominjajte več kralja! Anton Medved: Kacijanar. 621 Ivan. Zakaj si torej me poklical k sebi? Kacijanar. Vprašanje grenko! Ivan, ti si vprašal? Iz tvojih ust, kako zveni to ptuje! Ivan. Ne bodi žaljen! Jaz sem vprašal le, Kaj moremo storiti zate zdaj. Kacijanar. Na gradu me pustite in branite Pred svetom, ki o meni sodi zlo. Dovolj je skromna, menim, želja ta. Ivan. Za mene morda, a za brata ne. Cuj, on mi je naročal ves razvnet, Da naj od Turkov živo te odvračam. Spominjam te njegovega pogoja, Da v prvi sili ti je grad prepustil. Na milost kraljevo ti vzbujam up. Kacijanar. Dovolj. Poznam jaz Nikolaja dobro. In tebi le povem, Čeprav si brat mu, Da vselej nanj spomin me v duši strese. On ni sprejel me blagega srca, Z menoj nikdar iskreno ni govoril. Zakaj, ne vem, morda se me boji, Morda skrivaj me Črti— vedi Bog! Drugače jaz ravnati zdaj ne morem. Ivan. In ti veruješ tudi Turkom vse? Steza do njih je polzka, in koraki Nevzdržni drsajo naprej, naprej . . . Kacijanar. Kar storil sem, brez mislij nisem storil. PaČ daleč, daleč segel bi lehko, Življenje rešil, slavo si povišal, Osvetil vse krivice svoje ljuto, A hotel nisem, Ivan, nisem hotel. Povem ti to: grofinja Salamanka Ponuja mi bogastvo neprešteto, Da bi kraljestvo lahko kupil ž njim, Da bi nabral ogromno vojsko lahko, Sprejet sijajno bil pri Solimanu, Odklonil sem ponudbo, ne le to: Odslovil sem grofinjo, jaz užaljen In njo užaljeno globoko, čuješ! Ti veš jedin, kaj bila mi je ona. Ivan. Dejanje moško tvoje — ganjen rečem. (Čez nekaj časa.) In jaz sem zopet tvoj, kot bil sem nekdaj. Kacijanar. Če hočeš, da ostanem tudi jaz, Kar bil sem ti od prvih dni j ondukaj. Da z mano Ferdinand trdo ravna, Da vi ste zapustili me, drugovi, Da mi grofinja ptujka je odslej, To vse, to vse boli me stokrat manj, Kot me boli, da ti me ne poznaš. Kako naj srd do Turkov zadušimo? Kako naj odložim za vedno meč, Ki ga vihtim od prvih svojih let i Ne menja li se čas? Ne pride čas, Ko zopet bodem, kar sem bil? Jaz upam. Pustite me! — Po svoje naj ravnam. Ivan. A brat moj? Kaj ta ve! Razjasni mu . . . Kacijanar. Nikdar! Jaz njemu ne! Le pomni dobro! Imej me on, za kogarkoli hoče, Slobodno mu. Jaz vem, kaj sem in delam: On piše lahko jeden list samo, Ti slutiš, kam — in jaz sem izgubljen In zadnja rešnja pot mi je zaprta. Pred njim naj se opiram, kot otrok, Pred njim, ki bil je davno že na poti, Na kteri jaz šele začel sem iti. Prijatelj, ti vsaj trpi z mano, ti! Umej me in pred bratom svojim molči, Zakaj sem v zvezo stopil s Turki. Daj, Obljubi! Glej, brez tebe jaz sem sam. 18. prizor. Prejšnja. Dahi. Dahi. Grofinja s svojim spremstvom je odšla. MolČe pred vsemi, kot bi onemela. — Zavesa pade. II. ZARJA : (Tragedija v Četrto Carigrad. 1. prizor. Soliman, ob njem Ajas, vezir in Mehemed. Poslanec Zapoljin. Soliman (poslancu, stoječemu pred njim). Ha, Zapolja! Kako mu rečeš kralj! Brez moje milosti kedo je kralj? Dovolj! Naroči svojemu gospodu, Da lahko bi se zmislil vseh dobrot, Katere je prejel iz mojih rok, Spominjal lahko se zvestobe moje, Ki ga v nevarnostih je vseh branila, Kraljevsko krono čuvala na glavi. Boji naj se, povej mu, kazni božje! In ako ga ne kazni Bog nebes, Jaz sam ga kaznim, da občuti In skusi roko mojo. Pojdi, pojdi ! (Dva služabnika ga odvedeta.) (Vezirju.) Kako nevredno kraljema obema Nezvesto glavo diči venec kraljev! - Ni strah pred Bogom, niti pred ljudmi Sramota ni zavirala nju srca, Da sveto zapriseženo pogodbo Nad mano sta izdajski prelomila! Naj pride stari še lisjak pred me! (Dva služabnika odideta.) Kaj bode ta nemodrega razkril! 2. prizor. Prejšnji. Jeronim Laski. Jeronim. (Prikloni se globoko.) Velikemu gospodu in junaku . . . Soliman. Poklonov in pozdravov nečem danes Od mož, katerim svetega ni nič, Napolnil me je s srdom prednik tvoj. Govori modro, da še ti ne vnameš Pravične nove jeze! Kaj želi Tvoj kralj, ki vreden ni imena tega? :IVLJENJA. petih dejanjih.) dejanj e. — Saraj. Jeronim. Ce govoriti smem pred divnim licem, Da kralja svojega očistim krivde, Preslavljal bodem večno vašo milost. Soliman (Mehemedu). Kedaj zaznal sem, da sta mir sklenila? Mehemed. Cez mesec dnij. Naznanil sem vam jaz. Soliman. Cez mesec dnij. O drznost, o nevernost! (Jeronimu.) Očistiš krivde? Hm. Govori le! Jeronim. Pred vsem opomnim naj, da se je kršil Triletni mir tri leta tu in tam. Bosanski beg je trideset gradov Na kraljevem ozemlji si osvojil. Jesen minulo so plenile čete, Od vas poslane, Ogrsko, Hrvaško In Kranjsko. Tudi Zapolja je sam Nadaljeval domaČi boj — vsi veste. Soliman. A kdo ga je prekršil prvi, vprašam. Jeronim. To menda ni nikomur dobro znano. Soliman. Nikomur! Prav! Pustimo torej to! Vzemimo, da obe strani sta krivi. A mir brez moje vednosti — ta mir, Kako sta mogla biti Zapolja In Ferdinand tako drzna, brezvestna! Jaz kralj sem prvi Ogrske, Hrvaške, In Zapolja, služabnik moj — podkralj, To ve Evropa vsa in vaš gospodek. Jeronim. Moj slavni kralj ne sklenil bi miru, A vedel je, da snuje se zarota V Hrvaški zoper njega. Anton Medved: Kacijanar. 645 Soliman. Dosti, dosti. Naznanil bi lahko! Za danes dosti, Morda te bom poslušal jutri lažje. Le vedi! Kazen doleti oba! Vso Ogrsko preplavim s svojo vojsko. Pridrem do BeČa strašno mašcevaje Neverni Čin. Odstavim Janoša. Ponižam zopet malega gospodka. In temu lahko na uho poveš, Da ni v njegovih vrstah več moža, Ki mu je krepko branil krono Ogrov, Ki bil jedini vreden in sposoben, Da bal se ga celo vojnik je moj. Jaz mislim Kacijanarja. — Zdaj pojdi! Se enkrat jutri te spustim pred se. (Jeronim se ukloni in odide.) 3. prizor. Prejšnji brez Jeronima. Soliman. Da, Kacijanar! Kaj storiti ž njim? On nehvaležnega ima gospoda! A jaz mu hočem biti milosrden, Ce tudi mi je bil močan nasprotnik. Junaštvo se spoštuj i na so vragih. V kakove je vpleten pogodbe z nami, Govori paša Mehemed, da vem. Mehemed. V jednake, kot doslej. Njegov je grad — Odložil je orožje zoper nas, - Pri nas zavetje najde. To želi. Soliman. Hm, vrlo škoda takega junaka, Da bi brezdelno varoval življenje. Ajas. Ce meni je dovoljen opomin: Dejal bi, da varujmo sebe bolj, Kot njega. Zdi se mi nevaren vedno. Soliman. Bah! Vzeta mu je moČ. Kaj more sam Brez vojske? Ferdinand je neizprosen Njegov sovražnik, deješ, Mehemed. Nazaj ne more — morda neče več. A jaz mu hočem biti milosrden, Nad Zapoljo ga cenim, ker je mož, Nad Ferdinanda, ki je nehvaležen. Dovolj imamo Častnih služeb zanj. Ajas. Jaz klanjam vaši jasni se modrosti. Junaštvo njega tudi jaz častim, Zato razmiselno ravnajmo ž njim! Pogodba pak se zdi mi zanj prerahla, Za nas, posebno v vojni, neugodna. Kostajnica je ključ do vse Hrvaške, Mejnik, ki ga ni moči odstraniti, In varuh za dežele prisvojene. Soliman. Kostajnica je naša. Torej, kaj —? Ajas. Pogodba slove, da je grad njegov, Dokler prebiva v njem. Soliman. Kdo trdi to? Njegov je grad, da varuje ga nam, Da nam ga v boji izroči. Ne li? Govori Mehemed! Tako jaz hočem. Mehemed. Velevajte! Pokoren jaz sem sluga. Pogodba s Kacijanarjem ne seza Do Časa dalje, kot sem vam naznanil. Soliman. Razume se ob sebi. Jaz sem rekel. Pripravljam se na boj, in v prvem boji Kostajnica se nam preda za vedno. A Kacijanar pridi v Carigrad. Sprejem ga Časten čaka, častna služba. In če s pogodbo to ni zadovoljen, Nasilno se mu vzame grad in on Obrne naj se, kamor hoče, sam. Vezir. Poklanjam vaši jasni se modrosti. Tako jaz mislim, da se ž njim ravnaj, In naša bo korist, njegova čast. Soliman (Mehemedu). Povrni zdaj se v Beli grad, moj brat, In Kacijanarju takoj sporoči To našo željo, rekše naš ukaz! A piši mu spoštljivo, kakor veš, Da se spodobi takemu junaku! Mehemed. Nemudoma še danes odpotujem. Soliman (vstane). Vesoljni svet spoznaj mi to resnico, Da milosrdni branimo pravico! Zavesa pade, Anton Medved: Kacijanar. Kostajnica. 4. prizor. Kacijanar. Jurij. Jurij. Tako hudo mi je, gospod, in vendar Resnico moram zopet oznaniti. Ušlo nam je ob noč vojakov dvajset. Kacijanar. Kaznuj jih Bog! Ta rod je, kakor pasji. Kedor mu kost pokaže, k njemu gre. Jurij. Izrazil bi pred vami skoro slutnjo, Če smem — da ni pri tem nedolžen Dahi. Prevečkrat zrem ga med vojaki jaz. Kaj, ko bi spravljal on jih v druge čete? Gospod, ne trdim, a slutiti smem . . . Kacijanar. Kaj misliš pač! Kaj njemu so vojaki! Pazite bolje v noči, zapirajte! Jurij. Potem . . . poslanec turški cepeta, Veleč, da se mudi mu v Beligrad. In prosi vas, da bi ga odpustili Čim preje. Kacijanar. Vem. Okrepi ga za pot! Potem naj pride k meni precej. Nuj! (Jurij odide.) 5. prizor. Kacijanar. (Prebere hitro list na mizi.) Prebral sem pač desetkrat že ta list Iz Belega gradu od Mehemeda, In vedno sega roka mi po njem. Kar pisano stoji, ostane tako, Ustrezaj, ali žali — mrtva Črka. — In jaz odgovor svoj saj dobro vem. Zakaj ugibljem —, morda se premislim? Ne! V mojem srci je dozorel sklep. Ne more ga omajati nihče. Korak je velik, to globoko Čutim, In zdi se mi, da sem dospel na konec Steze, na ktero sem nedavno stopil. O kolikrat se Človek zagovarja Pred sabo lažje, kakor pred ljudmi! Pred mano se odpira v živih črtah Razpotje, ki ima le dve panogi. Ukaz strašan! Na jedno, ali drugo Kreniti moraš; tretje poti ni. Ni tretje poti, nikdar in nikjer? Nebo, prijatelji, zakaj molčite? In vest, ki nikdar v prsih ne miruješ, Poslednja ti vodnica v skrajni sili, Zakaj nejasno v prsih mi hrumiš? Ni tretje poti? Čutim, ni je, ni je . . .! Če se napotim v BeČ, uklonim glavo Pod mec in glasno svet bo vedno klical: Krivico svojo je spoznal naposled. A v Carigradu najdem vsaj življenje. Življenje s krivdo, ki se da braniti, Življenje, ki še krivdo kdaj umije — In smrt, ki svetu krivdo pripozna, In smrt, ki domu krepko moč uniči: Kaj boljše je voliti? To povej, Brezumni svet! Jaz vem, da bi objel Življenje, in življenje jaz objamem. Ta grad je moj in moji so vojaki, In jaz sem svoj —: vse svoje torej lahko Predam, komur jaz hočem. Ali ne ? 6. prizor. Prejšnji. Turški sel. Kacijanar. Gotov je list. Ponesi ga gospodu! (Sel z listom odide.) V življenji nisem niti v sanjah sanjal, Da mi usoda zanjko to nadene. Jaz vem, kaj bo o meni svet oznanjal, Ko davno smrt mi ude že razklene. Morda zaspim v naročju zemlje ptuje. Doma svaril bo oče svoje sine, Hudo o meni mislil in najhuje: Ta mož je bil izdajnik domovine. A jaz brez upa nisem; pride dan, Ko bode vse pred svetom čisto, jasno. Le Bog mi daj, da ga dožijem sam, Da vsem klevčtnikom zakliČem glasno: Zagrenili ste mi življenja dni. Če res sem kriv, kot govorite vi, Pahnili ste me v krivdo vi — sami. (Prestane.) In zdaj vojaki moji, moja last. He, Jurij! Kje si? Pridi k meni, Jurij! 7. prizor. Prejšnji. Jurij. Jurij. Kaj drago vam, gospod? Kacijanar. Vojake zberi! Privedi jih pred mene vse in precej! Govoril bodem ž njimi. Pašči se! (Jurij odide.) Anton Medved: Kacijanar. 647 Prikleniti jih hočem k sebi trdno, Da bodo moji s srcem in rokami. (Prestane.) O dnevi! Zatonili ste na veke. Kako so pred menoj v pokornih vrstah Nekoč vojniki stali, kot pred Bogom. Pogled . . . beseda . . . vse je zamolčalo In v divjem zanosu čakalo bitve. A zdaj ... od njih sem skoro jaz zavisen. Pred njimi bodem stal, ne, kot poveljnik — Kot varovanec, kot prosilec . . . O! . . . (Jurij pride.) Jurij. Pripravljeni so že. Menda je Dahi Na izpreježo hotel ž njimi. Kacijanar. Dobro. Vojake same hočem. — Tu gredo. (Jurij odide.) 8. prizor. Kacijanar. Vojaki. (Razvrščavajo se in napolnijo vse prizorišče.) Kacijanar. Vojaki moji, moja moč in Čast! Hudo mi de, da niste zbrani vsi, Ki bili lani osovre ste tukaj. A vidim tudi, da ste zrno kleno, Da mi odpadle pleve so samo. Vojaka diči srčnost in zvestoba Se takrat, ko stoji ob durih groba. Jaz ljubil svoje sem vojake zmerom In pritrgaval rajši svojim ustom, Da mogel streci sem junakom vernim. Star vojak. Resnica! Jaz sem vojeval se z vami Na Ogerskem in danes se spominjam, Kako ljubo skrbeli ste za nas. Kacijanar. In glejte, dom je moj sedaj ta grad. A to pomlad še turški boj izbuhne, In mene pot drugam povede spet. Gradu ne moremo braniti tega. Kam pojdem, to vam jasno še razkrijem. A danes vprašam le, kot vaš vodnik, Kot skrben oče, ki vam daje hleba: Li pojdete za mano, kamor idem, Na vseh nevarnih potih krepki, zvesti ? Več glasov. Mi pojdemo ! Kacijanar. Zahvaljam vas, vojaki. Nikogar ne slušajte, kdor vas mami In vabi s sabo. Jaz sem varih vaš. Več glasov. In mi smo vaši, z vami gremo v smrt. Kacijanar. Tak je značaj vojakov, bratje moji. Jaz upam, da ne bodem nikdar več Pogrešal ktere glave izmed vas. In to obetam vam, da pride Čas, Ko bode vsak med vami, ne betežnik, Osirotel prosjak na stara leta, Da bode vsak med vami vlastelin Užival pokoj in življenje sladko. Zdaj pojdite! Služabniki naj moji Napolnijo vam čase z rujnim vinom. In pomnite današnjih besedij! Vojaki. Ohrani Bog vas! Z vami gremo v smrt. (Odidejo.) 9. prizor. Kacijanar. T6r6k. Torok (nenadoma vstopi). Prijatelj tvoj. Kacijanar. (Osupel.) Ki padel je z nebes. Torok. O Kacijanar, čudna pot privedla Do tebe me je danes. Bodi zdrav! (Sežeta si v roke.) Kacijanar. Ti me strašiš. Kaj veš, tovariš moj? Torok. Prišel sem, kot tovariš, da. Sicer Ne vem, morda bi se ne videla Midva v teh burnih časih kmalu kje. Kacijanar. Jaz Čakam željno, kaj mi razodeneš. Zato ne mudi se preveč z uvodom! Torok. Počakaj, vse pozveš, in morebiti, Da ti ne bode novo vse; a meni Miru ni dalo, da bi ne govoril S teboj o tem, kar se vrši ob tebi. Kadar se spomnim na pretekle Čase, Ko vkupe sva vihtela meč nad Turki, 648 Vesela zmag in sto hvaležnih src, Ki naji so slavila, o tedaj Inako se mi dela ob besedah, Ki sodijo o tebi zlo, prezlo. Kacijanar. Kar si doslej povedal, ni mi novo. (Prestane.) Da, časi, ki so bili in ne bodo Nikdar na svetu več, nikdar morda . . . Teh časov se spominjam tudi jaz. Torok. Le čuj, in zdaj se govori o tebi, Da si odpadnik in izdajnik doma. Ogorčen je ves narod v Zagrebu In s strahom Šepeta o kazni božji, Ki s tabo nas zadene v turški vojski. Odpusti mi, prijatelj! Govorim Le to, kar Čujemo zdaj dan za dnem, In ne verjamem ljudstvu, ker ne morem. Kacijanar. Novejša mi je pač pripoved ta, Povsem nenadna vendar tudi ne. Da je resnično vse, kar govori Preprosti narod, davno že bi svet Razpal, in s tira bi krenile zvezde. In ta je mož slabost bila v vseh časih, Da ljudski glas se zdi jim glas božanski. Torok. Jaz ne verjamem. Del sem, da ne morem. A vendar, dragi vitez, smem prositi, Da mi resnico golo sam poveš. Kako bi sodil narod brez povoda, Brez vsega i Tudi to ni možno, Ivan. Kacijanar. Jaz storil sem, kar moral sem storiti. Pred Bogom samim pak sem odgovoren. Torok. O ne tako! Tvoj govor trd je zame. Vso vero si izgubil v svet menda. A še imaš prijateljev odkritih. Kaj mene moglo bi privesti sem, Kot stara le ljubezen še do tebe In skrb zate. Veruješ li mi, brat? Kacijanar. Ljubezen? Hm. Mogoče. Ali kaka? In zdaj še ler Nekamo pozna je. Ko bil je sklenjen mir, ostal sem sam. Takrat menda zaspala je ljubezen, Ker se je utrudila prej čez moč. Dejanja hočem- Kaj mi prazna čustva! Le jednega prijatelja imam, Ki mi je zvest še danes, kakor nekdaj. Novo hrv Torok. In to je Ivan Zrinjski. Vidiš, vem. Udaril me je močno govor tvoj, Morda na vek razpotil s tega grada. A kar sem nameraval, to povem. irvasko narodno gledališče. (Po fotografiji Mosingera in Breyera.) Kralj Ferdinand je velel Jurišicu Poveljniku, da naj v dolžnost si smatra, Ujeti ali odmekniti tebe, Vojake tvoje in somišljenike. Visi nad tabo torej meč na niti. Povem še dalje, da sta Zrinjska — dva, Dva, Nikolaj in Ivan. Dobro pomni! Jaz storil sem prijateljsko dolžnost, In ti zdaj stori, kar se tebi zdi. Obvaruj Bog te! (Hoče oditi.) 650 Anton Medved: Kacij'anar. Kacijanar. Čakaj! Torok. Iti moram. Milujem te, pomoči ti ne vem. (Odide.) Kacijanar. Pomagaj mi, nikar me ne miluj! Prepozno se zglasujete pri meni, Zakaj prepozno, nečete umeti, Ker v lastno krivdo zdite se ujeti. Zavesa pade. Grad Sosed. — Soba. 10. prizor. Toma Nadažd. Nikolaj in Ivan Zrinjski. Nadažd. Ta list je bil na vaju priložen. Prejel sem z dvora vladna poročila. (Da list. Nikolaj ga vzame.) Nikolaj. Presvetli ban, vprašanje dovolite: Ne sodi li o naju milo kralj ? Nadažd. Srce dobrotno je pokazal vsem. Odpušča vsem, ker upanje goji, Da verni mu ostanete odslej, Soseb, ker turški boj se zopet bliža. Sicer obsega, mislim, pismo, kaj, Kako o vaju sodi Veličanstvo. Nikolaj (odprl je že preje pečat in list. Pregleda ga hitro in obledi). Vsebina znana . . . vedel sem . . . tako ... (Zapre list in ga spravi.) Zahvaljam tudi vas od vsega srca, Da milo ste sodili Pastorja. V resnici ni zaslužil trde sodbe. Poznam ga, on je bil najdalje zvest, In težko se je dal nagniti k nam. Nadažd. Bodita zdrava mi, preljuba grofa. (Ukloni se.) Nikolaj. Poklanjam se ponižno. Ivan, spremi! (Nadažd in Ivan odideta.) 11. prizor. Nikolaj (izvadi list in ga bere). „Perlegas solus . ." (Bere dalje tiho. Zopet glasno.) „x\egre fero, quod . . ." (Tiho.) „An tandem auferetis ..." (Tiho.) „Jubeo!" (Zapre list.) Tako. — Zato, ker sem brezumen čakal, Ker se bojim, ne vedi sam, zakaj. Ker sem poslušal brata. Bebec, jaz! Ugibljem le in mislim, slutim, kanim . . . Kaj misli, slutnje in nakane same! Zaslužena je kazen list za me, Za brata nov dokaz bedaštva. Ha! Zdaj bodi konec rahlih besedij In milih sodeb in opreznih Činov. Tu govori mi list dovolj odločno, Kaj moram zdaj storiti in kako. Prijateljstvo, ljubezen, vernost, milost, Te vešče, ki so mi srce rahljale ! Odklej mi je prijatelj Kacijanar? In kdaj sem se uveril, da me ljubi? In kdo mi pravi, da je veren mož, In da je svoji domovini mil, On, ki se samovoljno že pogaja S sovražnikom najhujšim domovine? Jaz sam sem mož, ki vem, kaj hočem, delam . . . 12. prizor. Prejšnji. Ivan. Ivan. Kaj piše kralj ? Nikolaj. Tu beri sam! (Da mu list.) In konci Spoznaj, da nimava nobene volje. Ta list je zate bas. Potem govori! Kdor tega ni že slutil, on je slep. Ivan. Moj Bog, kaj moreva storiti? (Bere dalje.) Nikolaj. Kaj? Jaz vem. Nasitil sem se besedij. Ivan. Nesrečna zanjka! Kralj je neusmiljen. Anton Medved: Kacijanar. 651 Nikolaj. Besede stare tvoje. O modruj, Za Boga, prosim te, modruj, moj brat! Sicer obmolknem, vedi, da obmolknem Za zmerom in storim po svoje sam. Ta moj razgovor bodi zadnji s taboj O Kacijanarju, to rečem ti. Ivan. In kakov bode ? Jaz poslušam rad. A sodi mirno! Vidim, ti si vzburjen. Nikolaj. Reciva tudi, da ni kralj usmiljen. Kaj naju briga to? Kaj nama hasni? Pokorščino zahteva zdaj od naju, In midva morava pokorna biti, Ce hčeva zlo od sebe odvrniti. Ivan. To Čutim tudi jaz. Ne smem tajiti. In vendar lahko, Nikolaj, pritrdiš, Da ne izvirajo besede take Nikdar iz blagih, nesebičnih prsij. Kaj, Če ti kralj veleva umoriti Nedolžno dete, ki ti ni storilo Nikoli zla, a kralju je napoti, Kaj pač bi storil? Vest nam je kraljica. Nikolaj. Kaj? Ti primerjaš Kacijanarja Z nedolžnim detetom? Ha, ha! On dete! Ivan. Samo, da bi pokazal ti brezslovje Besed poprejšnjih. Prosim te, umej! Nikolaj. Ti Te poslušaj mene! Kacijanar Ni meni, niti tebi storil zla. Gotovo. Da le nekaj zamolČim, Kar je pozabljeno in odpuščeno. Toda, toda, kaj domovina de, Ki ž njim je izgubila bojevnika — In več — ki v njem sovraga se boji? Ivan. Boji? Zakaj? Ker sluša zle jezike. Mar nisem jaz ti jasno razodel, Kako je s Turki on zavezan? Ne? Ni nam nevaren, torej ni odpadnik. In Če je domovina izgubila Vojnika ž njim, kaj more on za to? Baš to ga bridko žali, vedno peče. Nikolaj. Vojake so uzrli že njegove Med Turki, ki teptajo Ogrsko In naše meje. Preje ali sleje Uveriš se, da ga predobro sodiš. On bode stopal dalje in naprej Od srda gnan in od prelestnih Turkov. Jaz slutim, da že morda ni več tam, Kjer si ga ti zapustil, v tistih mislih. Korak najmanjši, ki ga je morda Naprej že storil, vreden je obsodbe. Ivan. Ti slutiš in domnevaš vedno. Vedi Za trdno, potlej prosto mi govori! Nikolaj. Se to. Poslušaj, misli neprestano! Ce se je Kacijanarju godila Krivica kdaj, godila se je takrat, Ko niso ga pomilostili v Beču. Odtlej ne sme" očitati nihče, Da ž njim ravna krivično Ferdinand. Na prestol se njegov prestavi v duhu, V skrbi njegove za državo širno, V ta bojni Čas in nezvestobe čas! Kako globoko mora ga boleti, Da mož najkreplji zoper njega snuje Zarote, spletke, da mu je celo Za vedno odpovedal svojo službo, Da išče tam zavetja, kjer še zdaj Največ besed strupenih in žaleČih Kraljevski dvor požira ob poslanstvih. Jeronimu, poslancu je očital Rogaje Soliraan, da nima kralj Med svojo vojsko onega moža, Ki mu je krono ogersko ohranil. Vse to je znano Ferdinandu, vse. Pomisli to, moj brat, in reci potlej: Kako bi mogel biti kralj usmiljen? 13. prizor. Prejšnja. Dahi. Nikolaj. Prav, kot navlašc ste prišli. Gotovo ne brez vseh novic. Kaj veste? Dahi. Razkrijem nekaj, kar sem vam obljubil. Nikolaj. O Kacijanarju? Dahi. O njem. Nikolaj. . , Povejte! Poslušaj, Ivan! Zdaj resnico slišiš. Ivan. Od koga? Jaz resnico hočem Čuti Iz ust njegovih le. Sam Kacijanar Razkrij mi vse, kar bodem ga povprašal. Poslušaj ti ga, ako ti je drago. (Ivan odide.) Anton Medved: 14. prizor. Nikolaj. Dahi. Nikolaj. Pred mano samim torej govorite! Dahi Obilega ne vem. Lahko mogoče, Da ste od drugih morda vec zaznali, Kot boste zdaj od mene. A obljubo Držati moram. Torej . . . kar sem bil PoslednjiČ tukaj, prišla sta na grad Kostajnico zapored dva poslanca Iz Belega gradu. Vsebine pisem, Razgovora ne vem. Nikolaj. Kaj, to je vse? In drugi gostje? Ktere Še poznate? Težko, da bili bi dovolj pazljivi. Dahi. Le gospod Torok tudi je prišel. Toda po kaj, to zopet ni mi znano. Nikolaj. Poslanca dva? — Zapored?— Po čemu? Korak nadaljnji. Skoda, stokrat škoda, Da niste pisem brali, culi nič. A kaj si govore po gradu posli, Vojaki, nič ne veste? To je čudno. Dahi. Da, to sem slišal med vojaki zadnjič, Pozabil skoro sem, da to pomlad še Odide njih gospod z gradu, a kam, Ni vedel nihče. Sklical jih je namreč Nedavno hitro k sebi in jim pravil, Da boj izbuhne, da ostavi grad on, Da bode že jim razodel, kam pojde. In srčno vse je vabil in nagibal, Naj ž njim gredo po vseh nevarnih potih. Nikolaj. Kaj? Bog! In to nazadnje mi poveste? Je li to res? Dahi. Tako vsaj govore Vojaki vsi med saboj in očito. Jaz vem le to, da jih je sklical takrat, Ko je odšel poslanec turški z grada. Nikolaj. Kaj hočemo še vec! Zadosti vemo. A vemo tudi, kaj in kam mi smemo. Dahi. Vojakov mnogo ga je zapustilo tudi. Nikolaj. Na vaš prigovor? Kacijanar. Dahi. Ne. Služabnik Jurij Vsegdar mi za petami vse ovira. Vojaki sami neki se boje, Da Kacijanar jih povede k Turkom. Nikolaj. Za te" novice hvala ! Vi ste prosti, In prost je Tahi, prost sodnik je Pastor. Jaz nisem torej nehvaležen bil. Dahi. Iz dna srca vas zahvaljujem jaz. In to vam še povem: prišla je včeraj Na grad gospa soproga z malim sinom. Tako sem vam poročil vse, kar vem. In zdaj se vrnem, kar najbrže. Nikolaj. Dobroj Da suma ne vzbudite, kam ste šli. Nalogo svojo ste zvršili vestno. Vrnite se na grad, ki ga nikdar Ne bode Kacijanar več zapustil. (Dahi ga plašno pogleda.) Le pojdite! F ' Dahi. Hvaležen sem vam sluga. (Odide.) 15. prizor. Nikolaj. Na vesi pala je skodela njega. Končan je boj, v katerem jaz sem zmagal. Približaj se mi zdaj, nekdanja misel, Ki v srcu si mi vstajala po sili, A jaz sem te podil od sebe plašen, Kot črno zver, kot zločesto pošast. Približaj se, odpiram ti svoj um. O, da bi bila pač dejanje že! Kaj morem, da mi kažeš pot jedino, Na ktero stopim, da se rešim sam, Da rešim domovino, ti jedina. Kaj, če mi kralj naravnost ne veli Dejanja bas, ki hočem je zvršiti ? Drugače mu ustreči jaz ne morem. (Prestane. Glasovito.) Po svoje naj o meni sodi svet, Vrstnikom v srcih bodem naj preklet, Za brata lastni brat me ne spoznaj — Storiti moram, kar namerjam zdaj. A še enkrat govoril bodem ž njim. Naklep, ki strašno stavi mu ogrodje, Razderem morda. — Ako ne, velim: (mirno) V rokah usode jaz sem le orodje. (Odide.) Zavesa pade. II. ZARJA ŽIVLJENJA. (Tragedija v petih dejanjih.) Peto dejanje. Grad Kostajnica. 1. prizor. Kacijanar. Dahi. Kacijanar. Storite mi še to ljubav poslednjo: SopVogo mojo spremite z vojaki Vsaj do Metlike! Potlej se vrnite, Da vas nagradim. Ni se sicer bati Napadov spotoma, ker lahko dete, Da sem jaz vas poslal na pot, a vendar Orožje ni odveč nikjer dandanes. Dahi. Četudi mi je pot neznana, rad Povedem milostno gospo čez mejo. Kacijanar. Ob Uni lahko jezdite do Kolpe.' Ni moči vam zgrešiti prave poti. A Turkov vas varuj to moje pismo! (Da mu pismo.) Pripravite za pot si vse in precej, Ker Čakam danes grofov Zrinjskih k sebi. Dahi. Da, da! Prihaja milostna gospa! (Dahi odide.) 2. prizor. Kacijanar. Eliza. Eliza. Prišel je torej Čas, da grem od tebe, Oh, ne vedoč, kdaj vidiva se zopet! Kacijanar. Nanesla je tako usoda. Trpi! Jaz s tabo vred trpim — kako trpim, To ve na nebu Bog in nihče drugi. Eliza. Ti govoriš mi o nevarnih Časih, O boji, ki se bliža temu gradu, O sebi, da odideš strani kmalu. Zakaj ne mogla bi za tabo iti, Trpeti s tabo in — Čeprav — umreti? — Soba. Kacijanar. Vse veš, Eliza. Saj sem ti povedal, Da v Carigradu najdem zdaj zavetje, Da bode v kratkem turška last ta grad. Z menoj ne moreš in ne smeš nikakor. In vendar ti ne skrivam, da ne vem, Kedaj in kje se snideva v življenji, A upam, da sestaneva se — srečna. Eliza. Menda nikjer in nikdar. Trda slutnja! Kacijanar. Zato sem te poklical k sebi v drugič, Da vidiva se zdaj, Če naji loči Za vedno tu bodočnost negotova. Eliza. In ti dve leti nisi našel druge Nobene poti, kakor v Carigrad? Jaz ti od srca ne očitam nič, Jaz vem, da nisi mogel najti druge: A peče me, boli me, kadar mislim . . . Kacijanar. Ne prizadevaj si bolestij, žena! Na strašno pot me zvila je usoda, A jaz mirneje mislim in mirneje. Čemu vsa tožba, ko nazaj ne morem! V očeh sveta sem bil in kriv sera zdaj, Naj se mi krči, zvija to srce: Da sem pri Oseku izgubil glavo, Nastavil v Beči smrtni cevi prša, Prihranil bi si mnogo bridkih ur, Toda pred svetom vendar bi ostal, Kar sem in kar ne bom morda . . . pozneje. A ti, Eliza, moja žena, mati Skolaste, nedoraslih mi otrok: Zapri posluh, če bode svet govoril O meni sodbe zle in me zaklinjal. Ohrani me vsaj ti v spominu blagem! Ti nisi vajena besed podobnih Iz mojih usten, a spoznaj sedaj, Kako so me omečile nezgode. Pripoveduj o meni svoji deci, Kako me je pehala roka trda Anton Medved: Kacijanar. 677 Življenja po valovih nikdar mirnih, Kako nakrat in ne vede sem moral Stopiti v zadnjo in jedino luko, Ki mi za Čas obeta vsaj življenje. Eliza. O žalostna ta oporoka zame! Čemu mi jo razkrivaš? Ali dvomiš Celo o mojem srcu? — Bodi miren! Svet sodi trdo, kar izdavna vem. A da sodila bode trdo tudi O tebi žena, ki si ji srce In um razkril, to jedva sem slutila. Grofinjo Salamanko menim. Kacijanar. Kaj? Eliza. Pisala je Skolasti iz Hispanske Poslednji list, kot pravi konec njega. V njem piše, da je zapustila Beč Za vedno — dalje govori o tebi: „In oce vaš, gospa Skolasta, plava V spominu mojem še, a v zalem, zalem. On človek je, kot drugi mi — nič več. Ni spletala mu slave lovorik Njegova moč, temveč ugodna sreča; Pred svetom strah rahljal mu je srce; Na pot je stopil, sredi nje obstal, Boječ, dvomeč, kar možu ne pristuje. Drhteč pred krivdo in zato res kriv." Kacijanar. Prenehaj! Pozno sem spoznal nje dušo, Zato poznam jo bolje. Dosti vem. Čim večji grad, tem strašneji razpad. Bila mi je, kar cvetu rosna kaplja: Zdaj nje spomin greni bridkosti kupo Tem huje. A molčim o njej najrajši. Pozdravi mi Skolasto, hčer jedino, Pozdravi Evtzinga, soproga nje, Pozdravi brata škofa in zahvali V imenu mojem za dobrote vse, Kar jih naklanjal je in bode tebi. MoleČ se spomni včasih duše moje! In zdaj — le pojdi — srčne, mirne duše! Eliza. (Pokrije obraz.) O Ivan! V meni poka srce. Bog! 3. prizor. Prejšnja. Baltazar. Baltazar. Zakaj se jokaš "i Pojdimo vsi trije! Kacijanar (poljubi sina). Moj sin! Ti jasni materi življenje, Z ljubeznijo povrni ji bridkosti, Katere je ob meni pila! Pomni! Baltazar. Jaz bodem sukal meč. Na Turke pojdem. Na ljute Turke, ki jih Črtim. Kacijanar (z bridkim nasmehom). Sin! Jaz Črtim jih s teboj. Le črti jih! Otrok nedolžen! Večni Bog te varuj Izkušenj, kakoršne sem jaz prebil. Zdaj pojdita! Jaz z vama grem na dvor. (Odidejo.) 4. prizor. Grabež in Hojzič. (Prideta počasi.) Hojzič. Nikogar ni. Le stopi sem! Grabež. Čemu? Hojzič. Čemu? Le Čakaj nekaj dnij in skoro Zjasni se ti, Čemu. Glej, tu je mesto, Kjer stečeš si obilen dar. Ne veš ? Grabež. Kaj mesto? Treba je osobe, Hojzič, Osobe klete, ki mi je sovražna. Hojzič (odpre vrata na desni). Poglej! Tu obeduje. Le poglej! Midva poznava le dvorišče spodaj. (Grabež pogleda.) Na oni strani vidim tudi vrata; To je ugodno. Bog ve, kaj vse pride. Grabež. Morda kdo pride. Pazi! Kje sta grofa? Hojzič. Naročil mi je grof, da si ogledam Vse te prostore. Torej ni strahu. Grabež. In Kacijanar? Vedi, da si drzen. Hojzič. Če prideta, rečeva, da sta prišla V posete mu gospoda grofa zdaj. Anton Medved : Grabež. Oh, idiva! Saj sva bila že tukaj. Gorje, če naji kdo zasači v slutnji, Da stikava po gradu zlih namenov. Hojzic. No, tebi se bodalo ne poda, Če trepetaš že zdaj. Kaj bode potlej, Ob času, nekaj hipov pred dejanjem? Grabež. Kar bode že. Bodiva le dotlej Oprezna, da se nama ne zmaliČi. Previdnost je ceniti bolj na svetu, Kot drzno smelost — to ti pravim jaz. Korake čujem. Hojzic. Torej pojdiva! (Gresta po isti strani.) 5. prizor. Nikolaj in Ivan Zrinjski. Ivan. Poslavlja se od žene. Nikolaj. Jaz ne vem, Zakaj. Saj dolgo ni, kar je prišla. Ivan. Kaj hoče v bojnem Času žena tukaj? Nikolaj. Čemu jo je pozval." Trdneje slutim, Da kani zapustiti grad za vedno. Ivan. Povedal bode sam, za trdno upam. Nikolaj. In Če pove, potem, kaj mu odvrneš? Ivan. Jaz nisem se pripravil za odgovor, Ker moja slutnja je od tvoje milša. Obvaruj Bog ga zle nakane, pravim; NiČ drugega za zdaj — vse drugo potlej. Nikolaj. Moj brat, globoko si mu ti naklonjen, In dalje jaz ne bom te pregovarjal. Ti njemu milosten, on drugim krut, Prizanesljiv mu ti, on neizprosen, Ti mehkosrČen, on železnih Čutov. Ljubezen tvoja kmalu se razbije. Nedavno mi je Hojzic tajno pravil, Kacijanar. Da je zabodel Kacijanar kmeta, Ki mu je pot iz BeČa kazal lani, Da bi zatrl sled za sabo sleharn. Pač kruti čin, ki se nad njim zmaščuje Jednako lahko. O, njegova slika — Kako je potemnela v moji duši! In ti, moj brat, tako si mu naklonjen. Ivan. Kedo je Hojziču razkril novost? Li morebiti Kacijanar sam? Li morda mrtvi, zabodeni kmet? Kdo drugi morda, ki je bil prisoten? Toda kako bi Kacijanar sled Za sabo vpričo tretjega zatrl? Poglej, kako si lahkoveren, brat! Krivica je lagala sama sebi. Nikolaj. Sicer trenutje zdaj se približuje, Ki zanj je odločilno in za naju. Pripravljen bodi in razsojaj trezno! (Čujejo se koraki.) 6. prizor. Prejšnja. Kacijanar. Kacijanar. Pričakoval sem vaji. Sedita! (Ponudi jima stola.) Odslovil sem soprogo, jokajoČo. In sina. Trda je ločitev zmerom. Četudi sem je vajen že od mlada. Ivan. Nevarna pot za njo. Ima li spremstvo ? Kacijanar. Z vojaki Dahi spremi jo v Metliko. Sicer ni ona stran tako nevarna. (Molče vsi.) Nikolaj. Kaj novega? Midva sva radovedna, Zakaj si naju k sebi klical danes. Kacijanar. Pripoved bode kratka. — Nikolaj Hm, tem bolje. Kacijanar. In Če premislita in če poznata Moj položaj, ne bodeta osupla. Nikolaj. Na dan, na dan temno skrivnost! Le srčno! Da jasno bode mi, kar mrklo slutim. Anton Medved: Kacijanar. 679 Kacijanar. Kar hočeš, sluti! Kmalu vse pozveš. Nad nami Bogu davno vse je znano, In vzroka nimam, da bi skrival drugim, Kar storil sem, ne sam od sebe —-ne — Temveč prisiljen — Bogu to je znano. Naj torej govorim? Nikolaj. Za Boga, dej! Brez vsakega uvoda! Kaj vprašuješ? Kacijanar. Ta grad je moj. Tako sta mi velela, Ko prvikrat sem se naselil vanj. Zavetja sta mi dala, hvala vama, Pred srdom kraljevim. Nikolaj. Samo začasno. Midva sva mislila na njega milost. In nisva kriva, Če ti je sovražen Veliko hujše zdaj kot kdaj popreje. Kacijanar. Gotovo nista kriva, ali, ali . . . Obljuba vajina ostane meni, Dokler ostane kraljev srd. Ne li? Nikolaj. Ge tudi ti ostaneš, kar si bil. Kacijanar. Kaj bil sem jaz? To danes sem lahko. Zaveznik Janošev? Zaveznik vaš? Privedita nekdanje druge k meni! Pretrgaj Janoš s Ferdinandom mir, In jaz sem zopet oni, ki sem bil. Ivan. Kar ni mogoče več. Čemu besede! Nikolaj. Nato jaz nisem mislil, Kacijanar. A tvoja zveza s Turki, ki so nam Od prvih Časov našega rodu Sovražniki zakleti, nespravljivi . . . Kacijanar. Kako sem zvezan, Ivan dobro ve, In ti od njega veš — spoznaš lahko, Da moja zveza vama več koristi Kot škoduje. — Jaz o doslejšnji zvezi Vsekakor govorim. Nikolaj. Govori dalje! Midva besedo prosto ti pustiva, Sicer ne pridemo nikdar na konec. Kacijanar. Jaz vem, morda še bolje vesta, brata, Da Soliman veliko vojsko zbira, Da najkasneje to jesčn začne Na Ogerskem in na Hrvaškem boj. Nesrečni mir, ki je razpršil nas Raznetil tudi v sultanu je srd. Kaj v boji grad Kostajnica velja, Preteklost priča in dvomiti ni, Da nanj obrne sultan svojo moč, Kar mi je Mehemed zatrdil tudi. Pomnita in zdaj me poslušajta! Gradu ne morem jaz braniti sam, Ker me zapuščajo vojaki v Četah; Stopiti v vojsko kraljevo ne smem. Naslednik moj, poveljnik Jurišič Ima ukaz od kralja Ferdinanda, Da mene in vojake moje mora Mu izročiti ali umoriti, Kjerkoli nas dobode. Torej kratko: Jedina pot, ki smrti me otme, Jedina pot je meni v Carigrad. (Prestane.) Nikolaj. Le dalje, dalje! To sem slutil, glej . . .! In v Carigradu, kaj tam zapoČneš ? Kacijanar. Najprvo grad Kostajnico odstopim — Kar v pismu sem obljubil — Mehemedu, Potem odidem v Carigrad v zavetje. Nikolaj (vstane). Besede hladne. — Ali se ti meša? Ti hitro nama si povedal vse. Kacijanar. Ne vsega. Kot prijatelja in brata PaČ sama slutita, zakaj odhajam. Nikolaj (razburjen). Ha! Ti resno govoriš? Govori resno! Kacijanar. Ne znam drugače — Čudom pak se Čudim Vprašanjem tvojim, tvojemu nemiru. Nikolaj. Za Boga, Ivan! Ali čuješ, kaj? Ti še molčiš ob teh besedah drznih? (Kacijanarju.) Ti hočeš izročiti najin grad, Ti — najin grad? In Turkom. O sramote! 68o Anton Medved: Kacijanar. Kacijanar. Tako sem rekel in tako storim. Jaz miren te poslušam, Nikolaj, Ko besen govor se ti v srpu snuje. — Kako si kralju svojemu udan! Kako zaklinjaš Turke v verni duši! Jaz gledam te in gledam in poslušam. In zdiš se mi ves drugi, kakor nekdaj. Kaj ne, kadar obnosi se obleka, Obrne se na drugo plat lahko! Nikolaj. Ti nimaš srca, nimaš več vesti. Kacijanar. Bila je doba, v kteri nisi ti Imel ni srca ni vesti, le vedi! Torkvata, bana si poznal gotovo. Imam od njega pismo . . . (Izvadi list.) Le poslušaj! Preberem konec pisma ti samo: (Bere. Nikolaj zre v tla.) „Videlicet, utThurcae venerant et transfrae-tati sunt per fluvium Un, quos Thurcas navi-gaverunt per fluvium Un homines Gomitis de Zrinvs, qui foedus tenet cum Thurcis. In arce Ujvar . . ." l) Zato se Čudim tvoji sveti jezi, Kadar o zvezi moji s Turki Čuješ. Nikolaj. To vnovič mi očitaš. Slab izgovor! Bili takrat so drugi časi. Kacijanar Drugi Verujem. Časi, v kterih bi se lahko Drugače rešil sile, kot se morem Rešiti danes jaz. Povem ti glasno: Kar te je s Turki vezalo takrat, To jeznega te zdaj od njih odvrača; Po vetru plašč obrača mož sebičen. SebiČje samo te peha od mene, Sebičje kolne Turke in te veže Tako velikodušno k Ferdinandu. Z dejanji sem pokazal jaz pred svetom, Da v duše dno sem nekdaj črtil Turke, Kot Črtim jih še danes. Večna žal Srce mi bo pojila, da sem moral Iskati v njih zavetja. Toda dosti! Kdor hoče me umeti, on me ume, In kdor me ume, on me izgovarja. ') ... ko so namreč prišli Turki in so se prepeljali čez reko Uno. Te Turke so prepeljali preko reke Une ljudje grofa Zrinjskega, ki je s Turki zavezan. Na gradu Ujvaru . . . Povedal sem, kar kanim, kar storim, In zdaj naj govorim s teboj, prijatelj. (Ivanu.) Povej, me-H obsojaš tudi ti? Nikolaj. Jaz menim, da odgovor ni težak. Ivan. Predaleč pojdeš. Jaz ne morem s tabo. Kar misliš zdaj storiti, jaz obsojam Odločno in užaljen, kakor brat. Kacijanar. Ti tudi, Ivan, moj prijatelj — ? Ivan. Da. Kacijanar. Ti tudi. O! — Poslednja svetla zvezda Na mrklem nebu mojega življenja, Ti tudi hočeš zame ugasniti? In ti ne misliš, da si me potrl Z besedo svojo huje, nego more Potreti grom človeka? Ivan. Žal mi je. Kacijanar. Končali torej smo razgovor ves? Nikolaj. Končali, da. In jaz Boga zahvaljam, Da smo na jasnem. V bratovem imenu In svojem ti ponavljam, da nikdar Gradu ne prepustiva Turkom. Zdrav! (Hoče oditi.) Kacijanar. In jaz v imenu svojem ponovim, Da Turkom v kratkem grad predam. Nikolaj. Ne bodeš ga, kot Bog živi resnično. (Zacepeta z nogo in odide. Brat za njim.) 7. prizor. Kacijanar (stoji nekaj časa, potem sede na stol in pokrije z rok čelo). Odšel je . . . zadnji drug ... in jaz sem sam — Na celem širnem svetu sam, sam, sam. Zavesa pade. 682 Anton Medved: Kacijanar. Isto prizorišče. 8. prizor. Kacijanar. Jurij. Kacijanar. Ovijte mi z zelenjem grajska vrata, Nad vhodom venec lovorik pripnite; In ona desetorica vojakov, Ki so poslednji zvesti mi ostali, Za dolgo pot se okrepčaj — pripravi! V nekterih dneh odidem, kakor veš. A prej sprejamem še vojnike turške Prijazno in dostojno. Morda pride Sam Mehemed na grad, da me odspremi. Jurij. pobili nekaj strtih smo mladik Od lovorja v hramovih zapuščenih, In te sem spletel in pribil nad vhod. Zelenja šli bi sekat, ali danes Soparni vzduh preti viharno vreme, Oblaki črni se drevč od juga. Kacijanar. In Dahi se še ni povrnil? Jurija Ne še. Kacijanar Ko pride, reci mu, da ga želim. (Jurij hoče oditi.) Počakaj še! Ti bil si zvest služabnik. Ti pojdeš z mano, da dobiš plačilo Za dolgo svojo službo. V Carigradu Obogatiš. To jaz ti poskrbim. Jurij. Kako ste dobri, milostni gospod! Vi sami ste mi vse plačilo — vse! Jaz grem za vami, kamor mi velite. Kacijanar. (nekaj časa zamišljen). Spominjaš li se Pavla SemeniČa? Jurij. Da! Dobro. Kaj — ? Kacijanar. Nocoj o njem sem sanjal, Da je pred mano ležal okrvavljen Da mi je klical: Strani, proč odtod! . . . Kaj praviš ti o sanjah? Jurij. Jaz, gospod? Kako se ponižujete pred mano, Služabnikom ubogim! O, gospod, Jaz sem neveden, kaj naj vam odvrnem? Kacijanar. Skrivnostij mnogo, ki tvore v prirodi, Odpira Bog očem ljudij preprostih GloboČje, nego vednostnim duhovom. Kako mi je prišel baš SemeniČ V nocojšnji sen, ko vendar dolgo nisem Nanj mislil? Bog ve\ kje živi zdaj on? Jurij. Gospod, Če spomniti vas smem, služabnik, Nedavno ste o njem vojakom svojim Na dvoru govorili, da je bil On vzor vojnika vernega srca, Da je pred Osekom prihitel k vam, Pri vas ostati hotel vnet, pripravljen Do zadnjega trenutka vas braniti, Umrčti z vami . . . Kacijanar. Bil je zvest vojak. Spominjam se ga toplo — kje živi ? Jurij. V nebesih zdaj. Umrl je na bojišči. Kacijanar. Umrl! To Čujem prvikrat danes. Od kodi veš? Jurij. Iz BeČa, od gospice Skolaste, ki je plakala za njim —, Ker jo je SemeniČ . . . Kacijanar. Kaj praviš ? Jurij. In želel za družico — odpustite, Da govorim tako slobodno . . . Ljubil, Kacijanar (sam zase). Ljubil? Preprost vojak, in ni bil nje nevreden. Le pojdi, Jurij. — Jurij. Dahiju povem . . . (Odide.) 9. prizor. Kacijanar. Dahi. Kacijanar (odhajajočemu Juriju). Ni treba. (Dahiju.) Vi ste se vrnili, Dahi. Nezgode ni bilo ? Anton Medved: Dahi. Nikakove. Prišli smo živi, zdravi vsi v Metliko. Kacijanar. Sprejmite srčno hvalo! Bog vam plačaj! Dahi. Ni hvale meni treba, o gospod. Kar mogel sem, zakaj bi pač ne storil:' Pozdravlja vas gospa in mali sin. Ko sem se ločil, tiho sta jokala In meni sta se smilila v srce. Gospa prijazno me je zahvalila Za spremstvo in v slovo mi segla v roko Z očesom solznim. — Mene je ganilo . . . Kacijanar. Ljubav poslednjo verno ste storili, Kot drago vse, karkoli sem vam velel. Vsak delavec je vreden svoje plače. Ne vabim vas za sabo, kamor menim Oditi, predno mine teden dni j. Spominjam vaših se besed nekdanjih, Da imate postarno mater živo, Ob kteri bi sami živeli radi In mir prinesli ji v večer življenja. Le pojdite, na stariše spomin Ognjeno Črta se v vsaktero dušo. Dolžnost je moja le, da vas nagradim, Da vsaj nekoliko vam plačam vernost. Vzemite! To je vaše. Dar zaslužen. (Ponudi mu mošnjo.) Dahi. Gospod! Kaj mislite? Kacijanar. Vzemite, prosim. Jaz dam lahko, vi rabite lahko. Dahi. Zaslužil nisem jaz ničesar tukaj. Zatrjam vam, ničesar. Ohranite Zlato, ali karkoli krije mošnja, In dajte jo potrebnejšim, le dajte Zaslužnejšim jo delavcem, gospod! Kacijanar. Kako me žalite! O, gospod Dahi, Zares potrl me je udarec mnog, Ponižal me pred svetom, v mnogih srcih. Morda greni vam ta usoda moja Celo moj dar? Vzemite, pokažite, Da to sem vam, kar sem pred leti bil. (Ponudi mu dar. Dahi ga vzame.) Kacijanar. 683 Dahi. Zahvaljam vas. Toda zaslužil nisem Ni trohe zlate. Da bi mogel vsaj Razkriti vam, uveriti vas tega! Moj Bog, kako teži me ta denar! Kacijanar. Bodite mirni! Prosim vas od srca! Pravično sebe samega vsak ceni! (Dahi odide, a se skoro vrne.) Dahi. Ne vzamem. To je Judežev denar. (Položi mošnjo na mizo.) Zame še hujši, ker iz vaših rok, In ne iz rok gospoda Zrinjskega. Kacijanar. Kaj govorite? Kaj pomenja to? Dahi. Vi niste Judež in jaz tudi nisem. Utolažite se in odpustite, Da naglo sem izrekel te besede. Kacijanar. Gotovo, da vas ne umejem, Dahi. Dahi. Jaz pojdem kmalu iz gradu za vedno Brez vašega plačila, to ponavljam. Razkrijem pa vam zadnji opomin: Ostavite ta grad Čim najhitreje! Nevarnejši vam vsak je dan na njem. Ko vedel bi gotovih kaj vestij, Povedal bi vam več, a jaz le slutim, In to globoko, strašno v duhu slutim. — Ohrani Bog vas — Bog obvaruj vas! (Poljubi mu roko.) In odpustite, odpustite, prosim . . . Kacijanar. Vedenje vaše čudno je nad vse . . . Dahi. Jaz grem. Olajšal sem si dušo — z Bogom ! (Odide.) 10. prizor. Kacijanar (sam). Zblodilo se mu menda v glavi ni. — Ta njega govor! Te njegove slutnje! Vsak dan nevarnejši na gradu zame — Verjamem. Saj zato ga zapustim 684 Anton Medved: Kacijanar. In grem od tod, da me poslej ne vidi Se z lepa kdo na gradu tem, da bodem Spet močen, kot nekdanje srečne dni. (Zamisli se. Jurij vstopi.) Jurij. (Na desni med vrati.) Gospod! Pripravljen je obed ter čaka. (Kacijanar se vzdrami in gre na desno; poldanji zvonec grajski zazvoni: med zvonenjem nekaj časa prazno pri- rišče.) 11. prizor. Nikolaj Zrinjski. Grabež. Hojzič. (Na skrajni levi strani.) Nikolaj. In zdaj pogum! Zapomnita si dobro! Kadar zaČujeta moj klik: izdajnik, Planita! Za menoj stopita k vratom Oprezno, tiho zdaj in prisluškujta! Govoril bodem glasno ž njim o vsem, Da vaju ne začuti. Le pogum! Za hrbtom vajinim je varno vse. (Gre glasnih korakov na desno v sobo.) 12. prizor. Grabež in Hojzič. (Približata se tiho vratom.) Hojzič (pritakne uhS). Polahkoma! Jaz skoro nič ne čujem. Grabež. Kako? Pomisli, soba je velika. Hojzič. Da govorita, slišim —¦ ali slišiš? Besed pa ne razločim. Naš gospod Glasneje govori — pozna se glas. Grabež. Molčiva rajši, morda . . . Hojzič. Nihče naji Ne čuje. Bodi miren. — Ti se treseš? S teboj ni nič. Grabež. Razgovor se je vnel. Poslušaj! Že besede razločujem. Hojzič. Jaz tudi slišim! Poslušajva zdaj! Ne Čuješ? Kacijanar govori: „0 Nikolaj, na tč sem mnogo stavil. Ostal sem tebi zvest do zadnjih dnij — Obrnil si se prvi ti od mene —" Grabež. Naš grof molči. Ne ? Hojzič. Zda.) oba molčita. Cuj! Zopet Kacijanar: „Nikolaj, O meni sodiš slabo — jaz o tebi Slabeje lahko sodim, vse slabeje. Ti nisi mož ..." Grabež. Cuj, grof je vstal ropotno. Hojzič. On govori: „In kaj si ti . . .?" (Začuje se gromek glas „Izdajnik".) (Grabež in Hojzič planeta v sobo. Cujejo se zapored koraki, krik, padec) 13. prizor. Nikolaj Zrinjski. Potem Grabež, Jurij, vojaki, služabniki Dahi. Nikolaj (plane iz sobe dihetaje). Izdihnil je, mrtev je . . . Jaz sem Čist. Jaz nisem nanj položil roke nič . . . On sam je kriv, jaz nisem kriv —¦ jaz ne . . Grabež (vrže bodalo od sebe). Hudičevo dejanje to! Nikolaj. Kam greš? (Grabež odhiti.) Moj list, ta list, da ga ne izgubim. (Tiplje nedrije.) Ta list nedolžnost mojo pričaj svetu! (Na desni v sobi koraki, šum.) Kdo hruje v sobo? Kje ljudje so moji." (Od leve pridejo vojaki Zrinjskega.) Bodala, meče strani! On je mrtev —'¦ Služabnike pustite! On je mrtev. —¦ Jurij. (Prihiti od desne.) O Bog, o večni Bog, gospod ubit . . . O kleti Čin, o črno delo, o . . .! Nikolaj. Miruj! Tožiti nimaš tukaj več. (Jurij se molče nasloni na steno.) Podravski: Trnjev venec. 685 Dahi Jurij (priteče od leve). (pade na kolena pred Nikolajem). Gospod .. . brez glave ... v grajskem jarku, Jaz sem podložnik vaš, jaz sem nedolžen. Bog! (7aa\f^Aa 7r\\-ws\r a it a "\ Vi tukaj, Zrinjski, vi... zakaj kako Zrinjski (slovesno). On, kteremu je Bog oblast izročil, Da sodi o življenju in o smrti Podložnikov, on sam me zagovarjaj. Berite pismo! (Da mu list.) Milo sodi Bog Njegovo dušo in dejanje moje! (Dahi naglo bere.) VI. Kaj je lep šega v našem življenju, kakor doba mladosti? Nje se vesel spominja vsak, naj si je že tega ali onega stanu, rojen v visoki ali nizki hiši. Vendar pa si mladina le še do-mišljuje, da je še večja sreča v poznejšem življenju. Kdaj imamo sreče dovolj ? Tako radi se varamo! Marko in Ljudmila sta bila sedaj v resnici srečna. Poznala sta drug drugega; ni se bilo torej bati, da poznejši čas prinese med nju nekaj, kar bi jima kalilo zakonski mir. Shajala sta se, kadar jima je nanesla prilika in ni bilo nujnih opravkov. Včasih so srečali Marka tovariši in ga vabili s seboj pod vaško lipo. A le poredkoma so ga spravili s seboj. Tiho, kakor poprej, živel je tudi sedaj bolj sam zase, samo s tem razločkom, da je imel včasih za klobukom vršič rožmarinov ali kitico drugih svežih cvetlic. Nekega večera, ko dospe sam s polja domov, pride mu nasproti njegov najboljši znanec Miha in ž njim vred več njegovih tovarišev. „Lej ga no", pravi mahaje s klobukom, katerega je bil odkril, pred njim, „Marko se je pa ves iz-premenil! Že nosi šopek za klobukom in čez malo časa ne bo več tako zamišljen kakor kak puščavnik." Glasen smeh tovarišev je spremljal njegove besede. Marko je hotel mirno iti naprej, a znajoč, da bi to tem zijakom ne bilo po godu, obrne se z resnim pogledom proti družbi: Nikolaj. Odpuščam vsem! Le vstani tudi ti! Služabnik delaj, kar gospod veleva, Kadar ne ve, da dela zlo gospod. (Jurij vstane, poljubi mu roko in ponižen odide. Čez prizorišče prinese Hojzič z vojaki v okrvljeni rjuhi zavito glavo Kacijanarjevo.) Dahi (povesi list. Zamolklo.) Ferdinandus. Zavesa pade. „Miha!" pravi, „ne draži me! Če še jeden-krat zineš kaj takega, ne izpregovorim vec s teboj." „Kako je prevzeten! Že vidim, da se mu mudi, torej nas neČe niti poznati. Pa nekaj ti moram vendar še reči. Povej mi, ali prideš v nedeljo s svojo nevesto na ples? Mislim, da na sejmov dan se moraš vendar nekoliko pobahati ž njo." Tovariši se zopet zasmejejo. „Kaj si neki prislužiš s takim pustim govorjenjem? Ali ti je nekdo kaj ponudil za to? Zabavljati znaš dobro, že vidim", reče Marko kratko ter odhiti mimo fantov naprej. Takih zbadljivih besed in govoric je slišal sedaj večkrat dovolj, pa to ga ni motilo. „Mjesac malo haje, što pseto nanj laje", mislil si je Marko, ko je Čul take zbadljive besede, in čul jih je pogostoma, ker ga je trgatev v vinogradih večkrat vodila med tovariše in družbo. Nekaj dnij potem, ko je zopet vse mrgolelo v vinogradih, pride Marko po dovršenem delu domov ter se na večer napoti k Ljudmili. Najde jo na vrtu, na kameniti klopici, kjer je bilo njeno navadno mesto od onega časa, kar sta si obljubila tam z Markom zvestobo. Spletala je nogavice, ker v vinograd na trgatev je Marko ni pustil iti, vedoČ, da bi poredneži ž njo zbijali šale še huje. Jako se razveseli, ko vidi prihajajočega Marka. Trnjev venec. (Roman. — Spisal Podravski.) (Dalje.)