Kožarjev Peter
Moja   stara  mati  je   zelo  sovražila   radovednost. Kadarkoli sem hotel izvedeti kako stvar, ki mi ni bila nič mar, me je hitro zavrnila: »Ali si tudi tak kot Kožarjev Peter?«
Zgodilo se je, da so potegnili iz Save utopljenca. Cela vas je drvela gledat nesrečneža, samo naša stara mati ne. Pridržala pa je tudi nas, svoje vnuke, doma. Nam je bilo to seveda hudo, pa stara mati nas je znala zmotiti. Ukazala je, da smo šli v gozd kostanj klatit, in edino to delo nas je odvrnilo od misli, da bi šli gledat utopljenca.
99
f ¦ Morda me je babičina šola obvarovala tudi te nezgode: Pri sosedu so podirali skedenj. Vsi otroci iz vasi so bili zraven — Kožarjev Peter, radovednež vseh radovednežev, seveda prvi. Opoldne so šli delavci jest, samo sosed je imel še nekaj opravila pri skednju. Streha je bila že skoro vsa podrta, le ogrodje je še ostalo. Sosed je izpodbijal opore, ki je na njih stalo ogrodje strehe. Otroci so se medtem nabrali v skednju in presojali to in ono. Tedaj pa je nekaj zagrmelo nad njimi, da so se od strahu kar sesedli na tla. Zaškripalo je in zapokalo — in streha je bila v tem hipu na tleh. Otroci in sosed so vsi naenkrat zakričali, kajti bili so ujeti, ker se je po-veznilo ogrodje strehe nanje.
Prvi hip so mislili, da ne pridejo tako hitro na prosto. Pa v par sekundah si je že vsak poiskal odprtino in se molče splazil iz neprostovoljne pasti. Zunaj se je v tem nabralo polno ljudi, ki jih je pri-vabil nenavaden ropot. Tesarji so oštevali soseda zaradi njegove neprevidnosti, matere so pa podile svoje otrokc domov. Vcč otrok je dobilo nckaj spo-minov za radovednost, med temi tudi Kožarjev Peter, ki mu je padla deska na nogo. Nekateri so jo dobili celo po glavi, drugi po hrbtu, kcr so se večinoma sklonili, ko je zagrmelo nad njimi. Lahko bi se bila zgodila večja nesreča, pa je angel varih gotovo čul tudi nad temi radovedneži, dasiravno mu ta lastnost ni ugajala ...
Namenil sem se, da vam opišem Kožarjevega Petra, tega grdega radovedneža, ki je imel povsodi svoj nos, kjerkoli se jc kaj delalo ali govorilo.
Peter je bil takrat star devct let. Hodil je v šolo žc tretje leto, pa je bil še vedno v najnižjem oddelku naše šole. Kajti za pouk deček ni kazal take rado-vednosti kot za druge stvari. Črk na primcr ni prav nič razločeval, kaj šele poznal! On jih je imenoval kar po podobicah, ki so bile narisane v knjigi. Črki »k« je na primer rekel krava — pa to le takrat, če je videl kravo res narisano poleg »k«. Če si mu po-kazal to črko v kaki drugi knjigi, še tega iu povedal, ampak jo je odkuril, kot bi bil spustil čebele vanj.
100
O njegovem pisanju ni vredno, da bi govoril. Poglejte razdrt plot, pa boste imeli približno sliko Petrove pisarske spretnosti. 0 njegovih odgovorih v šoli ne vem ničesar, ker Peter v šoli sploh ni govoril, kadar je bil vprašan. Drugače pa je govoril še preveč. 0, kadar ni bilo gospoda učitelja v učilnici — takrat je vedel Peter med vsemi največ povedati. Govoril pa je časih tudi med poukom — seveda kadar ni bilo treba. Prišel je na primer pogledat v šolo gospod nadzornik. Otroci so ravno pisali in nadzornik je obstal pred Petrom. Rekel je Petru: »Ti pa pišeš, kot bi mačke praskale. Zakaj ne pišeš lepše?« — »Je slabo črnilo,« se odreže Peter. »Tvoja roka je slaba, ker je ne vadiš, pa ne črnilo,« je odgovoril resno gospod nadzornik.
O Petrovi znanosti in spretnostih res ni vredno izgubljati besed. Vendar še nekaj.
Tisto leto je bila pri fari sveta birma. Vsi otroci Petrove starosti so bili toliko poučeni v verouku, da jim je gospod katehet lahko dal listke. S Petrom pa ni bilo nič. Če je sploh odgovoril na kako vprašanje, je bil ta odgovor vedno tak, da je vzbudil pri navzo-čih višek veselosti. Brati Peter ni znal, zato se iz katekizma ni mogel učiti. Gospod katehet ga je sem-tertja vprašal kako stvar prav po domače. Peter je bil na primer vprašan, kakšne milosti podeli zakra-ment svete birme. Odgovoril je: »Odpustke!« — Peter je tukaj mislil na slaščice, ki jih botri ob tej priliki kupujejo svojim birmancem. Te slaščice nam-reč pri nas imenujejo »odpustke«.
Da s tako znanostjo Peter ni smel k sveti birmi, je razumljivo. Kjer je slaba nadarjenost združena še z lenobo, tam ni usmiljenja. Peter namreč ni bil samo trde glave, ampak tudi lemih prve vrste. Da ste ga videli, kako je pazil v šoli! Kar zijal je — seveda v kako podobo na steni, ali je pa opazoval muhe, ki so se lovile po stropu in po stenah. Vse je videl Peter, besede so šle pa mimo njegovih ušes.
0 Petrovi grdi radovednosti vem tudi to zgodbo: Petrov oče je imel v omari pušico — prav tako, kakršne  smo imeli časih za peresnike  in svinčnike
101
— v njej pa shranjen smodnik.   Omara je bila sicer     1 navadno zaklenjena, pa vendar se je zgodilo, da je     I prišel Peter do te pušice.   Slučajno je oče to videl     I in rekel Petru:   »Fant, to-le pa kar pusti!   Tega ne     1 smeš odpreti!   Notri je taka stvar, ki ti lahko prašči     1 naravnost   v obraz ter ti vzame  celo vid.«   — Peter od tedaj ni imel  miru.   Njegova radovednost     ¦ je hotela pokukati tudi v to pušico. Zvečer še zaspati     | ni mogel, ker je premišljeval, kako bi vendar odprl to pušico, da bi mu ona stvar ne hušknila naravnost v obraz.                                                                            I
In neki dan jo ie pogodil.   Vprašal je še enkrat     ' očeta:    »Oče, ali res ona stvar skoči človeku   n a -ravnost   v obraz?« — »Seveda skoči,« je potrdil oče, ki je imel ta čas vse druge misli.
Sedaj je bil Peter na konju. Kar po sosedovega Tončka je šel, ki je bil prav take pameti kot Peter, in mu razvil ta-Ie načrt: »Pri nas imamo pa v pušici nekaj zaprto, ki kar samo ven skoči, če pušico od-preš. Pa samo naravnost leti, v stran ne, so rekli oče. Pojdiva v gozd, bova odprla pušico.« — »Jaz že ne grem!«   je preplašeno  odgovoril Tonče.
»Pojdi, pojdi! Ne bo nič hudega! Skrila se bova za debelo drevo, saj ne more potem vate, ker leti samo naravnost.   V drevo naj se pa le zaleti!«
To je Tončka nekoliko potolažilo in obljubil je, da gre.
Ko ni bilo Kožarjevega očeta doma, je poiskal Peter ključ in odprl omaro. Vzel je ono pušico in kos vrvice. Pa sta jo mahnila s strahopetnim Ton-čkom proti gozdu. Ustavila sta se takoj na robu gozda, ker Tonče ni hotel iti dalje. Tedaj je Peter naredil to-le: En konec pušice je privezal s kratko vrvico trdno k drevesu, na drugi konec pušice pa je privezal daljšo vrvico. Sedaj je stopil Peter za debelo bukev in začel vleči za vrvico. Mislil si je: Če plane ona stvar na dan — bo planila naravnost v drevo in lahko se še ubije. Do mene pa ne more, ker sem za drevesom. Tonček pa je imel hujše misli, zato si je poiskal najdebelejši hrast, nasproti Petru, pa še tukaj so se mu tresle že tako revne hlačice.                 I
102                                                              fl
Peter je povlekel za vrvico.
»Bo kmalu?« je vprašal Tonče, ki je bil popol-noma pripravljen za beg,
»Kmalu, kmalu!   Ena, dve ...«
Ni še rekel tri — že jo je sunil junak Tonče v najobupnejši beg.
Peter pa je povlekel v tem za vrvico in pušica se je odprla. S strahom je čakal, kaj bo. A nič se ni hotelo ganiti. Potegne še enkrat in privleče po-krov skoro do drevesa. Zdaj pogleda izza debla — pa kaj vidi? Črn prah se je usul iz pušice. Peter stoji nekaj časa.   Nič se ne gane.
»Smodnik,«   reče sam pri sebi.
»Tonček, Tonček!« kriči za svojim tovarišem. Toda tcga je vzel že strah in Peter ga ni mogel več priklicati, ker je bil siromak že doma za pečjo.
Zdaj je bilo Petru šele jasno, kar mu je pravil oče o tej čudoviti stvari.
»Seveda lahko buši v obraz, če se zažge,« si je mislil Peter. »Ampak zakaj mi oče niso vsega na-tančno povedali?« — Petru to ni šlo v glavo, da bi on ne vedel in ne videl vsega. Nevoljen je bil, ker je moral sedaj raztreseni smodnik pobirati — pa tudi zadovoljen, da je strah minul. Za drevesom je tudi njemu prihajalo vroče,  ko je začel vleči za vrvico.
Doma je prav skrivno položil pušico zopet v omaro. Toda vsako dejanje pride na dan in tudi to je prišlo. Tonček namreč ni mogel držati jezika in povedal je to svoji materi. Stvar je prišla tudi Kožar-jevemu očetu na uho, ki je Petra pošteno prijel tam zadaj nad tilnikom nekje.
Petrov oče je bil razumen mož in na vse načine je premišljeval, kako bi odvadil svojega sina grde radovednosti.
Bilo je o sv. Martinu in Petrov oče je prodal na semnju vola. Ob tej priliki je kupil svojim otrokom razna darila. Enemu nož, najmlajšemu orglice, vsa-kfcmu nekaj — za Petra pa je pripravil nekaj po-sebnega.
V prodajalni so mu vložili razno drobnjavo v lepo pisano škatlico.  Domov grede je oče premišlje-
103
val, kaj bi del v škatlico, da bi bilo za Petra. Vedel je, da bo radovedni Peter gotovo segel po zaprti škatlici, če da darila na izbero, ker ga bo premagala radovednost. Oče si celo pot ni mogel izmisliti, kaj bi del v škatlico, da bi bilo bolj priraerno. Že blizu vasi pa mu priskaklja črez pot precej rejena — zelena žabica.
vRavno primerna nisi,« si je mislil oče, pa jo je vendar zvalil v škatlico, druge stvari pa vtaknil v žep.
Ko je prišel oče domov, so bili takoj vsi otroci okrog njega.
»Halo, zdaj pa kar hoče kdo! Za vsakega imam nekaj. Tu v škatlici je nekaj takega, kar skače, pa živo je, zato sem moral zapreti.«
»Meni škatlico, meni,« so kričali vsi — a naj-bolj Peter.
-: Vsi je ne morete imeti, za koga bodo pa orglice in nožek?«
In v tem hipu se je odločil najmlajši za orglice, drugi za nožek. Peter pa je gorel še vedno za škatlo.
»Škatlo kar meni dajte, oče, drugemu bo ušlo, če jc živo,«   je prigovarjal Peter.
In oče mu je ugodil.
Petcr odpre. Ko pa zagleda notri žabo, se mu odpro usta tako na široko, kot bi ne bil še nikdar videl te živali.
Drugi pa so pogledovali začudeno očeta, kaj naj to poraeni. Oče pa se je smehljal, in tedaj se je celo Petru posvetilo v trdi glavi, da ga je oče tako kazno-val za radovednost.
Prav ničesar ni bleknil prevarani radovednež, ampak pihnil jo je skozi vrata kot tepena mačka. Žabo je vrgel na gnoj, on pa se je skril v skedenj, kjer je v resnici prav bridko jokal — zaradi svoje radovednosti. Takrat je tudi naredil malo sklepa, da se bo poboljšal. Prevečkrat ga je že prevarala radovednost.
Kadar se je od tedaj pokazala pri Petru ta grda lastnost, ga je oče vselej spomnil na žabo,   Petra pa
104
je bilo vselej sram. Tudi otročaji so ga že izpraševali, kje ima zaprto žabo, in kričali za njim: »rega, rega.«
Danes Peter ni več tak. Kadar pride izkušnjava radovednosti — pa se spomni na žabo. In to pomaga.
Oče pa časih pravi: »Klin s klinom — Petra z Žabo!«                                                      Maksimov