Dr. Fr. Kos:  Slovuiške drobtine.
47
Slovniške drobtine.
V raznih urbarjih in drugih aktih loškega gospodstva iz 16. in 17. stoletja je med nemškim tekstom mnogo slovenskih izrazov, ki so še dandanes med ljudstvom navadni, kakor robota (Robbait), hipa (Supp), mernik (Mernig, Merinckht), tekat (Lucath), sorsica (Sorschiza, Sorshiza, Sorzeza, Sorsitschen), pogača (Pogatschen), senoset (Senafhett, Senaschett), torbica (Torbiczen), pek (Pekh), sirek (Siirigkh), granlca (Granitz), petak (Petakh), ječmen (Jetschena), merica (Mericza), tičar (Tizher), v pustotah (V pufta-tach),  sttrjak   (Stiriakh)  i.  t.  d.
Za jezikoslovca so brez dvojbe važnejši od teh izrazov oni, ki so bili v rečenih stoletjih navadni, a so dandanes ali pozabljeni ali pa vsaj ne v rabi v tistem pomenu,  kakor pred dvema stoletjema.  Taki izrazi  so:
v
Škofija. (V urbarji iz leta 1630., list 44. je povedano, kaj je bila škofija:  Ein baufalliges  Haus,  so man auf Crainerisch   ^Scoffia*   nennent).
Sirnica, kmetija na planini. (Urbar iz leta 1630., list 21.: Schweig-oder  Kaszhueben,  auf Crainerisch   Sirnza  genannt).
Pojezdi. (»Poieszden«). To so bili neki davki, katere so pobirali uradniki loškega gospodstva v jesenskem času. Hodili ali bolje rečeno jes-darili so iz županije v županijo in povsod zahtevali od podložnikov rečeni davek.    Nemški izraz za pojezde   sBereittung*   se  čita v  aktih  le  malokdaj.
LovsHna (»louschina*, nemški Jagerrecht). Ta izraz je zaznamenoval to, kar je bilo treba oddajati lovcem. Po Rudnem v selški dolini je znašala lovščina po dva petaka (petak = i2/3   kr.),  v Selc h  pa po jeden repar.
Poklon (j.Pokhlan*). Tudi ta izraz je zaznamenoval nekovo davščino. Po žirovski, hotaveljski, poljanski in javorski županiji so morali kmetje do-kladati v županov račun še posebe po 10 kr., in sicer jedno leto kmetje po žirovski županiji, drugo leto po hotaveljski i. t. d. To doklado so zvali poklon. V Selcih, Dolenji vasi, na Rudnem, Studenem in tudi drugje" so dajali kmetje namesto denarja po jedno kokoš. Davščino, katero so zvali poklon, morali so podložniki loškega gospodstva dajati brizinškim škofom že leta   1291.  in   1318.  (Gl.  Zahn,  Cod.  dipl.  Austr.-Fris.  III.  zvezek).
Omenim naj še, da so krstna imena pisana v rečenih urbarjih večinoma tako, kakor jih je ljudstvo izgovarjalo. Tako n. pr. Jjiri, Jenii, Marco, Janes ali Iban, Blasche, Urscha, Marusch (Maruša), Spe/ta, Nescha in Nesa, Anicsa in Ancza,  Gerra in Gera (Jera), Allenkha i. t. d.
Dr. Fr. Kos.